Prepis večdnevnega seminarja v Gorenji Trebuši
Gorenja Trebuša, 2010

Prevajala: Meta Vrhunc
Prepisala: Snežna Zupančič

Ga. Fischer:
Rada bi začela z majhno anekdoto. Ta anekdota samo dozdevno nima nič opraviti z našo temo. Imamo krasno majhno knjižico in zelo si želim, da bi bila nekega dne prevedena v slovenščino. Napisal jo je zdravnik Peter Selk, ‘Terapevtski pogled’ je naslov. Rudolf Steiner gleda otroke. V tej knjižici je opisano srečanje med pisateljico, ki je prišla k njemu s svojim otrokom, ki je bil težko bolan, pravzaprav, je umiral. Ta otrok je moral biti res nekaj posebnega. Močno prizadet je bil. In kdor je imel v življenju kdaj opravka s težko prizadetim otrokom ali ima celo sam prizadetega otroka, ta ve, kako močno nekaj takega v biografiji deluje. In kako močno človek živi ravno pri prizadetem otroku v zaznavanju tistega, kakšen ta otrok je, kaj zna in kako temu otroku na poseben način lahko pomagamo. Ta mati torej pride k Rudolfu Steinerju s svojim težko bolnim otrokom in v spominih na svoje življenje potem opisuje, kako se je Rudolf Steiner v svoji črni obleki nagnil nad tem belim omotom z otrokom. To je bil še majhen otrok. Tako je vzel tisto majhno ročico otroka v svojo veliko roko in potem držal to ročico na svojem srcu. In potem je dvignil svoj pogled in je gledal, kot da gleda nekam zelo daleč. In Rudolf Steiner je rekel, ja, to bolezen povsem jasno vidim. Vem kaj mu manjka. In ona je čutila že v njegovem glasu, da je to globoka resnica, kar je izgovoril. Ob načinu pa, kako si je ogledal tega otroka, kako je držal njegovo ročico, je naenkrat dobila občutek, da je ta otrok z vsemi svojimi stiskami povsem spravljen, na varnem ob njem. Rekla je, da je dobila občutek, kot da se jo je dotaknil nek čudovit mir in jo pogladil. Usodo mojega otroka je nekdo sprejel v sebe z veliko skrbnostjo, požrtvovalnostjo. Ta skrbnost je prišla zelo od daleč in je segala mnogo bolj daleč, daleč v bodočnost preko danes in tu. Med tem velikim človekom Rudolfom Steinerjem in tem malim, ki se je imenoval moj sin, se je naredila neka skrivnostna vez. V tišini, popolnoma brez kakršnega koli zvoka, se mi je zdelo, kot da sem priča nečemu, česar nisem vredna. Dih mi je zastal iz strahu, da bi motila ta trenutek.

To zgodbo sem postavila na začetek, ker imam občutek, da je tista širina, s katero si je Rudolf Steiner ogledal tega otroka, ki je postavila usodo tega otroka pred veliko ozadje in jo videl pred tem velikim ozadjem. Otrok bo umrl. Toda v svoji usodi je dobro spravljen in na pravem mestu. Umrl bo, ampak, ker je to, da umre, tudi prav. Tudi naša Zemlja bo umrla. Mnogo na Zemlji že umira. Prej sem vam povedala, 75% vrst zelenjave smo že izgubili. In vsa naša skrb bi morala veljati temu, da Zemlja ne umre. Da Zemlja ne umre tako dolgo, dokler razlog, zaradi katerega je Zemlja potrebna in je, torej da tako dolgo ne umre, dokler se smisel te čudovite Zemlje ne izpolni. Pred tem ozadjem je neznansko pomembno na kakšen način gledamo našo Zemljo.

Ko sem se začela bolj zanimati za krščanstvo in za smisel Zemlje, sem se spomnila nečesa iz svojega življenja. Šele štiri leta sem bila stara, ko se je to zgodilo. Točno vem, to je bilo namreč prvič, da sem doživela pomlad. Na Filipinih je klima tropska in zaradi tega človek ne more doživljati letnih časov. In potem sem prišla v Evropo, na Bavarsko, na Demeter kmetijo, moj stric Gothild je kmetoval tam. In stric Gothild je bil velik in močan človek. Imela sem veliko spoštovanje pred njim, rešpekt. Razen tega sem zelo nerada jedla. In stric Gothild je nekega dne rekel, če ti ne boš več jedla, potem te bom jaz pripeljal k stroju za žretje. Moji fantaziji je prepustil, da si predstavljam kaj to sploh je, stroj za žretje. Ali res stric Gothild ima v svojem strojnem parku neko tako pošast? Stric Gothild je bil res avtoriteta prve vrste. In od tiste ure naprej sem se mu še bolj izogibala. Nekega dne pa, ko sem po poti tam na kmetiji hodila, sem gledala tega strica Gothilda, čisto sam je tam stal in mislim, da mene sploh ni videl. Stal je tam in nekaj je držal v svoji roki. Nato je gledal in gledal in jaz sem opazila, da ima v roki zemljo. Polno roko temne, težke zemlje. In stal je tam poln miru. Potem je pa vohal to zemljo. Potem je pa gledal kot v neko širno daljavo. In potem je to zemljo čisto počasi takole trl. In res se je obnašal tako, kot da bi držal v svoji roki čisto zlato. In je potem kot to zlato spet spustil vse na zemljo. In ta slika tega velikega, mogočnega človeka in teh oblakov nad njim in te roke polne te dragocenosti, to je bilo seme za mojo dušo. To seme je vzkalilo mnogo pozneje.

Vzkalilo je, ko sem se začela bolj zanimati za krščanstvo in ko sem razumela, da krščanstvo ni samo odločilna stvar za razvoj človeške duše, temveč za vso Zemljo pravzaprav. Krščanstvo se je s tem zelo veliko ukvarjalo. Res so imeli smisel za te stvari, torej za Kristusa kot gospodarja Zemlje. Vedeli so, da je način, kako človek gleda Zemljo, kako človek z Zemljo dela, da je ta način odločilen za bodočnost Zemlje in za bodočnost krščanstva. Odkar je namreč Kristus na Zemlji živel in hodil, je Kristus popolnoma povezan s fizičnostjo naše Zemlje. On ni umrl in se oddaljil od Zemlje, temveč je umrl tako rekoč v Zemljo. Na vsej svoji poti po Zemlji, v času svojega bivanja na Zemlji, se je zelo močno povezal s človeškim telesom. In mogoče si tega ne ozavestimo dovolj jasno in dovolj pogosto.

Nadaljevanje …