KARAKTERISTIKA SEDANJOSTI

Dr. Rudolf Steiner, Heidenheim 12.6.1919

To, k čemur tako imenovana antropozofska duhovna znanost že leta dolgo stremi, bi v času, v katerem živimo, lahko opazili. Najlepši plod antropozofskega stremljenja pa bi bil, če bi se to kot prepričanje pojavilo v srcih in dušah tistih, ki sodelujejo v tem gibanju, da bi bili na nek način ognjeni znaki našega časa, tistega, kar lahko velja kot dokaz potrebe, zaradi katere se ta duhovna znanost že leta dolgo postavlja v čas. Če se danes zunaj v svetu viharno dogaja to ali ono, če izgleda tako ali drugače tisto, kar hoče priti iz globokih temeljev človeškega razvoja: pravo naravo in bit tega, kar se dogaja, zaznamo vendar samo, če gledamo na dogodke, ki jih običajno človeško gledanje spregleda in jih sploh lahko zaznamo le, če gledamo na svet iz duhovnega zornega kota.

Rad bi izhajal iz enega od pojavov, ki ga danes zaradi mnogoterih vihravih dogodkov komaj opazimo. Nanj gledamo kot na nekaj nepomembnega, je pa tu za tistega, ki si je iz duhovnih temeljev pridobil možnost, gledati življenje táko, kot v resnici življenje je.

Mogoče zveni kot paradoks, je pa res, da je sedem, osem, deset let tega, odkar se za resničnega opazovalca življenja rojevajo otroci s čisto drugačnim obličjem kot prej. Gotovo, tega ne opazimo, ker danes na najbolj pomembne stvari v življenju sploh nismo pozorni. Kdor pa si je pridobil pogled za take stvari ve, da leži, zadnjih sedem, osem ali deset let nad obličjem mnogih nekaj kot tesnoba, nekaj kot zadržanost pred svetom. Človek bi rekel: že od prvih dni, od prvih tednov naprej opazimo na fiziognomiji otroških obrazov, da je nekaj drugače kot je bilo prej. Če zasledujemo to nenavadno, današnjemu človeku še osupljivo zveneče dejstvo, opazimo, da nosijo otroške duše, ki se privedejo z rojstvom na svet, že s tem, da gredo skozi spočetje in rojstvo v sebi tisto, kar daje potem njihovemu obličju, skoraj že od rojstva, melanholični, morda pogosto za nasmehom skrit melanholični izraz, ki ga prej na obrazih otrok ni bilo. In v dušah živi, seveda čisto nezavedno, nekaj kot razpoloženje »ne hoteti« v življenje. Duše, ki gredo danes skozi rojstvo – kot rečeno je tako že skoraj deset let – čutijo pred tem fizičnim svetom nekaj kot prepreko in oviro.

Preden pride človek s spočetjem in rojstvom v fizični svet je tako, da preživi v duhovnem svetu pomemben dogodek, ki vrže svoje žarke in potrdi svoje delovanje v prihodnjem življenju. Tu na Zemlji ljudje umrejo, gredo skozi vrata smrti, odložijo fizično telo, svojo dušo pa prinesejo v duhovni svet. Duša nosi v sebi še delovanje vsega tistega, kar je preživela in izkusila tu, v fizičnem svetu. Ko je šla skozi vrata smrti, izgleda ta duša pravzaprav kot delovanje tistega, kar tu v življenju na Zemlji prestane. Duše, ki so šle skozi vrata smrti, srečajo tiste duše, ki se za čas ki pride, pripravljajo, da bodo stopile navzdol v fizično telo. To je dogodek, je dejstvo. Povem vam ga lahko le zato, ker dobimo te stvari lahko samo z izkušnjami iz duhovnega sveta. To srečanje duš, ki so šle skozi vrata smrti, s tistimi dušami, ki bodo kmalu skozi vrata rojstva stopile v fizični svet, je pomemben dogodek in ima na sebi nekaj odločilnega. Tu je zato, da dušam, ki stopajo navzdol, vcepijo nekaj kot predstavo o tem, kaj bodo tu našle. To srečanje je impulz, ki vtisne otrokom, ki gredo danes v svet, posebno melanholijo. V svet, o katerem so ob tem srečanju nekaj izvedele, nočejo. Vedo, kako bo njihovo »duhovno obleko« razmršilo tisto, kar na Zemlji prestaja človeštvo, ki je danes potopljeno v materialistično miselnost, materialistični pogled na svet pa tudi materialistično početje.

Ta dogodek, ki ga lahko ugotovimo le duhovno, meče močno, drugačno luč na vso našo sedanjost, ki jo samo iz takih globin lahko razumemo, bi jo pa tudi morali razumeti.

Izhajal sem iz dogodka, ki ga seveda le z duhovnim gledanjem lahko doumemo. Drugi dogodki v sedanjosti pa nam govorijo na glas in jasno in na te bi bil lahko tudi brez duhovnega gledanja neposredno pozoren vsak človek, ki ne hodi skozi življenje kot bi sanjal. Vidimo, kako se je v veliko nesrečo sveta v zadnjih štirih do petih letih razširila velika katastrofa vojne. Mislim, da mora vsaka budna duša vedno znova in znova pogledati nazaj na to, kar je že od zunaj vidno pripeljalo v to grozno človeško katastrofo. Gledamo na potek te katastrofe in najprej na to, kar je kot dogodki iz te katastrofe nastalo danes v obširnih področjih sveta. Eno bi moralo biti opazno za vsako budno dušo. Vzemite na primer značilno dejstvo, da se je ta svetovna katastrofa zgrnila nad srednjo Evropo in da pravzaprav nihče ne bi hotel vedeti, kako je do tega prišlo. Tako namreč je. Ljudje se sprašujejo, kako je do tega prišlo, krivijo enega ali drugega, na koncu pa si le, kot menijo da so ugotovili, vedno znova rečejo, da je bilo krivo to ali ono. Tako pa ne more biti, v igri mora biti še nekaj drugega.

Ne glede na to, ali pripadajo kakšni stranki ali ne, skušajo ljudje razumeti, kaj bi se v tej socialni katastrofi moralo dogoditi. Da je iz te svetovne katastrofe nastalo veliko socialno gibanje, si pravijo. Vse pa, kar ljudje o tem mislijo, so v primerjavi z dogodki samo mumije misli, so misli, ki nikakor ne dosežejo resničnega karakterja in sile dogodkov. Če pogledamo stvar še bolj točno prav sedaj, ko izhaja cela vrsta spominov dozdevno na nastanku svetovne katastrofe udeleženih oseb, se moramo po tem, kar pišejo, vprašati ali so pred štirimi do petimi leti resnično stali sredi teh dogodkov? Ali so res vedeli, kaj delajo? Ali so vsaj slutili daljnosežne posledice tistega, kar je skoval njihov razum? Vedno več bi si ljudje morali priznati, kar je pred sodiščem priznal ruski minister Suchomlinoff, ki je v zvezi s tremi do štirimi za  sprejemanje njegovih najpomembnejših odločitev odločilnimi urami rekel: Očitno  nisem bil pri pravi pameti, zmešati se mi je moralo!

Taki dogodki povedo veliko in kažejo na to, da je šla zmeda duha skozi najširše kroge udeleženih. Kdor ima res sposobnost, videti v grozljivost sedanjih dogodkov v svetu, že pride do tega, da moralno niso grešili tako veliko, tem bolj pa so grešili intelektualno zaradi nesposobnosti, da dogodke v svetu prav prepoznajo. In ljudje bodo vedno bolj prišli do tega. Danes pa ni drugače.

Kako brez moči je človeštvo pred dogodki v svetu, ki se zgrinjajo nad njim. Pojaviti bi se moralo resno vprašanje, kaj je pravzaprav razlog.

Razlog je nekaj, kar je prav za naš, z materialističnim načinom razmišljanja prežet čas, izredno težko razumljivo. Od tistega svetovno – zgodovinskega trenutka, v katerem je materialistični svetovni nazor posebno napredoval, hoče v resnici sedaj vstopiti v to človeško življenje najbolj močna duhovna moč, ki je kadarkoli iz duhovnega sveta hotela vstopiti v človeško življenje. To je karakteristično v našem času. Duh, duhovni svet, se hoče od začetka zadnje tretjine 19. stoletja z vso močjo razodeti ljudem. Ljudje pa so postopoma v svojem razvoju prišli na točko, kjer hočejo uporabljati kot orodje za sprejemanje česarkoli iz sveta samo svoje fizično telo. Iz materialističnega svetovnega nazora so se navadili, zastopati celo v teoriji, da so fizični možgani orodje razmišljanja, celo čutenja in celo volje. Dopovedali so si, da je fizično telo orodje za vse duhovno življenje. Brez razloga si tega niso dopovedali. Za to so imeli tehtne razloge, namreč to, da so ljudje v toku človeškega razvoja sčasoma samo fizično telo uporabljali, da je postopoma prišlo tako, da so kot orodje za duhovno dejavnost samo fizično telo lahko uporabljali. Tako smo danes v neskončno pomembnem vozlu človeškega razvoja, v katerem se hoče na eni strani  kot vihar razodeti duhovni svet in ko mora na drugi strani človek najti moč, da se povzpne iz svoje najmočnejše zaprtosti v materialnost do novega sprejemanja razodevanja duha.

Človeštvo je danes pred najmočnejšo preizkušnjo moči, tiste moči, da se iz svobodne volje prebije navzgor k duhu, ki sam po sebi prihaja človeštvu naproti, če se človek pred tem duhom ne zapre. Minil pa je čas, v katerem se je duh lahko razodeval človeštvu v vsakovrstnih podzavestnih in nezavednih procesih. Prišel je čas, ko mora človek sprejeti luč duha v dejanju notranje svobode. Vse zmešnjave in nejasnosti v katerih ljudje danes živijo, prihajajo od tod, ker morajo ljudje danes sprejeti popolno novo razumevanje stvari, nekaj, česar pravzaprav še nočejo sprejeti.

V to grozljivo strah vzbujajočo katastrofo svetovne vojne se je izživelo staro razmišljanje, star način, kako gledamo na dogajanje v svetu. Neskončno pomembna znamenja viharja te katastrofe svetovne vojne ne pomenijo nič drugega kot navodilo: Skušajte spremeniti način razmišljanja, skušajte pogledati na svet na nov način. Stari način mora voditi vedno samo v kaos in zmešnjavo! To je treba končno uvideti. Vodilne osebnosti leta 1914 so prišle do točke, ko s starim razumevanjem niso mogle doseči nič več. Zato so vodili človeštvo v nesrečo. To dejstvo si mora človek danes zapisati globoko v dušo, sicer ne bo mogel trdno skleniti, da gre zares, iz svobode svoje notranjosti, naproti duhu in svojemu življenju.

Bedno je, da prav v naši neposredni sedanjosti vidimo vsepovsod razodevanje stvari, ki jih z dosedanjim pogledom na svet in pojmovanjem življenja ni mogoče razumeti, ljudje pa se oklepajo teh starih pogledov na svet in načinov življenja in k čisto novim načinom razumevanja nočejo preiti. Antropozofski pogled na svet je hotel človeštvo pripraviti na to, da bi prišlo do teh novih načinov razumevanja sveta. Ta antropozofski pogled na svet ni imel pravzaprav nobenih drugih resničnih nasprotnikov kot samo udobje, lenobo notranjega človeka, ki se ne more pripraviti do tega, da bi najbolj notranje moči svoje duše nesel prav v našem času naproti duhovnemu svetu, ki tako mogočno prihaja.

Kot sem rekel poprej, so se ljudje odvadili, da bi za razmišljanje uporabili kaj drugega kot svoje fizično telo. Na koncu koncev je to tudi pripeljalo do materialističnega pogleda na svet. Nekaj pa je, kar je v sedanjosti nujno treba razumeti. Naravo, tako kot jo študira današnje visoko razvito naravoslovje, s fizičnimi možgani,z inštrumentom fizičnega telesa sploh, lahko razumemo. Človeškega življenja pa z inštrumenti fizičnega telesa ne moremo razumeti. Človeško življenje lahko razumemo samo, če se lahko povzpnemo k načinu razmišljanja, ki ni vzeto le iz fizičnega telesa. In ta način  razmišljanja bi morali negovati z antropozofskim pogledom na svet. Seveda pravijo ljudje: ja, antropozofski pogled na svet, kar je tam napisano v knjigah, kar se tam govori, tega ne razumem. Verjamem, da ne razumejo. Toda, kaj pomeni: ne razumejo? Nič drugega kot to, da hočejo za razumevanje uporabiti samo fizične možgane, drugega načina razmišljanja se nočejo naučiti kot to, ki se leno lahko naslanja na fizične možgane. S temi se seveda antropozofskega pogleda na svet ne more razumeti. Človek ne mora biti jasnoviden, pač pa je treba tak način razmišljanja, ki ni vezano na fizične možgane, vaditi. In to, kar imamo v antropozofski literaturi in kar se z zdravim človeškim razumom – in ta ni vezan na možgane – lahko naučimo, postopoma trenira tak način razmišljanja, tako čutenje, tako hotenje, do bo to razmišljanje in čutenje in hotenje doraslo dogodkom sedanjosti. To lahko razumete kakor hočete, je pa tako: tega, kar sedanjost od nas zahteva, ne moremo razumeti z inštrumentom fizičnega telesa. To moramo razumeti z inštrumentom etrskega telesa, tistega telesa sil, ki ustvarja fizično telo.

Duhovni svet, ki vdira med nas, se hoče razodeti in se za človeka uveljavlja pravzaprav samo v zelo nezavednih čustvih. Ljudje se tega grozno bojijo. Če ljudje pravijo, da duhovne znanosti ne razumejo, je to pravzaprav samo izgovor,. Resnica je, da jih je strah pred razodevajočim se duhovnim svetom. Samo zato, ker si ljudje tega strahu pred duhovnim svetom nočejo priznati, pravijo: duhovne znanosti ne razumemo ali ta ni logična ali na kar se sicer izgovarjajo. V resnici jih je tega strah in zato izbirajo kar je le mogoče, da bi se velikim, mogočnim problemom izognili. Kako veseli so ljudje, če se velikim nalogam, ugankam sedanjega življenja lahko izmuznejo! Mogoče so se na en ali drug način pogovarjali o velikih problemih sedanjosti pa so menili, da je to neprijetno. Potem pa so si ogledali Ibsenove drame, kjer je nekaj govora o velikih problemih sedanjosti, pa tega ne morajo verjeti, saj je to »samo« umetnost. Da raste duhovni svet k nam v fizični svet, je bilo za ljudi neprijetno, čeprav jim je to neposredno povedano. Tudi Bjoernson je to vdelal v svoje drame, ja, pa se v to ne mora verjeti, ker je to »samo« umetnost. Tega, da bi ljudje te stvari vzeli zares, jih je bilo strašno strah. – In spet: nasprotja v družbi se večajo, razdor med vodilnimi in proletariatom je vedno večji. Uganke izhajajo iz socialnega vprašanja. Tudi govorili so o teh vprašanjih – pa je bilo neudobno. Ljudje so šli v gledališče in gledali Hauptmannove »Babe«. Resno se v zvezi s tem ni bilo treba opredeliti, le notranje so se nad tem, kar je bilo kot brezno v človeštvu prisotno, lahko malo razburili. Glede tega pa se ni bilo treba opredeliti, saj je bila to »samo« umetnost. Ljudje so bežali v nekaj, kar niso morali jemati zares. To je karakteristična slika psihologije tega časa. Kaj pa se skriva za tem karakterističnim pojavom psihologije časa?

Za tem se skriva, da bi morali ljudje stremeti k temu, da iz tendenc razodevanja duhovnega sveta vzamejo zares določene stvari, ki jih ni mogoče razumeti z inštrumentom fizičnega telesa. Razumemo jih lahko z imaginativnimi močmi. Tudi umetnost je mogoče razumeti samo s silami imaginacije. Človekovo fizično telo je zgrajeno kot naravni proizvod, človekovo etrsko telo je zgrajeno kot umetnina, kot resnična plastika, le da je v nenehnem gibanju. In kar človek v svoje veselje pri razumevanju umetnosti sprejema, se mora zgostiti, se mora presvetliti, mora postati resno doumevanje dejstev: imaginacija, inspiracija, intuicija. Človek potem razume, kar se mu v tem času hoče razodeti. Za današnjimi dogodki tiči namreč tisto, kar lahko razumemo le duhovno. Globoko bi morali občutiti, kako to, kar hoče v sedanji svet kot duhovno razodetje, lahko razumemo samo z duhovno znanostjo, torej s tistim razmišljanjem in čutenjem in tistimi notranjimi impulzi volje, ki si jih lahko pridobimo v treningu z duhovno znanostjo in potekajo v isti sferi kot neresnost, kot zrcalna slika, na umetniški način.

Pred časom sem poskušal na nekem področju pokazati na nekaj, kar je v sedanjosti nujno potrebno. Zaradi banavzarstva, filistrstva naše znanosti, iz strahotne monstruoznosti tistega, kar je današnja univerzitetna znanost, tega seveda niso razumeli. V moji Filozofiji svobode, ki je izšla leta 1892, sem imenoval neko poglavje »Moralna fantazija«. Iz duhovne znanosti bi temu lahko rekel tudi: imaginativni moralni impulzi. Hotel sem opozoriti na to, da mora sedaj človeštvo tisto področje, ki se sicer umetniško zajame samo v domišljiji, nujno zajeti z resnostjo, ker je to stopnja, na katero se mora človek povzpeti, da bi vase dobil nadčutno, ki ga z možgani ne more zajeti. Vsaj glede na zajemanje moralnosti sem hotel v začetku 90 let pokazati na to, da prihajajo resni časi in je treba nadčutnost zaznavati. Te stvari naj bi danes čutili. Imeli naj bi občutek za to, da misli, notranji impulzi volje, ki so jih uveljavljali in je prišlo do svetovne vojne katastrofe pa tja v čas socialnih prestrukturiranj, v bodoče niso več uporabni, da potrebujemo nove impulze. Če prideš danes z novim impulzom, prav ta novi impulz še najmanj razumejo. Saj prideš z impulzom, ki je samo vzet iz duhovnega sveta kot zdravilo proti škodi našega časa. Pa cvilijo ljudje z leve in z desne in vsi skupaj cvilijo kot v zboru od skrajne desne do skrajne leve in menijo, da je to nekaj, česar ne razumejo. Če vztrajaš pri starih miselnih oblikah seveda ne razumeš. Danes pa je nujno, da ne ostajamo pri starih miselnih oblikah, temveč da vso dušo notranje preoblikujemo in predelamo. Vse zunanje revolucije – četudi ustrezajo željam ene ali druge stranke – bodo vodile v najbolj hudo slepo ulico in prinesle nad človeštvo najhujšo bedo, če ne bodo današnja revolucionarna gibanja presvetljena z notranjo revolucijo duše, ki se dogodi v zapuščanju potapljanja v čisto materialistični pogled na svet, duše ki gre naproti sprejemanju valov duha, ki hoče vdreti kot novo razodetje v razvoju človeštva. Revolucija od materije k duhu – to je edina revolucija, ki prinaša zdravje. Druge revolucije so samo otroške bolezni, so škrlatinka, ošpice tistega, kar se hoče kot zdravo v prihajanju duha roditi v sedanjosti.

Da bi bili temu, kar sedanjost od človeka zahteva dorasli, je danes pač potreben močan notranji impulz.  In z vso resnostjo premislimo, da je duhovni svet, ki hoče vdreti v naš svet. Od nas se zahteva zavedanje, da so tu duhovne sile, od katerih morajo biti odvisne naše odločitve, naša dejanja, vse naše razmišljanje. To se od nas zahteva! V takem času se veliko spremeni. Tu smem spet spomniti na simptom, ki bo spet zvenel posebej protislovno, ki pa je, če ga na duhovni način pogledamo v notranjosti, kar najbolj pomemben.

Iz duhovne znanosti vemo, da imamo razen našega fizičnega telesa tudi naše etrsko telo. O tem sem vam ravnokar govoril kot o inštrumentu, ki je potreben za določeno duhovno pojmovanje tistega, kar mora biti sicer v umetnosti le zrcalna slika. Potem imamo v sebi še duševnost po sebi. Lahko rečete astralno telo ali  kot ga želite imenovati. To je telo, ki je še bistveno bolj duhovno kot etrsko telo. Je telo, od katerega je bil človek seveda v času svojega fizičnega razvoja še bolj oddaljen kot od svojega etrskega telesa. Etrsko telo ima kot temelj fizičnega telesa, tudi neke vrste podobo, četudi je ta podoba v nenehnem gibanju. Astralno telo pa je pravzaprav brez postave. Če govorimo o njem, govorimo zaradi naše predstave o sliki, v resnici pa nima postave. To astralno telo se je pri novejših ljudeh prav zelo spremenilo. Ta proces se odvija zadnja tri do štiri stoletja. Ljudje preteklosti so imeli še od duhovnosti, vseh mogočih duhovnih sil preplavljeno, prežeto astralno telo. Od tega duhovnega, ki je bilo v astralnem telesu, je prihajalo to, kar so imeli ljudje v življenju spiritualnih duhovnih občutkov in duhovnih impulzov, Sedaj so postala astralna telesa pravzaprav prazna.  Nenavadno prazna so. In prazna so, ker naj bi človek, v času, v katerem se na določen način hoče z močjo od zunaj razodeti duhovni svet, ta, zunanji duhovni svet, sprejel vase. Torej je postalo njegovo astralno telo postopoma prazno. Napolnilo naj bi se spet s tem, kar se razodeva od zunaj. Na človeka deluje to na čisto določen način. In sedaj pridem k dejstvu, ki – kot sem že rekel – zveni precej paradoksalno, če ga izgovorimo – tako kot melanholični obraz otroka. Je pa dejstvo.

Najpomembnejše dejstvo v zgodovini nastanka svetovne vojne katastrofe, se je v meri, kot se je ta zgodovina odigrala v Berlinu, dogodilo 1. avgusta med poldnevom in večerom, približno med četrt pred četrto popoldne in enajsto in dvanajsto uro ponoči. Pri tem so bili udeleženi različni ljudje, seveda ljudje materialistične sedanjosti. To je danes za človeško dušo med mogočimi najbolj  neugoden trenutek za sprejemanje odločitve, če sprejema človeška duša te odločitve iz materialistične miselnosti. Stopili smo namreč v zelo, zelo pomemben trenutek človeškega razvoja. Današnji človek sploh ni sposoben pametnega odločanja, sploh ne more skleniti nič pametnega, če se že zjutraj ne prebudi s temi mislimi. Kakorkoli zveni to čudno, je to resnica, in človeštvo jo bo zaradi zunanjih dejstev kot resnico celo vedno bolj prepoznavalo. Teh misli človek ne mora obdržati v svoji zavesti. Toda podzavestno prestaja človek ponoči to, kar lahko doživi naslednji dan. Človek še ni tako daleč, da bi to lahko preroško v celoti prepoznal, pa tudi pomembno to ni. Če pa oblikujete misel ob pol štirih, ob šesti uri: rodila se je že v noči in v vas spet vstane. Če pa se pojavi misel, ki ni sklenjena že v noči, ki je vzeta iz dogodkov dneva, za današnjega človeka ne bo več mogla biti pametna. Današnji človek je naravnost odvisen od tega, da svoje najpomembnejše impulze vzame iz duhovnega sveta. Najpomembnejši impulzi za človeka sploh ne pridejo iz fizičnega sveta. Na določen način smo danes odvisni od tega.  »Nespametni« smo, če ne prinašamo odločitev že s seboj, če ne apeliramo na to sobivanje z duhovnim svetom. Z našim astralnim telesom se dogaja bistveno, ko je ponoči svobodno, izven fizičnega in etrskega telesa, skupaj z duhovnim svetom. Bolj kot je bilo pri naših prednikih, se ga takrat pripravlja na zdravo pamet podnevi. Za današnjega človeka naj bi bil trenutek prebujanja nekaj svetega. Takrat naj bi čutil: prihajam iz duhovnega sveta, stopam v fizični svet in vse dobro, vse tisto, kar me dela sposobnega da sem človek kot je treba, sem spoznal  iz odnosa z duhovnim svetom od trenutka ko zaspim do prebujanja. To sem izvedel iz odnosa z umrlimi, tistimi sem jih v času življenja poznal in so umrli pred menoj, iz odnosa s tistimi, ki sedaj niso v fizičnem telesu, iz odnosa takrat, ko sem z njimi v čisto duhovnem svetu. In iz tega doživljanja v duhovnem, naj bi si prinesel temeljni občutek za svetost trenutka prebujanja. Ta temeljni občutek mi bo potem čez dan izlil možnost, da pri neki stvari rečem: «tu mi pomaga duhovni impulz« in pri drugem: «tu mi ne pomaga nič, tu ostaja vse odprto, o tem smem odločati šele jutri«.

Tako, če z duhovnimi faktorji zares računamo, vodimo življenje na duhovni način. Ljudje materialističnega časa seveda ne računajo z duhovnimi faktorji, saj so vedno »pametni«. Verjamejo, da je z inštrumentom fizičnega telesa vse dano, kar za biti pameten potrebujejo. Ne apelirajo na to, kar jim je lahko dano, ko so ločeni od fizičnega telesa in so s svojim astralnim telesom skupaj z duhovnim svetom.

V resnici lahko ozdravi človeštvo samo in edino volja, živeti duhovno, volja, da pri tem, kar v fizičnem delajo, upoštevajo duhovne odločitve, duhovne impulze.

To je to, kar naj bi človek danes temeljito preudaril. Antropozofski svetovni nazor ne more biti v tem, da se navzamemo cele vrste abstraktnih pojmov, da glede na njihove abstraktne vsebine gledamo nanje kot na nekakšen katekizem, sčasoma zadovoljni, da imamo drugačen pogled na svet kot drugi. Ne, antropozofski svetovni nazor mora biti v tem, da postane vse naše razmišljanje drugačno, da postane vse naše čutenje drugačno, da nastopi notranje v nas tisti veliki trenutek prebujenja v duhu, tako, da vemo: naše življenje moramo presvetliti z duhom. Nesreče sedanjega človeštva so prišle zato, ker se je razvilo skrajno zavračanje volje, da bi duhovnost sprejeli. Nikoli še ni zaradi tako zunanjih, zaradi tako materialnih razlogov prišlo do dogodka, kot je bila ta svetovna vojna katastrofa. Zato tudi je postala najbolj grozna. Iz nje pa naj bi se človek naučil, da ga je v to katastrofo pognal njegov stari način mišljenja, čutenja in volje in da iz nje ne bo prišel, četudi bo imela katastrofa druge oblike, dokler ne bo z drzno odločnostjo notranje preobrazil svoje duše, prišel do notranje metamorfoze svoje duše.

Predstavil sem vam dejstva: melanholična žalost v obrazih otrok,  potreba, da uporabljamo za razumevanje sveta naše etrsko telo in nujnost, apelirati za naše impulze volje, pozornost na trenutek prebujenja, na tisto, kar kot ostanek tistega, kar nam ostane od preteklega spanja v nas tako rekoč žari.

Kar je potrebno, kar bo za razvoj človeštva v bodočnosti vedno bolj potrebno, je to dopuščanje, da govori tudi duh.

Antropozofski svetovni nazor naj ne bi bil senzacija za duševne brezdelneže (in današnji mistiki pogosto niso nič drugega kot duševni brezdelneži), ni nekaj, kar ponuja življenju nekakšen desert, zunanji fizični užitek v življenju, temveč je nekaj, kar je v zvezi z najglobljimi impulzi naše kulture. To naj bi zapopadli. To naj bi uvideli.  Pa tudi to, da ta naša kultura ne more ozdraveti, če jo ne bo oplodil antropozofski pogled na svet. Če smo antropozofski pogled na svet spoznali, bi si danes morali to zapisati globoko v dušo.

S tem sem vam hotel iz določenega zornega kota opisati, v katerem odločilnem trenutku svetovnega razvoja človeštva pravzaprav stojimo. Če sodimo iz razmišljanja tega časa, nam je gotovo blizu, da določene stvari, ki se morajo danes kot najbolj nujne povedati, obsojamo kot norost. Ljudje mislijo, da so »kristjani« pa niso razumeli niti besede, da je tisto, kar je modrost pri človeku, pogosto norost pred Bogom in da bi bila vsa norost in morda neumnost pred ljudmi le lahko modrost pred Bogom. Tudi sicer danes ljudje radi pozabijo na notranje impulze stvari in se držijo zunanjosti neke fraze. Če danes govoriš in po vsaki peti besedi izrečeš besedo kristjan ali Kristus ali Jezus, govoriš »krščansko«, pa čeprav poveš sicer nekaj zelo nekrščanskega. Če pa misliš, da oznanjaš tisto, kar nam Kristus danes polaga na dušo in pri tem tudi misliš na v krščanstvo vzeto besedo: »ne izgovarjaj bahavo imena tvojega Boga«, imajo ljudje to za nekrščansko. Ljudje ponavljajo brez misli deset zapovedi, vsak trenutek izgovarjajo brez misli ime svojega Boga in se imajo prav zaradi izgovarjanja tega imena za čisto posebno krščanske. Prav tako te bodo imeli za slabega Nemca, če besede »nemško« nimaš kar naprej na jeziku. Pri tem pa je danes najbolj važno to, da uvidimo, kako so najgloblje moči nemškega naroda zadnjih trideset let teptali z nogami in jih je treba prav z duhovnim poglabljanjem spet obuditi.

Gledamo proti zahodu in vidimo kulturo, ki se hoče popolnoma materializirati, kulturo, ki pa ima določeno notranjo varnost instinkta in se zato v materializmu ne more potopiti. In pogledamo na vzhod in najdemo kulturo, ki vse zahodno in tudi nas zaničuje, ker ta vzhodna kultura še stoji pri neki stari spiritualnosti, pri neki stari duhovnosti in to staro duhovnost na nek način prenavlja. Mi pa stojimo v sredini in smo sredi med njimi pozvani, da najdemo pravo pot  med zahodnim materializmom in vzhodnim, toda za nas nezdravim spiritualizmom. Mi se moramo v sredini Evrope zavedati velikega občutka odgovornosti in se zavedati tudi, kako zelo smo ta občutek odgovornosti v zadnjih desetletjih izgubili. In duhovno življenje, kaj je iz njega nastalo? Privesek življenja države, privesek življenja gospodarstva. Država kot upravitelj duhovnega življenja, posebej šolstva, je naše duhovno življenje uničila. Življenje gospodarstva kot tistega, ki daje kruh, nas je še bolj uničilo. Potrebujemo svobodno duhovno življenje saj le svobodnemu duhovnemu življenju lahko vcepimo tisto, kar hoče človeštvu razodeti duhovni svet. Ta val duhovnega življenja mora sem dol! Državnemu slugi, državnemu profesorju, se ne bo nikoli razodel, čisto nikoli tistemu, ki je v duhovnem življenju izvajalec življenja gospodarstva! Samo tistemu, ki se vsak dan s prizadevanjem ukvarja z duhovnim življenjem, ki v svobodnem duhovnem življenju tiči! Sam razvoj časa zahteva osvoboditev duhovnega življenja iz državnih in gospodarskih okvirjev.

Stvari, ki jih danes objavljam tudi v drugi obliki skozi delo »Tridelnost organizma družbe«, so stvari za današnje krščanstvo. To so danes v zunanje oblike oblečena duhovna razodetja. Te so to, kar ljudje potrebujejo, te so to, kar edino in samo ponuja realno podlago in realno možnost za drugačen način razmišljanja in za to, da se na novo naučimo tega, kar je za človeštvo tako zelo potrebno. Vojno smo morali voditi z državo, ki ima instinktivno politično življenje visoke popolnosti, ki ima že dolgo mnoge kolonije in v zvezi z njimi svojo industrijo. Vojno smo vodili kot dežela, ki je imela šele resno razvijajočo se industrijo, ki je kolonije šele hotela imeti. Za to stremljenje bi potrebovali duha. In nihče se ni bolj pregrešil proti duhu kot tisto, kar je bilo vodilo v življenju gospodarstva Nemčije v zadnjih treh desetletjih. Saj je bila zavrnitev duhovnega življenja, prepuščanje čistemu slučaju, neduhovnemu slučaju, programirana. Kot da bi duh svetov hotel dati prav nemškemu narodu največji nauk s tem, da mu je naložil največjo preizkušnjo. Tako je. Temu narodu naj bi se pokazalo, da brez duha ne gre! In ta narod bo moral uvideti, da brez duha ne gre! Izgleda pa tako, kot da bo do tega uvida, uvida da brez duha ne gre, težko priti. Še vedno se narod nagiba k temu, da vse drugo obsoja prej kot odsotnost zavedanja odgovornosti do duha. V naših dneh se stvari na tem področju tako slabo odvijajo. Popolnoma odsotno je zavedanja, kako  malo primerni so za to ljudje, ki jim je bilo, kar se odnosov do zahoda tiče, naloženo, da vodijo usodo nemškega naroda. Kako nesmiselna je vsa ekspedicija s pri tem sodelujočimi ljudmi. To, da ne preverijo, ne gledajo na to, kaj se dogaja, je še vedno znak, da spijo duše, ki bi že davno morale reči: Kar se je tam v Versaillesu pojavilo kot od nas poslano, je neprimerno, tako kot le mogoče neprimerno, da bi današnji svetovno – zgodovinski trenutek sploh doumeli. Take stvari bodo lahko prav ocenili šele takrat, ko se bodo zavedali odgovornosti do duha, ko bodo spoznali da živimo v svetovno – zgodovinsko največjem trenutku in smo dolžni, da stvari ne jemljemo kot z levo roko, na običajen način, temveč jih moramo jemati zares. Danes pa se na določenih področjih lahko še in še govori, pa je bolj udobno, če si rečemo: tisti, ki so postavljeni na položaje, bodo to že naredili. Tisti, ki jih s starim razmišljanjem danes postavijo na položaje, če so aristokrati, dekadentni aristokrati ali marksistični socialisti, ki o svetu nič ne vedo, ki so razumeli kvečjemu nekaj iz Marxovega »Kapitala«, če so to ali ono, pa ne omogočajo nobene ozdravitve, če ne najdejo volje, da zmorejo tisti veliki preobrat duše k novim mislim! Revolucija 9. novembra 1918 ni bila nikakršna revolucija. To, kar se je spremenilo, je samo zunanja štukatura. Tisto, kar se hoče spremeniti, se izraža najbolj pri tistih, ki nosijo zunanjo štukaturo namesto tistih, ki so jo nosili prej.

Te stvari hočejo, da jih vidimo v njihovih temeljih. Za to potrebujemo miselni svet. Za te misli moramo imeti voljo, ta pa bo prišla samo, če jo treniramo na ukvarjanju z duhovnim svetom.

Ukvarjanje z duhovnim svetom je zato to, kar je danes edini resnični balzam, ki ga človeštvo potrebuje.

Ker imamo možnost pogovora, sem hotel to prinesti v vaše duše, razviti pred vami v obliki, v kateri se glede na dogajanja v času, človeku danes mora pokazati, da bi v našem antropozofskem gibanju vedno bolj in bolj in v vedno širših in širših krogih nastalo tisto stremljenje, ki ne prinaša  notranjega občutka dobrega le duši posameznika, temveč lahko prinaša plodove kulturnemu življenju vsega človeštva.

V notranje zadovoljstvo vidim, koliko več prijateljev našega antropozofskega gibanja je danes tukaj kot pred letom dni. Naj v današnjem svetu in v današnjem razvoju človeštva prisotni duh pomaga, da se vsako leto dogodi najmanj tolikšno povečanje ali mnogo večje povečanje. V čim večje število človeških duš položi ta duh prepričanje o potrebnem novem načinu razmišljanja, čutenja in volje in o novem občutku odgovornosti, tem bolje bo!