KRISTUS IN ČLOVEŠKA DUŠA

Dr. Rudolf Steiner, Norrköping, 12. julij 1914

Prijatelji iz Norkoeppinga so želeli, da ob tej prisotnosti, ob katere začetku vas, moji ljubi prijatelji, prisrčno pozdravljam, govorim o temi, ki je povezana s tistim bitjem, ki nam je na področju duhovne znanosti še posebno blizu in se nas dotika: o bitju Kristus. Poskusil sem ustreči tej želji tako, da sem se namenil govoriti o oživljanju bitja Kristus v človeški duši in pomenu tega oživljanja. Prav pri tej temi bomo imeli priložnost, da iz duhovno-znanstvenih stališč na določen način govorimo o najbolj človeškem … o tistem pomenu krščanstva, ki nam gre najbolj do srca.

Ta človeška duša! Če govorimo na duhovno-znanstveni način, imamo kratko besedo, ki sicer ne obsega vsega, kar nam človeška duša pomeni, ki pa vendar nakazuje, kar za nas ljudi na Zemlji na določen način izpolnjuje in prežema duševnost v njenih širokih mejah – v tem smislu imamo torej kratko besedo JAZ. Do mere kot smo ljudje na Zemlji, gre bitje našega JAZa tako daleč kot naša duševnost. S tem, da izgovorimo ime bitja JAZa, se obenem spomnimo na to, da označujemo s tem bitjem enega od štirih členov, tj. nam najbližje ležeči člen bitja človek. Govorimo o štirih členih bitja človek: najprej o fizičnem telesu, etrskem telesu, astralnem telesu in JAZu. In, da bi dobili izhodišča za opazovanje, ki ga hočemo opravljati te dni, si moramo samo nekaj priklicati v spomin. V spomin si moramo priklicati samo, da mi iz tistega, kar nudi zaenkrat naše zemeljsko okolje, na človeško telo ne gledamo tako, da bi v njem lahko spoznali njegove zakone – bistveno, kar vsebuje –. Vemo, da moramo, če hočemo razumeti človekovo fizično telo, iti nazaj k trem prejšnjim utelešenjem naše Zemlje: v  Saturnovo utelešenje, Sončevo in Lunino utelešenje. Vemo, da je v pradavni preteklosti, v času Saturnovega utelešenja naše Zemlje, fizično telo že dobilo svojo zasnovo. Vemo tudi, da je v času Sončevega utelešenja dobilo etrsko telo svojo zasnovo in v času Luninega utelešenja astralno telo. In kaj je pravzaprav razvoj naše Zemlje v vseh njenih fazah, v vseh njenih epohah drugega, kot tisto, kar JAZu daje možnost, da se v vseh svojih razsežnostih uresniči!

Lahko rečemo: tako kot je prišlo fizično telo na določeno, zanj pomembno stopnjo razvoja ob koncu razvoja Saturna, kot je etrsko telo prispelo na neko, zanj pomembno stopnjo ob koncu razvoja Sonca, in astralno telo prav tako ob koncu razvoja Lune, tako bo naš JAZ ob koncu razvoja Zemlje prišel na pomembno točko svojega razvoja. Govorimo o tem, da se naš JAZ tako razvija skozi tri člene duševnosti: skozi dušo čutenja, dušo razuma in srčnosti in dušo zavesti. Vsi ti svetovi, ki jih obdajajo ti trije členi duševnosti, imajo opraviti tudi z našim JAZom. Ti trije členi duše so tisti, ki so si v dolgih časih našega razvoja Zemlje najprej pripravili tri zunanje telesne člene – fizično telo, etrsko telo in astralno telo – in ki se sedaj v sledečih si kulturnih epohah poatlantskega časa na določen način razvijajo naprej, ki se bodo v prihodnjih časih Zemlje spet prilagodili astralnemu telesu, etrskemu telesu in fizičnemu telesu, tako da se Zemlja lahko pripravi na prehod v razvoj Jupitra.

Mi bi pravzaprav lahko, če izraz vzamemo dovolj na široko, zemeljski razvoj človeka imenovali razvoj njegove duše. Lahko bi rekli: ko se je Zemlja začela, se je začela tudi v človeku duševnost gibati po zakonitostih. Delala je najprej na svojih zunanjih ovojnicah, potem se je sama izoblikovala in se sedaj pripravlja, da bo ponovno delala na zunanjih tančicah, da se lahko pripravi razvoj Jupitra. Predočiti si moramo, kaj naj bi človek v svoji duši v času razvoja Zemlje postal. Postal naj bi tisto, kar lahko označimo z izrazom osebnost. Ta osebnost potrebuje najprej tisto, kar lahko imenujemo svobodna volja, potrebuje pa na drugi strani tudi možnost, da v sebi najde pot k božanskemu v svetu. Svobodna volja (možnost izbire med dobrim in zlom, med lepim in grdim, med resničnim in ponarejenim) na eni strani in zajemanje Božjega tako, da prodre v našo dušo in da čutimo, da smo notranje napolnjeni z Božanskim, na drugi strani – to sta dva cilja razvoja človeške duševnosti na Zemlji.

Lahko bi rekli, da je ta razvoj človeške duševnosti na Zemlji k tema dvema ciljema dobil dva religiozna darova. En religiozni dar je namenjen temu, da v človeško dušo položi sile, ki vodijo k svobodi, k razlikovanju resničnega in neresničnega, lepega in grdega, dobrega in zla. Na drugi strani je človeku moral biti dan drug religiozni dar v času njegovega razvoja na Zemlji, da bi v dušo položil tisto kal, zaradi katere duša lahko čuti v sebi in s seboj združeno Božje.

En religiozni dar je tisto, kar nam na začetku pisma Stare zaveze stopa pred oči kot grandiozna slika izvirnega greha oz. skušnjave. Drug religiozni dar je to, kar nam stopa nasproti v vsem tem, kar zaobjamemo z besedo »misterij na Golgoti«.

Prav tako kot imajo izvirni greh in skušnjava opraviti s tem, kar je vsajeno v človeka kot sposobnost razlikovanja med dobrim in zlom, lepim in grdim, resničnim in neresničnim, tako ima misterij na Golgoti opraviti s tem, da človekova duša lahko spet najde pot do Božjega, da lahko ve: v njej Božje lahko sveti, Božje jo lahko prežame. Na določen način je v ta dva religiozna darova zajeto vse, kar je pomembno v evoluciji Zemlje, vse tisto iz evolucije Zemlje, kar ima opraviti s tem, kar duša v svojih najglobljih globinah lahko doživi, kar je v najgloblji povezavi z bitjem in nastajanjem človeške duše.

V kakšni meri je tisto, kar smo označili s tema dvema religioznima darovoma, povezano z bitjem in nastajanjem človeške duše, z notranjim doživljanjem človeške duše?

Kar imam povedati, vam ne bi hotel opisati samo abstraktno. Najprej bi rad izhajal iz čisto konkretnega opazovanja. Izhajal bi rad iz tega, kako nam stoji pred očmi določena scena misterija na Golgoti v zgodovinskem izročilu, tako kot se je vtisnila in bi se morala še bolj vtisniti v srca in v duše ljudi. Predpostavimo za trenutek, da imamo pred seboj Kristusa Jezusa, tisto bitje, ki smo ga v toku naših duhovno-znanstvenih obravnavanj večkrat obravnavali in opredeljevali. Predpostavimo, da imamo v Kristusu Jezusu pred duhovnim očesom tisto, kar se nam ljudem v vsem vesolju mora pokazati kot najbolj pomembno. In potem postavimo nasproti temu čutenju, temu občutku, kričanje, divjanje razburjene množice iz Jeruzalema pred križanjem, pri obsodbi. Predstavljajmo si pred duhovnim očesom dejstvo, da se velikemu zboru Jeruzalema zdi predvsem zelo pomembno zastaviti Kristusu Jezusu vprašanje o tem, kaj misli o Božjem, ali se prizna za Sina Božjega. In zajemimo v duhovno oko, da veliki zbor smatra to za največje bogokletstvo, ki ga je Kristus Jezus lahko izrekel. Obdržimo še naprej pred očmi, da stoji pred nami zgodovinska scena, v kateri narod kriči in divja po smrti Kristusa Jezusa. In skušajmo si enkrat ozavestiti, kaj to kričanje in divjanje naroda zgodovinsko pravzaprav pomeni. Vprašajmo se: Kaj naj bi ta narod v Kristusu Jezusu prepoznal?

V Kristusu Jezusu naj bi narod spoznal tisto bitje, ki daje življenju na Zemlji smisel in pomen. V Kristusu Jezusu naj bi spoznal tisto bitje, ki mora izvršiti dejanje, brez katerega človeštvo na Zemlji poti do Božjega ne more ponovno najti. Spoznali naj bi, da brez tega bitja na Zemlji ni smisla za ljudi. Ljudje bi iz razvoja Zemlje morali črtati besedo »človek«, če bi hoteli izbrisati Kristusovo dejanje.

Sedaj si zamislimo, da ta množica obsodi to bitje, divja nad tem bitjem, ki človeka na Zemlji pravzaprav naredi za človeka, ki naj bi Zemlji dalo njen cilj in smisel. Kaj tiči v tem? Ali v tem ne tiči, da je človeštvo takrat v svojem zemeljskem razvoju prišlo do točke, za katero lahko rečemo: V tistih, ki so svoje čase v Jeruzalemu zastopali človeško spoznanje o resničnem bitju človeka, je bilo spoznanje človeka zatemnjeno  – niso vedeli, kaj človek je, kaj naj bi človek na Zemlji bil. Povedano nam je nič manj kot to, da je človeštvo prišlo do točke, kjer je sebe izgubilo, kjer je obsodilo tisto, kar mu v razvoju Zemlje daje smisel in pomen. In iz kričanja razburjene množice bi lahko slišali to, kar pravzaprav ne govori iz modrosti, temveč iz neumnosti: »Mi nočemo biti več ljudje; kar nam še naprej daje človeški smisel, hočemo odriniti od sebe«.

Če razmišljamo o vsem tem, potem stoji, na drug način kot sicer, pred našim duhovnim očesom to, kar na primer v duhu pavlinskega krščanstva imenujemo »odnos človeka do greha in krivice«. Pavel namreč meni, da je človek v toku svojega razvoja lahko zapadel v greh in krivico, ki je iz sebe sam ni mogel izprati. Zato, da bo človeku mogoče, da greh in krivico in s tem vse tisto, kar je zanj z grehom in krivico povezano, iz sebe lahko izpere, je moral priti na Zemljo Kristus. To je Pavlovo mnenje. In hotel bi reči: če to mnenje potrebuje kakršnokoli resnično potrdilo, je potrdilo dano v divjanju in kričanju tistih, ki tu kričijo: »Križajte ga!« Ta poziv kaže na to, da ljudje niso vedeli, kaj naj bi sami na Zemlji pomenili, da je bil njihov prejšnji razvoj usmerjen v to, da v zvezi s svojim bitjem širijo temo.

S tem pa smo prišli tudi do tega, kar bi lahko imenovali »razpoloženje priprave človeške duše na bitje Kristus«. To pripravljalno razpoloženje človeške duše do bitja Kristus obstaja v tem, da duša, četudi tega ne more izgovoriti z jasnimi besedami, čuti skozi to, kar v sebi lahko doživi: ‘Jaz sem se od začetka Zemlje tako razvila, da s tem, kar imam v sebi, svojega razvojnega cilja ne morem doseči. Kje je nekaj, česar se lahko oprimem, kar lahko sprejmem vase, da dosežem cilj svojega razvoja?’ Počutiti se tako, kot da gre človeško bitje daleč preko tega, kar duša s svojo močjo zaradi svojega dosedanjega razvoja na Zemlji zaenkrat lahko doseže, to je pripravljajoče se krščansko razpoloženje. In če potem duša najde to, kar nujno mora vedeti kot povezano s svojim bitjem, za kar pa moči v sebi ne najde, če potem duša najde to, kar ji to moč daje, potem je to, kar najde, Kristus. Potem razvije duša svoj odnos do Kristusa. Potem stoji duša po eni strani tako, da si pravi: ‘V začetku Zemlje mi je bilo vnaprej namenjeno bitje, ki je bilo v meni v toku zemeljskega razvoja zatemnjeno, in če sedaj gledam v to zatemnjeno dušo, mi manjka moči, da to bitje uresničim. Toda jaz usmerim duhovni pogled tja h Kristusu, on mi da to moč.’ Tu stoji potem človeška duša tako, da po eni strani stoji tu na opisan način, po drugi strani pa  čuti, kako prihaja k njej Kristus; duša prihaja v nek neposreden oseben odnos do Kristusa. Takrat Kristusa išče in ve, da ga ne more najti, če se on s človeškim razvojem človeštvu ne bo dal sam, če ne pride do človeštva od zunaj.

Imamo cerkvenega očeta, ki je na splošno precej priznan in ki ga ni bilo strah imenovati grškega filozofa Heraklita, Sokrata in Platona kristjani, in sicer kristjani, kot so bili, preden je bilo krščanstvo utemeljeno. Zakaj je ta cerkveni oče to naredil? Tisto, kar se danes imenuje veroizpoved, zatemni tudi zelo veliko tega, kar so bili prvotno svetleči krščanski nauki. Saj je Avguštin sam rekel: »V vseh religijah je bilo nekaj resničnega in tisto, kar je bilo v vseh religijah resnično, je bilo, še preden smo imeli krščanstvo kot tako, krščansko v njih«. Avguštin je to še smel reči. Danes bi marsikoga, ki bi znotraj krščanske veroizpovedi to rekel, obsodili krivoverstva.

Do razumevanja tega, kar je ta cerkveni oče hotel reči s tem, ko je tudi stare grške filozofe imenoval kristjane, pridemo najhitreje, če se enkrat poskusimo vživeti v naravo tistih duš, ki so v prvih stoletjih z razumevanjem skušale določiti svoj osebni odnos do Kristusa. Ti Kristusa niso mislili tako, kot da bi bil pred misterijem na Golgoti brez povezave z razvojem Zemlje. Kristus je vedno imel nekaj opraviti z razvojem Zemlje. Zaradi misterija na Golgoti je sedaj njegova naloga, njegovo poslanstvo glede na razvoj Zemlje, postala druga, kot je bila prej. Iskati Kristusa v razvoju Zemlje šele od misterija na Golgoti, to ni krščansko! Resnični kristjani vedo, da je imel Kristus vedno opraviti z razvojem Zemlje.

Usmerimo pogled najprej k judovskemu narodu. Ali je judovski narod Kristusa poznal? Sedaj ne govorim o tem, ali je judovski narod imel zavest o vsem tem, kar vam imam povedati, temveč govorim o tem, ali nekdo, ki krščanstvo resnično razume, lahko reče: judovstvo je imelo Kristusa, judovstvo je Kristusa poznalo. Lahko imamo nekega človeka, ki ga tako rekoč vidimo po njegovi zunanji postavi v svoji sredini, toda njegovega bitja ne spoznamo, ne bi ga mogli opisati, ker se nismo povzpeli do njegovega spoznanja. Rad bi rekel: v resnično krščanskem smislu je staro judovstvo imelo Kristusa, le spoznali ga po njegovem bitju niso.  Je to, kar sem pravkar rekel, krščansko? Krščansko je tako resnično, kot je tudi pavlinsko.

Kje je bil za staro judovstvo Kristus? V pismu Stare zaveze je rečeno, da je Mojzes vodil Jude iz Egipta v puščavo (2 Mz, 14), da je podnevi pred njimi hodil steber iz oblakov, ponoči steber iz ognja. Rečeno je, da so Judje šli skozi morje in da se jim je morje razprlo, tako da so ga lahko prečkali, medtem ko so Egipčani za njimi potonili, ker se je morje sklenilo. Pripoveduje se, da so Judje godrnjali, ker niso imeli vode, da pa je na zahtevo njihovega Boga lahko šel Mojzes k skali, da je iz skale lahko iztolkel vodo s palico in da je ta voda Jude osvežila.

Če hočemo to vodenje Judov po Mojzesu opisati na človeško razumljiv način, bi rekli: Mojzes je vodil Jude, s tem, da je njega samega vodil njegov Bog. Kateri pa je bil ta Bog?

Naj ne odgovorimo najprej sami. Pustimo, da odgovori Pavel, kdo je bil Bog, ki je Jude vodil skozi puščavo. V prvem pismu Korinčanom, poglavje 10, verzi 1–4  beremo: »Jaz pa vam, dragi bratje, ne bom zamolčal, da so bili naši očetje vsi pod oblakom [Pavel misli na steber iz oblakov in steber iz ognja] in da so vsi šli skozi morje in da so bili vsi z oblakom in z morjem krščeni v Mojzesu. Vsi so jedli isto duhovno hrano in vsi pili isto duhovno pijačo; toda pili so iz duhovne skale, ki jih je spremljala, in ta skala je bil Kristus.”

Kdo torej je bil pri Pavlu tisti, ki je vodil Jude, ki je z Mojzesom govoril, ki je naredil, da je tekla voda iz skale, ki je odvrnil morje od steze Judov? Samo tisti, ki bi hotel trditi, da Pavel ni kristjan, bi smel trditi, da je nekrščansko, v vodilnem Bogu pisma Stare zaveze, v Mojzesovem Bogu, videti Kristusa.

Eno mesto v pismu Stare zaveze mora, kot mislim, za globlje razmišljanje res predstavljati težavo. To je mesto, na katero se tisti, ki pisma Stare zaveze ne bere brez misli, temveč ga hoče razumeti v povezanosti, vedno znova obrača. Kaj le naj to mesto pomeni, si pravi. To je sledeče mesto: »In Mojzes je dvignil roko in je dvakrat udaril skalo. Nato je iz nje priteklo veliko vode, da je pilo občestvo in živina. Gospod pa je govoril Mojzesu in Aaronu: ‘Zato, ker nista verovala vame, me častila pred otroci Izraela, tega občestva ne bosta pripeljala v deželo, ki vam jo bom dal’« (4 Mz 20,11–12).

Povežimo to mesto s pismom Stare zaveze. Gospod ukaže Mojzesu, ko narod godrnja, da s palico udari skalo. Mojzes udari s palico po skali, voda priteče iz nje. Vse kar je Gospod ukazal, se dogodi po Mojzesu in Aaronu in takoj nato nam sporočijo, da Gospod Mojzesu očita – če to je očitek – da  vanj ni veroval. Kaj to pomeni? Preberite vse, kar je v zvezi s tem mestom napisanih komentarjev in skušajte razumeti to mesto s temi komentarji. Razumemo jih pač tako, kot razumemo mnogo stvari v Bibliji, namreč pravzaprav nikakor, saj se za tem mestom skriva mogočna skrivnost. Na tem mestu se skriva tisto, kar nam hoče reči: tisti, ki je vodil Mojzesa, ki se je Mojzesu prikazal v gorečem trnovem grmu, ki je vodil narod skozi puščavo, ki je naredil, da je iz skale tekla voda, to je bil Gospod, Kristus! Toda čas še ni dozorel, sam Mojzes ga  ni prepoznal, Mojzes ga je imel za nekoga drugega. To pomeni, da Mojzes ni veroval v tistega, ki mu je ukazal, naj s palico udari po skali.

Kako se je prikazal Gospod – Kristus  – judovskemu narodu? Saj slišimo »podnevi v stebru oblakov, ponoči v stebru ognja«, tako, da je v njihovo odrešenje razdelil vodo in še veliko je naredil, le prebrati moramo to v pismu Stare zaveze. Radi bi rekli: v pojavu oblakov in ognja, v zraku, v elementarnih dogodkih narave, tam je bil delujoč, toda starim Judom se ni nikoli posvetilo: tisto, kar se je prikazalo v stebru oblakov, v stebru ognja, kar je delalo čudeže (kot na primer to, da se je morje razdelilo), to se kaže v ‘pralastni’ obliki tudi v človeški duši. Zakaj se to starim Judom ni nikoli posvetilo? Ker je človeška duša izgubila moč, da v sebi čuti svoje najgloblje bitje, in sicer je izgubila svojo moč zaradi načina, kako se je človeštvo začelo razvijati. Tako je judovska duša lahko gledala v naravo, lahko je pustila, da nanjo deluje veličastnost elementarnih dogodkov. Povsod tam je lahko slutila svojega Boga in Gospoda; v sebi sami, taki, kot je bila, neposredno, ga ni mogla najti.

Tako imamo v pismu Stare zaveze Kristusa, tam je deloval, toda ljudje ga niso spoznali. Kako je deloval Kristus? Ali ne vidimo, če gremo skozi pismo Stare zaveze, kako je deloval? Najpomembnejše, kar je lahko Mojzes dal svojemu narodu po Jahvejevih ustih, je bilo deset zapovedi. On jih je dobil iz moči elementov, iz katere mu je Jahve govoril. Mojzes ni stopil do globin svoje duše, Mojzes ni vprašal v samotni meditaciji: »Kako govori Bog v mojem srcu?« Šel je na goro in po moči elementov se mu je razkrila Božja volja. Volja, to je temeljni karakter Starega testamenta. Ta temeljni karakter pogosto imenujejo karakter zakona. Volja deluje skozi razvoj človeštva in se izraža v zakonih, na primer v dekalogu, v desetih zapovedih. Svojo voljo je Bog sporočil ljudem po elementih. Volja vlada v evoluciji Zemlje. To je obenem smisel pisma Stare zaveze in pismo Stare zaveze zahteva od človeka podrejanje tej volji v vsem svojem smislu.

Postavimo to, kar smo ravnokar opazovali, pred svojo dušo. Potem lahko rezultat vsega tega strnemo v besede: Človeku je bila dana volja Boga, toda ljudje Gospoda, Božjega niso prepoznali. Niso ga prepoznali tako, da bi ga povezali s svojo človeško dušo.

In sedaj obrnimo pogled proč od Judov, k poganom. Ali so pogani imeli Kristusa? Ali je krščansko govoriti o tem, da so tudi pogani imeli Kristusa? Pogani so imeli misterije. V misterijih posvečene posameznike so vodili do tam, kjer je njihova duša stopila iz njihovega telesa, da je bila vez, s katero sta telo in duša vezana, razvezana. In ko je bila duša izven telesa, je duša v duhovnem svetu zaznala skrivnosti življenja. Veliko je bilo povezano s temi misteriji, mnoga znanja so se v misterijih povzpela do tistih, ki naj bi jih posvetili. Če pa preverjamo, kaj je bilo najvišje, kar je misterijski učenec lahko sprejel vase, je bilo to, da je bil izven svojega telesa postavljen pred Kristusa. Kot je bil Mojzes postavljen pred Kristusa, tako je bil misterijski učenec s svojo dušo izven telesa postavljen pred Kristusa. Kristus je bil tu tudi za pogane, toda zanje je bil tu le v misterijih, razodel se jim je samo, če je bila duša izven telesa. In četudi pogani tako kot Judje, pri katerih je Kristus tudi bil, bitja, o katerem sem pravkar govoril, bitja, pred katero je bil misterijski učenec postavljen, niso spoznali kot Kristusa, je bil Kristus za pogane tu! Lahko bi rekli: za pogane so bili narejeni misteriji. V misterije so sprejeli tiste, ki so bili pripravljeni in zreli. Skozi te misterije je deloval Kristus v svet poganov. Zakaj je deloval tako? Tako je deloval zato, ker je človeška duša v svojem razvoju od začetka Zemlje v sebi izgubila lastno moč, da najde svoje pravo bitje skozi sebe. To pravo bitje se je moralo razodeti človeški duši, če ni bila v sponah človeštva, to pomeni, če  ni bila povezana s telesom. Kristus je moral ljudi voditi tja, kjer je bil človek ločen od svoje telesnosti kot posvečenec v misterijih. Kristus je bil tu tudi za pogane. On jih je vodil v templje misterijev. Toda nikoli ni bilo tako, da bi človek lahko rekel: če razvijem svoje lastne moči, najdem smisel Zemlje. Ta smisel je bil izgubljen, je bil zatemnjen. Sile človeške duše so bile odrinjene v preveč globoka področja, da bi si duša s svojo lastno močjo lahko dala smisel Zemlje.

Če pustimo, da deluje na nas to, kar je bilo dano v poganskih misterijih posvečencem, tj. misterijskim učencem, potem je to modrost. Judom je bila z zakoni dana volja, poganskim misterijskim učencem je bila dana modrost.

Toda, če gledamo na tisto, kar to pogansko modrost karakterizira, ali tega ne moremo strniti v besede: Človek kot tak na Zemlji z modrostjo ni mogel prepoznati svojega Boga kot takega – če ni šel iz svojega telesa s tem, da je postal misterijski učenec? Niti zaradi modrosti, niti z voljo se božanstvo človeku ni moglo razodeti. Najdemo besede, ki čudovito zvenijo kot mogočna zahteva človeštvu skozi staro Grčijo. Te besede so bile napisane na vhodu Apolonovega svetišča, torej misterijskega mesta. To so besede: »Spoznaj samega sebe«. Kaj nam pove dejstvo, da so ob misterijskem svetišču stale besede »Spoznaj samega sebe«? To nam pove, da človek povsod zunaj, kjer kot človek ostaja to, kar je od začetka Zemlje postal, zahteve »Spoznaj samega sebe« ne more izpolniti. Da bi se sam spoznal, bi kot človek moral postati nekaj drugega, v misterijih bi moral ločiti povezavo, s katero je duša vezana na telo. Tako nas ta beseda, ki je kot čudovita zahteva stala na Apolonovem svetišču opozarja tudi na to, da je za človeštvo nastopila pomračitev, z drugimi besedami, da Boga z modrostjo ni bilo mogoče doseči, prav tako kot se neposredno ni mogel razodeti kot volja.

Kot lahko čuti posamezna človeška duša, da v sebi ne more zbrati moči, ki ji dajo smisel bivanja na Zemlji, tako vidimo v zgodovinskem poteku človeško dušo v Judih tako, da celo Mojzes, vodja Judov, ni spoznal tistega, ki ga je vodil. Pri poganih vidimo, da je bilo mogoče izpolniti zahtevo »Spoznaj samega sebe« samo v misterijih, ker človek tak, kot je postal v času razvoja Zemlje v svoji povezavi telesa in duše, ni mogel razviti moči, po kateri bi sam sebe lahko spoznal. K nam prihaja beseda: Niti z voljo niti z modrostjo ni mogoče spoznati Boga. S čim naj bi Boga spoznali?

Že večkrat smo karakterizirali bistvo trenutka, v katerem je v razvoj človeštva na Zemlji stopil Kristus. Sedaj si natančno privedimo pred oči smisel, ki ga ima, če govorimo o tem, da je prišlo do neke določene zatemnitve človeške duše, da niti z voljo niti z modrostjo pravo Božje ni moglo biti razkrito. Kakšen smisel ima to?

Govori se o mnogih različnih odnosih človeškega do Božjega. Govori se, kadar se govori o odnosih človeka do Boga in o smislu, ki ga ima človeško v Božjem. Govori se o tem, da pogosto ni mogoče razlikovati, kakšen je odnos človeškega do Božjega in kako se katerokoli drugo zemeljsko obnaša do Božjega. Danes se še vedno dogaja, da bi se filozofi radi dvignili do Božjega s čisto filozofijo. Toda s čisto filozofijo se do Božjega ne more priti. Seveda pridemo s čisto filozofijo do tega, da vemo, da v svetu deluje Božje in se čutimo povezanega z vsemirjem svetov. Gotovo lahko pridemo do tega, da vemo, da se mora človeško bitje s smrtjo nekako povezati z vsemirjem svetov. Kako se poveže, pa s čisto filozofijo ne moremo razložiti. Zakaj ne? Če vzamemo ves smisel tistega, o čemer smo danes že govorili, lahko rečemo: to, kar se najprej človeku na Zemlji v njegovi duši med rojstvom in smrtjo razkrije, je v svojih močeh preslabotno, da bi zaznal karkoli, kar gre preko zemeljskega, kar vodi v Božansko oz. duhovno. Da si to popolnoma razjasnimo, bomo raziskovali smisel nesmrtnosti.

Mnogi ljudje danes že ne vedo več, kaj utegne biti smisel človeške nesmrtnosti. Mnogi ljudje govorijo danes predvsem o neumrljivosti tudi takrat, če le lahko pritrdijo temu, da gre človeška duša s svojo bitnostjo skozi vrata smrti in si najde potem katerokoli mesto v vsemirju. Tako pa je z vsakim bitjem. Tisto, kar je povezano s kristalom, preide v vsemir, ko se razblini. Rastlina, ki ovene, preide v vsemir. Žival, ki odmre, preide v vsemir. Za človeka pa je stvar le drugačna. Nesmrtnost ima za človeka smisel samo, če lahko nese skozi vrata smrti svojo zavest. Mislite si nesmrtno človeško dušo, ki bi bila recimo po smrti brez zavesti. Taka nesmrtnost ne bi imela nobenega smisla, ne bi imela niti najmanjšega smisla. Če naj bi govorila o svoji nesmrtnosti, mora človeška duša nositi zavest skozi smrt. Tako, kot je duša združena s telesom, ne more v sebi najti ničesar, za kar bi lahko rekla: To je take narave, da jaz to zavestno nosim skozi smrt. Zavest je namreč pri človeku zaprta med rojstvo in smrt, seže samo do smrti. Taka zavest, kot jo človeška duša prvotno ima, seže samo do smrti. V to zavest sveti Božja volja, na primer v desetih zapovedih. Berite v Jobovi knjigi, ali je to svétenje človeka lahko pripeljalo do tega, da bi bila njegova zavest morda pretresena in bi lahko iz sebe pognala take moči, da bi si lahko rekel: »Skozi vrata smrti grem z zavestjo.« Kako se nas dotakne beseda, ki je bila rečena Jobu: »Odpovej se Bogu in umri« (Job 2,9). Mi vemo, mož je negotov glede tega, ali gre s svojo zavestjo skozi vrata smrti. In postavimo k temu grško besedo, ki nam predstavi Grkov strah pred smrtjo: »Bolje berač v gornjem svetu kot kralj v kraljestvu senc«. Potem imamo tudi iz poganstva dokaz, kako negotovi so postali, kar se človeške nesmrtnosti tiče. In kako negotovi so celo danes mnogi ljudje. Vsi tisti, ki govorijo, da  se človek s tem, ko gre skozi vrata smrti, razblini v vsemirju in se poveže s katerimkoli bitjem vsemirja, niso pozorni na to, kaj si mora duša sama pripisati, če hoče govoriti o svoji nesmrtnosti.

Samo eno besedo moramo izgovoriti in spoznali bomo, kakšen mora biti odnos človeka do njegove nesmrtnosti. Ta beseda je beseda ljubezen. Vse tisto, kar smo o nesmrtnosti rekli, sedaj lahko povežemo s tem, kar označuje beseda ljubezen. Ljubezen ni nič, kar si lahko pridobimo z voljo. Ljubezen ni nič, kar si lahko pridobimo z modrostjo. Ljubezen je doma v predelu čustev. Toda mi vemo in si moramo priznati, da človeška duša, kot naj bi bila, ne bi mogla biti, če ta človeška duša ne bi mogla biti izpolnjena z ljubeznijo. Če prodremo v bitje duše, pridemo do tega, da naša človeška duša ne bi bila več človeška duša, če ne bi mogla ljubiti.

Sedaj pa si zamislimo, da bi šli skozi vrata smrti tako, da bi izgubili svojo človeško individualnost, da bi se združili z nekim vsemirskim božanstvom. Potem bi bili v tem božanstvu, spadali bi zraven. Boga ne bi mogli več ljubiti, bili bi v njem samem. Ljubezen ne bi imela nobenega smisla, če bi bili mi v Bogu. Priznati moramo: Če naše individualnosti ne bi mogli nesti skozi smrt, bi morali v smrti ljubezen izgubiti. Ljubezen bi morala v tistem trenutku prenehati, kjer preneha individualnost. Ljubi lahko le eno bitje drugo, od njega ločeno. Če hočemo našo ljubezen do Boga nesti skozi smrt, moramo nesti skozi smrt našo individualnost, moramo skozi smrt nesti tisto, kar v nas vname ljubezen. Če naj bi človeku posredovali smisel Zemlje,  potem naj bi mu posredovali pojasnilo o njegovi nesmrtnosti tako, da njegovo bitje razumemo kot od ljubezni neločljivo.  Niti volja niti modrost ne moreta človeku dati kar potrebuje; samo ljubezen človeku lahko da, kar potrebuje.

Kaj je bilo zatemnjeno v času razvojne poti človeka preko Zemlje? Vzemimo Jude ali pogane: zatemnjena je bila zavest po smrti. Zavest je med rojstvom in smrtjo, zunaj rojstva in smrti je tema, od zavesti znotraj življenja  na Zemlji ne ostane nič. »Spoznaj samega sebe!« je pisalo na vhodu v grško svetišče  –najsvetejši poziv tega grškega svetišča človeštvu. Toda človek si je lahko dal le odgovor: Če ostanem v svojem telesu s svojo dušo tako povezan, kot sem kot človek na Zemlji, se sam ne morem prepoznati v tisti individualnosti, ki preko smrti lahko ljubi. Tega ne zmorem! Tisto, kar je človek izgubil, je bilo spoznanje, da kot individualnost preko smrti lahko ljubi.

Smrt ni prenehanje fizičnega telesa. Kaj takega lahko reče samo materialist. Zamislimo si za moment, da bi človek imel vsako uro, ko živi v telesu, tako zavest, da bi s tako gotovostjo vedel, kaj leži za smrtjo, kot ve, da bo jutri preko horizonta vzšlo Sonce. V tem primeru smrt za človeka ne bi imela trnjev, potem smrt ne bi bila tisto, kar imenujemo smrt, ljudje v telesu bi potem vedeli, da je smrt samo pojav, ki vodi od ene oblike k drugi. Pod »smrtjo« tudi Pavel ni razumel prenehanja fizičnega telesa, temveč je pod »smrtjo« razumel dejstvo, da seže zavest samo do smrti oz. da je človek do tiste mere, kot je bil vezan na telo, lahko razširil svojo zavest samo do smrti. Povsod, kjer govori Pavel o smrti, mi lahko govorimo o odsotnosti zavesti po smrti.

Kaj je človeku dal misterij na Golgoti? Ali je stala z misterijem na Golgoti pred človeštvom vsota naravnih dogodkov, steber iz oblakov, steber iz ognja? Ne, pred ljudmi je stal človek – Kristus Jezus. Ali se je z misterijem na Golgoti izpolnilo iz skrivnostne narave kaj takega, da se je morje razdvojilo, da bi Božji narod lahko šel skozenj? Ne, človek je stal pred ljudmi in je zdravil hrome in slepe. To je izhajalo iz človeka.

Jud je moral gledati v naravo, da bi videl tistega, ki ga imenuje svojega Božjega Gospoda. Sedaj so lahko videli človeka, o nekem človeku so lahko govorili, da v njem živi Bog. Pogan je moral biti posvečen, dušo je moral potegniti iz telesa, da bi stal nasproti bitju, ki je Kristus. Na Zemlji Kristusa ni mogel domnevati, vedel je lahko samo, da je Kristus izven Zemlje. To, kar je bilo izven Zemlje, pa je prišlo na Zemljo in je sprejelo človeško telo.

V Kristusu Jezusu je v človeški obliki stalo pred ljudmi tisto bitje, ki bi sicer stalo pred dušo, osvobojeno telesa v misterijih. In kaj se je s tem zgodilo? To je bil začetek tega, da so se sile, ki jih je človek v razvoju Zemlje od začetka Zemlje izgubil, tiste moči, s katerimi mu je zagotovljena njegova nesmrtnost, z misterijem na Golgoti spet prišle k njemu. S tem, da je premagal smrt na Golgoti, so sile postale take, da v človeški duši spet lahko zanetijo izgubljene moči. In človekova pot skozi razvoj na Zemlji bo še naprej taka, da bo človek s tem, ko bo Kristusa vedno bolj in bolj sprejemal, v sebi odkrival tisto, kar je v njem preko smrti sposobno ljubezni, to pomeni, da lahko stoji nasproti svojega Boga kot neumrljiva individualnost. Zato je šele od misterija na Golgoti postala resnična beseda: »Ljubi Boga nadvse in svojega bližnjega kot samega sebe« (Lk 10,27).

Volja je bila dana iz gorečega trnovega grma. Volja je bila dana z zapovedmi. Modrost je bila dana z misteriji. Ljubezen pa je bila dana s tem, da je Bog postal človek v Kristusu Jezusu. Poleg tega pa še zagotovilo, da lahko ljubimo preko smrti, da nam je s spet pridobljenimi močmi naše duše podarjena ljubezenska skupnost med človekom in Bogom in med vsemi ljudmi. Zagotovilo za to izhaja iz misterija na Golgoti. Človeška duša je v misteriju na Golgoti našla tisto, kar je od začetka Zemlje izgubila s tem, da so njene moči postajale vedno bolj in bolj šibke.

Tri sile so v členih človeške duše: volja, modrost in ljubezen! V ljubezni doživlja duša svoj odnos do Kristusa.

To sem vam hotel predstaviti iz nekega določenega vidika. Kar je v današnjem obravnavanju zvenelo aforistično, bo našlo svojo povezanost pri obravnavanju prihodnje dni. Verjamem pa, da lahko zapišemo globoko v naše duše to, da je napredek v spoznavanju Kristusa realna pridobitev človeške duše in da nam potem, ko gledamo na odnos človeške duše do Kristusa, postane zares tudi jasno, da je bila pred misterijem na Golgoti med človeško dušo in Kristusom tudi neka ovojnica in da je ta ovojnica z misterijem na Golgoti predrta. Upravičeno lahko rečemo: z misterijem na Golgoti je pritekla v življenje na Zemlji kozmična modrost, z Zemljo se je povezalo nadzemeljsko bitje.

Dovolite, moji ljubi prijatelji, tudi danes pripombo, ki bi jo rad dodal tudi pred vami – morda bomo v naslednjih dneh imeli to priložnost še enkrat: Očitki nasprotnikov našega duhovno-znanstvenega nauka postajajo vse močnejši. Z veliko resnice se ti nasprotniki ne borijo, toda ti nasprotniki so tu. Premislimo enkrat besedo, ki ste jo zadnje dni lahko tudi tu prebrali, ki je govorjena z druge strani in je bila tu ponovljena. Razmislimo o tej besedi ob koncu razmišljanja, ki nam je z druge strani spet pokazalo, kako je kozmično bitje Kristus postalo zemeljsko bitje. Mislim na besedo, ki je bila izgovorjena, kot da bi bilo na tem, ko govorimo o Kristusu kot o kozmičnem bitju, kaj nekrščanskega. Da, celo tako je bila beseda izgovorjena, da naj bi bilo rečeno: »Ta teozofski ali antropozofski nauk sploh ne vidi, kako nekrščansko je govoriti o kozmičnem principu, o kozmičnem bitju, saj je ljudi pridobilo prav to, kar pripovedujejo evangeliji o človeškem v Jezusu.« Ljudje, ki kaj takega pravijo, si domišljajo, da so pravi kristjani. Toda mnogi, ki si domišljajo, da so kristjani, ne opazijo, da je njihovo krščanstvo udarec v obraz  za vse trenutke resničnega krščanstva. Naj bi bilo torej nekrščansko govoriti o Kristusu kot o bitju, ki je kozmično bitje, ki torej ni pomembno samo za Zemljo, temveč za kozmos! To je bilo rečeno s strani, ki hoče krščanstvo ubraniti pred duhovnimi raziskavami. Rečeno je bilo: »Tak, kot nam stoji nasproti, brez da se oziramo na kozmično, bo Kristus živel v človeških dušah tako dolgo, dokler stoji Zemlja«. Ne verjamem, da veliko ljudi opazi, kako neevangelijsko je prav tako govorjenje. Občasno bodo morda opazili, da govori tu nasprotnik duhovne znanosti, to lahko razumemo. To tako pač je, da se govori iz »krščanskega stališča«. Toda ali je to krščansko stališče res krščansko? Sramotijo nas – to lahko imenujemo sramotenje  – in jemljejo to za svoj privilegij. Sramotijo nas. Naše krščanstvo, ali bolje rečeno antropozofijo, smatrajo za problematično krščanstvo. Prav v tem pa pravo krščanstvo ne živi več, ne le po svojem pojmu, temveč tudi po življenjskih navadah duš v tem pravo krščanstvo ne živi več. Duša namreč, ki je res krščanska, ne bo nikoli rekla: ‘Dokler stoji Zemlja, bo Kristus, na katerega s tem mislimo, živel v srcih ljudi.’ Zakaj ne? Ker je kristjan, ki to pravi, enostavno pozabil besede evangelija: »Nebo in Zemlja bosta prešla, toda moje besede ne bodo prešle« (Mt 24,35). S tem pa je postavljen tja tudi Kristus kot kozmično bitje. In tisti, ki uresničuje besedo, kot je »Nebo in Zemlja bosta prešla, toda moje besede ne bodo prešle«, govori krščansko. Tisti pa, ki mu uide jezik takoj, ko hoče svoje krščanstvo usmeriti proti antropozofiji, se je pregrešil proti tej besedi. S tem, ko pravi: ‘Mi hočemo Kristusa, ki deluje, dokler stoji Zemlja’, kaže, da o resničnem krščanstvu, ki ni zapisano le v knjigah, temveč tudi v zvezdah, ničesar ne razume.

Mi se občasno že moramo pogovarjati o tem, od katerega duha prihajajo določeni pojmi, ki jih od tu in tam uporabljajo proti krščanstvu naše antropozofije. Po tem, kako zdrsnejo jeziki, opazimo včasih mnogo bolje, kaj je krščanstvo v takih dušah postalo, kot s tem, da beremo, kot je to danes slučaj.

To, kar človeška duša s svojim Kristusom v sebi lahko doživi, bomo obravnavali v naslednjih dneh.