Rudolf Steiner, rojen leta 1861 v Kraljevcu, umrl leta 1925 v Dornachu v Švici, je bil eden od posvečenih. Posvečeni so ljudje, ki zaradi določenega šolanja razvijejo višje sposobnosti in so zato sposobni, da brez zaprek živijo in delujejo v “višjih svetovih”. Posvečeni so živeli v vseh časih. Približno od 19. stoletja tako rekoč niso več stopali v javnost. Pri posvečenih lahko razlikujemo različne ravni razvoja, saj se posvečenje odvija v sedmih stopnjah. Višji posvečeni se odlikujejo po tem, da stojijo popolnoma na nivoju izobrazbe svojega časa in da lahko to, kar jim priteka iz višjih svetov, strnejo v pojme, ki so primerni času, v katerem delujejo. Vsako zanesenjaštvo jim je popolnoma tuje; prej so pusti in preudarni. Razpolagajo z ostrim intelektom in obenem z izraženim smislom za stvarnost in za praktične stvari.

Običajen človek 19. ali 20. stoletja meni, da je praktičen, če se orientira po tem, kar mu je znano preko čutil, in če ne prizna nič drugega kot to, kar na ta način spozna. Verjame, da se tako izogne zmotam in da je na višini tega, kar človek lahko doseže. V resnici so ti ljudje največji iluzionisti. Tako kot vsak človek združuje v sebi fizično, duševno in duhovno bitje, obstoja svet fizičnega, duševnega in duhovnega sveta. Vse, kar se fizično izraža, ima nekje tudi svojo duševnost in duhovnost. Kdor to negira, ne priznava dveh tretjin resničnosti. Naj govori še tako “pametno” in logično, je kljub temu zajel le tretjino resničnosti.

Rudolf Steiner je imel za svojo nalogo, da ljudem, ki so se izgubljali v materializmu, pokaže pota, ki naj bi jim odprla smisel za “pravo resničnost”. Ko je dopolnil približno 40. leto življenja je bil pred njim v pojme zlit obsežen pogled na svet, ki ga je imenoval antropozofija, obsežen pogled na bit človeka, tako kot ta v zvezi fizičnega, duševnega in duhovnega sveta in njihovih bitij obstoja. V istem času so ga znotraj teozofskega društva prosili, da prevzame funkcijo generalnega sekretarja nemške sekcije. To ponudbo je sprejel pod pogojem, da ostane popolnoma svoboden, ne da se pridržuje določenih smernic in praks, ki so bile takrat običajne. To so mu dopustili. Njegovo prvo predavanje, ki ga je v tej družbi imel, je imelo besedo “antropozofija” v svojem naslovu.

V glasilu teozofskega društva je bilo potem v nadaljevanjih objavljeno njegovo delo, ki je opisovalo pot šolanja, potrebnega za spoznanje resničnosti višjega sveta – “Kako pridemo do spoznanj o višjih svetovih?” Ti članki so bili potem leta 1904/1905 izdani kot knjiga. Že pred tem, leta 1904, je izšlo eno temeljnih del: “Teozofija. Uvod v nadčutno spoznanje sveta in človeške usode”. Še preden je začel z delom v teozofski družbi je leta 1894 izšlo njegovo osnovno filozofsko delo “Filozofija svobode. Osnove modernega pogleda na svet, duševni rezultati opazovanja po znanstvenih metodah”. To delo, čigar pogled na svet je še danes najaktualnejši, a komaj dojet, pa ni bilo njegovo prvo, saj je deloval od leta 1890 do 1896 v arhivu Goethejevih in Schillerjevih del, zatem pa kot pisatelj najprej v Weimarju, potem pa od leta 1897 v Berlinu.

Tu se ne moremo spuščati v bibliografijo vseh njegovih del, ker bi napolnila celo knjigo. Omeniti pa moramo še knjigo “Tajna veda v obrisu”, izdano leta 1910. V njej se ne razkriva “tajna veda”, temveč so podane osnove duhovne znanosti, o “očitnih tajnah”, torej o tem, kar leži pred očmi, pa kljub temu za ljudi ostaja “tajno”, ker svojega pogleda tja ne morejo uperiti. V predgovoru pravi Steiner: “Tistemu, ki vključuje v svojo razsodbo le lahno trditev, da tistega, kar se gleda z duhom, običajna zavest, ki še ni sposobna spoznavati – zaradi svojih meja – ne more doumeti, taka razsodba kot oblak zatemnitve zastre doumevanje tako, da tega resnično ne more doumeti.”

Leta 1912 so se nasprotja med predsednico teozofske družbe Anni Besant in Rudolfom Steinerjem  povečala do te mere, da so Rudolfa Steinerja iz teozofskega društva izključili. Z njim je iz družbe odšlo več kot 2000 članov nemške sekcije. V začetku leta 1913 je Rudolf Steiner potem osnoval Antropozofsko društvo. V njegovem okviru je naprej razvijal dejavnost kot predavatelj.

Antropozofsko društvo je pod vodstvom Rudolfa Steinerja in njegove žene svoje članstvo hitro širilo.

Od leta 1910 do 1913 so bile v Münchnu uprizorjene štiri misterijske drame, ki jih je napisal Steiner, in predstavljajo  poseben študijski  material za tiste, ki antropozofski impulz sprejmejo lažje, če se jim prikaže na umetniški način. Drame prikazujejo to, kar veličastnega ali tudi bolečega lahko doživijo različni človeški karakterji na svojih poteh spoznanj.

Rudolf Steiner je filozofsko temo obravnaval še naprej. Tako je leta 1914 izšla zgodovina filozofije. Njen naslov je bil “Obris skrivnosti filozofije v njeni zgodovini”.

Leta 1919 je Steiner skušal doseči, da se uvede po meri antropozofije nova državna ureditev. Takrat, po izgubljeni vojni, so bile okoliščine za to dobre, ker po padcu carstva ni ostalo drugega in bi se tridelnost družbenega organizma, kot je svoj koncept poimenoval, lahko uvedla prav tako kot katera koli druga (slabša). Prizadevanja se niso mogla uveljaviti.

Na prošnjo zdravnikov in študentov je imel Steiner od leta 1920 več tečajev za zdravnike. V tem času je bila izdelana tudi nova veda o zdravilih. Leta 1924 je imel Steiner dva tečaja o že dolgo pred tem osnovani novi umetnosti gibanja, evritmiji, ki se dandanes prakticira s čudovito popolnostjo.

Leta 1913 so v Dornachu položili temeljni kamen za stavbo, ki naj bi bila primerna za umetniške in duhovno – znanstvene dejavnosti. Kupola iz lesa, zares čudovita gradnja je bila zgrajena – tudi v času prve svetovne vojne – s pomočjo antropozofov iz vsega sveta. Stavba je potem, ko je bil podtaknjen požar, zgorela na silvestrovo leta 1922. To je bil za Rudolfa Steinerja in antropozofijo hud udarec. Kljub temu se Steiner ni dal motiti. V stavbi, ki jo plameni niso uničili, v prejšnji “mizarski delavnici” se je delo nadaljevalo. Steiner se je takoj lotil tudi načrtovanja nove stavbe, tokrat iz betona.

Leta 1923 je število članov zraslo na 12000. Ker so glede na porast članstva nastopile težave, se je Rudolf Steiner težkega srca odločil za novo organizacijo družbe. To je uresničil na božičnem zasedanju v Dornachu v Švici leta 1923/24. Pri tem je ustanovljena Visoka šola za duhovni znanost z najprej sedmimi sekcijami in predvidenimi tremi razredi. V izbranem šestčlanskem predsedstvu Splošnega antropozofskega društva je Rudolf Steiner prevzel mesto prvega predsednika. On sam do takrat ni bil član, temveč učitelj družbe. Nova organizacija je bila dogodek, ki je posegel globoko v Antropozofsko družbo. Cilj je bil, da bi člani prakticirali antropozofijo z več resnosti kot dotlej.

V času po tem je Rudolf Steiner razvijal večjo aktivnost kot kdajkoli poprej. Na dan je imel do pet predavanj, med njimi tudi najpomembnejša kot na primer “Ezoterično opazovanje karmičnih zvez”. Nanj se je obrnilo nekaj teologov in študentov teologije s prošnjo, naj jim sporoči smernice za njihovo delo. Rudolf Steiner je to storil v treh tečajih, ki so trajali po nekaj tednov. Po tem času je Friedrich Rittelmeyer osnoval Krščansko skupnost, ki se je hotela razviti v novo cerkev.

Tudi nekaj veleposestnikov, v veliki meri plemičev, se je obrnilo nanj s prošnjo, da jim da nasvete za zdravo in plodno kmetijstvo. Že takrat so jasno videli, kam pelje konvencionalno kmetijstvo. Bili so mišljenja, da se bo, če se bo tako  nadaljevalo, uničila plodnost tal in da bo prehrambena vrednost živil katastrofalno upadla. Steiner je ugodil njihovi prošnji. Odpotoval je na posestvo grofa Keyserlingka v Koberwitz pri Breslavu v Šleziji in imel tam za Binkošti leta 1924 sklop osmih predavanj, t.im. Kmetijski tečaj. Pri tem je Steiner pripomnil, da je sam svoje otroštvo preživel na deželi in da je tako po rojstvu pravzaprav “majhen kmet”. Udeleženci so po zaključku tečaja ustanovili “Poskusni krožek za biološko –dinamičen način kmetovanja”. Oznako “biološko–dinamično” je predlagal Dr. Erhard Bartsch.

Na prošnjo tovarnarja cigaret Emila Molta je Rudolf Steiner leta 1919 v Stuttgartu osnoval Waldorfsko šolo. Najprej je bila predvidena za otroke delavcev in uslužbencev te tovarne. V šoli so si prizadevali učiti otroke po principih Steinerjevega nauka o človeku. Uspeh te pedagogike je bil tako očiten, da se je šola hitro razširila zunaj meja firme in kmalu so ustanovili nove šole v Nemčiji in inozemstvu. Sedaj ima samo zahodna Nemčijo preko stopedeset waldorfskih šol.

V letih 1921 in 1924 je Rudolf Steiner vodil  skupaj z ženo Marie Sivers tečaje za oblikovanje govora in dramske umetnosti. Razvita umetnost recitiranja je vodila mnogo dalj kot tisto, kar je bilo na tem področju znanega dotlej. Rezultate antropozofske dramske umetnosti je bilo mogoče kmalu doživljati na Goetheanumu, kjer so uprizarjali misterijske drame, Shakespeara, Schillerja pa tudi drugih, predvsem švicarja Alberta Steffena. Oder v Goetheanumu je bil svoje čase najmodernejši v Evropi.

Leta 1925 je Rudolf Steiner zbolel. Še iz bolniške postelje je pisal antropozofska pravila v pismih članom, ki so izhajala v glasilu splošne antropozofske družbe “Goetheanum”. Iz tega je sestavljena knjiga z naslovom “Antropozofska pravila. Antropozofska pot spoznanja – Mihaelov misterij”.

Posthumno je izšlo osnovno delo antropozofske medicine. Poleg  Rudolfa Steinerja je kot avtorica navedena njegova učenka dr. med. Ita Wegman.

Rudolf Steiner je imel v času svojega delovanja okrog 6000 predavanj. Vsa so izšla tudi v tisku pri Založbi Rudolf Steiner v Dornachu.

Antropozofija je tako obsežen pogled na svet, da se z njo oplodijo vsa življenjska področja. Mati vseh posebnih področij, v katerih je antropozofija delovala, pa je in mora vedno ostati – antropozofija sama po sebi. To še posebej velja za kmetijstvo.

KMETIJSTVO ANTROPOZOFOV

Biološko-dinamično kmetijstvo, ki ga je uvedel prej omenjeni krožek, ni “biološki” ali “organski” ali “ekološki” način kmetovanja, čeprav vsebuje v sebi vse te značilnosti. Gre za to, da se tla, rastline, živali in človeka, ki žive na kmetiji, obravnava tako, kot je to potrebno glede na njihovo celoto telesa, duše in duha. Da bi se to doseglo, se mora kmet vzgojiti tako da zapusti njemu privzgojeno stališče. Opazovati mora za čutila nevidne tvari in sile, ki so osnova življenja, v njihovem preoblikovanju in postopati po spoznanjih, do katerih iz teh opazovanj pride. Tega se ne da doseči od danes do jutri. Toda vedno prisotna težnja po nujno potrebnem drugačnem vpogledu prinese sčasoma vsekakor tudi sposobnost za tako videnje.

Skoraj za vsako kmetijo je tako videnje malo drugačno, saj so pogoji lokacije pri vsaki drugačni in se močno razlikujejo drug od drugega tudi v isti regiji. Kmet naj bi torej težil k temu, da gleda na svojo kmetijo in na povezanost svojih polj in travnikov kot na živo bitje, ki ima svoje radosti in težave, voljo in trpljenje in ki se, če vse pravilno posega drug v drugega tako, da posamezni organi uspevajo, imenuje organizem.

Rudolf Steiner razlikuje štiri komplekse sil, ki v kmetijstvu delujejo: sile, ki izhajajo iz Zemlje kot teža, magnetizem, razpad v mnoge posamezne dele, torej vse, kar vidimo, če opazujemo le-to, kar izhaja iz zemlje in stremi v vsemirje. To je počasen princip eksplozije.Tem silam nasproti delujejo sile, ki sevajo iz vsemirja na zemljo. Te nosijo v sebi princip implozije. On jih imenuje “kozmične sile” v nasprotju s prej imenovanimi “terestričnimi silami”. Steiner v Kmetijskem tečaju meni, da bi moral človek priti tako daleč, da bi na rastlini takoj videl, kaj je na njej kozmičnega in kaj je terestričnega. V Kmetijskem tečaju imenovane “kozmične sile” so iste, ki jih v svojih osnovnih antropozofskih delih (“Teozofija”) imenuje eterične, čiste življenjske sile. Če študiramo Kmetijski tečaj je neizogibno potrebno, da antropozofijo spoznamo tako dobro, kot mogoče,. Udeleženci tečaja so bili vsi po vrsti izučeni antropozofi. Drugi člani niso smeli prisostvovati. Tečaja ni mogoče razumeti, če ne poznamo osnovnih antropozofskih del.

Ta dva kompleksa sil, zemeljski in kozmični, pa ne bi mogla priti skupaj, če ne bi delovala še tretja moč. Steiner jo imenuje astralnost. To je element čustvenosti, ki v naravi vedno deluje in ga lahko zaznavamo. Če ga danes ne, je to zato, ker so nam čustva otopela. Ta “astralnost” povezuje zemeljske in kozmične sile. Nekaj smo zaznali, če vidimo, kako na primer insekt obišče cvet in ga opraši. Toda zamislimo si Zemljo v vsemirju: kako nekaj iz nje seva v prostor in kako na drugi strani iz kozmosa sile sevajo na Zemljo. Potem si predstavljajmo, kaj se zgodi, če nastopi tretja sila, ki se giblje med obema. Astralnost je tkalka, ki povezuje, kar se razširja iz Zemlje in kar seva nanjo in oblikuje kroglo. Na vsaki rastlini lahko opazujemo, kako nastaja tkana umetnina in kako se razširjanje in krčenje ritmično menjata. Zelo pomembno se je v to poglabljati. Če imamo potrpljenje, da sebe povsem izključimo in se popolnoma osredotočimo na opazovanje življenja rastlin, se nam odpre vrsta spoznanj. In taka spoznanja so potrebna, če želimo biti sposobni, da našim kulturnim rastlinam zagotovimo tisto, kar potrebujejo. To je torej duševnost, ki v naravi deluje.

V naravi pa deluje še četrta, močna sila. Vsa bitja v naravi imajo svojo karakteristično obliko. Krava nosi s seboj drugačno postavo kot mačka, trobentica drugačno kot vrtnica. Postava je zgrajena na ogrodju, ki kaže v notranjosti (skelet živali) ali v zunanjosti (zunanji skelet nižjih živali, školjk, polžev…oziroma deblo, steblo, veje rastlin) karakterističnost bitja. Ta sila, ki daje obliko, je sila “svetovnega duha”, delujočega “JAZ-a sveta”.

Če tako nadaljujemo, postaja stvar težavnejša. Naša še tako inteligentna znanost nima doslej niti točnih predstav o tem, kaj je življenje. To, kar sedaj obstaja kot raziskovanje genov, ni spoznanje o življenju, temveč le točnejše spoznanje posledic življenja. Celovitost telesa, življenja, predstave in čustev, tvorjenje postave, ki nastopa v posameznih organizmih ali pa kot prosta sila narave je neverjetno zapleteno! Kmet, ki deluje po biološko–dinamični metodi, mora zelo poizkušati, da vsaj nekoliko prodre v to veličastno skladnost, ki jo imenujemo narava.

Kmet stoji morda pred svojo njivo, ki jo je jeseni preoral in ki jo je pustil ležati čez zimo v grobih brazdah, in si je na jasnem: globoko pod brazdami so skale in kamenine, debelejši prod, ki ga sestavljajo minerali, ki vsebujejo kremen ali apnenec. Preko teh slojev so razni sloji peska ali gline, ki izvirajo iz mlajših dob razvoja Zemlje. Ti vsebujejo pretežno silicij, v glini so lahko tudi apnenci. Rudolf Steiner pri tem razlikuje najprej dve sferi: podlogo in relativno tanek sloj stvarne njivske prsti. Tretja sfera postane vidna poleti, ta je nad tlemi, sfera, v katero rastejo rastline. Ta sega precej visoko, do sfere, v kateri se odigrava vreme, torej do oblakov. Nad oblaki, približno v višini 10.000 m, se začenja četrta sfera, ki sega do krožne poti Meseca. To je Mesečeva sfera. Nad temi se nahajajo sfere Merkurja, Venere in Sonca. Sfere od Meseca do Merkurja lahko imenujemo skupno kot sfero podsončnih planetov. Nad to se nahaja peta sfera, to je sfera Sonca. Nad sfero Sonca – to si zamišljamo geocentrično – srečamo sfere Marsa, Jupitra in Saturna. Te lahko spojimo v sfero nadsončnih planetov. Nad to se nahaja tako imenovana osma sfera, ki prehaja v nebo zvezd stalnic. Od tam, kjer krožijo planeti, jo označimo kot sfero zodiaka.

Iz vpogleda v te zveze izhaja tole: podloga, ki vsebuje silicij, je sposobna sprejemati vase vse, kar prihaja iz nadsončnih planetov, in to posredovati rastlinam. Kar priteka iz kozmosa, daje rastlini kvaliteto, da je primerna kot živilo za človeka in žival.

Drugačna je kvaliteta tistega, kar prihaja od podsončnih planetov in od Meseca. Te sile ne sežejo tako globoko. Ujame jih že sfera nad Zemljo, ki sega do oblakov, in bi se spet izgubile, če ne bi bilo substanc kalcija in mineralov, ki so mu podobni, kot kalija in magnezija. Ti minerali pritegnejo sile podsončnih planetov iz sfere nad Zemljo in omogočajo, da jih rastline uporabijo. Sestavljajo substanco rastlinskega organizma, ne glede na njegovo kvaliteto. Ilovnate, glinaste sestavine tal stimulirajo predvsem tok od tal, v katerih je silicij, navzgor.

Tu se spozna višja kemija, ki jo lahko raziščemo do potankosti. Če raziščemo substance, ki nastopajo pri tvorbi ogljikovih hidratov, olj in beljakovin, se pojavijo presenetljivi vidiki.

Vodik vedno deluje pri ustvarjanju in razpadanju živih bitij, kisik je nosilec živega in nastopa kot substanca, ki jo lahko analiziramo vedno takrat, ko življenje odide in material razpade v mineralno stanje naprimer v razne oblike pepela, ostanke po požiganju.

Ogljik je “nosilec imaginacije svetov”, graditelj ogrodja, za kar seveda potrebuje določene minerale, na katere se lahko nasloni, naprimer kalcij pri tvorbi skeleta. Če kosti sežgemo, ostaja skelet iz ogljika v obliki kosti. To je znak, da je bil kalcij tu potreben le zato, da je ogrodje dobilo potrebno trdnost.

Vsi ti procesi se odigrajo, če sodeluje pri vsem skupaj sled, majhna doza žvepla.

S tem smo imenovali sedem sfer, ki se širijo od sredine Zemlje koncentrično navzgor, do neba fiksnih zvezd. Te sfere so obenem sfere duhovnega sveta. Prva in druga sta sfera fizičnega sveta (podloga in njivska prst), tretja je “do oblakov”, do katere se odigrava življenje, četrta je sfera podsončnih planetov, v kateri se nahaja duševni svet (astralni plan). Potem je sfera Sonca, ki jo lahko označimo kot srce planetnega sistema. Nahaja se med duševnim in duhovnim svetom in predstavlja tako rekoč prehod od enega k drugemu. Peta sfera, je enaka spodnjemu duhovnemu svetu in jo imenujemo tudi sfera živih praslik, šesta sfera tvori prehod do še višjih duhovnih svetov in končno je sedma sfera, ki jo na splošno imenujemo sfera zodiaka. Nad to se nahaja še ena, višja sfera, ki jo je imenoval Dante Empyreum.

V srednjem veku so ljudje to še slutili, v starih časih so to instinktivno vedeli. To znanje pa se je izgubljalo v tolikšni meri, kot se je razvijala človeška zavest. Te sfere se prežemajo. Torej sega najvišja do središča Zemlje. Sfere ne ležijo ena nad drugo kot luščine. V sedanjem času naj bi se človeška zavest spet odprla in ponovno naučila vpogleda v višje sfere in ravnanja na način, kakršen izhaja iz vpogleda v te sfere. Pot k temu nudi antropozofija. Vendar gre le za pot vsakega posameznika zase. Posebno primerna je pot ob delu v kmetijstvu.

Na koncu imenovane substance so nosilci višjih principov, saj vse, kar se pojavlja v fizični sferi, potrebuje fizične nosilce. Vodik je nosilec fizično–telesnega principa. Kisik je nosilec tega, kar je življenje v najširšem smislu, dušik pa tistega, kar smo prej označili kot astralnost. Ogljik je nosilec “svetovnega duha”, nosilec imaginacije svetov, ki najde svoje fizično življenje v oblikah živih bitij.

Vse življenje na Zemlji se odvija med navedenimi elementi in silami v njihovi modrosti polni soigri. Ni lahka naloga priti do vpogleda v ta dogajanja in jih upoštevati pri praktičnem delu.

Iz teh spoznanj so razviti biološko–dinamični preparati. Kot človek, ki dela z zemljo, si mora vsak prizadevati in skušati razumeti, zakaj so narejeni prav tako, kot je to navedeno. Preparati ne morejo delovati, če jih proizvajamo na rokodelski način, saj samo delo po receptu še ne predstavlja takšnega stanja zavesti, kakršno je pri delu z zemljo potrebno.

Razen tega pri delu na ta način velja tudi vse ostalo, kar je potrebno za zdravo kmetijstvo: od obdelave tal, gnojenja, nege do spravila pridelkov in živinoreje.

To so torej osnove tega načina dela. Za špekulacije pri tem ni nikakršnega prostora. Govora je o konkretnem fizičnem in duhovnem svetu in ne o človeških fantazijah. Glavna vloga pri tem je vloga človeka z njegovo duševno–duhovno auro: tako pri setvi in presajanju kot tudi pri pripravi in uporabi preparatov.

Antropozofsko šolanje obstaja v tem, da se aura človeka izboljša do mere, ko dobi sij. Zemlja, ki se je dotika noga dobrega človeka, je blažena.

Dr. Hellmut Finsterlin