Dipl.Ing. HARTMUT HEILMANN, Avče, 12.3.2000

Kadar mislimo na naše kmetije, kadar mislimo na naše vrtnarije, moramo v duhu naše metode obravnavati te kmetije in vrtove kot organizme. Ponavadi je tako tudi, kadar se ustavimo pred zrcalom, če mislimo na organizem, na lastno pojavo, mislimo na organe, ki ta organizem sestavljajo. Organizem po naši predstavi je obdan z neko kožo in tudi vsak organ posebej ima kot neke vrste kožo in med organi je nekakšna izmenjava in nekakšen krogotok. V principu je tudi na kmetiji, v poljedelstvu ali vrtnariji stvar podobna, toda v marsičem je tudi čisto drugače. Karakateristike take kmetije so krogotoki sil in krogotoki snovi. Organi niso tako močno izoblikovani in okrog tega organizma – kmetije ali vrtnarije ni nobene kože. Če torej rečemo, da je organizem enota zase, potem je karakteristika tega vselej zveza procesov in tokov. Pri biodinamični metodi gre to tako daleč, da vidimo v sredini poljedelske individualnosti nekakšen Jaz, osebek, vodstvo te individualnosti in trdimo, da na  tej kmetiji, obstaja neka avtoregulacija, njej lasten red. Kmet, oziroma vrtnar, ki skrbi za to kmetijo, si mora kot najpomembnejše zastavljati vprašanje, kaj je njegov prispevek za avtoregulacijo. Temu, kakor se danes na splošno razume kmetijstvo, bi rad postavil nekaj nasprotij. Če odprem časopis, imam občutek, da poljedelec ali vrtnar res ni nič drugega kot producent. To se sliši zelo podobno kot v industriji. Tudi v industriji govorimo o tem, da se producira nekaj. Temu pa v poljedelstvu res ni tako. Če smem uporabiti ta izraz, potem bi rekel, da je dober poljedelec, dober kmet, regenerator; to pomeni, da sme iz naše kmetije oditi samo nekaj, kar je resnično plod. Samo tisto, kar je odveč, narejeno za druge. Vse, kar na kmetiji je, pa mora imeti svoj red in mora biti v takem sorazmerju do drugega, da smo sebe prehranjuje in ohranja in tudi samo sebe regenerira.

Če mislimo na kmetijo, potem je žival tudi danes osredje kmetije. Živali potrebujejo krmo in nastiljo. Od živali dobimo mleko, meso… To so stvari, ki jih lahko prodajamo in razen tega dobimo od živali dragoceno gnojilo. Zakaj postavljam hlev v osredje zanimanja? Vedno so bistveni tisti dohodki kmeta, ki jih dobi zaradi živinoreje. Več kot polovica kmetovega dohodka je od prodaje mleka in mesa. Ali veste, da je v tem utemeljen tudi pojem kapitala? Rimljani so prešteli glave svojih živali. Glava pomeni »caput« in skupno število glav je bil kapital; in to torej je bila vrednost – bogastvo izraženo v živalih. Živali so bile tudi temelj pojma denarja. »Pecus« pomeni žival, »pecunia« je bil prvi izraz za denar. Misliti moramo v drugih enotah, ampak tudi to se mi zdi pomembno. Vemo, da dobimo nastilje od žitaric, krmo pa pripeljemo z njive ali travnikov. V današnjem času je pri nas vse tisto, kar se da orati, že postalo njiva, tako da po navadi lahko rečemo, da je tisto, kar je pašnik, ostalo nespremenjeno, drugo pa so njive. Pri pašnikih govorimo o zelenih površinah, pomeni: o travnikih in pašnikih. Razen tega imamo krmo, ki jo dobimo z njiv in bom zelo poenostavil: na njivi pridelujemo približno dve tretjini žit, na eni tretjini pa imamo rastline, ki se pretežno oblikujejo v liste in to razmerje – dve tretjini žit, ena tretjina listnatih rastlin je zdravo razmerje.  Tudi te rastline, ki razvijajo liste, lahko uporabimo kot krmo. V to skupino rastlin, ki razvijajo liste, štejemo detelje, lucerno, pa tudi koruzo in peso, zaradi načina obdelave in oskrbe štejemo k tem rastlinam tudi krompir, čeprav krompir sadimo za prodajo – kot dohodek – in lastno oskrbo. Torej, od žit dobimo nastiljo za naš hlev, od žit dobimo tudi krmo, posebno za tiste živali, ki imajo en želodec – za kokoši in svinje. Zato potrebujemo ječmen, oves, jaro pšenico; in prav oves je posebno pomemben, saj  z njim pri posevku pomešamo leguminoze – sejemo oves z deteljo. To je nekaj zelo dragocenega. Prav oves je med žitaricami zelo ugodna rastlina. Tla zapušča v boljšem stanju kot mnoga druga žita. Oves bi lahko postavil tudi na mesto med žita in plodove, ki oblikujejo liste. Če imamo med ovsom deteljo kot podsevek, in ta detelja tudi dobro uspe, potem vidimo, ko smo oves spravili, da se detelja v jeseni še dobro razvije. To deteljo na njivi podorjemo in njivo tako obogati, kot bi na njej sejali listnate rastline. Po takem ovsu lahko ponovno zasejemo žita. Stvari vam pripovedujem kot v mozaiku, v majhnih kamenčkih. Če bi predstavili shemo, verjamem, da ta shema ne bi bila ravno tisto, kar je za vašo kmetijo najboljše. Oves sem omenil zaradi tega, ker je dinamična rastlina. To lahko trdim glede na njegove zahteve, glede na predkulturo in glede na to v kakšnem stanju je zemlja, ko oves pospravimo. Res bi vas rad opogumil, da sejete oves in kot podsevek kdaj pa kdaj uporabite tudi grah. Priporočam, da posejete njivski grah, ki relativno visoko zraste. Če bi vi lahko kupovali sorte, ki so na razpolago na nemškem trgu, bi te sorte rad imenoval: ARBICA, ROSA KRONE, ULLA, VIOLETTA. ROSA KRONE zraste visoko. Res naredi kot neke vrste krono, ki zelo hitro odcveti in je zaradi tega zelo primerna za spravilo s kombajnom. Če pa je v času cvetenja suša, se pridelek zmanjša. Če mislimo na druge vrste graha, ki visoko zraste, potem so to grahi, ki dalj časa cvetijo, ki dobro prenašajo sušo. Imajo pa ta problem, če je pred spravilom veliko vlage, da postajajo zelo dolgi, ker kar naprej rastejo, in tako je pri spravilu s kombajnom v bobnu kombajna kar veliko zelenih plodov. Ta grah ni tako zelo primeren za spravilo s kombajnom. Če se zgodi, da so zrna zelena, je potrebno to skupno posušiti, toda to ni tako zelo pomembno. Če z ovsom posejemo na ha 20-50 kg graha, bo pridelek ovsa nezmanjšan in prehrambena vrednost ovsa bo celo višja. Stanje njive, ko se eno in drugo pospravi, je še boljše, kot če se vzame detelja za podsevek v oves. 

Edvin Tomažič je učitelj na Srednji kmetijski šoli v Šentjurju pri Celju. Blagovno znamko DEMETER ima že 2 leti. Pozna dobre sorte, ki jih v Sloveniji imamo in pozna še druge stvari. Naša skupina je majhna, zato je pomembno, da držimo skupaj in da tisto, kar vsak od nas dobro obvlada, postavimo v službo te skupnosti. Najboljše so tiste izkušnje, ki jih je nekdo drug že prej izkusil. Tako si boste skupno res pomagali in ustvarili dobro izhodišče za vaše delo.

Vrednost neke kulture, to, v kakšnem stanju bo zemlja po določeni kulturi ostala, lahko zelo izboljšate, če posejete pod to kulturo še neko nizko kulturo – podsevek. V Nemčiji to delajo tako, da so uvedli posebno metodo pridelovanja žit, ki jo imenujejo široka vrsta.Torej približno 25 cm na široko imajo žito in 25-40 cm na široko vmes imajo zeleno gnojenje. Za to zelo pogosto jemljejo belo ali rdečo perzijsko inkarnatsko deteljo. Žito lepo raste preko tega in se širi. Pridelki so presenetljivo visoki in prednost je velika. Po takem žitu ostane njiva v izvrstnem stanju in tako je možno sejati žito za žitom celo vrsto let. Kmet, ki si je to metodo izmislil, je bil sam presenečen, kako dobro funkcionira. Imel ni nobenih živali in je iskal možnost, kako bi prideloval žita brez živali. Kar je dovršil, je bilo,  da ne le producira, temveč ima ob produkciji tudi pas za regeneracijo zemlje. Ta princip široke vrste se v Evropi hitro širi in verjamem, da bi z nekaj spretnosti s to metodo tudi pri vas marsikatera kmetija lahko tudi poizkusila. Če imate dobro pšenico, dober oves, dobro rž, potem ni karkoli primerno za dober podsevek. Vsak praktik to ve. Če hočem imeti 3-4 tone žita po hektarju, potem je to žito zelo gosto. Človek je v konfliktu sam s seboj glede na cilj, ki si ga je postavil. Ali je moj cilj, da je moje žito lepo močno, torej, da veliko produciram, ali je moj cilj predvsem skrbeti za regeneracijo zemlje s tem, da imam podsevek, ki bo zemljo obenem obogatil. Temu cilju lahko sledimo tudi s tem, da podsevek zgodaj posejemo. Če imate dobre njive, potem belo deteljo ali inkarnatko lahko dobro posejete še v času, ko je žito majhno. Pri setvi, ko je žito malo večje, ne morete več branati. Razmišljati moramo, katere druge zeli ali rastline, oziroma plevele imamo in moramo dobro odtehtati in razmisliti, katero mero, kaj bomo na čisto določeni njivi pod določenimi pogoji naredili. Tak podsevek najraje opravimo takrat, ko začne žito močno rasti. Verjamem, da je to v vaših podnebnih razmerah že čas čez naslednjih 10-14 dni. Pri nas je pogosto ta čas, ko začne žito hitro rasti, šele v aprilu.

Kakšne so vaše izkušnje s podsevki? Kdaj ste jih podsejali?

Posejala sem deteljo, ko je bil oves visok 10 cm. To pomeni, ko pride v fazo, da hitro raste. Sejala je zaradi sanacije zemlje, oves ni bil pomemben…

…

Le delno je res, da detelja ne prenese mraza. Deteljo brez nadaljnjega lahko v mraz poseješ, tudi ko so semena že nabreknila, še prenesejo zmrzal, tudi v tistem času, ko kali. V tistem času, ko je že razvila klične liste, je pa detelja občutljiva.

Ima prijatelje, ki so sredi zime sejali belo deteljo kot podsevek. Detelja je ležala v tleh in marca ali aprila se je ta detelja razvila, je zrasla. Bela detelja je bliže naravi, ni še tako zelo kultivirana. Pri rži lahko tudi belo deteljo vsejemo že jeseni, pa tudi črno deteljo in lucerno, toda pri teh je pomembno, da so podsevki, ko se zima začne, že 10 cm visoki, v nasprotnem primeru lahko pozimi odmrznejo. V tem primeru pa nisem na sveže posejal, temveč potrebujem stabilne rastline za zimo. Če opravim podsevek pri rži in pšenici že jeseni, je ponavadi bolj siguren. Če bi sejali marca ali aprila in imajo naša zimska žita poganjke, podsevki vzamejo veliko svetlobe in veliko vode in žita slabše rastejo. Spet pridemo v konflikt s tem, kaj je naš cilj. Če želimo imeti velike pridelke z žiti, potem podsevki ne bodo tako dobro uspeli, jih žrtvujemo za dobre pridelke. Saj razumete, zakaj menim, da je podsevek pomemben. S to umetnostjo res naredite nekaj dobrega, v kolobarju, v pravem zaporedju kultur. Ko pride študent na univerzo, se ponavadi na univerzi uči čisto določenega kolobarja. To je čisto določen tok kolobarja, je pogosto tudi nekaj dobrega. Človeku da neke vrste sigurnosti in nam posreduje tudi neke izkušnje. Toda danes potrebujemo eno in drugo – potrebujemo sigurnost in izkušnje, razen tega tudi še svojo lastno svobodo. Človek današnjega časa potrebuje prostor za lastne odločitve. Torej, rekel sem nekaj o posevkih, zdaj bi rad povedal nekaj, kar na poseben način to temo dopolnjuje. Kaj vam pomaga najboljši posevek, če je vaša zemlja v takem stanju, da tega ne prenese. Posebno kar se pridelovanja žit tiče, je to pomembno vprašanje. Torej pride lep topel letni čas, pomembno je, da ta čas izkoristimo in tla dobro pripravimo. Vedno znova smo ugotovili, da je zelo dobro, da tla postopno obdelujemo, jih s postopno obdelavo pripeljemo v situacijo, da sama dobro zorijo in to vodenje tal v dobro zorenje je nekaj, kar je primerljivo s pripravo testa pri pečenju kruha. Zelo pomembna je obdelava strnišča. Strnišča bomo vdelali v tla in tla bodo predelala vse tisto, kar je nad zemljo zraslo in ostalo. Obdelava strnišča, ki bi tla samo raztrgala v velike kepe, je slaba. Tla moramo tehnično pripraviti v stanje, da se bodo lahko drobila. Obstaja eno pomembno pravilo: Pomembno je, da rahljamo samo tako globoko kot bo življenje globoko v tleh lahko skrbelo za grudičavost zemlje. Ne pregloboko, kjer ni več živa zemlja. Torej po spravilu naših žit bomo naredili nekaj dobrega, če njiva to potrebuje, da posujemo nekaj zrelega gnoja ali komposta in tega skrbno vdelamo v tla. Tla opazujemo, in, mogoče še malo bolj globoko prerahljamo. Pri tem moramo vedno paziti, da se ne ustvarjajo grobe kepe zemlje. Te grobe kepe bi se posušile. V grobih kepah se biološko nič ne dogaja, če pa v poznem poletju dežuje, je čas za dober razvoj tal že minil.

Ko potrese star gnoj ali kompost, bi on podoral, ali kaj?

Pravi, da bi oluščil. V Nemčiji imajo pluge, s katerimi se obrne samo zgornjih 4-5 cm. To lahko naredite z dobrimi kultivatorji, naredite tudi z rimskimi plugi, ki delajo grebene, to je grebenasta kultura. Ima prijatelje, ki delajo s to grebenasto kulturo in  meni, da je grebenasta kultura res nekaj dobrega. Nič ne pomeni, če smo njivo preskrbeli s krasno organsko substanco, dobrim kompostom, toda v tla ju ne vdelamo na dober način. Vedno znova moramo misliti, da je najboljša mera za dobro gnojenje to, da na tej zemlji tudi nekaj dobrega zraste. Povsod tam, kjer ni nekaj dobrega raslo, kjer je raslo slabo, bomo v naslednjem vegetativnem času težko razvili dobro kulturo. Naše kolobarjenje moramo razumeti kot krogotok. Če pa ga prekinemo na slab način, potem manjka osnova za dobro rast. Torej je dobra rast v enem letu tudi najboljši pogoj za naslednjo kulturo, ki prihaja po njej. Ostanke tistega, kar je prej raslo – korenine in strnišče moramo seveda skrbno vdelati, da dobro razpadejo. Če smo imeli posevek žit in podsevek deteljo, ki je dobro rasla, potem si poglejmo, kdaj pa kdaj to deteljo. Splača se, da po spravilu žit enkrat pokosimo strnišče in zgornje liste detelje. Enkrat sem to delal z mulčerjem, in sicer zaradi tega, da pod žitom naredi detelja liste, ki tla zasenčijo. To so listi na dolgih pecljih. Bela detelja se botanično imenuje plazeča detelja. Če to deteljo na ta način mulčimo, oz. pokosimo, bo naredila nove liste, na popke bo prišlo več svetlobe, naenkrat bo detelja postala veliko bolj gosta in tam, kjer je v gornjem delu bolj gosta, je sigurno naredila tudi več korenin. Če boste deteljo jeseni  vdelali v tla, oluščili, na plitko podorali ali s kultivatorjem plitko vmešali v zemljo, se boste čudili, kakšno krasno rušo imate, kako krasne korenine so in če obrnete na 3-5 cm, kakšna krasna ruša je to. Mogoče se izplača, da potresete manjšo količino komposta. Leguminoze so vedno znova temelj našega kolobarjenja, izplača se, da jim dobro postrežemo, da se dobro razrastejo. Z dobrim kompostom bomo zelo spodbudili, da leguminoze naredijo močan koreninski sistem in na ta način izboljšamo njihovo vrednost za kulturo, ki sledi, skratka, stanje zemlje po taki detelji bo na ta način izboljšano. Pazite pa na to, da ne boste naredili te napake, da podorjete deteljo v času, ko je morda zemlja preveč mokra. Človeka kar trebuh zaboli, če pomisli na to, kaj se dogodi, če veliko zelene mase prav globoko podorjete v času, ko  so tla mokra; se vse preveč zapacajo, tudi vaša tla bodo dobila prebavne težave, če to naredite. Na tako podorani detelji ne bo boljša rast, ampak slabša rast in tudi zaradi stiske, v katero bodo tla prišla, boste naenkrat imeli več težav s pleveli. Pri težkih tleh se vedno znova pojavlja težava, če vdelamo še preveč zelene snovi globoko v zemljo, ta zemlja ne more dobro dihati. Ker je težka, ne more tega gnojila spremeniti v rahlo zemljo. V Nemčiji je godna, rahla zemlja bistvo obdelovanja tal. Mi vemo, da godna, rahla zemlja, ni nekaj, kar bi lahko naredili s katerikoli tehničnim pripravkom, strojem. Mi jo z našimi merami lahko spodbujamo, ampak v bistvu je narava sama tista, ki sproža to lastno aktivnost tal, da postanejo rahla. Kmet naj bi razvil samo pravi občutek za to, kdaj je treba kaj narediti. Če človek razvije pravo senzibilnost za to, opazi, da ima narava sama potrebo po tej regeneraciji in presenečeni boste nad višino pridelkov, ki jih boste dosegli in presenečeni boste, kako dobra bo rast tudi leto za tem in kako dobri bodo tudi pridelki v bodočih letih, če vam uspe spodbujati lastno aktivnost tal. Občasno zasejemo naše površine tudi samo z leguminozami, samo s stročnicami in jih imamo kot glavno kulturo na njivi. Posebno mesto pripada lucerni, v nekaterih predelih tudi rdeči detelji, pri nas ji pravimo tudi črna detelja – ena in druga sta zelo primerni kulturi, ki ju vzamemo za podsevek, lucerno lahko pustimo na njivi celo več let. Pri črni detelji se pojavlja en problem. Črna detelja ponavadi ne prezimi dvakrat, prestane eno zimo, drugo zimo ne prezimi. Dobro lucerno imate lahko 3, 4, 5 let. S tem imate pri kolobarjenju tudi določeno svobodo, da lahko pridelovanje krme malo razširite, podaljšate in se kolobarja, neke čvrste sheme ne morete popolnoma držati. Tudi črna detelja in lucerna sta zelo hvaležni za majhne količine kompostov. Komposte potrosite, ko ste poleti pokosili lucerno ali deteljo in potem vam priporočam, da obrnete brano in potegnete enkrat preko njive. Iznašanje komposta je tudi pozimi prava stvar. Če kompost trosite pozimi, potem spomladi, ko je zemlja primerna, pojdite čez njivo z obrnjeno brano. Sem velik zagovornik setve stročnic kot glavno kulturo. Poleti so odlična krma, lahko pa jih tudi posušimo. Dobro morate vedeti, koliko tega vaše živali prenesejo in prav glede na to ali vaše živali to prenesejo ali ne, je včasih pametno, da stročnice pri setvi mešamo s travo, da krma ni preveč bogata z beljakovinami.

Vmesna pripomba oz. izmenjava izkušenj: Ivan Grabljevec pove, da za glavni posevek vzame mešanico lucerne in perzijske detelje. Perzijsko deteljo poseje Ivan zaradi čebel. Lucerno pusti tam dve, tri leta.

Vprašanje: Je dobro v deteljo mešati radič?

Pogosto vzamejo za mešanico potrošnik, cikorijo, ki je botanično ista stvar. Če imamo malo travnikov, se izplača, da med travno deteljo – mešanico, zamešamo tudi razna zelišča, to je zdravo za zemljo in zdravo za živali.

Še vprašanje gnojenja

Na univerzah in strokovnih šolah za kmetijstvo obstajajo obširni programi gnojenja, predvsem poskušajo izračunati koliko gnoja iz hleva sem razdelil po njivah in potem imam kot rastline, ki gnoj dobro prenesejo, najprej zelenjavo, sadje in vinograd. Zelo modro je skrbeti za gnoj, da bi imel večje gnojilne sposobnosti. Dobrega komposta ne moremo z ničemer nadoknaditi. Vsak, ki se ukvarja z vrtnarstvom, sadjarstvom, vinogradništvom to ve. Zeleno gnojenje lahko spodbuja hitro rast, toda dolgotrajna plodnost tal je mogoča smo z gnojenjem s komposti.

Danes nimam možnost govoriti o preparatih, rad bi rekel le toliko, da s pomočjo preparatov gnoj mnogo bolje razpada, mnogo bolje zori, tako da so izgube manjše. S takim kompostom, ki ga damo zemlji, se bo vsebnost trajnega humusa poviševala in rastline bodo bolje rastle, na manjših površinah bomo lahko prehranili več živali. V zvezi s tem je naredil veliko poizkusov. Če imate štiri krave, vzamete gnoj teh štirih krav, kompostirate ga in ga potrosite. Če efekt tako potrosenega komposta od štirih krav primerjamo z efektom na enaki površini, na katero pa niste potrosili zrel kompost iz gnoja štirih krav, temveč svež gnoj  štirih krav, boste ugotovili, da svež gnoj izzove sicer hitrejšo rast, ampak praviloma spravite tiste rastline tudi v težave – pojavijo se škodljivci. Dober kompost pa bo spodbujal mnogo bolj zdravo rast in bo mnogo dalj časa deloval. Prihaja do neke verižne reakcije. Mogoče resnično stoji v sredini hlev, ki sem ga narisal, toda kvaliteta naših travnikov in kvaliteta krme je odločilnega pomena za živali v hlevu. V Nemčiji uporabljajo za krmo živali (mlekaric) vedno več oljne repice ali rastline, ki so zelo vodene. Gnoj takih krav je zelo slabe kvalitete, tudi zelo voden, tudi zelo sluzast. Mi pa stremimo k dobremu gnoju in dober gnoj dajo trajne rastline, čisto vseeno ali je to iz travnika ali je od detelje. Tudi koruzo lahko uporabimo za krmo, toda koruza je enoletna rastlina in naše živali, če hočemo, da bodo postale toliko stare, kakor je dobro, da bi postale, jih ne smemo ogrožati s tem, da jih krmimo s tako vodeno, mlado krmo. Vedeti moramo, da je za kravo potrebno najmanj 3 kg dobrega sena na dan. Koruza ni čisto žito, temveč že meji za rastlino, ki oblikuje pretežno liste. Botanično je žitarica, toda način, kako za koruzo skrbimo je drugačen. Koruza spada k okopavinam. Če koruzo dobro negujemo kot okopavino, potem  koruza v bistvu raste iz aktivnosti tal in tla so tako negovana, da bi za koruzo normalno tudi še pšenica ali ječmen dobro rasla. Dobra okopavina zapusti zemljo v dobrem stanju, na žalost se dela danes s koruzo drugače. Koruzo zelo veliko škropijo, tla  so ponavadi v slabem stanju, nobene lastne aktivnosti ne razvijejo več, ne preidejo v godna, rahla tla. Mi smo hudi na koruzo zaradi tega , ker vidimo, da so tla po koruzi v slabem stanju, ampak koruza ni nič kriva, krivi smo mi. Kriv je kmet, ki s koruzo ni uspel spodbujati aktivnosti tal. Koruza je tudi zame zanimiva rastlina. Toda, če se lotimo pridelave koruze na dandanašnji način, lahko delamo hude napake. Glavni problem koruze je, da je kultura, ki ima kratek čas vegetacije. Pogosto je na njivi samo 4 – 5 mesecev. Zaradi tega se izplača pred koruzo skrbno paziti na to, kakšna je lastna aktivnost, kakšen je razvoj tal. Zato bi vam priporočal vmesni posevek, in sicer tak, ki je na njivi že vso zimo. Če boste sejali koruzo za nekim žitom, potem priporočam, da tla obdelate toplo; to pomeni, da jih po žetvi spravite v stanje lastne aktivnosti, pomeni, da v strnišče potrosite nekaj komposta ali dobro zrelega gnoja in posejete tako vmesno kulturo, ki bo na njivi prezimila. Zelo zagovarjam mešanice raznih rastlin in priporočal bi inkarnatko in neke vrste grašico. Obe stročnici bosta še jeseni zemljo dobro prepredli s svojimi koreninami, ampak samo, če smo pred tem dobro poskrbeli za godnost, rahlost zemlje. Tla lahko dobro odprete, dobro pripravite in tla bodo spomladi dobro izgledala. Deževje, padavine pozimi ne bodo izprale hranil. Rastlinske korenine bodo hranila spet potegnile navzgor in če boste spomladi tako mešanico vdelali v tla, boste zemljo za poznejši posevek koruze res dobro pripravili. Tisti kmetje v Nemčiji, ki delajo na biološko-dinamičen način, pogosto sejejo inkarnatko v čisto določeni mešanici. Slišal sem, da ste inkarnatko imeli in sejali tudi tu že v starih časih. Inkarnatka je zanimiva detelja. Za tiste, ki se ukvarjajo s pridelovanjem zelenjave, je tudi inkarnatka zelo zanimiva. Posejete jo jeseni in jo spomladi dalj časa pustite na gredici, jo mogoče enkrat pokosite, ko jo pokosite, ne bo zrasla več. Vse druge vrste detelje ponovno zrastejo. Inkarnatko lahko uporabite za krmo, lahko jo kompostirate in je res dobra predkultura – zemljo zapušča v dobrem stanju. Spomladi je tista gredica, na kateri ste imeli inkarnatko, brez kakršnegakoli plevela in ko boste zemljo lepo pripravili, bo res pripravljena in bo naslednja kultura dobro rasla. Pri vseh rastlinah, ki sem jih doslej omenjal, sem vedno znova omenjal, kako jih je treba vdelati v tla. Ko boste danes odšli domov, bi si želel, da si ohranite v spominu posebno sledeči stavek: Življenje je dajanje in jemanje. Če na to gledamo kot krogotok, ali kot verigo, kjer nikjer ne pride do hudih izgub, to lahko primerjamo s krogotokom življenja, ki se sam ohranja brez izgub in omogoča leto za letom dobre pridelke. Na svoji kmetiji, v svoji vrtnariji morate skrbeti za to, da je to dajanje in jemanje tudi med deli kmetije urejeno – v redu. Tiste kmetije, ki v današnjem modernem času delajo skoraj na industrijski način, imajo prav gotovo težave in skrbi me, kako se bo ta stvar izšla. Nekako so, na podoben način kot industrija, odvisni od uvoza, od tega, da veliko kupujejo od zunaj. Njihova produkcija pa ne izhaja od zdravega organizma. Če mislimo tako, da vse kar načrtujemo v tem organizmu ima res tudi svoje pravo mesto, potem je gotovo tako, da bomo za vse, kar k temu organizmu spada, lahko dobro skrbeli, da ne bo nič trpelo lakoto. To je bilo tisto najpomembnejše,  kar sem vam hotel danes predstaviti.

Vprašanje: Kako uporabiti gnojnico?

Imamo dva pojma: eno je gnojnica, kjer je tudi blato, drugo pa je urin, ki odteka pri pripravi gnoja. Eno in drugo  so snovi, ki jih moram na kmetiji skrbno negovati. Dobro skrbimo za gnojevko ali gnojnico tako, da jima dodajamo kompostne pripravke. Zelo priporočljivo je, da  v gnojnico ali gnojevko dodate malo deževnice. Na ta način se bo gnojnica lepše predelala in poskrbeti moramo za to, da so naše jame, v katerih to skladiščimo, dovolj velike, da gnojevka ali gnojnica dovolj dolgo zori. Gnojevko nekateri kar sovražijo. Tega ni kriva gnojevka, temveč je kriv človek, ki z gnojevko ni dobro delal. Poznam ljudi, ki znajo z gnojevko delati odlično. Predstavil vam bom en primer, in sicer v tem primeru vmešajo v gnojevko mleto glino, ki si jo lahko sami pripravite brez velikega dela. Lahko tudi kupite kameno moko ali glineno moko in jo vmešate v gnojevko. Dobro s preparati opremljena gnojevka ne bo več smrdela, ni več jedka, da bi kaj ožgala in je odlično gnojilo. Lahko naredimo tale poizkus. Gnojevko razredčimo z vodo v razmerju 1 l gnojevke in 10 l vode in polijemo s tem pesek, v katerem smo zasejali krešo. S tem testom testiramo tri stvari naenkrat: kaljivost, kako rastejo korenine in kakšna je rast. Torej,  enkrat boste videli ali ta kreša dobro kali, dobro raste. Kot kontrolo vam priporočam, da uporabite enako posodo, enako krešo, enak pesek, toda namesto gnojevke uporabite čisto vodo. Čez 3 – 4 dni bo ta kreša vzkalila in videli boste prve efekte gnojevke. Potem bi vam priporočal, da čez en teden to krešo izkopljete s koreninami vred, da pogledate, kako so se korenine razvile. Ker je to približno 10 dni po vašem posevku, boste tudi videli, kako se je razvil nadzemeljski del rastline. Podobne poizkuse lahko delamo tudi z deževniki. V kozarce, v katerih imamo deževnike, nalijemo tako gnojevko s preparati in glino. Tudi ta gnojevka naj bo razredčena najmanj na 1 l gnojevke s 5 l vode. V dobri gnojevki deževniki ne umrejo. Temelj za ta poizkus s krešo in deževniki so praktične izkušnje – nujnost  oz. potreba, da pri uporabi naše gnojevke vodimo račune o naši pitni vodi – podtalnici. Kdor poškropi 40 m³gnojevke na 1 ha, mora računati s tem, da ta gnojevka, njene sestavine, prej ali slej pridejo do talnice, do naše pitne vode. Talnico najdemo tudi že v višjih slojih, ne šele tam, kjer se zbira v potoček. V Nemčiji je test s krešo uraden test za stopnjo zrelosti kompostov in gnojevko se tudi testira na ta način. Ta test z deževniki praktiki tudi dobro poznajo. Vsako tekoče gnojilo, ki smrdi, mora imeti tudi strupe v sebi. In če tekoče gnojilo, ki hudo smrdi, škropimo na polja, deževniki bežijo iz tal in pridejo na površje in na površju umrejo. To ni potrebno. Z dobro pripravljeno gnojevko, se da to preprečiti. Naša naloga naj bo, da življenje negujemo. Če eno leto zaradi neke napačne mere 2/3 deževnikov uničimo, bomo drugo leto prav gotovo imeli manj pridelkov, ker rastline ne bodo rasle tako dobro.

Vprašanje: Ali lahko za gnojenje uporabljamo tudi človeške fekalije?

Produkcija odpadkov je karakteristika napačnega razvoja. Če dajemo človeške fekalije nazaj naravi, potem jih smemo dajati nazaj samo preobražene. Lahko jih damo samo popolnoma preobražene nazaj, to pomeni, človeške fekalije, kar jih imamo z ene kmetije, lahko brez nadaljnjega kompostiramo z drugimi komposti, ampak na njivo smejo šele, ko so popolnoma preobražene. Včasih razmišljam o tistih poljskih straniščih, in v teh straniščih se ne nabira samo voda in človeške fekalije, temveč pogosto tudi kemična sredstva, pralni praški – huda kemija. Kdor ima tako poljsko stranišče, neke vrste jamo, v katero ujame vse odpadne vode iz gospodinjstva, mu predlagam, da vodo od pralnega stroja, pomivanja, čistilnih sredstev, na drugi način usmerja. Tam je toliko kemije –  najhujša kemija so čistilna sredstva. Skrbeti moramo za red v organskih krogotokih in skrbeti moramo, da organski krogotoki niso obremenjeni bolj kot je mogoče. En princip pa naj velja: z gnojem ne smemo gnojiti tistega,kar se poje, požre. Skratka, npr.: gnoj od svinj ne bomo uporabili za gnojenje tiste kulture, s katero se svinje hranijo. Tisti kompost, kjer so tudi človeške fekalije, lahko uporabimo samo za travnike in ne za zelenjavni vrt. Samo goveji gnoj je tako harmoničen, tako uravnotežen, da z njim lahko gnojimo tudi tiste površine, na katerih raste krma za govedo. Podobno velja tudi za kokošji gnoj. Kokošjega gnoja imamo zelo malo, zaradi tega se izplača, da kokošji gnoj pomešamo v gnojnico in ga uporabimo kot posebno dragoceno gnojilo – predvsem pri žitih.

Rudolfa Steinerja so vprašali, kaj meni o tem, da bi se fekalije večjih mest, predelovalo in s tem gnojilo. On je bil silno proti. In to, kar je gospod Heilmann prej rekel, samo toliko kar je ljudi na eni kmetiji z drugim kompostom skupaj, to ja. Od enega mesta, četudi bi bilo ločeno od odplak pralnih praškov, se pa ne more. Rudolf Steniner je rekel, da se na morali pokrajine negativno odraža.

Vprašanje: Kako se uporablja konjski gnoj?

Konjski gnoj je zelo dragocen gnoj. Pri kompostiranju konjskega gnoja je treba paziti, da ne postaja preveč suh in da se preveč ne segreje, kajti pri segrevanju bi imeli prevelike izgube. Zaradi tega bi konjski gnoj mešal z govejim gnojem in skrbel za to, da bi bil vedno dobro vlažen. Na vsak način, tako kot vsak drug gnoj bi ga tudi prepariral, dodal kompostne preparate in iz tega dobimo zelo dragocen kompost.

Kaj pa žaganje?

Pred žagovino ga je vedno malo strah. S tem dobiš gnoj, ki ne diha dobro, usede se in ostane moker. Slabo se kompostira in s tem dobiš strune na njivo. Je pa boljša žagovina od listnatega drevja kot od iglavcev, ampak ponavadi dobite žagovino od iglavcev. Nikakor ne same žagovine, vsaj mešano s slamo, s kameno moko in glino in seveda dobro preparirati, potem bi mogoče šlo.

Ali lahko  zmeljemo vejevje?

Podoben problem. Dolgo časa ostane v tleh in v kompostu in se slabo razkraja. Zaradi tega ne dobimo dragocenega humusa. V majhnem vrtu lahko ta problem obvladamo. Zmeljem vse, kar dobim od obrezanih vej ali grmičevja in dam na kompost. Potem, ko je moj kompost zrel, vse presejem. Kar je zrelega vzamem, kar ni zrelega,  gre nazaj. Pri poljedelstvu pa to ni mogoče.

Kako naredimo kompost z ostanki sena ali slame?

Izberi dobro mesto za kompost, potem boš gnojevko polil preko sena in slame. Edina stvar je, da dobro mešamo, da bo vse skupaj homogeno.

Kompost ima svoje ime od tega, da človek stvari tako lepo zloži skupaj kot komponist, da jih komponira.

Pred seboj ima predstavo, da ima zbito slamo v velikih kolutih in kako se bo najbolje tega lotil, da bo dobro šlo. Med kmeti, ki jih on pozna, so nekateri profesionalci za delanje kompostov. Če se človek teh stvari profesionalno loti, mora voditi račune o dveh stvareh. Dobro je narediti neke vrste hišo ali streho in pod streho materiale za kompost homogenizira, navlaži, preparira itd. Skrbi, da ne dežuje na kompostni kup in da človek ob kakršnemkoli času lahko to neguje in homogenizira. Homogenizirati pomeni skrbeti za enako razdeljevanje. Na primer pri slami in senu in gnojevki imaš področje, kjer je preveč gnojevke, preveč mokro in področje, kjer je preveč suho.

Jaz bi verjetno razmišljala o tem, da bi to slamo ali pa seno kar na en kos vrta razprostrla, da se začne malce razkrajati, potem bi to bolj sprejelo vase gnojevko, seveda je pa več dela.

Pozna kmeta, ki si je naredil površino, na kateri ima gnojišče. Okrog je postavil tiste velike bale slame in v sredino je zmetal tudi staro seno in staro slamo in na tisto površino je tekla tudi gnojevka in tisto slamo, ki je bila mokra od gnojevke, ki je bila nekako že načeta je vzel in jo kompostiral. Ta stvar je potem dobro stekla. Gnojišče je lahko ob hiši in za temelj gnojišča vzamemo smrekove tlakovce in na njih šele delate kompost. Če dežuje, voda dobro odteka, gnoj lahko zelo visoko zložite in praviloma se taki komposti na takem mestu, z zrakom spodaj, zelo dobro razvijejo, ampak ponavadi so take površine relativno majhne. Da bi dosegli tak efekt, v Nemčiji pogosto naredijo površine za gnojišče, ki jih naredijo iz betonskih kock. V teh kockah so luknje in kapilare in taka plošča je ponavadi malo nagnjena in tista vlaga, ki jo je preveč, enostavno odteka pod kompostnim kupom. Najprej gre v kapilare betona in potem odteče. Tam lahko gnoj zložite celo 2,5 m visoko in kljub temu se dobro kompostira. Po vsaki kapilari, po kateri gnojevka odteka, to se pravi, da se kapilara napolni  z zrakom, ko tekočina odteče, pride tja zrak.

Bili smo pri gospodu Wistinghausnu lansko leto, julija, ki ima tako površino in letos bomo ta izlet ponovili.

Mogoče dosežemo isti efekt, če zložimo to na kamenje, ki ga je pri nas precej, da ga izkoristimo. Mogoče je to isto?

Paziti moramo, kam bo tekočina iz komposta odtekala, poskušati moramo vse to ujeti.

Je soavtor neke knjige, ki to obravnava, verjame, da je vsebina zelo zanimiva in da bi se jo splačalo prevesti v slovenščino in iz te knjižice bi se določene temeljne stvari že dalo naučiti. Prav sigurno bomo razvili pravi občutek za kolobarjenje, za razvijanje tal, za razvijanje in nego našega gnoja in komposta. Razviti občutek za pripravo tal je nekaj, kar današnji čas zahteva, kar potrebuje narava in kar je človek današnjega časa naravi dolžan.

Kaj je najboljše za sušna področja v poletnih obdobjih?

Priporočam, da v pozni pomladi narediš grebene, da zelene rastline, ki so zrasle kot pleveli ali mogoče zeleno gnojenje, vdelaš v tla, v te grebene. Potem pleveli, te rastline ne bodo porabili nobene vode več, potem bo nastajal neke vrste humus in v grebenih so razmere malo bolj vlažne. Organske substance ne bomo izgubili v taki meri kot sicer. V grebenih ne izgubimo toliko organske substance. Na tak način boš problem olajšal. Ugotovili smo, da so tradicionalne kulture ravno v predelih s sušo – grebenaste. Temu sem se pogosto čudil. Priporočal bi vam, da delate poizkuse s tem in priporočal bi vam, da sami potem raziskujete. Jaz vzamem kar nož, lahko vzamete tudi lopato ali kaj podobnega in si tla ogledate, razmere v njih. Zelo, zelo zanimivo je, da taka tla vase sprejmejo celo roso, medtem, če opazujemo pokrajino, imamo občutek, da rose sploh ni. Pri nas take suše verjetno ni, kot je pri tebi. Včasih sem pri obdelavi strnišč opazil nekaj podobnega. Če tla fino obdelaš in delčki tal ležijo eni na drugem, potem se v poznem poletju iz svoje notranjosti nekako navlažijo, čeprav ni nobenega dežja. Torej svetuje, da s tem delate poizkuse grebenaste kulture.

?

V vinogradih je zelo pomembno, da jeseni tisto brazdo gor odorješ, spomladi proč vdelaš.

Izkušnje z rimskim plugom

To je strašno dobra stvar. Meni ga je lani član Iztok Kramžar naredil Ta plug je poceni, kar je bistveno. Gor se pritrdi 3, 4, 5 ral, ki so enostavna, dol pa špica. Na njo se montira plugec, trikotnik z enim, dvema vijakoma.

Dobro je to, da naenkrat obdelam s traktorjem (39 konj) širino, ki je večja od traktorja,. Ni nujno iti globoko, važno, da greš hitro skozi, da eno določeno površino v kratkem času, ki je primerna za to delo, opraviš.

Najprej daš za kolesa, pa še v sredi eno tako ralo – tri. Naslednja faza, ko je to ugodno, čez približno 2 meseca,  pa daš vmes, da gredo rala po grebenu, pelješ pa po grabnu, da nisi peštal zemlje in takšno gre potem v zimo.

Prednost: plevel ti zagrne, zemlje ne obrača, jo samo dviga in spušča in sedaj spomladi, za krompir sadit, sem šel pozimi, kadar ni zmrznjeno, brez teh plugcev, samo z rali, sem šel po grebenih in to ni v brazdo zasulo, ampak je samo odprlo zemljo. Lepo sem vsadil plugce. Zgodilo se je tisto nepredvideno.  Mislil sem, da bom pluge dal notri, da bom to potem zagrnil, pa ni šlo, ker je začelo grude ven metat, pre mokro je bilo. Mogoče ni dobro narejeno, moral bi bolj plitvo naravnat, pa ne morem,  je ročno delo, prvi poizkus. Mislim, če bi se drugi kot ujel za tega srednjega, potem bi lepo zasipal, tako je pa grude ven metalo, sem in tja obračalo in krompir teptalo.

Zdi se mi pomembno, da tudi on iz svojih izkušenj, iz opazovanj poroča in mogoče vas bo ravno on sprovociral tako daleč, da boste sami šli to preizkušat in raziskovat, kaj se dogaja. Opazujte sami. Pomembno je, da se srečamo in izmenjamo izkušnje. To je dober temelj za napredek, za posameznike in za vse.

Rad bi nasvet za uničevanje plevela

Potem, ko enkrat vzkalijo pleveli, je potrebno ponovno pobranati. Pri tem pazite na sledeče pravilo: Ne branajte, dokler vaša kultura ni razvila 2, oz. 3 liste. Ne branat dokler kultura ni razvila 2, 3 lista. Če imaš svojo kulturo posejano, ne branat zaradi plevela, če tvoja kultura še ni razvila 2 – 3 lista, šele potem. Kadar ima žito približno 3 liste, ima v tleh že tako močne korenine, da lahko branaš in uničuješ plevel, obenem pa spodbujaš rastlino, da se bo bolj razraščala in tvorila močnejše korenine. Če to žito pobranaš, ko ima 2 lista ali celo šele, kadar ima žito samo 1 list, ga z brananjem lahko 100 % uspešno izkoreniniš.

Kaj pravi za žito v spomladanskem času, ko ga je zimska zmrzal malo privzdignila. Ali je dobro malo povaljati?

Seveda, da. 

Mene zanima za štrigel. Za kaj se štrigel še lahko uporablja?

Štrigel se predvsem uporablja v poljedelstvu. Štrigel je skupni pojem za fine brane. Verjetno ima pira, če si jo oktobra posejal, zdaj več kot 3 liste. Potem brez problema lahko greš s štriglom in jo pobranaš, počešeš. Pri piri in pri pšenici lahko grobo branaš. Če boš grobo pobranal, bo še bolje raslo, tebe pa srce boli, če to gledaš. To je podobno kot pri travi na športnih igriščih. Vsako valjanje, vsaka košnja bo nekako spodbudila gosto rast. Če so tla nekako trda, če se je naredila skorja, je lahko zelo pametno, da tla povaljamo. Najbolje, da vzamemo valjarje s profilom, ki bodo skorjo na tleh tako razbili, da skorje ne bo  in tudi po valjanju se bo pira ali pšenica še bolj razraščala in potem jo bo mogoče počesati s štriglom tako, da ne boš celih komadov izpulil ven. Kako globoko  ali kako ostro boš branal oz. česal s štriglom, je drugo vprašanje. Mnogi ljudje preplitko češejo, branajo. Brez nadaljnjega smeš seči 2 cm v tla ravno  pri takih ozimnih žitih, ki so se dobro ukoreninila, ampak ne pretiravajte! Tla, ki se rada pri dežju preobrazijo v neko sluzasto maso, ne smemo preveč fino obdelati, površine ne smejo biti preveč zdrobljene, sicer bodo po naslednjem dežju v tem slabšem stanju. Pripravite, da se bodo tla sama dobro drobila.

(Vprašanje oz. pripomba enega od poslušalcev o tem, kako je mogoče narediti oz. prirediti valjar za valjanje tal)

Pogosto je, da taki valjarji s profilom kot CAMBRIDGE valjarji že nekje so, pogosto jih boste v kakšni vasi našli, mogoče imate tam strojne krožke in izplača se postati član takega strojnega krožka in res se izplača valjarje včasih tudi uporabiti. To so zelo dobre priprave.

Zanima me, če prav ravnam s hlevskim gnojem. Hlevski gnoj pokrijem, da ga dež ne izpira in trikrat, štirikrat na leto ga oblijem z gnojevko. Ali pravilno ravnam?

Ne bi hotel dati splošno veljavnega odgovora. Vi veste, kakšne razmere so pri vas. Zgodi se, da se gnoj vedno znova tudi preveč posuši in v takem primeru, če je gnoj suh, je pravilno, da ga z gnojevko ali vodo navlažimo, ampak včasih je tudi potrebno, da ga malo razgrebemo, vzamemo  narazen in se prepričamo, da se v gnoju ne nabere preveč vlage. Gnoj mora dihati, če hočemo, da se dobro razkraja. Če se gnoj dobro razkraja, vam bo sam dal odgovor. Vsekakor morate gnoj preparirati z našimi preparati, če hočete,da boste dobil res nekaj vrednega.

Če pripelješ gnoj od kmeta in ga daš v gnojno jamo, ga je dobro tlačit sproti, ali samo nametat kot pade?

Odvisno od konzistence  tega gnoja. Če je gnoj zelo vlažen, potem ni dobro, da ga daste v luknjo, ampak ven na kup, da se lahko še malo segreje in potem bi takoj dodal kompostne pripravke in bi ga pokril. Če pa je gnoj suh, potem utegne biti gnojna jama ravno prava stvar. V tem primeru bi gnoj najprej prepariral in če je suh, potem požokal v jami. Mogoče bi ga tudi zalil.

Ali pepel lahko potresem po travnikih?

V majhnih količinah da. Naredi poizkus. V odprto rušo potresi malo pepela. Pepel rušo dezinficira, pepel peče in kjer uporabimo preveč pepela, postane zemlja sluzasta, zaradi tega, ker je uničil življenje v tleh in tisto, kar zaradi preveč pepela še raste, so slabe trave: osat, ščavje in pirnica. Pepel lahko trosimo samo v taki meri, kolikor ga tla prenesejo. Sami opazujte, koliko ga vaša tla prenesejo. Ne pretiravajte!

Med kompostne kupe lahko damo pepel?

Je podoben problem. Če je pepela preveč, lahko vaš kompost postane kot milnica, lahko se kar zlepi. Pepela bi dal toliko, kot sladkorja na kolač.

Sejala sem ječmen in einkorn. Sedaj bi sejala grah kot podsevek?

Grah ne moreš sam po sebi smatrat kot podsevek. Precej visoko bo zrastel. Če ti vzameš te vrste graha kot ga je on prej imenoval, ga lahko dobro poseješ zraven in ga dobro tudi s kombajnom pospraviš – plodove požanješ. Če ga uporabiš za krmo, lahko narediš tudi tako, da oves, deteljo in grah poseješ naenkrat. Voditi moramo računa, da moramo grah normalno malo globlje posaditi, sicer ga bodo ptiči izbrskali. Deteljo pa lahko zelo plitko posejemo. Ko je vse skupaj ozelenelo, lahko to uporabimo kot krmo za živali in ta krma je krasna. Če to pokosimo, bo detelja še ostala. Kdor se boji, da se detelja, posejana spomladi, ne bo dobro prijela, lahko to dobro poveže s takim skupnim posevkom – žitom in grahom. V Nemčiji kmetje pogosto tako zeleno krmo uporabijo za siliranje in v poznem poletju lahko tisto deteljo še enkrat obilno pokosijo. To je obilica kar dobre krme v primerjavi z drugimi variantami. Na ta način dosežemo obilico dobre krme. Detelja, ki ostane po tisti košnji, bo močna in gosta. Je nekaj res lepega.