KRISTUS V ČASU MISTERIJA NA GOLGOTI IN KRISTUS V DVAJSETEM STOLETJU

Dr. Rudolf Steiner, predavanje v Londonu, 2. maja 1913

Od vseh misterijev je misterij na Golgoti najtežje razumeti. Celo za tiste, ki so v okultnem znanju že napredovali. Od vseh resnic, s katerimi se človeštvo sooča je ta tista, ki se najlaže razume narobe. To je v zvezi z dejstvom, da je misterij na Golgoti enkraten dogodek v vsej evoluciji Zemlje. Bil je mogočen impulz, ki se nikoli prej ni dogodil in se nikoli na enak način ne bo ponovil. Človeški razum pa išče vedno merilo, primerjavo, po kateri stvari lahko razume. Nekaj, kar nima primerjave, ker je enkratno, pa je težko razumeti.

V duhovno-znanstvenem gibanju, v katerem delamo, smo se trudili, karakterizirati ta misterij na Golgoti iz različnih zornih kotov. Toda da bi ta mogočen dogodek v evoluciji človeštva na Zemlji opisali, lahko kar naprej izbiramo nove zorne kote, vedno lahko postavimo v ospredje nove karakteristike.

Tak pogled, tak aspekt bom podal danes tu in posebej naj bi pozornost usmerili na to, kar na določen način lahko imenujemo obnova misterija na Golgoti v našem času, v našem sedanjem ciklu človeštva.

Če hočemo misterij na Golgoti temeljito razumeti, ne moremo gledati nanj kot na nekaj, kar je od razvoja človeštva ločeno, kar bi bilo potrebno upoštevati samo v času njegovega trajanja 33 let. Misliti moramo, da se je dogodil prav v času četrte poatlantske kulturne epohe, tako imenovane  grško-latinske kulturne epohe in upoštevati je treba tudi, da so ta misterij na Golgoti pripravljali v času vsega razvoja starega hebrejskega ljudstva. Ne le to, kar se je dogodilo v času četrte poatlantske epohe je skrajno pomembno za misterij na Golgoti temveč je pomembno, kar se je dogajalo v vsem času stare hebrejske kulture, namreč čaščenje Jehove. Najprej je pomembno, da razumemo, kdo je bilo bitje, ki se je v starih hebrejskih časih razodevalo pod imenom Jahve ali Jehova.

No, človek sedanjega časa je bitje, ki predvsem v tem, kar se nanaša na njegov razum in sposobnost razumevanja, razvija svoj intelekt in rad razume stvari iz stališča intelekta.

V trenutku pa, ko človek prestopi prag med čutnim in nadčutnim svetom, možnosti, da stvari dojamemo z razumom, ni več. Človeški razum lahko na Zemlji koristi, v trenutku pa, ko človek stopi v nadčutni svet, ne zadošča več, čeprav nanj še lahko gledamo kot na koristen inštrument. Ni pa več sredstvo, po katerem lahko pridemo do spoznanja.

Ta razum rad predvsem razlikuje in da bi neko stvar razumeli, potrebuje definicijo. Tisti med vami, ki so večkrat spremljali moja predavanja, so gotovo opazili odsotnost kakršnihkoli definicij. Resničnih stvari ne moremo zajeti z definicijami. Seveda imamo dobre in slabe definicije, definicije, ki so obsežne in druge, ki so manj zadovoljive. Da bi razumeli stvari na Zemlji, so definicije potrebne., če pa hočemo razumeti stvari, ki pripadajo resničnosti, namreč stvari, ki pripadajo nadčutnim svetovom, potem ne moremo definirati več. Tu je potrebno karakterizirati, saj je potem potrebno dejstva in bitja osvetliti z vseh strani.

Definicije so vedno enostranske in spominjajo tistega, ki je študiral logiko, na staro grško šolo filozofije, ki je nekdaj skušala definirati, kaj je človek. Da bi oblikovali idejo o človeku, so postavili sledečo definicijo: človek je bitje na dveh nogah brez perja. Dan za tem je prinesel nekdo  oskubljenega petelina in rekel: To je bitje z dvema nogama ki nima perja, torej je človek. Na to se pogosto spomnimo, če naj bi definicirali nekaj, kar je tako mnogostransko in ima toliko različnih pomenov, da definicije ne zadoščajo in lahko samo karakteriziramo. Toda predvsem, da bi lahko razlikovali različna bitja v nadčutnih svetovih, bi ljudje radi imeli definicije. Vprašujejo: Kaj točno je tako bitje? Čim globlje pa človek prodre v nadčutne svetove, tembolj se tamkajšnja bitja prežemajo in eno od drugega niso več omejena, tako, da jih je težko razlikovati eno od drugega.

Če gledamo na ime Jahve ali Jehova, če ga namreč povezujemo z imenom Kristus predvsem ne smemo pozabiti na evolucijo. Celo v novem testamentu boste našli – in v mojih knjigah sem večkrat opozoril na to – da se je Kristus razodeval skozi Jehovo v meri, kot je to pred misterijem na Golgoti mogel.

Če hočemo primerjati Jehovo in Kristusa, je dobro, vzeti za sliko luč Sonca in luč Lune. Kaj je luč Sonca, kaj je luč Lune? Eno in isto sta in vendar zelo različni. Luč Sonca priteka iz Sonca, toda pri luči Lune gre za luč Sonca, ki se od Lune odbija. Na enak način sta isto Kristus in Jehova. Kristus je enak svetlobi Sonca, Jehova je kot reflektirana luč Kristusa v meri, kot se je na Zemlji pod imenom Jehova lahko razodeval preden je prišlo do misterija na Golgoti. In na drugi strani, če se vprašamo po tako vzvišenem bitju kot Jehova-Kristus, moramo v vzvišenih višavah nadčutnih svetov iskati njihov resničen pomen. V resnici je predrzno, približevati se takemu bitju kot Jehova-Kristus z vsakodnevnimi pojmi.

Stari Hebrejci so se trudili, da iz teh težav najdejo izhod. Človeška sposobnost razmišljanja je slabotna toda poizkuša si vendar ustvariti idejo o tem vzvišenem bitju. Pozornost ni bila usmerjena neposredno na Jehovo – ime za katero so menili da ga ni mogoče izgovoriti – temveč na bitje, ki ga naša zahodna literatura opisuje kot Mihaela. Iz te trditve se seveda lahko rodi marsikakšn nesporazum, toda tega se ne more preprečiti. Eden bi morda lahko dejal to bo spet zbudilo predsodke krščanov, drugi s temi stvarmi nočejo imeti opravka. Toda bitje, ki ga smemo imenovati Mihael in ki pripada hierarhiji nadangelov – čisto vseeno, kako to bitje lahko še poimenujemo, kljub temu obstaja. In obstojajo mnoga taka bitja, ki pripadajo istemu rangu. Toda to posebno bitje, ki je v ezoteriki znano pod imenom Mihael, je tako vzvišeno nad svojimi vrstniki, kot je Sonce vzvišeno nad planeti, nad Venero, Merkurjem, Saturnom in tako dalje.

On, Mihael je najodličnejše in najpomembnejše bitje v hierarhiji nadangelov. Stari so Mihaela imenovali »božje obličje«. Tako, kot se človek razodeva skozi svoje geste in izraz svojega obraza, tako so v mitologiji starih časov Jehovo razumeli skozi Mihaela. Jehova se je posvečenim dal prepoznati tako, da jim je omogočil, da so nekaj doumeli, česar s svojo normalno sposobnostjo zaznavanja nikoli prej ne bi mogli doumeti, namreč, da je Mihael obraz Jehove. Tako so stari Hebrejci govorili o Jehovi-Mihaelu, kot o nedosegljivem, bitju, do katerega se ne more priti, kot ne moremo priti do misli nekega človeka, do njegovega trpljenja in skrbi, ki ležijo za njegovim zunanjim izrazom. Mihael je zunanje razodetje Jehove ali Jahveja, tako kot pri človeku prepoznamo razodetje njegovega JAZa na njegovem čelu in na njegovem obrazu.

In tako lahko rečemo, da se je Jehova razodeval preko Mihaela, enega od nadangelov. Spoznanje tistega, ki smo ga opisali kot Jahve, ni bilo omejeno le na stare Hebrejce temveč je bilo mnogo bolj razširjeno. In če raziščemo zadnjih pet stoletij pred časom krščanstva najdemo, da se je v vsem tem času razodeval Mihael.

To razodetje lahko odkrijemo v drugi obliki pri Platonu, Sokratu, Aristotelu v grški filozofiji, celo v starih grških tragedijah v času petih stoletij pred dogodkom na Golgoti.

Če se s pomočjo okultnih spoznanj potrudimo, posvetiti tja noter v tisto, kar se je resnično dogodilo, lahko rečemo, da je Kristus-Jehova bitje, ki je človeštvo spremljalo skozi vso evolucijo. Toda med epohami, ki so si sledile, se razodeva Kristus-Jehova vedno skozi različna bitja istega ranga kot Mihael. Izbira tako rekoč vedno drugo obličje, s katerim se obrača na človeštvo. In glede na to, ali izbere enega ali drugega iz hierarhije nadangelov, da bi bil posrednik med Kristusom-Jehovo in človeštvom, se ljudem razodevajo zelo različne ideje in razumevanja, impulzi čutenja, impulzi volje in tako dalje. Ves čas, ki tako rekoč obdaja misterij na Golgoti lahko opišemo kot čas Mihaela in na Mihaela lahko gledamo kot na poslanca Jehove.

V tistem času približno petsto let pred misterijem na Golgoti in več desetletij po tem, je vodilna kultura človeštva nosila tako rekoč Mihaelov pečat. Skozi njegove lastnosti, njegovo moč, se je zlilo v človeštvo tisto, kar naj bi se človeštvu v tistem času dalo. In potem so prišla druga bitja, ki so prav tako iz duhovnih svetov predstavljala inspiracijo človeštva, druga bitja iz ranga nadangelov.

Kot že omenjeno, je bil Mihael največji, najmogočnejši, najpomembnejši, tako da je epoha kot Mihaelova, vedno najpomembnejša ali ena najpomembnejših, ki se v evoluciji človeštva lahko dogodi. Epohe različnih nadangelov se ponavljajo. Zelo pomembno je dejstvo, da vsako tako bitje iz hierarhije nadangelov da obdobju karakter. Predvsem so voditelji različnih narodov. Toda, ker postanejo voditelji določenih obdobij in ker so bili voditelji preteklih časov, so postali na določen način voditelji vsega človeštva.

Kar se tiče Mihaela, se je do našega sedanjega cikla evolucije nekaj spremenilo, saj je šel Mihael sam tudi skozi razvoj. In to je zelo pomembno, saj smo po okultnem spoznanju nekaj zadnjih desetletij spet v epohi, ki jo inspirira isto bitje, ki je inspiriralo obdobje, v katerem se je dogodil misterij na Golgoti. Od konca 19. stoletja smemo smatrati Mihaela spet kot voditelja.

Če hočemo to razumeti, moramo gledati na misterij na Golgoti iz drugega stališča in se moramo vprašati: kaj je v tem misteriju najbolj pomembno. Da je bitje, ki ga imenujemo z imenom Kristus v tistem času šlo skozi misterij na Golgoti in skozi vrata smrti. To je najbolj pomembno. Nikoli v vsej evoluciji Zemlje se ne bi moglo govoriti o misteriju na Golgoti, brez da se prizna kot bistveno tega misterija dejstvo, da je šel Kristus skozi smrt.

Poglejte zakone narave. Mnogo lahko razumemo, če jih študiramo. V bodoči evoluciji Zemlje se bomo s tem še več naučili. Moramo pa že biti sanjači, če ne prepoznamo, da je razumeti življenje tak ideal, ki ga lahko razumemo samo skozi  razvoj in nikoli s študijem naravnih zakonov. Gotovo imamo danes sanjače ki verjamejo, da se bo z razumevanjem znanosti s časom prišlo do pravega razumevanja principov življenja; toda to se ne bo nikoli dogodilo. V času evolucije Zemlje se bodo s čutili odkrili še mnogi zakoni toda princip življenja kot tak se svetu na ta način nikoli ne more razodeti, to se lahko dogodi samo s sredstvi okultnega spoznanja.

Zato se nam življenje kaže kot nekaj, kar je tu na Zemlji za našo znanost nedosegljivo. In prav tako, kot je človeškemu znanju nedostopno življenje, je slučaj tudi s smrtjo v primerjavi z resničnim znanjem, ki ga pridobimo v nadčutnih svetovih. V vsem področju nadčutnih svetov smrti ni.

Samo na Zemlji, v fizičnem svetu se lahko umre ali pa v svetovih, ki so v razvoju enaki naši Zemlji in vsa bitja, hierarhije ki so nad človekom, nimajo izkušnje smrti in poznajo samo različna stanja zavesti. Njihova zavest je občasno lahko tako zmanjšana, da je podobna zemeljskemu spanju, toda iz tega spanja se spet lahko prebudijo. V duhovnem svetu ni smrti, samo sprememba zavesti je in največjega strahu, ki ga ima človek, strahu pred smrtjo tisti, ki se po smrti dvigne v nadčutne svetove, ne more čutiti. V tistem trenutku, ko gre skozi vrata smrti, je njegovo stanje stanje intenzivne občutljivosti, lahko pa obstoja samo ali v jasni ali v zatemnjeni zavesti in bilo bi zelo čudno, če bi si hoteli predstavljati, da bi bil človek v nadčutnem svetu lahko mrtev.

Torej smrti za bitja, ki pripadajo višjim hierarhijam, ni. Le ena izjema je. To je Kristus. Da pa je duhovno bitje Kristus lahko šlo skozi smrt, se je moralo najprej spustiti na Zemljo. In to je, kar je tako neizmerno pomembno pri Misteriju na Golgoti. Daj se je bitje, ki v svojem lastnem kraljestvu v sferi svoje volje ne bi nikoli spoznalo smrti, spustilo na Zemljo, da bi naredilo to izkušnjo, ki je lastna človeku, da bi namreč izkusilo smrt. S tem je stkana tista globoka notranja vez med človeštvom na Zemlji in Kristusom, ker je bitje Kristus šlo skozi smrt, da bi to izkušnjo s človeštvom delilo. In ta Kristusova smrt je predvsem za sedanje stanje razvoja Zemlje neizmerno pomembna.

To, kar se je takrat resnično dogodilo za našo evolucijo Zemlje sem že predstavil. Predvsem se je združilo z evolucijo Zemlje z misterijem na Golgoti, s Kristusovo smrtjo bitje, enkratno svoje vrste, ki je bilo dotlej samo kozmično. Vstopilo je v evolucijo Zemlje v času misterija na Golgoti. Prej ga ni bilo tu. Pripadalo je samo kozmosu toda z misterijem na Golgoti se je spustilo iz kozmosa in se je na Zemlji utelesilo. Odtlej biva na Zemlji na tak način, je na Zemljo tako vezano, da biva v dušah ljudi na Zemlji in z njimi življenje na Zemlji doživlja. Zato je bil ves čas pred Golgoto  v evoluciji Zemlje samo čas priprav. Misterij na Golgoti je Zemlji dal njen smisel.

Ko se je misterij na Golgoti dogodil, je bilo zemeljsko truplo Jezusa iz Nazareta – kot to vemo iz različnih poročil – predano elementom Zemlje in od tega časa je bil Kristus povezan z duhovno sfero Zemlje in v njej živi. Kot že rečeno, je izredno težko opisati misterij na Golgoti, ker nimamo merila da bi ga lahko primerjali, toda kljub temu bomo poizkusili, približati se mu še z drugega zornega kota.

Kot vemo je Kristus živel tri leta po krstu na Jordanu v telesu Jezusa iz Nazareta kot človeško bitje med ljudmi na Zemlji. To bi lahko imenovali zemeljsko razodetje Kristusa v fizičnem človeškem telesu. Kako pa se Kristus od takrat razodeva, odkar je odložil z misterijem na Golgoti svoje fizično telo?

Bitje Kristusa si moramo predstavljati kot mogočno bitje, visoko v hierarhiji duhovnih bitij. Kljub temu, da je tako vzvišeno, mu je bilo mogoče, da se je izražal tri leta po krstu na Jordanu v človeškem telesu. Toda kako se izraža od tistega časa? Nič več v fizičnem človeškem telesu, saj je bilo to predano fizični Zemlji in predstavlja sedaj del nje. Tistim, ki so s študijem okultne znanosti v sebi razvili možnost, pogledati v te sfere, se bo razodelo, da se to bitje ponovno lahko prepozna v enem od bitij, ki pripadajo hierarhiji angelov. Tako, kot se je odrešenik sveta v treh letih po krstu na Jordanu razodeval v človeškem telesu, kljub temu, da je bilo to bitje Kristus tako izjemno vzvišeno, se razodeva sedaj na neposreden način kot angelsko bitje, duhovno bitje, ki stoji eno stopnjo nad človekom. Kot takega so ga lahko vedno našli tisti, ki so bili jasnovidni; kot tak je bil vedno z evolucijo povezan. Tako kot je bil, ko je bil Kristus inkarniran v telesu Jezusa iz Nazareta več kot človek, je Kristusovo bitje več kot angel. To je samo njegova zunanja podoba. Toda v dejstvu, da je kot opisano mogočno, vzvišeno bitje stopilo iz duhovnih svetov sem dol in je stanovalo tri leta v človeškem telesu, je tudi izraženo tretje dejstvo,da je to bitje sámo v tem času v svojem razvoju napredovalo za eno stopnjo.

Če neko táko bitje izvrši táko delo, s tem, da je sprejelo obliko človeka ali obliko angela, napreduje tudi samo. In to je, kar smo v razvoju Kristusa naznačili, da je Kristus  prišel do stanja, v katerem se odslej razodeva ne kot človeško bitje, ne s tem, da se zrcali s svojo zrcaljeno svetlobo, ne pod imenom Jehova, temveč neposredno. In to je ta velika razlika v vseh naukih in v vsej modrosti, ki so od misterija na Golgoti prišle v evolucijo Zemlje, da je s prihodom Mihaelovega duha na Zemljo zaradi njegove inspiracije človeštvo počasi lahko začelo razumeti vse to, kar pomeni Kristusov impulz, kaj pomeni misterij na Golgoti. Toda v tistem času je bil Mihael poslanec Jehove, ki je bil zrcaljenje Kristusovega sijaja in še ni bil poslanec Kristusa samega.

Mihael je inspiriral človeštvo več stoletij, približno petsto let pred misterijem na Golgoti, kot so o tem poročali stari misteriji, Platon in tako dalje. Kmalu pa, potem, ko se je misterij na Golgoti dogodil in se je Kristus združil z evolucijo Zemlje, je neposreden vpliv Mihaela prenehal. V tistem času, ko so pisani tisti stari dokumenti, ki jih imamo v obliki evangelijev, kot sem to opisal v moji knjigi »Krščanstvo kot mistično dejstvo«, Mihael sam človeštva ni mogel več inspirirati. Po njegovih spremljevalcih med nadangeli pa je bilo tako inspirirano, da so sprejeli s to inspiracijo veliko duševnih moči.

Pisci sami niso imeli jasnih okultnih spoznanj, saj se je inspiracija Mihaela končala kmalu po misteriju na Golgoti. Drugi nadangeli, spremljevalci Mihaela, človeštva niso mogli inspirirati tako, da bi misterij na Golgoti postal razumljiv. To je razlog za različne interpretacije različnih krščanskih naukov. Ti nauki niso inspirirani od samega Mihaela temveč so v enakem razmerju do njegovih inspiracij kot planeti do mogočnega Sonca.

Šele sedaj, v našem času je tak vpliv, neposredna inspiracija Mihaela, spet prisoten. Ta neposredna inspiracija Mihaela je bila pripravljana od 16. stoletja. V tistem času je bil pobudnik nadangel, ki je bil Mihaelu najbližji, in je človeštvu dal inspiracijo, ki je privedla do izpopolnitve prirodoslovja v našem modernem času. Prirodoslovje našega današnjega časa ni utemeljeno v inspiraciji Mihaela temveč enega njegovih spremljevalcev, Gabriela. Ta znanstvena inspiracija se nagiba k temu, ustvariti znanost, pogled, ki omogoča razumevanja samo materialnega sveta in je v zvezi s fizičnimi možgani.

V nekaj zadnjih desetletjih je Mihael spet prišel na mesto tega inspiratorja znanosti in v nekaj naslednjih stoletjih bo Mihael dal svetu nekaj, kar je v duhovnem smislu prav tako pomembno – še bolj pomembno, ker je še bolj duhovno – neizmerno bolj pomembno kot materialna znanost, ki se je stopnjo za  stopnjo razvijala naprej od 16. stoletja. Prav tako kot je njegov nadangelski spremljevalec svojčas daroval svetu znanost, nam bo Mihael  dal v bodočnosti duhovno spoznanje, na čigar prvih začetkih sedaj smo.

Tako, kot je Mihael, poslan kot poslanec Jehove, zrcaljenja Kristusa, petsto let pred misterijem na Golgoti, dal pečat tisti eri, je Mihael odločilen sedaj za naš čas kot poslanec Kristusa samega. Tako kot so se v starih hebrejskih časih, ki so bili neposredna priprava misterija na Golgoti stari hebrejski posvečenci lahko obrnili na Mihaela kot na zunanje razodetje Jehove, smo sedaj mi v stanju, da se obrnemo na Mihaela, ki je od poslanca Jehove postal poslanec Kristusa, da bi od njega v naslednjih nekaj stoletjih prejeli vse več duhovnih razodetij, ki nam bodo vse bolj in bolj odstrla misterij na Golgoti.

To, kar se je pred 2000 let dogodilo, kar so človeštvu oznanjale različne krščanske sekte se sme v svojem globokem smislu razodeti šele v 20. stoletju, ko se bo namesto znanosti uveljavilo s pomočjo Mihaelovih darov duhovno spoznanje. To je, kar bo naša srca napolnjevalo z neizmerno globokimi čustvi v primerjavi z duhovnostjo v našem času. Lahko bomo izvedeli, da so se v nekaj zadnjih desetletjih  odprla vrata, skozi katera lahko sprejmemo spoznanje.

Mihael nam da lahko novo duhovno luč, preoblikovano luč tiste svetlobe, ki jo je daroval ob času misterija na Golgoti. Ljudje našega časa se smejo postaviti v to svetlobo. Če to začutimo, lahko razumemo ves pomen novega časa, ki prav sedaj nastaja iz našega. Opazimo lahko svitanje duhovnega razodetja, ki naj bi v naslednjih nekaj stoletjih prišlo v življenje na Zemlji.  Resnično, ker je človeštvo postalo bolj svobodno kot je bilo prej, bomo z lastno, svobodno voljo postali sposobni napredka, ki nam bo omogočil sprejemanje tega razodetja.

Sedaj naj opozorimo na dogajanje v višjih svetovih, ki je privedlo do tega spremenjenega stanja, k temu času obnove misterija na Golgoti. Če gledamo nazaj na tisti čas, se spominjamo na to, kar je verjetno pogosto vihralo skozi naše duše v zvezi s tem, kar se je dogodilo takrat pri krstu na Jordanu, ko se je Kristus razodel v človeški obliki, ki je bila vidna na Zemlji med ljudmi. In še naprej želimo napolniti našo dušo z mislimi, kako se je Kristus tedaj, kar se nanaša na njegovo zunanjo obliko združil s hierarhijo angelov in je od tistega časa živel nevidno v Zemlji.

Spomnimo se na to, kar je bilo rečeno, namreč da v nevidnih svetovih ni smrti. Le Kristus sam je s tem,  da se je spustil sem dol na naš svet, šel skozi smrt, podobno kot človek. Ko je postal spet čisto duhovno bitje, je še vedno ohranil spomin na svojo smrt. Toda kot bitje iz ranga angelov, v katerem se je na zunaj razodeval, je lahko doživel samo zmanjšanje zavesti.

S tem, kar je postalo za evolucijo Zemlje potrebno od 16. stoletja, namreč triumf znanosti, ki se dviga vse više in više, je stopilo v vso evolucijo človeštva nekaj, kar je tudi za nevidne svetove pomembno. S triumfom znanosti so prišla v človeštvo materialistična in agnostična čustva večje intenzivnosti kot je bilo to slučaj dotlej. Tudi prej so bile materialistične tendence prisotne. Toda te intenzivnosti materializma kot je začel prednjačiti od 16. stoletja, ni bilo. Vedno več in več so jemali ljudje, ko so šli skozi vrata smrti, rezultate svojih materialističnih idej na Zemlji  s seboj v duhovne svetove, tako da je po 16. stoletju vedno več in več semen zemeljskega materializma prenesenih na drugo stran. Ta semena so se razvijala na določen način.

Kljub temu, da je prišel Kristus v staro hebrejsko raso in je bil tam odveden v svojo smrt, je utrpelo angelsko bitje, ki je odtlej zunanja oblika Kristusa, v toku 19. stoletja izgubo zavesti kot rezultat nasprotujočih si materialističnih sil, ki so prišle v duhovne svetove kot rezultat materialističnih človeških duš, ki so šle skozi vrata smrti. Pojav nezavesti v duhovnih svetovih na pravkar opisan način se bo preobrazil v vstajenje Kristusove zavesti v dušah ljudi med rojstvom in smrtjo v 20. stoletju. Na določen način lahko zato napovemo, da se od 20. stoletja naprej to, kar je človeštvo kot zavest izgubilo zagotovo ponovno dvigne navzgor v jasnovidno videnje. Na začetku le malo ljudi, potem vedno večje število bitij bo v 20. stoletju sposobnih, zaznati pojav eteričnega Kristusa, to pomeni Kristusa v postavi angela. Zaradi človeštva se je zgodilo, kar bi lahko imenovali uničenje zavesti v svetovih, ki ležijo neposredno nad našim zemeljskim svetom in v katerih je bil Kristus viden v času med misterijem na Golgoti in današnjim dnem.

Lahko rečemo, da se je v času misterija na Golgoti v malo znanem kotu Palestine dogodilo nekaj, kar je bil resnično največji dogodek, ki je nastopil kadarkoli v vsem človeštvu, česar pa takratno človeštvo ni vzelo preveč zares. Če se je nekaj takega lahko zgodilo, se ne moramo čuditi nad tem, kar se je zgodilo v času 19. stoletja, da so se tisti, ki so šli skozi vrata smrti od 16. stoletja, Kristusu uprli.

»Seme zemeljskega materializma«, ki so ga od 16. stoletja v vse večji meri prenašale navzgor duše, ki so šle skozi vrata smrti in so povzročale vedno več teme, je ustvarilo »sfero črnega materializma«. To črno sfero je Kristus v duhu manihejskega principa vzel v svoje bitje, da bi jo preobrazil. Medtem, ko se je bitje Kristusa od misterija na Golgoti naprej razodevalo, je v njegovem angelskem bitju je povzročila »duhovno zadušitev«. Ta Kristusova žrtev v 19. stoletju je primerljiva z žrtvijo na fizični ravni v misteriju na Golgoti in se lahko smatra za drugo križanje Kristusa v eterski sferi. Ta duhovna zadušitev, ki je povzročila izgubo zavesti tistega angelskega bitja, je ponovitev misterija na Golgoti v svetovih, ki ležijo neposredno za našimi, s ciljem, da bi  v dušah ljudi na Zemlji lahko oživela prej skrita Kristusova zavest. Ta ponovna oživitev postane jasnovidnost človeštva v 20. stoletju.

Kristusova zavest se od 20. stoletja lahko združi z zemeljsko zavestjo človeštva. Zamiranje Kristusove zavesti v angelski sferi v 19. stoletju pomeni vstajenje neposredne Kristusove zavesti v zemeljski sferi. Zato bo od 20. stoletja naprej življenje Kristusa čutilo vedno več in več človeških duš kot neposredno osebno doživetje.

Malo ljudi, ki so v tistih dneh znali brati znamenja časa je bilo v stanju, gledati na misterij na Golgoti tako, da bi doumeli, da se je to mogočno bitje iz duhovnih svetov spustilo navzdol k nam, da bi živelo na Zemlji, da bi šlo skozi smrt, da bi z njegovo smrtjo substance njegovega bitja postale del Zemlje. Podobno je z zaznavanjem, da je v določenih svetovih, ki ležijo neposredno za našimi, prišlo do neke vrste duhovne smrti, izgube zavesti in s tem ponovitve misterija na Golgoti, da bi lahko prišlo do ponovnega oživljanja prej skrite Kristusove zavesti v dušah ljudi na Zemlji.

Od misterija na Golgoti so lahko mnogi ljudje  oznanjali Kristusovo ime. Od 20. stoletja naprej bo vedno več ljudi, ki bodo lahko posredovali vedenje o bitju Kristus, kot ga daje duhovna znanost. Učili in oznanjali ga bodo iz lastnih izkušenj. Kristus je bil že dvakrat križan: enkrat fizično v fizičnem svetu ob začetku našega časa in drugič v 19. stoletju spiritualno na opisan način. Lahko bi rekli človeštvo je doživelo vstajenje njegovega telesa v takratnem času; od 20. stoletja bo doživljalo vstajenje njegove zavesti.

To, česar sem se lahko dotaknil le z nekaj besedami, bo počasi prodiralo v človeške duše in posrednik, poslanec bo Mihael, ki je sedaj poslanec Kristusa. Tako kot je prej vodil duše ljudi, da so lahko razumeli prihod njegovega življenja iz neba na Zemljo, pripravlja sedaj človeštvo na to, da bo sposobno, doživeti usmerjanje Kristusove zavesti iz stanja brez zavesti v stanje zavesti. In prav tako kot v času Kristusovega življenja na Zemlji večji del njegovih sodobnikov ni bilo sposobnih verjeti, kako mogočen dogodek se je v evoluciji Zemlje dogodil, tako stremi v našem času zunanji svet po tem, da poveča moč materializma in bo s tem tako dolgo nadaljeval, bo to, o čemer se danes pogovarjamo obravnaval kot fantazijo, sanjaštvo, morda tudi kot neumnost. In tako bo gledal tudi na to resnico o Mihaelu, ki začenja v sedanjem času Kristusa na novo razodevati. Kljub temu bo mnogo ljudi spoznalo to, kar se začenja pojavljati kot svitanje, kar se bo v prihajajočih stoletjih vlivalo v človeške duše kot Sonce, ker Mihaela lahko primerjamo s Soncem. Novo razodetje Mihaela se bo med človeštvom razširilo, četudi mnogi ljudje tega ne bodo priznali.

To je to, kar je danes mogoče povedati o odnosu misterija na Golgoti, ki se je dogodil na začetku našega časa, do misterija na Golgoti kot ga lahko razumemo danes.

Ohranjajmo ta čustva in priznajmo, da le tako lahko postanemo pravi znanstveniki na področju duhovnosti. Od časa do časa bodo prišla druga razodetja za katera moramo ostati odprti. Ali ne bi bilo čisto posebno egoistično, če bi imeli ta čustva le v svoje osebno zadovoljstvo? Raje čutimo, da je zares naša dolžnost, da se tako, kot smo ta razodetja skozi duhovno znanost spoznali, naredimo za njihovo voljno orodje. In četudi smo v vsem človeštvu majhna skupina, ki se trudi razumeti novo resnico o misteriju na Golgoti, razumeti novo razodetje Mihaela, velja, da gradimo novo moč, ki ni odvisna od naše vere v to razodetje, temveč je odvisna od tega razodetja samega, od resnice same.

Mirno bomo lahko priznali, da so za to, da svetu povedo – če svet to hoče slišati – od nas pripravljeni le posamezniki: Odslej imamo novo razodetje Kristusa. Hočemo biti pripravljeni, da priznamo to novo razodetje, pripadati hočemo tisemu majhnemu krogu, ki želi prispevati, da bo postal večji in trajen; graditi hočemo notranjo moč takega razodetja tako, da se bo med ostalim človeštvom lahko razširilo, saj bodo do tega spoznanja sčasoma vsi prišli.

Kar mi imenujemo modrost, imenujejo morda mnogi neumnost. Da bi znali pri tem trdno vztrajali se spomnimo, da je sedanji čas, čas drugega razodevanja Mihela. Spomnimo se na to, kar je rekel eden od starih posvečenih v času prvega razodevanja Mihaela: Kar se ljudem pogosto zdi neumnost, je pred Bogom modrost.

Iz takih čustev, iz takih duhovnih spoznanj, ki se morajo dozdevati svetu zunaj v marsikaterem pogledu kot neumnost, poizkusimo pridobiti danes moč za nas same. Zberimo pogum da si priznamo: kar se zdi neumnost tistim, ki se zanašajo samo na čutila,  je lahko za nas modrost, je svetloba in je jasno razumevanje nadčutnih, duhovnih svetov, h katerim hočemo z vso močjo naših duš in našega prepričanja stremeti.

Naslov originala

Christus zur Zeit des Mysteirums von Golgatha und Christus im zwanzigsten Jahrhundert.