Zapis seminarja v Gorenji Trebuši 2010

Predavatelja: zakonca Fischer, Krščanska skupnost Gradec

Ga. Fischer:

Rada bi začela z majhno anekdoto. Ta anekdota samo dozdevno nima nič opraviti z našo temo. Imamo krasno majhno knjižico in zelo si želim, da bi bila nekega dne prevedena v slovenščino. Napisal jo je zdravnik Peter Selk, ‘Terapevtski pogled’ je naslov. Rudolf Steiner gleda otroke. V tej knjižici je opisano srečanje med pisateljico, ki je prišla k njemu s svojim otrokom, ki je bil težko bolan, pravzaprav, je umiral. Ta otrok je moral biti res nekaj posebnega. Močno prizadet je bil. In kdor je imel v življenju kdaj opravka s težko prizadetim otrokom ali ima celo sam prizadetega otroka, ta ve, kako močno nekaj takega v biografiji deluje. In kako močno človek živi ravno pri prizadetem otroku v zaznavanju tistega, kakšen ta otrok je, kaj zna in kako temu otroku na poseben način lahko pomagamo. Ta mati torej pride k Rudolfu Steinerju s svojim težko bolnim otrokom in v spominih na svoje življenje potem opisuje, kako se je Rudolf Steiner v svoji črni obleki nagnil nad tem belim omotom z otrokom. To je bil še majhen otrok. Tako je vzel tisto majhno ročico otroka v svojo veliko roko in potem držal to ročico na svojem srcu. In potem je dvignil svoj pogled in je gledal, kot da gleda nekam zelo daleč. In Rudolf Steiner je rekel, ja, to bolezen povsem jasno vidim. Vem kaj mu manjka. In ona je čutila že v njegovem glasu, da je to globoka resnica, kar je izgovoril. Ob načinu pa, kako si je ogledal tega otroka, kako je držal njegovo ročico, je naenkrat dobila občutek, da je ta otrok z vsemi svojimi stiskami povsem spravljen, na varnem ob njem. Rekla je, da je dobila občutek, kot da se jo je dotaknil nek čudovit mir in jo pogladil. Usodo mojega otroka je nekdo sprejel v sebe z veliko skrbnostjo, požrtvovalnostjo. Ta skrbnost je prišla zelo od daleč in je segala mnogo bolj daleč, daleč v bodočnost preko danes in tu. Med tem velikim človekom Rudolfom Steinerjem in tem malim, ki se je imenoval moj sin, se je naredila neka skrivnostna vez. V tišini, popolnoma brez kakršnega koli zvoka, se mi je zdelo, kot da sem priča nečemu, česar nisem vredna. Dih mi je zastal iz strahu, da bi motila ta trenutek.

To zgodbo sem postavila na začetek, ker imam občutek, da je tista širina, s katero si je Rudolf Steiner ogledal tega otroka, ki je postavila usodo tega otroka pred veliko ozadje in jo videl pred tem velikim ozadjem.  Otrok bo umrl. Toda v svoji usodi je dobro spravljen in na pravem mestu. Umrl bo, ampak, ker je to, da umre, tudi prav. Tudi naša Zemlja bo umrla. Mnogo na Zemlji že umira. Prej sem vam povedala, 75% vrst zelenjave smo že izgubili. In vsa naša skrb bi morala veljati temu, da Zemlja ne umre. Da Zemlja ne umre tako dolgo, dokler razlog, zaradi katerega je Zemlja potrebna in je, torej da tako dolgo ne umre, dokler se smisel te čudovite Zemlje ne izpolni. Pred tem ozadjem je neznansko pomembno na kakšen način gledamo našo Zemljo.

Ko sem se začela bolj zanimati za krščanstvo in za smisel Zemlje, sem se spomnila nečesa iz svojega življenja. Šele štiri leta sem bila stara, ko se je to zgodilo. Točno vem, to je bilo namreč prvič, da sem doživela pomlad. Na Filipinih je klima tropska in zaradi tega človek  ne more doživljati letnih časov. In potem sem prišla v Evropo, na Bavarsko, na Demeter kmetijo, moj stric Gothild je kmetoval tam. In stric Gothild je bil velik in močan človek. Imela sem veliko spoštovanje pred njim, rešpekt. Razen tega sem zelo nerada jedla. In stric Gothild je nekega dne rekel, če ti ne boš več jedla, potem te bom jaz pripeljal k stroju za žretje. Moji fantaziji je prepustil, da si predstavljam kaj to sploh je, stroj za žretje. Ali res stric Gothild ima v svojem strojnem parku neko tako pošast? Stric Gothild je bil res avtoriteta prve vrste. In od tiste ure naprej sem se mu še bolj izogibala. Nekega dne pa, ko sem po poti tam na kmetiji hodila, sem gledala tega strica Gothilda, čisto sam je tam stal in mislim, da mene sploh ni videl. Stal je tam in nekaj je držal v svoji roki. Nato je gledal in gledal in jaz sem opazila, da ima v roki zemljo. Polno roko temne, težke zemlje. In stal je tam poln miru. Potem je pa vohal to zemljo. Potem je pa gledal kot v neko širno daljavo. In potem je to zemljo čisto počasi takole trl. In res se je obnašal tako, kot da bi držal v svoji roki čisto zlato. In je potem kot to zlato spet spustil vse na zemljo. In ta slika tega velikega, mogočnega človeka in teh oblakov nad njim in te roke polne te dragocenosti, to je bilo seme za mojo dušo. To seme je vzkalilo mnogo pozneje.

Vzkalilo je, ko sem se začela bolj zanimati za krščanstvo in ko sem razumela, da krščanstvo ni samo odločilna stvar za razvoj človeške duše, temveč za vso Zemljo pravzaprav. Krščanstvo se je s tem zelo veliko ukvarjalo. Res so imeli smisel za te stvari, torej za Kristusa kot gospodarja Zemlje. Vedeli so, da je način, kako človek gleda Zemljo, kako človek z Zemljo dela, da je ta način odločilen za bodočnost Zemlje in za bodočnost krščanstva. Odkar je namreč Kristus na Zemlji živel in hodil, je Kristus popolnoma povezan s fizičnostjo naše Zemlje. On ni umrl in se oddaljil od Zemlje, temveč je umrl tako rekoč v Zemljo. Na vsej svoji poti po Zemlji, v času svojega bivanja na Zemlji, se je zelo močno povezal s človeškim telesom. In mogoče si tega ne ozavestimo dovolj jasno in dovolj pogosto.

Kakšna neverjetna izkušnja je bila to za bitje Kristusa, da se popolnoma poveže s fizičnim človeškim telesom z vsemi pogoji in z vsemi zahtevami, potrebami, ki jih to človeško telo na Zemlji ima. In da potem torej skozi človeške oči vidi svet kot ga s čutili  lahko zaznavamo. Torej, da sliši zvoke s človeškimi ušesi in vse drugo, kar človek s čutili lahko zaznava. Tako rekoč, da gleda stvari iz naše strani morja. Iz te ozkosti fizičnega telesa v širino in v diferenciranost tega, kar s čutili lahko zaznamo. Postal je kopija enega od nas. S tem se je on popolnoma res povezal s pogoji, v katerih mi živimo in si ustvaril popolno sliko o tem. On se je popolnoma povezal z načinom kako mi živimo, kar pomeni, da je vse snovi in pogoje, pod katerimi mi na Zemlji živimo, prežel s svojo ljubeznijo. Povezava v Kristusovem duhu se imenuje ljubezen. V njegovi povezavi je pravzaprav teklo sprejemanje in ljubezen v okolje. V njegovi povezavi s človeškim telesom, z materijo, je teklo v okolje sprejemanje in ljubezen. In tako lahko rečemo, s tem, ko je on postal človek, je v bistvu delil z vsakim od nas to, kar pomeni biti človek. Prežel je vse to z ljubeznijo, vse to je z ljubeznijo zaradi tega obnovil in pomladil in dal v bistvu vsej umirajoči Zemlji na ta način novo ljubezen, novo toploto. Ste slišali že o nemškem velikem filozofu Schellingu, zelo globok mislec dogajanja Kristusovega življenja na Zemlji. In on pravi, Kristus ni prinesel  novega nauka, on je preprosto prinesel sebe. In ta beseda velja za vse človeštvo in velja za Zemljo. Vedno sem navdušena nad spoznanjem, da je naše fizično človeško telo eksakten mikrokozmos. Vsako snov, ki jo v svetu lahko najdemo, vsako snov,  ki jo najdeno v celem našem sončnem sistemu, imamo tudi mi v našem človeškem fizičnem telesu. Vse snovi kozmosa imamo tudi v sebi.

Takih idej pa ne najdemo samo pri Steinerju, tudi pri Mojstru Eckartu in pri Paracelsiusu najdemo to. Vsi so videli in tudi vedeli, da bi se Zemjla osušila, da se bodo življenjske sile Zemlje enostavno osušile, če Kristus s tem, da se je na Zemljo rodil, smisla in življenja na Zemlji ne bi obnovil. In lahko rečemo, to pomlajevanje, ta rešitev Zemlje, se je dogodila samo zato, da Zemlja lahko doseže svoj cilj. In ta cilj lahko na kratko opišemo z besedo, da tu na Zemlji v teh enkratnih pogojih ostajajo pogoji, v katerih tu na Zemlji človek lahko živi svojo biografijo. In v tej  biografiji človeka gre v bistvu za en motiv, za eno stvar, namreč postati sposoben ljubezni, postati sposoben ljubiti in sicer iz svobode. In mi lahko rečemo, s tem, da je Kristus prišel in je Zemljo rešil pred to osušitvijo, je rešil sposobnost oblikovati to biografijo za nas ljudi.

In kljub temu ta njegov prihod pred 2000 leti ni mogel preprečiti, da je človeštvo vedno bolj in bolj padalo v neke teže, sile teže. Človeštvo v celoti je vedno bolj in bolj pozabilo, vedno bolj in bolj je utonilo v pozabo to, od kod človek prihaja in kam naj bi se človek iz svobode potem spet dvignil. In sedaj bi rada rekla nekaj, kar res sodi k signaturi Kristusa. Prav ta stopnjevana zatemnjenost je pogoj in kako pomembno je, da to tako vidimo. To je pogoj, da bi lahko razumeli, kaj se sploh misli, če govorimo o ponovnem prihodu Kristusa v eteričnem. Rudolf Steiner pravi, da je ta zatemnitev v 19. stoletju dosegla kulminacijo v tem, da je mnogo, mnogo ljudi zapustilo Zemljo, torej da so umrli in da so se dvignili v svetove, kamor nadčutni deli človeškega telesa odhajajo, v katerih ni bilo nobene zavesti več o našem duhovnem poreklu in o ciljih človeka. Da je prišlo do kulminacije materializma v vsem načinu kako mi delamo sami s seboj, z Zemljo in z drugimi ljudmi. Rudolf Steiner opisuje kako te duše, ki se dvigujejo, nosijo v duhovni svet nekakšno zgoščeno temo. Naše misli zelo močno oblikujejo naša čutenja. Če torej ljudje ne vidijo nobenega smisla v bolezni in v trpljenju, vodi to zelo hitro do odklanjanja  pripravljenosti, da to pretrpimo, da to nosimo. Način kako mi delamo z našo usodo, kako vodimo svoje življenje, je v veliki meri odvisen od tega, kako mi gledamo na človeka samega in kakšno predstavo o svetu imamo. Narejene so velike raziskave, ki dokazujejo, da tisti ljudje, ki imajo tako predstavo o svetu, ki upošteva tudi duhovno komponento, mnogo bolj kreativno prestajajo bolezni ali udarce usode. Čisto uradne velike statistične raziskave to potrjujejo.

Še enkrat torej nazaj, v 19. stoletju je kulminacija materialistično orientiranih misli in čutenj in gest usode in to v taki masivnosti, da v duhovnem svetu nastane kot neka neprebojna temna megla. To je delovalo tako, da Kristus, ki živi v svetu, ki nas obdaja, na tem materializmu, ki je odbijal duha, doživel nekaj takega kot smrt z zadušitvijo, kot da se je zadušil in to v takem pasionu, v taki meri, da bi to lahko brez nadaljnjega primerjali s križanjem pred 2000 leti. Torej, odigrala se je zelo boleča dramatika v eteričnem svetu, ki Zemljo obdaja. In Kristus in bitja, ki sodijo k njemu, so to boleče doživela. Kaj je bil Kristusov odgovor na to doživetje? Novo zmago je izboril, stopnjeval je svojo ljubezen do človeka in svojo ljubezen do tega, kar človek lahko iz sebe naredi. Na tem doživetju, ki je bilo podobno zadušitvi, na tej zatemnitvi je on stopnjeval svojo ljubezen do bitij, ki so mu to storila v še večjo novo dimenzijo. Lahko bi se res reklo, da je bilo to drugo križanje. Toda s tem tudi novo drugo vstajenje.

In vstajenje pomeni vedno zmago nad smrtjo, zmago nad silami uničenja. Zmaga iz volje, da se tudi največjemu uporu postavi nasproti moč, ki je močnejša kot vse sovraštvo in vse sile uničenja. To je ista signatura kot takrat. Ker, ko je takrat pred 2000 leti hodil po Zemlji v človeškem telesu, lahko vidimo, da je šla njegova pot vedno globlje v svet, kjer je bilo zelo močno prisotno. Tja je hodil, kjer so bili ljudje manj sposobni razumeti ga in ga niso mogli razumeti in kjer ga je pričakala prej nekaj kot želja, da ga uničijo. Noben od apostolov tega ni videl in razumel. On pa je vedel kaj ga čaka. In kljub temu je šel konsekventno v Jeruzalem, kjer so ga izdali, mučili in na koncu križali. Zakaj? Zakaj vse to trpljenje? Odgovor, ki sem si ga sama dala je, samo pred tem, ker se nobenemu trpljenju ni izognil in je res vzel na sebe vse preizkušnje, je lahko on dokazal, da je lahko ljubezen večja moč. Da lahko rečemo, da je ljubezen tista moč, ki pa jo človek lahko samo sam iz sebe naredi, ustvari, tista moč, ki je lahko močnejša kot vse drugo.

To je pravzaprav temelj našega srečanja tukaj, stojimo na moči ljubezni, ki je premagala smrt. To je to, kar se je na Zemlji v 19. stoletju še enkrat dogodilo. Toda mnenje in vse človeštvo se je spremenilo v primerjavi s tem, kakšno je bilo pred 2000 leti. In pri tem ponovnem pojavu v eteričnem je izjemno pomembno vedeti in razumeti eno stvar. In to je nekaj, kar je Rudolf Steiner enkrat zelo jasno povedal in sicer  v zadnjem ciklu predavanj, ki jih je imel ravno za duhovnike. Leta 1924, istega leta kot je imel kmetijski tečaj. Rekel je, danes je v človeku že veliko tistega, kar bo človeka spet odprlo in ga naredilo sposobnega zrasti spet v duhovni svet. Toda ta sposobnost bo plodna samo v primeru, če ljudje razlog svojega delovanja utemeljijo sami v sebi. Še enkrat bom to povedala z drugimi besedami, mogoče bo lažje razumljivo. Najpomembnejša stvar, ki se je spremenila, morda, od Golgote pred 2000 leti je to, da se danes iz duhovnega sveta ničesar več ne naredi samo za človeka, temveč duhovni svet samo s človekom dela na nečem. Ne brez človeka iz duhovnega sveta, ampak samo s človekom je možno. To je zakon, ki se mu podredi na radikalen način tudi Kristus. Ničesar več ne naredi sam za človeka, temveč moramo mi z njim sodelovati. Življenje ni igra. Mi moramo sodelovati. Mi se moramo angažirati v te pogoje. V sebi utemeljiti razloge za svoje lastno delovanje. To pa pomeni, da ustvarimo moč, h kateri nas morda lahko vzpodbuja mnogo stvari ali ljudi od zunaj.

Tako kot je moj stric Gothild v meni veliko stvari vzpodbudil. Ampak iz tega mora človek sam nekaj narediti in to lahko človek samo sam naredi. Sigurna sem, da je eno najpomembnejših predavanj, ki jih je Rudolf Steiner napisal  v zvezi s ponovnim prihodom Kristusa v eteričnem, prevedeno v slovenščino. In to je to predavanje, kaj dela angel v mojem, našem astralnem telesu. Rudolf Steiner govori o treh duševnih kvalitetah, načinih,  odnosih, od katerih je odvisno ali bo ponovni prihod Kristusa v eteričnem postal veljaven, učinkovit. Imenovala bom vse tri, toda skupnost teh treh impulzov, teh treh gest, ki so potrebne je, da lahko pridejo samo od človeka samega, da jih nihče od zunaj za človeka ne more narediti. Prvi impulz, o katerem je govora v tem predavanju je, da bo človek v bodočnosti vedno manj sposoben čutiti srečo, če bodo ljudje okrog njega nesrečni. Torej ljudje, ki se res postavijo v tok bodočega razvoja. Impulz absolutnega bratstva. Da mi postane drug človek tako blizu, da mi je njegovo trpljenje ali to, da mu gre dobro, tako blizu, kot sem si blizu sam. In to ne velja samo za ljudi, ki so mi simpatični ali  pomembni, temveč da se to pojavlja kot neke vrste empatija, sila empatije, ki me zares vedno bolj in bolj povezuje z vsakim človekom, bratom. Druga stvar je tej podobna, vendar je nekaj drugega, to je, da je vsak človek v drugih ljudeh v stanju iskati in najti skrito božje. Da se človek približa temu dejstvu, da se človek razširi v to smer iskanja božjega v drugem. Da vsak človek, ne samo iz duhovno božanskega sveta, je koncipiran in izhaja iz njega, temveč, da človeka nosi volja božanskega sveta, da se kot človek razvija. Da je v vsakem človeku nekaj skritega božjega, nekaj kar torej je temelj bivanja vsakega človeka. In s tem se naučimo, da v obrazu vsakega človeka in v karakterju vsakega človeka prepoznamo nekaj, kar sveti skozi človeka samega in kar je v zvezi z njegovo lastno bodočnostjo. Mi to vsi poznamo, čim smo o nekom izvedeli nekaj več, raste naše razumevanje za to, kar je sicer pogosto zelo posebno, zelo težavno. In na ta način dobimo pomoč, da ne bi takoj stvari etiketirali kot slabe ali dobre, etiketiranje pogosto človeka spregleda. V tistem trenutku, ko zrastemo malo v videti, slišati, doumeti in začutiti biografijo drugega človeka, tam začenja, postane zunanjost tega človeka prosojna. In to lahko zelo stopnjujemo. Povedala vam bom del iz neke biografije, v katerem je to stopnjevanje zelo dobro uspelo. In tretja stvar, kar spada k pogojem za to, da to delovanje Kristusa na Zemlji lahko učinkuje, pa je, da naš način razmišljanja poduhovimo. Mi čutimo pogosto nekaj višjega, mi slutimo pogosto nekaj višjega, ampak mi se moramo naučiti, da z jasnim, zavestnim načinom razmišljanja postanemo sposobni, da se dvignemo do zakonov smisla sveta in končnih ciljev sveta. Za tem tiči zahteva objektiviranja. Grandioznost naravoslovja, ki je res nekaj krasnega ustvarilo. Fantastičnost prirodoslovja je, da prežemajo fenomene do ugotavljanja objektivnega, se lahko prenese tudi na razsežnosti duhovnosti. To je seveda delo, toda ne zanašamo se vedno znova na to, ker je odvisno od subjektivnosti in neposredne komunikacije med dvema. Torej poduhoviti način razmišljanja, to je tretja zadeva. To je resnična Kristusova naloga. Na vseh teh treh impulzih vidimo, da so odvisni od tega, da posamezni človek to resnično naredi. To je dejavnost, ki jo mora v sebi ustvariti. To lahko nekdo v meni vzpodbudi, narediti pa moram resnično sam.

Če  nam je to jasno, potem opazimo, da je ta dejavnost iz človeškega jaza nekaj, kar človeka premakne iz nedelje v delavnik. Primer, ki je naredil vtis, to se v nemščini imenuje povratek iz jutri, verjamem, da je knjiga prevedena v slovenščino in da jo poznate. Mlad ameriški zdravnik opisuje, v času svoje izobrazbe je v Texasu delal nekakšen tečaj, kjer naj bi v drugi svetovni vojni bil poslan v Francijo. V prvih letih druge svetovne vojne je imel Hitler eno zmago za drugo in zavezniki so imeli velike izgube. Amerika se je oborožila in je zelo hitro izobrazila tisoče vojakov in zdravnikov in George Ritchyie je bil eden od njih. V Texasu je bil v šoli, bili so peščeni viharji in veliko deževja, dobil je vnetje pljuč in umrl. Eden od kolegov mu je dal adrenalinsko injekcijo v srce in po 13 minutah smrti je njegovo srce začelo spet biti in imel je prekrasno doživetje tega, kar nas čaka po smrti in to je tudi zapisal. Zaradi tega se splača brati to knjigo. On ne opisuje samo te izredne izkušnje srečanja s to svetlobo, s to ljubeznijo, temveč popisuje te globoke prepade teme, ki jih v duhovnem svetu tudi najdemo in v katere padejo duše, ki so v svojem življenju zavračale interes in smisel za ljubezen. Mnogi pa, ki to knjigo berejo mogoče tudi pozabljajo neverjetno zanimivo srečanje v drugem delu knjige. Ta Ritchie, ki je imel to doživetje, pride nazaj v telo in doživi v tej vojni neverjetne stvari. Vedno pa si želi nazaj k tej svetlobi, k tej ljubezni in se ne more z življenjem na Zemlji več prav povezati.

In šele srečanje s človekom, ki so ga po Amerikancu, iskalcu zlata, imenovali W B C, ki je imel grozno dolgo, široko belo brado. Ta človek, ki ga je Ritchie srečal, je imel ogromno brado. Bil je pravzaprav poljski advokat. Ritchie ga je srečal, ko je pomagal osvoboditi ljudi v nekem koncentracijskem taborišču. To koncentracijsko taborišče je bilo blizu Wuppertala v zahodni Nemčiji in je bilo tako grozno kot vsa druga taborišča. Ko so Američani odprli ta vrata, so jim prišle nasproti postave tako bedno izmučene in shujšane, da ti mladi vojaki skoraj sami niso mogli prenesti pogleda na te ljudi. V tem koncentracijskem taborišču pa je bil en človek, ki je bil čisto drugačen, ki je deloval zdrav, pri močeh. Zgledal je kot bi imel višek moči. In mislili so si, gotovo je šele kratek čas tu. Niso mogli verjeti, da je bil to najstarejši zapornik. Ta človek, ta poljski advokat, imel je hecno poljsko ime, ki ga ne znam izgovoriti in so ga zaradi tega imenovali W B C. On je odprl biro v taborišču. In v ta biro je lahko prišel vsak, kdor je potreboval pomoč. Predvsem so k  njemu prihajali vsi tisti zaporniki, ki so prihajali v spor eden z drugim. Mi pogosto ne vemo, koliko sporov, koliko nesoglasij  je bilo zaradi nacionalizma med zaporniki samimi. Predstavljajte si Romune in Cigane. In vsi so prihajali k njemu in on je bil prijatelj z vsemi. Za vsakega je imel ljubeznivo besedo. In od jutra do večera ni delal nič drugega kot urejal spore. In zgledal je tako zdrav kot nihče drug.

In naš Ritchie, ki je s svojim doživetjem smrti imel to srečo, ta vojak Ritchie je bil med osvoboditelji taborišča in ta zapornik mu je povedal svojo biografijo. Ta človek je bil prej ugleden advokat v Varšavi. Nacisti so ga nekega dne poklicali in vrgli iz hiše skupaj z ženo in petimi otroki, postavili so jih pred zid in ženo in pet otrok pred njegovimi očmi ustrelili. To so delali radi, posebej z izobraženimi ljudmi. In oče  je moral gledati, kako se to dogaja. In nič drugega ni mogel pričakovati, kot da je on sedmi na vrsti. In sam sebe je slišal, da jih prosi, prosim ustrelite še mene. In obenem je čutil, kot bi ga nekdo dvignil iz njegovega telesa, in čuti, sliši se postavljen pred vprašanjem, kaj pa bi s svojim življenjem rad naredil? Ne glede na to kako dolgo traja, minute, dneve, leta. Bom sovražil? Ali bom ljubil? Čisto preprosto. Zreducirano na najpreprostejše. To se je moralo dogoditi v delčku sekunde. Ampak pravi, to je bilo kot bi ga nekdo dvignil v večnost. In pravi, v tej sferi je bil odgovor čisto preprost, odločil sem se za ljubezen. Medtem pa so se nacisti odločili, da ga ne bodo ustrelili. Zvedeli so oz. razumeli so, da zna govoriti veliko jezikov in skušali so ga pridobiti kot špijona. Potem, ko pri mnogih poskusih ni bil pripravljen na sodelovanje, so ga skoraj kot prvega poslali v koncentracijsko taborišče. Ta napad na Poljsko je pravzaprav Nemčijo zapletel v vojno. Presenetljivo pri tem človeku je, da je to odločitev, da bo živel za ljubezen, nosil do konca. Vedno znova si je rekel, videl sem, kaj sovraštvo zmore. Sovraštvo in volja po uničenju je uničilo pet ljudi, ki so mu pomenili vse. Usmrtili so jih. On se je pa odločil za tisto moč, ki je v tem manjkala.

In zakaj vam jaz to pripovedujem? Zgodb te vrste, doživetih zgodb ljubezni je veliko. Niti ene zgodbe ali skoraj nobene pa ne poznam, pri kateri postane tako zelo jasno kot v tem primeru, da življenje iz odločitve za ljubezen odpre vir zdravja. Sile življenja ne pridobimo samo takrat, kadar dobro spimo, dobro jemo, ko nam gre dobro. Torej resnične sile življenja, ki nas lahko tako prežamejo, da škoda iz zastrupljenega zraka, iz hrane, iz načina življenja in tako dalje, ne povzroči nobene škode, napajajo človeka iz nekih drugih virov. Vse druge škode lahko izravnamo s silami iz teh virov.   

Pri Rudolfu Steinerju sem potem resnično odkrila, da na enem mestu govori o peti vrsti etra, ki ga imenuje eter bodočnosti, nova sila življenja. In na enem mestu imenuje to peto vrsto energij življenja etrov, Kristusov eter. To je energija življenja, ki pride in se napaja iz moralnosti. Čaka, da jo odkrijemo. Moč, do katere pa lahko pridemo samo, če se sami poskušamo gibati v tej smeri. Ta moč je povsod prisotna in je neverjetno močno prisotna. Na razpolago za mojo dušo, za mojega duha in za moje telo pa je lahko samo, če jo pritegnem k sebi s svojo lastno voljo po aktivnosti in ljubezni. Torej nov vir življenja, nov vir zdravja. Vir življenja višje vrste, višjega reda. In to je to, kar biološko dinamično kmetijstvo naredi za tako nekaj pomembnega v tem času. Kar pri biološko dinamičnem kmetovanju delamo s tem, da škropimo s preparati, kakšna hecna stvar, v kravjem rogu, kravji gnoj. In če delamo, da v jelenov mehur nabašemo rman, to so stvari, ki nas že spravijo iz ravnotežja, so presenetljive. Ampak človek, ki to dela s preparati, ta človek mora imeti toliko poguma, da naredi nekaj, čemur verjetno nihče ne bo ploskal, vsi sosedje se bodo trkali po  glavi, nekaj mu manjka. Še več, tudi sam tega do konca ne more razumeti kar dela in dela kljub temu. Če pa potem na Zemlji to uspe, kljub temu uspe, ostane nek ostanek negotovosti, kaj je zdaj pri tem delo preparatov. Te stvari se ne dajo absolutno določiti, dokazati, izračunati. Ne morejo se dokumentirati kot uspeh zaradi preparatov. Torej, demeter kmet ali vrtnar mora imeti pravzaprav pogum postaviti se na neka nova tla. Zelo močno mora aktivirati to moč, da ne bo upošteval tega, kar pravi okolje in da se ne bo dal motiti zaradi dejstva, da stvari niso izračunljive. Da se bo postavil na tla, za katera lahko utemeljitev najde samo v svojem srcu, v sebi. O tej temi se bomo pogovarjali jutri ponovno. To je primerljivo s tem pritegovanjem novih zakonitosti, novih zakonov v delo in dogajanje na neki kmetiji. V to, kar se dogaja v določeni pokrajini. V dogajanje, za katerega človek mora imeti občutek, da postajajo te kmetije nekaj kot lijaki za sile življenja, ki na novo pritekajo iz nekih višjih sfer.

V bibliji najdemo opisan dogodek, ki bi ga rada na koncu omenila. In to je to, kar se je zgodilo v Velikem tednu na sredo. Kristus je sedel s svojimi učenci v Simonovi hiši v Betaniji. Bila je kot večerja pred zadnjo večerjo. In pride nepričakovano človek, nepovabljen in preseka vse zakone in vse konvencije, dogovore. Ta človek, ki je prišel, je bila Marija Magdalena. O Mariji Magdaleni vemo veliko. Vemo npr. tudi to, da je bila izjemno lepa, izjemno bogata, da je pa živela najprej tako, da je bogastvo in lepoto zapravljala in razmetavala. Očitno je bila sama fascinirana s svojo lepoto, lasmi in delovanjem, ki ga je na svet imela. Razmetavala je svoje bogastvo, tako da je potem sestra Marta morala upravljati z njenim premoženjem. Ona je tista, za katero je bilo potem rečeno, da ji je Kristus izgnal sedem demonov. Bila je popolnoma zasedena s svojo naravo želja in poželenj. To so demoni namreč. V tej prvi fazi svojega življenja si je nenehno sama zadajala rane, in ona je resnično živela nemoralno z drugimi ljudmi in v odnosu na svoja posestva, premoženje. Ampak če z Zemljo delamo slabo, če delamo slabo z drugimi ljudmi in tega ne opazimo, se moramo zavedati, da v bistvu delamo slabo sebi. Duhovno moralno gledano so to rane, ki  jih nanašamo sami sebi. In ona je s tem pravzaprav močno poškodovala svoje telo, s tem načinom svojega življenja. Ker je tako uničevalno delala s svojim telesom, je ona bolj kot kateri koli drugi človek opazila, kako slabotno, kako ranljivo in kako ogroženo je postalo Kristusovo telo. Ona je opazila, da je to telo tako ranljivo, da je bilo realno v nevarnosti, da ne bo do križanja sploh zdržalo. Ona je opazila, da on praktično umira. Obstajala je realna  nevarnost, da Kristus umre, da te svoje misije na Golgoti, tega križanja ne doživi, ker telo tega ne bo zmoglo. In ona plane v sredo v družbo, kjer je bila ženska sploh nezaželena oseba in razbije to dragoceno posodo in ga mazili. V vsakem pogledu naredi nekaj,  kar vse navade in zakone presega. Naredi nekaj, kar pravzaprav sodi k višjemu redu. In s tem oljem mu da moči, toda to ni samo olje, temveč je to olje prežeto s toploto njene zavesti o tem, kaj on potrebuje. In z neverjetno hvaležnostjo je toploto do njega razvila. Zaradi ljubezni njega do nje. On jo je pritegnil k sebi in jo je ozdravil teh nagonov, te nekakšne osebnosti brez jaza. On jo je ponovno integriral v njeno usodo in sedaj ona naredi za njega to, da on lahko do konca živi svojo usodo. In Kristus sam potem pravi, ona je to naredila zaradi moje smrti. Vedno znova pravzaprav mislimo na to, kar je ona s tem naredila. In zdi se mi, tako kot lahko mi rečemo s tem, kar je naredila Marija Magdalena,  je uspelo, da je Kristus Jezus umrl takrat, ko je moral, smel, lahko umrl. Preprečila je njegovo prezgodnjo smrt.

Tako se mi zdi, da je to, kar vi delate v biološko dinamičnem kmetijstvu tisto pritegovanje sil višjega reda, da Zemlja (in tudi druge štiri vrste etrov, ki jih imamo) ne bi prezgodaj umrla in tudi vsa tista bitja, ki so s temi etri povezana. Da torej dobijo moči, ki so potrebne, da Zemlja prezgodaj ne umre. To, kar demeter kmet dela za Zemljo in za nas vse je, in upam, da to prav razumemo, še mnogo, mnogo bolj pomembno kot to, da imamo na krožnikih zdravo hrano. To  je v bistvu samo krasen paralelni učinek. Kar pa se v biološko dinamičnem kmetovanju resnično velikega dela je, da se iz tega naučimo stati v svojem lastnem jazu, da delujemo iz njega in pritegujemo nove sile, ki so pravzaprav iz višjih sfer. Tako, da te moralne Kristusove sile na določenih točkah homeopatično spet povežemo z Zemljo, da s tem ustvarjamo kot neke vrste plašč ljubezni za Zemljo. Plašč ljubezni, ki Zemlji pomaga, da lahko zdrži. Da ostane Zemlja tisto mesto, ki človeku omogoča živeti svojo biografijo. Upajmo torej, da bodo tudi s to pomočjo lahko, tako Zemlja kot čim več ljudi, dosegli svoj cilj. Cilj človeka pa je iz svobode postati ljubezni sposoben. To je to, kar sem hotela danes povedati kot temelj našega dela.

Gospod Fischer:

Danes bomo nadaljevali včerajšnje delo, potem bi pa prosil, da dva ali trije od vas povejo, kaj od tistega, kar smo obravnavali včeraj jim je posebej ostalo v spominu.

Začeli bomo pa s petjem. Kanon začne zgoraj, nekaj prihaja od zgoraj iz neba in potem rečemo k temu AMEN.

Amen pomeni ‘ tako bodi’. Je to naporno? In potem se stvar obrne. Aleluja gre v drugem delu od spodaj navzgor, amen pa od zgoraj navzdol. Kar pomeni z drugimi besedami, tisto od zgoraj in tisto od spodaj se prepleta.  Poskusimo.

Še enkrat z ravno toliko dihanja, pa ne tako na glas. Jutri nastopamo.

Aleluja pomeni spoštovanje, čast, čaščenje za tebe o Gospod. Pohvala, čast, čaščenje tebi, o Gospod. Amen pa pomeni, tako je in tako bodi in tako mora biti. Eno in drugi pomeni.

Ja, ste tisto kar smo včeraj slišali še kaj razgibavali v sebi? Je to še odzvanjalo v vas?

Milena: Zelo se me je dotaknilo to delovanje Kristusa, njegove moči v današnjem času. Bili smo vajeni, da je Kristus nekje tam in mi tukaj. Zdaj pa smo spoznali, da je Kristus prisoten vsepovsod, vsak dan z nami in da z njegovo ljubeznijo in njegovo močjo lahko premagujemo vse vrste težav in poskušamo živeti v bratski ljubezni in skušamo razumeti svet. Da smo pravzaprav vsi eno, ljudje in vse stvarstvo. Zelo sem hvaležna za to spoznanje.

Meta: Jaz sem pa pretresena od tega, ko sem slišala, da je v bistvu zaradi situacije, v katero so zdrsnili ljudje, vse, ne samo fizični svet, na robu tega, kar zmore, ampak tudi duhovni svet na robu tega, kar zmore. In da je v bistvu ves nadaljnji razvoj odvisen od tega, da si človek to ozavesti in končno začne živeti tako kot je človeka dostojno in kot se v bistvu iz cilja, h kateremu se razvija, mora dogoditi. To se mi je zdelo zelo pretresljivo.

Gospa Fischer:

Lahko rečemo, da Kristus ni dal samo človeštvu novega impulza, temveč je dal nov impulz vsemu duhovnemu svetu. Duhovni svet se je na novo orientiral in nekako opogumil k temu, da verjame v smisel Zemlje in človeka.

Gospod Fischer:

Mogoče lahko pri tem nadaljujem. In morda v tej uri ne bom povedal veliko novega, ampak na določen način poglobil neke stvari. Formulirali ste, da je od človeka odvisno, kdo pa človek je. Tudi človek ni kjerkoli. Neko človeštvo, temveč človek sem jaz ali pa nisem človek. Zakaj v Kopenhagnu v decembru svetovni vrh v zvezi s klimo ni uspel? Zakaj Barak Obama prejšnji teden ni uspel sprejeti zakonov, ki bi bili odločilni, usmerjajoči kar se klime tiče. In lahko rečemo,  globalno po celem svetu hočemo nekaj narediti. Potem pa pridejo do veljave lastne potrebe, interes lastnega gospodarstva, moje lastne zadeve, ki vse to preprečijo. In že se nam lahko zdi, da ne gre za to, da bi globalno nekaj hoteli, vsi naj bi torej sedaj to in to, temveč da zavest mora postati globalna, hotenje in uresničevanje pa čisto v detajlu.

In to lahko vidite, če vzamete v roke zemljevid, na katerem so označene vse demeter kmetije, kako to dela nekakšen fin pajčolan, delo pa se dogaja na tem določenem mestu in onem določenem mestu. Mnogo razlogov je, da bi dosedanje gospodarjenje spremenili. Včeraj smo slišali, kruh, ki ga  jem, me ne prehranjuje. Kvaliteta semenskega materiala, kvaliteta rastlin upada. Pestrost rastlinskih sort je izgubljena in tako dalje. In potem se začnemo spraševati po biologiji. Nekaj desetletij že se to dogaja, da so se ljudje prebudili, zato, da se tudi v poljedeljstvu, tudi v živinoreji ne sme delati izključno po načelih ekonomije. Torej, da je dobro, če so kokoši v prosti reji in ne v kletkah. Torej živali, ustrezna reja, biološko ustrezno kmetovanje, to je prvi sloj. Drugi pa so se prebudili že za to, da ne gre samo za živalim ustrezno rejo, temveč, da gre za velike povezave, odvisnosti, ki jih moramo upoštevati. Schwarzwald v južni Nemčiji naj bi registrirali kot velik nacionalni park, in videli smo koliko pozornosti in koliko dela je bilo vloženega, da se gozd spet najde v svoji pravi vlogi, da se vsa soodvisnost nekega gozda ponovno vzpostavi. Kako pomembna v gozdu je jasa za rastline, za živali in da ne smemo vsega Schwarzwalda enostavno pogozditi s smreko. Da so rastline, ki se tam znajdejo v neki veliki povezanosti, v neki pestrosti. Ali da je potrebno delati kmetijo kljub temu, da pri tem nič ne zaslužimo. Kajti, če krave ne bodo pomulile trave, se potem nekako tudi polja spremenijo v divjino. In lahko čutimo, da tam, kjer z naravo s to pozornostjo delamo in tudi efektivno delamo, da se tam pokrajina spreminja, kot da začne ponovno dihati. Tako zgleda, kot bi sneli okove. Za tem deluje ljubezen do stvari, človekova ljubezen do stvari. In Zemlja si oddahne.

K temu pa pride še en sloj, ne samo biološko in vrsti ustrezno, ne samo biološko. Organsko. Torej, da upoštevamo ves organizem, vse sožitje, temveč še korak naprej k biološko dinamičnemu gospodarjenju. Kaj pa tu najdemo? Enaka ljubezen do stvari, do dela. K temu je dodana potem še druga, nova dimenzija. Namreč, da vzamem v svojo zavest še nekaj drugega. Ne samo to, kako so v soodvisnosti stvari na nivoju organskega, temveč tudi kako je s silami, ki pritekajo iz celega kozmosa, vsa delovanja planetov, sile, ki pritekajo iz zodiaka. In opazimo, da se človek k temu mora pravzaprav dvigniti. Da se mora temu ravno tako posvetiti kot se mora posvetiti, da bi poznal organsko soodvisnost. Za biološko dinamično gospodarjenje ni dovolj uporabljati samo neke recepte. Nekdo naj mi pač da preparate in mi pokaže kako naj se da in to s kompostom bo klapalo. In ni dovolj, da samo listamo po setvenem koledarju, da pogledamo kakšen dan je danes. Veliko je, če to delamo. Veliko je tudi, če delamo samo biološko, tudi če delamo biološko organsko je veliko. Mnogo več pa je, če vedno znova razmišljamo tudi o tem, da je pri vsem tem kozmos tudi soudeležen. Toda do prave dinamike pridemo šele, če se zmoremo v to dogajanje postaviti tudi sami. V to, kar je teh sil sveta v vsakem trenutku prisotnega. Lahko torej o teh silah nekaj vemo, lahko pa se tudi postavimo v te sile.

Zato je zelo pomembno, da enkrat razmišljamo o tem, kaj je pravzaprav Kristus naredil s tem misterijem na Golgoti. Na to vprašanje, kaj pa je naredil, kako se je to dogajalo, na to vprašanje najdemo v bibliji odgovor. To je centralni dogodek za razvoj Zemlje. In da to ni nekaj, kar se je v Velikem tednu začelo in potem dokončalo za Veliko nedeljo, za Velikonočno nedeljo in  je potem vse drugače. Biblija pove, da je bil to dolg proces. In mnoga stoletja krščanstva niso gledala na to, kaj se je z Veliko nočjo dogodilo, razen reševanja duš. Irsko-škotsko krščanstvo smo že omenjali, toda to je delovalo samo nekaj stoletij. In potem sledi tisoč let, ko javno nihče o tem ni razmišljal. Kaj pa je Kristus naredil? In lahko vidimo kako je to, če Bog postane človek. Kako se to dogodi v treh velikih korakih. S krstom na Jordanu, da se duša tega najplemenitejšega človeka Jezusa, v tej najplemenitejši duši živijo vse preizkušnje človeka. In neposredno po krstu se tudi nekako pojavljajo, izražajo. To pa pomeni, da to božje bitje, da poskuša to božje bitje sedaj nekako zajeti in spremeniti človeško dušo. Naredi se za gospodarja te duše. Za trenutke mogoče tudi vsak od nas kaj takega pozna. To so trenutki posebnih praznikov, ko si želimo, da je on gospodar naše duše. In potem prihajajo druge ure, ko vladajo čisto drugi gospodarji dušam. Toda tu ostane on gospodar duše. In potem vidimo kako iz biti gospodar v duši, nastaja poučevanje, učenje, kako prihaja do zdravljenja in biti gospodar v duši pomeni preobraziti introvertiranost, preobraziti jo v ljubezen.

Če to uspe, potem to ne ostane brez posledic za organizem življenjskih sil. Organizma življenjskih sil, ki ga v sebi nosimo, se v bistvu ne zavedamo. Pot k zavestnim življenjem duševnosti, toda nad fizično organizacijo. In če biblijo beremo naprej, potem vidimo, da v nekem trenutku opisujejo kako Jezus moli na gori. Torej prisotnost božjega je za tisti trenutek okrepljena. In apostoli vidijo, kako najprej začne svetiti njegov obraz, potem cela njegova postava. To je trenutek, ko organizem življenjskih sil, njegov organizem življenjskih sil, popolnoma prežema nekaj božjega, najprej prežema njegovo duševnost, potem tudi organizem življenjskih sil prežema nekaj božjega. Bog v duši utemeljuje ljubezen, Bog v energijah življenja utemeljuje svetlobo. Krst v Jordanu in ta scena dobita odgovor iz neba z govorom Boga. Da enkrat zaslišijo stavek, to je moj ljubljeni sin. V njem vidite moje razodetje.

Tretji korak se potem začne z nedeljo pred Veliko nočjo. Mi pravimo, da je to Cvetna nedelja. Na začetku Velikega tedna. In sedaj k ljubezni, k življenju, k svetlobi nagnjeno bitje, začenja postajati gospodar svojega fizičnega zemeljskega telesa. Tako daleč, da to zemeljsko telo ne nosi več njega in njegove zavesti, temveč, da začenja on nositi svoje zemeljsko fizično telo. Tisto, kar je Marija Magdalena tisto sredo pri večerji mazilila, postaja v naslednjih  korakih vedno bolj jasno, in jasno postaja kako neverjeten trud in neverjetna žrtev je to bila, da to izrabljeno telo tako dolgo ohrani pri življenju, da je lahko zdržalo do križanja. Med sredo in velikim petkom je potem veliki četrtek. Mogočna drama, ko ne le drži skupaj svojega lastnega telesa, temveč tisto moč, ki telo ustvarja. Preseže tisto, kar je njemu lastno in lahko pripravljen kruh in vino nekako prežame s tem. In potem temu kruhu tudi lahko reče, to je moje telo in ustrezno vinu. To je tudi moje telo, ne le to, kar na mojem telesu mene vidite. Torej energijo, ki oblikuje telo, prežame primerne substance, apostoli to jedo, pijejo in s tem je zasnovano, da tisti, ki sodelujejo pri tem obedu, so v tem telesu, v tej krvi. To je torej mesto kali sakralnega.

In poglejte to je to, po čemer so hrepeneli stari narodi. Doživeli so, da če hodijo s telesi in krvjo tu po Zemlji, da se lahko tako prebudijo v zavest o samem sebi. In čutijo, nekdo sem. In lahko se odločam v kar veliki samostojnosti ali nekaj delam ali ne. Ko pa pride smrt, potem bom to čudovito zavest moral spet oddati. Zaradi tega, ker ko enkrat umrem, nimam več telesa in nimam več krvi in to so potem opisovali kot ozemlje Hades, ker je vse sanjam podobno in se prepleta. Ne da je človek mrtev v svoji duši, ampak živi prav tudi ne več. Lahko vemo, da imamo v bistvu že dvojno telo. O prvem pravzaprav ne vemo kaj dosti, rezultat pa je tu, nekateri vedo nekaj o tem. Torej da participiramo, sodelujemo pri tem kako je naš nos oblikovan, tako ali tako, kako se oblikuje naša siceršnja postava. To se dogaja brez naše zavesti. Potem pa vemo tudi, kako se dogaja oblikovanje telesa po duševnostih. Torej, moja soba, moja postelja, moja obleka, moja lastnina. V času odraščanja vidim, kako te potrebe pravzaprav tudi rastejo. Kako je potreba naenkrat prisotna, da si mladi ustvarijo svoj kotiček, svoj prostor. In to se dogaja že z zavestjo. To telo, ki se  je oblikovalo, v njem sem doma. To telo me zrcali in to je naloga vsake fizičnosti, da zrcalim svojo zavest in si to omogočim.

Tretja tvorba telesa je duhovne narave. In vsi narodi so hrepeneli potem. Če bi nekdo prišel, ki bi imel to duhovno moč, da tvori telo, ki ni umrljivo, to je bilo odrešenjsko hrepenenje in to se sedaj dogaja. Torej telo duševnosti preobraženo v ljubezen. Življenjske sile privedene v svetlobo, v svetenje. Telesne sile preobražene v zrcalo duhovne zavesti. Tako kot nam telo omogoča našo zavest in jo zrcali v duhovnem, tako je kri nosilec naših življenjskih sil. Sedaj lahko vidimo najprej vstajenje človeka. Toda preko tega začetek delovanja za vso Zemljo. Namreč s tem, kar je teklo izpod križa s krvjo, božansko preobraženih življenjskih sil, trenutek,  o katerem lahko rečemo, Zemlja sama sprejme obhajilo, ne samo apostoli v četrtek, temveč Zemlja v petek. Njegove življenjske sile se povežejo z življenjskimi silami Zemlje.

Iz prologa Janezovega evangelija poznate, v njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem. In naloga človeka je, postati priča te svetlobe. Drug stavek iz Biblije se glasi takole, kdor je moj kruh, hodi z nogami po meni. Stavek, ki je velika uganka. Jaz pa mislim, da zelo jasno izraža ta stavek to, kar se je začelo na Veliki petek s tem, da se njegova preobražena kri povezala z Zemljo. Ta sila, ki tvori telo, oblikuje, ki jo je nekako izdelal v tem času treh let delovanja, se sedaj v Velikonočnih dneh pokaže v srečanjih apostolov z njim. Najbolj jasno zvečer ob neki določeni uri, ko so bili zbrani in on stopi pri zaprtih vratih v njihovo sredo in potem se pogovarjajo in on jih poučuje. In ta postava zgoščena se nekako spet razblini. On se torej lahko zgosti in se lahko spet razblini. To se dogaja 40 dni, vedno znova. Teh 40 dni med Veliko nočjo in Vnebohodom so dnevi, ko on s svojo telo ustvarjajočo močjo nekako res predoča apostolom tako, da to doživijo.

Potem proti koncu teh 40 dni pride za apostole grenak trenutek, da jih vodi na neko višavo  in pred njimi izgine. O tem pripovedujejo apostolska dela. Kako boleč trenutek je to za apostole. Dvignejo pogled in gledajo za njim. Oblaki sprejmejo njegovo postavo, prisotnost. In  ti oblaki se povežejo z atmosfero vse Zemlje. In on ni več tako v njihovi sredini. Apostoli stojijo in gledajo za njim. Potem se prikažeta dva angela in jih opozarjata, kar energično, kaj stojite tukaj okrog, vi možje iz Galileje in gledate v nebo. Torej morajo se naučiti, da ni čisto nobenega smisla, da polni hrepenenja gledajo za njim. Oprostite primerjavo, vsem nam se je že dogajalo, da smo polni hrepenenja gledali za vlakom, ki smo ga zamudili. Nobenega smisla nima gledati za nečem, kar odhaja, temveč je potrebna nova odločitev. Ta dva angela sta apostolom rekla, saj ste vendar možje iz Galileje. Kje pa je Galileja? Je to samo ta pokrajina na zemljevidu? Kristus je za Veliko noč rekel, on gre pred vami že v Galilejo. To je ime za pokrajino, kjer delujejo moči vstajenja. Angeli pravijo apostolom, saj stojite tu sredi dogajanja. Ne stojte brezdelno tu okrog, temveč začnite. In to je potem tisto, kar dosežejo za Binkošti. Da v tem posvečanju nebu, iz neba na Zemljo, da iz sveta vstajenja, iz Galileje, v katero je Kristus odšel, da se tej Galileji, kamor je Kristus odšel, da se tej Zemlji spet posvetite.

Na ta način stojite tudi vi v tem, kar je tudi Kristus naredil, v tej gesti. Lahko bi rekli, na Veliki petek so s krvjo prešle tudi sile življenja v naš planet, v sile življenja, s katerimi naša Zemlja razpolaga. In lahko bi rekli, da je ob Vnebohodu tista sila, ki oblikuje življenje in je prešla v vstajenje, zajela ves planet Zemlja. Ne samo, da se je Kristus v grobu v Zemljo ulegel, da je Kristus vzel Zemljo nekako za svojo domovino, temveč, da tudi vsa Zemlja v Kristusu živi od takrat. In da jo Kristus potrebuje in da Kristus potrebuje take ljudi, ki se postavijo dejavno v to gesto ljubezni do Zemlje.

V enem od odstavkov naše izpovedi vere pravimo, govorimo o Kristusu po katerem ljudje pridejo do ponovnega oživljanja življenja na Zemlji, ki sicer umira. Torej na eni strani Zemlja umira. Zakaj pa je zaradi razvoja človeka potrebno oživljanje Zemlje? Ona, Zemja je planet, ki umira, lahko pa jo ponovno oživljamo. In Kristus kot bitje pomaga oživljati Zemljo. Mi ljudje pa moramo to na nek način s svojim delom in voljo posredovati, omogočiti, da se to dogaja. Meni se je zdelo pomembno, da pojasnim na nek način to dogajanje med Veliko nočjo in Binkoštmi. To namreč, da sploh ne gre samo za to, da postane on med ljudmi kot človek nekaj, kar lahko vidimo in čutimo, doživimo. Ne gre samo za to, da se iz umiranja odreši naše duše. Tudi za to gre. Ampak gre tudi za to, da pride z nami v ponovno oživljanje pravzaprav cela Zemlja. In to se dogaja tam, kjer to zvezo iščemo, stremimo k njej, jo želimo, hočemo. Torej tam, kjer se ljubezen do Zemlje razširi v vključevanje sil življenja, ki v Zemlji ali na Zemlji od Golgote dalje delujejo. In potem iz vsega tega globalnega vodimo stvari v ta naš mali efektivni prispevek, delo. Pomeni zorati, zasejati njivo žita v Gorenji Trebuši. Obdelovati moj vrtiček za hišo. Mogoče samo vrtiček na balkonu. Nič hudega. Velikost ni tako pomembna. Pomembno je, da to delamo. In pomembno je, da se pri tem širi naša duša in da se človek vedno znova postavlja v to dogajanje, ne samo, da ve to in to danes, ampak da se postavlja v dogajanje, v to zvezo  življenja, v soodvisnosti.

Vi vsi namreč ste možje in žene iz Galileje, če smem tako reči. Ne samo dvigovati pogleda v oddaljeno nebo, temveč delati na tem, kar vam je zaupano, dano, kar je tu. Jutri bi rad povedal nekaj stavkov v zvezi s tem, zakaj te stvari delujejo, zakaj delujejo, če to resnično delamo? Torej kakšno še je ozadje tega? Kaj se še dogaja, če se postavimo v to stvar, ne le da jo delamo, da se postavimo v to stvar? Hvala!

Po kratki pavzi se dogovorimo kako bomo z risanjem in opazovanjem narave.

Gospa Fischer:

Da si vedno znova ozavestimo, da je čisto vse kar vidimo, da je čisto vse kar čutimo, tudi tla pod nogami, da je vsak vonj neke cvetice, da je šumenje tega divjega potoka, da je vse to v bistvu delovanje nekih bitij. Če se ukvarjamo s tem spoznanjem, že enkrat na dan, če se povezujemo s tem spoznanjem, potem se bo naš odnos do sveta spremenil. In tudi spremenil se bo naš način dela s svetom. S tem vsem, kar vidimo, vohamo, čutimo, je posledica delovanja bitij. Danes zvečer se bomo o tem še več pogovarjali. S to zavestjo se poskušajmo še bolj povezati, s tem mestom tukaj. In danes zjutraj bomo skušali najprej to okolje, večje, širše okolje ozavestiti. Popoldan si bomo potem iz tega številnega vzeli eno posamezno stvar. Danes zjutraj pa vas vzpodbujam k pogumu, da to globalno širino zajamemo. Gremo po tej poti, da lahko gledamo na desno in na levo. Potem pa se bomo vrnili in tukaj na stopnicah imamo material in vsak naj si vzame list papirja in eno podlago, najprej svinčnik, pozneje pa bomo delali tudi z barvami. Seveda ni pomembno, da je veliko barv ali da so to točno tiste barve, ki jih v naravi najdemo, ampak začeli bomo zagotovo najprej s svinčnikom, potem pa bo doživetje barv lahko intenzivnejše. Pojdimo torej. Poskušamo začutiti prostor kamor smo prišli in tla pod seboj. Kakšna so ta tla?

Odg.: Mehka, topla, Sonce je tla že segrelo.

Ga. Fischer:

Malo vlažna, ampak danes zjutraj, ko sem šla k potoku, je bilo še mnogo bolj mokro. Torej ta tla so že mnogo bolj suha, kot danes zjutraj. Čutimo, da je zemlja, da je tudi kamenje v zemlji, da ni nekaj, kar bi se čutilo nekako kot močvirje, seveda pa je mnogo bolj mehko kot npr. ta pot. Ta tla nam dajejo varnost, kako pa je z ravnino? Dobro lahko stojimo, je že neke vrste ravnina, ampak ne eksaktna. Kako pa na splošno zgleda okolje, na katerem stojimo 30, 40 metrov okrog nas? Razgibano, kot neka skodela, že malo zaščiteno. V odnosu do tega, kar vidimo potem v daljavi pa je relativno ravno in odprto, ni abstraktno, nič takega ni tukaj kot npr. betonska cesta. Kljub temu, da čutimo tudi tu neko širino, malo navzdol pada ta teren v manjših ali večjih gibih in ničesar abstraktnega, betonu podobnega ne moremo tu najti. Kaj je gesta pokrajine neposredno okrog nas, npr. 30, 40 metrov? Širina, otroci bi tu dirkali. Tukaj se čudovito lahko lovijo, igrajo z žogo, brez nekakih ovir se lahko gibajo. In to se tako nadaljuje tja do poti, potem pa opazimo diferenciacijo, za nami je kot hribček, na drugi strani je hribček in tukaj stoji nek soliter, posamezno drevo. Tepka. Če si ozavestimo, kakšna so drevesa danes, ki jih kupujemo, vidimo da to nosi še bodočnost v sebi, potencial in  moč bodočnosti, da to, kar danes imamo, je že vse zelo degenerirano in komaj primerno, da kulturno dediščino posredujemo. To je čudovito drevo, soliter, to je neka čudovita posameznost v tej pokrajini in je kot nek svetleč vzor za mnoga druga drevesa. To je travniški sadovnjak tam zadaj, to ni plantaža jablan, je prilagojena človeku, da se lahko dobro obira. Na drugi strani je še več sadja, neke vrste aleja. Drug način sadjarstva. Tukaj je ravnina, neorganizirano področje. Tukaj je aleja, tam travniško območje, tu ta čudovita hruška, ki je res pravi vzor, ki kaže, kakšno drevo lahko  je. To vse kakor je kulturna krajina. Kakšen pa je tisti potok tam doli? Neke vrste mejo dela proti travniškemu sadovnjaku. Kako se ta pokrajina potem spreminja, na drugi strani ceste? Vzpenja se, tudi to na drugi strani je povezano s človekom, če bi človek tu stalno živel, bi bila tudi druga stran zelo drugačna. Vidimo pa da je ta del na tej strani poti mnogo bolj prežet s človekovo voljo. Potem pa je nekakšna prehodna cona in kako gre potem naprej? Potem se res nekako opazi prehod v normalen gozd.

Poskušajmo doživeti še enkrat kakšen je ta prostor, kjer stojimo. Tako kar se tiče počasnega blagega  padanja in širine in potem pa prehod. Tam je mnogo bolj kamnito, mnogo bolj divje, čeprav lahko vidimo tam, da je pestrost rastlin zelo velika, pestrost rastlin je večja kot tu na travniku. In potem prehaja pokrajina v strmino in v čisto drugačno poraščenost s povsem drugačnim življenjem in popolnoma drugačno življenje svetlobe in teme, vlage in suhosti in s tem popolnoma drugačna sestava rastlin in živali, ki tam živijo.

Sedaj pa poglejmo na to stran. Tu ni tako zelo ugodno. S pogledom od tukaj, kjer stojim, lahko res spremljam, moj pogled išče kot neke vrste pot tja do vrha. In kako je, če gledam proti jugu? Tam se stvar znižuje na neko skrivnost. In potem? Čez ta prepad moramo skočiti. In kaj je za njim? Ampak če primerjamo goro na tej drugi strani od te na južni strani, kakšna je razlika? Malo bolj kamnita, manj porasla. Resnično vidimo mnogo več podlage na tej južni strani. Mnogo bolj stroga in tudi dominantna. Kaj dela moja duša, če se poglobim v to sliko na jugu? Danes zjutraj smo delali U. Evritmijo lahko delamo po črkah, glasovno evritmijo ali pa tonsko evritmijo in ta gesta U je potem v kvarti, nekaj kar se vleče skupaj, in ta pogled na jug je gesta, ki jo v sebi čutimo, nekaj, kar vleče skupaj. Nasprotje tega, to je razpoloženje kvarte, kar tukaj vidimo. Kako pa pride do tega? Še enkrat si ozavestimo, kako pride to razpoloženje v nas? Kako pride do tega?

Meta: Jaz pravim, da zaradi strogosti teh kamnin. Kakšne so te kamnine? Kakšno je to skalovje?

Gospa Fischer:

Zelo ravne so, od spodaj navzgor stremijo. Zgoraj, spodaj. Kamnine, pečine so lahko tudi bolj v horizontalo zložene. Te so pa zelo vertikalne. In kakšen tip skalovja je to še?

Odg.: Nekakšno podlubje je to.

Ga. Fischer:

To ni stena skal. Stebri eden ob drugem. Zelo nemirni so. Delno nekaj gleda naprej, nekaj je umaknjeno v ozadje. Tako kot da bi na eni strani moral visoko gor, na drugi globoko v nižino spet. Poglejte si še enkrat čisto posebej tole skupino. In poskušajte spremljati vrhove, navzgor in navzdol, navzgor in navzdol, in še enkrat, pa spet navzdol, pa malo bolj naravnost in spet in spet. Neverjetna razgibanost. Na sredini pa vidimo tako krasno silhueto skupine dreves. Pogumno so se ta drevesa ohranjala proti vetru. Kakšen veter vleče tam gor?

Zdaj pa še enkrat poglejmo na levo in kako zgleda zgornja linija gozda. Čisto mirno, tu ne vidimo neke individualnosti. Popolnoma drugačno razpoloženje. Popolnoma drugačen gib s karakterjem in učinkovanje na našo dušo je v primeru Opoldanovca strogost, božanje, kvarta. Če hočemo na Opoldanec moramo imeti dobro kondicijo, dobre čevlje in dobre prijatelje, ki so z nami. Moramo biti popolni in dobro vreme nas mora spremljati. Tam je mnogo bolj izpostavljeno, mnogo manj zaščite kot na severni strani. To, kar smo delali tukaj je popolnoma enostavno. Ampak že s tem, da smo to delali, omogočimo, da se bomo te pokrajine mnogo bolj jasno spominjali. Jaz kar verjamem, da nas večji del upa, da se bomo na ta kraj še vračali. Ampak tudi če se ne bomo nikoli več vrnili, se bomo bolj spominjali tega kraja.

In vaja za risanje je sedaj taka: vsak list papirja ima sprednjo in zadnjo stran. In dobro bi bilo, da si vsak izbere en prostorček, kjerkoli, zgoraj spodaj ali tu in si ozavesti prostor, na katerega se koncentriram kje v tem prostoru najdem tiste linije, v katere se lahko raztegnem. Kje najdem elemente, ki mi zrcalijo vzravnanost mojega telesa. Na jugu je čisto nekaj drugega kot na severu. Če gledam proti severu, je izraz, gesta duše bolj odprtost. Če gledam proti vzhodu, je osrednja stvar ta tepka, sicer pa imam povsod občutek, da se lahko razširim. Podpira me ta pot, podpira me ta potok, tudi tu proti jugu je ta cesta, ampak dominira na jugu vsekakor to gorovje. Prvi elementi oblikovanja s svinčnikom so horizontalne in vertikalne linije. Druga stvar. Kje se stvari resnično širijo in kje se zgoščujejo, ožajo? Na južni strani vedno znova v teh vertikalnih linijah najdemo tendenco ožanja, zgoščevanja. Tudi ta hruška dela vertikalo, ampak čisto v drugi gesti. To bi bila krasna vaja s širino in vertikalo. S tistim, kjer imamo lahkotnost in zgoščevanje. Na ta način potem skiciramo v res velikih detajlih pokrajino. In kljub temu nas stvar zavezuje k realnosti tega, kar narava tukaj je, brez naše fantazije. Seveda so te risbe lahko zelo individualne. Če bi nekdo tu stal, kjer sem jaz, bi npr. lahko videl, te strme nerealne gore so zelo daleč, jaz vidim samo travnik. Torej, s tem, kar je pred nami, lahko delamo na različne načine. S tistim, kar je bolj v ospredju, kar je bolj daleč. Eden, ki gleda na jug, bo rekel, omejeno, ampak tu je vendar travnik, kljub temu lahko skačem, se razgibavam. Drugi pa bo imel občutek, poglej te gore, prav že v moj travnik noter gredo. Temu, kar vidimo, lahko dajemo različen poudarek. Ampak kljub temu te elemente horizontale in vertikale od tistega sproščenega in gostega zajamemo kot skico s svinčnikom na našem prvem listu papirja. Potem bomo pa to pobarvali. Nimamo veliko barvic, ampak zagotovo je dovolj, če vzamemo dve tri barve in potem niansiramo, svetlo in temnejše. Če smo prej risali črno belo, deluje potem vsaka barva tako, da se prebudimo, vsaka barva deluje in zavemo se njene neskončne dragocenosti. Zavemo se, da je ves svet prežet z barvami in da te barve lahko tudi vidimo. Torej veliko veselja pri tem. Na prvi strani lista črno belo, da drugi strani pa potem to isto temo bolj detaljirano in z barvami. Ampak na istem mestu ista tema. Eno uro časa imamo za to.

Gospa Fischer:

Krasna slika je bila, ko ste sedeli tamle na travniku. Kako ste se počutili pri risanju  z vsemi temi spodbudami iz narave? Se vam je zdelo, da lahko bolj doživite te površine in vertikale, bližino, daljavo, širino, ožino? Če to primerjate z vašim običajnim načinom gledanja narave, se vam je zdelo, da je bilo to malo drugače? V kaj ste prišli s tem? Je bilo kaj drugače? Ali lahko to tudi malo primerjamo, tudi formuliramo kaj je razlika in v čem?

Odg.: Bolj si pozoren na podrobnosti, na sence, svetlobo kot pa drugače. Podrobnosti opaziš, pa kako se ena rastlina sklanja k drugi. Življenje začutiš v rastlinah. Toliko posameznosti je, da z risanjem nisi nikoli na koncu.

Gospa Fischer:

Normalno seveda odpremo svojo dušo in rečemo, kako lepo. Ampak reči kako lepo je, je pogosto spontana reakcija. Razen če je nekaj res tako lepo, da nas ta vtis kar posesa v sebe in potem reagiramo. Ja, krasno je, da se na nek poseben vtis res sploh odzovemo. Tako pogosto se nam dogaja, da vidimo prekrasno mavrico. Večina ljudi sploh ne gleda mavrice. Veliko je že to, če dovolimo, da nas neka stvar nagovori, da nas vzpodbudi. Razlika je pa bila, da je bila aktivnost danes nekaj, kar smo mi naredili, aktivnost je izhajala iz nas. Ne samo, da pogledamo kje je posebej lepo, kje je posebej dramatično, temveč, preprosto stojimo na mestu, kjer smo in potem zaznavamo, kaj je okoli nas. Vir aktivnosti je drug in ne vodi me tisto, kar mene na poseben način hrani. In s tem opazimo, da se lahko pravzaprav sami osvobodimo, naredimo neodvisne. Od tega, da je neka stvar vedno znova samo lepa, nova, nekaj posebnega. In da to oko, ki išče, ravno tako človeka privede v čudenje, v odkrivanje. To okolje je izjemno lepo. Tako spektakularno kot Materhorn pa seveda ni. In mislim, da je to dobro. Prav za to fino ustvarjanje iz samega sebe je dobro, če ni ravno spektakularno.

Drugo, kar bo plod tega našega dopoldanskega dela pa je to, da od tega, kar nam lahko povedo oči, pridemo v nekaj skoraj kot evritmiji podobnega. Mogoče se spomnimo, kar smo danes zjutraj pri evritmiji delali? To, se pravi, gremo v ožino in v notranjost, in potem v širjenje. To je praprot. Zgoščevanje, priti k sebi in potem izdihniti na veliko, s celim telesom, v širino. Narava to nenehno počenja. V temi, v skrivnostnosti ali pa v gibanju, tako, da ima človek občutek, da postane čisto svetel. Čisti sanjač postane. Lahko bi  tudi rekel, da se giblješ v simpatijo in antipatijo. Geste narave so prav tako pomembne in tudi te geste narave prihajajo od bitij. In če bolj pazimo na to, na te elemente, ki sem jih danes dopoldan imenovala, potem hodimo skozi svet z zavestjo kvalitete. Zavedamo se gest, zavedamo se kvalitet in tako nekako dovoljujemo, da v nas zazveni govor narave. Na ta način postanem višji organ resonance za naravo. Danes zjutraj smo poskušali zajeti te velike geste metodično.

Sedaj pa predlagam ravno nasprotno vajo. Namreč, da si vsak izbere eno posamezno stvar iz narave in da se popolnoma osredotočite in se poskušate povezati s to posameznostjo. Te neverjetno velike formacije tu okoli nas, ali je ta divja gora tu na južni strani ali gozd ali travnik in rob gozda. Vse je stkano iz konkretnih posameznih elementov, ki so na čisto konkretnem mestu po sebi. Moj predlog bi bil, da si vsak izbere eno tako posamezno stvar. Nekaj primerov bom imenovala. Tukaj je metuljnik (bodleja) vijoličaste barve. Človek bi si lahko izbral en tak cvet, mogoče imamo pa srečo z metuljem na njem. In osredotočimo se torej na tako socvetje. Ampak ne tako kot da bi to socvetje odrezali in ga dali v nek steklen zabojček. Okolje, to kar je okrog cveta na metuljniku, naj bo še malo zaznavno, ampak naj ostane samo skicirano kot nekakšno ozadje. Pomembno je, da preden posežete po svinčniku, to posameznost tako dobro opazujete, da odkrijete, tako veliko kot mogoče, posebnosti, presenetljivih lastnosti stvari. Na primer kako je posamezen cvet umeščen na svojem peclju, oz. V tej čašici. Drug primer, tu imamo ogromno močvirske preslice. In vsi vemo kakšna je. Ampak kakšno je steblo, kakšna je igla na steblu, torej odkriti te posameznosti, fine stvari, tiste stvari mimo katerih vedno hodimo in jih ne opazimo. Celo če srečamo njivsko preslico in rečemo, aha, njivska preslica, morda takih posebnosti ne opazimo. Ali pa si izberemo eno rastlino na travniku. Izberimo si eno posameznost in potem malo okolja, ki pravzaprav tak svet to rastlino tam nosi. Zelo vesela bom, če veliko tega nastane. Je ena posameznost, ki naj ne bo čisto abstraktna, ki naj bo tudi po sliki sodeč, kralj v vašem gledanju.  Lahko je tudi jabolko na veji. Kar je pa potem pomembno je, kako je to jabolko s pecljem pritrjeno na veji. To je pri jabolku čisto drugače kot pri hruški. Upam, da vam bo v veselje. In kot rečeno brez ambicije, da so to umetnine. S tem pa, da se z okoljem ukvarjamo tudi na ta način da slikamo, se ta proces čisto drugače z menoj poveže.

Meta: Moje vprašanje je, na eni strani to z dvema Jezusoma pripravljanje primernega človeka za inkarnacijo Kristusa. Druga stvar pa je, pravijo da vsak človek nosi Jezusa v sebi, če mu da prostor v svojem srcu. Če je to res temu tako, ali potem jaz rečem, dragi Jezus ali Kristus, tukaj je prostor za tebe, ali mogoče le tako, da človek mora določene kvalitete imeti, da se to lahko zgodi. 

Najprej bomo zbirali vprašanja:

-Včeraj ste govorili o poduhovljenem načinu razmišljanja. Jaz bi rada to slišala še enkrat bolj plastično, mogoče podkrepljeno s primerom.

-Še na isto vprašanje, namreč kakšno je razmerje med mističnim dojemanjem duhovnega in z jasnim praktičnim razmišljanjem in poglabljanjem v spoznavanje narave. To je v zvezi s prejšnjim vprašanjem.

-Imam otroško vprašanje. Kakšna je razlika med besedo Sveto pismo in Biblija?

Meta: Še eno vprašanje imam, kaj je pravzaprav vest. Ali je vest nekaj meni lastnega ali je vest nekaj božjega v meni?

Gospa Fischer:

To so pa razsežna vprašanja, teme. Tudi dosti različna vprašanja so to. Na nobeno vprašanje pa ni preprosto kar tako odgovoriti, razen na vprašanje Biblija in Sveto pismo. Za odgovore na vprašanja potrebujemo prostor, da stvari razvijemo.

Gospod Fischer:

Pa začnimo z Biblijo in Svetim pismom. Razlike ni. Biblija pomeni knjiga, in če temu rečemo potem Sveto pismo, je to bližje temu, kar nas približa samemu zvoku te besede Biblos. Pismo, pisanje je bilo prvotno nekaj, kar ni znal vsak, ni znal vsak pisati in brati. Ampak tistemu, kar je bilo zapisano, se je pripisovala resnica. Zapisano je resnica, tako so ljudje razumeli.  Govori se o pisanju zvezd. Ker so zvezde take kot v resnici so. Sveto pismo opisuje bolj tisto, kakšen naj bo naš odnos do tega. Biblija pa meni bolj tisto, kar je v knjigi napisano. Vsebina je pa seveda ista.

Gospa Fischer:

Kar se pa tiče dveh Jezusov, ali je komu od prisotnih ta ideja, da sta bila dva Jezusa, nekaj čisto novega? Je to komu popolnoma nova stvar?

Odg.: ja

Gospod Fischer :

Eno stvar bi poslal naprej in podčrtal to, o dečku. Jezus, ki je od krsta na Jordanu nosil Kristusovega duha, je bil eno bitje. Ta Jezus, ki je nosil od krsta na Jordanu Kristusa. Posebnost na tem Jezusu, enkratnost na njem, je bila to, da je tri leta zmogel, lahko nosil nenehno tega Kristusovega duha v sebi. Predstavljajte si nek posebno svečan trenutek, ko res svojo dušo lahko približamo Jezusu Kristusu. In dobro je, ko se taka svečana ura konča. Ali pa mislimo na dneve praznovanja. Vedno so v bistvu samo trenutki, ko se človek zmore odpreti za Kristusa. Jezus pa je to zmogel tri leta neprestano, nositi Kristusa. Kadar učencem rečemo, da maša traja eno celo uro, se jim zdi to zelo naporno. In predstava, da bi maša lahko trajala en cel dan, ali cel teden, en mesec, eno leto, tri leta, pobledeli bi vsi. Jasno. In da je Jezus to zmogel, nam pove, da  je bilo njegovo telo potrebno na poseben način pripravljati, na kompliciran način pripravljati, da je to zmogel. In če lahko govorimo o tem, da sta bila dva Jezusa, potem se to v bistvu nanaša na pripravo, da je ta Jezus zmogel nositi Kristusa v mogočnih razsežnostih in neponovljivo.

Ga. Fischer:

Štiri evangelije imamo. In lahko bi rekli, da je to absolutni minimum, da bi lahko  to neverjetno obsežno bitje in njegovo življenje samo približno predstavili. Veliko stvari najdemo v vseh ali dveh ali treh evangelijih, torej najdemo opise istega dogajanja. Toda temeljna razlika je npr. da se samo pri Mateju in pri Luku sploh govori o rojstvu, o oznanjenju in o rojstvu Jezusa. Markov in Janezov evangelij začenjata pravzaprav šele z življenjem po krstu na Jordanu. Le Matej in Luka govorita o oznanjenju in o rojstvu Jezusa.

Če mi ti dve zgodbi pogledamo, potem lahko rečemo, da sta zelo različni. Pri Mateju najdemo dolg predgovor, o mnogih generacijah, prednikih tistega para, ki se imenuje Marija in Jožef. Pri Luku se o prednikih najprej ne govori. Zelo kmalu pa se govori o Marijinih starših in potem tudi o starših, ki se imenujeta Marija in Jožef. Nekaj bom dodala. Pred nekaj leti sem dobila ljubeznivo pismo od kolega, s katerim se dobro razumem. In on mi je napisal, da si lahko dobro predstavlja, da bi želela enkrat delati čisto nekaj drugega kot biti duhovnica pri krščanski skupnosti. Ampak, da ni pričakoval, da vodim tako avanturistično dvojno življenje. Temu pismu je priložil članek iz časopisa, iz greenpeace-ovega časopisa. In tam so opisali avanturistično življenje ženske, ki vozi gumijasti čoln. Ta ženska  je vozila gumijasti čoln ob priložnosti kampanje za volitve. Ime ji je bilo Gwendolyne Fischer. Moje ime ni tako pogosto. V tem primeru pa je šlo res za žensko s popolnoma identičnim imenom, Gwendolyne z ipsilonom tako kot pri meni in Fischer s sch-jem. Ampak po pravici vam povem, mene nihče ne bi nikoli spravil v gumijasti čoln.

Torej dogaja se, da srečamo isto ime, sicer so pa osebe za katere gre, zelo, zelo različne. Oprostite to banalno primerjavo, toda na nek način bi se to lahko preneslo tudi na ta dva dečka, o katerima je govor v Matejevem in Lukovem evangeliju. To je ena mojih najljubših tem. Ure dolgo bi se lahko o tem pogovarjali. Ampak v zvezi z Matejem lahko rečemo, ti starši so živeli v Betlehemu. Betlehem je staro hebrejsko mesto, za kralje, kraljevsko mesto. In Hebrejci so poznali to družino, torej poznali so jo, v zavesti so jo nosili. To so bili člani kraljevske družine. In v Matejevem evangeliju sploh ni govora o nekem dolgem potovanju. In ko se ta otrok tam rodi, lahko rečemo, da se je rodil doma. In k temu otroku pridejo tisti trije sveti kralji ali magi ali modreci. Tega otroka so dolgo zelo intenzivno pričakovali. In tisti trije kralji, ki prihajajo iz oddaljenih dežel, to niso običajni kralji, ki so podedovali kraljestvo, ker je bil tudi njihov oče kralj in naj bi tudi sedaj vladali, temveč so bile resnično za tiste čase visoko razvite osebnosti, ki so zagotovo za druge ljudi imeli neke naloge, naloge vodenja. Toda ti so imeli predvsem eno notranjo, neko duhovno nalogo. Tri zelo različne naloge so imeli.

Eden od njih je imel nalogo, da nosi v svoji zavesti kar najbolj intenzivno vse tisto, kar so se ljudje naučili v čisto prvi kulturni epohi razvoja človeštva. V tisti kulturni epohi, ko so bili ljudje še tako narejeni, da so neverjetno jasno lahko gledali v duhovni svet, doživljali, gledali duhovni svet. Kjer so še popolnoma jasno videli od kod mi prihajamo in so negovali to zavest. To so že bili ljudje, ki so živeli na Zemlji, ampak so imeli zavest o tem od kod prihajajo na Zemljo. To je bila indijska kulturna epoha.

Drugi kralj je imel nalogo, da nosi v sebi vse, kar se je dogodilo v drugi kulturni epohi imenovani perzijska, takrat je bil neverjeten napredek dosežen. Da nosi v sebi ne samo, kar so se ljudje naučili, temveč vse tiste preizkušnje, katerim je bilo človeštvo tistega časa izpostavljeno. In kar se je takrat kot popolnoma nova orientacija nekako predala človeku. Na novo se je človek usmeril. Torej šlo je za to, da človek ni gledal samo nazaj v tiste svetove od koder prihaja, temveč da se posveti Zemlji, da Zemljo preobrazi. V perzijski kulturni epohi so razvili plug. Začeli so razvijati žita iz trave, mi nadaljujemo njihovo delo. Naloga, ki jo je človeštvo takrat dobilo, je glasila: Zemljo tako preobraziti, da bo tistega dne, ko jo bo človek zapustil, da bo Zemlja preobražena. Takrat je tudi prvi čas v zgodovini človeštva, ko se je človek prvič zelo intenzivno soočal tudi z bitji zla. Ko naj bi se človek v veliki epohi razvoja naučil, da zlo, tisto divje, tisto kar nas preprečuje, omejuje, kar je agresivno, v svetu živi. Človek je bil soočen z dejstvom, da mora to zlo akceptirati kot izziv in ne samo v svetu zunaj, temveč vsak tudi v sebi.

Tretji kralj naj bi v sebi nosil zavest o egipčansko-kaldejsko-babilonski kulturi. O tem bi se seveda lahko dolgo pogovarjali. V tistem času so torej ljudje spoznali moči ozdravitve.

Torej tisti trije modreci so nosili v sebi plodove vse kulturne zgodovine do tedaj. Predstavljali so človeštvo, ki je vedelo, da mesija pride in je mesijo pričakovalo. In s tem, da so ti modreci šli k temu otroku, ponujajo pravzaprav z molitvijo pred otrokom, da bi ta otrok, ki naj bi nekega dne postal posoda, ki nosi Kristusa, da bi ta otrok sprejel vse to, česar so se ljudje vse do tistega časa naučili, kar so delali, kar so pretrpeli. Da bi tisto, kar je človeštvo do dotlej doživelo, lahko vključili v novi tok, ki se je z njim začenjal, ki je prišel na svet s tem dogodkom, s tem otrokom. Lahko vidimo, da otrok, ki ga opisuje Matejev evangelij, opisuje otroka, v katerem živi taka individualnost, ki je od samega začetka zelo močno, najmočneje povezana s človeškim razvojem do tedaj. Lahko bi rekli, da je bil ta otrok neka prastara človeška duša, ki je vedno spremljala v bistvu razvoj človeštva in se je vedno znova pojavljala na svetu kot učitelj, kot vodja. Zato, da bi ljudje lahko nove naloge sprejemali. In ti trije modreci so tudi vedeli, katera duša se je inkarnirala v Jezusu. To je bil Zaratustra, eden največjih učiteljev in posvečencev človeštva. In ena najpogumnejših človeških duš, ki je vedno znova opogumljala ljudi, da se lotijo novih izzivov. Ki pa nikoli ni pozabila zaradi česa, kakšen je cilj tega. Ki je ohranjala zavest za moči ljubezni, ki tkejo v božanskih svetovih in ki naj bi jih mi ljudje pritegnili na to novo mesto, Zemljo, torej sile, božanske sile Sonca.

V Lukovem evangeliju pa nam predstavljajo čisto drugega otroka. Poznamo zgodbo o Mariji in Jožefu, ki živita v Nazaretu in ki morata na dolgo pot, dokler ne prideta v kraljevo mesto Betlehem. Saj tudi onadva pripadata po poreklu Davidovi liniji. Potujeta torej tja in tam se rodi otrok v teh težkih pogojih. Eden govori o votlini, drugi govori o hlevu. Tam ni kraljev, tja pridejo pastirji. In ti starši s tem otrokom morajo ostali v tem hlevu, v tej votlini tako dolgo, ker to predpisuje judovski zakon, dokler ne mine 40 dni očiščevanja. Potem sta šla preko Jeruzalema nazaj v Nazaret. In otrok v čisto mirnih in preprostih razmerah v Nazaretu odrašča. O kralju Herodu ni govora. Nobenega bega v Egipt ne najdemo tam. Popolnoma druga signatura tega dogajanja. Ta otrok pa, ki je tam rojen nima nobenih zemeljskih izkušenj. Za tega otroka je bilo neznansko težko pridobiti ročne spretnosti. Judovski dečki so morali vzeti v roko nekaj za pisanje in se naučiti pisati. Njemu je bilo to zelo težko, da se nauči toro na pamet. Vse, kar se je nanašalo na spretnosti, ki jih človek na Zemlji potrebuje, mu je padalo težko. Tako težko, da bi danes ta otrok verjetno veljal za prizadetega. Ampak ta otrok je izžareval nekaj takega, kdor je tega otroka videl, je bil pretresen do srca od neverjetne ljubezni, ki je od tega otroka izhajala. Od neverjetne ljubezni, s katero je srečeval in pogledal vsakega človeka ali žival. Vse je ta otrok obdaroval z neverjetno ljubeznijo. Neko žarenje ljubezni, ki je kar svetilo v njem. Ta duša se je takrat prvič inkarnirala na Zemlji. To je bila duša, ki je iz duhovnega sveta spremljala inkarniranje ljudi na Zemlji, ampak sama še ni bila nikoli v nekem fizičnem telesu na Zemlji. Torej rekli bi popolnoma nedotaknjena, popolnoma nedolžna. Popolnoma nedotaknjena, neomadeževana od tistega, kar lahko imenujemo greh. To se pravi, ta omadeževanost, ki se potem izraža v ‘mislim na samega sebe’, ’važno je, da jaz več dobim’ in podobne stvari. To je tisto, kar lahko imenujem omadeževanost, kar se izraža v tem, da nekoga gledamo z antipatijo ali pa z nejevoljo. Tisto, kar nas vodi k temu, da sebe preveč izpostavljamo, preveč precenjujemo. V tem otroku ni bilo sledu o tem. Ta otrok se je tako lahko povezal z drugimi ljudmi kot da bi drugega človeka v popolnosti sprejel vase takega kot je. Največja čistost in ljubezen, taka kot si jo lahko predstavljamo, da lahko samo neposredno pride iz duhovnega sveta, iz raja. Ki je deloval ozdravljujoče preprosto s svojo prisotnostjo.

In otrok, kot ga poznamo iz Matejevega evangelija, torej ponovna inkarnacija Zaratustre, to je bila duša, ki je vse usode na Zemlji sama preživela, prestala. In je imela toliko izkušenj na Zemlji, toliko zemeljskih modrosti, torej v teh dveh otrocih imamo dve nasprotji, ki jih pravzaprav tudi v sebi poznamo. In to je tudi v zvezi s tem, kar je Meta vprašala v zvezi z vestjo in tudi s tem, kar je gospa iz Avstrije vprašala v zvezi s poduhovljenim načinom razmišljanja. Kako nepokvarjene, čiste moči iz neba pritekajo in pridejo na Zemljo v enem otroku in na drugi strani in pride duša, ki je prežeta z izkušnjami življenj na Zemlji, ki je brat, ki vse pozna, kar kdorkoli lahko pretrpi. Torej, ki pozna vse, kar nosim izkušenj in ran.

In ta dva otroka sta se povezala na enkraten način. Popolnoma sta se zlila ta dva otroka. Bar micva praznik, je neke vrste praznik preizkušenj, ki so ga v Izraelu praznovali dvanajst letni dečki. Ta dva dečka sta se ob tem prazniku preizkušenj kot zlila v enega. Povezala sta se na neverjeten način, tako da lahko rečemo, da je tisti, ki je bil popolnoma čista duša, sprejel v sebe vso modrost dečka, ki je bil v prejšnji inkarnaciji Zaratustra. Lahko bi tudi rekli, da se je ponovno rojeni Zaratustra žrtvoval v to posodo nedolžnega otroka, popolnoma nedolžnega, prvič rojenega na Zemlji.

Misterij krščanstva namreč, so misteriji ljubezni. In vse izkušnje na Zemlji, vse sposobnosti, vse trpljenje, vse je treba postaviti v ljubezen. Od tega dvanajstega leta starosti imamo potem v tem nekakšnem dvojnem bitju pred seboj reprezentanta človeštva, kjer je združena ljubezen na eni strani in na drugi strani vsa modrost in vse zemeljske izkušnje. Potem je minilo še 3×6 let, ko je to bitje moralo preživeti izkušnje in eno od teh preizkušenj bom sedaj omenila, saj ima opraviti s temo spiritualni način razmišljanja. 18 letni deček, to se pravi po šestih letih, 12 let je 2×6 let, po tretjih šestih letih potuje osemnajstletni deček skozi Izrael in dežele okrog Izraela in pride do starega zapuščenega oltarja. Morda je bil Mitrej. Mogoče pa tudi Eskulap, na vsak način poganski oltar.

Kaj je bilo bistveno pri poganih? Poganski narodi so na impozanten način zaznavali božje v naravi. Npr. zdravljenje se je tam dogajalo tako, da so bolnika nekako uspavali. V spanju so ga terapevti spremljali in ali je on sam doživel v tem stanju kaj mu manjka in katero zdravilno rastlino za to potrebuje ali pa so svečeniki, terapevti okrog njega v tem času, ko je bolnik bival v spanju v duhovnem svetu, zaznali sami motnjo in kaj ta bolnik potrebuje. To je bilo potapljanje v nekakšno gledanje. In ti misteriji, tudi eskulapski misterij zdravljenja, so postali dekadentni. Tega niso več delali na dovolj čist način. Sposobnosti so se zaradi tega poizgubile. Če pa mi hočemo nekaj imeti, čeprav tega ne obvladamo več dobro, potem se pojavlja ali nesigurnost ali korupcija. Lahko bi rekli, čas šamanizma je minil. In to je tisto, kar je doživel Jezus na poti skozi Izrael in sosednje dežele. Namreč, da bolni ljudje nimajo več dostopa do ozdravljujočih sil. In da so potrebne nove poti. Da je star svet postal dekadenten.

Torej, če govorimo o dveh dečkih Jezusih, moramo videti pred seboj, da se je Kristus inkarniral v tisto bitje, ki je najmočneje nosilo v sebi vso usodo dotedanjega človeštva. Toda, ki je vedelo tudi, kako zelo človeštvo potrebuje obnovo in novo zdravje. Obenem se je Kristus inkarniral v bitje, ki je na najbolj čist način poosebljalo ljubezen. Ljubezen, ki je bistvu nova moč zdravljenja. In naša vest je nekaj, kar zgleda kot prirojeno človeku. Je nekaj kot sporočilo v človeku, toda sporočilo iz sveta iz katerega prihajamo. Pred našim rojstvom smo vsi živeli v skupnosti z bitji duhovnega sveta, ki so nam dajala samo najboljše, ki so nam pomagala, da smo v stanju dobro oblikovati svoje telo, da dobro zasnujemo svojo usodo, z bitji, ki so nam neskončno pomagala, da se lahko ponovno inkarniramo in ki so nam pomagala, da se osredotočimo na to, kaj v tem življenju na svetu hočemo in moramo storiti. In naša vest je ustvarjena, naša vest je kot spomin na ta impulz iz časa pred rojstvom. In je kot spomin na način, kako je duhovni svet meni pomagal. Kakšen je bil odnos duhovnega sveta do mene. V tem torej je na eni strani spomin, na drugi strani pa je skrit namen in cilj mojega bivanja na Zemlji. In naša vest se oglaša, če se od tega cilja oddaljujemo, če se oddaljujemo od tistega, kar sami najgloblje v svojem srcu nosimo. In če s soljudmi ne delamo tako kot soljudje to potrebujejo in ozavestiti si to dogajanje je nekaj, kar našo vest spet nekako oživlja. Vest se lahko bolj aktivira in je lahko tudi bolj diferencirana.

In vse tisto, o čemer smo se včeraj in danes pogovarjali, je namenjeno pravzaprav temu, da način razmišljanja spiritualiziramo. To pa pomeni, da ozavestimo tisto, kar nosimo v sebi kot nekakšno vzpodbudo našega načina življenja. Da iz dobrega instinkta dvignemo te vsebine v zavestno delovanje. Kar pomeni, da si iz svojega Jaza zastavljamo svoje lastne cilje. In na ta način stvar lahko tudi komuniciramo in lahko  bi tudi rekli, na ta način lahko stvar tudi objektiviziramo. S tem zavestnim načinom življenja pridobimo moč, ki tistim instinktom, ki jih ali izgubljamo ali pa, ki postajajo nečisti, kot takrat enkrat, ki predstavljajo zdravo protiutež za te instinkte. Mi bomo iz instinktov vedno manj lahko črpali. Točno formuliranje je, z načinom razmišljanja premostiti prepad do božjega. To je ravno to, kar tu delamo. Točno si ogledati na Lukov in Matejev evangelij. Ne kakorkoli, temveč točno pogledati, ozavestiti si, kaj je zapisano. Razjasniti si razloge zakaj je drugače zapisano. In potem opazimo, da imamo vsi v sebi kvaliteto Mateja in kvaliteto Luka. Modrost in ljubezen, kar pa je naša naloga, da se mora eno z drugim združiti. Z našo vestjo. Kaj je res, lahko mislimo. Z našo vestjo se potem odločimo: tako bom usmeril svoje življenje. To je bil sedaj poskus, da odgovorim na ta tri velika vprašanja.

Vprašanje: Bi jaz lahko nekaj vprašala? Jaz sem nekje prebrala, da so ti štirje evangeliji, da predstavljajo fizični nivo bivanja, eterični nivo, duševni in duhovni.

Gospod Fischer:

Iskali in našli so različne nivoje v evangelijih. Stari cerkveni očetje so našli in razlikovali fizični, psihični in duhovni nivo kot različne aspekte, žaromete, ki osvetljujejo vsebine in kažejo na določene stvari. Lahko pa diferenciramo še naprej. Vprašamo lahko, kaj je bilo fizično v Palestini resničnost? To je vprašljivo, če zgodovinsko znanstveno na stvar pogledamo. Res se lahko vprašamo ali je bilo res tako. Teologi 19. stoletja so delali na tem in našli so, da je tisto, kar je zgodovinsko in znanstveno mogoče dokazati, mogoče napisati vse na eni sami strani. Kljub temu lahko pridemo do sigurnosti in do te sigurnosti so vedno znova prišli, da tisto, kar ni v drugih kronikah zapisano, da je kljub temu bilo tako, fizično je bilo tako. Da je on prišel v Jeriho in bilo je 15 leto cesarja Tiberija. Torej čisto zemeljska stvar in to je pravzaprav stvar, ki je v evangeliju nekaj posebnega, da to ni samo nek mit kot trojanska vojna, kot saga o Sigfriedu, ki sta, tako ena kot druga, duševno in duhovno zelo aktualni. Nekaj posebnega v evangelijih pa je, da so se dogodili v fizičnem svetu.

Druga zgodba. V drugem sloju torej se odgovarja na vprašanje kaj se dogodi s človekom, če resnično nosi Kristusa v sebi. Ali lahko ostane tak kot je bil prej, v katero smer se razvija, kakšne so posledice? Evangelij odgovarja na to vprašanje. Odgovarja tudi na drugo vprašanje. Namreč, kaj se dogodi z Bogom, ko postane človek? Ali lahko ostane vsemogočen kot prej? Ali lahko razvija svoje moči? Čemu se mora odreči Bog, če živi v človeškem telesu? Tudi na to evangelij da odgovor. Pomislite na trenutek na Veliki četrtek zvečer. Vojaki pridejo in ga hočejo vzeti s seboj. On pa pristopi k njim in vpraša, koga iščete? In oni padejo v nezavest. Ne zdržijo  mogočnosti svetlobe, ki od njega seva. Ti odrasli, ti vojaki padejo v nezavest. In potem je rekel, kaj ne mislite, da bi jaz lahko svojega očeta v nebesih prosil, da mi pošlje 12 legij angelov? Toda tega ne naredi, temveč se umakne in ko vojaki spet vstanejo, vpraša še bolj zadržano, koga iščete?  In s tem omogoči, da ga aretirajo. Samo primer je to, čemu vse se to božanstvo mora nenehno odrekati, če hoče živeti v človeškem telesu.

In potem ne najdemo v evangelijih samo odgovorov na ta vprašanja, temveč tudi poduk. Besede, ki človeka lahko spremljajo skozi življenje. Prosite, iščite, trkajte! Kot primer: besedo, ki jo človek lahko vzame v življenje, kamorkoli s seboj in govora je o tem, svet želim srečevati tako, da svet prosim za nekaj. Svet želim srečevati kot iskalec in seveda tudi soljudi, ne samo svet. In tam, kjer niso vsa vrata odprta, bom najprej potrkal. Mogoče se bodo ena ali druga vrata še odprla. Druga beseda: resnica te osvobaja. Tudi to lahko človeka spremlja skozi življenje. Če zgleda enkrat neresnica bolj udobna, če se enkrat zdi, da bi človek lahko nekje našel bližnjico, potem me to veže. Resnica osvobaja, če se zavedam tega. Mnogo takih besed, izpovedi najdemo v evangeliju. Te izpovedi pa si lahko sami izberemo, vzamemo za svoje.

In potem najdemo v evangeliju tudi mesta, ki človeka neposredno povezujejo s sfero življenja, s sfero življenja Kristusovega načina govorjenja. Posebno je to prisotno v Janezovem evangeliju. Tam kjer je v notranjosti rezonanca, tudi če razum temu ne more vedno slediti. Pomislite na prolog Janezovega evangelija, na katerem človek lahko doživi resničnost, tudi če nisi filozof. Torej sloji, ki jih lahko srečamo in katerih končni smisel v bistvu tudi je, da se evangelij vedno znova prebira in tudi objavlja, ne samo čita, prebira, temveč, da se Kristusova beseda res sliši in lahko sreča našo dušo. Torej različni sloji, v katerih lahko evangelij sprašujemo, v katerih nam evangelij lahko nekaj da. Če bi hoteli, bi lahko našli tudi členitev na štiri kot je Jelka rekla, lahko bi jo pokazali. Lahko bi dodali nivo življenja, ki pa se dogaja v govorjenju, duševni nivo, nivo mita, ki velja za vse čase. In potem seveda duhovna dimenzija, o kateri je gospa prej govorila glede na svete tri kralje. Mogoče bi to na tem mestu lahko še bolj podkrepili. Tudi fizični nivo je seveda bil. Oni so prišli v Betlehem in so Heroda spravili ob živce. In to je tako bilo. Duševni nivo bi lahko pokazali tako, da pravzaprav vse duševne moči, ki jih v sebi imamo, življenje naših misli, življenje naših čustev in življenje naše volje najdemo reprezentirane v treh kraljih. Torej so reprezentirani v teh treh kraljih in v tem, da poklekajo pred otroka. In spiritualna globina nam postane jasna, če razpoznamo, do so bili ti ljudje in kaj je bila njihova duhovna naloga. Še en stavek. Na vsakem mestu v evangeliju pa ne moremo pričakovati vedno vseh slojev naenkrat. Enkrat se pojavi en sloj bolj jasno v ospredju, drugič drugi. Da so pa sloji v sebi identični, da se v enem sloju ne pove nekaj drugega kot v drugem, to nam daje varnost, to nam daje razlog za to, da vemo, temu je bilo res tako.

Petje viva, viva la muzika in aleluja.

Aleluja: torej najprej prihaja nekaj od zgoraj, nežno in potem mi odgovarjamo od spodaj navzgor. Tam potem najprej dihamo in potem spet začnemo z amen, ker je tja gor potem dolga pot. Potem se pa stvar obrne. Aleluja odgovori od spodaj, amen pa prihaja od zgoraj (petje.) Še enkrat poslušamo tretjo vrstico.  Ne razširiti preveč, raztegovati ( še enkrat petje aleluja.)

Gospa Fischer: Kaj pa je nasprotje petja?

Odg.: petje; tišina;

Gospa Fischer:

Petje je govor, ki je nekako vzvišen,  nekaj vzvišenega, nekaj kar oblikuje okolje. Zmerjanje in kreganje pa je nekaj takega, je nekaj, kar je ponižujoče, ponižujoč način govora. Goethe zahteva, da njegov Faust skoraj začne z nekim govorom na nebu. In nadangeli pojejo, častijo.

Angeli pojejo, častijo in potem malo pozneje pride Mefisto in on ima spet neko stvar nad katero se pritožuje in odgovor, ki ga na to dobi je, ali vedno prihajaš samo da bi se pritoževal? Nikoli ti ni nič prav. Pritoževati se, slaba volja, vedno potegneš tisto ven, kar je slabega. Petje pa je nekaj dvignjenega, nekaj, kar daruje okolju, tak način govorjenja. Pritoževanje pa je nekaj, kar zbija, dela ozko.

In s  tem smo pravzaprav sredi naše teme, četudi bom nekaj stvari še pripomnila pred začetkom. Da bi se potem ukvarjali z vprašanjem, med drugim na kakšen način lahko delamo dobre stvari na svetu? In k temu sodi tudi, na kakšen način lahko razrešimo elementarna bitja. Ampak en odgovor že imamo: s tem, da pojemo. To se krasno širi v okolje.

Nekaj bi samo še dodala k mojemu včerajšnjemu predavanju. Pripovedovala sem o tem zdravniku, ki je imel to doživetje klinične smrti. Globoko presunjen je bil nad prisotnostjo, prezenco Kristusa. Vedno znova presunjen je bil predvsem nad tem, zaradi Kristusovega pogleda, presunjen je bil nad tem, kako ga je Kristus sprejemal, vsega takega kot je, z dobrim in slabim. Kako ga je Kristus sprejemal v tem pogledu, ki ga je nosil, ki ga je grel, sprejemal. On se je spet vrnil na Zemljo, spet je prišel v svoje telo. Na Zemlji pa se ni zlahka spet počutil doma. Veliko stvari se je dogodilo. Ko je potem doživel tega človeka z dolgo brado, WBC-ja, je bila ena od stvari, razen te moči, ki jo ta človek izžareva, predvsem pogled v očeh tega moža. Pri tem človeku je on opazil, da človek ne mora umreti, da bi našel ta pogled. S sklepom: jaz hočem živeti za ljubezen in iz ljubezni, se je pravzaprav Kristusov pogled vtkal v pogled WBC-ja, ta pogled  sprejemanja, ta svetel pogled. Pri tem je opazil, da človek  ne more umreti, da bi ga našel, oz. da bi mu služil. Naš mladi zdravnik, ta Ritchy, se je namenil, da se nauči tudi on živeti s tem pogledom.

To je to, kar mi pri obredu za človeka v tej novi obliki maše vedno znova tudi izgovarjamo. In sicer s tem, da rečemo Kristus v nas. V latinski katoliški maši konsekventno govorijo Dominus Vobiscum, Bog, Gospod, bodi z nami. Razlika torej je tisti preskok pri obredu za človeka pri nas narejen je v tem, da vso mašo vedno znova ponavljamo, da ni stvar v tem, da gre on le z nami kot nam najbližji, tisti, ki nam da največ poguma, ki nas najbolj razume med našimi brati. To namreč je skrito v besedi Dominus Vobiscum, temveč, da se skušamo naučiti, da je v meni. Da iz mene in skozi mene tako deluje  v svet. To je tisto neverjetno, kar je Ritchy na WCB-ju doživel, da mi svetu lahko nekaj dodamo, nekaj, kar sicer v svetu je kot smo si to stvar danes tudi ogledali. Kristus je v svetu, v Zemlji je, njegova kri je zemljino obhajilo. On je v okolju Zemlje od tistega časa. Človek pa to delovanje Kristusa lahko zelo dvigne. In od človeka je odvisno ali bo Zemlja zdržala in ali bodo bitja, ki so z Zemljo povezana, dosegla z Zemljo vred njen cilj. Ali pa bo Zemlja oz. en del bitij potegnjen v smrt materije. To bom povedala še enkrat, ker je to zelo pomembna stvar. Torej od tega, kako se človek obnaša je odvisno, kakšna bo usoda Zemlje kot materije pa tudi kakšna bo usoda bitij neverjetno številnih nevidnih bitij, ki so z njo povezana in ali bodo odrešena in ali bodo smela participirati  na bodočnosti ali pa bodo potegnjena v smrt materije.

Dragoceno izkušnjo bi vam rada še povedala. Preden sem odpotovala na kongres v Dornach pred dvema ali tremi leti, govorila sem  v Goetheanumu, v veliki dvorani, okrog 1000 ljudi je bilo tam prisotnih. In večer potem, bil je krasen pomladni dan, sem prišla z vlakom in zelo dobra prijateljica je prišla po mene na postajo. Rekla mi je, danes je tako vreme, da lahko vidiva Alpe. In potem sva se odpeljali na  Gempen, to je krasen bukov gozd.  Ko se poganjki bukve, brsti bukve začnejo napenjati in odpirati, naredijo kot majhna okenca. Ves ta gozd je bil ena sama čarovnija majhnih vrečic okenc. In ptice so pele tako lepo. Večerna zarja na nebu. In resnično sva videli angele, vse žareče v večernem soncu. Čudovito! Tak večer kot si lepšega človek še misliti ne more. Potem se je zgodilo nekaj. Nekaj na čemer sem opazila, da vsa narava pravzaprav čaka na neke vrste stopnjevanje. Bilo je namreč tako, da je naenkrat od zgoraj vrha Gempna očitno nekdo trobil na švicarski dolgi rog, to je tak silno dolg instrument. Tak globok čudovit zvok ima, ki potem zazveni skozi vso pokrajino. To  je bilo tako globoko doživetje za mene, ta večer, ki je bil nepopisno lep. Potem pa ton, ki ga je ustvaril človek, ki pa je absolutno ustrezal temu razpoloženju in tej pokrajini. In ki je celemu temu fantastičnemu večernemu vzdušju dal še neke vrste povišanje. Narava in kultura, eno k drugemu. Človek res lahko opazi na kaj narava čaka.

Ne vem ali poznate v Sloveniji to čudovito pesmico o Škrlatnem naprstecu? Poreklo je Irska in sicer saga o neki vili. Govora je o moškem, ki ima grbo. Ves je nekako zraščen in po poklicu dela metle. In nek večer je na zelo dolgi poti in ne le da nosi na hrbtu zelo veliko metel, temveč ima tudi kapo in za to kapo je zataknil eno rožo, digitalis, škrlatni naprstec. To je bila pravzaprav karakteristična cvetlica za njega in vsi so ga klicali Škrlatni naprstec zaradi tega. Utrujen postane. Usede se, da bi malo počil in zaspi. In tam na meji za spanje naenkrat nekaj zasliši, neko fino, fino, fino pesmico. Eno, en glas ali mnogo glasov. Tiho, tiho vozi srebrna ladja. In ponovno: srebrna ladja voziš čisto tiho. Spet nič. In spet to isto. In njemu postane jasno. V bistvu je to Luna, o kateri je govora. Potem si je pa mislil, vedno ponavljajo isto, ko pojejo. In on si izmisli drugo kitico. In ko vile ponovno pojejo, srebrna ladjica čisto lahno tiho ploveš, on doda brez vesel in brez tirov. In naenkrat vriskanje, in on vidi naenkrat mnoga, mnoga majhna bitja in vsa kričijo: Škrlatni naprstec, kako krasno si to spesnil. On je namreč tisto, kar vile znajo, dvignil za eno stopnjo. Iz enega stavka je naredil rimo. In plešejo in vriskajo in on se mora dvigniti in plesati z njimi. In pleše in pleše. Potem je pa tako utrujen, še bolj kot prej. In potem poje. Takrat ga pa vile pogledajo točno pa pravijo, ja Škrlatni naprstec, kako pa ti izgledaš, tako ljub človek, tako dober človek kot si ti, tako grdo grbo imaš. Mi pa vemo kako ti lahko pomagamo. Čira, čara. Naenkrat naredijo, da njegova grba odpade. Potem pa zaspi in zjutraj ko se zbudi ne ve, ali je res ali je sanjal. In potipa, grbe ni, raven človek je. Torej vile so ga ozdravile. Prasliko človeka so vtkale spet v njega.

Kaj to pomeni postati zdrav? To pomeni, da praslika človeka pride brez težav do izraza, brez zaprek do izraza. Zelo veliko lahko na tem vidimo. Vile delujejo. Stanujejo na nekem mestu. Zelo veliko dela imajo. Pripovedovala vam bom kaj delajo s petjem. Ampak obstojajo določena svobodna mesta, obstojajo trenutki, kjer se ta bitja dvignejo nad to, da venomer samo delajo. In iz tega je nastal ta stavek, srebrna ladja tiho plove. Veliko ima opraviti z atmosfero, svetlobo, zrakom, z razpoloženjem, razpoloženjem vremena. Potem pa pride človek in človek lahko  temu nekaj doda. Tako kot je tisti na švicarski rog dodal k večernemu razpoloženju, kvaliteto, ki je ne zmore nobeno elementarno bitje. Toda elementarna bitja to zaznavajo in zelo fino zaznajo ali človek tisto, kar dela, dela tako, da naravo dvigne, razvije naprej in jo s tem tako rekoč privede na višjo stopnjo ali naravo ekonomizira in izkorišča.

Torej borba proti genski manipulaciji. To je sigurno najvišja tema. Kaj dela genska  manipulacija? Točno si ogledajo rastlino. Zelo dobro poznajo rastlino, ampak oni pravijo to je dobro, to je slabo, to je dobro, to je slabo. To hočem, torej hočem npr. krompir, hočem, da ima veliko škroba, da ni veliko slabega, npr. slabo je, da je občutljiv na zmrzal. Veliko lastnosti krompirja enostavno vzamem proč, potem pa, to so namreč naredili, lahko izolirajo gen iz zvončka in ta gen vcepijo v krompir, in na ta način so razvili krompir, ki je bil odporen na zmrzal, tako da tudi na Norveškem lahko sadijo krompir. Selektivni pogled. Selektivni pogled pa je manipulativen. Zelo točno zaznava, toda kaj potem s tem zaznavanjem počne? Odtuji rastlino. Tudi naš krompir je neke vrste žlahtnjena rastlina. Ni drag krompir. Za kar pa se pri ekološkem, organskem, biološko dinamičnem kmetovanju trudimo je, da krompirja ne prilagodimo in odtujimo, temveč, da ga plemenitimo. Elementarna bitja to zaznavajo. Ampak tudi krompir, ki je odporen proti zmrzali prisili elementarna bitja v svojo službo. In sedaj vidimo nekaj, torej, da elementarna bitja ali zaradi našega, človeškega obnašanja lahko privedemo v neke vrste odrešitev, v neke vrste stopnjevanje ali pa lahko padejo v neko dodatno suženjstvo.

In v zvezi s tem je biološko dinamično kmetovanje nekaj, kar je za cel svet globalnega pomena, ker ne stremi samo k povečevanju pridelkov, ne lomi notranjih zakonov  rastlin, temveč rastlino v bistvu vodi in jo skuša spet priključiti na kozmične sile. Sile planetov in zodiaka. Tako da s posebnim uvidom v te zakonitosti določamo čase setve, čase spravila, čase nege. Preparate sploh lahko razumemo samo z novim načinom razumevanja kozmosa. Že Pavel je v pismu Rimljanom pravzaprav zelo jasno govoril o elementarnih bitjih. Formuliral je stvar takole: z velikim hrepenenjem vse stvarstvo pričakuje razodetje božjih sinov. In sinovi bogov so tisti ljudje, ki cilje stvarništva, ki so nelomljivo povezani z ljubeznijo in spoštovanjem, uresničujejo v vsej skromnosti in predvsem s spoštovanjem vsakega drugega bitja. To namreč je način, kako s človekom dela božanski svet. Lahko bi torej rekli, vse stvarništvo čaka na tiste ljudi, ki skušajo živeti iz ‘Kristus v meni’. Kaj so elementarna bitja? Če bi me nekdo hotel pridobiti za to, da vam danes govorim o Afriki, bi vi vsi vedeli, da je to nekaj nemogočega. Predstavimo si enkrat kako drugačna je Sahara od džungle. In kako neverjetno različno izgledajo deli pokrajine, živali, rastline, ljudje. Torej obširno govoriti o Afriki v enem večeru ni mogoče.

In na prav noben način ni mogoče govoriti o elementarnih bitjih obširneje kot toliko, da se samo dotaknemo določenih področij. Lahko že rečemo, da ima ta svet štiri velika kraljestva, tako kot lahko rečemo o našem svetu, imamo kamenje, imamo rastline, imamo živali, ampak poglejmo živali enkrat. Predstavljajmo si enkrat kako zelo različna sta bolha in slon. In tako je tudi npr. med bitji, ki živijo v zraku zelo veliko razlik. Te razlike so še mnogo večje kot je razlika med bolho in slonom. Tako kot lahko rečemo, imamo svet živali, svet bitij, ki se lahko sama premikajo, pri katerih imajo mnoga nek glas, toda ne vsa, lahko občutijo bolečino, lahko občutijo veselje, mnoge lastnosti, ki sodijo k živalim.

Na podoben način bi lahko govorili o svetu bitij, ki živijo v zraku, da imajo določene temeljne lastnosti, neko temeljno domovino enako. Ampak predstavljajte si kakšna razlika je, npr. gledamo plamen te sveče, nad plamenom se zrak ogreva, toplota te sveče spreminja gibanje zraka. Sedaj pa si zamislimo veter, pasat in ga primerjamo s tem. Kako neverjetno mogočno piha, po določenih zakonitostih. Ves pasatni obroč okrog ekvatorja zajema. To je veter, ki je podvržen nekim zakonom letnih časov. In potem so vetrovi, ki jih pravzaprav opisati ne moremo, ki nekako v kumulus oblaku stremijo navzgor, pihajo navzgor, se dvigujejo z neverjetno naglico. Neverjetno gibanje zraka in pritiska se dogaja. In vlečejo vlago navzgor. Zaradi tega se kumulusi večajo vedno na zgornji strani. Ampak nevihte niso nekaj tako rednega kot pasatni vetrovi. Torej samo bitja zraka so neverjetno različna. Kljub temu lahko rečemo, silfe, bitja zraka so, ki živijo v zračnem, plinu podobnem, doma so tam in ki ljubijo vsa druga bitja, ki so tudi v zraku doma. Npr. ptice, metulje, komarje. Jate komarjev so vedno prežete z vilami zraka. Ali pa, kadar jata lastovic npr. leti. Lahko ste sigurni, da se na tej jati lastovic vozijo pravzaprav vile zraka. Same namreč zelo rade letajo. Smatrajo, da je to nekaj izjemno veselega, če smejo enkrat enostavno leteti na lastovici. Kaj pa delajo vile zraka, če smejo leteti na lastovicah? Vedno na novo jih učijo petja. Petje naših ptic, to je nekaj, kar se ptice naučijo od bitij zraka, od vil zraka. Same vile zraka pojejo drugače. Ampak one se veselijo, na kakšen način se ptice učijo tega in kako ptica ta zrak pošlje skozi svoje majhno grlo. Ampak ptica, ki poje odpira svoj kljunček, pogorelček, štingelc. Ko začne peti in tako ves zanesen poje, potem pravi Rudolf Steiner, on je te stvari lahko videl, da je v tistem stanju ptica popolnoma predana bitjem zraka in skupinskim dušam. Tako rekoč vriska nad veseljem, da Zemlji lahko o teh bitjih pripoveduje, poje. Stvari se nisem lotila ravno čisto shematično, začeli smo z bitji, ki živijo v zraku.

Bitja, ki živijo v zraku, tista čisto mala pa tudi tista slonu podobna, živijo vedno tam, kjer voda prehaja v plinsko stanje, kadar nekaj izhlapeva. Če vidimo oblak in naenkrat ga ne vidimo več, kadar se nek oblak razblini in vedno so prisotna tudi ko se spet zgosti. Ampak potem takoj delo oddajo vilam vode, rusalkam. Ne bi bilo točno, če bi rekli, da so vile bitja zraka, temveč so tisto, kar je zraku podobno. Tu ni nekih čvrstih oblik, neverjetna razgibanost zraka. Toda ne le naš zrak, CO2, temveč vse, kar je zraku podobnega, plinskega, tam kjer prehaja vročina v neke vrste ogrevanje okrog tega plamena, te sveče npr. Ali pa tam, kjer ptice srečajo zračno bitje, kako pride v svoj zračni element, da leti in zrak nenehno z udarcem svojih kril, z letenjem, s petjem ta zrak spravijo v gibanje. Torej v tistem, kar je podobno zračnem, v izjemno pestrem plinu podobnem. Tam se širijo.

Bitja, ki so temu kraljestvu najbližje, navzdol gledano, pa so rusalke, to so bitja, ki živijo v vodenem. Naša Zemlja je, kar se vode tiče, res zelo bogata. Ampak na živem srebru v naši koži, v naši limfi, v naših solzah, v naši slini, v vsem delovanju naših žlez je tudi tekočina, nekaj vodi podobnega. Pravzaprav  je tudi človek popolnoma prežet z elementarnimi bitji. Gotovo se moramo navaditi na to misel. Rudolf Steiner je zahteval od človeka popolnoma nov način razmišljanja. Popolnoma nov način razmišljanja je potreben, da bi človek spet razumel. Rusalke živijo s posebnim veseljem na prehodu od zemeljskega, npr. od korenin k steblu. Tudi stebla so še fizična materija. Ampak dvigujejo se, smisel stebla je, da se dviguje, pravzaprav se rastlina s steblom dvigne iz zemlje, iz korenin s pomočjo vode. In sicer v vlažnost zraka. Za ta prehod se moramo zahvaliti prav povsod, kjer ta prehod najdemo, rusalkam. Kadar se popek napenja, seme napenja, in kaj potem naredi seme. Najprej požene korenino v zemljo in kaj naredi potem? Potem naredi poganjek iz zemlje ven. In že pri tem napenjanju, pri tem mehčanju semena, debeljenju semena, tam že imamo opravka s sodelovanjem škratov v zemlji in rusalkami. In potem ko poganjek požene iz zemlje na nivo zemlje v zrak, pridejo vile zraka in jih že zanima, kaj so rusalke izvabile iz področja korenin ven. In gibajo to v sfero zraka. Še misliti tega ni lahko. Ni lahko misliti, da niti najmanjša rastlinica ne bi mogla rasti brez sodelovanja, brez kolegijalnosti med škrati v področju korenin in vilami vode, rusalkami in vilami zraka, ki nenehno mojstrsko sodelujejo. Delajo z roko v roki. In rezultat svojega dela potem vedno oddajo nekemu drugemu. Pravi vzor. Vzorna kolegijalnost.

Kljub temu pa so ta bitja vedno prežeta s strahom. S strahom, da bi postala takšna kot so drugi. In to je sedaj nekaj pomembnega. Že Paracelsus  je to oblikoval v popolnoma jasne misli. Rekel je, da so vsa elementarna bitja nastala v neke vrste stvarništvu, ki je teklo paralelno. Prvotno niso ustvarjena paralelno s stvarjenjem človeka. In mi imamo še mnoga elementarna bitja, če bi šli na Norveško, bi jih videli. Ta elementarna bitja človeka ne poznajo in s človekom nočejo imeti opravka. Toda brez elementarnih bitij človeka ne bi bilo. Kaj se je zgodilo? Ko je postalo jasno, da človek mora postati bitje, ki bo živelo na Zemlji, s fizičnim telesom in to fizično telo mora biti v nenehnem razvoju od zarodka do starčka, nenehen razvoj, nenehno oblikovanje. Za to je potrebna voda. Za to ne moreš delati z železom in magnezijem, silicijem, da postane človek. Sicer potrebujemo vse te snovi, ampak te snovi morajo biti povezane. Brez vode se nikakršna kemija ne dogaja, brez vode in zraka se ne dogaja kemija.

Torej potrebovali smo škrate, rusalke – vile zraka in salamandre – bitja toplote, elementarna bitja toplote. In tudi to je bilo veliko delo Kristusa, davno, že pred Golgoto. Da je on pridobil in pritegnil tudi ta bitja v nalogo te Zemlje. Da je Zemlja lahko postala mesto, na katerem se človek razvija. In da Zemlja pravzaprav ustreza našemu telesu. Naša pljuča so ustrezen notranji organ za zrak zunaj, vse rastline, ki jih lahko jemo, so take, da jih mi, z vsem našim prebavnim sistemom od sline do debelega črevesja, lahko prebavimo. Vsa tvorba krvi je v skladu s temi  rastlinami To pa pomeni, vsa ta bitja, ki so enkrat nastala popolnoma neodvisno, daleč od človeka, je pritegnil in jim dal čisto konkretne naloge v službo za človeka. Zelo zanimivo je, kako Paracelzus o tem govori in kako Steiner potrjuje, da ima Paracelzus prav. Paracelzus  je bil prvi, ki je svet elementarnih bitij sistematiziral ter razlikoval med bitji zemlje, med bitji vode, bitji zraka in bitji ognja. Služijo pogojem, ki jih človek potrebuje, ki jih potrebuje človek, da bi lahko živel biografijo. In da bi v tej biografiji razvil individualiziran jaz. Da bi vsak od nas na svoj način iz svobode lahko razvil sposobnost ljubiti. Vsak na svoj način služi temu velikemu cilju. In če ta cilj dosežemo v tisočih majhnih korakih, potem doživljajo ta elementarna bitja svoj smisel. In s tem jih potem odrešimo.

Te stvari lahko torej v praksi živimo, zato bom imenovala nekaj praktičnih stvari. Kako torej lahko elementarna bitja, ki so zaradi nas sprejela svoje stroge, ozke naloge, tako rekoč so kot uročena v te posamezne naloge zaradi nas. Kako lahko ta bitja, ne samo lahko, osrečimo, tako kot Škrlatni naprstec, temveč kako jih lahko odrešimo na tak način, da bodo lahko delala za bodočnost Zemlje, za tisto Zemljo kot Zemljo v bodočnosti lahko nastane, kot v bodočnosti lahko bo, ko bo dosegla svoj cilj. Osrečujoča stvar pri teh štirih predlogih je, da jih vsak človek lahko izvrši. Pri tem bi rada še rekla, da je mnogo bolj pomembno, da ta elementarna bitja, te duhove narave sprejmemo kot realnost, da priznamo, da so in da sprejmemo kot realnost, da opravljajo ta neskončno pomembna dela. To je zelo pomembno. Ni tako zelo pomembno ali jih vidimo ali ne. To, da jih hočemo na vsak način videli je ponavadi prežeto z radovednostjo. Vedno več ljudi je, ki vidijo ta bitja, mogoče tega ne slišite radi, ampak če vidimo ta bitja, potem pravzaprav vidimo samo tista, ki so postala malo posebna, malo drugačna. Samo tista bitja vidimo, ki so postala malo drugačna. Neskončne množice bitij, ki pravzaprav služijo človeku, pa ne vidimo, povsod so v zraku, ki ga dihamo. Ta zrak, ki ga dihamo je prežet z neštetimi bitji. Ampak ta bitja so tako neindividualna in preprosto služijo.  Potrebno je, da je človek zelo nesebičen, da bi smel videti ta bitja. Posamezna bitja, o katerih je tudi govora v pravljicah, so pogosto bitja, ki so se malo izdvojila iz svoje velike skupnosti. Veliko koboldov, nagajivčkov, oni so malo posebni.

Mi imamo v nemščini veliko posebnih izrazov. Irrlichter, luč, ki nas iritira, lorelei, vila, ona ni samo bitje, ki služi vodi, je tudi nekaj posebnega. Obstajajo pa tudi zelo visoka bitja, ki so se izločila, izdvojila. V Nemčiji poznamo gospo Zimo, starko Zimo. To so potem zelo velika bitja. Imajo čisto posebne naloge in posebno moralo.  Nalogo, da vzpodbujajo moralo človeka. To so potem vojvode, to so potem kralji zaradi svoje velikosti. Ta bitja imajo velik občutek odgovornosti za človeka. Večkrat jih je človek videl in zaradi tega so ta bitja dobila celo ime. To je tista velika množica, ki v bistvu nosi delo. To so velike skupine. Njihovo število je včasih majhno, včasih zelo veliko. Včasih se lahko razmnožijo, včasih se lahko zožijo. In v bistvu ta bitja lahko vidijo ljudje, ki so visoko moralni. Če pa človek to želi in to je že upravičeno, da bi se tem bitjem približal, potem obstaja nekaj pogojev za to. Najpomembnejša stvar je, biti v stanju ustvariti mir v sebi. Res intenzivno tišino in biti v stanju poglobiti se v majhen delček vrta, majhen delček na balkonu, majhen delček v parku. Vsak si lahko poišče tako mesto in vedno znova odide tja. In se poglobi kot smo nekako začeli delati to danes. Poglobiti se v dela teh bitij. Npr. mesec marec je, poiščemo si tako mesto, kjer vidimo zemljo, morda še nekaj ne popolnoma razpadlih bukovih listov in vedno znova gremo tja in gledamo kako rjava je zemlja, kako leži ta list tam. Čez tri tedne morda lista sploh ni več. Ker so ga morda deževniki potegnili v zemljo, vile razgradile, morda vidimo še nekaj žil od nekdanjega lista. Mogoče je še enkrat zapadel  sneg, list razjedel. In potem opazimo kako ta zemlja postaja živa, kako se to preobraža v različna razpoloženja. Kako se to preobraža v toploti, kako se ta košček zemlje spreminja. In to zaznavanje nesebično skrbi polno zaznavanje, opazovanje, nadaljuje, tako da se naenkrat samo po sebi v meni porodi neko veselje. Občudovanje se samo naseli v mene. Veselje, nekaj takega kot da raste v meni organ resonance. Duša ima organ resonance, toda samo v zasnovi. Ta organ resonance lahko raste. Je kot neke vrste instrument v meni, v moji duši in  je tako zaznavanje  kot zaznavanje npr. ali se je razglasila struna, npr. ko oglašam strune na svoji violini, saj poznate to? Torej strune duševnosti lahko uglasim, uglasim jih lahko tako, da postane v zaznavanju moja duša nekaj kot Eolova harfa.

To je slika nečesa na čemer veter igra njegovo pesem. In k temu aspektu storimo nekaj in to je to, da akceptiramo modrost vremena. Kako pogosto se pritožujemo nad vremenom. Enkrat je prevroče, enkrat preveč vetrovno, preveč hladno, rada bi posušila perilo, zdaj pa ravno dežuje, zdaj je tako suho pa moram zalivati, drugi se pritožuje zaradi dežja. In za elementarna bitja je to groza. To, kar se z vremenom dogaja, je v povezavi, ki je neskončno polna modrosti. Mi smo priče ekstremnih vremenskih situacij. Seveda so, brez nadaljnjega, tudi v zvezi z neumnostmi, ki jih počenja človeštvo, toda elementarna bitja, tudi ta velika, z vremenom povezana, ta bitja poskušajo  absolutno skrajno možno, da bi slabo delovanje industrije, izpuhov naših avtomobilov, nekako ublažila. Če kanalizirajo veliko reko in potem prestopi bregove in uniči ogromno stvari, potem to je na eni strani uničenje, na drugi strani pa je to izravnava za veliko napak, ki jih dela človek. Vse za vse, če se ne bi toliko nad vremenom pritoževali, temveč ga bolj opazovali, potem bi s tem podpirali bitja v njihovih prizadevanjih, da izravnavajo vreme.

In to je v zvezi z drugim resničnim nasvetom, ki prihaja neposredno iz ezoterike, ki velja tudi za naše siceršnje življenje. Če se vzgojimo k temu, da smo vedno zadovoljni, če se vzgojimo k temu, da smo vedno veseli, če se vzgojimo k temu pozitivizmu, seveda ne tako, da bi vse, kar je slabo enostavno imenovali dobro, temveč tako kot beremo v tisti perzijski legendi, tam je mrtev pes, ki smrdi, muhe so na njem, lahko doživimo ta vtis, lahko rečemo kot beremo v tej legendi, kakšne krasne zobe je imela ta žival. S pozitivnostjo usmerjati dušo. Za tisto, kar je interesantnega, kar je pozitivnega, kar nas nekaj nauči, da tudi to vidimo. Da ne dovolimo, da priložnost gre mimo nas in da se nam ne zgodi, da zaradi mnogih negativnih stvari prezremo pozitivno.

Zgodba, majhna pravljica, tudi spet s tem v zvezi. Govori o mladem fantu. Potem ko so krave pripeljali s planine, ga pošljejo še enkrat gor na planino, v kočo in sicer zaradi tega, ker je kmetica pozabila veliko zajemalko. In pride do koče in sliši čudovito petje in nek ples. Pa pomisli, saj so vsi šli dol. Potiho gre in gleda skozi okno v hišo in kot temu pravijo vidi ta mali narod, kako plešejo, vriskajo in skačejo in on gleda in gleda. In potem groza, ga tudi oni vidijo in kaj naredijo? Odprejo vrata, potegnejo ga v hišo, tudi on naj z njimi pleše. In potem jih on vpraša, kako to, da ste tako veseli? In potem so mu rekli, veš, celo zimo bomo imeli dovolj za jesti in dovolj pijače. In veš zakaj? Zaradi tega, ker kmetica vse poletje niti enkrat ni bila slabe volje, se ni kregala. Vedno, kadar  je polila mleko, to se tudi zgodi, je enostavno mleko pobrisala in nikoli ni klela in se pritoževala. Če kmetica kolne, potem se mleko skisa in mi ga ne moremo uživati. Kadar pa mleko prevrne, pa se ne krega, potem je to naša hrana za celo zimo. To je imaginacija, slika. Dobro, mleko sem zlila, nič hudega, hvala ti draga krava, ampak jutri mi boš še enkrat dala mleko, ali ne? Torej ostanite v pozitivnem razpoloženju. Težko delo, mogoče tudi nepotrebno delo, sprejemati z zadovoljstvom, to je tak učinek na okolje kot človek, ki poje.

Tretji motiv in to so praktični ezoterični napotki s ciljem, da odrešimo elementarna bitja. V poglabljanju v to, v stvari dati prostor, v občudovanju je treba sprejeti dejstva, da ta bitja za nas delajo. In pri tem je treba razvijati aktivno zadovoljstvo, veselo razpoloženje in delati tako, da delamo na tak način, da se predamo delu. Karkoli delamo, samo zaradi tega, ker to moramo narediti, ne da bi se temu res posvetili, vse delo, pri katerem se s svojim bitjem z delom ne povežemo, ne more biti dobro. Delo ni prežeto z odtisom, s toploto človeka. Karkoli delamo, v delo, ki ga opravljamo, moramo vtkati sebe, človeka. Na ta način naše delo doseže tista bitja, ki so se dala v snov in s tem, da snovi sploh imamo. Bitja so darovala sebe, da snov sploh imam. In če jaz zdaj darujem delček sebe v svoje delo, se človeško bitje s temi bitji sreča in ta snov postane kot neke vrste most in ga iz minljivosti dvignemo v toploto, resnično človeškega, z duhovnostjo prepojenega človeškega.

Četrto področje, ki ga je Rudolf Steiner vedno znova imenoval posebno pomembnega, je zavestno doživljanje letnih časov. Ko ga je Friedrich Mittermayer, ustanovitelj krščanske skupnosti, vprašal, kje lahko resnično Kristusa danes srečamo, je Rudolf Steiner najprej odgovoril, poskušajte letne čase zares doživeti. Kristus v modrosti, v krogu letnih časov. In prav tako je npr. odgovoril Mariji D. na vprašanje, na kakšen način lahko odrešimo elementarna bitja. Odrešiti pa kaj pomeni? Odrešiti pomeni vzeti jih s seboj v bodočnost, ne pomeni razbliniti jih. Odrešiti ne pomeni jih razbliniti. Dati jim pozitivno bodočnost. In tudi tam je bil odgovor negovati tok leta, letne čase. In pokazati na Kristusa v letnih časih. Ko za Božič prinesemo novoletno jelko v prostor, prinesemo v prostor košček narave. Košček narave v svojo kulturo. Vsak hiša je kultura, ni narava. Ko potem to drevesce okrasimo, z bleščečimi stvarmi, s čokolado, jabolki, s svečami, vrtnicami. Kot reprezentanta narave vzamemo to drevesce v svoje stanovanje, neko višjo dimenzijo. Šopek tukaj, iz narave v našo kulturo. To je nekaj, kar je tudi za naravo pomembno, da naberemo šopek, da zaznamo to lepoto. Mogoče, da jo potem darujemo. Tok leta, koledar duše je Rudolf Steiner dal s tem namenom. Velika predavanja, naznačil je letne čase, to je govoril pred mnogimi, mnogimi člani z namenom, da bi se naučili videti spremembe v  naravi, živeti z njimi. 

Ves kult krščanske skupnosti je oblikovan po letnih časih. In zelo veliko motivov imamo, ki v bistvu usmerjajo pogled na duhovnost v toku letnih časov. In kadar mi uporabljamo tudi snovi, imamo sedem zakramentalnih snovi: sol, vodo, pepel, olje, kruh, vino in kadilo. To je sedem snovi, ki jim v celem snovnem svetu pripada posebno mesto, ki jih potem nekako uporabimo za prežemanje sveta s Kristusom, s krščanstvom. Na nek način delujejo te snovi kot poslanci v vsem snovnem svetu, v vsem elementarnem svetu. Tako lahko vsak prispeva svoj delež, ali  bolj z zaznavanjem preko čutil, ali bolj s svojim duševnim odnosom do sveta, zadovoljstvo, predaja ali dodatno dopolnjeno z duhovnimi procesi, koledar duše, Steinerjevi izreki, izreki resnice se imenujejo. Ali pa po kultusu. Toliko danes kot vzpodbuda iz tega velikega področja. Želela pa sem omeniti tudi tisto, kar lahko neposredno naredimo.

Gospod Fischer:

Kakšno vsebino pravzaprav ima misterij na Golgoti? Skušali smo razumeti, da to ni nekaj, kar se je dogodilo v treh dneh od Velikega petka do Velike nedelje, ne glede na to, kakšno mogočno čudo se je dogodilo. Videli smo, da je priprava na te stvari zelo, zelo dolga. V evangeliju se opisujejo samo tri leta. Opisuje se, kako se iz pradavnih časov pripravljeno bitje človek Jezus, pripravlja na to, da je lahko božanstvo sprejel vase. Kako je Bog v tej duši omogočil preobrazbo od te orientiranosti le na samega sebe, ki se je že začela v Raju, tja do enega samega darovanja v ljubezni. In kako potem v drugem letu ni preobrazil le moči duše, temveč tudi organizem življenjskih sil je preobrazil. Torej etersko telesnost. In potem v tretjem koraku, posebej  v dneh, ki jih imenujemo veliki teden, torej v tednu pred velikonočnim praznikom, kako je s temi silami ljubezni in s temi silami življenja, ki jih je privedel do tega, da so svetile in je z njim prežel svoje zemeljsko telo do zadnje konice na prstu.

Sile, ki oblikujejo telo so postale delujoče. Vsako duhovno bitje želi imeti zavest o samem sebi. Vsako tako duhovno bitje, ki ima zavest o samem sebi, deluje v bistvu v oblikovanju telesa. Na koncu koncev je to razlog zakaj je svet iz Boga nastal. Svet je naredil zato, da je svet zrcalo Boga samega, njega samega. S tem, da duhovnost poseže tudi v človeka, je postalo mogoče tudi vstajenje. Tako, da tudi človek lahko participira na tem, da deluje lahko s silami, ki oblikujejo telo. In te nam omogočijo, da obdržimo svojo zavest tudi preko smrti. Zmaga nad smrtjo ne pomeni, da ne bomo več umrli, temveč pomeni, da lahko umremo, pa kljub temu živimo naprej, če bomo enkrat imeli delež ne teh silah, ki oblikujejo telo.

Ta stvar bi bila grandiozna dovolj, toda včeraj smo si poskušali ozavestiti tudi to, kako se ta moč, ki oblikuje telo, ne nanaša samo na človeka, temveč lahko vključi v to, že v četrtek zvečer, tudi kruh in vino. In potem v dogodku vnebohoda, 40 dni po Veliki noči, apostoli opazijo kako postane njegovo telo zelo veliko. Veliko kot kozmos in vključuje vase celo Zemjo. Njegova kri je stekla v Zemljo že na Veliki petek. S tem se je v življenjski organizem Zemlje preneslo njegovo življenje, se stkalo z Zemljo tako rekoč. V tradiciji najdemo informacije o tem, da so nekateri ljudje to tudi vedeli. Npr. ta tradicija, da na velikonočno nedeljo gremo po velikonočno vodo.

(Meta: To je velikonočna voda. Bog nas živi)

Meta: Kako je šlo to vstajenje, kako je to prešlo v Zemljo?

Gospod Fischer:

Ena stvar je, da je prešlo to s krvjo, ki je tekla s križa. Življenjske sile, ki so kar svetile v krvi, so prešle v eterski organizem Zemlje in to nekako odseva v vsej obnovi vode na Zemlji. Da tista sila, ki ustvarja telo, lahko zajame ves zemeljski organizem. To je bilo potem narejeno za čas vnebohoda. Apostoli gledajo polni hrepenenja za njim in morajo se naučiti, da pogled v nebo ni več dovolj, temveč da se morajo obrniti k Zemlji, tako kot se je k Zemlji obrnil vstali Kristus. In ko so se apostoli to naučili, potem so smele biti Binkošti. Kristusov duh napolni duše kot ogenj in vžge plamenčke. Saj veste ognja sploh ni mogoče ugasniti, venomer je tu. Kar lahko prižgemo, kar lahko ugasnemo, je plamen, ognja pa ne. Otroci vprašajo: kam pa gre ogenj, ko plamen ugasne? Kljub temu lahko rečemo, ogenj je vedno tu. Plamen pa moramo prižgati. To so Binkošti. In potem se moramo vprašati, kaj pa je za nas ljudi s tem postalo mogoče? Torej rekli smo, da se to tiče tudi nas. Da je na koncu odločilna stvar to, da se človek posveti Zemlji. Človek bi lahko dvomil in bi se spraševal ali je res to na kakršenkoli način koristno? Kaj pa če si to samo domišljamo?

In rad bi se nekako navezal na doživetje, ki smo ga vsi gotovo že imeli. Ponoči spimo. Tudi s tem, da ponoči spimo, so povezane velike skrivnosti. Izkušnje, ki jih pri tem imamo so, da se ponoči veliko stvari, ki jih nosimo v svoji duši, v svoji zavesti, preobrazi, da so zjutraj te stvari preprosto drugačne kot so bile zvečer. Stvari, ki so se nam dozdevale zvečer zelo pomembne, so lahko zjutraj preobražene. Kot da bi ponoči nekdo te stvari popravil, kot da je nekdo z nami te stvari oblikoval. In to preobraženo je naslednje jutro lahko nov impulz. Tudi kar se učenja tiče lahko nekaj takega ugotavljamo. Nekaj, kar se hočemo naučiti, je zjutraj drugačno, nekateri si pomagajo tudi s tem, da si slovar položijo pod vzglavnik in drugo jutro je to, kar smo se učili, postalo del naših sposobnosti. To se nanaša na človekovo duševno življenje. Torej, kadar smo  pred velikimi odločitvami v življenju, potem je dobro, da vsaj eno noč to prespimo. Pri velikih stvareh pa je bolje tri noči prespati.

Na področju duševnosti je to nekaj, kar velja tudi za življenjske sile. To se dogaja tudi v naši eteričnosti. V antropozofiji se opisuje, da ko človek čez dan živi svoje zavestno življenje, teče nenehen tok življenjskih sil iz srca v smeri kozmosa, se dviguje iz človeka navzgor. Da naša kri, ki kroži v organizmu in je nosilec naše zavesti, na nek način doživlja nekakšno umiranje, neko fino eterizacijo. Da se ta kri poduhovlja, vedno bolj poduhovljena postane. Naša kri kroži še naprej, toda življenjske sile, ki jih kri nosi, se nenehno dvigujejo kadar smo budni in zavestno živimo. To je mogoče tudi razlog za to, da smo zvečer utrujeni, bolj kot zjutraj. In te življenjske sile, ki se eterizirajo, jemljejo v kozmos s seboj tisto, kar mi nosimo v svoji zavesti. Torej, če mislimo dobre plemenite misli, potem počasi nenehno potujejo te misli v kozmos. S tem lahko angeli in bogovi nekaj delajo, počno. Če mislimo nemoralne misli, grde misli, zlobne, tudi te misli potujejo v kozmos. S temi pa angeli nimajo toliko početi, ampak druga bitja. Torej nenehen tok nekakšnega dvigovanja v kozmos iz človeka. Sile življenja, ki v bistvu tudi ohranjajo našo zavest. In te sile se tudi dvigujejo proti nebu.

V času, ko človek spi, pa se te stvari obrnejo. Sedaj stopi v ospredje tok v drugo smer. Oba tokova se vedno dogajata. Posebno zanimiva sta ta dva tokova v trenutku, ko zaspimo in v trenutku, ko se zbudimo. Ta protitok teče iz kozmosa proti človeškemu srcu in ta nasprotni tok, je tok, v katerem se zgoščujejo sile življenja. Oba tokova se nekako srečujeta v višini glave in obstaja mesto, žleza, v kateri se potem srečujeta, epifiza. Vsekakor se tam ta dva tokova srečata. In tisti, ki je jasnoviden ali je raziskovalec duha kot je bil Rudolf Steiner, to tudi lahko vidi. V oklepaju bi lahko rekel, svoje poslušalce je z določenim humorjem svaril pred tem, da bi zaspali, kadar so na javnih predavanjih.  Ker potem raziskovalec duha lahko vidi ali v nekem človeku prebivajo plemenite ali hudobne misli. Oklepaj zapiram.

Ta dva tokova sta neprenehoma prisotna in potem je tako, če pri dnevi zavesti vključimo v svoj način razmišljanja dejstva v zvezi s Kristusom, ne samo plemenite in ljubeznive misli, temveč resnično mislimo na to Kristusovo dejanje in se poskušamo s tem Kristusovim dejanjem povezovati, takrat se potem, k temu dvigajočemu se toku, lahko pridruži tisti tok, ki se etersko dviguje v kozmos iz Zemlje, ki se dviguje iz Zemlje zaradi krvi, ki je od Kristusa v Zemljo stekla. Torej to, kar velja za eterično telo človeka, velja tudi za vso Zemljo. V eteričnosti Zemlje je Kristus prisoten. In z njim se lahko povežemo v času zavestnega dnevnega življenja. S tem se potem preobrazi tudi nasprotni tok in prinaša življenjske sile v naše življenje. Tiste sile prinaša, ki jih po naravi mi sicer ne moremo imeti. Te sile so nove.

Slika za to je mogoče krogotok vode. Voda nenehno hlapi, se dviguje. Oblikuje oblake. Če se mi pri dnevni zavesti ukvarjamo tako, da mi mislimo in čutimo z dejanjem, ki ga je opravil Kristus in se z njim povezujemo, potem lahko tisto, kar živi v etru Zemlje in je njegovo, se lahko poveže s tistim tokom, ki se nenehno dviguje iz našega srca. Na tak način s tem ne delajo lahko le angeli kot z našimi drugimi mislimi, temveč s tem lahko njegova življenjska sila, sile Velike noči, se lahko povezujejo s tistimi silami življenja, ki nenehno pritekajo v nas. To je nekaj čisto novega.

Po naravi teh sil nimamo na razpolago.

To dvigovanje smo včeraj opisali kot vnebohod. In nasprotni tok smo včeraj opisali kot Binkošti. Odločilna stvar pri tem je, da ta krogotok eterskih sil, ki ga vsi nosimo v sebi lahko povežemo s tistim, kar od Kristusa teče v eter Zemlje. Iz teh novih eterskih sil lahko tako človek kot Zemlja na novo živi. Morda poznate take opise, opise, da so posamezni ljudje lahko živeli le od hostije, svetniki. Magdalena Gornik. Nobene druge hrane niso potrebovali, razen hostije. WBC je bil velik primer. Midva pa sva spoznala tudi človeka, ki je bil mnoga leta v sovjetskem ujetništvu in se je vrnil iz tega z rdečimi lici in dobro prehranjen. Njegova skrivnost je bila, da je molil pred vsako drobtinico kruha, preden jo je pojedel. Pred vsako žlico juhe je molil. Od hrane, ki jo je sicer dobival, gledano od zunaj, zagotovo ne bi mogel živeti. Vsi njegovi prijatelji so izgledali bledi in bolni. On pa ne. On je izdal svojo skrivnost. On je rekel, da je svojo zavest pred vsako jedjo pred vsako pijačo zares obrnil, dvignil in je na ta način doživel prehrano, ki jo, na zunaj gledano, iz hrane, ki jo je dobil, sigurno ne bi mogel prejeti.

Nova eterska moč lahko steče v nas s tem, da delamo na Zemlji. S tem, da delamo na Zemlji, se ta nova moč vdela v nas. To pa pomeni, da ni samo neko verujoče dvigovanje k duhovnosti, temveč z našimi lastnimi življenjskimi silami nas vključijo v druge tokove. In lahko tiste sile, ki so s Kristusom prišle v svet vključimo in jih lahko tudi vdelamo v tisto zemljo, ki jo obdelujemo, kjer živimo. Zemlja odgovarja na tako delo. Odgovarja že, če nekdo sploh poskuša opravljati delo na svojem vrtu, na svojem polju tako kot je za vse rastline in živali prav. Ne da bi postavljal v ospredje ekonomijo. Zemlja odgovori tudi, če nekdo pri svojem delu nekako nosi v mislih veliki organizem, okolje v katerem je njegov vrt ali posestvo. Zemlja odgovori še več in bolj, če v svoje misli vključujemo organizem, ki ga sooblikujejo tudi sile kozmosa. In lahko res doživimo kako si Zemlja na tistem mestu, kjer tako delamo, opomore kot si opomore bolnik po bolezni. In okovi padejo.

Biološko dinamično pomeni, iskati dostop do teh novih življenjskih sil in sicer s tem, da tudi sami v tem dogajanju kot bitje stojimo, s tem da Kristusa iščemo. In da potem poizkušamo delati konkretno s Kristusom. To potem prinaša te nove življenjske sile tako rekoč na Zemljo, v Zemljo. Tako da Zemlja, ki je kot planet tudi umirajoči planet, kljub temu lahko ostane živa, četudi nekega dne umre. Na podoben način kot ostanemo živi mi, ko enkrat umremo, kljub vsemu. Za to gre. To kar je zdrava Zemlja, kar  je ozdravljena Zemlja, lahko živi iz teh sil, ki nam jih je Kristus prinesel. Nam in svetu. In kreatura vsega sveta čaka, da se to zgodi.

Apostol Pavel je to enkrat krasno formuliral. Včeraj sem to že na kratko omenil. On v pismu Rimljanom piše tole: vsa ustvarjena kreatura, vse okrog nas pričakuje polna hrepenenja, da se bo tudi v vas začel razodevati Kristus, Božji sin. Kreatura je nekaj minljivega, toda ne zaradi sebe ampak zaradi človeka. Človek jo je potegnil v minljivost. In tako je v njej vse napolnjeno od hrepenenja po bodočnosti. Tudi svet bo osvobojen prekletstva minljivosti in bo imel delež na svobodi, ki nastane, ko se začne Božji sin razodevati v človeku. Mi vemo, vsa kreatura trpi in vzdihuje v krčih novega tega rojstva do današnjih dni. Toda ne le ona, temveč mi z njo. Mi, v katerih je duh že začel delovati, tudi mi se borimo v bolečinah, da bi se približali sinu, njegovemu delovanju, ki tja do naše telesnosti prinaša osvobojenje, rešitev.

Torej Pavel najprej govori o kreaturi in govori potem o nas, ljudeh. Morda je to omembe vredno. Iskati pot h Kristusu, poizkušati delati z njim skupaj, z njegovimi silami življenja. To, da je odločilno. Najina pot je, da imamo obrede v nove vrsti maše, ki opisuje pot kako se povezati s Kristusom, z razmišljanjem in  čustvi in delom. V času te maše se potem povezujemo tudi s to veliko žrtvijo, ki jo je Kristus za svet naredil.

Ker je danes nedelja, potem bi dodal nekaj k prologu Janezovega evangelija, ki ste ga danes na začetek evritmije postavili. V prologu je govora o tem, da  je svet nastal iz besede, iz božjega  govorjenja. In da je v tej besedi, v tem govoru delovalo življenje. Da je bila v njej svetloba za človeka, toda da svet tega ni prepoznal. In kako je nastajajoč človek postavljen v ta svet. In govora je v tem, da ima človek nalogo, namreč biti priča te svetlobe. Človek mora biti priča kot tisti, ki ima zavest in razumeti stvar. In mora potem, ko stvar razume, sam s svojim aktivnim delom nositi v svet. Ta beseda o prazačeku je sama postala človek. In zaradi tega človek lahko svojo nalogo sprejme in opravlja, če to hoče. In to nalogo lahko tudi opravi, izpolni, če to hoče v meri kot mu je dano. Še enkrat bi rekel. Vseeno ali kmetija ali majhno polje, vrt, ali na balkonu korito za rože. Velikost ni odločilna. Odločilna je zavest, s katero se povezujete s tem dogajanjem. S katerimi se povezujete s silami življenja, na katere vsa kreatura čaka. Po katerih vsa kreatura hrepeni. To je odločilno.

Gospa Fischer:

Zdaj bomo pa nekako zaključili, zaokrožili to naše srečanje. Pri tem je zelo pomembno, da za trenutek, kot iz praga, še enkrat pogledamo nazaj. Na eni strani, da si ozavestimo v katerem toku smo se gibali. Na drugi strani pa, da bi tisto, kar je najpomembnejše še enkrat zajeli in utrdili. Če hočemo, da dva sloja tkanine dobro držita skupaj, potem ni dovolj, da gremo z iglo samo tako, temveč naprej in nazaj. Potem to dobro drži. Zato so trenutki, ko gledamo nazaj, trenutki ponovnega spominjanja odločilnega pomena za to, ali se bomo s tem, na čemer smo delali zares povezali. Zato vas prosiva, da si ozavestite sami sebi in za naju, kaj je bilo za vas bistveno, kakšen je bil proces. Ali je bilo naše srečanje nekaj, kar nas je krepilo, je bilo harmonično? Tudi to, da poveste česa je bilo preveč, česa je bilo premalo. Daj to ni zadnje srečanje. Pride do naslednjega kjerkoli, tu ali drugje. In od enega takega seminarja se vedno lahko česa naučimo, tudi glede organizacije. Torej kultura eha (odmeva), bi lahko rekli. To bi bila moja prva želja za to zaključno rundo.

Meta:

Jaz razmišljam takole. Ker sem že večkrat rekla, ampak sedaj razumem na drug način, še bolj prepoznaven kot resničnost. Biološko dinamično so si dragi Bog ali pa Steiner ali pa angeli izmislili za tiste ljudi, ki delamo z zemljo kot tisti možen začetek, najbolj logično nadaljevanje našega prejšnjega opravila v vrtu, da nas vzamejo potem na neko drugo pot, ki je še mnogo bolj pomembna. Katere pomembnosti človek dolgo, dolgo, dolgo ne sluti in je verjetno te pomembnosti, tudi mi smo slutili, v teh dimenzijah kot jo razumemo ta trenutek, do predvčerajšnjim, torej razsežnosti pomena biodinamike, katero nas je preprosto ljubezen do svojega vrtička, želje do dobre solate in paprike pripeljala. Te razsežnosti se danes bolj zavedamo kot predvčerajšnjim. In to se mi zdi krasno, da te skrivnostne poti Boga, po katerih nas vodi, prepoznavamo. Antropozofi pravijo, če hočeš to, kar recimo kot dragocenost v življenju spoznaš, prenašati drugim ljudem, potem ne moreš ti neposredno tega, do česar si prišel, ljudem povedati, ker oni še niso dozoreli za to. Če jih hočeš povesti na to pot, potem moraš oditi tja, kjer oni so. To se pravi, ti se moraš v stanje  njihove zavesti, tega kar oni prepoznavajo, tja se moraš podati in jih potem peljati, počasi korak za korakom, na to pot, ki bi jim jo ti rad pokazal. In tako si mislim, je dragi Bog nas prišel iskat, na naše vrtove, s tisto našo željo, da imamo urejen vrt, pa zdravo zemljo, pa dobro solato. Tja nas je prišel iskat. In kaj se nam odpira po enem letu, po petnajstih letih biodinamike? Ali ni to krasno? In najdragocenejša stvar, ki pri tem nastaja, ki se je včasih posebno jasno zavem je dejstvo, da si med ljudmi, ki iste stvari v srcu nosijo in da so potem res trenutki, ko si to ozavestimo, ko smo res pri stvari. In ko lahko čutiš, da če nas je tukaj šestnajst, da nas ni samo šestnajst. Da je tu med nami preprosto še nekaj kot, ker sta dva v mojem imenu skupaj, sem sredi med njima.

Gospa Fischer:

Poglejmo konkretno na posamezne elemente tega našega seminarja. Meni se zdi, da je atmosfera, kvaliteta tega kraja enkratno lepa. Imamo tudi izjemno srečo z vremenom. Zato je bilo tudi tako preprosto tam jesti. Pri drugem vremenu, kaj pa veš, bi veter prinašal in hrana je bila čudovita. Vsa baza je bila čudovita. Kako pa ste se počutili ob najinih predavanjih? Kako ste se pri risanju počutili?

Odg.: Jaz imam vedno zadrego, kadar moram nekaj narisati. Sem prepričana, da sploh ne znam. In sem se hotela izogniti. Ko sem pa not prišla, sem dobila list pa barvice, potem sem morala risati. In zdaj vidim, da niti ni tako slabo. Moram pa reči, zlasti  pri drugem, ko si moral ….., sem prav začutila, kako tista rožica vame leze, kako mi pomaga roko peljati. Hvala lepa. 

Odg.: Zelo vesela sem, da sem prišla. Malo sem bila razdvojena. Malo sem bila tukaj, malo sem bila z otroki. Za ta del mi je žal, da nisem mogla biti čisto tu, ampak tako pač je v življenju. Mogoče se pa pridružim, prerisovati znam zelo dobro. Ampak vživeti se, opazujem lahko, ampak to spraviti na papir, to je težje. Tako, dobra naloga za drugič, tudi za moje otroke.

Odg.: Nisem talent, ampak narišem po svoje. Vedno znova ugotavljam, da je narava tako bogata z barvami, da v škatli teh barv ne najdem. In potem me to nekako pojezi. Kako naj sedaj to lepo naredim oz. uskladim barve, če pa nimam take barve. Pri vodenih barvicah je lažje. Glede vsebine predavanj , veliko novega, veliko poznanega, tudi neka nadgradnja. Ne usede se vse tako vame, ampak vzamem tako predavanje v izobraževanju kot stalno nadgradnjo. Edino le to bi dodala, da ta pozna večerna predavanja zame niso najboljša, ker se težko koncentriram pozno zvečer. Ljubše bi mi bilo, da bi bilo tako dobro predavanje v dopoldanskem času. Ampak tako jaz mislim, ne vem kako drugi. Tak je moj bioritem. Zvečer hodim, delam, to ja, sedim in koncentriram se težje. Tudi z očmi imam trenutno težave.

Odg.: Sem zelo vesela in moram reči, da že prejšnje predavanje je pustilo v meni nek globok vtis, tako da sem se že kar nekaj časa veselila tega predavanja. Sam naslov in pomen vsega tega je v meni povzročil veliko vprašanj. Kot da me nekaj žene, da iščem v tej smeri. Te občutke imam velikokrat tudi doma, ko mešam preparate ali ko kaj delam. Želim moje misli usmeriti v tisto, kar delam. Občutek imam, da bom zdaj to lažje delala, da bom to bolj intenzivno delala. Pridno sem si pisala in upam, da bom tako pridna, da bom to večkrat prebrala, da se bo to vsedlo in da mi bo prešlo v vsakodnevno ponavljanje in da se bom veselila pri opazovanju sprememb. Glede risanja. Vedno imam tako težavo, slišim eno nalogo in se potem osredotočim v tisto, kako to izpeljati najboljše. Roka in tehnično znanje pa manjkata in potem je to kar je.

Organizacija, počutje je enkratno. Hvala vsem.

Odg.: Ugotovila sem, da sem na pravi poti, da to, kar delam, da moram samo še poglobiti. In to predavanje mi bo sigurno veliko pripomoglo pri tem, da bom napredovala pri tem svojem delu. Tudi jaz imam težave pri mešanju preparatov s koncentracijo in upam, da bo sedaj lažje. Risanje: zelo rada rišem, imampa ta problem, da sem preveč natančna in ne morem na hitro nekaj narisati. Mogoče sem malo perfekcionista. Organizacija in počutje tukaj sta bila super. Hvala. Vesela sem, da sem tukaj.

Odg.: Prvo vsebina: predavanje mi je bilo zelo všeč spet na nek način, kako razumeti bratstvo in sodelovanje med ljudmi, kot je bilo tudi v prvem predavanje. Potem videti v vsakem človeku dušo, torej božanskost in kar se mi je zdelo še najtežje, vse stvari čim več spoznavati in razumeti, tudi z razumom prodreti v stvari. V zvezi z liki, z elementarnimi bitji, jaz jih ne vidim, sem pa dojel kot nekaj novega, kako je vse gibljivo v podrobnostih, npr. valovanje zraka, tako da sem hvaležen in vesel, da sem tukaj. Zahvaljujem se vsem, tudi družbi. Hvala.

Odg.: Bilo je zelo zanimivo, veliko novega sem slišala, včasih toliko, da sem imela občutek, da imam malo premalo glavo. Najbolj, kar se mi je vtisnilo so ta elementarna bitja in bi o tem želela še več slišati. Slikanje in risanje, včasih sem veliko risala, zadnje čase pa ne in mi je bilo ponovno zelo zanimivo nekoliko drugače opazovati okolico. Dejansko, ko slikaš gledaš čisto drugače. Moram reči, da sem se zelo dobro počutila tukaj. Zanimiva izkušnja, ponovno spati na senu. Hvala za družbo, za informacije, kuharici za hrano.

Odg.: Meni je bilo še posebej lepo včeraj zvečer in sicer tista pravljica, sem se poglobila v pripovedovanje. Gospa Fischer je to tako plastično pripovedovala. Tudi predavanje gospoda Fischerja o dveh Jezusih, to sem sedaj prvič slišala in to je nekaj novega za mene. In sploh to, ko je povedala kako sta se dečka združila. Drugače sem se dobro počutila, mnoge od vas poznam, druge sem spoznala na novo. Tu na Trebuši je tako lepo, lepa narava. To risanje mi je bilo všeč, pri risanju s svinčnikom se nisem ravno izkazala, ker me je ves čas en metuljček obletaval, plavček. Gledala sem ga, imela sem iztegnjene noge, on je kar sedel tam. To bi bilo bolje pri naslednji risbi, ko smo morali podrobnosti risati. Če bi mi sedel na roki, pa bi ga lahko dobro narisala. Upam, da bomo imeli še kdaj priložnost ju poslušati.

Odg.: Daniela je rekla, da delavnica se začne, ko prideš domov. Da bomo začeli udejanjati. Pri risbi naj vam povem, sem strojnik in se 26 let risala, ampak risati v naravi je nekaj tako lepega. Lani ali predlani smo to delali na Lošinju. Hvala vsem od prvega do zadnjega. Veliko ste me naučili. Koliko bo pa ostalo, bo od mene odvisno. Hvala.

Odg.: Sem prvič na taki delavnici, za mene je veliko novega. Prišla sem pa do tega, včasih mešam preparate in še kaj kuham, pa mi še kdo drug pomaga, vidim pa, da je bolje, če sama mešam. Tudi za njih je dobro, ampak za rastline, zdaj ko razmišljam, je boljše, če delam sama. Marsikdaj po špricanju ni bilo tako dobro. Ampak sedaj vem, tako kot sem hotela kruh speči, pa sem hčerki rekla, boš ti mešala, kruh ni bil v redu. Rekla sem ji, če nimaš veselja, bom raje sama naredila. Res moraš biti pri vsaki stvari cel. Zdaj ugotavljam, da ko sem bila otrok, sem težko delala, vedno sem jokala in govorila, da ne bom delala, ko bom velika. In zdaj uživam, ko delam in to je sedaj povezava s stvarnikom. Risba: težko sem se spravila, nisem vedela kaj bi, šla sem po vrtu, nobena rastlina mi ni bila prava, jabolko ni dobro viselo, češnja je bila samo ena namesto dveh in potem smo do konca prišle in le nekaj našle.

Odg.: Predavanja: veliko novega sem slišala. To o Jezusu me je fasciniralo pa vse o Veliki noči, v cerkvi sem slišala drugo. Ta velikonočna voda, kako zdravi. Risati ne znam preceč, odtrgala sem rožico in vendar mi je nekako uspelo. Dobro se tu počutim, še bi želela biti v taki sredini. Zahvaljujem se gospe in gospodu in vsem ostalim. Veliko novega sem spoznala.

Odg.: Tudi meni je odprlo predavanje nove poglede, pri elementarnih bitjih pa, da se moramo zavedati, da res nismo sami, mi nismo gospodarji. Da moramo spoštovati vse in da v bistvu nikoli nisi sam. In ni te treba biti strah. Predvsem, da si tukaj in zdaj. To mi je tudi pri risanju, da greš v detajl, da vidiš podrobnost. Tudi evritmija mi je nekaj  novega in lepega. Bilo mi je lepo in prijetno med enako in podobno mislečimi in mislim, da bi se morali zavedati, da je to res neko bogastvo, da se lahko družiš z enako ali podobno mislečimi ljudmi. Hvala vsem.

Odg.: Najzanimivejša so bila predavanja o elementarnih bitjih, o dveh Jezusih, to sem slišal prvič. Predvsem to na koncu, združitev nove duše in razuma in izkušenj. Zanimivo mi je bilo tudi današnje predavanje in se poskušam še bolj zavedati kakšno moč imajo misli. Risanje: bilo mi je všeč, posebno risanje detajlov. Mene je ena roža potegnila in takrat sem čutil kot eno združitev z naravo. Dimenzija časa se je izgubila. V določenih trenutkih se mi je zdelo, kot da mi roka sama teče. To so moji glavni večji vtisi. Ostalo bom pa poskušal se tega spominjati in se še razvijati. Zahvaljujem se vsem, predvsem predavateljema in vsem ostalim. Vsem se zahvaljujem za druženje.

Odg.: Jaz sem sedaj prvič na enem takem predavanju. Ogromno informacij, veliko novih informacij, zanimivih, uporabnih, dosti stvari mi je dalo misliti, všeč mi je bilo tudi pri risanju, ker smo se morali poglobiti v naravo. Opazovati podrobnosti. Vzdušje je bilo super. Ljudje so sproščeni. Dobro sem se počutila, še kdaj bi prišla na tako predavanj. Hvala vsem.

Odg.: Ko sem dobila to povabilo, sem nihala ali bi šla ali ne. Odločila sem se sama in šla. Na koncu  je bilo tako dobro, polno presenečenj, vse kar se je tukaj dogajalo. Hvaležna sem, tudi za hrano. Predavanje je bilo za mene nekaj novega. Čudovito predstavljeno. To področje sem spoznala z drugega zornega kota, nisem bila vzgojena v krščanskem duhu, mi je pa zelo blizu, tako čutim. Tako, hvala za vse. Še to: evritmija je nekaj tako lepega, poskušala se bom teh tečajev še udeleževati.

Odg.: Na lepem kraju smo se zbrali, čudoviti predavatelji, vsak je lahko kaj novega odnesel, tudi dobil nadgradnjo oz. smernice za nadaljnje življenje. Pa če bi me kdo kdaj vprašal, da bomo to kot ustanovni člani kdaj to doživeli v današnjih časih kot jih sedaj imamo, si v začetku tega sploh predstavljal nisem. Niti antropozofije nisem poznal. Z Meto smo se srečali in me je povabila za ustanovnega člana. Zdaj je pa to njeno poslanstvo, kar je v bistvu tudi dobila, vse ja nastalo in nastaja pri njej. In ko v bistvu vsi pripomoremo v tej skupnosti, da se bo razvijala naprej, da bomo lahko vsaj en delček sveta rešili. Že samo s pozitivnimi mislimi lahko veliko naredimo. Kaj šele, če pravilno tudi delamo. Oboje gre skupaj. Mislim, da smo vsi nekaj novega doživeli, tudi novega odnesli in to moramo tudi ohranjati. Vsem bi se zahvalil, da ste me lepo sprejeli, čeprav nisem tako pogosto bil v društvu, ker imam še druge obveznosti. Z nekaterimi sem se srečall prvič, z nekaterimi že prej. Pot nas združuje, da bomo nadaljevati. Hvala vsem.

Odg.: Uživam vedno ob teh predavanjih. Predavanja so za mene lepo razčlenjena in plastična in nam odpirajo velike razsežnosti in povezave. In potem vodijo človeka nazaj k pomembnosti njegovega lastnega življenja in delovanja in kažejo možnosti kako človek v vsakodnevnem življenju lahko deluje. Za to sem zelo hvaležen. Dobro sem se počutil, užival sem.

Odg.: Nisem se mogel udeležiti celega srečanja. Kar sem včeraj slišal, je dopolnilo tisto, kar sem prebral ali pa že vedel z različnih predavanj, ki so bila organizirana v okviru Ajde, to kar nam prinaša antropozofija. Vesel sem tega kraja, mislim po mojem občutku, od takrat, ko sem bil prvič tukaj, da je to en svet kraj. In duhovnost, ki jo spoznamo preko teh predavanj, to potrjuje in bom poskušal še naprej, Meta, podpirati tvoja prizadevanja. 

Odg.: Na vsak način sem hotela nekaj povedati. Rekla bi rada, da se vsem želim lepo zahvaliti. Ko sem dobila vabilo na ta seminar, sem mislila, ja krasno bi bilo ampak kako? In tukaj sem naredila moj poskus, ki je uspel. Za mene je veliko novega, veliko bom vzela s seboj, za mene je bilo vse zelo lepo doživeti kako te stvari v Sloveniji živijo, poslušati vaš jezik, srečati slovenskega človeka. Ljudje smo različni in to je bilo za mene zelo lepo, da vas vidim, da sem zraven in tudi, da spoznam ta kraj. Pri risanju sem se počutila tako (pri meni je tako, če hočem risati pač rišem in gre, včasih bolje včasih slabše) in potem naenkrat sem začutila, da papir sploh ni več pomemben. Naenkrat sem tisto, kar sem risala zelo močno čutila v sebi. Papir sem kar pustila ob strani. Si ga sploh nisem več ogledala. Danes sem spet pogledala ta papir in bila sem presenečena, kar sem na papirju videla. Čisto nekaj drugega, kar je ostalo v mojem spominu. To je bilo eno od presenečenj. Temu kraju želim, da lahko raste naprej in da se tako lepe stvari lahko tudi v bodoče dogajajo. In da sem prihajajo tako dobri ljudje kot ste vi.

Meta: 

Rekla sem, da se tudi njej zahvaljujemo in da spoštujemo njeno žrtev, da se je ona odločila, kljub temu, da jo njen mož potrebuje, star je 90 let, da sprejme na sebe ta riziko, da je lahko tukaj prisotna. Da so take odločitve v mojih očeh tisto, s čemer se iz naših poti umika kamenje in prepreke, ki na naši poti so.

Gospod Fischer:

Zelo kratek bom zaradi tega, ker imamo še namen. Zahvaliti se želiva za vse, kar ste nam tukaj dali. In tudi pri vas vseh, ki ste se znašli tukaj v neki čudoviti konstelaciji, pri čemer mislim tudi na tiste, ki so danes zjutraj že odpotovali in nas vse še enkrat pozdravljajo. Mene je posebno veselilo, kako ste to nalogo obvladovali, kako ste se je lotili. Jasno je bilo, da rezultati pravzaprav niso tisto, kar je najbolj bistveno. Ampak vi ste se pogumno postavili v nalogo.

Gospa Fischer:

Tudi jaz moram še enkrat reči, mislim da so bile za nas vse to čudovite ure, dnevi. Posebno sem bila seveda vesela, da je prišlo nekaj ljudi s Koroške. Veliko nam je pomenilo, da sta se tukaj stkali dve polji delovanja. Rada bi povedala tudi, da lahko nadaljujemo, pred tem pa zares še enkrat, kako krasen, živ prostor je to, ki človeku res pušča dovolj svobode. Čutimo, da je to dober prostor in da je to prostor na katerem se vsak lahko giblje, v katerem človek ni stisnjen in usmerjen na karkoli. Mislim, da je zelo pomembno, da je tu prisotna tudi ta kvaliteta, ki človeka pušča svobodnega in mislim tudi, da je krasen način kako je vse teklo. Za naju je čudovito, če srečava ljudi, take kot je Meta, ki nama ustvarijo prostor za najino delo, ki pa so tudi na drugih področjih ustvarjali veliko prostora, take kot Meta, ki je nosila to težavno delo prevajanja.

Vsak od vas je v svoji duši, v svojem življenju naredil prostor za te sile, ki delujejo v svet. Kot rečeno, te sile so prisotne samo če so tu ljudje, ki jim naredijo prostor. Za naju je največja sreča, kadar srečava take ljudi, ki tak prostor ustvarjajo. Tako, da se v prostore, ki jih tak človek odpira, te sile lahko odprejo. Tudi Prestraniku bi se rada od srca zahvalila za ta njegov način vsakemu, ki to želi, pomagati in pri tem vsakemu puščati dovolj svobode. Kolikor sem jaz razumela, je Stanko tu samo zato, ker se je Meta slabo počutila. Tudi to je zame razlog, da se veselim in je ponoven dokaz, da so krize vedno nekaj plodnega. V tem primeru je bila Metina kriza tudi za druge plodna. Risanje je bil trik. Najpomembnejši je namreč proces med posameznimi ljudmi in tem okoljem in posameznost in s tem, da človek mora v roko vzeti svinčnik,  je to trik za to, da človek ostane v tem zaznavanju malo dalj časa. Ne pozabite kako dober ta trik je. Rezultati niso tako pomembni. Sploh niso najpomembnejši. Rezultat pravzaprav je proces.

Tu imam še nekaj. To so prve okrožnice iz najinega dela na Madžarskem. Vsakemu, ki se za to zanima, bi rada to predala, ta okrožnica je v nemščini, je pa tudi zanimiv članek,  v katerem je govora o težkem madžarskem jeziku in zelo veliko lepih slik je tu. Enostavno bi vam to ponudila, delo na Madžarskem se je razvilo do tod, da bomo v letu 2011 verjetno tam ustanovili krščansko skupnost in z enim duhovnikom tam na licu mesta. To je velik korak naprej. Jaz tam seveda sodelujem. Zakaj pa bi vam to predvsem rada razdelila, je to, da bomo naslednje leto organizirali srečanje ljudi iz Madžarske, Hrvaške, Slovenije, Koroške, Štajerske. Srečanje, ki bo trajalo mogoče dan, mogoče dva, mogoče tudi tri, torej res srečanje ljudi. Pri čemer bo predvsem šlo za to, da se ljudje, ki nosijo iste stvari v srcu, srečujejo. Mislim, to je izjemno področje. Avstrijci so Germani, Slovenci in Hrvati so jugo Slovani, Madžari pa so spet nekaj čisto drugega. In mislim, da vsak od drugega lahko veliko pridobi. Lahko stopnjuje človeka v sebi na ta način. Ja, mi se vedno naučimo od tistega, ki hoče nekaj podobnega, pa se stvari drugače loti. Torej srečanje bomo organizirali naslednje leto. In naš prvi madžarski kolega Imre sedaj živi na madžarski strani v bližini Graza in me bo sedaj madžarsko učil. Še bolj naporno kot premagati strah pred risanjem. Pri risbi je tako, da jo hitro lahko skriješ, če je nočeš pokazati. Če pa je govor poln napak, ljudje to slišijo. Jaz bi bila zelo vesela, če bi tudi veliko Slovencev tja prišlo. Tukaj bom pustila listo, tja naj se vpiše vsak, ki želi dobiti vabilo. Ime in naslov, elektronsko pošto. To bi bilo čudovito.

V septembru pride skupina iz Zagreba, zelo topli, čudoviti ljudje, pridejo v Graz od petka do sobote. Srečanje z občestvom iz Graza. Imeli bomo razgovore podobne tukajšnjim. Priložnost bo prisostvovati obredu-maši, zastavljati vprašanja, lep izlet bomo naredili. In če k temu pridejo Slovenci ali Korošci, naj že zdaj rečem, zelo bomo veseli. 11.,12. septembra bo to. Kdor ne bo na Lošinju, je prisrčno povabljen. Kdor želi dobiti vabilo naj se vpiše. Še enkrat najlepša hvala. Oblikovali ste tak človeški prostor, da sva se lahko opogumila lahko, da vam poveva iz kristološkega stvari, ki so zelo intimne. O takih stvareh ne govoriva iz impulza, da bi nekdo čim več izvedel, z željo, da bi se nekdo moral s tem povezati. Izrekla sva jih kljub temu, saj taka skupnost oblikuje nekaj takega kot skodelo, v katero se take misli lahko položijo, da so v svetu sploh prisotne. Naš jezik se ponavadi ukvarja z banalnimi, informativnimi zadevami. In taki trenutki, ko povabimo drugačne kvalitete, so tako dragoceni, da jih lahko primerjamo z uporabo preparatov v biodinamiki. Tako da pride v prostor druga dimenzija misli in govora in je preprosto prisotna v svetu govora, besed.

Meta:

Rada bi povabila kuharico Nado sem, da ji povemo, da smo zelo hvaležni za ta njen prispevek, za to kuhanje in za to kvaliteto. In če Nado sedaj povabimo, kako ji bomo to povedali?  Ali ji bo vsak dal roko in jo objel in ji rekel, Nada, od srca ti hvala ali kako? Mogoče je tako najbolje. Nas je pa preveč in jo bomo čisto izmučili. Naj vsak naredi po svoje ali ji kaj pove ali ji da roko ali jo objame. Katero ji bomo zapeli,? ‘Kol’kor kapljic tol’ko let Bog ti daj na svet živet….’ ali ‘Pastirica žgance kuha….’., ‘Na planincah luštno biti’…….

Meta se je zahvalila kuharici Nadi. Nato so zapeli  ‘Na planincah luštno biti…..’

Meta predala darilo in rekla obema Fischerjema:

Rekla sem jima, to je čebelji vosek. Čebela je insekt, ki je prišel trinajsti v evolucijo k dvanajstim obstoječim insektom in je na poseben način razvit. Prišel je v času, ko je človek dobival zasnovo svojega jaza. Najvišjega, tistega, s čemer lahko doumemo smisel svojega bivanja in svoje poslanstvo. In pravijo, da je med nekaj, kar človek nujno potrebuje v današnjem času, da bi doumel in zmogel te naloge. Čebelo res nujno potrebujemo tudi kot krepitev tega, kar skozi med dobimo. Torej na eni strani je čebela to posebno bitje, ki je povezano s to duhovnostjo. Po drugi strani pa oblika srca kot izraz naše ljubezni in hvaležnosti za to, kar sta nam dala.

Gospod Fischer:

Zdaj se moramo zahvaliti še pri Mihaelu in pri Zvezdanu. Danes zjutraj sta pripravila namreč les za kres. To je v zvezi z željo, ki jo je izrazila Meta, namreč, o kateri smo se tudi že pogovarjali, da se bomo po kosilu zbrali pri tem kresu, do takrat pa vsak od vas vzame listek in na ta listek napiše svoje želje temu kraju. Na podoben način kot pri polaganju temeljnega kamna polagamo nekam naše želje. Mi bomo pa te listke predali ognju, da jih ponese v nebo. Vsebine. Na podoben način kot neke vrste Binkošti. Iz skupnosti pustimo, da nastaja plamen. To bi bila moja prošnja, da vzamete listek  in napišete svoje želje. Naredili bomo tako, da bo vsak svoje želje najprej naglas prebral, potem jih bo pa predal ognju. Potem bomo pa še zapeli nekaj. In mi upamo, da se duhovni svet za to zanima. Druga želja je, da se vsi, ki so tukaj udeleženi, podpišejo v to knjigo.

Kosilo je pripravljeno.