Mihael Rein, Vrzdenec, 5. in 6.9.2003

Prisrčno bi vas rad pozdravil. Sem Mihael Rein in prihajam iz Nemčije. Sem poročen in imam pet otrok. Seboj sem pripeljal še enega gosta, mladega prijatelja, ki je ravnokar pred svojo maturo. Ker se odloča za svoj poklic si je hotel pogledati kaj delam jaz. Sicer sem kot otrok odraščal z Demetrom. Moj stari oče je poznal Rudolfa Steinerja. V naši hiši je bila antropozofija doma. Tako sem prišel tudi v Waldorfsko šolo. V Nemčiji imamo bistveno več Waldorfskih šol. Po šoli sem se od antropozofije čisto odvrnil, potem pa spet našel pot nazaj. Na začetku sem pomagal pri organizaciji, postavitvi nekega tekstilnega podjetja, ki je produciralo tudi v nekdanji Jugoslaviji. Deset let sem bil razredni učitelj na Waldorfski šoli, potem pa sem šel čisto v samostojni poklic in delujem kot svetovalec podjetij. Moje težišče dela je velika industrija, pa tudi v srednje velikih podjetjih delam kot svetovalec. To stvar v Sloveniji kot vaše društvo Ajda pride na vrsto zaradi tega, ker se z Meto poznava. Njena hči Ana je bila v mojem razredu in Metino pot v Sloveniji in razvoj biološko- dinamičnega poljedelstva v Sloveniji spremljam več ali manj intenzivno, vedno pa z velikim interesom.

Sedaj pa bi jaz rad spraševal in sicer bi na začetku želel vedeti, katera vprašanja, želje ste danes prinesli seboj vi. Zakaj ste prišli? Kaj od mene pričakujete? Kar sem od Mete slišal je bilo, da kot povsod v današnjem času imate tudi vi težave v sodelovanju, da prihaja do trenj. In če je to vaše vprašanje, če želite tudi vi, da si te situacije točneje ogledamo oziroma da se bolj intenzivno ukvarjamo s temi stvarmi, da si pogledamo kakšne možnosti iz te situacije obstojajo tako v mislih kot sicer. Če se za to odločimo, bi naredil kratek uvod.

Najprej bi vam rekel, da je to popolnoma normalno, nič nenormalnega. Od kod so danes razlogi za take situacije in zakaj se to vprašanje konfliktov zastavlja v današnjem času. Kakšen je namen, kakšen je smisel medsebojnih konfliktov? Kaj mislite, bi bilo tako prav, da se tega tako lotim? Če se tega lotim, vam ne bom pripovedoval ničesar kar vas ne zanima. Mislim, da sem prišel, da dobite spodbude za lastno pot, lastno nadaljevanje.

Na začetku bi si rad ogledal pojem in ta pojem se imenuje socialno. Socialnost je danes na mnogo načinov uporabljen pojem. Govorimo o socialni pomoči, socialnem zavarovanju, socialnih službah to pa pomeni, da je ta pojem država ali javnost začela uporabljati za svoje namene. Izraz “social” prihaja iz latinščine od izraza “socius”. “Socius” pa prevedeno pomeni, tisti, ki te na poti spremlja, spremljevalec na poti. Če danes uporabljam ta pojem socialno vas prosim, da ne razumete v duhu pojmov kot jih danes uporablja država, temveč da poskušate ta pojem razumeti, da ga vsi razumemo saj smo vsi ljudje, poskušamo ga razumeti, da smo mi vsi sopotniki. Ta pota skozi življenje gredo delno eden ob drugem, potem gredo mogoče narazen, mogoče pridejo spet skupaj in tako kot na vsaki poti pač je, so občasno tudi težave; poti ko trpimo žejo. To pomeni posebno, kadar je pot težavna ali če je človek morda izgubil smer svoje poti in je doma pozabil zemljevid. Potem se zna zgoditi, da zaidemo, da eden pravi, sem moramo, drugi pa hoče ravno nasprotno in katera smer je prava? In ko gre morda skupina v eno smer ali v drugo smer, šele ko so en del poti prehodili pa se pokaže ali je ta pot prava ali ni. Je bila prava pot, je dobro da smo se tako odločili, ali je napačna pot? Če je bila napačna pot se pojavljajo vprašanja.

Socialno pomeni danes, v naših delih tukaj, da gre izključno za odnose med ljudmi. Če vsi eden drugega razumemo kot sopotnike, potem gre pri tem za vprašanje, kako bomo mi oblikovali to našo pot, kako bomo našli to pot, ki jo želimo skupaj prehoditi. To socialno vprašanje, ki se pojavlja povsod kjer ljudje pridejo skupaj, ki delujejo, povsod tam imamo opraviti s socialnimi vprašanji. To socialno vprašanje se tako močno v ospredje postavlja šele zadnjih sto let v zgodovini človeštva.

V času naših starih staršev so bile mnoge stvari enostavno urejene. Vsem je bilo določeno kako naj delajo. Skupina je bila konec koncev tista, ki je odločala; vas, družina, pokrajina. Določena sredina v kateri so vladale navade in pravila, ki so zelo močno vplivale na to kako se je posameznik potem tudi resnično obnašal. Morda je bilo kaj takega tudi v Sloveniji, v Nemčiji je to na vsak način obstojalo, da je bila v vsaki družini okrog začetka prejšnjega stoletja kakšna črna ovca, ki se tega potem ni hotela držati. Kaj je bila črna ovca? Ta črna ovca ni bil nihče drug kot nekdo, ki se je izluščil iz tistih starih predpisov. Delal je drugače kot njegov oče, ded in praded. Začel se je odločati za svojo lastno individualno pot. Če je bilo v času naših starih staršev še nekaj samo po sebi umnevnega, da je človek kmet, če je bil oče kmet. Da bo sin zagotovo prevzel kmetijo in delal tako. in tudi njegov sin je bil že naprej za to predviden. Danes pa doživite tako na podeželju kot tudi v vseh drugih poklicih, da hočejo mladi hoditi po čisto drugačnih poteh. Da ne želijo delati ničesar več iz obveze do tradicije. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da hoče posameznik oziroma individualnost hoditi vedno močneje svojo lastno pot, pa četudi proti vsem uporom. Mnoge družine so ravno zaradi takih odločitev in vprašanj razpadle.

Veliki konflikti so nastali iz tega, veliko sporov je glede na dedovanje, kar pa ne pomeni nič drugega kot to, da grupna norma in doživljanje  samega sebe kot člana grupe. In doživljanje nekakšnega vedenja iz teh skupinskih navad, to je vedno manj pomembno. Nimamo več opraviti kot s čredo ljudi, ki dela po nekih pravilih, temveč s posamezniki od katerih ima vsak svojo voljo. In to je prav tako, toda s to novo situacijo še ne znamo delati. Moja rešitev je vedno najboljša, pravi vsak za sebe in njegova rešitev je vedno druga najboljša. Z njegovega stališča pa je njegova rešitev najboljša in moja rešitev je šele za njegovo. Vsa vprašanja, ki se nam zastavljajo tako in vprašanje, ki se nam zastavlja je, kako se bomo naučili živeti ne z lastno najboljšo rešitvijo temveč z drugo najboljšo.

Rad bi se vrnil na vprašanje vodenja v skupini. Imeli smo starega očeta in staro mamo, starše otroke in tako naprej. In ni tako daleč nazaj, ko je veljalo tisto, kar je ded določil. Od zgoraj navzdol se je zapovedovalo in zelo direktivno. V to avtoriteto ni nihče dvomil. Kaj pa je delal stari oče? V narodih, ki so zelo vezani na naravo, nekaj takega še sedaj obstoja. Spraševal je svoje umrle prednike. Po nasvet je šel, ne samo v izkušnje, ki jih je sam naredil, temveč je hodil po izkušnje v nek drug svet. Danes pa dostopa v ta drugi svet nimamo več. To je en problem. Preko te meje, gledati v duhovni svet, je danes zelo težko. Našim prednikom to ni bilo težko. Kljub temu, da so ljudje prihajajo v sfero starejših, celo deda. To pa pomeni, da hočejo sami odločati o svojem življenju.

En konflikt prihaja iz tega, da ta modrost prednikov molči, ni dostopna. Predstava o pravici do patriarhalnega vodenja pa še vedno obstoja. Vse tisto, kar je bilo modrosti in izkušenj posredovano ljudem preko tega iz sfere prednikov, duhovnega sveta, je nekako zaprto. Zahteva ali predstava najstarejšega ali deda da sme voditi pa ostaja. On še vedno smatra, da ve kaj je za tebe, otroka prava stvar in te hoče prisiliti v to. V tistem času, ko so te stvari še imele svojo upravičenost je bila individualna zavest človeka zelo slabo oblikovana. Človek je bil del skupine in je služil skupini ljudi.

Okrog leta 1900 pa se individualna zavest začela vedno bolj in bolj krepiti. Če pogledam  v industrijo smo imeli še pred tridesetimi leti zgoraj na špici šefa, v sredini delavca in šef je rekel direktivno drugemu delavcu, kaj naj dela. Delavec je smel samo izvrševati, kar je šef naročil. Podjetja, industrije pa so spoznala, da tako stvari danes ne tečejo več dobro. Stili vodenja danes praviloma niso več direktivni, temveč so taki, da se cilji formulirajo, levo in desno imamo začrtane meje, kako pa delavec doseže ta cilj je prepuščeno njemu. Vodstvo podjetja posega v dogajanje smo tako, če se to delo, ki se odvija ne drži postavljenih mej. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da je gospodarstvo opazilo, da je oseben razvoj ljudi vedno močnejši in se še naprej krepi in da danes nihče ne more odrejati nekomu drugemu, kaj naj ta drugi dela ali česa ne sme. Človek današnjih časov misli sam, sam čuti in tudi sam nekaj hoče. In s tem imamo takoj v sodelovanju na področju spremljanja na poti, probleme. Ne samo pri Ajdi in tudi pri … in tudi pri vseh drugih velikih podjetjih.

Vprašanje, kako bomo kljub različnosti in tej individualizaciji uspeli najti tisto, kar nam je skupno, kako bomo uspeli to preobraziti v plodne, produktivne procese. Vse to so vprašanja, ki si jih danes vsaj po vsej Evropi ljudje zastavljajo. Rudolf Steiner je rekel kar se tega tiče zelo jasno, da je individualizacija naloga, ki jo moramo v tem času obvladati. Ne smemo ostati v kolektivnosti, v skupini. Ne smemo ostati v skupini, ki določa kaj naj mi delamo, temveč smo mi pozvani, da postanemo svobodni, samostojni ljudje. In na tej poti, ker tudi drugi ljudje želijo ostati svobodni in samostojni, na tej poti je povsod, kjer se ljudje srečujejo ali skupaj nekaj delajo danes tako, da se zastavljajo težave in velika vprašanja. V tistem času, ko je v družini še vladal ded je človek razmišljal v določenih vzorcih. Tudi čustva so bila še nekako v določenih vzorcih. Volja in … pa je bila vnaprej odločena v družini v kateri je človek živel. Skupnost je določala voljo, kaj boš delal.

S tem, da smo ljudje, ki so v procesu razvoja – razvoj ima opraviti z odvijanjem, pa tudi z udarci nazaj, na primer tudi s tem, da se naenkrat pojavi nekaj novega. S tem imamo opraviti s sledečo situacijo. Če je bila v času starih staršev misliti, čutiti in volja še odvisna oziroma vodeno od prednikov oziroma deda, potem tega vodenja danes ni več in vodi človeški jaz vsakega posameznika. To pomeni, človeški jaz je tista moč, ti te tri nivoje, misliti, čutiti, delati vodi ali ne vodi. Če sedaj mislimo v duhu socialnega sožitja, potem praviloma zelo hitro nastane ta situacija, da kar se misli tiče razumemo. Pridemo celo do določenega dogovora, vsi smo slišali ta dogovor, vsi smo ga razumeli. Midva pa greva narazen, ona sedi v svojem avtu, jaz sedim v svojem avtu in začnem razmišljati, kako sva se že dogovorila. Morda se pri meni vname neko čustvo in tudi pri njej in kljub temu, da sva mislila isto stvar nastane zaradi tega, ker so sodelovala čustva veliko nemira. Na primer, dogovorila sva se, da se srečava spet ob šestih. Meta pride ob šestih, jaz pa pridem dan pozneje ob štirih popoldne. To, kar sva naredila je popolnoma drugačno od tistega, kar sva menila, kar sva skupaj mislila, kar sva sklenila.

Edina možnost, ki pomaga kako iz te dileme pridemo je ta možnost, da tukaj v mislih aktivno pogledamo s svojim jazom te tri nivoje – misliti, čutiti in delati – in da stopimo v dialog s temi nivoji v sebi in da se vprašava, ali sva se prav razumela. Ali ti pod tem, kar je napisano na papirju kot dogovor razumeš isto kot jaz? In iz tega vodenja, ki ga razumem pod tem izrazom aktivno, pridem iz prejšnjega vodenja deda k vodenju samega sebe. Nihče v današnjem času ne bo ničesar več za nas naredil. Sami moramo vzeti vse stvari v svoje roke. Če to naredimo je dobro, če tega ne naredimo je tudi dobro. Dobro je zaradi tega, ker probleme in vprašanja, če tega sami ne naredimo tako dolgo srečujemo, da bomo stvar na koncu le naredili.

Izraz kriza izhaja iz grške besede in pomeni prevedeno odločitev. Ampak ta odločitev nam daje priložnost, da se odločimo tako ali tako, da probleme rešimo ali pa da problem odrinemo na neko drugo stran, da iščemo krivca, ki je za vse kriv. Pogosto je tako, da vsaka skupina v kateri se krize pojavljajo dobi zagotovo samo tiste krize, ki so za razvoj te skupine tudi potrebne. In ponavadi je tako, da eden ali dva človeka smkneta v vlogo, ki jo morata odigrati, da sprožita to krizo. In potem imajo krivca za vse, ki ga hočejo spoditi v puščavo. Skupnost drugih udeležencev v skupini se sonči v nedolžnosti, pol leta za tem, če se ta skupina ni ničesar naučila iz tega, pa bo nekdo drug prevzel to isto vlogo. In nekaj čudovitega je, da nihče pred tem ne more pobegniti. Pobegniti ne moreš niti sam pred seboj. Kako lepo bi bilo, da bi lahko sam pred seboj pobegnil. Te krize dobivamo vedno samo takrat, kadar jih potrebujemo in pomembno je samo to, da prepoznamo, kaj nam ta kriza govori. Kaj hoče ta kriza da se naučimo. Morda za enkrat toliko. Vprašanja.

Skupnost vedno najde neko črno ovco ki mora biti za vse kriva. Razumljivo je, da je v vsaki družini potrebna črna ovca, ker drugače družina ne more rešiti svojih problemov. Če pa to stvar prav razumem, da je črna ovca potrebna za nek razvoj ni več črna ovca ampak nekaj drugega. Je bela ovca?.

V tem primeru kot si ga navedel družina ni rešila svojega problema. Zaradi tega družina vedno znova potrebuje črno ovco. Pogosto so to otroci, ki so zelo močni in ki gredo po svoji poti. V začetku so menili, ker je človek postal samostojen. In ta knjiga pojasnjuje stvar drugače, namreč …… .. . . .

Črna ovca ne pomeni, če revoltira, da mora revoltirati, ker odločitve deda niso več pravilne v tem času.

To, kar si ravnokar omenil, ne nasprotuje temu kar sem povedal. Odločitve deda se postavljajo pod vprašanj, ker niso več resnične. Resničnost je ded v prejšnjem času dobival od prednikov iz sveta duhov. Globlji pomen besed oziroma pojma razsodba, mi smo polni predsodkov. Razsodba ne pomeni nič drugega kot en del pra-razloga. En del od pra-resnice. To pa, kar mi razumemo kot razsodbo je praviloma precodek. Mi stojimo pred tistim delom pra-resnice in otroci v današnjem času vedno bolj jasno tako doživljajo. Ali je pravilno kar ti praviš ali je narobe? Otroci mnogo bolj zavestno doživljajo to kot mi, ampak tudi mi smo že polno v tem toku razvoja, kar ne pomeni nič drugega kot to, da imamo mi sami možnost, da v ta svet naših prednikov, duhovni svet, stopimo sami, ne da nekdo drug stopi namesto nas. Da si odpremo lastno pot vpogleda v duhovni svet.

Jaz imam pet otrok. Najmlajši je star štiri leta. Potem imamo štiri otroke 12, 13 in 17 let in če si pogledam v kakšne sposobnosti prihaja naš najmlajši štiriletnik v primerjavi s štirimi brati in sestrami, potem vidim, da je on mnogo bližje duhovnemu svetu kot njegovi starejši bratje ali kot mi starši sami. Mi se toliko lahko naučimo od tega otroka. V reakcijah ali govoru, ki ga on govori. Če je slučajno kdo med vami učitelj; učitelj stoji danes pred razredom bolj brez pravih idej, bolj gol kot kadarkoli prej. Otroci ne le da gledajo skozi učitelja, čutijo ga skoz in skoz. Otok točno čuti ali je učitelj res tisti, za katerega bi se rad prodajal. Ali je res tisto kar govoriš ali je to, kar nam poskušaš predstavljati resnica? Ali si ti res moj učitelj na svoji poti ali si resničen?.Vse to so kvalitete, ki jih naši starši niso imeli. Tudi marsikdo od nas teh sposobnosti ni videl in mi v naših letih se moramo s trudom in šolanjem šele tako daleč razviti, do teh sposobnosti, ki jih otrok ima. Vprašanje možnost plodnega sožitja, sobivanje bo v bodočnosti postalo še težje zaradi tega, ker se ljudje ne bodo več razumevali samo preko ušes in oči temveč, ker bodo ljudje vedno močneje imeli razvite tudi tiste sposobnosti s katerimi bodo čutili ali je res kar nekdo drug reče ali ni res. Morda za enkrat toliko.

To je pa res da so danes otroci veliko bolj pametni kot starejši..

Moji prvi štirje otroci so bili pri štirih leti drugačni kot ta, ki je sedaj star štiri leta.

Razvoj človeka. Prihajamo v računalniško dobo. Za vse bomo odgovorni, ne samo za zemljo tudi za sebe bomo popolnoma odgovorni.

Ta zveza, človek in zemlja in to součinkovanje eno na drugo je silno zanimiva stvar in verjetno bi si jo lahko natančneje ogledali, ampak tega jaz sedaj nebi mogel. Vem samo, da je socialno, spremljanje na poti, sodelovanje…

….procesi, ki zelo močno puščajo posledice oziroma učinkujejo na to, kar pojmujemo v antropozofiji pod izrazom eter sveta in astralnost sveta. Zastavlja se vprašanje, ali mi s svojim etrom, silami življenja in s svojo duševnostjo oblikujemo eter sveta in življenje sveta, ali je stvar drugačna, da duhovnost sveta in eter sveta oblikuje nas. To pomeni, da mi ravno v principu socialnega sodelovanja, sožitja, sobivanja prevzemamo oziroma že imamo polno odgovornost za zemljo. Ravno tisto, kar mi v procesih sožitja, sodelovanja, kar ni v naših čustvih, kar ni v našem razmišljanju in v naši volji, v delu torej, delamo in kako to delamo, kako mislimo, kako čutimo in to, kar s to kvaliteto mišljenja, čustev in dela ustvarjamo kot novo substanco zato teče v astralni svet in svetovni eter spet nazaj.

Če pogledamo te procese življenja v človeku in kaj to pomeni za svet in če si enkrat zamislimo kako je, kadar se po televiziji oddajajo te grozljivke, ki jih danes ljudje vseh starosti in vseh mogočih narodov gledajo, kakšna čustva se hranijo iz teh grozljivk in tudi katera bitja se s tem lahko inkarnirajo na človeka, potem lahko postane jasno, da je izjemno pomembno, da mi razvijemo v svoji duševnosti drugačne, boljše, dobre sile. In na ta način krepimo tudi astralnost sveta s temi pozitivnimi silami. In kar se eteričnosti, sil življenja tiče je ravno tako. Vsa vprašanja narave in poljedelstvo lahko omejim samo na nivo materialnega, snovi, toda na koncu koncev gradi človek v bistvu vsak sam svoj svet iz svojih misli, svojih čustev, svojih dejanj. To ne pomeni nič drugega kot to in jaz postavljam to tezo, da je plodnost prvotno odvisna od sodelovanja, od odnosov. Kar se tiče socialnosti, sožitja se tudi sme reči, da s sodelovanjem ustvarjamo neka nova bitja, ki nas povezujejo.

Ta bitja, ki jih tvorimo so lahko bitja, ki pomagajo razvoju sveta ali pa s slabim sodelovanjem in težavami tvorimo bitja, ki ne pomagajo svetu naprej, temveč ravno nasprotujejo. In v bistvu smo mi sami tisti, ki o tem odločajo in imamo v tem odločanju popolno svobodo. Mi se lahko odločamo tako ali tako. Duhovni svet se umika in vso odgovornost prepušča nam ljudem kljub temu, da te odgovornosti jaz ne morem nositi. Kar se vas tiče mora vsak od vas odgovoriti sam na to vprašanje ali lahko to odgovornost nosi. Ampak saj se noben tega ne vpraša. Mi imamo to odgovornost in tudi sam izraz svoboda pomeni to isto. Svoboda pomeni na tem mestu biti v polni meri odgovoren za življenje in vedno bolj odgovoren za življenje brez tuje pomoči. To kot paralela, kakšne učinke, posledice ima sobivanje na razvoj sveta in na plodnost zemlje okrog nas.

Človekova ljubezen, ki se v vsem odraža. Ljubezen se odraža v vsem, v mislih, v čustvih in v dejanjih. Ljubezen je … med zemljo in kozmosom in v meri kot človek ljubezen živi stvari uspevajo. Tako otroci v družini, kot rastline na vrtu.

Človek ne povezuje teh sil samo s tem, da sam to dela, to je samo en del, temveč jih povezuje tam, kjer lahko prispeva k razvoju ljubezni. In največ ljubezni lahko razvije pri svojem najhujšem sovražniku. Tam je to zares naloga, tam moram biti najbolj aktiven, da mi to uspe. Ne pri tistih ljudeh, ki so mi simpatični, to je darilo. Zagotovo se tudi tam povezujejo bitja s tem kar nastaja, pravo aktivnost pa moramo seveda pokazati tam, kjer so stvari težavnejše.

Razmišljam, ali si mi z novim načinom vzgoje in šole oziroma s tem, da je izobraževanje tako zelo intelektualno ali s tem ne zapiramo vrat v duhovni svet. Ali nebi morali te stvari že …. . . ker ne bomo imeli nobene druge možnosti več. Z drugimi besedami to pomeni, individualizacije, torej da smo zapustili pot naših prednikov ali ni to razlog, da imamo probleme in da moramo vzeti stvar v svoje roke. Problemi morajo priti na plan. Mi se kot stari očetje ne moremo vrniti v …..  Mi moramo vsi skozi trpljenje in sami moramo najti skozi to trpljenje spet pot do duhovnega sveta. Mladina je za to bolje opremljena.

Slovenci imamo veliko dokazov o slabi komunikaciji v smislu, da je izjemno malo družin, ki…

Tako ni samo v Sloveniji. Tudi v Nemčiji je ta problem in to je posledica preveč uživanja medijev; filmi, glasba in tako dalje, mnogo daril. Veliko se medsebojno obdarujemo in s se potem problem slabe komunikacije malo prikrije.

V društvu smo imeli problem. Oseba se predstavlja kot svetovalka Demetra. …. Hotela je prodajat ekološko stvar za biološko –dinamično.

Se bomo še potem dotaknili tega vprašanja.

Še tretji aspekt bi rad k temu dodal. Aspekt v katerem tudi tičimo namreč, temeljne sile razblinjanja in strjevanja v človeku. Razblinjanje ima veliko opraviti s silami precenjevanja samega sebe. Ravno v tem primeru sedaj na primer, če je eno leto imela znamko Demeter in sedaj že za sebe trdi, da je svetovalec za bio –dinamiko potem je absolutno jasno, da se precenjuje, saj nima potrebnih izkušenj in tudi pogodbo z Demeter je razdrla. Ona ni bila v stanju upreti se tej moči. Da gre v to precenjevanje, jaz znam, jaz moram, to je totalno precenjevanje samega sebe. In zelo zanimivo je, kako se ta slučaj dogodi, kako na to reagira potem skupnost. Imamo pogodbo, pogodbe se je potrebo držati, imamo strukture; takoj se skupnost prime nasprotnega pola, da ona ne odleti od svojega precenjevanja se sklicujemo na strukture, oblike, pravila in norme in poskušamo s tem strjevanjem stvar spraviti spet v sredino. To je normalna reakcija do katere prihaja.

V teh silah razblinjanja in strjevanja, ki se po mojem zaznavanju v zadnjem času tudi krepijo – jaz zelo veliko delam za industrijo, – in če si pogledate koliko navodil in pravil in form tam razvijejo na eni strani, je neverjetno. V velikem podjetju imajo oddelek s štirideset zaposlenimi, samo zato da pazijo, da so stvari s katerimi se ukvarja vodstvo firme v pravi normi. Zelo močna tendenca strjevanja. V tem istem podjetju pa govorijo, mi smo vodilni v svet, po celem svetu delujemo, največji in najboljši smo. Ljudje, ki so v vodstvu firme potujejo po svetu. V ponedeljek v Ameriko, torek v Južno Ameriko, Južno Afriko, v četrtek pa spet nazaj v Nemčijo. Popolno razblinjanje. Če si pogledamo, kako deluje to potovanje na človeka, kako ta človek prenese zamike časa in tako naprej, potem je absolutno čisto zaznavna ta tendenca razblinjanja.

Vsak od nas, če se opazujemo kako reagiramo na krize, konflikte, se lahko opazujemo ali smo v stanju da se postavimo nad drugega in trdimo mnogo boljši smo, ali pa planemo na njega in se sklicujemo, imamo dogovore, imamo pogodbe in tako bomo delali. Gre za stalno borbo, da najdemo sredino in ravnotežje med tem dvema silama. In drugačen primeri s to kmetico, kjer so tendence razblinjanja zelo močne je brez nadaljnjega prav, da pridete s to drugo silo in rečete, to so naša pravila. Toda samo do te mere, da ste spet v sredini in ne da vse skupaj pade v neko togost. Zelo zanimivo vprašanje, kako se boste lotili tega problema. Toda na vsak način se najdete v teh temeljnih silah. Vsak idealist je v situaciji, da se bo zelo hitro precenil in kar odleti nekam v svojih predstavah o svojih sposobnostih. Vsak materialist pa je v nevarnosti, da ostane brez idej v tem strjevanju. Kako dobim idealista spet na zemljo in kako dobim materialista malo v višino, malo nad nivo? To je vprašanje. Med mnogimi drugimi. To pomeni danes.

Svoje čase so se ljudje srečevali, ker se jim je zdelo, da je luštno, da je fletno, da so stvari, ki jih skupaj naredijo. Vse je bilo na nivoju simpatije in antipatije. Te skupnosti na primer leto 1968 gibanje hipijev, alternativna gibanja. Ta gibanja so vsa prenehala, v velikem stilu jih ni več. En ali drug ostane, ker te stvari danes ne morejo več nositi, da bi ljudje prišli skupaj samo iz simpatij ali antipatij. Te skupnosti vse razpadejo. Ostale bodo tiste skupnosti pri katerih se ljudje združujejo zaradi skupne naloge. In v nalogi je že zdravilo samo. Naloga ne pomeni nič drugega kot da mi je nekaj naloženo da storim. Ne pomeni, da se moram žrtvovati in razbliniti. Na nalogi bom rasel in bo samo moji svobodi prepuščeno, da se identificiram s to nalogo in rečem, to je moja naloga ali pa rečem, ne. In tiste skupnosti bodo uspešne že danes in v bodočnosti in bodo sposobne nekaj prenesti, ki postavijo v center svojih prizadevanj nalogo, ki jo vsi tudi na enak način razumejo. Čim večja je skupnost, ki si eno nalogo zada, tem več različnih pojmovanj ali razumevanja te naloge je mogoče. Jaz vem kako je prav, nekdo drug pravi, jaz vem, kako je prav. Skupnosti, ki prihajajo danes v krizo, takim skupnostim lahko priporočam samo to, da si predočijo zelo jasno nalogo, ki so si jo skupaj zadali in se vprašate, ali vsi to nalogo enako razumete. Ali vsi razumete nalogo na enak, vsem lasten način? Ali so med vami ljudje, ki v bistvu hočejo čisto nekaj drugega pri čemer jih tudi ne smemo zadrževati. Naj delajo tisto kar hočejo.

Po odmoru bi rad govoril še malo o aspektih, da namreč to še ni dovolj, da si vedno znova nalogo ozavestimo, temveč da moramo k tem vzeti še druge aspekte, ki so povsod v socialnem, v sožitju prisotni. Ponavadi si jih ne ozavestimo in jih zaradi tega tudi ne oblikujemo zavestno. Vsaka kriza, ki se pojavi kaže na to, da neko področje ni obdelano. In kriza nas v bistvu kliče, poglejte in začni s svojimi sodelavci, sopotniki prežeti, obdelati tudi to področje. Iz tega področja želim popolnoma izvzeti pojem krivice ali nedolžnosti. Vsaka skupnost mora biti hvaležna za krizo, ki se pojavi, kakorkoli boleče in naporne krize so. Če se iz tega potem razvije nova zavest, že samo to, da veste da se kriza pojavlja, samo zato da gre razvoj naprej, potem se že sedaj ko boste to obvladali veselite naslednje krize.

Če si pogledate svoje življenje, če si ogledate to kar je za vami in se vprašate, katere pa so tiste točke, ki so doprinesle k mojemu razvoju? Roko dam v ogenj, da je pri vsakem od vas prišlo do razvoja po neki krizi. Ne posebno lepi časi so bili tisti, ki so vas privedli do razvoja. Krize so vas privedle v razvoj. Razvoj so sprožile tiste situacije ob katerih smo trčili od svoje meje in kjer smo morali skozi šivankino uho, da je šlo naprej. In potem smo z novimi močmi obvladovali življenje. To so otroške bolezni, treba je iti skoznje. Kriza je zelo pogosto nepričakovana, kot neurje padejo na nas in ponavadi se nam zdi, groza, niti dežnika ali dežnega plašča nimam. Nevihte nas presenetijo, toda če vidimo, da nevihta prihaja na drugem koncu in kako hitro se nevihta pojavlja in če poznamo okolje, potem bomo tudi vedeli kje se najde zaščita.

Rad bi vam prikazal dvanajst oken, ki so nastala iz dela opravljenega v Švici in se uporabljajo pri delu s prizadetimi. Dobili so nalogo, da morajo do leta 2003 dokazati zagotavljanje kvalitete, karkoli že to pomeni. Dokazati kvaliteto je rečeno zaradi tega, ker se smatra, da je kvaliteta dokazana šele takrat, ko je s strani nekoga certificirano. Ne vem, če se je kdo med vami ukvarjal z zagotavljanjem kvalitete, to je pojem, ki pove zelo veliko in nič Obenem. Srž zagotavljanja kvalitete je – vsaj tiste kvalitete, ki prihaja iz industrije -, da se procesi v katerih produkt nastaja točno definirajo, da bi na ta način dosegli čim večjo kvaliteto produkta in čim manj izpada in da se tudi razčistijo vprašanja garancije. Ker danes živimo v zelo medsebojno prepletenem gospodarstvu in če na primer pomislimo kako se gradi traktor. Koliko posameznih delov je potrebnih. In podjetje, ki prodaja traktorje, ne izdeluje vseh teh delov. Sto do sto petdeset podjetij je soudeleženih pri izdelavi delov za traktor. Eno podjetje dobavlja vijake, drugo kovino, tretje sedeže in tako dalje. Da proizvajalec lahko proda dober traktor hoče imeti zagotovilo, da je blago, ki ga kupuje od drugih dobaviteljev tudi dobro. In to je zgodba o nastanku pojma zagotovilo kvalitete. Da vsak proces na poti do tega, da je traktor zgrajen točno opisan s ciljem, da se doseže čim višja reproduktivnost.

Če razvijete traktor so najdražji stroški za razvoj. Ko je en del enkrat razvit je cilj razvoja, da se ta del čim večkrat naredi in uporabi. Če ta del ni v redu in ima napako je treba takoj poseči v verigo procesa in tam moramo napako odpraviti. Industrija je pri tem opazila, da lahko veliko denarja prihrani. Siguren sem, da imate v Sloveniji Mc´Donalds. Ali jem hamburger v Ljubljani ali New Yorku ali Hamburgu, ne igra nobene vloge. Povsod enako tekne. Zelo velik logistični dosežek. Preden ta hamburger nastane je zelo točno opisano kaj spada v ta hamburger, v katerih količinah in kvalitetah. Tako lahko po vsem svetu naredijo popolnoma enak hamburger. Kar se Coca-Cole tiče je stvar enaka. In mnogi drugi produkti na podoben način. Ideje, ki sem jih enkrat razvil so stekle v proizvod in proizvod je nastal in sedaj lahko z njim služim denar. In ni mi treba za vsak hamburger na novo razmišljati kako ga bom naredil. Na ta način se prihrani zelo veliko časa in denarja.

Sedaj pa imamo širom Evrope težnjo po tem, da tudi delo s človekom, področje medicine, pedagogike, pedagogike s prizadetimi organiziramo na tak način. Uvesti standardizirane procese. Če imaš vnuke imaš zagotovo tudi otroke. Recimo, da se spomniš časa, ko sta bili tvoji hčerki v puberteti. Ali je bil potek pubertete pri obeh enak? Noč in dan. Menjava zob ali kaj podobnega, pri vseh stvareh, ki se dotikajo dela s človekom imamo vendar opraviti z enkratnimi stvarmi. Jaz imam štiri, ki so tako rekoč v puberteti. Eden je skoraj na koncu, drugi začenja. Pravzaprav bi moral jaz vedeti, kako puberteta poteka pa ne vem, saj je ta puberteta vedno popolnoma tistemu otroku lasten proces. Ta oblika razmišljanja s hamburgerjem, če konsenkventno mislim naprej, da lahko puberteto optimiram. Ko so otroci stari enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst let so na vrsti ti, ti in ti koraki.

Vi ste učiteljica? Ja. Imate roditeljske sestanke. Današnji roditeljski sestanek je krasna stvar in skleneš, da boš naslednji roditeljski sestanek ravno tako naredila. Greš v razred in narediš enako in ne gre dobro, ampak poskušala si ga standardizirat s tem, da si ga hotela ponovit. In ta problem, da procesi na človeku in s človekom niso procesi, ki jih je mogoče reproducirat, temveč so vse originalni procesi. To je skupina pedagogov, ki se ukvarjajo s prizadetimi nekako sprejela kot izziv in si je rekla, če moramo mi delati zagotavljanje kvalitete v tej obliki kot ta hamburger, potem mi v bistvu ne moremo več delati s prizadetimi, saj izhajajo iz tega, da so ti procesi, ki se dogajajo med ljudmi vedno enkratni procesi.

Vi to poznate iz pouka. Zjutraj pridete v razred in celo dopoldne je krasno. Naslednji dan poskušate to ponoviti pa ne gre. V čem mislite, da se dogaja pedagogika? Pedagogika se dogaja na tem mestu kjer imaš občutek, da so otroci v svoji notranjosti pouk spremljali, da so zastavljali vprašanja in da so morda delali čisto nekaj drugega kot ste se na začetku namenili. Verjamem, da poznaš tako situacijo. Učitelji, ki delajo s prizadetimi so rekli, najti moramo pot, da temu kar se med ljudi kot enkratno, kot originalni procesi dogaja, tisto kar se ne da reproducirati, kaj moramo narediti, da omogočimo te procese in da jih ne delamo krivice, jih ne omejujemo. In s tem v zvezi je pred približno desetimi leti nastalo sodelovanje z gospodom Udom … in kreiran je postopek oblikovanja kvalitete, ki je daleč nad zahtevami postopka za razvoj kvalitete in v bistvu lahko pokaže možne poti razvoja. Ta postopek je s strani držav po celi Evropi priznan in so ustanove v katerih to delajo in se to kot postopek lahko opravlja.

In še en aspekt k tej stvari. Medtem, ko imamo, če delamo s snovmi opraviti predvsem z naravo, to je pol narave imamo pri človeku v glavnem opraviti..

….ker dela v bistvu s snovmi iz narave. On preobraža snovi, ki so iz narave v neke oblike. Pojem narava ne velja čisto, bolje bo če rečemo snov ali materija. Za to stran je standardiziranje na tak način kot je Mc´Donaldsov hamburger dobro. Da s snovmi trdno dela. Pri materiji imam opraviti samo z mrtvimi snovmi, če pa delam na človeku takoj srečam to duhovnost. In vi kot poljedelci ste nekje v sredini. Na eni strani delate s silami življenja, pa tudi s snovmi. Odvisni ste od sil narave. Odvisni ste od zakonov, ki v naravi vladajo. S temi zakoni, ki v naravi vladajo morate delati. Kar se reda tiče ste v situaciji, da so za vas manj pomembne v bistvu snovi in za vas pride manj v poštev standardiziranje procesov. Ekstremno povedano bi to namreč pomenilo, da bi standardizacija pomenila, da petnajstega v mesecu delamo kot konj, šestnajstega delam nek drug preparat in tako dalje. Vi se morate ozirati na rast, na vreme in tako dalje. Vi niste odločilni faktor za izdelavo vašega produkta, Vi sicer proizvajate zelenjavo pri čemer je upravičeno vprašanje, ali je ta izraz proizvajanje zelenjave točen, ali je nebi bilo bolj prav da rečemo, da vi omogočate da zelenjava zraste. Da vi ustvarjate samo okvirne pogoje za to. Tudi vi delate v bistvu bolj s sfero živega in z duhovnostjo narave. Ne delate pa z individualno duhovnostjo človeka. Vi ne obravnavate vsak fižol kot osebnost. To je cela njiva živega.

Kljub temu se vam zastavljajo številna vprašanja na oni strani, oblikovanje cen in tako dalje. Tudi vsa vprašanja dela z denarjem sploh. Na levi strani snovi so stvari zelo jasne, medtem ko ste na desni strani odvisni od mnogih faktorjev, ki so v zvezi s specialno proizvodnjo zelenjave, sadja ali živil. Mnogo faktorjev na desni strani, ki učinkujejo. In kar mi posebno dobro ugaja pri tej stvari, ki jo bom šele sedaj pav pojasnil in kjer se bo ta krog s tistim od prej spet zaključil. Torej s socialnim delom, sožitjem in s tem kako to učinkuje na eter sveta, da ti aspekti, ta postopek lahko človeku pomaga, kako mi naše sodelovanje lahko oblikujemo pri delu, ki ga skupaj opravljamo in sicer kako to sodelovanje lahko zavestno oblikujemo. Kakšen je ta proces negovanja, čuvanja odnosov tako, da plevel, ki ga seveda tudi srečujemo, obvladujemo. In da lahko tisto kar je pomembno in kar tudi hoče nastati tudi nastane.

Zastavljanje naloge. To prvo okno, ki bi ga hotel za vas odpreti se imenuje zastavljanje naloge. Kar smo obravnavali pred odmorom, s tem sem mislil tisto o čemer se vprašamo, ali ima skupnost, ki se je združila res  cilj, ki ga vsi enako razumejo. V pojmu naloga tiči že smer v katero cilja pojem zastavljanje naloge. Vsaka naloga, ki se jo primem naj pokrije nekaj kar v svetu manjka. Z nalogo želim odpraviti nekaj česar v svetu ni in je potreba po tem. Nihče od nas se ne loti neke naloge za katero ni prepričan, da jo je treba opraviti. Da je potrebno to nalogo narediti ne glede kako se stiska ali potreba, ki za to nalogo tiči imenuje. Stiska ali potreba je lahko vaša osebna, praviloma pa s lotimo nalog, če želimo zmanjšati potrebo ali stisko, ki jo v svetu vidimo.

Če nalogo prav razumemo je prvi korak, ki ga naredim, da pogledam v svet in poskušam ugotoviti, kaj svetu manjka, kakšne potrebe v svetu so. Katero stisko oziroma potrebo želim s tem izpolniti, odpraviti. Zakaj sem sploh aktiven pri teh stvari? Kaj je, kar v nas sproži ta impulz, da hočemo na kateri koli način nekaj narediti? Imam ideal o nečem in vidim, da ta ideal ni uresničen. V svetu nekaj manjka in čutim se pozvanega, da to odpravim. Če mislim na Meto, prav tako, kot sem te doživel, ko si še živela v Stutgartu, potem si v Stutgartu doživela stisko Slovenije, ker Slovenija ni imela znamke Demeter. In tvoj impulz je bil, tam hočem nekaj narediti. Kako, je bilo povsem nejasno, ampak ti si prepoznala stisko v svetu, konkretno v Sloveniji in si porušila vse mostove v Nemčiji in se zakopala v svoj .. v Sloveniji.

Da bi se zastavljeni nalogi približali je prvi korak ta, da je to sploh prava naloga in da v svetu zdravilno učinkuje, da v svet pogledamo kaj svet potrebuje. Kakšne stiske v svetu vladajo? Kaj je potrebno? Marsikdo zagotovo ve, kako hudo v svetu je in človek lahko potem, ko ugotavlja kakšna je stiska v svetu gre v gostilno se usede za mizo in tam pripovedujete, kaj je v svetu novega. Ljudje, ki sedijo v gostilni in pijejo že zaznavajo stisko v svetu, ampak ponavadi samo v odnosu do samega sebe. To pa še nima te kvalitete, da človek povezuje to stisko s seboj. Ali čuti, da je ta stiska, ki jo vidim v katerikoli obliki v stanju, da v meni nekaj v duševnosti premakne?

Druga točka je, kaj ima ta stiska opraviti z menoj? Mogoče ta stiska sploh nima nobene veze z menoj. Mnogo stisk v svetu je. Če gre človek skozi velemesto in pogledaš berače in brezdomce na robu ceste potem njihovo stisko jasno čutimo. Na nek način imam tudi slabo vest, čutim nekaj odgovornosti do teh ljudi. Če pa hočem konsenkventno naprej slediti tej stiski se vprašam, ali hočem temu človeku tudi konkretno pomagati? Prvemu ugotavljanju stiske mora slediti drugi. Grem mimo tega berača in naenkrat gre skozi mene ideja, za tega človeka se bom zavzel. Pomagal bom, da bo ta človek svojo stisko premagal.

Tretji korak je, za to se bom zavzel. Na tem mestu se sploh ne vprašam, kaj pa za to dobiš? To ni ta kvaliteta impulza. Vidim tisto, opazim, da se me stiska dotakne in sklenem, da bom naredil nekaj, da se stiska zmanjša. Naslednjo korak, ki ga je Meta naredila, te korake je naredila, in šla je v Slovenijo in rekla, iskala bom ljudi, ki tudi čutijo to stisko naše zemlje. Iščem ljudi, ki bodo z menoj skupaj poskušali, da stvar obrnejo v drugo smer. Torej ljudi, ki zaznajo to stisko, ljudi, ki doživijo na sebi, da ima ta stiska z njimi osebno tudi opraviti. Ljudi, ki sklenejo, da se hočejo za to angažirati in ljudi, ki sklenejo, to bom delal v skupnosti z drugimi.

Do tega mesta bi tudi to četrto točko lahko imenovali, pride do iniciative. Nebi vam mogel našteti vseh iniciativ, ki sem jih videl, da so pa v takem stadiju zamrle, ker so bile te iniciative zelo močno obarvane z idealizmom. In v svetu se še nič ne naredi, če najdem ljudi, ki bi z menoj sodelovali. Nekaj se zgodi šele takrat, če ti koraki nekje postanejo vidni, če postane vidno, da se želim povezati s temi ljudmi, da postanem aktiven, da se ta stiska res preobrazi. V mojem primeru so bili seminarji, predavanja in tako naprej. Sedaj pride ta iniciativa do tega mesta praviloma z zelo veliko žrtve in zelo veliko nesebičnosti, ker je vsaka situacija osnovanja oziroma nečesa zelo idealistično obarvana. Sedaj pride ta iniciativa prvič v situacijo, da se mora povezati s svetom. Dokler ostaja iniciativa samo v tem, da se o tem pogovarjamo, kaj bi lahko dobrega naredili skupaj, tako dolgo se v svetu nič ne more spremeniti. Šele takrat, če jaz oziroma mi v svetu začnemo delati, res začnemo biti aktivni, stvari postanejo resničnost, nekaj se uresničuje. In če mislim na prva leta Demeter v Sloveniji, potem je to postalo resnično in če si pogledate koliko članov imate danes v vaših društvih in to postavite v relacijo s številom prebivalcev v Sloveniji, potem se je pravzaprav že na tem mestu naloga uresničila. To razmerje, 2.000.000 milijona prebivalcev in 1400 članov v vseh Ajdah v Sloveniji je razmerje, ki ga v Nemčiji ne dosegamo pri 80 milijonih prebivalcev.

Pravzaprav je na tem mestu naloga izpolnjena. In vtis imam, da ste ta trenutek ravno na tem mestu v svojem razvoju, ampak samo glede na nalogo, ki ste si jo zastavili. Meta bi lahko rekla, v redu, stvar teče, jaz se lahko umaknem. To bom rekel kar tako sam svojem imenu, saj bi nekaj takega bilo tipično v vsakem procesu razvoja, ki je primerljiv. Stvar je šla v širino, stvar je zrasla, drugi ljudje so poprijeli za naloge in pogosto se sedaj pojavljajo problemi in vprašanja preko tistih ljudi, ki so imeli tako iniciativo in ki so nekaj takega ustanovili. Kvaliteta tistega, ki je ustanovitelj je za stvar pomembna zaradi tega, ker je temeljni impulz, da se je nekaj sploh lahko razvilo vedno povezan s tisto osebo, ki je stvar ustanovila.

Jaz sam sem to zelo neposredno doživel. Pred dvanajstimi leti sem osnoval skupino svetovalcev. Jaz sem bil tisti, ki je bil iniciator. V letu se dvakrat do trikrat srečamo, več dni ostanemo skupaj in delamo na vsebinah, izmenjavamo izkušnje. In potem se je zgodilo, da dve leti nisem mogel sodelovati na tem srečanju. Ko sem se vrnil, te skupine nisem mogel prepoznati. Presenetljivo je bilo, ljudje so odšli, novi so prišli zraven, med njimi so nastale težave in šele v tistem trenutku, pa brez da sem v bistvu kot vodilna osebnost v stvar posegel, temveč samo z dejstvom, da sem bil prisoten in da sem sodeloval, je stvar spet pridobila tisto kvaliteto, tisto gostoto, ki je bila prisotna od začetka iniciative in ki nas je v bistvu vedno povezovala in sploh držala skupaj. Uspelo nam je kljub temu, da smo samo moški v tej skupini, morda ravno zato, da do danes sodelujemo in se lahko zelo dobro zanesemo eden na drugega.

Zelo jasno je postalo, kako je ta impulz osnovanja nečesa vezan na osebo, ki je iniciativo izvedla, ne glede na to ali ta oseba to hoče ali ne. Ta zveza ostane leta dolgo. S to lastno izkušnjo so meni postali jasni mnogi konflikti te vrste, ki sem jih srečal tako v ustanovah v katerih se dela s prizadetimi, kot v mnogih šolah. Mnogo konfliktov med vodilnimi mi je ravno na tem primeru postalo povsem jasno. Tista oseba, ki je prepoznal stisko kot posameznik ne sme tukaj na tem mestu točke šest, ko je dosežena naloga, ne sme zapustiti ladje, temveč mora razvijati kvaliteto ustvarjalne zvestobe. To ne pomeni, da mora delati v prvi liniji lahko pa dela v prvi liniji. Na tem mestu pomeni ta stvar enostavno, če to pogledamo pod aspektom Lune ali kvalitetami Lune, da imamo na tem mestu opraviti s silami regeneracije. Na začetku pod ena imamo opraviti s silami Sonca. Sonce obsveti zemljo, sveti na zlo in na dobro. Ne sodi na noben način. Tudi kvaliteta na koncu koncev, če razvijam v sebi ta občutek odgovornosti za stisko v svetu ima to zelo intenzivno opraviti s silami Venere, silami ljubezni, silami posvečanja nečemu.

Mi smo sedaj šele pri prvem oknu. Naslednja okna bomo obravnavali malo hitreje. Jasno mi je, da danes od vas veliko zahtevam. Povejte mi, ko bo preveč. To, kar se potem odvija v teh stopnjah s sedmimi koraki se sedaj še enkrat bolj širi.

Naslednje okno se imenuje lastna odgovornost. Povsod, kjer imamo opraviti s sodelovanjem se pojavljajo vprašanja odgovornosti. Kdo za kaj odgovarja. Odgovornost ne pomeni nič drugega kot odgovarjati za nekaj. Odgovarjati na vprašanje, ki mi je zastavljeno. Odgovarjati tu na vprašanje, ki se mi zastavlja zaradi naloge, ki sem si jo zastavil. Odgovornost prinese pogosto zelo konflikta za sodelovanje. Zaradi tega bi to okno le malo temeljiteje odprl. Na področju lastne odgovornosti imamo zelo močno opraviti posebej, če delamo eden z drugim, če se spremljamo v društvu, v skupini. Vedno znova se tu zastavlja vprašanje odnosa posameznik in skupnost.

V društvu kot je vaše odgovarjate vi na vprašanja, ki vam jih nekdo od zunaj zastavlja. Ali so odgovori, ki jih vi dajete v duhu članov vašega društva oziroma kako se potem ti odgovori zrcalijo nazaj v vaše društvo? Povsod na tistem mestu, kjer imamo opraviti z dejstvom, da začnemo s konkretnim delom se nekaj individualizira. Na primer naloga napisati članek. Ne more vsak od vas napisati članka, pa tudi vsak ne more zagovarjati nečesa kar je eden napisal. Pri odgovornosti imamo opraviti vedno praviloma s tem, da imamo pred seboj posameznika in skupnost. Če ta aspekt individualiziranja, ki sem ga danes na začetku predstavil, če čutimo odgovornost do tega in skrbimo tudi za to, da se kot individualnosti lahko razvijamo in da skupnost zaradi tega ne razpade moramo razvijati, najti oblike, da pridemo v dialog, v izmenjavo, v proces dihanja kjer ne določa kolektiv kar posameznik mora narediti in česa ne sme in kjer posameznik ne hiearalizira skupnosti. Katere poti oblikujemo na tem mestu, da ostanemo klub temu opravilno sposobni in da naloge, ki so pred nami tudi opravimo. In jih opravimo tudi tako, da je skupnost, društvo tudi pripravljeno nositi te naloge z nami.

Praviloma se od zunaj tej skupnosti zastavi neko vprašanje. Sedaj si lahko ogledamo vaš primer s to kmetovalko. To je celo več kot vprašanje, to je celo problem. Ta problem kaže v vaše društvo. To, kako ta problem učinkuje, vas vse prizadene, saj morda ime Demeter, ki ste ga dolgo in skrbno gradili trpi zaradi tega. Pride v slabo luč. Čisto na začetku, v prvi stopnji pomeni, da se društvo, skupnost, ki jo to prizadene, da si ta skupnost ustvari zavest o problemu do katerega je prišlo. Da si ozavestimo problem. In na tem mestu pojasnit ali ima ta problem opraviti z nami ali nas res prizadene? Vedno pa morate to postavljati v relacijo do naloge, ki ste si jo zastavili. Ali nas ta problem res tako prizadene, da je izpolnitev osnovne naloge, ki smo si jo zastavili ogrožena? Ali moramo na tem mestu nekaj storiti? To bi bila čisto prva stopnja, začetek. Tudi ta začetek ima kvaliteto Sonca.

Poskušajte si ogledati ta problem brez predsodkov nekega ocenjevanja. S čim imamo opraviti, tako objektivno kot si ogledam ta vrč? Po možnosti čisto brez čustev katerekoli vrste. In že pri tem imamo moment šolanja bi lahko rekli. Če pridejo čustva v gibanje, če nas to tangira je to prva možnost šolanja da se dobimo v oblast in rečemo: Izbruhom čustev ne dam nobenega prostora. Če se stvari že odločajo na tej stopnji, na primer v tem smislu, da ugotovite, ta problem nas že tangira, se nanaša na nas, in mi moramo podvzeti neke mere, da ta problem rešimo.

Odločite se za to, da je treba nekaj narediti. Še vedno smo na nivoju skupnosti, nekaj kar delate skupaj, ne individualno. In potem si morate ogledati kateri organ bo sedaj ta problem lahko reševal. Ali morate sklicati skupščino ali bo lahko predsednik to opravil ali bo to opravil izvršni odbor ali bo nalogo opravila zveza? Izberite si za vprašanje, ki ga je treba rešiti pravi organ, ki sme ta problem reševati. Ne vem, kako ste organizirani v Ajdi na Gorenjskem, kjer se je ta problem pojavil. Mogoče rečete, da se toliko ljudi s tem problemom ne bo ukvarjalo. Potem pa imate izvršni odbor, kjer vas je recimo pet. Naslednja stopnja v stvari, ki jo morate rešiti bi bila ta, da v izvršnem odboru odločate in morda ta izvršni odbor le razširite za to priložnost s tremi, štirimi člani. In potem opravite tako imenovano delo na temeljih, izdelava izhodiščnih pozicij. Ta problem si po možnosti ogledate z vseh strani in sicer na ta način, da si ogledate kaj je morda v stvari fizičnega in potem si lahko ogledam sam problem in ne to kar je levo in desno. Problem pa lahko tudi odstranim in gledam samo na okolje problema.

En primer vam bom povedal. Neka ustanova opravlja izobraževanje učencev, ki imajo težave pri učenju in eden od učencev tri dni ne pride v šolo. Učiteljski kolegij je ves razburjen. Mi vemo kaj naredimo, če nekdo tri dni izostane. Dobi ukor in tako naprej. To pa bi pomenilo za tega nepridiprava, ker bi bil to drugi ali tretji ukor, da bi izgubi pravico do subvencij od Zavoda za zaposlovanje in s tem bi bilo njegovo izobraževanje zaključeno. In s sedemnajstimi leti bi fant ostal na ulici. Če bi gledali samo na ta problem, tri dni je manjkaj in mi moramo to in to narediti, potem bi se lahko nekaj hudega zgodilo. Jaz pa sem bil prav ta dan, ko se je to zgodilo tam in delal sem v tem kolegiju. In ta nepridiprav se je imenoval Frederik. In jaz sem mojim kolegom rekel, počasi, počasi. Odmislite problem, da je tri dni manjkal. In oglejte si raje zakaj je manjkal. Kaj se je zgodilo? Kaj je ozadje te zadeve? S tem nisem gledal več na problem špricanja ampak na periferijo ozadja tega problema in sem prišel do razsodbe.

Skupaj s kolegijem sem si poskušal ogledat kaj so razlogi, da je fant to naredil in pri tem se je izkazalo, da ima ta nepridiprav pristen prijateljski odnos do svojega mojstra za mizarstvo. In ta njegov učitelj za mizarstvo, ki je sicer Maročan, nima pravega občutka za čas. Ta njegov učitelj te iste tri dni tudi ni bil v delavnici in fant je misli, ker njega ni, tudi meni ni treba biti tam. In če si stvar točno ogledamo, z neko pravico je tako mislil. Ali bi bilo za tega fanta in za njegov razvoj zdaj prav, da mu damo ukor? Za tako obravnavanje problema smo morda rabili samo deset minut in v skupnem kolegiju smo pri tem drugem koraku obravnavanja problema pogledali okvirne pogoje ne problem sam. In za kaj je šlo? Seveda je bilo popolnoma nemogoče, da bi cel učiteljski kolegij tega fanta okaral, temveč eden ..

..rešitev problema je treba vzeti iz skupnosti ven. To pa pomeni, da so dva ali trije učitelji dobili nalogo, da najdejo … seveda z ukorom in neke vrste kaznijo.

Če se stvar iz nekega širokega kroga izdvoji imamo potem opraviti z dvema vprašanjema. Kaj je treba narediti in drugo, kdo je v stanju da to stvar reši? Na kaj iščemo odgovor? Kdo od nas je po našem mnenju v stanju, da te stvari rešuje? V tem primeru je bila stvar enostavna. Ker je bil nalog, ki ga je ta delegacija dobila zelo jasen, namreč najti pot, da tega Frederika kaznujejo, toda na tak način, da mu nadaljnji razvoj in šolanje ne bo onemogočeno. S tem je bila naloga delegacije tudi končana. V delegaciji sami je potem narejen tretji korak namreč ta, da gre pri tem za to, da se išče rešitev. Rešitve ne išče cela skupina, celo društvo. Skupnost si je ogledala samo zakaj je do tega prišlo. Akcijo samo v smislu rešitve problema pa je opravila že manjša skupina. Ta rešitev je individualizirana.

Delegacija je sklenila, ni našla rešitve. S Frederikom so opravili zelo dolg razgovor v prisotnosti njegovega šlampastega mojstra in Frederik je dobil nalogo. Ker so vedeli, da z določenimi programi zelo rad dela so mu dali nalogo, da gledališko igro, ki traja dve uri in pol pretipka. Takrat je bila ta igra narejena samo v rokopisu. In da to napravi kot kazen v obliko, da se to lahko stiska. Frederik je veliko ur presedel, da je to prepisal. Ustanova je končno imela to igro napisano v lepi obliki. Stvar je zdaj stara že štiri leta in Frederik je krasen človek. Svoje šolanje je končal, izučil se je poklica.

Kar bi s tem rad povedal je to, da mi tendiramo zelo hitro k temu, da rečemo, da vse vemo zakaj se nekaj zgodi. Da prehitro sodimo oziroma da so to v bistvu predsodki. In iz teh sil predsodkov vnaprej obsodimo in s tem pridemo tudi v akcije, ki zelo pogosto prav v skupnostih naredijo veliko škode. Delegacija je nekaj sklenila, v petem koraku je bila delegacija tudi odgovorna, da se to opravi. Delegacija je bila odgovorna za to, da pride do razgovora in da potem Frederik res prepiše to igro v lepo obliko. Vsa skupnost je bila razbremenjena z delom v zvezi kaznovanja tega fanta in se ni morala več ukvarjati s to temo. Posvetila se je lahko drugim vprašanjem. In kako se je potem stvar s Frederikom zrcalila nazaj v skupnost? Ob upoštevanju obeh tokov, namreč stvarnega ali toka snovi in toka ljudi, ki to naredijo. Delegacija v naslednji konferenci oziroma naslednjim razgovorom, ki je bil, ko se je ta postopek do koraka, ki ga je bilo treba na koncu izvršiti že odvil, so se vrnili v kolegij sporočili dveh vrst. Na eni stani so poročali, kaj je resnično narejeno. Vodili smo telefonski pogovor, osebni razgovor, iskali smo katero nalogo mu damo, kontrolirali smo, da je naloga opravljena in tako dalje.

To je en tok, stvarni tok. In drugi tok je pogled nazaj, da je ta delegacija pogledala nazaj na proces, kako je ta proces nastal in kako je ta proces za vse skupaj in za vsakega posameznika od njih potekal. Ali sem imel v skupnosti občutek, da stojijo ljudje za menoj? Ali sem imel tudi dovolj znanja, da sem lahko to v imenu skupnosti odločil? Kakšno je bilo sodelovanje v delegaciji sami? Kakšna je bila zasedba te delegacije? Ali sem imel občutek, da so mi naložili preveč? Za božjo voljo, delegacija je tudi ta človek. Vsa ta vprašanja, ki postanejo za skupnost jasna in očitna, saj na tem mestu dobimo globok vpogled v procese, ki med nami tečejo. Herman … je na tem mestu uporabil drug pojem, on imenuje to polagati račun oziroma poročati in pogled nazaj, to imenuje praznik žetve.

Skupnost je za rešitev problema obremenila oziroma imenovala samo malo ljudi. Posameznike so s tem obremenili, skupnost pa je s tem razbremenjena. Drugi niso morali skrbeti za to in v stanju razbremenitve mora spet priti delegacija, ko je enkrat svojo nalogo izpolnila, da skupnost potem pravi, to kar ste vi naredili, tudi mi stojimo za tem. Vse kar posameznik naredi v imenu skupnosti deluje na usodo cele skupnosti.  In mi pridemo s tem zelo na meje tistega, če tukaj zunaj sedim v skupnosti in nisem v delegaciji, v centru kroga, da jaz zunaj v skupnosti zelo dobro vem, kako naj bi Frederika kaznovali, delegacija pa morda najde drugo rešitev in drugače odloči. In potem jaz, ki sedim zunaj pravim, nemogoče, kako so mogli kaj takega. Ko sedim zunaj in sem imenoval pooblaščence se moram umakniti, če vendar stvari ne poznam tako dobro. Tako, da z rešitvijo, ki jo je našel nekdo drug, ki se je temeljiteje z njo soočal hočem živeti, hočem sprejeti kljub temu, da sem sam čvrsto prepričan, da bi bila moja rešitev boljša.

Vedno imamo pri tem opraviti z neko kvaliteto žrtvovanja. Žrtev v smislu, da popustimo od svojih predstav. Da ne vztrajamo pri svojih predstavah. Na tem lahko razvijamo svoje sposobnosti ljubezni. Na tem se lahko naučimo spoštovati, kaj je nekdo drug naredil. V ustanovi, kjer se je ta slučaj zgodil smo se naučili, da imamo enkrat v letu dva dni trajajoč praznik žetve. Tam so delegacije, gremiji, – tudi vaš izvršni odbor je delegacija – in delegacije pripovedujejo, kaj vse so naredile v enem letu in kako so stvar v sodelovanju doživele. Ali jih je skupnost kar naprej napadala z nečim, ali so imeli zaupanje eden v drugega, ali jim no bilo zaupano, kaj jim je dalo vzpodbudo, da so postali dejavni, kaj jim je jemalo voljo da delajo? Da postanejo vidno kako skupnost dela s posameznikom ali kako skupnost dela na primer z izvršnim odborom. Ko dobi delegacija zrcaljenje iz skupnosti za to, kar je opravila, ki govori o kvaliteti njihovega dela in to kar se zrcali govori o tem, ali je delegacija preveč samoljubno ukrepala? Ali je delegacija bistvena vprašanja, ki se nanašajo na skupnost rešila tako, da so se ukvarjali s temeljnimi zadevami, ki so potrebne za rešitev? Ali je delegacija morda videla probleme in jih je takoj rešila tako, da se zavest v skupnosti sploh ni mogla oblikovati.

Ko enkrat postavim cilj in prevzamem odgovornost se moram vprašati katere sposobnosti moram razviti, da bom to nalogo lahko opravil. Tudi to okno bi lahko še bolj odprli, toda tega danes zvečer ne bomo in sicer zato, da si druga okna lahko na kratko ogledamo druga okna. Tu pa bi vseeno rad poudaril ta aspekt, da gre za to, da ne more kdorkoli odgovarjati za to nalogo, temveč da se dela lahko lotiš potrebuješ določene sposobnosti, ki jih moraš pridobiti. Šele tako je v stanju, da iz polne svobode in v vašem slučaju je tako, vi ste vsi kot poljedelci ali vrtičkarji v situaciji, da to samo lahko delate to delo. Iz svobode začnete obdelovati njivo, sejete, sadite in žanjete in na koncu koncev svoje blago morda tudi prodajate. Lahko in hočete prodajati svoje blago, toda sposobnosti za prodajo morda nekdo nima. V teh štirih korakih je isti, ki je začutil impulz, ki bi rad odgovarjal za te stvari, ki se je izobrazil da te stvari obvladuje in ki je stvar uresničil, ki je posejal, v vseh teh korakih je pravzaprav čisto sam od sebe odvisen.

Meta je prišla v Slovenijo. Imela je impulz. Odgovarjala je zanj. Izobrazila se je, naredila je programe. Kdaj pa je ta impulz potem učinkoval? Šele na tistem mestu, ko so se našli ljudje, ki so ta impulz sprejeli, ga naredili tudi za svojega. Pri kmetu šele takrat, ko ljudje tiste pridelke, ki jih kmet pridela tudi hočejo kupiti. In posebej na področju biološke pridelave, ki je senzibilno področje je to prva stvar, ki od zunaj pride k društvu. Kar se impulzu iz družbe od zunaj postavi nasproti, namreč aspekt zaupanja. Če Meta nebi imela zaupanja v to, da je to kar pripoveduje nekaj dobrega bi lahko naredila programe z ne vem kakšnimi vsebinami, toda nihče nebi k njej prišel. Če vi kot proizvajalec nebi imeli zaupanja kupcev bi vaše kleti ostale polne vaših pridelkov in vi bi ostali praznih rok. Prvo področje kjer se stikajo povpraševanja družbe zunaj s tistimi, ki impulz razvijajo, prvi stik mora biti obarvan z zaupanjem.

Zaupanje je naslednji aspekt, ki je potreben in ki ga je treba tudi oblikovati. Zaupanje je nekaj, kar v današnjem času ni samo po sebi razumljivo. Zaupanje je nekaj v kar je treba vnaprej vložiti neke sile. Vi ste še vedno tukaj, ker zaupate meni. Tega morda ne delate zavestno. V ta prostor niste prišli z namenom, da mi boste darovali vaše zaupanje. Vi ste nekaj svojega zaupanja najprej investirali in rekli ste, če ga je Meta povabila potem že bo nekaj. Samo na vašem zaupanju, ki mi ga v dobri veri daste je postalo mogoče, da se danes pogovarjamo. Na drugi strani tudi jaz vam zaupam, da morda želite poslušati in da tu ne bo stalno nekega klepetanja in pogovorov o predavanju. To zaupanje vnaprej brez prave osnove omogoči, da mi socialno lahko stopimo v kontakte drug z drugim.

In če si pogledate dan, ki je za vami. V koliko primerih enostavno zaupanje delite, vlagate zaupanje v neke stvari? Pripeljete se na primer v naslednje križišče. Luč na semaforju sveti rdeče. Naenkrat se spremeni v zeleno in vi zaupate temu, da se bo semafor na drugi stani spremenil v rdečo. Ali razmišljate o tem ali se bo to res zgodilo ali bo avto, ki prihaja z druge smeri tudi ustavil. Midva sva prišla z avionom in jaz sem imel v polni meri zaupanje v to, da je avion brez napak, da nas bodo usmerjevalci poleta tudi usmerili v Ljubljano. Če tega zaupanja nebi imela, nebi mogla nikamor. Problematična bi stvar postala, če bi včeraj izstopil iz aviona v Varšavi. Potem bi bilo moje zaupanje v Adria Airwajs sigurno manjše.

S tem hočem reči, da je to zaupanje, ki ga vnaprej imamo v neke stvari potrebno, da se sploh srečujemo, da sploh sodelujemo. Toda to zaupanje se mora naknadno tudi upravičiti. Zaupanje je krasno polje in obstoja pojem mir, ki zaupanje utemeljuje oziroma ustvarjajo. Vsaka vlada, v mislih imam Balkan, jug po tej grozni vojni in to, koliko mer v cilju ustvarjanja novega zaupanja je tam potrebno sedaj uresničiti. Zaupanje ima prvotno opraviti z neke vrste ustvarjalnimi silami. Zaupanje ni nič enkratnega. Zaupanje je vedno nekaj kar nastane in mine in glavno področje v katerem lahko ustvarjamo zaupanje eden do drugega je vprašanje, kako delamo z informacijami, ki jih dobimo in kako smo v stanju reševati konflikte. Kako vodimo razgovore? Povsod kjer imamo opraviti z elementom srečevanja, na teh mestih kjer so možnosti srečevanja, tam se zaupanje gradi.

Na primer v podjetju se zgodi velika kemična nesreča. Zaupanje v to podjetje bo spet zraslo, če bo imelo prebivalstvo ofenzivno občutek, da se o tej nesreči objektivno poroča in da so se uporabile vse mere in tudi naredijo in da je popolnoma očitno, da so te mere uresničene. Zaupanje v podjetje pa bo padalo čim bolj bodo poskušali posledice neke nesreče neobjektivno zmanjševati ali prikazati kot neobjektivno majhne. Področje, kjer se zaupanje oblikuje je dialog in vse kar ima z dialogom opraviti ustvarja zaupanje.

Še eno področje pride zraven in to področje imenujemo sodelovanje. Lahko bi ga imenovali zaščita. Zakaj zaščita? To področje se trudi, da vse tisto kar mi v področju pravnih predpisov najdemo in uporabimo pri oblikovanju dogovorov ali pogodb, kar iz predpisov v pogodbe teče. Na tem mestu izhajamo iz tega, da imamo pravzaprav povsod opravit z ljudmi, ki nekaj storijo. Ne vem kako je v Sloveniji, v Nemčiji in Ameriki je ta stvar ekstremna. Celo vrsto zaščitnih pravic so formuliral. Na primer zaščita potrošnikov. Mnogokrat imenovan primer starejše dame, ki svojega pudla suši v mikrovalovki, ker v navodilu za uporabo ni napisano, da se tega ne sme. In je zahtevala ogromno nadomestilo škode. Če spet pogledamo področje socialnega, dela eden z drugim, se moramo zaščitit eden pred drugim ali pa bomo sklepali dogovore kot partnerji. Katero pot bomo izbrali? Tako, da ne bomo imeli enkrat zgoraj, enkrat spodaj temveč, da bomo vsi enakovredni v družbi in da se bomo držali dogovorov, ki jih sprejmemo. V vseh pogodbah stremimo k temu, da pridemo v situacijo, da nihče ne zgubi, da smo vsi zmagovalci.

To področje s ukvarja z vsem tistim, kar ima opraviti s pogodbami na eni strani. Na drugi strani pa s tem, da pojem sodelovanja razumemo malo bolj široko. Sodelovanja na razumemo kot samo to, kar je v procesu doseganja nekih uspehov. Gledam torej tudi to, da bom tudi z mojim kupcem stopil v take razmere, da postane moj partner in ne moj nasprotnik ali moja žrtev, ki mora imeti neke zaščite svojih interesov. Tu gremo v smeri asociativnega. Na drugi strani pa od naših kupcev oziroma potrošnikov dobimo povratne informacije, saj smo nekaj proizvedli, nekaj smo dali svetu na razpolago. Kje ima tisti, ki je koristnik našega dela možnosti, da svoje vtise, svoja zaznavanja in svoja vprašanja, zadovoljstvo ali nezadovoljstvo spet sporočiti nazaj tistemu, ki je blago proizvedel. Vprašanja tu nebi želel imenovati tega področja povpraševanje kupcev. Če ta pojem, da tu ustvarjamo partnerje konsenkventno mislim naprej, potem nimam opraviti z razmerjem dobavitelj in kupec temveč imam opraviti samo s partnerji. Partner je tudi soodgovoren.

Da nalogo lahko izpolnim moram iz te socialnosti dobiti tudi denar. V podjetjih pa ne gre samo za izravnavo stroškov temveč obvezno tudi za oblikovanje dobička. Skoraj v vseh podjetjih se je naloga, ki so si jo zastavili že izoblikovala in sicer v tej smeri, da ni več pomembno, da na primer izdelujejo dobre avtomobile, temveč je cilj podjetja ustvarjati čim večji dobiček. In proizvodnja avtomobilov je samo sredstvo s katerim dosegajo velik dobiček. Podjetje mora narediti veliko, vprašanje pa je ali ste vi kot vrtnarji in kmetje v tem slučaju podjetniki. Ste podjetniki? Vi delate v živem in z živim. Ta slika materija in duh, eden dela z materijo drug z duhom, potem lahko rečemo podjetja, ki ustvarjajo dobičke delajo praviloma z mrtvim svetom, samo s snovmi. Duh ne ustvarja denarja, toda iz presežkov, iz dobičkov v delu z mrtvim lahko hranimo duhovnost. Vi pa kot vrtnarji in poljedelci delate z živim v bližini živega. V proporcih je stvar dobiček nižji in tudi mora biti nižji. Prepričan pa sem, da tudi pri vas nekaj ostane in sme ostati v duhu skladov za amortizacijo in tako dalje. Cilj vašega podjetja ni, da ustvarite čim večji dobiček, saj nimate opraviti z mrtvo materijo. Vaša naloga je bistveno obširnejša. Vaš cilj je, vsaj iz mojega stališča, vaša služba, vaš prispevek je ohranjati temelje življenja in delo z živim.

In s tem smo spet pri nalogi, to nalogo si lahko človek na različne načine ogleda. To nalogo je treba financirati in jaz sem postal močen nasprotnik subvencioniranja. Zakaj? Ljudje imajo premalo zavesti pri delu z denarjem. Cela stvar izgleda kot nekakšna zalivalka, ki nekaj zliva ven in ima vsak od nas neko količino denarja na razpolago. In nad tem denarjem je vladar. S tem denarjem lahko dela in podpira kar hoče, kar je njemu pomembno. Mislim, da bo v bodoče postalo vedno bolj pomembno, da individualno voljo povezujemo z denarjem. In da se ne zaupam da javnost deli nek denar in se na zaupam na neke denarje, ki prihaja od bogve kod in niso povezane z mojo voljo.

Vprašanje kvalitete denarja. Podjetje, ki ima veliko denarja daruje Ajdi sto tisoč tolarjev. Podjetje to odpiše od davkov. Imate staro kmetico, ki si od ust odtrga sto tolarjev. Kateri denar je več vreden? Kar se volje tiče, ki za tem tiči? S sto tolarji si sigurno ne morete kupiti toliko kot s sto tisoč, toda gre za vprašanje v ozadju in ta stara mamica si je morda res od ust prihranila teh sto tolarjev. Toda ona si jih je od ust odtegnila ker jih je hotela dati, za podjetnika pa je bila to mogoče ugodna prilika, da nekaj odpiše, ni ga sploh bolelo. In jaz že mislim, da vi vsi neverjetno veliko naredite česar morda niti ne hočete zares in sicer kar ni vaša volja v tej konsenkvenci, ki bi pokazala, da bi ljudje rekli, ti si to napisal, imel si stroške in dam nekaj za to, ker jaz to hočem. Na drugi strani pa sigurno ostaja veliko nalog, ki niso opravljene, ki jih ni mogoče opraviti in na tem mestu si je stvar potrebno zelo trezno ogledati, saj tisti ljudje za katere te naloge opravljate stvari nočejo dovolj intenzivno.

Malo sem provokativen, vem. Ali je jasna smer, ki sem jo želel omejiti? Ne želim zmanjševati pomembnosti vašega dela. Nasprotno, največje priznanje vam dajem za to, kar delate. Če pa slišim, da Demeter kontrola stane približno 100 evrov enega Demeter kmeta in da je kar nekaj kmetov ki so rekli, da so to stroški, ki jih ne bodo nosili. Potem enostavno trdim, da vsak lahko plača teh 100 evrov, samo noče jih. …

…Če začne nekdo opravljati kontrole poklicno si zamislite, da ima ta kontrolor mogoče družino. Morda bo ta družina s časom še večja. Mogoče z leti ne bo mogel več delati toliko kot sedaj, ker je za društvo prevzel neko nalogo. Iz česa bo preživljal svojo družino? Za vse nas je dan dolg štiriindvajset ur. Kako močna je volja, da za to stvar tudi nekaj plačam? In če moramo za to kontrolo oddvojiti 8 evrov mesečno potem verjamem, da je treba malo volje, da nekdo to zmore.

Razen tega imam občutek, da v vseh teh procesih z denarjem tudi zaradi te začetne situacije, ki je polna navdušenja ni dovolj zavesti o tem, kaj se dogaja. Morda vi sploh ne veste dovolj kaj eden ali drugi med vami za to skupnost naredi. In na drugi strani imam občutek, da so nekateri v društvu, ki zelo veliko naredijo in sploh nimajo časa, da bi služili denar, da bi pokrivali svoje stroške. In da društvo za katero ljudje delajo, saj ne delajo sami za sebe, menim da je naloga društva, da skrbi za to, da ti ljudje svojo nalogo lahko z dostojanstvom opravljajo. Ob tem vprašanju denarja se v meni zelo veliko prebudi. In če Meta nebi imela določene finančne situacije mnogo nalog za društvo nebi mogla opravljati. Nebi mogla opravljati nalog, ki jih opravlja, ki tečejo v korist vsem v društvu in bi morala gledati na to, kako bo pokrivala stroške svojega življenja. Prosil bi vas, da gledate na vprašanje denarja v duhu odnosa med tem kaj je potrebno narediti in kaj je mogoče narediti glede na pogoje, ki jih nekdo ima. In svetujem vam, da se teh vprašanj čimprej lotite. V velikosti, ki jo je vaše društvo ali zveza sedaj dosegle se lahko prav pri vprašanju denarja zelo veliko uniči.

Na tem mestu bi hotel povedati nekaj drugega. Še pet oken imamo. Bomo še katero odprli? Tu zgoraj imamo opraviti z .., ki imajo več opraviti z oblikovanjem. Oblikovanje sožitja, sodelovanja, komuniciranja. Popolnoma jasno postane, da ne morem nekoga odpustiti, če nastopa v imenu neke organizacije ali ustanove, če on določenih korakov ali pogojev, kako se je izobrazil, kako je odgovoren in kako razume svojo nalogo. Svoboda ima pogoje. Svoboda ni nekaj s čimer poljubno delamo. Vse kar gre v poljubnost takoj pušča svoje sledi v sodelovanju. In mi smo videli, da je na drugi stani denarja naloga.

Še eno področje naprej. Področje, ki stoji na drugi strani lastne odgovornosti nas vedno znova poziva, da ne odgovarjamo na nič iz rutine temveč, da vedno znova spomnimo na temelje naše naloge. Da ne zapademo v rutino, ki  človeka vedno obremeni, ga naredi utrujenega. V Nemčiji o problemu rutine govorimo o sivem vsakdanu. To okno dela na temeljih in nas poziva, da besedo vsakdana vzamemo zares. Alt pomeni kozmos, da kozmos vnesemo v dan. Nič drugega ne pomeni delo na temeljih kot to, da se vedno znova soočamo in vprašamo po temeljih našega dela, da se ne zapletemo v tradicijo in rečemo, mi to pač tako delamo, vedno se je delalo tako. Da ne dovolimo, da pridejo do akcije nove sile.

Nasproti polja sposobnosti je polje individualnega razvoja. Če se tudi desetkrat izobrazite kot Demeter kmet in če imate pet diplom v žepu, če se v svojem osebnem individualnem razvoju ne spravite na pot, na tem mestu ne boste mogli naprej. Vprašanje, kako negujete med seboj procese razvoja. Kako se zrcalite v sodelovanju? Na tej točki, kjer postajam težaven v sožitju, sodelovanju z drugimi, imam take točke, take točke so zagotovo točke, kjer se meni osebno določena vprašanja in naloge zastavljajo. In na taka vprašanja, ki se zastavljajo ne morem odgovoriti z nobeno izobrazbo, temveč izključno samo s tem, da skrbim za moj osebni duhovni razvoj in šolanje. Odličen ekonomist dobi nalogo, da vodi neko podjetje, kot človek pa popolnoma odpove. Ima odlične diplome. Če gre ne pot osebnega duhovnega razvoja bo podjetje lahko vodil, brez tega pa ne.

Nasproti polja dela, učinka, efekta si ogledamo področje organizacije. Lahko se zgodi, da zasejemo določene rastline, ki smo jih vedno sejali. Od leta do leta nam jih bo več ostalo na zalogi, ker se nihče več za to ne zanima. To področje se imenuje delo, ki ustreza potrebi časa. To področje skrbi za to, da vedno znova refleksiramo v družbo in se sprašujemo, če gremo s časom. Ali naša ponudba ustreza tistemu, kar ljudje potrebujejo? Ali moramo morda najti popolnima nove oblike, zasejati druge sorte? Ali smo šli naprej s časom ali pa morda prihajamo v svet z impulzom, s pridelki, ki jih svet noče več. Lahko tudi rečemo, ali vaše društvo glede na svojo strukturo ustreza nalogam, ki se vam zastavljajo v taki obliki kot ste jih zastavili. Ali je zveza v stanju opravljati svoje naloge ali naloge ostajajo neopravljene? Ali situaciji ustrezno delo zahteva, da se preobrazite?

To področje individual nasproti polja zaupanja. Pri zaupanju imamo vedno opraviti z družbo. Srečuje se ena stran z drugo. Zaupanje najmanj med dvema človekoma, ki hočeta skupaj delati. In pri tem polju, ki je v krogu nasproti polja zaupanja stojita dva pojma, individualnost in skupnost. V kateri meri obstoja odnos individualnosti do skupnosti? V kakšni meri imamo odnos organizacije do družbe zunaj? Ali imamo te odnose v svoji zavesti, jih spremljamo? Ali skupnost, društvo stoji za posameznikom? Kako močno nosi posameznik društvo v svoji zavesti? Za to področje je zelo ustrezen izraz družbena etika.

Rudolf Steiner je zapisal ta izraz v knjigo gostov v enem od svojih potovanj in tam etiko utemeljuje tako: “Zdravo je samo, če se v zrcalu človeške duše tvori vsa skupnost in v skupnosti ljudi moč posamezne duše.” Če jaz kot posameznik v svoji duši dovolim, da se v zrcalu pojavi skupnost to ne pomeni nič drugega kot to, da poskušam čim več ljudi s katerimi v društvu sem nositi v svoji zavesti. In na drugi strani, da nosim v sebi zaupanje, da imajo vsi drugi tudi to kar sem, kar delam jaz v svoji zavesti. In s tem, da moč posamezne duše v družbi lahko nastane oziroma lahko živi. Še enkrat bom povedal, zdrav je samo, če se v zrcalu človeške duše tvori vsa skupnost in v skupnosti živi moč posamezne duše. To k področju individualnosti in skupnosti.

In še zadnje polje, ki je nasproti polja, ki smo ga naslovili s sodelovanjem. Če imamo partnersko razumevanje potem menim, da je na tem področju zelo odločilno vprašanje usode. Vsak od vas se pravzaprav v svoji usodi ustrezno razvija na ljudeh, ki ga spremljajo. Ni nepomembno s kom sodelujem. Lahko je človek nad katerim se grozovito jezim, lahko se ga silno veselim. V enem ali drugem slučaju me on kot osebnost oblikuje in ta človek oblikuje mojo dušo. To, kar z njim skupaj doživim me oblikuje. Tudi na tem področju imamo odgovornost eden do drugega tja do socialne pomoči oziroma živi v naši zavesti, da nismo samo skupnost, ki ima iste naloge, temveč da smo tudi skupnost ljudi, ki se skupaj razvijamo.

Če si ta področja ogledate in vedite, da so vsa ta področja tudi v vas in zavedajte se, če ste vse to oblikovanje skupaj nekako preživeli in prišli do te zadnje stopnje; skupnost, ki se skupaj razvija. Če doživljajte to, da v vsakem od vas je in da je vsak od vas v tej skupnosti pomemben in da se ravno na nalogi naprej razvijamo, potem dobi skupnost, ki se tej nalogi posveča novo kvaliteto. In v bistvu se ta proces nikoli ne neha, saj ta okna zrcalijo življenje. Ta krog ni zaprt temveč v gre v spiralo. V tem duhu lahko noč. ..

…Ime mi je Mihael Rein. Nekaj obrazov poznam že od včeraj. Prihajam iz Nemčije, saj vidite, da govorim nemško. Sem podjetniški svetovalec. Delam predvsem za veliko industrijo, spremljam pa tudi manjša podjetja in tudi nekaj socialni, družbenih ustanov. Ko sem končal šolo sem odšel najprej v tekstilno stroko in skupaj z drugimi zgradil neko podjetje. Potem sem študiral pedagogiko in sem bil deset let razredni učitelj na Waldorfski šoli. Metin drugi otrok Ana je bila takrat v mojem prvem razredu, šest let sem bil njen učitelj in sem jo spremljal. Od tod se midva poznava in od tod poznam Demeter pot v Sloveniji. Z velikim interesom spremljam kar se pri vas dogaja. Kako se ta impulz razvija naprej.

Včeraj smo izračunali, da je pri Ajdi 0,7% vsega prebivalstva. V Nemčiji bi bilo to petsto tisoč članov. Smatram torej, da ste pred Nemčijo kar se tega tiče. To pa tudi pomeni, da pri vas vedno znova nastajajo problemi zaradi hitrega gibanja. Če neka stvar tako hitro raste se takoj pojavljajo vprašanja v sodelovanju. Vedite, da ta vprašanja niso smo vprašanja, ki se pri vas pojavljajo, temveč se porajajo povsod. Vso Evropo zaposlujejo. Kljub temu bi danes začel malo drugače.

V Waldorfski šoli je običaj, da imamo zjutraj najprej ritmični del pouka v katerem pojemo, eksistiramo in delamo podobne stvari. In z vami bi rad za začetek naredil poskus. Vas smem prosit da vstanete? Če poslušate v sebe; imam pogum to delati z vami, kar sem včeraj slišal kako pojete. Zaprite oči in poslušajte v sebe. Verjetno boste slišali nek ton. Poskušajte, da ta ton počasi res izzveni iz vas. Vsak svoj lasten ton. Hvala. Zadržite to in spominjajte se svojega zvoka. Odprite oči. Zdaj pa bi z vami zapel pesem. Dirigiral bom. Ko bom pokazal z roko takole, to pomeni en ton od vašega višje in ko grem z roko navzdol en ton nižje. Vsak pa naj drži svoj lastni ton. Naj izhaja iz tistega svojega lastnega tona navzgor ali navzdol. Če dvigujem roko navzgor zvišujete, če pa navzdol pa znižujete svoj ton. Če dam narazen bodite glasnejši, če jih dam skupaj bodite bolj tiho. Bomo poskusili? Nič ne more iti narobe. Leva polovica začne spet s svojim tonom. Vsak naj si poišče nov ton. Med tako prireditvijo se mi vedno zastavlja vprašanje, kakšna vprašanja in pričakovanja imajo moji učenci. Mi se nismo nič pogovarjali o vaših pričakovanjih. Ne vem zakaj ste tu. Za mene pa je pomembno, da poznam vaše potrebe. Ali bi bilo mogoče, da čisto na kratko slišim od enega ali drugega, kaj so vaše potrebe? Zakaj ste tu?

-Mene zanima sledeče. Nikoli ne sodelujem, da med sodelovanjem ne delam kompromise.

-……  opažam, da ne znamo komunicirat med sabo, ampak da vsaka družba za sebe dela dobro, niso pa pripravljeni sodelovati. Ker imajo drugačne cilje in druge informacije. Na primer… .. to so stvari, ki so zelo dobre. …… To je ena stvar ampak mogoče me še bolj moti, da ne poskušamo dobre stvari eden do drugega povzet. In potem sprejet.

-……   .. je v krizi. …….zanima me če gre svetovni razvoj v to smer? In če je to najboljše..?

-Ker spremlja impulze v Sloveniji me zanima kako jih vidi?

-Jaz pa bi ga vprašala, kaj on meni o tem. Osebno menim, da je krasna stvar, da se je Ajda razdelila na več delov. In mi smo nekako sklenili, da bi društvo objavljalo svoje programe in ne glede na to kje je kdo član Ajde naj bi imel možnost iti na katerakoli predavanja. V društvu je veliko aktivnosti, veliko dobrega, vendar moram povedat, da jaz sploh nisem obveščena o tem, kaj dela na primer Ajda Koroška, Ajda Prekmurje, Ajda Goriška, Ajda Domžale. Ta društva ne koristijo možnosti, da bi objavljala svoje programe tudi na internetu. Na vsak način razumem, da vsak dela v tisti smeri kot njega to osebno vleče. Osebno se mi zdi velka velika škoda, da bi kakšno društvo izgubilo tisto osnovo, ki to celo gibanje nosi, to je duhovno ozadje. Zelo pomembno je delo z zemljo in bio-dinamika, ne smemo pa pozabit, da je vse to v bistvu končnem cilju pomoč človeku, ki naj bi vlogo gospodarja prevzel. Brez zdrave hrane in zdravega okolja tega človek ne bo zmogel.

-Ostale organizacije, ki delujejo na duhovnem razvoju. Mislim , da ……..

-………

-…….

….

-Na eni strani me to osrečuje, da spoznavam bio-dinamiko in antropozofijo. ….. spoznanje, da ne morem nič naredit.

-Jaz bi tudi vprašala nekaj v zvezi z društvom. Mi se trudimo, da bi nekaj naredili na koncu pa ugotovimo, da v enem letu nismo niti tako uspešni, da bi za sebe dobili bio-dinamično pridelan krompir. Občutek, da celo leto delaš ni na koncu ni nobenega uspeha.

-In potem, ko se odločiš z različnimi cilji in moraš naredit prednostno listo in ko se odločiš za prednostno listo je vedno problem nekega notranjega slabega občutka, ko se odločaš kako naprej. Problem nastane v tem in sicer je to notranji problem, ko mi nekdo reče, sedaj bi pa moral to narediti. Danes bi morali na primer v službi nekaj dokončat ampak jez sem se odločil, da bom to naredil jutri, ker je danes predavanje. Ampak zjutraj so mi povedali, da bi moral to narediti danes in sem se peljal s slabim občutkom. Kako bi to notranjo napetost odstranil?

-Jaz imam na primer soseda, ki ima trideset let ampak je duševno moten človek. In če vidi, da delam bio-dinamično mi moje pridelke na njivi poškoduje. In pokrade. Kaj naj naredim? Sploh nimam izhoda.

-Sam v sebi spoznaš svoje negativne strani. Ponavadi imamo občutek, da smo vedno dobri.

-….  ..

-Mislim, da je treba….

Tega se lahko lotim na ta način, da bomo čas do kosila izkoristili za to, da bomo obravnavali nekaj aspektov in sicer v tej obliki, da bomo za ta vprašanja, ki sem jih napisal razvili boljše razumevanje situacije iz katere so zastavljena ta vprašanja. Da bomo dobili neko skupno osnovo. Popoldne pa bi izkoristili za to, da eno ali drugo vprašanje poglobimo in poglobljeno obravnavamo.

Vsa vprašanja, ki ste jih navedli, če govorim glede na kulturno zgodovino vprašanja, ki se porajajo v novejšem času. V tej obliki kot se vprašanja pojavljajo v sedanjem času, so se vprašanja začela pojavljati šele sredi 19. stoletja. Kaj se je zgodilo? Zakaj je temu tako? Če mislite na stari Egipt je bila takrat kuramidalna oblika odločilna. Na piramidi je bil ta zgornji trikotnik tudi iz zlata. Faraonu je bila zlata konca samo simbol za to, da lahko on preko te zlate konice prodre v duhovni svet in od tam dobi svoje impulze. In te impulze, te informacije posreduje odzgoraj navzdol narodu. Noben gradbenik ni sam razmišljal o tem, kako naj se piramida zgradi. Noben kmet ni razmišljal o tem, kako naj obdeluje svoja polja. Vse to jim je bilo naročeno oziroma je bilo urejeno preko faraona in modrosti, ki je preko njega tekla v družbo.

Ljudje so bili vodeni odzgoraj navzdol, toda to vodenje je bilo utemeljeno v modrosti. Dotok do te modrosti pa je postajal vse manjši. Nekako se je zameglila možnost dostopa v to modrost, toda vodstveni sloj je to pravico, da informacije in naloge narodu daje zadržal. Vodje, kralji so bili vedno bolj odvisni od svojih lastnih sposobnosti. Najjasneje to lahko doživimo v starem Rimu, ko je Rim vedno močneje zapadal v dekadenco. Toda še celo tam so bili ljudje spodaj samo izvrševalci nalog. Dobili so svoja navodila kako naj delajo od zgoraj. In take situacije se še danes vedno znova najdejo. Ta pravica, ki si jo šefi jemljejo na tem mestu je nepopolna. To pa pomeni, da nekaj manjka. Manjka aspekt modrosti. Kaj se je zgodilo? Tisti ljudje, ki si lastijo pravico da so vodstveni so ljudje, ki morajo vedno bolj črpati iz samega sebe in delajo, vodijo iz svojih lastnih sposobnosti. Stoletja dolgo so stvari kolikor toliko dobro funkcionirale in izgleda, kot da je človeštvo tako vodenje še potrebovalo.

Danes pa je stvar drugačna. Vsak posamezen človek prihaja vedno bolj blizu konice piramide. Posameznik današnjega časa vodenja od zunaj ne potrebuje več. Sam hoče vzeti svoje življenje v svoje roke. Sam hoče določati kaj bo delal. In tako kot se otrok nauči hoje, tako se obnašamo mi vsi v tej situaciji. Nekako se v njej ne znajdemo. Na tej poti osamosvajanja vedno znova pademo. Toda praviloma vedno znova spet vstanemo. Kar je v času starega Egipta še zelo močno živelo v skupini kot norme, pravila, predpisani načini obnašanja. Za čase naših starih staršev se je točno vedelo kaj bo postal otrok po poklicu. Če je bil oče učitelj je bil tudi sin učitelj. Če je bil oče mizar je bil sin mizar. Sploh niso govorili o tem. In ubogi je bil tisti, ki se je iz teh pravil, čisto vseeno ali v družini ali v vaški skupnostih zbežal ven, se je prebil ven in hodil svojo pot. V začetku 20. stoletja so v Evropi imeli to informacijo. Ljudje, ki so se prebili iz konvencionalnega okvirja in takrat so prvič na širokem področju na ta način povsem jasno demonstrirali to individualizacijo.

V prejšnjih časih je bil človek od zunaj voden. Danes pa je tako, da se mora človek voditi iz svoje notranjosti. Vedno močneje in to se pri ljudeh krepi. Namesto vodenja odznotraj bi lahko rekli vodenje samega sebe. Zaradi tega vodenja od zunaj so bile te duševne kvalitete človeka – misliti, čutiti, delati; delati je povezano z voljo. To je bilo z normami nekako uokvirjeno in stvari so bile kolikor toliko v ravnotežju. Svet zunaj je postavljal meje in teh mej so se ljudje držali. Ne trdim da ni bilo trpljenja, toda nikoli ni bilo tako močno, da bi se v velikih razmerah kaj spremenilo. To vodenje od znotraj ne pomeni nič drugega kot to, da se je vodenje od zunaj vedno močneje umaknilo. In prav zaradi tega, ker se je vodenje od zunaj umaknilo smo mi vedno bolj pozvani, da sami vzamemo svoje življenje v roke. In ne da rečemo, svet je odgovoren ali  ta drugi je tako grozen, temveč da izberem za sebe svojo pot. Ne samo, da hočem hoditi svojo pot, tudi moram jo hoditi.

In vse te stari se sedaj dogajajo v zelo oteženih pogojih. Predstavljajte si balon, ki je napolnjen z vodo. Iglo zapičite vanj in vse odteče. Mogoče je ta slika zelo močna. Vodenje od zunaj je držalo skupaj te tri sloje – misliti, čutiti, delati. Ta meja od zunaj je padla, te meje ni več. Namesto vodenja od zunaj, da nam pove kako in kaj moram skrbeti za to, da te tri nivoje misliti, čutiti, delati spravim v harmonijo. In kar danes zelo pogosto doživljam je to, da je misliti oziroma da smo mi v razmišljanju zelo hitro prepričani, da se razumemo. Če bi pa razumeli vsakega posameznega med vami; kar se misli tiče mislim, da ste to razumeli, – toda če bi vsakega od vas posebej vprašal kakšna čustva v zvezi s tem kar obravnavamo razvija, bi bile variante zelo pestre. Pri tem pisanem šopku bi videli, da so možnosti zelo različne.

Na področju čutenja nastane nekaj takega kot nered oziroma kot veliko število različnih čustev. In ta tretji člen, volja, delo doživljam vedno pogosteje kot iluzijo, da je človek sebe v razmišljanju razumel. Da se s tem razmišljanjem pri ljudeh povezujejo zelo različna čustva in da praktično delo, mere, ki ji človek potem v praksi na tej osnovi izvrši so popolnoma različne. Na primer objavljanje teh terminov. Vsi ste mislili, naredili bomo tako. S tem, ko ste mislili na te termine so nastajali v vas različni občutki. Ne bom ocenjeval kakšne vrste čustev so se pri kom porajala. To, kar je v praksi potem narejeno se vsekakor močno razlikuje. V tem okolju napetosti imamo te tri nivoje – misliti, čutiti, delati – in da vse v sebi povezujemo, spravimo v harmonijo to je v tem trenutku globlja naloga brez katere človeka še ni. Ta “jaz”, ki nas vodi je sedaj naš lasten “jaz”. Ni več ta tuji “jaz”, ki nas je prej vodil.

In če pogledamo še enkrat na to sredino, potem ta sredina tendira enkrat k ideji in če bi eden drugemu samo pripovedovali svoje ideje tedne dolgo lahko to delamo in nihče se nebi čutil prizadetega zaradi tega, kar je drugi povedal. Mogoče so na enem ali na drugem mestu drugačnega mnenja toda, nikoli nas nebi neka ideja od drugega zares razjezila ali da bi nam celo povzročale bolečino. Nikoli ne pride tako daleč, če samo izmenjavamo mnenja. Na drugi strani pa imamo potem svet realnosti okrog nas, to pa pomeni, če nekaj iz nas postane resničnost; zaradi tega, ker ena stvar povzroči različna čustva na različnih ljudeh. Ta čustva se tudi povezujejo z idejo ali pa se povežejo z delom. Na primer človek pravi, mogoče hoče on to hoče drugače, ampak jaz sem prepričan da je to najbolje. Kljub temu, da je bil mogoče dogovor med ljudmi drugačen. Čim gre stvar v praktično izvedbo je posledica že prizadetost.

Če pogledamo še enkrat na to sredin, na čutenje, čustva, potem odkrijemo tam kvaliteto zaveze, nečesa kar je zavezujoče. Namreč, čustva povezujejo misel in izvedbo dela. Tudi v odnosu, sodelovanju, sožitju je tako. Vi rečete, povezal sem se z nekom šele takrat, ko se na področju čustev povezujete. In kar jaz doživljam zaradi nereda, ki na področju čustvovanja nastaja je ravno to vprašanje povezujočega in zavezujočega. In to zavezujoče vse težje sprejemamo…

…Odraščal sem v hiši staršev v kateri so živeli že dolgo z antropozofijo. Zelo sem vesel, da je bilo temu tako, ker to za nas v hiši ni bila neka nova igra, temveč nekaj zelo praktičnega in čisto normalnega. Imam zelo globoko lastno povezavo nad tem, neodvisno od družine, z antropozofijo in doživljam ravno v antropozofskih krogih, da se poti duhovnega šolanja pogosto zelo močno reducirajo samo na področju misli, intelektualnega dela in da skoraj ni nobene poti šolanja, ki bi jo lahko človek imenoval pot šolanja duše. Pot duše pomeni, da vsa svoja čustva prepoznam, da jih zaznam in razumem in da jih svojega “jaza”, najvišje instance v sebi vedno bolje lahko oblikujem in harmoniziram. V bistvu to pomeni, da bi se moral s svojo idejo še enkrat čisto drugačen način povezati.

Jaz sem veliko videl, ki vam lahko vse mogoče pripovedujejo človek pa ima če ga posluša občutek, to kar ti pripoveduješ pa ni identično s teboj, ni tvoja prava slika. Jaz se lahko neko antropozofsko knjigo naučim na pameti in o tem lahko referiram. Ali sem se na ta način sploh povezal s to stvarjo? Iz katere konsenkvence pa jaz nekaj delam? In pri mnogih ljudeh se mi v smislu na to porajajo mnoga vprašanja. Tudi sebe ne izključujem.

Če pogledamo še enkrat na to sliko – misliti, čutiti, delati – in si pogledamo še enkrat sodelovanje, druženje. O pojmu socialen bi rad še nekaj povedal. Izraz socialno prihaja iz latinščine in pomeni “socius”. Z drugimi besedami pomeni spremljevalec na poti. Pravi pojem socialnega je oziroma opisuje stanje v katerem je vedno več ljudi, morda samo dva in kjer vlada neka določena skupna situacija. Toda to, da uporabim izraz socialno ne mislim na socialni urad, socialno državo, temveč ta izraz uporabljam kot izraz s katerim mislim na sodelovanje, sožitje. Če pogledamo še enkrat to sliko s temi tremi členi. Te tri člene samo jaz lahko povezujem sicer se ti trije členi osamosvojijo. Nekaj sto kilometrov iz vaše Slovenije ste imeli to grozovito vojno in tam je bilo zagotovo tako, da je vodenje od zunaj polno poseglo v dogajanje. Moj prijatelj je sodnik in pogosto pripoveduje, če ima na sodišču situacijo z morilcem in če zločinec reče, sploh ne vem kdo je to naredil, potem govori resnico. Dogaja se, da se v teh nivojih v človeka nekaj popolnoma osamosvoji in popolnoma pade z kontrole.

Mi imamo izključno do tu, prej je bilo do tukaj, zdaj je samo “jaz” izključen, prej je bilo mišljenje izključeno, opraviti s kvalitetami, ki tendirajo k naravi in zakonom narave. Prava skrb “jaza” je pri nas tista edina instanca, ki z vso konsenkvenco tendira k duhovnosti. Če si ogledamo še enkrat idejo, potem mi v ideji na koncu koncev opisujemo ponavadi kaj mislimo. Čim ideja pride v svet se bolj postavlja v ospredje vprašanje kaj in ko stvar v svetu realiziramo je vprašanje kako jo bomo uresničili. In če si ogledamo v kakšni meri je to zavezujoče in posebej kadar se to dogaja v sodelovanju z drugimi v neki skupnosti, potem je tisto, kar povezuje ta dva pola nek proces. Nekaj kar je zelo živo, kar je v gibanju. To so procesi razgovorov, to so socialni, družbeni procesi, kako delamo eden z drugim, kakšni so odnosi. Kar se danes vedno bolj umika v ozadje je to vodenje od zunaj in mi moramo v sodelovanju, sožitju z drugimi polagati vedno večjo pozornost na to kako oblikujemo naše skupne procese, procese odnosov.

Proces je nekaj kar je vam, ki se ukvarjate z vrtičkarstvom, poljedelstvom zelo znano. Vi delate zelo intenzivno s procesi življenja. V oblikovanju procesov imamo opraviti z nečim kar je živo, s procesi nastajanja in propadanja življenja. In mi se moramo naučiti nastajanja in umiranja. In s tem ne mislim fizične smrti, temveč kako se v odnosih eden z drugim naučimo tega življenja in umiranja. Kar vi doživite v toku leta na rastlinah, namreč seme mora umreti, da lahko iz semena nastane kal in rastlina tja do tega, da razvije plod in semena in potem bo rastlina spet umrla. Povezava in zavezanost rastline z idejo rastline same in s snovmi, z elementi njive ali vrta kjer raste je proces življenja in predstavlja to isto zavezanost. Življenje se res dogaja med tem dvema poloma. Med snovmi in duhom.

Na koncu bi k temu dodal še en aspekt. Tudi ta se ukvarja z duhom in materijo in ima tudi karakter procesa. Vsak od vas pozna oblike klasičnega kultika. Kultik se začenja z razodetjem, namreč razodetjem biblije in sfero zvezd. Sledi žrtvovanje, preobrazba in obhajilo. To so štirje koraki v cerkvenem kultusu, ki odpirajo življenje v smeri duhovnosti. Če to pot drugače opazujemo in si pogledamo dogajanje v skupnosti, potem bi morali reči, da je v socialnem procesu stvar ravno obratna. To pa bom za enkrat še preskočil, ker bi pri duhovnosti rad še omenil vprašanje časa, namreč bodočnost. Vse tisto pa, kar je postala materija, kar predstavlja materija je preteklost. To je nastalo in tam bodočnosti ni, to je preteklost. Sedanjost bomo še malo pustili. Preteklost in bodočnost sta dve popolnoma različni kvaliteti, ki stojita ena ob drugi. To sožitje z drugimi je vedno v tem področju napetosti med enim in drugim, med bodočnostjo in preteklostjo. Kako hrepenimo po starih časih, ko je bilo vendar tako lepo in kako radi bi sanjali o lepših časih. S tem pa nismo v sedanjosti.

Vprašanje je, kaj sploh je sedanjost? Če bi vas jaz to vprašal, boste odprli svoj koledar pa poglejte kdaj je sedanjost. Nihče od vas na to vprašanje ne more odgovoriti. Pri sedanjosti srečujemo življenje, procese. Sedanjost je tisti pol v katerem se bodočnost preobraža v preteklost. To je trenutek, ki ga časovno sploh ne moremo najti. Če razmišljate o tem boste res prišli do razmišljanja. To je popolnoma nova kvaliteta. Če sedanjost pravilno mislim imam tu kot neko os časa, sedanjost pa je nekaj, kar vedno iz te osi skoči ven. Čim smo izgovorili to besedo ta beseda že pripada preteklosti. Nastala je, lahko si jo pogledamo, lahko si jo posnamemo in spet poslušamo. Kaj bom čez tri minute povedal, tega še ne vemo. Ne vemo, ali se bo sploh še kaj govorilo. Trenutek sedanjosti je tisti kjer smo samo dejavni. Kjer se bodočnost preobraža v preteklost. In tisti trenutek največje napetosti je najbolj zanimiva točka, kjer se oba srečujeta.

Kje se stvar lomi in kaj se pri tem lomljenju bodočnosti v preteklost dogaja? In mi ne vemo kaj se bo zgodilo na tem mestu, ko neko stvar delamo. To je veliko vprašanje. Ko se nekega dela lotevamo imamo vsaj ko delamo z ljudmi opraviti z dejstvom, da sploh ne vemo kaj se bo naslednji trenutek zgodilo. Razmišljajte o tem. Opazili boste, če mislite o tem z vso konsenkventnostjo, da izgubite tla pod nogami. Ničesar več nimate, nič ne veste. Jaz sem danes doživel nekaj takega. Nisem vedel kakšna vprašanja ste prinesli. V bistvu ne vem, kje bomo pristali danes zvečer z vprašanji, ki ste jih prinesli. In kaj poskušam? Poskušam hoditi pot sedanjosti. V pravem trenutku ustrezati tistemu, kar je potreba. Morda bi bil mnogo bolj miren, če bi imel prekrasen manoskrit in bi ga enostavno prepisal. Kaj pa se v bistvu dogaja? Dogajalo bi se, da ta manoskrit na vsak način pred tem seminarjem pač sestavim. Si izmislil, delal sem si neke predstave kaj bo. Nisem jih poznal, ne vem nič in prepričan sem, da so te predstave prave. Vi pa morate to stvar enostavno sprejeti, mogoče pa tudi ne.

Vse kar sem delal včeraj mi daje varnost in sigurnost. Zakaj mi daje sigurnost? Včeraj sem nabiral neke izkušnje, lahko si stvar pogledam, lahko se o tem pogovarjam, lahko repliciram. V preteklosti je vse sveto, vse je prepoznavno. Vse je bližnjo, čeprav marsikaj spet izgubimo. Toda z dovolj napora se tega spet lahko spomnimo. V bodočnosti pa je vse zelo temno. Ne vemo kaj prihaja iz bodočnosti. Vemo samo, da bo nekaj prišlo. In v delu eden z drugim, v skupnosti doživljam to vedno znova. Če si še enkrat ogledamo to točko sedanjosti in ta točka sedanjosti nastaja povsod tam kjer začnemo nekaj delati. Kjer smo ustvarjalni nekaj nastaja, karkoli že.

Včeraj smo se že pogovarjali o tem, da stojijo učitelji neprestano pred takimi problemi. V principu je tu stvar enaka. Kdaj bomo mi lahko rekli, to dopoldne se je izplačalo? To lahko rečemo samo, kar me v notranjosti spremljate. Vedno kadar so skupaj ljudje morata biti vedno najmanj dva, ki sodelujeta, da res pride do nekega efekta. V mnogih šolah živijo v iluziji, da so učni načrti, ki jih točno po urah razdelijo in jih potem uram ustrezno tudi realizirajo, da je to dovolj. Trenutek sedanjosti napolnimo samo s silami preteklosti in ne pazijo, kaj otroci potrebujejo sedaj.

V razredu, ki ga je obiskovala Ana sem imel doživetje oziroma slučaj, ki sem si ga dobro zapomnil. Waldorfske šole imajo tako imenovan pouk v epohah. Bil je ponedeljek zjutraj in prejšnja epoha je bila ravno zaključena. Pred seboj sem imel dve uri pouka. Do šole sem imel petnajst kilometrov in ko sem bil na poti v šolo nisem vedel kaj bom z otroci tisi dan delal. Zazvonilo je v šoli, končali smo ritmični del. Ta ritmični del se je skoraj končal in tista točka, ko bi se normalen pouk začel je bila vedno bližje. Ura je tekla neizprosno. Še vedno nisem imel ideje kaj naj delam. Nobene resnične ideje. Človek bi lahko nekaj zapel ali nekaj prebral, toda to potem ni pedagogika. Situacija, ki sem jo takrat trpel je bila ta. Jaz sem stopil v prostor tega dogajanja brez da bi prinesel seboj iz preteklosti neko izkušnjo ali predstavo.

Pogledal sem v svojo notranjost in na sebi sem opazil izjemno budnost v vprašanju, kaj želi sedaj nastati. Točno se vidim kako sem stal pri mizi. Točno tudi vidim suknjič, ki sem ga imel oblečenega. Suknjič sem slekel in suknjiči imajo ta notranji žep na prsih, kjer je ponavadi všita etiketa. Ta etiketa je gledala ven, še sedaj jo vidim. Pogledam etiketo in razredu sem prebral, kaj je na etiketi napisano: bombaž, svila in tako naprej. Potem je prišla tista odločilna stvar. Vprašal sem, kdo vse je sodeloval pri tem, da je ta moj suknjič lahko narejen. In to vprašanje je bilo darilo, ki je priteklo v sedanjost iz bodočnosti. Iz tega trenutka smo potem imeli dva tedna pouk o gospodarstvu v svetu in o delitvi dela. Trinajstletni otroci. Kdo vse je moral zaslužiti v procesu izdelave tega suknjiča? Je to samo lastnik trgovine? Je to samo krojač? Kaj pa tisti pridelovalec bombaža? Kaj pa je s kapitanom tiste ladje, ki je pripeljala bombaž v Evropo? In kaj je s tistim, ki je gradil to ladjo, da je kapitan ladjo sploh imel, da je bombaž pripeljal tja? Na tem primeru je postalo popolnoma jasno kako ves svet v vsej svoji pestrosti, v neverjetni prepletenosti nekaj takega omogoči. To je bila najlepša epoha v mojem pouku. Postalo mi je jasno zakaj Rudolf Steiner pravi, da se mora učni načrt napisati po pouku in ne pred poukom. Je namreč tako, ker je računal s temi silami preteklosti, predstavami in te sile preteklosti utegnejo trenutek sedanjosti preveč zasesti, okupirati in nam onemogočijo, da bi bili odprti za bodočnost.

Včeraj sem vas videl, in danes ste ravno taki. Jaz sem si ustvaril podobo o tebi. Zelo pogosto se v sožitju, sobivanju dogodi, da ne govorimo eden z drugim, ker v vsako  srečanje prinašamo slike iz preteklosti. Veste kaj pomeni za nas pustiti preteklost preteklosti. Ona je vendar danes druga in naši predsodki, “ja, ja ona je vedno tako reagirala in bo tudi jutri in pojutrišnjem tako”. Vsak dan na novo. In če hočem pogledati še enkrat na te štiri stopnje in pri tem upoštevam ta trenutek sedanjosti in razodetja ne bom napisal gor v nebo, temveč bom to razodetje napisal sem spodaj v fizični svet. Tudi v sožitju, v skupnosti Rudolf Steiner govori pri teh stvareh o obrnjenem kultusu; samo zaradi tega, ker ga je obrnil. Mi eden drugemu razodevamo stisko zemlje. Govorimo o našem veselju, trpljenju, izkušnjah in tako dalje.

In v razodetju smo polni predsodkov in mnenje in v tem smo pravi mojstri. Grem v stvar, v dogodek sedanjosti s tistim, kar sem prej menil. Vsako srečanje in vsak proces je zelo močno obremenjen z našimi predstavami, slikami in predsodki. Tudi vsak konflikt, ki se pojavlja bi morali reševati tako, da bi bil prvi korak s partnerji v konfliktu odvisno od tega, kako se je konflikt že razvil, morda sami ali pa v spremstvu imajo možnost, da eden drugemu povedo vse stvari. Da postavimo vse stvari na mizo in ta zaznavanja in vtise enostavno pustimo, da tam stojijo kot popolnoma enakovredni. Na tem mestu se tudi ne ocenjuje ali je karkoli prav ali ne, enostavno registriramo da temu je tako. In čim bolj se potem bližamo trenutku sedanjosti tem bolj je potrebno, da zmoremo popolnoma novo kvaliteto, ki jo vsak od nas zahteva v sožitju z drugimi. Namreč kvaliteto žrtve.

Mogoče je žrtev malo prehud izraz. Lahko bi rekli bolj omiljeno, da izpustite oziroma se odrečete vašim predsodkom in mnenjem. Toda realno gre pri tem za žrtev. Nečemu se moram odreči za kar ničesar ne dobim. Navade, predstave o drugem, ki so mi nekako blizu, ki jih imam rad. Res je vprašanje v bistvu v kakšni meri sem sploh pripravljen, da stopim v ta prostor srečevanja bodočnosti. Nihče od nikogar tega sploh ne more res zahtevati. To lahko stori vsak samo sam ali pa ne. Če nam uspe, da vstopimo v ta tok iz preteklosti v tok k žrtvam, saj nam mora biti jasno, da lahko govorimo samo tisto, kar se je že zgodilo ali kar se je ustvarilo kot predstava.

In če si potem pogledamo ta drugi tok, ki prihaja k nam iz bodočnosti, potem v tem srečevanju, če se je razodetje in žrtvovanje dobro opravilo, šele takrat lahko pride do preobrazbe. To je življenjski proces. Pri vsaki rastlini to lahko doživite. Rastlina mora nekaj žrtvovati, tako rekoč razpade in potem se preobrazi. Tu potem ne bom napisal … temveč komunikacija in v višjem smislu pomeni to razvoj. Skozi te procese moramo iti, če hočemo ali ne, če se hočemo razvijati. Vse tisto kar se hoče razvijati prihaja iz bodočnosti. Razvoj ima predvsem kvalitete bodočnosti. Nima kvalitet preteklosti. Narobe je misliti, da se bodočnost oblikuje izključno iz preteklosti. Bodočnost je povsem lastna kvaliteta in mi imamo dovolj primerov v zgodovini v katerih je vedno znova prišlo do takih udarcev ali kriz v razvoju.

Prosim ne razumite me narobe. Ne razumite tega kot očitek. Če si pogledamo naš dogovor, smo se dogovorili, da bomo deset minut do pol enih spet tukaj. To smo slišali vsi. Zdaj je deset minut čez pol eno. Kaj smo čutili in kaj smo naredili? Niso spori samo v velikih stvareh. In niso samo velike stvari pri katerih ne uspe, da se vodimo. So stvari, ki so nas kar se čustev tiče enostavno odpeljale. In mi smo naredili čisto nekaj drugega kot smo hoteli. To ni očitek, ampak postanimo pozorni na take situacije, ker take stvari imajo v odnosih z drugimi takoj svoje posledice. V Nemčiji pravijo: Točnost je odlika, ampak napredoval boš brez nje.

Še enkrat si oglejmo ta primer, ki se je sedaj zgodil. Iz popolne svobode smo se nekaj dogovorili, ker je bila potreba, da pred kosilom še obravnavamo vprašanja. Imamo tri nivoje. Svoboda, kjer smo se srečevali z mislimi. Imamo nivo dogovora, ki vlada v enakosti. Ta dogovor velja za vse. In imamo tretji nivo potreb. Te potrebe smo upoštevali, ko smo se dogovorili. Kaj pa se je zgodilo? Iz nivoja duhovnega življenja kjer ima svoboda svoje mesto v duhovnosti, v idealnem moramo biti vsi svobodni. V dogovarjanju je stvar drugačna. Dogovori veljajo za vse. Ta nivo imenuje Rudolf Steiner nivo pravnih predpisov. Pod aspektom tridelnosti smo mi naredili pravni prekršek, ki sicer nima velikih posledic, kar pa se temeljne kvalitete tiče gre za pravni prekršek. In kaj je nastalo s tem, da je duševna kvaliteta svobode naenkrat posegla v sfero pravnih dogovorov enakih pred zakonom in vsak si je vzel svobodo, tudi jaz? Kar se mene tiče, dogovorov imamo preveč. Vreme zunaj je preveč lepo. Nad tem bi se lahko smejali, toda socialno gledano, kar se tiče druženja se je zgodilo danes popolnoma isto. Če si ogledamo…

…Zveza Ajda ima ponudbo seminarjev, dogajanj, predavanj, za katera društva v popolni svobodi določajo termine za ta dogajanja. Člani društva želijo biti informirani o tem, kaj različna društva ponujajo. Na eni strani imamo ljudi, ki nekaj znajo in lahko nekaj ponudijo, ki imajo sposobnosti, na drugi strani pa imamo potrebe. In te potrebe se mi v tem slučaju imenujejo: mi želimo biti informirani. Iz teh obeh plati je potem sklenjen nek dogovor. Na koncu so objavljeni termini vseh vaših prireditev. Tisti, ki so odgovorni so se bratsko nekako prilagodili potrebam in iz tega, da so upoštevali potrebe, da so potrebe vzeli zares in ta dogovor mora biti za vsa društva veljaven, saj so se v svobodi dogovorili brez kakršnega koli pritiska ali podobnega. Ta dogovor je za vse zavezujoč. Je obvezen.

Kaj pa se je zgodilo? Pravica svobode, ki sodi samo v področje sposobnosti in duha je padel v nivo dogovarjanja. “Za druge ta nivo velja, za nas pa ne. Mi tega ne bomo naredili.” In takoj nastanejo napetosti na področju sodelovanja. To kar se je zgodilo pri določanju terminov, kar se notranjega dogajanja tiče gre za popolnoma isto stvar in se je zgodilo tu na prvem nadstropju z že večjimi posledicami in razburjenjem.

Sem vam danes popoldne naložil preveč? Delo za sedanjost, to je visoko produktivno delo. Čas teče. Tudi če spiš produciraš. Ves organizem je živ. Kaj pa čutenje? Brez da človek misli? Ali znaš to? Eden pravi ja, drugi ne. Čutiti brez da misliš?

Ne za dolgo. Malo. Nekaj minut.

Torej si tudi produktiven. Nekaj se dogaja. To pa ne pomeni, da je misel 100% prisotna. Pretvorba vedno producira samo v sedanjosti. Nekaj pride v organizem, hrana, karkoli. V nekem momentu je predelana in se lahko pretvori. Ali ima narava tudi sedanjost? Povsod kjer narava raste gre za procese sedanjosti. Kako težko nam je doumeti vse. Če nekaj gledamo, gledamo v bistvu samo preteklost. Če bomo pogledali jutro to isto sliko pred oknom bomo morda videli, da se je list malo spremenil. Toda to, kar je nek vmes, to kar je sedanjost pri rastlini ne moremo opazovati, vsaj jaz ne. Kar se tiče odnosov je stvar lažja, saj smo z našim jazom čisto drugače prisotni pri zbliževanju drugega. Bodočnost. Nekaj je vendar znano v bodočnosti. Na primer načrtovanje. To je predstava, navada.

Na primer rečejo, čez tri mesece bodo volitve?….

Ne, mi ne vemo ali bodo volitve. Niti ti niti jaz ne moreva biti sigurna, da bodo v treh mesecih res volitve. Čez štiri mesece bova lahko morda sigurno rekla, bile so volitve. Upanje je vendar utemeljeno v bodočnosti. Toda ta sigurnost je samo v preteklosti. Neskončno veliko lahko načrtujemo. Ali se bo to res zgodilo ne vem. Tradicije so sile preteklosti. In koliko tradicij se sedaj lomi? Lahko se sprašujemo od kod prihajajo te nove sile. To niso sile preteklosti, ker so sile preteklosti vedno sile, ki želijo nekaj ohranjati. Preobražene prihajajo iz bodočnosti. Čisto brez da ocenjujemo ali so dobri ali so slabi si jih ogledamo. Samo smatramo da tako je. Ne gre se za to, da ocenjujemo ali so dobre ali so slabe, temveč so. Ocenjevanje je potem mogoče povezano z naslednjimi koraki.

Sprašujem se, faraon je bil odgovoren. Zdaj smo mi v taki vlogi za sebe in za skupnost. Kako to gradit in ali je…  čustva?

Jaz bi menil. V podjetjih rad vprašam, za kaj ste odgovorni? In zakaj se čutite odgovorni? Odgovoren pomeni biti v stanju dati odgovor na nekaj. Jaz sem danes odgovoren za te vsebine. Čutim pa se odgovornega za razvoj Ajde. In iz tega čustva sem to nalogo sploh prevzel. Ta nominalna odgovornost in odgovornost, ki jo v sebi doživljam. Meni odgovornost lahko nekdo tudi samo v mislih prenese. Toda če je prenesena samo v mislih ni rečeno, da se z njo lahko povežem. Vedno mora k temu priti tudi ta kvaliteta čustev.

Zakaj mora prevzeti nek dobiček? Zakaj ….

Brez dobičkov ne morejo delati. Ajda nebi mogla nastati brez nekih dobičkov. Vsi delate iz nekih presežkov. Nekje je nek tok, ki je poln in samo iz tistega, kar je steklo iz že polnega soda, kar je višek, lahko novo ustvarjate. Če je to tako tudi prav srednje in dolgoročno, to je drugo vprašanje. Pri Ajdi bi rad videl črno ničlo. Pri Ajdi ne gre za dobičke. Podjetja pa morajo gospodariti z dobičkom. Kdo bo pa financiral izobraževanje, zdravstvo in tako dalje? To so davki. Od kod pa davki? Dobiček, ki ga v nekem podjetju delijo. To je potem drugo vprašanje. To je vprašanje delitve denarja. To ni dejstvo oziroma vprašanje okrog tega ali podjetja morajo ustvarjati dobiček. In da na tem mestu delitve denarja marsikaj ne teče prav, v tem se strinjam. Toda izven vprašanja je, da se dobički morajo ustvarjati.

Na primer, če pogledam stvar takole. Stroj bo delal sedem let in moramo kupiti novega. Kar pa se rasti tiče, tam je stvar drugačna.

Na katero rast misliš. Rast tvojega podjetja, tvoje kmetije ni nič slabega. Na splošno ljudje vedno več porabijo. Ljudi je vedno preveč. Res je, da je današnja miselnosti o potrebi stalne rasti napačna. Pri tej rasti pravzaprav nebi smeli več govoriti o rasti, temveč o nezdravem razraščanju. Rast za mene vedno pomenijo procesi nastajanja in procesi umiranja. V naravi ni tako, da bi neka rastlina večno rasla. Rastlina pa ima viške. Plodove naredi. Za koga pa? Naredi mnogo, mnogo semen. Rastlina naredi mnogo več kot sama potrebuje. Ustvarja presežke in s temi presežki omogoča novo življenje. In če to sedaj prenesemo na področje gospodarstva lahko rečemo, da je tudi tam potrebno, da ustvarjamo presežke. Vprašanje razdelitve pa je vprašanje, ki je od tega popolnoma ločeno. Včeraj sem povedal, da so se cilji podjetij v zadnjem času popolnoma spremenili. Na glavo so postavljeni. Cilji podjetij danes so mogoče samo ustvariti veliko dobička. In ne več producirati dobre proizvodnje. Stremijo k temu, da so udeleženi na tržišču, ustvarjajo delnice in v področju gospodarstva lahko govorimo samo o rakih. To so same rakaste tvorbe.

Ali si ne moremo misliti, da je presežek mišljen za razvoj?

Ne, samo možnosti je veliko. Možnosti je veliko za kaj naj bi se dobiček ustvarjal. Vi mogoče menite, če prav razumem, za besedo razvoj to, da naj bi se preseki vedno močneje uporabili na področju kulture in duhovnega življenja. To področje resnično lahko živi samo iz dobičkov.

-Rastlina naredi to isto, s tem da naredi veliko semena.

-To nasprotuje temu, da ste včeraj nasprotovali subvencioniranju.

Vprašanje je, kam dotacije tečejo. Včeraj zvečer smo govorili o denarju in rekel sem, da imamo danes denarne tokove v gibanju. Denar teče. Na poti je denar s katerim ni povezana volja človeka. Iz kar nekih skladov se neki denarji odlivajo. In hitro se zgodi, da ljudje nastavljajo roke, da bi iz tega sklada nekaj ujeli. In potem sem šel naprej in sem stvar nekako paralelno k stanju v Ajdi obravnaval. Da je namreč Ajda prišla do take množičnosti, da ima s 1400 članov zagotovo za seboj začetno fazo razvoja. In vi morate razmišljati o tem, kako pri Ajdi stvar z denarjem izgleda, kakšno kvaliteto denarja imamo, s kakšno kvaliteto sredstev delamo. Ali ljudje to kar delamo zares hočejo do take mere, da so pripravljeni to tudi finančno nositi? Ali so to kar pri društvu Ajda dobijo samo lepe stvari?

Pretirano rečeno, Meta je včeraj in danes prevajala moja predavanja. Ali vam je sploh jasno, kaj s tem za vas dela? Verjamem pa, da vi smatrate, da je to samo po sebi umnevno, da ima ona to zaradi častne funkcije. Da to mora delati. Meta je k sreči v situaciji, da to zmore, brez da za to zahteva denar. V bistvu pa je tako, da če bi morala ona od tega denarja živeti, bi si vi morali zastaviti vprašanje, ali je za nas današnji dan tako dragocen, da smo pripravljeni plačati Meti to delo, da smo pripravljeni plačati delo gospoda Reina in njegov potni strošek. Teh stvari ne želim preveč poudarjati. Na tem mestu bi vam želel samo povedati, da pogosto kadar delamo z denarjem v te tokove dajemo premalo zavesti. In mnoge stvari sprejemamo kot same po sebi umnevne čeprav za temi stvarmi tičijo neverjetne aktivnosti in prizadevanja. In s tem, da je treba prav v zvezi z denarnimi tokovi voditi tudi svoje razmišljanje, kam in kako s tem denarjem je. Ali hočem neko predavanje? Želim samo poudariti, da bi morali tako zavestno doživljati to, da se na koncu vprašamo ali nam je pomembnejše to predavanje ali so mi pomembnejše počitnice, saj denarja za eno in drugo ne bom imel in se moram odločati.

Ali ima s tem kako z denarjem delamo vezo vzgoja družbe? Včeraj sem poslušala, da ima Slovenija organizacijo za korupcijo. Predstavnik organizacije, Neslovenec, je odgovarjal, da imamo iz časa socializma zelo močne vezi na funkcijo in da se ni skoraj nič spremenilo.

To ni samo slovenski problem. To je tudi nemški problem. Čim si zastavljamo vprašanje v smeri denarja postajamo nemirni in naletimo na alergične odpore. V velikem kolegiju v katerem sem delal kot učitelj je bilo skupaj osemdeset učiteljev. Ničesar o denarju ničesar ne razume. Pogovarjajo se o tem ali bodo dobili trinajsto plačo za Božič ali ne. Bil sem izjemno presenečen, koliko so naenkrat o denarju vsi vedeli. Kakšna dinamika je nastala. In to že nekako nosi v sebi kvaliteto denarja. Ta denar se nas ravno v naši volji zelo dotakne. Super stvari si izmislimo. Čutimo, kako zelo so potrebne in navdušeni smo. Če stvari postanejo resne in bi morali iz svojega žepa zanje nekaj darovati, do žrtve denarja poskušam stvar res uresničiti. To bom enostavno pustil v zraku za čas kosila.

Mogoče je pametno, da vsak občasno pogleda kako in kaj z denarjem dela. Tako kot imamo vsi enako veliko časa na dan na razpolago in v tem času res delamo samo tisto, kar mi hočemo. Nikoli ne delamo nič drugega kot to kar hočemo. V štiriindvajsetih urah delamo vedno samo to kar hočemo. In tako kot ima vsak od nas na razpolago štiriindvajset ur, ima vsak od nas neko določeno vsoto denarja na popolno razpolago. In izdaja tisti denar za tisto kar on hoče. Za tiste stvari, ki jih on smatra za pomembne. Pogosto pa nismo pripravljeni, da nosimo konsenkvence za tiste stvari. Mi smo zelo hitro pri tem da rečemo: To ni mogoče! Jaz to moram!.

Sedaj pride prav vprašanje, ki ga je zastavil Jože, kako shajati s šefom. On trpi zaradi tega. Verjetno. Toda prepuščeno je popolnoma v njegovo svobodo, da jutri zapre vrata. Kar mu preprečuje, da to naredi je verjetno posledica, ki bo iz tega nastala. Ne morem trditi, da je temu tako, saj jemljem ta slučaj samo kot primer. Morda je tako, da bo s tem ko fant zapre vrata vsako varnost izgubil. Na drugi strani pa bo s tem dobil svobodo, da dela samo tisto kar on hoče. In trenutno je tako, da je pripravljen trpeti to stalno inštruiranje ali napotke svojega šefa. Vsekakor smo mi svobodni tudi sedaj, ko gremo na kosilo.

Upam, da ste jedli tako dobro kot jaz. Rad bi poskušal z vami še nekaj praktičnega. To je vaja razgovora. Verjamem, da se v tej vaji lahko stvari izkusijo. To vajo razgovora so iznašli dominikanci. Svojo sposobnost dialoga so šolali tako, da so se vedno trije po trije usedli skupaj in se zelo dolgo pogovarjali. Mi sem moramo zadovoljiti s krajšim časom. Vaja gre takole. Naredite skupine tri po tri. V tej skupini trije začnejo razgovor. Čim bolje boste izbrali temo, ki je lastna vsem trem, čim bolj vas ta tema prevzame, lažje vam bo. Na primer predlagam temo, kako naj se Ajda naprej razvija. Ali kakšne predloge boste prenesli na tista društva Ajde, ki svojega programa in terminov ne objavljajo. Če se bomo pogovarjali o vremenu ta vaja ne bo mnogo koristila. Izberite si temo, ki vas nekako tudi v duši nagovarja.

V taki skupini treh oseb imamo človeka A, človeka B in človeka C. C ne sodeluje v razgovoru, temveč sedi s svinčnikom in papirjem v roki in si zapisuje kaj opaža. A razgovor začne in sicer tako, da govori k B-ju. B razgovor nadaljuje šele takrat, ko enkrat ponovi tisto, kar je rekel A. Potem pa govori B k A-ju in A nadaljuje razgovor šele takrat, ko ponovi tisto, kar je B rekel. A ne sme preverjati pri B-ju ali je A tisto kar je rekel B dobro ponovil. In to sekvenco ponavljate sedem minut. Potem pa prevzame A vlogo C-ja, C postane B, B pa A. To pomeni, da vsak enkrat pride v vlogo opazovalca in je vsak enkrat v vlogi tistega, ki razgovor začne. In za vsako od teh enot si vzemite sedem minut časa. In opazovalec mora paziti na čas. Obema drugima bo rekel, zdaj je čas minil. Opazovalec se ne vtika v razgovor. Zapisuje si to, kar je opazil. Kakšno vprašanje? Je vse jasno? Tema je lahko vedno nova. Možno je, da imata A in B eno temo skupaj, ki je mogoče celo konfliktna in da imata A in C popolnoma drugo temi. To je možno. Popolnoma svobodni ste v tem. In na koncu, po teh sedmih minutah naj tisti, ki je opazoval na kratko tistima dvema, ki sta se pogovarjala pove kaj je opazil. In za to porabi dve minuti. Kadar je A v vlogi opazovalca vedno tudi B …. . . Na ta način opazovalec zrcali nazaj, kar je zaznal. Ničesar ne morete narediti narobe, ničesar prav. Vedno lahko delate samo prav. Poiščite si prostor, kjer lahko nemoteno vodite razgovor.

Rad bi vas vprašal kako je bilo?

-Zelo dobro. Prišli smo do rešitve.

-Meni je zelo padlo v ušesa, da čisto drugače nekomu prisluhneš in moraš ponovit njegov govor. Koncentriraš se na njegovo izjavo. To je največkrat problem pogovorov, da drugega ne slišiš.

-Bolj si zapomniš.

S tem, da ste vedno ponavljali? Seveda. Ste vedno ponavljali?

Drugič bo bolje.

Saj nismo v šoli. Kaj menite, kaj je razlog, da niste ponavljali?

Nismo navajeni na to. V naši skupini smo imeli mladega fanta in videli, kako on drugače reagira, kako si veliko več zapomni. Že sam potek te igre.

Ali poznaš to vajo Mihael?

Pravzaprav malo že. Mi smo imeli igro v našem razredu. Vsak je imel svoj tekst, ki se ga je naučil na pamet. Režiser pa nam je rekel, da naj to kar smo se naučili na pamet dobro premislimo in da to drugemu povemo na tak način, kot bi nam to ravnokar padlo na misel. In tisti drugi, ki to posluša naj kratko razmisli, kaj mu je bilo povedano. In šele ko to razume naj potem odgovori s svojim na pamet naučenim tekstom. Ampak ravno na tak način, kot bi mu ravno ta tekst padel na misel.

Mislim, da je to vaja, ki je tej vaji podobna. Mene bi še enkrat zanimala prav ta točka, če še enkrat točno pogledate na to mesto, kjer niste ponovili.

Ko smo vse slutile, da smo bile blizu rešitve je bila želja tako močna in vroča, da bi povedala svoje in ne ponavljala kar je ona rekla.

To pomeni, da si bila ti sama naenkrat zelo angažirana in se tega kar se v notranjosti nekako angažira, tega si se hotela rešit. Zdaj me zanima še to, kdaj si oblikovala odgovor. Takrat ko je…

…v razgovoru je bilo tistemu, ki govori pomembneje kar sam prispeva in manj tisto, kar nekdo drug prispeva.

Vsak od nas se tako počuti.

Kje se konča poslušanje?

-V tistem trenutku, ko začneš razmišljati o svojem odgovoru na to. V tistem trenutku ne poslušaš več, ampak samo razmišljaš kaj boš odgovoril.

-Čim misliš, da si proti.

Točno tako. Drugi pa še naprej govori.

Če z enim ušesom poslušam njega, z drugim sem pa že odsoten.

Je tudi možno.

Če ne poslušamo mislim, da je problem tudi to, da mislim da veliko več vem. Če ni vse prav in to, da pozabljamo, kar je on rekel.

Nismo vsi enaki. Toda vsi imamo kaj za povedati. Ta fenomen, ki ste ga opisali s poslušanjem ali že spet oblikovati stavke, to imenuje Rudolf Steiner socialni prafenomen skupnosti. In če se spomnite na sliko o faraonih od današnjega dopoldneva potem lahko rečemo, da imamo v današnjem času opraviti samo s samimi sabo. Ne čisto faraoni, toda kralji in kraljice smo vsi. Vsak ima svoje kraljestvo in iz svojega kraljestva ven se seveda brani. Pri poslušanju, če zares poslušam pride do tega, da zaspim. To je pravi smisel zgodb za lahko noč pri otrocih. Če v prvem razredu osnovne šole pripovedujete pravljico in otroci vas zares poslušajo in se zgodi, da dva ali trije zaspijo, potem ste zelo dobro pripovedovali. Poslušanje je postopek in zaradi tega je tako naporen. Zahteva najvišjo koncentracijo. Je tako naporen, da nisem v sebi temveč sem pri tistem drugem, ki pripoveduje. Nekaj podobnega kot da bi mu gledali pod kožo in poslušali kaj pripoveduje. Ravno pri majhnih otrocih je to zelo lepo opazovati.

Če neko predavanje intenzivno poslušate morate biti potem zelo utrujeni, ker vas enostavno utrudi. Na žalost nisem vprašal kje ste kadar drugega poslušate. Ne takrat, ko že oblikujete svoj odgovor, kje ste takrat, ko resnično poslušate. Res lahko doživite na samem sebi, da ste čisto v tistem drugem. Te situacije pa človek ne zdrži zaradi tega, ker je ta drugi meni nekaj tujega. In Rudolf Steiner govori s tem v zvezi o nekakšnem dihanju. In ta vdih in izdih potem gradi naprej in govori o spanju in budnosti. In k spanju in budnosti postavi potem še simpatijo in antipatijo. Simpatija v absolutni konsenkvenci čistega, popolnega predajanja drugemu tja do razblinjanja samega sebe, do nezavesti. Vsakemu spancu se zvečer čisto predamo in izgubimo zavest. Na tem mestu nimamo več nobene zavesti o samem sebi. Vsaj z menoj se to dogaja kadar spim. Zelo srečen sem, da se zjutraj spet najdem, da ne zlezem v kakšno drugo telo.

In Rudolf Steiner govori o tem, da je to prafenomen družbe. In govori celo o nagonu. O socialnem nagonu, nagonu druženja in antisocialnem nagonu, nagonu bežanja od skupnosti. Obe kvaliteti nujno potrebujemo. Naprej pa pravi tudi to, da se antisocialni nagon razvija sam po sebi, da zanj ni treba skrbeti. Šolati pa se moramo v sposobnosti socialnega nagona, v sposobnosti ustvarjanja skupnosti. In naprej govori tudi, da je pri razgovoru in poslušanju tako, da pri poslušanju zaradi tega ker ne zdržimo, da se v drugega zasanjamo brez zavesti. Zaradi tega se vrnemo nazaj k sebi: “Ali je res kar on pripoveduje? Jaz mislim, da je stvar drugačna. Sploh sem proti.”

To mnenje proti ni nič drugega kot to, da če grem tukaj skozi prostor o samem sebi nimam neke posebne zavesti. Šele, ko se ob nekaj udarim pridem k sebi. To nasprotje, ko se ob nekaj udariš, ko naletiš na nek odpor, šele to ustvari zavest. Sam se spet doživim in v tem doživljanju samega sebe se dobro počutim. In to imenujemo vibriranje, ker ne zdržimo kar drugi ima. Ker v tem poslušanju drugega ne zdržimo je tam kot neke vrste železna pest, ki prepreči, da pridemo v nihanje tistega drugega. Če pa vzamemo besedo izmenjave potem ta izraz opisuje točno ta postopek govorjenja in poslušanja. Če sem v pravem razgovoru s seboj, potem je to res izmenjava. En del tebe vzamem vase in ti vzameš en del mene vase. To ni nič drugega kot izmenjava. Ta izmenjava pa šele omogoči, da razvijemo razumevanje drug do drugega. Dokler se z drugim ne izmenjam tako dolgo bo vedno zid v sredini in eden bo drugega smatral za nekaj tujega. Eden bo svoje mnenje metal na zid, drugi pa svoje. In ne pride do srečanja med obema.

In to je eden od simptomov današnjega časa, da smo mi nekako brez poguma, brez moči na tem mestu. Nesposobni, da se z nečim kar nam je tuje izmenjamo. Da temu tujemu damo nekaj sebe in da od tega tujega en del sprejmemo vase. S tem pridemo tudi do čisto druge kvalitete zavezanosti. Povežem se s tem, kar kot nekaj tujega prihaja k meni ali pa se s tem nočem povezati. Prepuščeno je moji svobodi. Toda potrebno je, da stvari, ki jih imamo oddamo in druge stvari sprejemamo. In že to nam nekako težko pade in v bodočnosti bomo to vedno težje delali in to zaradi tega, ker so zidovi okrog naših trajektov vedno bolj debeli in večji.

Kako pa bomo sedaj lahko gradili mostove? Mostove gradimo tako, da smo pripravljeni omogočiti izmenjavo, da negujemo izmenjavo med seboj. Vsak od nas pozna to situacijo, da sreča človeka, pogovarja se z njim in v razgovoru začne pripovedovati stvari. ki jih sicer nikoli ne pripoveduje. Presenečen je nad tem od kod te stvari sploh so. In ko je razgovor zaključen se počuti kot preobražen, kot da je naredil korak naprej. In vi govorite potem o vrednem razgovoru. To je ta postopek, proces izmenjave, ki to omogoča. Eden od drugega nekaj dobi. In če se to dogodi v zelo jasni obliki, potem to nagovori tudi višje sloje našega bitja. In se tako odpre možnost intuicije. V principu tvorita ta dva človeka s tem postopkom vibriranja kot neke vrste posodo v katero se lahko spustijo nove ideje, nove misli.

Mogoče je imel vaš razgovor vsaj nekaj od tega, saj ste našli celo rešitev. Od kod prihajajo rešitve? Neka stvar je vsa otrdela, moram jo rešiti. Nič drugega ni kot da prihaja nekaj novega in mi ustvarimo samo pot, posodo. Edina stvar, ki je ne smemo izgubiti z vida je železna pest, ki drži to nihalo tako, da pri poslušanju ne pridem v drugega. To lahko vadite pri nakupu, pri partnerstvu, pri vsakem razgovoru. In sami lahko opazujete kako se te stvari pri vas dogajajo. Kdaj oblikujem moje odgovore? Kam plovejo moje misli? In dobrega razgovora ne boste mogli ohranjati dalj kot pol ali tričetrt ure, ker je lahko dober razgovor tako naporen. Potem pa lahko naredite odmor in nadaljujete. V razgovoru opazite kako se stvari zgoščujejo in potem pride neka točka, ko je ta gostota spet proč. To je bil smisel te vaje.

 

-Kaj pomeni, da se zasanjaš?

-Kdaj se pozornost odmakne?

Čim se samega sebe spet doživiš. Lahko se doživiš že s tem, da se ti malo vzdigne glava in si spet pri sebi. Če si popolnoma v poslušanju nisi več čisto pri sebi. Nimaš več doživljanja samega sebe. Celo v telesni drži se to lahko opazi. Če nekoga nekaj zanima se bo začel nagibati naprej. Hočem še bližje v svoji notranjosti in to na zunaj pokažem. In to je to čudenje. Otroci to super pokažejo. Jaz imam pet otrok. Eden je star štiri četa, drugi pa so med trinajst in sedemnajst let stari in negujem to, da za svojega najmlajšega bere knjige in mu pripoveduje zgodbe. Doma imamo veliko zofo in potem se usedeva, držim ga v rokah in kaj se zgodi, ko mu berem? Te godbe vse pozna. In on pravi osebam v knjigah, Zdaj pa moraš narediti to. Popolnoma iz sebe je in prav je to. On je morda celo v tisti situaciji in kvaliteta, ki jo otroci še imajo je, da znajo zelo dobro poslušati, če mi tega ne uničimo. In to sposobnost dobrega poslušanja moramo mi šele vaditi. Samozavest pri otroku je na čisto drugi stopnji kot pri odraslem človeku.

Še beseda sama pravi, da smo “iz sebe”.

To besedo “iz sebe” ponavadi uporabljamo takrat kadar se nekdo zelo razburja in takrat njegov jaz pravzaprav ni prisoten.

Ko ste omenil zid in da je v tem trenutku težava v tem smislu, da je zid vedno višji in debelejši. Kaj bi bil vzrok, da se to dogaja?

Ker mora naša individualizacija iti skozi egoizme. Samozavest dosežem samo, če se ob vse zadenem. Zato imajo otroci faze, ko so zelo trmasti, približno pri dveh in pol, treh letih. Težko je z njimi. Niso pripravljeni vedno ubogati. Posebno takrat, ko otrok sebi prvič reče jaz. Morda bo ušel. Vi hočete sem, on hoče v nasprotno smer in vas vleče za roko. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da je otrok v fazi, da sam sebe doživi in to je zanj pomembno. To ni niti grdobija, neubogljivost, nesramnost temveč je to za otrokov razvoj zelo pomembno. Otrok se sme sam sebe doživeti in samo tam kjer se ob nekaj udari, kjer najde upor se lahko doživi. Da se mi sami lahko bolje doživimo, kar se naše samozavesti tiče bodo zidovi proti katerim bomo udarjali debelejši. Na drugi strani bo trpljenje vedno večje. Ker ne bomo mogli skozi te zidove bomo prišli v trpljenje in osamljenosti. Prišli bomo v stanje brez besede. Ne bomo mogli več govoriti eden z drugim. In iz tega deficita, ki ga bomo tam doživeli bomo pridobili moč, da bomo s samozavestjo, iz svobode premagali te zidove. Na trpljenju, ki ga bomo ob teh zidovih doživeli bomo napredovali. Na tem mestu nikomur ne bo nič več podarjeno. To so stvari, ki si jih moramo sami pridobiti, privzgojiti. Vsa vprašanja odnosov so stvari v zvezi z individualizacijo človeka.

Zakaj so stvari v odnosih danes vedno težavnejše? To so nujne stvari na poti k svobodnemu človeku. To je nekaj lepega. To ni nič hudega, tako grozni kot prepiri ali konflikti tudi so. Vedno znova nas konflikti soočajo z našimi nesposobnostmi. In v vsakem konfliktu imamo možnost pokazati kaj že znamo in uvideti česa še ne znamo. In življenje in pripravljenih še in še konfliktov. Lahko si ogledamo stvari tudi na drug način. Lahko bi rekli, da zbiramo stare, nepreobražene stvari in potem pridemo v situacijo, kjer življenje iz teh nepredelanih stvari enkrat eno dvigne ven in nam to stvar predoči v nekem konfliktu in pravi: tega in tega se še nisi naučil. In jaz sem v situaciji, da si ne ogledam stvari, ki se jih nisem naučil ampak pravim,tisti drugi je kriv. Jaz zaviram mojega angela, ki mi je konflikt dal in ga sploh ne sprejmem in trdim, ti zunaj si kriv za to. Angel bo to stvar odložil in nekaj tednov, mesecev pozneje bo poskušal to spraviti na dnevni red še enkrat pri drugi priliki. Vi vsi to poznate. Določene stvari se bodo ponavljale tako dolgo dokler jih niste razrešili in preobrazili. In šele ko jih vi preobrazite naredite korak naprej v svojem razvoju. Kako radi bi bili vsi zelo daleč na naši poti.

V bistvu živimo v velikih iluzijah kako daleč da smo. In ta razočaranja, ki nam jih življenje s konflikti servira ne povedo nič drugega kot da se motimo. Razočaranje pomeni samo, da razočaranje tisto prevaro samega sebe razkrije. Razočaranje ni nič nemoralnega. “Kako si me razočaral. Jaz sem se motil kar se tebe tiče. Jaz sem ti dal možnost, da me ti lahko razočaraš.” Da vidim resničnost tako kot je, ne pa kot bi jo jaz rad. Kako radi hitro rečemo, slišiš. Vso krivico hočem iz sebe oddat in si sam vzamem možnost spoznanja in razvoja. In v odnosih, v skupnosti povzročim krize. Imamo seveda tudi krize, ki niso vse rešljive. Krize bodo še in še prihajale na ta svet. Tako hitro se človek iz afere ne more izvleči. Kar je v programu je v programu. Krasen izrek poznamo: Vsak je svoje sreče kovač. To je s tem v zvezi. In mi mislimo to stvar preveč enostavno. V bistvu v to sploh ne verjamemo. In mislimo sploh samo od rojstva do smrti in mislimo premalo na tisto pred rojstvom in na tisto po smrti. Nekatere stvari se uredijo, sedaj ali pozneje. Človek lahko mirno gleda na dogajanje. To pa ne pomeni, da smemo v brezdelju čakati.

Še en aspekt, kar tudi pogosto srečam in kar ima močno opraviti z razgovorom in s kvaliteto razgovora je dejstvo, da je zaupanja vedno manj in manj in da se nezaupanje vedno bolj širi. Težko se je pogovarjati o zaupanju. Se pogovarjati o tem kaj zaupanje je ali kaj naj bi bilo. To napako sem enkrat naredil z osemdesetimi kolegi. Dva in pol dneva smo porabili, pa smo bili na istem mestu na koncu kot na začetku. Šele pozneje sem prepoznal kaj je bila napaka. To, da smo govorili o nečem in nismo pazili in gledali na to kako se te stvari ustvarjajo, kje nastajajo. Da smo čisto premalo pazili na procese in sile nastajanja. Bolje bi bilo, da bi se gibali ob procesih.

Preden še enkrat pogledam na procese bi rad še enkrat prikazal štiri nivoje na katerih gradimo zaupanje. Mogoče bi pri tem spet rad pogledal na vaše društvo Ajda. Da si pogledamo najnižji nivo na katerem se zaupanje gradi. Če pridem k vam in rečem, v Sloveniji želim postati Demeter kmet. Prevzel sem priznano kmetijo, prejšnji kmet je odšel. Po poklicu sem potepin. Kakšno bo vaše zaupanje? Vi hočete oddati kmetijo in če se jaz tako predstavim ali boste rekli, krasno, vi boste kmetijo dobili, dobite jo? Ali bo tu le prišlo do vprašanja, kaj sem delal do sedaj, kaj pomeni to potepin? Bog vedi kje vse se je preganjal. Najprej nastane nezaupanje.

Podobna situacija. Neka kmetija je naprodaj. Star sem nekaj manj od petdeset let. Z diplomami lahko dokažem, da sem študiral poljedelstvo. Da sem delal že na več Demeter kmetijah, da sem samostojno že vodil neko Demeter kmetijo in zdaj da bi zdaj podprl Demeter v Sloveniji sem se odločil, da v Slovenijo pridem. Kaj se zgodi z vašim zaupanjem? Komu bi dali svojo kmetijo? Seveda drugemu, toda ne veste ali bo uspel ta projekt izpeljati. Zaupanje se zasidra tam, spodnji nivo tudi glede na poklic v katerih se zasidra zaupanje so priporočila. On mora ta priporočila, dejstva tudi dokazati. Seveda praviloma ne vprašamo ali to niso ponarejene diplome. Vse je mogoče. Vidimo te papirje. Dokazal je, da nekaj mora znati, temu lahko zaupamo.

Drugi nivo na katerem se zaupanje lahko zasidra, da se namreč ta kmet, ki je prišel iz Nemčiji mora v praksi tudi izkazati. Suspektno bi bilo na primer, da pridete na kmetijo in naenkrat vidite petsto litrov E505 ali neko drugo sredstvo za uničevanje plevela. In potem se vprašate, pravi da je Demeter kmet, da se je tega celo učil, kaj pa dela? Ali on tudi dela to kar navaja, da je? Drugi nivo zaupanja se bo zasidral vedno na tem ali je to človek, ki dela to kar pravi da je. Ali kar pravi da dela. In ali to kar dela in njegove ideje res presegajo. Potem govorimo o avtentičnosti.

Naslednja stopnja kje se vaše zaupanje v človeka lahko zasidra je tista, ki jo lahko imenujemo samozavest. Zagotovo morate opravljati kakršnakoli dela za svoje društvo ali zvezo. In zveza so organi, ki delajo tudi celo s politiko, ki imajo več opraviti z industrijo in gospodarstvom. Predstavljate si, da nekdo, ki je visoko kvalificiran, ki je odlično avtentičen, toda nima nobene samozavesti, ali bi takega človeka poslali v za vas odločilna pogajanja? Tudi kjer zunanji svet zasidra svoje zaupanje mora bit tam, kjer nekdo, ki ima zdravo samozaupanje, kar zastopa, zdrava samozavest. Človek z zdravo samozavestjo za vas na pravem mestu prave svari naredi. In imel bo vaše zaupanje.

Te tri stopnje kvalifikacija, avtentičnost in samozavest. Še četrta stopnja je, kjer nekemu človeku sebe lahko zaupate. ..

….Ta četrti nivo zaupanja so ljudje pri katerih čutite, da imajo zaupanje v življenje in v usodo. Kjer imate občutek kadar jih srečate, da kakršenkoli vihar pride, vihar življenja, ne bodo padli. Da je to drevo, ki bo viharje prestalo. Ali pa skozi katero bo vihar šel. To so ljudje, ki imajo globoko zaupanje v življenje in usodo, nekako v prepričanju karkoli se zgodi bo prav. Tudi če smisla ta trenutek še ne prepoznam. To so ponavadi ljudje, ki imajo praviloma visoke vodilne kvalitete. Žal nimajo vsi voditelji teh kvalitet. Pogosto pa govorimo o takih ljudeh kot o avtoritetah, ki jih morda enostavno kot take tudi priznamo, sprejmemo. Ker nam morda dajo sigurnost, varnost, ki jo sami še nimamo. Pojdimo tja po nasvet. Viri iz katerih ti ljudje črpajo so viri iz katerih prihaja tudi to zaupanje v življenje in usodo.

To so na kratko obdelano ti štirje nivoji iz mojega stališča, ki so v življenju drug z drugim tisti v katerih se lahko zaupanje v človeka zasidra. Ljudje pri katerih čutimo, da jim lahko zaupamo. V ponovnih srečanjih s takim človekom se zaupanje potem okrepi ali pa ugotovimo, da avtentičnost manjka in zaupanje izgine. Če še enkrat pogledamo na stopnje oblikovanja zaupanja, je čisto prva stopnja na kateri lahko zaupanje gradim ta, da poskušam poskrbeti za transparentnost. Transparentnost o tem kaj so moji nameni, da povem drugim kaj so moje namere. Da mojim soljudem, prijateljem in nekako konkurentom povem popolnoma jasno kaj so naši skupni cilji. Stvari lahko naredim transparentne in rečem, ali sprejmi ali pa ne.

Druga stopnje preden začnem razgovor, ki jo potrebujemo kot osnovni pogoj ali pripravo, kar na tem mestu moram razviti kot kvaliteto duševnosti je kvaliteta notranje odprtosti. Notranjo odprtost mislim tako, ali sem sploh pripravljen, da se drugemu prilagodim, da se mu odprem? Ali sem pripravljen, da stvari, ki jih mislim narediti, postavim pod vprašaj? Ali dovolim, da jih nekdo drug postavi pod vprašaj? Da dvomi vame? S to odprtostjo bodo mogoče moje namere mnogo bolj obširne ali pa bom zaradi te odprtosti prihranil možnost, da v skupnosti naredim škodo. Če ne razvijete odprtosti za družbo se vam lahko zgodi, da boste z glavo udarili ob zid. In če bo za tem zidom mogoče še steklena omara bo veliko razbitin.

Tretja stopnja bi bila prvi razgovor in razgovor v idealnem primeru tej kvaliteti kot smo ga prej obravnavali. Razgovor v duhu izmenjave. In šele, če se je ta razgovor v tej kvaliteti zgodil lahko izhajam iz tega, da te kvalitete, ki sem jih vase sprejel spremenijo tudi konkretno moje delo. V transparentih sem čisto jaz sam, to nameravam, to hočem narediti. V drugi stopnji notranje odprtosti se že naredim ranljivega. Za ranljivega v tem smislu, da mi ne uspe vsega uresničiti tako kot bi hotel, temveč se spustim v izmenjavo z mojim partnerjem. In čim močneje čutite, da v razgovoru partner potegne konsenkvence v svoja dela, ki pa imajo pravzaprav izvir pri vas, tem bolj lahko drugemu zaupate saj vidite, da je upošteval pri svojih delih stvari, ki so meni pomembne. Oziroma jaz upoštevam pri mojem delu želje drugega. Nastane čisto nova rešitev, ki je prej nisem mislil. V razgovoru morate biti tudi pripravljeni, da od svojih namer malo popustite, toda morda vas bo partner v razgovoru z nečim tudi obogatil. In če imate po razgovoru občutek, da je on potegnil konsenkvence, da je moje ideje sprejel v svoja dela potem ne bo težko razvijati tolerance do drugega. Vedno znova zahtevamo: Bodi vendar toleranten! Toleranca ima svoje pogoje za nastanek. Toleranten sem lahko, če imam pri drugem občutek, da moja razmišljanja in želje pri delu upošteva.

Recimo, da je tako. Potrebno je dobiti razgovor z ministrstvom. Odgovorni pri Ajdi se najdejo in eden dobi zadolžitev in pravi: “Dragi prijatelji, jaz bi ta razgovor vodil takole. In te in te vsebine bom tam imenoval.” Če nima te notranje odprtosti pomeni, da razgovor teče tako, da bodo zidovi med drugim, da drugi o tem nič ne slišijo. Eden od udeleženih v razgovoru pa se s tem sploh ne strinja in pravi: “Če se boš ti takole pogovarjal, potem lahko jutri nehamo delat.” V tem primeru je proces oblikovanja zaupanja na tem mestu prekinjen, med transparenco in notranjo odprtostjo. Sedaj pa pride drugi, ki ima pred seboj ta razgovor z ministrstvom in pravi: “Razmislil sem takole. Nisem se pa trdno opredelil, da moramo stvar tako narediti.” S tem so tudi drugi pozvani, da se s tem vprašanjem ukvarjajo in nastane razgovor. Tisti posameznik, ki mora ukrepati, razgovor voditi bo v pripravo razgovora vgradil vsebine kot konsenkvenco tako, da bo mnenja drugih v pripravo razgovora vgradil. Če se pobude drugih upoštevajo pri pripravi razgovora z ministrom, potem bosta zlahka rekla: “Pojdi in vodi ta razgovor.” In nič več ne moreta kontrolirati. “Damo ti zaupanje, da boš to dobro naredil.” Gre na ministrstvo, vodi razgovor. Mogoče ta razgovor le ni potekal tako kot so pričakovali in ena možnost je, da tisti, ki niso bili na razgovoru kritizirajo tistega, ki je bil na razgovoru češ: “Spet ti ni uspelo”, ali pa rečejo: “Šli smo po tej poti in to kar si za nas naredil tudi mi zagovarjamo, saj je bilo tako dogovorjeno.”

Kar se dela v skupnostih tiče pri takih stvareh hitro pridemo do meja, do stališča, da naj veljajo samo naše stvari. Ali sem pripravljen zagovarjati stvari v duhu zaupanja, ki jih pa sam nisem opravil? “Morda bi stvar le drugače lahko naredili. Takole bi bilo pa bolje, če bi to sam naredil. Tega kar se je zgodilo jaz ne morem vzeti tudi na svoja pleča.” In takoj imate posledice v skupnosti, v sodelovanju, v sožitju. Recimo, da vi s čistim srcem zagovarjate tisto, kar je drugi naredil. Recimo pa, da je to popolnoma nasproti vašemu mnenju in vi to kljub temu zagovarjate. Šele takrat pravzaprav lahko govorimo o zaupanju. Lahko bi rekli, da če do tega pride lahko govorimo, da je skupnost v kateri ste ustvarjalna. Če refleksirate za sebe kaj ste v skupnosti, v skupnem delu vse dogodi zaradi nezaupanja in koliko bolj učinkoviti bi bili, če nebi vsega v kolektivu ponovno preverjali ali je prav. Kako lepo bi bilo, da bi zaupali, saj on vendar dela v naše dobro. To kar bi lahko dosegli bi se bistveno izboljšalo. Med vami bi se ustvarila klima v kateri bi res postali ustvarjalni v duhu idej in kreativnosti. Stvari včasih čisto prehitro rečemo. Življenje veliko zahteva od nas. Kar se mojega dela tiče sem želel to še enkrat poudariti. Še kakšno vprašanje s tem v zvezi?

V Sloveniji je kar se bio-dinamike tiče veliko nezaupanja. Vsi ljudje, ki ne vejo kaj bio-dinamika je imajo veliko nezaupanja in praviloma zastavljajo vprašanja, kaj je to kaj takega.

Kljub temu mislim, da ste dobro delali drugače nebi imeli toliko članov. Teh dvomljivcev bi bilo mnogo več, če nebi dobili….. . Niste še dosegli maksimuma, imam pa občutek, da ste na dobri poti. Da bi se zaupanje ustvarilo delajte transparentno, ustvarjajte odprtost za vprašanja. Govorite z ljudmi, ustvarjajte dialoge, toda ostanite dobro v svojem sedlu.

Notranja odprtost je samomor.

Morda smo to prehitro obdelali, da je nastal ta občutek.

Če ljudem povemo kako te stvari funkcionirajo, da se to kontrolira se ljudje smejijo in pravijo, veliko se govori.

Stvar, ki zagotovo prepriča je boljši pridelek. Ljudem sploh ne pripovedujte o načinu pridelovanja. Toda ali so naši krompirji bolj veliki, zdravi in okusni, to jih bo prepričalo.

Zdaj pa bi se še enkrat vrnil. Vprašanje je kje sem v notranjosti odprt in kje nisem. Tudi pri Ajdi imate, kar se tega tiče široko področje za vaje. Verjamem, da ne bo takoj šlo za življenje in smrt, če se odpre.

Če je človek v industriji ne smo nikoli povedati svojega mnenja, ker bi takoj dobil odpoved.

Mogoče premalo poznam slovenske razmere, ampak meni je predvsem pomembno, kako vi v društvu shajate. Ni treba tako daleč ven. Kako vi to med seboj uspevate, naj bo… Ali imate te zidove med seboj, kjer ima vsak svoje stališče in tam v sredini morda samo ……….. . . Ali imate prava srečanja? Da od A grem proti B, se srečujemo. Najprej imam pri srečanju nekoga sebi nasproti in potem stopiš korak k drugemu in pride do izmenjave. Vi imate neverjetne možnosti, da to drug z drugim vadite, samo izkoristiti je treba to.

Danes zjutraj je bilo vprašanje ali je škodljivo za mene, če sklepam kompromise. Smo odgovorili na to vprašanje? Smo. Vprašanje komunikacije, kako pridemo do skupnega. Kar smo malo obravnavali je tridelnost po Rudolfu Steinerju na nivoju države. Imamo tridelnost na mikro nivoju, družina, partnerstvo; potem mezosocialne, to je na primer društvo Ajda; in makrosocialni nivo države. Jaz tega ne uporabljam, ker ne delujem v državi. Potem je bilo vprašanje društvo, obveznosti, dogovor; to smo obravnavali. Malo kratko sem obravnaval to, kar je Jože vprašal. Zagotovo ne gre samo za vprašanje svobode, kjer si svoboden v tem, da greš. Zagotovo je vmes še kaj drugega. To bi bilo specialno vprašanje kjer bi si moral človek ogledati situacijo. Iz mojega stališča pa mislim, da prav to kar je bila zadnja konsenkvenca, da je posredi vprašanje nezaupanja, morda se je odprlo le kakšno okno ali vrata, kjer čahko pogledaš sam za sebe kje stojiš oziroma kje stoji tvoj šef. Če on vse bolje ve, potem vam ne zaupa. To je vprašanje zaupanja. In v tej smeri bi iskal naprej. Ali dovolj naredimo v duhu rezultatov, po rezultatih sodeč? Verjamem, da veliko delate.

-Jaz še zmeraj mislim, da ni v Ajdi zaupamo drug drugemu. V Sloveniji je nezaupanje do bio-dinamike. Jaz mislim, da je med našimi kmeti, ki so izven Ajde do nas še večje nezaupanje kot med potrošniki.

-Tudi v Ajdi je veliko nezaupanja. En kmet iz Ajde drugemu kmetu ne bo prodajal, ker on pravi, da ne verjamem, če drugi dela bio-dinamično.

V ozadju problema, ki si ga navedla je vprašanje zaupanja. K vprašanju zaupanja v tem času nebi mogel reči kaj drugega kot sem že povedal. Drugače bi bilo treba točno pogledat situacijo.

-…. .. .. .. . .. . .. ne delujejo na osnovi teh duhovnih temeljev in da bi morali ta današnja spoznanja razširit po društvih. S tem spoznanjem je treba danes delat kot z metodo in tako pride do zaključkov in do tega nastopa na ministrstvu.

-Mi smo imeli včeraj kratko predavanje za zvezo in smo to tudi obravnavali. Je pa res škoda, da Ajda Prekmurje, Goriška, Domžale in Sostro niso prišli na razgovor.

Rekel bi, da smo res na minuto točno pristali, da z veseljem rečem adijo. Upam, do bo to za vas plodno. Nekaj drugega bi še rad povedal. Če obravnavamo socialni in antisocialni nagon, potem je Meta včeraj in danes vadila socialno. Sama je morala poslušat in obenem prevajat. Se pravi, da je to dobro. Najlepša hvala.