Kassner, 17., 18. in 19. 5. 2002

Ljubi prisotni, ljubi prijatelji. Tokrat smo se namenili, de se ukvarjamo s pomenom biološko –dinamičnega načina pridelovanja, v bodočnost zemlje, to pa pomeni za bodočnost človeka. Nehote so nam učenci Waldorfske šole to delo očitno že krasno na tabli pripravili. Vidimo, da se otroci, učenci torej učijo tega, predvsem se učijo tega tako, kot je to za Waldorfsko šolo tudi prav; da imamo vedno tri gredice in tri so že posejane, tri pa so še proste, prazne. Te tri bomo mi posejali, danes, jutri in pojutrišnjem, potem pa so lahko binkošti.

Danes včasih slišimo prav od ljudi, ki se ukvarjajo z naravo, da bi bili lahko zemlja, svet, narava lepi in zdravi, če ne bi bilo človeka. Človek danes pogosto deluje v naravi kot uničevalec in mislimo, da če sedaj človeka ne bi bilo, potem bi imeli zdravo naravo. Rastline in živali bi živeli tako, kot to ustreza njihovemu bitju. Zemlja bi bila zdrava in večno bi taka ostala. To je nesmisel. Enostavno bom rekel, da če človeka ne bi bilo, tudi zemlje ne bi bilo. Človek je smisel zemlje. Še huje je, če moramo danes ugotoviti, da je prav poljedelstvo postal uničevalec narave, da poljedelstvo proizvaja strupe in tako pogosto uničuje temelj preživetja človeka. Saj pravzaprav bi moralo biti poljedelstvo, ki bi človeku omogočalo življenje na zemlji.

Če pogledamo stvar točno, potem je vendar tako, da ne živimo neposredno od narave. Že dolgo časa je minilo od takrat, ko smo nabirali svojo hrano po gozdovih. Imamo njive, imamo kultivirane rastline, vrtove imamo, ukvarjamo se z živinorejo in od tod naša živila. Ne verjamem, da ima kdorkoli od vas jajca od kakšnih divjih kokoši. Nihče ne bo menil, da lahko peteršilj, solata ali korenje raste v gozdu ali da bo dobil meso s tem, da bo pač ubil divjo žival. Za živili, ki so nam danes na razpolago, tiči tisočletja dolgo človeško delo. Tako dolgo, kot se sploh na zgodovino človeka spomnimo nazaj, dela človek na tem, da živila spremeni, da jih poenostavi, da jih spremeni, da jih naredi bolj fine in da ustvarja čisto nove produkte. Kot na primer kruh. In to delo je izgledalo v toku tisočletij pogosto popolnoma drugače. Danes pa je zares tako, da to delo, ki ga opravlja človek na zemlji pogosto deluje uničevalno. Človek proizvaja živila, ki niso zdrava, človek pogosto oblikuje življenje živali na nemogoč način. Vedno več vrst rastlin izgubljamo za vedno. Človek vzreja nove rastline, ki pa v resnici sploh niso sposobne preživetja.

In tako si moramo zastaviti vprašanje, ki smo si ga v naši temi zastavili, namreč, kaj pa mora človek delati danes, kaj je zares naloga človeka, da bi naša zemlja, to pa pomeni, da bi naše rastline, da bi naše živali in da bi naši otroci imeli bodočnost. Torej bi želel danes zvečer začeti s tem, da pogledam malo v zgodovino, da pogledam na to, kako se posamezen človek prehranjuje, kakšen pomen ima prehrana za človeka in končno, kakšen pomen ima gnojenje na rastlino, za rastlino. To so tri slike, ki bi jih želel predstaviti danes, jutri in pojutrišnjem pa si bomo to ogledali še naprej.

Če gremo nazaj za tri tisoč, štiri tisoč let v zgodovino menim, da je bilo povsem jasno, da smo imeli na zemlji kmeta, enostavnega človeka, ki je imel na primer hlapce in ti ljudje so torej delali na zemlji. Delali so torej z zemljo. Če bi si ogledali te ljudi, bi lahko videli, da so pravzaprav vedeli malo, tako rekoč nič zakaj to delajo. Zakaj delajo eno stvar na tak način, drugo pa drugače. To jim je rečeno ali ukazano. To je to, kar jih je delalo za hlapce. Bili so tako rekoč prejemniki nalogov in enostavno delali so, kar jim je bilo naloženo in potem so ti hlapci imeli svojega gospodarja in ta je že vedel nekaj o tem delu. Pogosto so bile izkušnje ali izročilo, torej ta gospodar je imel očete ali učitelje, ki so mu to stvar pokazali. Pogosto pa so stoletja, tisočletja delali neko opravilo na enak način. Spremembe so se dogajale zelo počasi.

In če se vprašamo, od kod pa so prihajali novi impulzi, potem lahko rečemo, da so v davnih, zgodnjih časih prišli od svečenikov, od posvečenih ljudi. Skratka od ljudi, ki z zemljo sploh niso delali, od ljudi, ki so živeli v svetiščih, ki so se odpirali za višje svetove, ki so dobili inspiracije, ki so govorili z bogovi. Ti ljudje so sprejemali impulze in jih dali naprej voditeljem narodov, kraljem in ti so jih dali spet naprej svojim podložnikom, kmetom in ti so potem rekli svojim hlapcem kaj imajo za narediti. Vidimo torej, da imamo dva svetova. En svet v katerem človek enostavno dela, v katerem zelo malo razmišlja, kjer tako rekoč sploh ni odgovoren za to, kar dela. In imamo potem ta drugi svet, v katerem imamo ljudi, ki ne delajo z zemljo, imajo pa opraviti tako rekoč z duhovnimi tlemi; s svetom bogov, s svetom zvezd ali kot bi lahko to strnili v en pojem, z duhovnim svetom in to je neposredno se prepletalo. Duhovni impulzi, vplivi so se prenašali od človeka na človeka navzdol in so se udejanjali. Tako so nastale prve kulturne rastline, tako so udomačili divje živali, tako so na svet prišli vsi novi impulzi.

Če si ogledamo poznejše čase, potem moramo reči, da so te duhovnike, te posvečene vedno bolj nadomestili plemiči, knezi, cesarji, kralji, ki so potem uvedli velike spremembe. Tudi zelo dobre vplive so imeli. Če vzamemo en primer; Aleksandru Velikemu se imamo zahvaliti, da so sladkorni trs iz Indije prenesli preko Bližnjega vzhoda, preko Sicilije, s Kolumbom preselili v Južno Ameriko in da so ga potem pomorščaki prinesli spet nazaj v Evropo. Evropa se je hitro navadila na sladkor, potem pa je v času Napoleona prišlo do zapore kontinenta. Uvoz sladkorja je bil prekinjen in posamezniki so začeli razmišljati katere rastline pa imamo, ki bi nam še utegnile dobavljati, delati sladkor. Odkrili so sladkorno peso, razvili so rafiniranje in temu, če tako hočemo, se imamo zahvaliti za današnji sladkor, da imamo vse te krasne sladke zadeve, ki jih tako zelo ljubimo in da lahko naši otroci razvijejo slast po tem sladkem, da jim to celo uniči njihovo zobovje.

Poglavarji, vladarji sveta so nekako prevzeli ta vpliv, ki je prej prihajal iz cerkve. Pri tem pa stvar ni zastala. Zgodovina se nadaljuje. Kdo so danes knezi v svetu? Industrija in znanost. Industrija si je naredila znanost za hlapca. Znanstveniki delajo danes pravzaprav kot hlapci za lastnike kapitala, industrijo in producirajo nove stvari. In tudi danes imamo ljudi, nekaj takega, kar so bili svoje čase kmetje, ki spet kot hlapci te stvari udejanjajo. Imamo tako rekoč spet ljudi, ki nekaj proizvajajo, ki imajo nove, grandiozne ideje, kot na primer genska tehnika, in imamo ljudi, ki to izvršujejo in ki trdijo, da niso odgovorni za to. Naložili so mi, moram to delati. Tisoče ljudi danes trdi, da drugače sploh ni mogoče, da je svet pač tak, da ne znamo bolje in tudi tu se ponovno zastavlja vprašanje ali smemo delati tako in kaj lahko storimo, da bi stvari izboljšali, da bo bolje, kako spet lahko najdemo, razvijemo tako poljedelstvo, ki ne rezultira iz znanosti, ki je izgubila tla pod nogami. Naši znanstveniki delajo v laboratorijih v principu z visoko duhovnimi idejami. Nekako bi res človek rekel, da se dvignejo, da dosežejo globoke duhovne sfere, toda zelo daleč so odšli od zemlje.

In tam lahko potem ugotavljamo nekaj zelo zanimivega. Moderen materialist današnjega časa je tisti človek, ki materije ne razume, ki govori o njej, dela z njo, je pa pravzaprav sploh ne razume, ne pozna in zaradi tega rodi, spravi iz sebe tako malo kar življenju ustreza. Pravzaprav materijo le uporablja, le porabi in zemlji daje tako silno malo novega. Tako, da nam narava in življenje postaja vedno bolj tuje in potem doživljamo, da če vzamemo te proizvode, te produkte, ki so produkt te moderne znanosti, najprej v poljedelstvu, potem pa tudi predelane produkte iz industrije, da našega telesa ti proizvodi ne naredijo zdravega, da naših teles taka hrana ni v stanju ohranjati takih, da bi bili v stanju imeti nove ideje, da bi bili v stanju tisto, kar vsi menimo, da bi bilo prav tudi udejaniti. Tako zelo težko nam to uspeva. Naš problem današnjega časa ni, da ljudje ne vidijo kaj je potrebno. Naš problem ni, da ljudje nimajo idej, kaj bi bilo treba narediti. Problem je, da se tega ne more narediti. Tega, kar imamo dobrih idej v glavi nismo v stanju prenesti v aktivno početje, nismo v stanju najti poti, kako to lahko postane resničnost. V tej dilemi namreč stvari prepoznati in vedeti, toda ne najti poti kako to udejaniti, pri tej zadevi igra prehrana izjemno pomembno vlogo.

Živila, ki prihajajo iz takega načina razmišljanja kot botruje posledicam današnje znanosti, taka živila v živem organizmu človeka ne morejo premostiti oziroma ne zmorejo narediti mostu iz misli v dejanje. Za samega sebe ima človek lahko v današnjem času pogosto vtis, da se misli razvijajo tudi s pomočjo naše znanosti. Rojevajo se nove ideje na drugi strani pa resničnost teče, se odvija čisto po svoje, mimo teh naših misli. In pogosto vidimo, da stvari ne pašejo več skupaj. Torej si moramo zastaviti vprašanje, kako lahko prav iz poljedelstva ustvarimo take proizvode, ki bodo omogočili človeku, da naredi ta most iz misli v dejanje, da bo človek v stanju misliti tako, kot to resničnost življenja zahteva in da bomo v stanju delati tako, kot to naše razmišljanje zahteva. Kot rečeno, o tem več jutri.

Poglejmo si človeka, kako se razvija človek, od majhnega otroka do odraslega. Opazimo različne korake v razvoju. Otrok pride na svet, ima zelo veliko glavo. V tej glavi so vsa čutila, oko, uho, nos, okus in ta čutila so zelo dobro razvita, že funkcionirajo. Pretvorba, roke in noge so še čisto majhni in potrebujejo še dolge mesece, dolga leta, da so razviti, prav usposobljeni tako, da lahko opravljajo svojo funkcijo. Če si stvar točno ogledamo bomo opazili; ta glava je sicer velika, toda ene dejavnosti ne more opravljati. Namreč ravno tiste katero odrasel človek od svoje glave pričakuje. Majhen otrok še ne more misliti. To seveda ni čisto točno, ampak samostojno razmišljanje, res biti v stanju razvijati lastne misli, kombinirati stvari, tega majhen otrok ne zmore, to je za njega težko. Leta dolgo potrebuje, da je človek v stanju razvijati samostojno sposobnost razmišljanja. Lahko bi rekli, majhen otrok je odprt za svet. Preko čutil svet sprejema vase in svet okrog otroka pravzaprav odreja, kakšen ta otrok bo. Na primer, nauči se jezika, ki ga sliši. Če otroka prenesemo v drugo okolje, kjer se govori drug jezik, se bo zelo hitro naučil drugega jezika in njegove okončine in njegovo telo se oblikujejo tako, kot okolje to od njega zahteva.

In čisto posebno jasno postane ta stvar s prehrano. Otrok se nauči prebavljati tisto, kar kot hrano dobi v sebe. To pomeni, da telo, predvsem okončine in pretvorba se oblikujejo najprej iz tistega, kar otrok sprejme vase iz okolja in pri tem lahko rečemo, da otrok o tem ne razmišlja. Lahko rečemo, da posnema to, kar prihaja do njega. Gleda k mami, očetu, bratu, sestri in sam posnema kar delajo ti. In tako kot prej pri hlapcih tudi pri otroku ne moremo reči, da je otrok odgovoren za to kar dela. Otrok ne pozna dobrega ali zla. Je kot organ, ki opravlja, izvršuje tisto, kar je posredovalo njegovo okolje. In pri tem nismo le kot starši tisti, ki vplivajo na tega otroka, temveč največji vpliv na rast otroka pravzaprav vodi sila, ki je mnogo višja, namreč, da zrastejo zdravi organi na primer jetra, črevo, ledvica in tako dalje, tega ne delamo mi kot starši. Mi kvečjemu lahko pomagamo pri tem. To dela visoka modrost, tako rekoč spet duhovni svet ali religiozni svet, kakorkoli že temu rečemo. Ta svet deluje v to majhno telo in ga oblikuje, omogoča njegovo rast.

To je majhen otrok z njegovo veliko glavo. Če bi hoteli reči, kakšen pa je njegov odnos do zemlje? Če bi hoteli to ugotoviti, bi ga morali na zemljo položiti. Malo pozneje začne pač otrok hoditi po vseh štirih, plezati, kobacati, toda tako se to vidi samo od zunaj. V resničnosti takrat otrok zemlje še ni dosegel. V sliki je to najbolj jasno. Otroka nosimo na rokah. Stvar je taka, da ima otrok to veliko glavo, organizem pa pravzaprav k zemlji šele raste, se zemlji približuje. Lahko si mislimo, da otrok sedaj raste z nogami proti zemlji. Glava raste zelo malo. Okončine, posebno roke in noge pa rastejo zelo in potem v nekem trenutku stoji otrok na zemlji. Kdaj je to? Oni imenujejo to v nemščini “zrelost za zemljo”. Ko otrok stopi v fazo, ki jo imenujemo “zrelost za zemljo”, to je približno z desetimi, enajstimi leti, takrat šele otrok zemljo zares doseže.

Če si otroka takrat pogledamo vidimo, da je njegova postava že zelo harmonična. Glava, telo, okončine so res že harmonično razviti in takrat se začne nekaj novega. Otrok ali mlad človek zraste iz harmonije ven; dekletca ne tako jasno kot fantje, pri fantih je zelo tipično. Rastejo še enkrat proč od zemlje. V času do desetega, enajstega leta si moramo predstavljati, da raste k zemlji. Glava je bila velika, telo na koncu okončine in s trinajstimi, štirinajstimi leti otrok še enkrat raste od zemlje proč. To se vidi čisto jasno; najprej postanejo noge velike. Pri petnajst, šestnajst letnemu fantu lahko vidiš, očetove čevlje nosi in ko je star sedemnajst let so očetovi čevlje že premajhni. Noge se podaljšajo, nesorazmerno dolge postanejo. Opazimo, da imajo ti mladi fantje občutek, da so njihove noge pravzaprav predolge, ne vedo kaj početi z njimi. Otroci so nespretni, tudi roke so predolge. Medtem, ko ima telo še svojo velikost se pa tudi potem začne nekako daljšati in potem ko je odrasel izgleda pri sedemnajst letniku glava pravzaprav majhna in na koncu se potem glava izoblikuje ne le po zunanji velikosti, temveč predvsem v fizionomiji. Celo otročji obraz izgine in ravno v tem času, ko je otrok star petnajst, šestnajst, sedemnajst let najdemo še celo vrsto sprememb. Obraz se še močno spremeni in potem, ko je fant star dvajset, enaindvajset let, morda še pozneje pokaže svoj lasten obraz.

Kaj smo opisali? Opisali smo, da pri majhnem otroku delujejo sile, ki urejajo, ki oblikujejo in ki omogočajo rast. Te sile izhajajo, njihovo izhodišče je v glavi, vse oblikovanje, tudi v notranjosti telesa ima svoje izhodišče v glavi zato je tako zelo pomembno, da vse tisto, kar otrok zaznava s svojo glavo oblikujemo tako, da lahko deluje zdravo. Čisto enostavno rečeno, oblikovati moramo vse, kar je v okolici otroka tako, da otrok to sme posnemati. Čim manjši je otrok, tem bolj moramo paziti na to, da se v okolju otroka veliko dogaja, kar otrok sme posnemati. Majhen primer. Če govorimo z majhnim otrokom tako kot govori sam, bo otrok seveda to posnemal. Če pa z otrokom govorimo tako kot urejen, odrasel človek: Poglej no, kako lep nos imaš, kako se tvoje očke svetijo, ves siješ od veselja, potem se otrok nauči to posnemati. To najprej začuti in potem to lahko tudi sam izgovori, torej nauči se izražati. Nauči se pogledati v svet in poimenovati stvari. Danes opažamo, da mnogi otroci vedno manj znajo. Če uporabljamo samo še izraze kot: dol, super, ful, potem se tudi otrok ne more nič drugega naučiti. Otrok se uči samo iz tega kar vidi, kar sliši.

In na kar bi rad opozoril je to, da niso samo besede iz glave ali v glavi, temveč vse karkoli glava dela deluje tja do nog, celo vidi se. Če se otrok veseli bomo to opazili na njegovih rokah, z nogami bo mahal, če se otrok veseli bo skakal, bo plesal, torej gre iz glave takoj celo v okončine in veselje in lepota jim dela zdrave organe v telesu. To omogoča oblikovanje zdravih jeter in zdravih ledvic in ko se otrok nauči počasi v glavi svet razumeti, če ima okrog sebe svet, ki ga otrok tudi lahko razume, potem razvije zdravo črevo. Črevo pri človeku je tako rekoč organ s katerim razumemo našo hrano, s katerim razumemo rastline, živali, mleko, jajca. Pravzaprav jih razmislimo z našim črevesjem. Ko je otrok z nogami prišel zares prvič na zemljo se….

….otrok se nekako v sebi omeji, zapre, živi v tej harmoniji, ki sem jo omenil in sedaj začne naenkrat ne več rasti od glave navzdol, temveč od spodaj navzgor. Sile rasti sedaj prihajajo od spodaj in začne s svojimi nogami razumeti svet. Riskira nekaj, hoče nabirati izkušnje, lastna doživetja želi imeti. Ne želi samo ubogati to, kar mu naročijo starši. Lahko bi rekli, mlad človek glavo tako rekoč počasi odrine od zemlje proč.

Če hočete to enkrat podoživeti se poskušajte skloniti do višine majhnega otroka. Če takole počepnete; s petimi leti je otrok približno tako velik, kot če počepnete, če smo torej pred takim otrokom je do našega pasu, vidi naš pas. Zaradi tega mora mati napisati Demeter in Ajda pravzaprav na predpasnik če je za majhne otroke. Demeter in Ajda zgoraj je potem za odrasle, za mladino. Če pa otrok gleda navzgor in vidi tam gor svojega očeta in kakšna sprememba je potem naenkrat, ko je otrok star petnajst let in je visok meter sedemdeset, morda meter devetdeset. Kako drugačna je zemlja tam spodaj. Počuti se kot cesar in začne iskati služabnike. Kdo bo delal to za mene? Ja, kosilnica, motor, mati, oče. Vse bi rad vzel v službo, da opravljajo delo zanj. Mladina postaja tudi vedno višja. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Najprej pri majhnem otroku so te modrosti polne sile rasti prišle preko glave. Lahko bo rekli iz neba, iz kozmičnega okolja, od zvezd, sonc. Tudi razpoloženje okrog otroka je oblikovano iz tega. To, kar je nad otrokom deluje preko glave, preko njegovih čutil v telo in ga oblikuje. In potem postaja človek odrasel in te sile, sile, ki so človeka oblikovale oziroma lahko bi jih tudi imenovali sile, ki so omogočile, da se je človek vzravnal, ki otroku šele dajo njegovo polno postavo in se odrazijo na koncu v karakteristiko njegovega obraza. Te sile pridejo potem od zemlje. To so sile zemlje. Prihajajo že iz kozmosa, toda delujejo skozi zemljo in so pravzaprav kozmčne sile, ki so postale zemeljske in gradijo človeka tako rekoč od spodaj navzgor.

Priti na zemljo, postati otrok je stvar, ki ima svoj razlog, odločitev v nebesih. Toda odrasti, priti čisto k sebi, postati poseben, individualnost, to je odvisno od zemlje. Otroci imajo vsi nekaj skupnega. Na nek način so vsi lepi. To bi lahko videli na njihovem obrazu, na njihovih okončinah. Mogoče takrat, ko se menja zobovje in tja do spolne zrelosti se te stvari odvijajo še skupaj. Približno ob istem času se stvari pri otrocih do takrat dogajajo, toda vse za tem razvojem je otroku osebnosti lastno. Eden najde svoj poklic, ko je star sedemnajst let, drugi ko je star sedemindvajset, nekdo morda šele ko je star sedeminštirideset, eden ko je sedemdeset. Te stvari so res popolnoma individualne in postajajo vedno bolj individualne. Mi tako rekoč res rastemo iz tega univerzalnega vedno bolj v neko lastno, postanemo vedno bolj individualni, lahko bi tudi rekli, vedno bolj zemeljski.

S tem bi hotel reči, da mi prav zato, da postanemo individualci zemljo potrebujemo. Potrebujemo te sile, ki od zemlje prihajajo in v pomoč nam bo, da bomo lahko razumeli, kakšen pomen igra prehrana, ki v sebi nosi te sile zemlje in kakšna je tista hrana, ki je zemljo čisto izgubila, ki raste brez zemlje, morda samo še v vodi. Kaj pomeni hrana iz takih rastlin, ki sploh niso več v stanju roditi seme? Iz rastlin, ki rastejo tako rekoč med nebom in zemljo. To sploh niso več zemeljske rastline, toda rastline neba tudi niso. Če vse življenje jemo tako hrano, potem to vsekakor na človeka vpliva. Tudi če lahko rečemo, da ni samo hrana tista, ki nas odreja, ki odloča kakšni postanemo. Hvala Bogu, imamo tudi druge možnosti. Človek ima možnost, da nekatere stvari, ki nam jih hrana ne da izravna. Toda tudi takrat moramo vedeti, kaj človek zares potrebuje in moramo biti v stanju, da tisto kar razumemo, kar smo prepoznali prenesemo v prakso.

Kot tretji del današnjega večera bi si hotel ogledati rastlinsko rast. V najenostavnejši obliki opazujemo, ko položimo seme v zemljo, da je zemlja tista, ki omogoči, da rastlina zraste. V samem semenu je nekaj toda iz tega ne bi zrasla rastlina. Če ne pride do tega semena toplota, vemo, da je tudi svetloba potrebna, če ne pride voda in končno, če ne pride tudi zemlja. Če teh elementov ni, iz tega ne bo zdrave, krepke rastline. Z vodo lahko seme vzkali. Morda bo tudi ta rastlina uspela narediti prve liste, potem pa izgubi vso moč. To seme položimo v zemljo in lahko bi rekli, da je zemlja mati, naročje matere za to seme. Ideja rastline je v semenu, toda ta ideja pride v zemljo in šele zaradi zemlje postane, se ta ideja lahko uresniči. Zemlja je, ki tej ideji da resničnost in sedaj začne ta rastlina rasti navzgor. Kaj potrebuje za rast? Za rast potrebuje ogljikovo kislino. Iz zraka vdihuje ogljikovo kislino. Od kod ogljikova kislina? En del od človeka. To je to, kar mi kot ljudje izdihnemo, kar moramo izdihniti, da ne bi postali trdi, čvrsti, mrtvi. Nekako bi postali kot kosti.

Naš kalcij, ki je kot oglje kisel bi se razširil po celem telesu, nekako okosteneli bi. Malo tega danes že imamo. Imamo bolezen, ki se kot taka pojavlja, širi in se tudi pri otrocih vse pogosteje ugotavlja, da imajo bolezni okostenelosti, strjevanja, sklerotizacije. Procesi odlaganja mineralov v telesu. To je v zvezi s tem, da človek ne more več dovolj izdihniti. Naš svet je postal tudi za otroke tak, da zaradi razburjenja, zaradi naglice življenja, zaradi senzacij s katerimi se srečujejo, s temi mnogimi malimi strahovi, ki jih naši otroci morajo doživljati, vedno več so ti otroci v situaciji, da več vdihavajo kot izdihavajo. Vsak strah naredi. Kdaj lahko izdihnem dobro? Otrok bi moral sanjati, moral bi globoko spati, ne s sanjami spati, ne z notranjo napetostjo in strahom, globoko in mirno spati in potem bi bil v stanju povsem izpustiti iz sebe ta doživetja. Tudi mi odrasli to potrebujemo. Sedem, osem ur na dan potrebujemo, da naša glava neha biti budna in takrat potem lahko spustimo in pridemo s tem še enkrat kot v leta otroštva v katerem so prihajale sile rasti in regeneracije iz glave. Ko spimo se uležemo kot otrok. Noge ločimo od zemlje, zato da te sile zemlje ne tečejo več v nas in nas ne držijo vzravnane, nas ne delajo budne, temveč nam dovolijo tako ločenim od zemlje, da najdemo svoj mir. Na nas vplivajo sile iz kozmosa, ki telo regenerirajo, osvežijo, pa tudi dušo osvežijo, celo duha, tako, da imamo zjutraj nove ideje. In pravimo, tega kar mi včeraj ni padlo na misel sem se spomnil sedaj in to vem.

Rast potrebuje nekaj od človeka in daje človeku nekaj, kar za to osvežitev potrebuje. Kisik. To je snov za osvežitev. Če pride kisik v našo kri se počutimo sveže, žive. Tudi to je tako rekoč počitek in lahko si predstavljamo, da če mi kot ljudje ta ogljik vedno pogosteje in vedno bolj zadržimo v sebi, tako da rastline ne bi imele dovolj, da bi svoj ogljikov hidrat zgradile. To je pa material iz katerega gradijo svojo postavo. Ampak samo material. Razen tega imamo opraviti še z idejo rastline, ki takrat ko rastlina raste počasi postaja resničnost. Mislite na to. Ko se je rastlina razvila do popka, kako napeta postane stvar kaj iz tega bo, kakšen cvet bo prišel, katera barva, kako velik, koliko listov,  napolnjena roža, kakšen vonj? Rastlina je že vsa tu. Rastlina je popolnoma zgrajena, ko se razcveti. In preko cvetnega prahu zrase tako rekoč preko sebe v svet. Zemljo tako rekoč počasi zapusti, se dvigne proti nebu in čisto malo cvetnega prahu odnese tja v sončno svetlobo. Človek bi lahko rekel, kot s prošnjo nebu, da se v nebo ideja spet odtisne. To je prava regeneracija. In potem se ta cvetni prah spet vrne, se poveže spet z nekim cvetom in zdaj se začne oblikovati nekaj čisto novega. Nek majhen plod, mogoče celo velik in ta plod, lahko bi rekli, je v svoji notranjosti zemlja. Čvrst je, težek. Pade spet na zemljo, če ga spustimo z roke, toda ta plod ima v sebi del neba, barvo, sladkobo, vonj, aromo.

In kakšna je ta povezava med nebom in zemljo? Rekli bi, da je to najbolj harmonična prehrana kot jo sploh poznamo. Človek se prehranjuje s plodovi zemlje, ampak v teh plodovih je nebo vedno prisotno in lahko opazimo, če danes v naši kulturi, v naših vrtovih, v poljedelstvu pridelujemo naše rastline, živila, da za njihovo rast nekaj potrebujemo. Sicer bi imeli samo divje rastline in prva stvar kar potrebujemo je, da naredimo gredico, da naredimo kultivirano zemljo, to pomeni da pravzaprav naravo malo odrinemo; drevesa, trnje, kamenje, to odrinemo, tako da imamo prosto polje. In druga stvar je, da potrebujemo gnoj. Brez da gnojimo to zemljo bi naše rastline ne zrasle velike in brez gnoja ne bi zaslužile imena kulturne rastline. In danes je ključno vprašanje gnojilo.

Imamo možnost imeti gnoj, ki je kot kamenje. Sol je. Imenujemo ga mineralno gnojilo. To je pravzaprav nekaj čisto mrtvega. Zanimivo je, da prihaja iz zraka. Dušik s katerim danes gnojijo se z visoko elektriko pridobi iz zraka, se prisili v t obliko soli in mi torej rastlino gnojimo s soljo. Damo ji nekaj, kar je pravzaprav najtrša stvar na svetu. Za človeka bi rekli, kamenje namesto kruha. Drugo gnojilo, ki nam je na razpolago je gnoj živali. Čisto posebej goveji gnoj. To pa je gnoj, ki prihaja neposredno iz življenja, toda ne le iz življenja, temveč iz življenja, ki je prežeto z astralnimi, duševnimi komponentami. Točno rečeno imam pravzaprav tri možnosti: imamo torej enkrat mineralna gnojila s soljo, imamo nekaj takega kot kompost, ki ga naredimo samo iz rastlin in imamo gnoj, ki ga naredimo iz gnoja živali. Vprašati se moramo in si točno ogledati, kakšna hrana pa je za rastlino prva, druga ali tretja varianta? Kaj povzroči mineralno gnojilo, kaj povzroči kompost iz rastlin, kaj povzroči kompost iz živalskega gnoja pri rastlini? Tudi to si bomo točno ogledali jutri.

Rad pa bi povedal še toliko. Dušik predstavlja most med zemljo, tem kar je za rastlino ogljik, torej material s katerim rastlina dela. Iz tega materiala naredi svojo postavo in ideje rastline, torej pravo podobo rastline. Brez dušika oba ne bi prišla skupaj. Rastlina vedno potrebuje dušik toda pomembno je, zelo pomembno je ali prihaja ta dušik iz mineralnega sveta ali prihaja ta dušik iz rastlinskega sveta ali prihaja ta dušik od živali. Vedno nastaja drugačno razmerje tega čisto materialnega, primer dušik, primer ogljik in idejo rastline, duhovno komponento. Torej videli bomo, kako dušik in dušično gnojenje v rastlini odloča o tem v kakšni meri je materialnost oziroma zemeljska komponenta in ideja rastline povezana. V kakšni meri je možno, da ideja postane resničnost. In potem si bomo ogledali, kako taka hrana, kako taka rastlina predstavlja človeku, ki tako hrano je vzgled po katerem človek potem lahko uresničuje idejo v dejanje. Gnojenje, specialno pri dušiku, odloča o tem ali človek iz prehrane dobi dobre pogoje za to, da svoje ideje lahko tudi udejani ali pa živila in hrana delujejo tako, da človeka vedno motijo, mu tako rekoč onemogočijo, da bi ideje udejanil. Da hrana človeku onemogoča dela težave pri realizaciji idej.

Še enkrat bom rekel, praviloma hrana ni tista, ki bi čisto onemogočila, da človek realizira svoje ideje, je pa tista, ki bo človeka v teh prizadevanjih lahko podprla ali mu bo to naredila bolj težko. V mnogih primerih je prav hrana glavna prepreka tako da ima človek občutek, da svojih idej, svoje individualnosti v telesu in resničnosti ne more uresničiti. Da ima človek občutek, da je v meni nekaj, nekaj visokega, nekaj lepega, nekaj idealnega, svet pa mi preprečuje, da bi to uresničil. In meni, da se mnogo ljudi danes tako počuti in poznajo ta občutek, da nekako niso v stanju uresničiti tistega, kar v njih živi. In truditi se moramo, da kar se prehrane tiče, to pa pomeni, kar se tiče prehranjevanja s strani zemlje ustvarimo pogoje, da nove ideje na zemlji v bodoče lahko uresničujemo. Ko bomo jutri začeli in si bomo stvari točneje ogledali bomo kot prvo stvar opazili, to so nove ideje. Pri biološko- dinamičnem delu z zemljo to res doživljamo. Kot prva stvar, naučiti se moramo drugače misliti. To, kar smo se naučili v šoli je vse dobro in v redu, toda ne zadošča. Naše razmišljanje, način, sposobnost razmišljanja moramo enkat res vzeti v roke, na novo obrniti, preobraziti, zato potrebujemo pogum, da mislimo enkrat nekaj kjer imamo morda občutek, da izgubljamo tla pod nogami. Toda, ko smo se potem postavili na glavo, pridemo spet na zemljo.

V zgodovini človeštva smo prišli na točko, do točke kjer za razvoj zemlje ne skrbijo več bogovi. Človek mora skrbeti zanjo. Zato pa je človek v stanju da si vzame za pomoč nekaj, kar ustreza temu, kar je bilo svoje čase človeku podarjeno. Človek je v stanju, da kot odrasel, celo človeštvo je v stanju, na podoben način kot so bili majhni otroci katerim je bilo vcepljeno tisto, kar je prav in tisto kar dobro. To je človeku na razpolago, toda za to se mora sam potruditi. Za to budno novo zavest človeka, ki je za t potrebna potrebuje človek zdravo telo. Samo iz zdravega telesa bo človek v stanju črpati nove ideje, ki prinašajo zdravje. To pomeni, potrebujemo zdravo zemljo, da bi imeli zdrava telesa in da bi bili v stanju misliti in uresničiti zdrave misli. Poljedelstvo je zaradi tega temelj nove kulture na zemlji. To pa pomeni z drugimi besedami, da je temelj bodočnosti, ki je temelj ljudem, ki prinašajo na zemljo nove ideje iz neba. To so naši otroci. Če nam ne uspe zemlje preobraziti bomo morali to prepustiti našim otrokom. Naši otroci prinašajo zagotovo nove ideje, mi pa moramo skrbeti za to, da dobijo naši otroci tudi tako zdravo telo, da bodo te nove ideje lahko uresničili. Torej smo preko poljedelstva ali s poljedelstvom, preko prehrane mi odgovorni za bodočnost.

Ko gledamo otroke v današnji šoli enostavno so prisiljeni…. …. …..zdaj uporabljajo take metode, da sploh niso prizemljeni…..

To je primer za to, da moramo tam nastaviti merila ali da merimo z merili iz sveta odraslih. Mi ocenjujem kdo je najboljši, kdo je največji, najhitrejši, kdo se največ tujih besed nauči na pamet. To vse so merila iz sveta odraslih. Sploh se ne sprašujem kaj so merila otrok. Zakaj pa ne bi enkrat vprašali kdo je najpočasnejši, kdo najdalj časa spi, kdo najpočasneje piše. Mogoče poznamo kakšen tak primer iz pravljic. V pravljici, eno imamo v mislih, kjer se dva prepirata. Pride moderc in pravi: Ta naj zmaga, ki bi do tistega drevesa tam prišel zadnji, ne tisti, ki bo prišel prvi. Koliko časa sta imela ta dva brata da razmislita, ali se ta spor izplača. Poskusite enkrat to z otroci. Merila za to tekmovanje prihajajo iz sveta odraslih in niso prizmeljena, da tako rečemo. Ta merila človeka ne izboljšajo.

???in kaj ti lahko narediš?

Potreben je pogum. Zaupati otroku. Saj se boš naučil, ti se boš naučil prav to, kar ti za svoje življenje potrebuješ. Kar danes pogosto delamo je, da skušamo deset, enajst, dvanajst letne otroke naučiti tistega, kar bi potrebovali danes kot petindvajsetletni. Skušamo jim pri desetih, enajstih letih že privzgojiti tisto, kar potrebujejo za poklic. Danes, ko gre človek v službo mora obvladati računalnik. Toda ko bo vaš petnajst letnik star petindvajset let, čez deset let torej, kaj mislite, bo temu še tako? Dvomim. Ampak tako se obnašamo, tako poskušamo otroke učiti in v tem času jim v času, ki ga za to porabimo, da jih učimo tistega, kar naj bi znali kot petindvajsetletni, ta čas zamudimo. Tega čas nismo izkoristili, da bi otroku privzgojili tisto, kar bo resnično potreboval čez deset let. Eno pa lahko rečem, kaj potrebuje vsak, ko je danes petindvajset let star? Veliko fantazije. Brez fantazije se v današnjem življenju ne znajde. Človek se osuši. Nove ideje so vedno polne fantazije in Waldorfske šole vodijo račune o tem. Je pa ista borba kot biološko- dinamična metoda pridelovanja res zdrave hrane in agrokemija. Vse majhna celina, majhne gredice, ampak izplača se. Jaz res vidim nevarnost, da naš šolski sistem otroke pravzaprav naredi za invalide s tem, ker jih popolnoma enostransko, izključno intelektualno z nečim polni, popolnoma pa zanemarja ali celo zamori duševnost in popolnoma zanemarja ročne spretnosti. Ljudje postanejo invalidi, enostransko obremenjeni in nobenega veselja ne razviješ v glavi.

….?….kakšno tematiko obravnavajo, bi rekla, da je taka snov na fakulteti…. otrok rabi inštruktorja……petnajstletnik enostavno ne zmore teme za fakultete..

Zdravo je, da se otrok temu upira. Škoda je, ker izgubljamo čas, da bi naredili tisto, kar za bodočnost res potrebuje.

???

Moja hči je naredila tri letnike na aranžerski šoli, štirih ni uspela in je imela od prvega težave z matematiko. Ona ima recimo talent za oblikovanje in tako naprej, aranžerji pa imajo isto matematiko kot tisti na gimnaziji, ki bodo enkrat študirali matematiko in je popolnoma nedosegljivo zanjo, da to obvlada. To so cele družine zamorjene. In v razredu je tri četrt otrok s podobnimi težavami. Katastrofa.

???

Zagotovo tudi to spodbuja fantazijo. Toda, če si stvar točno ogledamo je to zelo skonstruirana zadeva. To je fantazija, ki si jo je človek izmislil. To ni resnična fantazija pri kateri bi prišle nove ideje v katerih bi res našli globlji smisel. Take figure in imena danes ljudje uporabljajo in dela uporabljajo, kot res prihajajo iz zgodb polnih fantazije. Čarovnik. Če je resnični čarovnik, potem res nekaj zna. Toda za tem tiči globlja modrost, talent, ki mu je dan in ne da nekaj naredi samo, da si prihrani nek trud. V pravljicah čarovnik ni za to, da sam sebi pričara hrano ali da začara, da je njegova solata ali korenček že gotov. Vedno ima naloge za druge ljudi. Jaz sem od tega prebral samo majhen del, četrt ene knjige in menim, da je stvar miselno, tehnično konstruirana. Kljub temu pa je tako, da otroku pomaga malo pozabiti ta naš današnji svet. Srečanje dobrega z zlim. O tem se že govori, o tem je že govora, toda ne reši se to vprašanje v globljem, religiozem duhu. Zaradi tega menim, je nekako medialno. Ocenjujem pa lahko samo iz tistega, kar sem prebral in nisem prebral vsega. Lahko bi rekli, morda je včasih bolje brati Harry Potterja kot si ogledati nek video z nasilnimi vsebinami. Predvsem če otrok sam bere, potem je to še vedno aktivnost in otrok si sam dela, ustvarja svoje predstave. Če je otrok recimo nadarjen s fantazijo, potem si dela krasne slike. Če pa ima malo moči za to, potem stvar ostaja malo …. Menim pa, da je to bistveno bolje kot sedeti pred televizorjem. Da otrok sam bere, to je dragoceno.

???

Svet kot je, za otroke ni lep. Saj smo slišali od Milene, kaj se od otrok danes zahteva in v današnjem času je pravzaprav tipično, da od otrok zahtevamo stvari, ki njihovi starosti ne ustrezajo. To pa pomeni, da od otrok očitno vedno zahtevamo več. In otrok potem kot protitežnjo ustvarja težnjo po primitivnem. Na eni strani torej zahtevamo od otroka, da se zelo napreza, na drugi pa ima otrok potrebo, da se kot majhen otroček sploh ne napreza. Morda pripomba, v Nemčiji smo imeli masaker, učenec, ki je pobil svoje učitelje. Iz dejanja posameznika prihaja sedaj zahteva, da za mejo za polnoletnost premaknejo spet na enaindvajseto leto. Iz določenih razlogov so polnoletnost znižali na osemnajst let. Ko sem bil jaz otrok je bila polnoletnost še pri enaindvajsetih letih. Šele z enaindvajsetim letom bi lahko podpisal pogodbo z učiteljem. Pred kratkim so pri nas celo razmišljali ali ne bi otrokom dajali vozniška dovoljenja s šestnajstim letom. Sedaj, zaradi tega pa naenkrat ravno nasprotje. Kar na tem vidite pa je, da pravzaprav človeka resnično sploh ne gledamo, da se zares ne ukvarjamo s tem, pri kateri starosti človek kaj lahko odloča. Danes ocenjujemo človeka bolj po političnih ali gospodarskih koristih, ki jih od njega imamo. Kar na tem lahko vidimo je, v tem žalostnem primeru torej, je kako en človek lahko svet spremeni. Kaj en človek lahko vse spravi v tok? Aleksander Veliki, Napoleon, Kolumb. Za tisočletja so naredili ogromne premike. Zaradi tega se splača obiskovati šolo kot Waldorfska ali v vsakem domu pri starših doma se splača boriti za posameznega človeka in če nam uspe, da je le eden boljši in v stanju realizirati nove ideje. Kot vidimo lahko to spremeni cel svet. Zanimivo je, da imamo vedno ljudi, ki so radi na razpolago kot hlapci. Harry Potter ne bi bil tako popularen, če ne bi bilo ljudi, ki bi to knjigo kupovali. Kdor je prav gotovo imel fantazijo je bila avtorica te knjige. Seveda je to stvar, ki je nekaj premaknila ne le v finančnem smislu. Pravijo, da je bila ta ženska v življenju v hudih težavah in ni vedela kako bi naprej. In v tej stiski je imela to idejo, ki jo je tudi uresničila. Uspelo ji je uresničiti to idejo. V roke je to spravila tja do založbe, ki je stvar tiskala. Mojih knjig še nisem napisal, kljub temu da jem Demeter hrano, ampak do vas pa sem prišel danes.

Dobro jutro! Včeraj smo si nekaj pripravili, da bi se danes pogovarjali o čisto posebnih vprašanjih. Lahko se vprašamo, zakaj danes ne jemo več divjih rastlin? Vedno znova se najdejo ljudje, ki prav delovanje divjih rastlin na novo odkrivajo. Potem pa tendirajo k temu, da te rastline v prehrani več uporabljajo. Zakaj pa je človek prišel do tega, da žlahtni lastne rastline? Včeraj sem omenil, da tiste rastline, ki jih danes jemo, takih rastlin v naravi ne bi našli. Korenje, cvetača, v naravi jih ne najdemo. To je v bistvu rastlina, ki jo je ustvaril človek. Imamo sicer neko prarastlino iz katere je to razvito, neko rastlino, ki v naravi je, iz katere je človek to žlahtnil.

Poglejmo si, kaj je globoka razlika med rastlino kot raste divja v naravi in kulturno rastlino. V zvezi s tem bom poiskal pomoč pri tem, kar nam je opisal Rudolf Steiner v “Poljedelskem tečaju”, sklopu predavanj, v katerem je utemeljil metodo, ki jo poznamo kot biološko- dinamično. Čisto na začetku svojih opisov predavanj, ki jih je imel leta 1924, prav za binkošti, tudi jutri so binkošti. Torej, te dni ko smo tudi mi zbrani v Ljubljani. Včeraj sem že opozoril na to, da kulturna dejavnost človeka začenja s tem, da človek začne zemljo obdelovati. Pri divji rastlini človeka ni, ki bi zemljo obdelal, ki jo okopava, ki odstranjuje divje rastline, druge rastline, ki bi utegnile biti konkurenčne. In v zgodovini najdemo slike za to, predvsem pri Perzijcih in pri Grkih, kjer se prikazuje, da so bogovi dali človeku napotke za to, da zemljo začne obračati, posegati v zemljo. Pred tem časom človek tega ni smel. Bil je zločin, celo kaznovali so ga, če so ljudje zemljo ranili. Zemlja je veljala za telo. Ljudje so poimenovali zemljo kot telo človeka in zarezati vanjo s plugom ali motiko je bila poškodba tega telesa. Toda takrat je to postalo potrebno in sicer zaradi tega, ker je bilo to telo svoje čase mlado in je neverjetno veliko rodilo, to telo je bilo zelo regenerativno. V tisočletjih pa je to telo postalo staro, tako kot se postara človeško telo. Okrog sredine življenja naše telo izgubi svojo sposobnost regeneracije oziroma se zmanjša in na podoben način je tudi z zemljo samo. In v času, ko so se časi obrnili, na preokretu časov je zemlja postala vedno starejša in moči za preobrazbo in obnovo so bile vedno manjše.

Ljudje so tako začeli že pred tem zemljo negovati, obdelovati tako, da bi na ta način ohranili njene življenjske moči. In to je postal motiv poljedelstva; obdelati zemljo za to, da človek ohrani temelj za svoje preživetje. To pomeni predvsem, da bo človek lahko ohranjal svoje telo, saj razvoj človeka ne bi bil mogoč, če ne bi imel telesa. Fizično telo, to kar čutimo na sebi, čutimo samo podnevi in s tem občutkom, da imamo fizično telo, ta občutek nam omogoča budnost, zavest, lahko o svetu razmišljamo. Lahko razmišljamo o tem kaj počenjamo, medtem ko ponoči tega telesa ne čutimo. Zaradi tega tudi ves ostali fizični svet pozabimo in izgubimo za ta svet našo zavest. To pa je kot sem že včeraj rekel, naloga človeka, da ta fizični svet res obvladamo, da ga razumemo in odkrijemo v fizičnem svetu duha, ki v njem deluje. To pomeni, da odkrijemo sile, ki so omogočile ta materialni svet, sile, ki ga oblikujejo, ki omogočajo na primer rast. Po tem ima vsak v bistvu človek hrepenenje. Človek hrepeni po tem, da bi se naučil delati s temi silami, ki ohranjajo naše lastno življenje. Z zemljo namreč je vse človeštvo pravzaprav že precej staro. Ne v smislu zelo starega človeka, temveč v smislu, da smo prišli na našo sredino življenja kot človeštvo.

To kar doživljamo danes, če pogledamo svoje telo pri petintridesetih ali štiridesetih letih, ko občutimo, da so te mladostne sile rasti začele popuščati. Začeti je treba, človek si mora od tega časa sam prizadevati, da ostane telo živo, da ostane nekako še tako, da ga lahko oblikujemo, da bi lahko naredili to, kar bi radi naredili. Da lahko delamo to, kar bi radi in nam telo ne postane prepreka, ki se naši volji pravzaprav vedno upira. Povsem jasno postane to pri starih ljudeh, ki imajo velike težave s tem, da svoje impulze in ideje s svojim telesom še izvršujejo. Je pa tako, da ko smo v sredini življenja, ko smo stari približno štirideset let, šele v bistvu do pravih pomembnih življenjskih idej pridemo. Takrat jih šele res odkrijemo. Dotlej ali vsaj do konca dvajsetih let in v začetku tridesetih je prej prisotna tendenca, da se učimo tistega, kar so drugi ljudje naredili in odkrili; ko hodimo v šolo, ko smo na univerzi, če smo v izučevanju nekega poklica, se v bistvu učimo to, kar so naredili drugi. Potem pa pride čas, ko to uporabljamo, ko to vadimo in za tem, pravzaprav šele v začetku štiridesetih, se v nas porodi naenkrat vprašanje, kaj pa sem jaz pravzaprav v tem svetu hotel početi? Kaj je pa moj namen? Kaj je bila moja ideja, da sem sploh prišel na to zemljo? Kaj želim jaz, čisto enkratno in osebno spremeniti, narediti? Ko pride ta čas potrebujem organizem, ki dobro funkcionira, ki je v sebi prišel do nekega miru in mi daje na razpolago eno stvar, namreč sposobnost volje, silo volje, moč volje, da potem tudi zmorem to, kar smo včeraj imenovali uresničenje mojih idej z voljo, s telesom v fizičnem. Tako da moje telo funkcionira kot dobro orodje in je v stanju uresničiti moje namere v svetu.

Pred seboj imamo sliko človeka, kjer najdemo dve čisto nasprotujoči si področji, namreč sposobnost razmišljanja v najširšem smislu; torej svet idej, lahko bi rekli duhovnosti in čisto fizičen svet, moje telo. Ta dva morata poseči eno v drugo. Moja moč volje, ki je predvsem doma v pretvorbi, na katero prav s prehrano zelo močno vplivamo, mora biti v stanju poseči tja do razuma. Mora biti v stanju dati nam moč razmišljanja. Mora nam dati moč, da smo v stanju misliti novo. Lahko bi rekli, mora nam dati moč, da smo v stanju misliti sami sebe. Na drugi strani pa mora biti naše razmišljanje v stanju seči prav do naše volje. Naša pretvorba in okončine morajo biti odprti, v stanju sprejemati naše ideje, morajo biti pripravljeni, da jih sprejmejo. Če sem v času otroštva in času mladosti moral stupidno, noro opravljati vedno eno in isto delo, na primer, če sem moral delati na nekih strojih tako, da sem uporabljal okončine kot hlapce, hlapce nekega zunanjega, mrtvega sveta, potem je zelo težko, da te okončine izvajajo naenkrat nove z življenjem prežete stvari, opravila.

Zaradi tega je nekaj takega kot to, kar dela Waldorfska šola, kot na primer evritmija, najboljša priprava za to drugo polovico življenja. Ko naše okončine morajo naenkrat biti pripravljene, da opravljajo te nove gibe, nova dela. In prav da ima evritmija gibe, ki jih kot otroci ne razumemo, ki v tem smislu nimajo neke logike, v katerih ne poznamo neposredne koristi. Prav to je tisto, kar je na evritmiji ozdravljajoče. To nam kaže kako zelo so ti gibi priprava na bodočnost in nas tako rekoč le ohranjajo gibljive za moje poznejše namere.

Rad bi se vrnil na rastlino. Ni težko pogledati rastlino kot živo bitje, ki stoji, raste med nebom in zemljo. Grem k tabli. Če pogledamo rastlino čisto enostavno lahko rečemo, da ima rastlina del, ki zares raste v zemljo. Čisto jasno rečeno raste proč od neba, v tej smeri, proti centru zemlje, v temo, v čvrsto. Mi pravimo, da se s korenino res poveže z zemljo. Ta del rastline beži od svetlobe. Imamo lep izrek, ki je pravzaprav bolj duši namenjen: korenine na svetlobi umro. Neposredna svetloba postane nekaj kar življenje uničuje, pri koreninah. Čisto drugače pa je z drugim delom rastline, ki raste navzgor proti svetlobi. Ta drugi del ne bi mogel živeti brez svetlobe. Svetloba je tu element, ki oživlja, ki pravzaprav provucira to smer rasti, toda na različne načine. Imamo ta srednji del rastline, kjer najdemo liste. Pri rastlini imamo na eni strani usmeritev rasti navzgor, na drugi strani pa zaznamo v teh listih tudi nekakšno zastajanje, torej situacije, ko rastlina ne raste več navzgor, temveč raste z listi v širino. Tudi to provucira svetloba. Če damo rastlino v temo vidimo, da raste samo navzgor in ne dela listov. Tam poganjek, brst raste navzgor, tako rekoč išče svetlobo. Tudi v temi ve, kje svetloba je, ko pa svetloba res pride kot zunanja svetloba, takrat ta rast navzgor zastane ali bolje rečeno upočasni se in rastlina gre z listi v širino. Naredi torej liste, površine, da bi to svetlobo sprejela vase. To pa pomeni, svetloba dela na rastlini in oblikuje na rastlini organe s katerimi rastlina svetlobo vase sprejme. To je to, kar poznamo od Goetheja, ko je rekel: “Če oko ne bi bilo pripravljeno, narejeno po soncu, kako bi sploh kdaj lahko svetlobo ugledalo?” To je seveda prirejeno za človeka. Torej, oko je narejeno z svetlobo za svetlobo in tako imamo v zelenih listih organe za svetlobo. Potem pa rastlina naredi še en organ, kjer je to zastajanje še bolj očitno. To je cvet. Cvet, ki je pravzaprav nekaj gotovega, kar ne raste več, ki le še odpre in že je tu, kjer moramo reči, tu zgoraj v bistvu rastlina umre. V cvetu, v najlepšem kar rastlina ima in zmore vidimo pravzaprav konec tega življenja rastline. Rastlina se odpove tudi zelenilu, klorofilu, ki je omogočal to življenjsko dejavnost, sprejem svetlobe. To zelenilo se naenkrat izgubi, rastlina se tako rekoč odreče svojemu življenju in sedaj se naenkrat pojavi pri njej čisto nova kvaliteta, barva, vonj. Najdemo pa še neko dejavnost, izraze življenja, ki pa so usmerjeni povsem navznoter in to je potem tisto, kar imenujemo reprodukcija. Cvetni prah zapusti rastlino, na podoben način kot zapusti duša telo človeka, ki je umrl. Včeraj zvečer sem že rekel, da po tem, ko se cvetni prah razprši, ko gre v kozmos, ta cvet tudi umre, oveni. Iz okolja, iz kozmosa pa pride odgovor, cvetni prah se vrne, pride v cvet, pravzaprav v plodnico in tam omogoči nastanek čisto novega življenja. Okrog te točke se potem izoblikuje plod. Je to češnja, je to breskev, mogoče buča, nekaj novega, neka nova tvorba, ki kaže neverjetno rast. Iz te odmrle rastline pride naenkrat impulz oblikovanja nove tvorbe. V sebi, v notranjosti so prisotne sile rasti. K temu pa pride to, kar smo videli na cvetu, zraven pride barva, vonj, sladkoba, torej kvalitete cveta pridejo v plod. Plod je tako rekoč ves poln življenjskih sil. V tem plodu, še enkrat ga bom narisal, najdemo potem semena, ki so še enkrat nekaj, kar sicer od zunaj gledano odmre, kjer vidimo, da se je življenje nekako umaknilo, kjer ne najdemo nobenega zelenila več, najdemo pa neko notranje življenje, to kar imenujemo moč, ki omogoči kaljenje, tisto majhno klico, iz katere lahko nastane nova rastlina.

V zvezi s to močjo rastline, ki omogoča rast korenine proti centru zemlje. Na eni strani imamo moč rasti proti centru zemlje pri korenine in imamo moč rasti navzgor proti kozmosu. Imamo sile, ki gredo pravzaprav preko rastline v kozmos, imamo sile, ki pridejo iz kozmosa spet nazaj in omogočijo na koncu, da pride do zaprtega kroga, ko seme pade v zemljo in omogoči novo rastlinsko rast.  Pri tem je pomembno na eni….

….da pri rastlini najdemo vedno nekaj kot tok, ki stremi navzgor in obenem tok, ki stremi navzdol. Da torej rastlina razvije svojo postavo in razmerja teh tokov, dvigajočih in padajočih, in na drugi strani da vidimo, da ta rastlinska rast ni končana, ko je rastlina odcvetela temveč, da gre vsakič preko rastline v kozmos. Da rastlina brez kozmosa, sveta nad njo, ne more eksistirati. Povsem jasno je to pri Soncu. Toda kdor dela, vrtnari, kmetuje po biološko- dinamični metod bo verjetno tudi sam že vedel, da ne igra pri rasti vloge samo Sonce temveč vsaj tudi Luna. Ampak kot se učimo v setvenem koledarju gospe Thunove igra pri tem vlogo vse zvezdno nebo. Vse zvezdo nebo neposredno vsak dan, vsak trenutek rastlino oblikuje. V današnjem času se moramo spet naučiti gledati rastlino kot rastlino, ki pripada zemlji in rastlino, ki pripada obenem tudi kozmosu.

Rudolf Steiner je nekoč tako lepo dejal: “Vrtnica je tako velika kot njen vonj,” in tako je tudi nadaljeval potem: “Ko zaznam vonj vrtnice sem pravzaprav že v njej.” Na zemlji živimo v atmosferi rastlin. Gibamo se torej v tem prostoru, ki sem ga narisal. In končno imamo ta krogotok, lahko zato, ker se tu zgoraj dogaja konfrontacija, pride spet nazaj na zemljo in če vidimo ta plod iz katerega dobimo novo seme, ta plod je torej omogočil, da je seme spet prišlo do zemlje in lahko rečemo, na tem mestu kjer je seme padlo na zemljo, kjer je seme prišlo v zemljo, na tem mestu se dogaja oploditev zemlje. Plodovi, ki jih je rastlina oblikovala tu zgoraj med nebom in zemljo, tam, kjer je v cvetu nastal plod. Ti plodovi padejo nazaj na zemljo in zemljo oplodijo. Življenje se v zemlji na novo porodi, nov impulz življenja….. in življenje zemlje se potem lahko pokaže v rasti novih rastlin spomladi. Rastline niso življenje zemlje, so pa tisto v čemer se življenje zemlje izraža, kaže.

Gremo korak naprej. Poglejmo si, kako to življenje kozmosa in življenje zemlje lahko še malo bolje razumemo. Če si pogledamo še enkrat divje rastline, rekel sem, nihče se ne briga zanje. Stoletja, tisočletja že imamo določene rastline, ki se pravzaprav same ohranjajo. Kako je to mogoče? To je v zvezi s tem, da te rastline plodov skoraj ne naredijo. Pravzaprav so narejene tako, da v prvi liniji naredijo semena, ne zadržujejo se v oblikovanju plodov. Skrbijo za to, da čim prej nastanejo semena, da naredijo zelo veliko semen. Poglejte si na primer, koliko semen naredi drevo, kot na primer hrast. Stotine, na tisoče. Iz enega trosa bi lahko nasadili cel nov gozd. Ali na primer divje korenje; stotine, tisoče semen naredi ena rastlina. Mnogo več kot sama potrebuje, da bi rastlino ohranila in ta semena se potem raztrosijo in v naravi je tako, samo eno seme mogoče ali dva, malo vsekakor, najde tako mesto, kjer taka rastlina lahko spet raste. Včasih mora priti na pomoč veter, včasih ptice ali čisto drugačne živali. Divja rastlina se nekako odpove tvorbi plodu. Poglejte si, kako izgledajo jabolka divje jablane, lesnike. Ta jabolka so zelo majhna, malo večja od češenj. Kaj pa divje češnje? Te so skoraj tako majhne kot borovnice in vedno je tako, da je seme veliko, tisto meso okrog semena pa je majhno. Za človeka bi torej lahko rekli, v principu pa to velja tudi za živali, pa celo v zemljo samo na teh plodovih ni ravno veliko hrane. Na teh plodovih je zelo malo substance za prehranjevanje. Te divje rastline so nekako narejene za to, da zagotavljajo lastno eksistenco, da ohranjajo lastno vrsto. Manjka jim impulz biti tu za druge, skrbeti za druge. Impulz, da so izvir prehrane za živali ali da so izvir hrane za človeka.

Na zanimiv način najdemo potrditev za to, če slišimo poročila, kako so se ljudje prejšnjih časov prehranjevali. Najbolj zanimivo kar nam najprej pade v oči, da so potrebovali zelo malo hrane. Malo simbolično bi lahko rekli, če slišimo, da so živeli ljudje na Kitajskem od prgišča riža ali če slišimo, da so ljudje pod težkimi pogoji v zaporih, v koncentracijskih taboriščih mogoče leta dolgo živeli ob težkem delu ob kosu kruha. Zelo malo hranilne substance, toda če si stvar točno ogledamo bomo videli, da so ti ljudje imeli drug izvir prehrane. Imeli so upanje, da vere niso izgubili, da jih je ohranjala misel na druge. Morda s tisto malo kar so imeli delili z drugim in tako naprej. Da je v njih deloval še nekakšen drug tok prehranjevanja in niso gledali le na tisti majhen košček snovi in zagotovo niso rekli, v tem mora biti vse kar potrebujem. Tu morajo biti beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati, tu morajo biti vitamini in minerali, najbolje še antibiotiki in snovi, ki zdravijo moje bolezni. Vse mora biti v jabolku.

Ljudje pred našim časom tega niso nikoli mislili. Pravzaprav so vedno upoštevali svet, ki je nad svetom snovi, ki je brezsnoven in ta svet lahko poimenujemo kot kozmičen svet. Kozmos pomeni svet okrog. Svet okrog z globokim smislom, vseobsežen. Iskali so drug svet, svet snovi in ta drug svet, svet snovi je svet zemlje, zemeljski svet. Zemeljski in kozmični svet in vedno so vedeli, da oba sodita skupaj. Kot rečeno, temu kar je opisal Rudolf Steiner v Poljedelskem tečaju bi rad sledil. Opisuje, da ti dve kvaliteti, kozmična in zemeljska, sta obe pravzaprav odvisni, na obe kvaliteti vpliva kozmos. Oblikovanje zemeljskih sil opravijo tako rekoč trije planeti. Poznamo jih: Luna, Merkur in Venera. Ti trije planeti delujejo na Zemljo in spodbujajo in oblikujejo vse to, kar ima opraviti s silami zemlje. Kar ima opraviti z rastjo, kar ima opraviti z regeneracijo. To najbolj jasno poznamo od Lune in predvsem ženske med nami tudi v današnjem času zelo močno z Luno živijo. Ritem reprodukcije tudi pri človeku je ritem Lune. Menstruacija je ritem Lune. Štirje tedni, ki jih potrebuje Luna za eno pot krog Zemlje.

Pravzaprav bi lahko rekli, da Luna deluje na vse, kar je tekoče. Čim je karkoli tekoče je v gibanju. Ta sila Lune nanj deluje, tudi na tekočo vodo ali če v vrtu delate na primer gnojevko iz kopriv ali če mislimo na morje – plima in oseka – vse to se dogaja v ritmu Lune. In čim na Zemlji nekaj pripravimo do tega, da teče, mi te sile nekako krepimo. To se dogaja že s tem, ko Zemlja omogoči rastlinsko rast. Če si to sedaj spomladi ogledamo lahko rečemo, da to zelenilo te rastline prihaja iz zemlje kot izviri. Zelo vodeni so. Petindvajset do osemindvajset procentov teh rastlin so tekočine. Samo naš razum naredi rastline tako predmetne, tako čvrste. To je kot nekakšen tok življenja. Lepo nam to potem pokažejo drevesa v katerih čez dan stotine litrov tekočin drevo transportira v višine. Te tekočine se zgoraj potem razširijo. Sok se v drevesu dviguje do konic listov, tam se nekako kot obrne in se vrača v zemljo. Te moči, ki izhajaj od teh treh planetov delujejo vedno na rastline in skrbijo za to, da rastline ohranimo, da tekočine v rastlinah tečejo, da rastline oblikujejo seme, da ta seme pride spet nazaj na zemljo. Lahko rečemo, da s temi rastlinami pravzaprav zemljo osemenimo, ne pa oplodimo. Pravzaprav ne pride nič novega k zemlji, temveč se staro ohranja. Samo zaradi sprememb okolja, samo zaradi tega, kar se zemlja sama po sebi spreminja tudi te rastline postajajo drugačne. Nekega dne pa bodo z zemljo umrle.

Za poljedelstvo velja nekaj posebnega, namreč to, da te energije, ki kot svetloba sevajo na Zemljo lahko učinkujejo in so na razpolago rastlinam samo, če je v zemlji prisotna snov, ki jo imenujemo kalcij. Ta energija, ta sila, ki od zvezd prihaja potrebuje snov, da lahko deluje. To je nekaj, kar bi se nam danes moralo zdeti čisto logično. Poglejte, imamo elektriko. Lahko prižgem luč. To je energija, ki je ne vidim. Zato, da tam zgoraj sveti luč pa potrebujem snov. Ali da iz tega nastane toplota potrebujem čisto določeno snov, ki mora biti v neki določeni lastnosti, neki določeni obliki. Potem je mogoče, da ta energija, ki je ne vidim, ki skoraj nobenih lastnosti sama po sebi nima, se nam predoči kot lastnost svetlobe ali kot na primer magnetizem ali kot toplota in tako naprej. To je torej v zvezi s tem, kako snov in energija sodelujeta, se povežeta in tako je tudi v tem primeru snov, apno potrebna saj ima odnos do teh energij, moči, sil. Kar na poseben način poznamo pri vodi, kako torej sile Lune delujejo v vodenem in kako, kaj vodo privlači. Na primer v podzemskih jamah vidimo to ali če apno segrevamo se voda umakne, gre voda iz njega in tako apno je neizmerno lačno po vodi, žejno. Kar vreti začne. To je kalcij, ki ga Rudolf Steiner priporoča, da ga trosimo na kompost; žgano apno, saj ta kalcij te energije priteguje v kompost. Z vodo priteguje v kompost te energije. To so energije za regeneracijo in da mi dodajamo apno in to moramo delati posebno takrat, če kompostiramo veliko kuhinjskih odpadkov. Če imamo veliko svežih rastlin, ki jih kompostiramo ne potrebujemo tega kalcija, apna, potem je zadosten normalen kalcij. Zaradi kuhanja pa rastlinski material izgubi življenje.

Posebnost je, da ta kalcij, to apno priteguje te energije. Rudolf Steiner pravi, da jih kar prisesa. To je nekakšna moč sesanja, ki energije teh tako imenovanih podsončnih planetov posesa v zemljo. In dobesedno je govora o tem, da jih posesa skozi vso podzemeljsko in nadzemeljsko rastlino. To pa pomeni, da rastlino od zgoraj navzdol te zemeljske sile prežemajo. To je zelo pomembno in na to se bom vrnil. Da te energije, sile delujejo od zgoraj navzdol. Čisto drugače je namreč s kozmičnimi silami. Še enkrat tri planete imamo in te imenuje Rudolf Steiner oddaljene od Zemlje, so od Zemlje bolj daleč proč. Imenuje jih tudi nadsončne, saj jih najdemo v prostoru bolj daleč nad Soncem. Sem sodijo Mars, Jupiter in Saturn. Poglejmo si, kako učinkujejo ti trije. Ti oddaljeni planeti, ki se gibajo počasi, kot na primer Saturn, ki potrebujejo desetletja za eno pot okrog Sonca. Ti planeti sevajo svojo svetlobo na Zemljo in Zemlja teh žarkov ne more sprejeti zaradi tega, ker je snov, ki potrebuje te sile globoko v zemlji. Te sile gredo lahko v zemljo samo, če zemljo odpremo. Ta snov je krmen. Ta snov ni v stanju prisesati teh energij s kozmosa. Ta snov bi lahko rekli, je čisto v zemlji mirna, počiva v njej na podoben način kot to tudi v prakamninah je. Na prakamninah najdemo zelo veliko kremena in te snovi imajo lastnost, da energije nadsončnih planetov refleksira, na podoben način kot ogledalo je ta kremen. Zemlja na njem leži in mi moramo najprej to zemljo odpreti in razgibati tako rekoč, da te energije v zemljo lahko pridejo in da jih kremen lahko zrcali nazaj. Tudi v tem primeru lahko rečemo, ta svetloba sveti navzdol, mora pa prodreti v zemljo. V zemlji sreča kremen, ta kremen sile seva nazaj v rastlino. In to je ponovno spet zelo pomembno, da imamo nekaj za kar lahko rečemo, prav te kozmične sile, ki prihajajo od oddaljenih planetov, te sile ne gredo skozi rastlino od zgoraj navzdol, temveč prihajajo od spodaj.

Kozmične, nebeške sile delujejo v rastlini od spodaj navzgor, zemeljske sile pa delujejo od zgoraj navzdol. To je nekaj, kar je podobno temu, kar sem rekel sinoči, naučiti se moramo razmišljati popolnoma drugače. Imamo občutek, da je nebo zgoraj in da energije prihajaj od zgoraj navzdol. Zemlja je spodaj in sile od zemlje prihajajo od spodaj. Resničnost pa je obrnjena. To si težko mislimo. Rudolf Steiner pravi, to bi človek vsak dan moral vaditi, posebno poljedelec in vrtnar, da si namreč rastlino ogleda na tak način, da opazi, kaj na njej je izraz teh energij od spodaj in kaj na njej je izraz energij od zgoraj in to misliti ravno obrnjeno. Celo vprašanje delovanja, učinkovanja umetnih gnojil je ta do antropozofskih krogov ocenjeno narobe. Vedno znova se je dogodilo; zaradi umetnega gnoja postane rastlina bolj zemeljska. V resnici pa postane bolj kozmična, bolje rečeno postane manj zemeljska. O tem bom še govoril. Stalno namreč se spodbujajo kozmične sile in rastlina izgubi svojo čvrstost.

To je to pri človeku, kar sem včeraj omenil, da človek živi danes v bujnih fantazijah v glavi, da si gradi cele palače v svojih mislih, te pa niso več v skladu z življenjsko realnostjo, ki nas torej zemlji nekako odtujujejo. Najbolj jasno, če gre stvar v film, v televizijo, kjer imamo pred seboj prividen svet. Ljudje umirajo in se rojevajo pa jih v bistvu sploh ni, kjer se pojavlja res popoln svet iluzij. In najbolj enostavnih vsakdanjih vprašanj pa zelo pogosto ne moremo zadovoljivo reševati. Majhen primer s tem v zvezi: če slišimo znanstvenike, ki delajo na genski tehniki, potem pogosto rečejo, mi želimo odpraviti lakoto v svetu. Želimo, da nastane dovolj hrane za vse. To je totalna fantazija saj prvič imamo na Zemlji dovolj hrane. Problem je samo, da bi jo morali bolje razdeliti. Drugo pa je, da prav s to metodo doslej zagotovo ni bilo proizvedeno več hrane, temveč prej manj, saj te rastline v resnici niso življenja sposobne. V Kanadi na primer stotine hektarov sploh ni vzkalilo in firme morajo kmetom plačevati velike odškodnine, ker to sploh ni kalilo. Življenjski pogoji na njivi so pač drugačni kot tisti v laboratoriju. Pride do spremembe vremena, drugačne toplotne in razmere vlažnosti in že te rastline ne zmorejo rasti, tako slabe so.

???

To je vaja koncentracije. Koncentracija pomeni, da smo z voljo v mislih. Da mislim resnično korak za korakom čisto tako kot hočem misliti in da ne dovolim, da me svet od zunaj bega, da nekaj od zunaj pride k meni in mi kot sugerira; to stvar lahko misliš takole in tako je malo lažje. Lahko bi rekli, da je to kot meditacija.

???

Čisto jasno………. Pestrost narave je široka in je tako, da ta kozmični impulz pravzaprav najdemo nekako v rastlinah zasnovan. Ta impulz prehranjevanja plodu je vedno prisoten, toda v odnosu do tega zemeljskega pola je slaboten in prav v gozdu bomo potem našli največ teh plodov, ki so za nas uporabni, ki jih lahko jemo. Tudi na primer borovnice in maline, robide. In pri teh bi lahko odkrili, da se v tleh zelo veliko giba. Listi na tleh odmro, razpadejo, gozdna tla v strogem smislu niso zemlja temveč so kompostu podobna. Tam je nekaj kot neko gibanje, kot nekaj odprtega pristno. Tudi zaradi živali najdemo tam mnogo več življenja kot, če si ogledamo travnik ali gremo v gore ali pa tudi kar sem danes zjutraj omenil, da je torej veliko vode ki se giba, toda se že dviguje. Kljub temu pa moramo vedno reči, od borovnic in robid se ne bi mogli prehranjevati. Bilo bi neverjetno težko, če bi hoteli na primer skupnost stotih ljudi s tem prehranjevati. Te borovnice najdemo vedno samo na določenih mestih. Je pa res, v naravi najdemo plodove, morali bi morda reči, da zasnova za to že v naravi je. Potrebno pa je, da človek to oblikuje.

….dve stvari bi rad še dodal. V zemeljskem sem napisal zraven kot posrednika še vodo in upravičeno je vprašati se kaj oziroma kdo pa je posrednik kozmičnih sil. Rudolf Steiner imenuje toploto. In zagotovo imamo sončno toploto, imamo zemeljsko toploto, kar pa je tu posebno je toplota človeka. Tako kot ste vi prej rekla, da človek ko misli, se mora pravzaprav potrudit. Za delo, ki ga opravlja poljedelec ali vrtnar se moramo ogreti, se moramo navdušiti, ideje moramo pravzaprav dobiti iz daljav, iz duhovnega sveta morajo te zadeve priti. Ne samo misliti, kje bom našel korist, kako bom naredil hitro velike, težke rastline, kako bom hitro kaj zaslužil. Vse to je kratko mišljeno, pripada zemeljskemu. Razviti toploto za razvoj zemlje in za razvoj človeka; to je to, kar ima opravit s temi oddaljenimi planeti. Jupiter je planet modrosti, Mars moč, borba, sposobnost, da se uveljavimo. S takimi mislimi se moramo danes pravzaprav boriti, proti vsakdanjemu, proti tistemu načinu razmišljanja, ki je danes običajen, proti masi ljudi. In Saturn je pravzaprav planet zdravljenja. Od Saturna dobimo moči zdravja, toda tudi za bolezen. Saturn nam omogoči, da lahko zbolimo in da spet ozdravimo. Glede na razvoj Zemlje gremo v bolezen, v bolečino ali kot sem prej rekel, v sredino življenja, kjer potem govorimo o krizi človeka, gre v katastrofo, ko naenkrat ne ve kaj pa naj delam, kaj naj postanem in Saturn je tisti, ki nam da moč v obliki v kateri je sam narejen, da postanemo jedro in da imamo široko okolje. V bolezni tako rekoč gremo okrog samega sebe in si samega sebe dobro ogledamo. In tako lahko v svoje jedro vnesemo nove impulze.

Toplota torej je posrednik teh kozmičnih sil in najbolj jasno opazimo, da je oblikovanje plodov tisto, kar potem nas tudi prehranjuje v zvezi s toploto. Je bila, ko so rastline kalile pravšnja toplota? So imele rastline v rasti pravo toploto? Je bilo prav toplo, ko so cvetele? Ali je bila toplota prava, ko je plod dozoreval? In danes lahko vidimo, da mnoge rastline, predvsem plodovke pobiramo nezrele, imajo premalo toplote. Zaradi tega nas tudi ne prehranjujejo dobro. Čisto jasno vidimo to, če jemo zares popolnoma nezrel plod. Zelene slive ne zmorejo prehranjevati. Motijo trebuh pri delu. Iz tega sam sebe ne morem zgraditi. Tri, štiri tedne toplote bi to slivo naredi res čisto drugačno, sliva bi bila zrela in bi predstavljala lahko, odlično hrano za človeka. In morda smem spomniti, da človek s to naravno toploto še ni dobil vsega, kar kot toploto potrebuje; še kuha. Še več toplote potrebuje. Veliko, 100°. Pomislite na to kako pečemo kruh. Uro do dve uri pri visokih temperaturah in šele potem postane to dobra hrana za človeka. Človek te sile pravzaprav s kuhanjem nekako podaljša v kuhinji.

Rudolf Steiner je to omenil, da namreč, če sadim drevje in želim uporabiti les za gradnjo moram to drevje sejati ob drugačnih časih, kot če želim les teh dreves uporabiti za kuhanje hrane. Obstojajo vrste lesa, ki dajejo od sebe več toplote, ki nas zares hrani. Obstoja les, ki daje toploto življenja, toploto prostora. Ampak o tem bo človek morda v bodočnosti razmišljal. Gozd je pravzaprav Saturnova …… Desetletja, stoletja potrebuje da zraste. Dobro da je s solato malo drugače. Kljub temu je tako, da prav naše kulturne rastline že v perzijski kulturi, sedem, osem, morda devet tisoč let pred Kristusovim rojstvom, da so naše kulturne rastline žlahtnili v tistem času. Solata, korenje, jabolka niso nastala v takem času. To kar smo opisali kaže, da vsaj krepite teh kvalitet toplote, ali lahko bi rekli teh prehrambnih sil, energij. Torej prehrambna kvaliteta, tista kvaliteta, ki hrani. To kvaliteto je v bistvu v naravo vnesel človek. Narava ima tisto plat življenja, regenerativnost najdemo v naravi, regeneracija, to je stvar narave, ohranjati se. Človek pa v to vnese nov impulz, ki se najprej imenuje regenerativnost malo zmanjšati. To je zelo pomembno.

Včeraj sem to omenil, če človek začne ukvarjati se s poljedelstvom mora vedno naravo malo poriniti proč, odriniti. Preorjemo gozd, skrbimo za to, da robide ne odganjajo več, mogoče bomo naredil ograjo, polže bomo pobirali sicer peteršilj ne bo rasel. Vse mogoče bo raslo peteršilj pa ne in pomislite na to, kako te rastline, ki jih tam posejete mora človek ves čas njihove rasti spremljati, okopavati je treba, zalivati, zasenčiti in tako naprej. Morda odstranjevati cvetove, da dobimo to kar nas prehranjuje. To je stalna nega človeka in lahko bi rekli, da človek sam proizvaja svojo hrano. To je razširitev, povišanje narave. To je to, kar menimo, če rečemo kultura. Človek naravi nekaj doda česar narava brez njega nima. Lahko bi rekli, človek naravo krona. Če krona nekdo človeka je kralj. Ta krona ni zrasla iz njegove glave. Krono mu na glavo položijo tako, da je to kar nadsončni planeti potrebujejo, da je to posredovanje, delovanje nadsončnih planetov v rastline v bistvu nadaljevanje, povišanje narave. Človek torej sodeluje pri oblikovanju življenja na Zemlji.

Morda pomislimo še na to. Rekli smo, te naravne rastline imajo v mislih narediti čim več semena. Seme je rezultat, posledica cvetenja, toda v tem lepem vrtu, ki ga je naredil človek ali tam lahko peteršilj cveti, ali sme cveteti solata, sme cveteti korenje, sme cveteti redkvica, sme cveteti čebula, sme cveteti česen? Ne. Na naših poljih skoraj nič ne cveti. Seveda imamo tudi izjeme, ampak poglejte, prav ta naravna moč, moč narave, da se sama ohranja, tudi to moč je človek vzel v svoje roke. Korenje je tako obdelal, da ne cveti več. Temveč, da cveti šele v drugem letu. To pa kar hoče imeti, to nastane čisto na novo tu spodaj. Divja rastlina, divje korenje nima takega korena. Če potegnemo divje korenje iz zemlje, seveda ima globoko, precej navpično korenino, toda ni niti malo obarvana, ni niti malo sladka. To ni hrana za dojenčka. Vedeti moramo, cvetenje in oblikovanje semena, to smo zmanjšali. Lahko bi rekli, da smo se temu odrekli in zato je bilo mogoče dobiti v zemljo, v koren novo lastnost. Nov plod dobimo. Plod našega dela pa tudi plod za prehrano. Ta koren dobi sedaj kvaliteto, ki je dobra za prehranjevanje in človek mora začeti z dodatnim delom, delati še nekaj s tem da potem posamezne rastline pusti tako rasti, da bodo tvorile seme. Jasno rečeno, divja rastlina se sama ohranja, kulturna rastlina se lahko ohranja le s človekom. Brez človeka bi izginila. Če naredite takole lepo gredico s korenjem in enostavno za to korenje po posevku ne skrbite več, naslednje leto bo to korenje cvetelo. Ne boste pa ga mogli več jesti. To korenje bi tvorilo seme, seme bi padlo na zemljo in bi tvorilo korenje za katerega je pravi izraz, če rečemo, da je postalo divje, izrodi se. Kvaliteta oblikovati plod, kvaliteta, ki je prava hrana za človeka se spet izgubi. Narava se spet uveljavi in to pomeni, ta kvaliteta, ki je v stanju človeka prehranjevati je nekaj, za kar mora skrbeti človek, ki jo tako rekoč človek ustvarja. Vedno znova jo mora od narave pridobiti. In to vsak vrtnar, vsak poljedelec opazi. Vsako leto znova se moramo boriti proti plevelom in proti konkurenci, živalim, vsako leto mora obdelovati tla.

Ta kvaliteta toplote in prave primernosti za človekovo prehrano, za to kvaliteto se je treba boriti. In vidimo, da kot ljudje dobimo semena od prednikov, od staršev tako rekoč. In potem imamo vse življenje čas, da te rastline negujemo in potem predamo to seme našim otrokom. Najlepše je to pri sadnem drevju. Če si pogledamo pravo drevo, jablano, morda jo je posadil naš oče. On ni več užival plodov te jablane, mi pa obiramo danes ta jabolka. Če pa te jablane ne bi negovali, če je ne bi obrezovali, potem naši otroci ne bodo imeli več kaj obirati. In tudi ne, če ne bomo skrbeli, da bomo zasadili nova drevesa.

Še enkrat bi rad poudaril kako na rastlini lahko vidimo te različne kvalitete. Tu sem omenil vse to, kar v formi postaja nekako okroglo, kar se nekako napolni, je v zvezi s prehrambnimi kvalitetami, s tistim, kar nas hrani. Tam se tvori material, ki ga lahko jemo in se z njim konfrontiramo. Če tu spodaj najdemo gomolj, kot na primer pri rdeči pesi, potem vidimo, to je izraz teh kozmičnih sil. Kar postaja okroglo in polno, kar ima barvo, kar ima vonj, kar je sladko, to je za nas nekaj, kar nas hrani. Vse tisto pa, kar gre v diferenciranje, najbolj jasno vidimo to na korenini, kar se deli, postaja vedno bolj fino, to je izraz zemeljskih sil. Nič ne najdemo na tem, kar bi lahko jedli. Taka korenina nam ne nudi nobene prehrane, ni primerna za hrano. To sem sedaj pokazal na korenini, na listu je to težko. Malo pa to tudi na listu poznamo.

Ne vem, ali je blitva tu znana. Poznamo blitvo, ki je zelena in ima bela stebla. In imamo rdečo blitvo, ki ima rdeče-zelene temne liste in ima rdeča stebla. Če to blitvo po okusu primerjamo opazimo, da rdeča blitva tekne bolje, ima boljši okus. Okus je nekako bolj zrel. Kjer to še bolj jasno poznate je pri zelju. Če ga primerjamo z rdečim zeljem, rdeče zelje je bolj ljubeznivo po okusu in ni tako težko prebavljivo kot belo, je lažje prebavljivo kot belo zelje. Pri tem pa je medicinsko delovanje, učinkovanje močnejše pri belem zelju. Te sile zdravja, ki prihajajo iz narave so pri belem močneje prisotne, medtem ko je v rdečem zelju močnejša komponenta tistega, kar človeka dobro prehranjuje. Kljub temu vidimo prav pri belem zelju kako tendira k temu, da nas vedno naredi malo bolne. Če nas napenja bi lahko rekli, da smo malo bolni. Prav slika zelnate glave je nekaj okroglega, nekaj polnega, tvori se na področju listov. Listi ne gredo navzven, niso odprti. Že kar se oblike tiče imamo opravit pri zelju neke vrste plod. To najdemo tudi pri solatah. Endivija raste narazen, motovilec raste narazen. Zelene so, osvežujoče. Imamo pa tudi drugačno solato, namreč glavnato. Tam se je nekaj zaprlo in v tem zaprtem najdemo nekaj kot kvaliteto plodu. Potipamo, vidimo ali je dovolj trda, če se je to oblikovanje krogle končalo.

Sedaj pa si oglejmo še cvet in plod. Lahko bi rekli, da je to fino diferenciranje, da imamo teh sedem, dvanajst cvetnih listov, to omogoča zemeljska stran. Predvsem, da imamo na tem cvetu te organe za reprodukcijo. To je najbolj fino diferenciranje, kot ga je rastlina sploh zmožna. Postane zelo specialno in to so organi, ki jih ima rastlina za to, da na zemlji lahko ostane. To je z zemeljske strani, barva cvetnih listov pa prihaja iz kozmosa. Oblika, substanca je zemeljska, barva je kozmična stran. In zaradi tega je cvet tako lep, ker predstavlja harmonijo med zemljo in kozmsom. Povsod kjer postaja okrogla, kjer se zapira imamo kozmično stran, tisto kar pa se diferencira imamo regenerativno zemeljsko stran. In še enkrat bi lahko govorili o oblikovanju plodu. Cvet je pravzaprav pol plodu. Če si ogledamo cvetni kelih, potem vidimo, da je to kot zasnova nečesa. Če govorimo za hrano, za jed je nekaj kot skodela v katero hrana potem pride. Brez posod pri pripravi hrane ne bi mogli delati. Lonec v katerem kuhamo ali oblika v kateri bomo nekaj spekli, košara v kateri nabiram plodove in tako naprej. Vse to je ta, cvetu podobna stran, po naravi posneto. To pa, kar se novo dogodi, kar na novo naredimo, to je to, kar potem nastane v tej posodi kot plod.

In k temu še zadnja misel. Zakaj naša rastlina, ki nam služi za hrano ne sme cveteti? Nič nimamo proti temu, da rastlina cveti v biološkem smislu, torej da naredi seme. Imamo pa nekaj proti temu, da te dvigujoče se sile, kozmične sile, zgoraj spet odidejo ven, da odcvetijo. V tem trenutku, ko se rastlina zgoraj odpre gredo te sile, ki pritečejo d spodaj zgoraj spet ven. To doživljamo posebej pri zeliščih. Zelišča, na primer limonina citronska melisa ne sme cveteti. Če cveti, potem se fina aroma in vonj izgubi. Tam lahko neposredno to gibanje zaznamo. Zelišča so posebno aromatična, če rastejo na tleh bogatih s kremenom. To lahko sami v vrtu preizkusite; če imate tla, ki so ilovnata ali apnenčasta lahko okrog vaših zelišč potrosite kremenov pesek ali pa položite med zelišča veliko kamenje, ki ima v sebi kremen. To bo omogočilo, da postanejo vaše rastline bolj aromatične. Kremen bo sile nadsončnih planetov od spodaj poslal v rastlino in tako dolgo dokler rastlina ne cveti ostanejo te sile v listih ali pri korenju celo v korenu. Korenje je pravzaprav koren, ki cveti. Na podoben način je to tudi pri hrenu. Poglejte si redkvico, čisto rdečo lupino ima. Kako je rastlina to zmogla narediti pod zemljo? To je ta moč, kozmična energija, ki pride v tla že s semenom in vedno znova priteka in se replicira na kremenu in tako steče v rastlino. In to kar naredi, da je tak plod zares prava hrana za nas, to je utemeljeno v tem, da te sile, ki pritečejo od spodaj zadržimo. Tako potem nastane nekaj okroglega. To je kot cvet, če ga držim zaprtega. Svet hoče razdajati kozmos in če sedaj drugo polovico položim na to, je potem ena roka spodaj in ena roka zgoraj kot gesta čuvanja, nege. Poljedelec in vrtnar sta čuvaja teh energij. S tem, da jih zadržita ob zemlji, da so te energije, sile na razpolago za človeka.

Rudolf Steiner je v Poljedelskem tečaju rekel to takole: “Nekaj organskega je tem bolj zdravo, čim bolj zadržuje v notranjosti to, kar diši.” Torej kvaliteta vonjav, ki se želi vedno izgubiti v okolju, v čim večji meri nam uspe vonje v rastlini zadržati in čim manj se ti vonji razpršijo v okolje. List rožmarina ne oddaja nobenega vonja, šele ko rastlina začne cveteti, takrat vonj odide v okolje in čutim ga. Pred cvetenjem pa je ta vonj čisto v rastlini zadržan in kvaliteta je v listu. Na enak način v plodovih. Malo že čutimo, da dišijo, toda čim bolj nam uspe, da zadržimo to kvaliteto v rastlini, v tem večji meri lahko govorimo, da so resnično prehrambne kvalitete v produktu. To pomeni, da proizvodi, produkti, ki imajo veliko okusa, ki močno dišijo, ko jih odpremo, da imajo ti plodovi tiste zares kvalitete, ki nas dobro prehranjujejo. Lahko bi rekli, tisti plodovi, ki imajo dober, harmoničen vonj. Proizvodi pa, ki imajo malo vonja, pa če so še tako veliki pravzaprav ne prehranjujejo dobro. Imajo veliko zemeljske mase, toda malo prehrambnih kvalitet. To je to, kar opazimo pri proizvodih, ki so proizvedeni ob močnem umetnem gnojenju, izgubijo svoj tipičen okus, fini vonj izgubijo, prinesejo samo veliko vode in mase in čutimo potrebe, da jemo vedno večje količine, pa kljub temu se ne nasitimo.

Morda še zadnja opomba. Kje se to pripravlja na čisto drugačen način? To je kadar delamo kompostni kup, ko kmet zloži gnoj. Čim manj diši ali smrdi, čim bolj ostane vse to v kupu v tem večji meri bo to dobro gnojilo. Poseben primer, če izdelujemo biološko- dinamične preparate in vzamemo svež kravjek, potem ta svež kravjek malo še smrdi po gnoju. Če smrdi ni primeren za preparate; malo sme dišati. Ko t potem damo v kravje rogove in zakopljemo v zemljo in to spet izkopljemo iz zemlje bomo opazili, da je ta vonj izginil. Čisto se je umaknil v produkt. Če to še diši po gnoju, potem to ni uspelo. Mora dišati kot gozdna zemlja, kot dobro razpadla zemlja in potem lahko vemo, sile so v njem in potem imamo ta enormno velik učinek kljub majhnim količinam, ki jih uporabljamo. Torej to nas opozarja, da moramo na proizvode drugače gledati.

Da se moramo naučiti gledati na rastline, ki nas prehranjujejo ne tako, da gledamo kako so velike, ali so težke, bom napolnil moj lonec, temveč jih gledamo bolj na ta način, da poskušamo odkriti, kaj je v njih skrito in se vprašamo, kako bi to lahko sedaj izvabil ven. Če imam korenje, položil bi ga na mizo in rekel otrokom: “No, zdaj pa jejte! To je narava v polnosti, vsi vitamini so noter.” Ne bi dolgo jedli, mogoče en dan ali dva potem pa bi rekli: “Mama, ali ne bi ti nekaj skuhala?” Če pa jaz to korenje zrežem na kolute, jih lepo položim na krožnik, potem je to mnogo lažje in če dodam malo olja, malo kopra, potem gre vse to hitreje. In če dam tako korenje v lonec in vse skupaj malo segrejem že začne to korenje dišati, že se te sile nekako rahljajo. Sile nadsončnih planetov začno uhajati z lonca in to privabi človeka; to je dobro zame, prav to bom jedel, to je to kar kot hrano potrebujem in to rad jem, to dobro prebavim. In tako moramo reči, to kar nas v notranjosti resnično prehranjuje so sile nadsončnih planetov skupaj s Soncem. Rudolf Steiner je v Poljedelskem tečaju vedno rekel: “Sonce dvakrat sodi, enkrat k nadsončnim planetom in enkrat podsončnim planetom:” Enkrat imamo sončno svetlobo s kvaliteto nadsončnih planetov in enkrat imamo sončno svetlobo s kvaliteto podsončnih planetov. Torej Sonce vedno jemo. Toda na levi strani s podsončnimi planeti se sončna svetloba nekako učvrsti, postane trda, postane snov, postane masa, postane materija…

…postane sončna svetloba, v svojih kvalitetah modificirana tako, da imamo v rastlini vonj skozi materijo tako, da materija enostavno diši, da materija dobi okus in da ima materija barvo. To je to, kar pri pripravi hrane oblikujemo. Kombiniramo okus, skrbimo za to, da diši in da lepo izgleda.

Doslej smo obravnavali tisto kar je po naravi dano. Te sile planetov enostavno so na razpolago, v tleh imamo apnenec, imamo kremen in rastlina stoji vmes kot bitje. To kar človek dodaja je najprej to, da tla obdeluje, da naravo malo porine ob stran, da orje, okopava, odpira ta tla, zemljo. Na ta način okrepi te energije, ki hranijo. Za tiste, ki jih to zanima bi hotel opozoriti še na to kako opisuje Rudolf Steiner apnenec v tako imenovani imaginaciji Velike noči. To je njegovo predavanje v katerem govori o velikonočnih energijah v naravi in tam potem opisuje apnenec kot poželenja poln, da ima apnenec na sebi nekaj poželenja polnega. To je nekaj kar je skoraj živalsko. V tej posebni strani kalcija, apnenca bi si tam lahko več prebrali. Te sile toplote pa so bolj v zvezi z jesenjo, z zorenjem in to najdemo pri Rudolfu Steinerju v imaginaciji Mihelovega. Tam lahko še enkrat preberemo več o teh obeh kvalitetah. In potem bom opozoril tudi na to, da nam je Rudolf Steiner dal dve možnosti, da v ta dva energetska tokova posegamo in sicer na blagodejen način, ozdravljajoče. To lahko z obema preparatoma za škropljenje, na eni stani s preparatom Gnoj iz roga pri čemer tudi uporabimo nekaj, kar dobimo od živali, namreč kravjek in ki urejajoče podpira energije podsončnih planetov. Na drugi strani pa imam pripravek iz kremenovega kristala, Kremen iz roga. Prej sem že opozoril na potrebo kremenovih substanc v zemlji, ki podpirajo kvalitete svetlobe in zorenja. Pri teh preparatih ni tako, da uporabljamo bog ve kako velike količine snovi. Uporabljamo jih kot homeopatsko medicino, to pa pomeni, da pravzaprav nič ne dodajamo, temveč da naredimo rastline občutljive za nekaj, da naredimo rastlino občutljivo za tla. Pri silah podsončnih planetov bi lahko rekli, da s preparatom Gnoj iz roga sile življenja v tleh naredimo občutljive za sile podsončnih planetov. Življenjske sile v rastlini pa s kremenom naredimo občutljive za sile nadsončnih planetov.

Človek pa ima danes še eno nalogo. Namreč prehranjevati zemljo kot tako. Gnojiti pomeni oživljati tla prav Rudolf Steiner. Ni prav če mislimo, da z gnojem prehranjujejo rastline. Pravzaprav prehranjujemo tla, življenje v tleh, bakterije, glive, najmanjše živali, ki v tleh so. Tem pravzaprav dajemo hrano. Če so tla prežeta s temi živi organizmi na zdrav način potem bodo tam rastline lahko zdravo rasle. Tako, kot v človeku ne prehranjujemo zavesti ali njegovih misli temveč, če ohranjamo našo presnovo zdravo lahko človek razvija zdrave sile zavesti. In tako bomo govorili še o gnojenju. Spet se naslanjam na opombo Rudolfa Steinerja. Pravi namreč, z umetnim gnojenjem, z mineralnim dušikom posebej, pridemo samo do tistega, kar je vodeno. Ne pridemo sploh do tistega, kar je zemeljsko, zemlji podobno.

Si poskušamo pojasniti, kaj to pomeni. Kot prvo moramo vedeti, da raste rastlina v zemlji, toda k tej zemlji sodi vsa tako imenovana zemeljska atmosfera. In kot prvo imamo nad zemljo zrak. Ta zrak pa je prav v bližini zemlje prežet z vlago. Naš zrak je pravzaprav vedno prežet z vlago. Lahko bi torej rekli, v odnosu do planetov imamo okrog Zemlje atmosfero, ki je vlažna. Pa tudi v zemlji najdemo določeno sfero, ki je vlažna. V tej sferi mora biti voda, da rastlina lahko uspeva in šele potem v globljih slojih najdemo kamenine, minerale in v zgornjih sferah, tam kjer se vlažnost v atmosferi neha se začenja atmosfera za katero bi mogli reči, da je zelo svetla. Da je polna svetlobe kljub temu, da mi to danes vse fizikalično vemo. Vsak otrok v šoli se to uči in naši vesoljci poročajo o tem. Kljub temu pa se človek ne zastavlja vprašanja v zvezi s tem, da je kozmos v bistvu temen. Svetloba ki jo vidimo, svetloba Sonca ali zvezd postane svetloba šele zaradi atmosfere Zemlje. Okrog Zemlje imamo torej področje, ki je stotine kilometrov široko, ki je svetlo, to področje je osvetljeno. To kar vidimo, ko pogledamo v nebo je svetloba pred temo. Goethe nam je pojasnil, da če imamo svetlobo pred temo dobimo modro barvo. Ta krasna modra barva neba, ki nas kot tolaži. Za to modrino bi se morali pravzaprav zahvaliti dejstvu, da je kozmos temen, da svetloba sicer skozi to temo pada, toda se ne pokaže kot svetloba. Tam zgoraj v kozmosu je svetloba nevidna. Kot ljudje bi morali reči, da je svetloba nezaznavna, nadčutna. Zagotovo je tam, toda za naša čutila ni opazna. Tu zgoraj torej razen z vlago prežete atmosfere najdemo atmosfero svetlobo. Tu spodaj v zemlji pa najdemo pod tisto sfero v zemlji, ki je prežeta z vodo mineralno atmosfero, ki ima tudi opraviti s svetlobo na podoben način kot imamo pri kremenu ali pa v vseh prekrasnih kristalih, ki jih v zemlji najdemo. Pri njih bi si spet lahko zastavili vprašanje, kako ti kamni v sredini zemlje, tako globoko v zemlji lahko razvijejo take barve. Najrazličnejše, pisane, močne barve razvijejo. To ima nekaj opraviti s svetlobo.

Stvar pa je taka, da v tem področju v zemlji najdemo tiste snovi za rastline, materialno. V oživljeni svet je materialno za rastlino na razpolago, življenje zemlje. Včeraj smo omenili, da je eden od zastopnikov tega sveta, tega materialnega sveta snov, ki jo rastlina potrebuje ogljik. Ogljik tako rekoč simbol zemeljskih snovi sploh. Imamo ga v telesu in razen tega imamo celo kemijo, vsa industrija, ki proizvaja nove materiale dela v bistvu z ogljikom. Ogljik je snov, ki jo najbolje lahko oblikujemo. Tako kot rastlina naredi svoje neizmerno številne oblike iz ogljika, ustvarjamo danes v kemiji in industriji umetnih snovi najrazličnejše umetne mase in oblike, barve in vonje, prav tako iz tega istega materiala, iz ogljika. Ta ogljik je tudi v zraku in v tleh in rastlina uporabi to snov. Predstavlja pa ta ogljik pravzaprav material iz katerega se lahko sicer vse naredi, ki pa sam po sebi nima nobene oblike. Lahko ga najdemo kot premog, kot diamant, grafit ali mnoge, mnoge druge oblike.

V tej snovi, v tem neoblikovanem materialu mora sedaj rastlina oblikovati, odtisniti sovjo sliko. In ta slika je spravljena v kozmosu, v sferi teh podsončnih in nadsnčnih planetov kot ideja. Za vsak vrsto rastlin obstoja v duhovnem svetu ideja, prarastlina po kateri rastline na Zemlji predstavljajo posamezne …… uresničenja. V pogovornem jeziku tudi pravimo, če enemu drevesu jeseni rečem jablana, jablani ko cveti rečem tudi jablana, če ima samo liste, če je majhen, če je velik, tudi lesu jablane rečem tako, tudi listu jablane rečem list jablane, kos lubja jablane je kos lubja jablane. Če vzamem imam veliko različnih snovi, ki jih vedno poimenujem z jablano v tem primeru. Gre v bistvu za idejo, ki v ozadju tega živi. Vse te snovi in ….., ki jih v resničnosti imam, vsi ti imajo eno skupno idejo, ki se potem pojavi kot jabolko, kot lubje, kot list, kot plod, kot les in tako naprej. Ta ideja živi tu zgoraj v atmosferi svetlobe, medtem ko je v zemlji v nižjih slojih na razpolago material za to.

In Rudolf Steiner opisuje, da je dušik, ta snov ki jo najdemo v zraku okrog rastline, da je ta dušik posrednik, da je on tisti, ki dela most med to idejo in materialom. Mi vidimo tako rekoč, kako material iz zemlje raste navzgor in na rastlini postane to čisto jasno, če si pogledamo kal ali prve liste, podobne kot sem jih tu narisal. Prvi listi še nimajo oblike, ki je karakteristična za rastlino. Klični listi so tako rekoč vsi enako oblikovani. Šele ko pride sem zraven svetloba nastane iz tega list redkvice ali list belega zelja ali list krompirja in tako naprej. Lahko slutimo kakšno vlogo igra dušik. In če sedaj uporabljamo mineralni, na soli vezan dušik, ki ni v stanju da posreduje do tistega kar je zemeljsko, temveč je v stanju posredovati do vodenega, potem je zagotovo, da ne more posredovati tudi iz zgornjih sfer dalj kot do vode. Pride samo do slike, ki že deluje v vodeno sfero iz svetlobe. Toda reči moramo, v nemščini imamo krasen izraz, ki pomeni nekako voden postati, razredčen. Svetloba ima povsem jasne sile oblikovanja, tako kot jih v najlepši obliki vidimo v kristalu. Čim bi sol dali v vodo bi sol izgubila svojo obliko.

Na podoben način moramo reči, da slika rastline v vodeni atmosferi postaja slabotnejša brez pravih kontur. To vidimo tudi v naravi sami.Če rastline rastejo na senčnem in vodenem potem listi niso tako lepo oblikovani, okrogli in mesnati so. Na primer list lokvanja kot tipičen za to. Če si ogledate vodne rastline so listi pogosto enostavni, gladki, okroglasti, meseni. Čim bolj pa pridemo na suho in v svetlobo, tem bolj so listi členjeni, svetloba prodre v substanco, listi postanejo manjši, toda bolje oblikovani. In imajo več tistega v sebi, kar smo prej imenovali vonj, okus in s tem tudi zdravilnih energij. Če iščemo zdravilne rastline jih radi iščemo v svetlobi. Zdravilne rastline, ki rastejo v vodi so pogosto pravzaprav strupi. Na primer kolmež.

To kar Rudolf Steiner omenja lahko vidimo na rastlinah. Rastline, ki so umetno gnojene z dušikom vezanim na soli in drugimi snovmi vezanimi na soli opazimo, da postanejo velike, da oblikujejo, tvorijo več mase, manj so oblikovane in so predvsem manj prežete s svetlobo. To kar nam na prvi pogled pogosto ugaja je, da so tako zelo temno zelene. Če pa si stvar dobro ogledamo potem vidimo, da je ta zelena pretemna, da se skoraj približuje tisti temno zeleni smreke. Tendira v smeri barve tistega drevja, ki imajo več opraviti s toploto kot s svetlobo. In v notranjosti imamo to kar ima malo vonja, tako da te rastline sicer so velike in imajo veliko mase, toda imajo malo tistih energij, ki nas prehranjujejo.  To lahko tudi merimo. To namreč kar predstavlja maso teže je predvsem voda. V primerjavah se vidi, da imajo rastline, ki so umetno gnojene v primeri z biološko gnojenimi in pridelanimi rastlinami povprečno 25% več vode. To samo po sebi morda ni nič slabega, nič hudega, toda če ima nek organizem v sebi toliko vode, toliko vode kot jo zdrav ne bi imel, potem menim, da ta količina vode druge procese v rastlini moti, onemogoča. In to je to, kar smo poskušali študirati danes dopoldne. V čim večji meri imamo opraviti s silami rasti in regeneracije, tem težje se uveljavljajo sile zorenja. V teh rastlinah najdemo nezrele snovi ali pa na splošno enostavno manj teh snovi, ki se v procesu zorenja oblikujejo.

Ena od teh snovi o katerih danes govorimo in ki se nam zdi pomembna je vitamin C. Te rastline z umetnim gnojem pridelane imajo četrtino vitamina C manj kot biološko pridelane rastline. Imajo pa več kot 20% nezrelih beljakovin. Nitrat na primer. To je snov, ki v človeku neposredno še ni strupen, preprečuje pa, da bi človek lahko sprejel dovolj kisika v kri. Spravlja kri v stanje, da ni sposobna sprejemati kisik. Kisik pa je vendar naša življenjsko pomembna snov, snov našega življenja. Kisik osveži kri, jo naredi rdečo, jo naredi aktivno, živo. Zato so take rastline za hrano za majhne otroke absolutno neprimerne in vsaj v Nemčiji je tako, da pridelovalci oziroma firme, ki producirajo hrano za dojenčke, da so že pred mnogimi leti prostovoljno deklarilale, da kupujejo oziroma uporabljajo samo zelenjavo, ki je biološko pridelana, saj so raziskave pokazale, da se sicer najdejo tako visoke vsebnosti nitratov. Le en proizvajalec, ki je delal svoje proizvode iz biološko pridelane hrane je imel take proizvode, ki so bili sprejemljivi. Torej so drugi proizvajalci hrane za otroke prostovoljno začeli delati z biološko pridelano hrano. To bi lahko poljubno dolgo nadaljevali. Stvar pa bom enostavno tu pustil in sicer bi postavil za zaključek to trditev, da s to visoko vsebnostjo vode v rastlini, rastlina ostane manj zrela. Pomeni, težje prebavljiva ali pavšalno rečeno, manj zdrava.

Morda še majhna anekdota. Enkrat je prišla na tečaj starejša gospa. Imela je trgovino z živili. V enem delu čisto normalno blago, iz normalne, konvencionalne pridelave, majhen del trgovine pa je bila tako imenovana reformna hrana z izbranim poreklom. Opazila je, da je prihajala v trgovino ženska, ki je kupila vedno eno solato v enem delu, torej izbrane kvalitete, in drugo v drugem delu trgovine. Potem pa jo je vprašala: “Zakaj pa hočete enkrat tako in enkrat tako solato?” In ta gospa ji je povedala: “Ta iz reformnega dela, z izbrano kvaliteto, biološka solata, ta je za mojega ptička, za mojo papigo. Ob drugi solati sta mi že dve papigi umrli!” Za sebe pa je vedno kupovala cenejšo solato. Mogoče pa so ptice v njeni glavi že pomrle.

Korak naprej, ampak pred tem če je mogoče še kakšno vprašanje s tem v zvezi.

???

Na vsak način. Še enkrat se je dobro vprašati, kaj pomeni bolje prehranjevati. Vsaka od rastlin ima svojo vrednost v spektru prehrane. To pa, kar predstavlja solata v glavicah je velika harmonija med zemeljskimi in kozmičnimi silami. Kozmične sile so tako močne, da so v stanju snovi zemlje spraviti v kozmično obliko. To je harmonična, zelo dobra hrana. Medtem ko druge solate predstavljajo nekaj bolj enostranskega. Endivija na primer prinaša grenila, spodbuja jetra. Majhen otrok pa je ne bo jedel. Solato v glavici lahko dam otroku, dojenčku, endivije zagotovo ne, saj ta grenkoba, ki jo v endiviji najdemo pravzaprav zdrav razvoj njegovih jeter moti. In tako bi lahko za vsako rastlino odkrili njeno vrednost, pomen. In to je to, kar poskušamo obesiti, za kar poskušamo danes narediti krive vitamine. Imamo posamezne rastline, ki predstavljajo zares dobro hrano. Pri plodovih, sadju je to zagotovo jabolko. Jabolko ima zagotovo med sadjem centralen pomen in potem šele pride sliva, češnja, marelica. Pri teh drugih sadežih najdemo več enostranosti ali zemeljske ali kozmične plati. Sliva nam na primer razodeva, da je pravzaprav bolj kozmična kot jabolko. Pri slivi namreč je celo meso obarvano. Pri jabolku imamo barvo zunaj, krasno obarvano je, meso samo pa je več ali manj bledo, brez barve. Na slivi imamo zunaj to vijoličasto-modro barvo. Rudolf Steiner pravi pri slivi, da s slivo jemo sile Saturna. Te temne barve, predvsem modre imajo opraviti s Saturnom in kadar se pojavlja rumena jemo Jupiter. Rudolf Steiner pravi, sončnica bi se morala imenovati Jupitrova. Pri njej najdemo to barvitost res vtisnjeno. Opazimo lahko koliko lažje je za nas pojesti zrelo slivo in koliko več dela je povezano s prebavljanjem jabolka. Pri jabolku se soočamo z več snovi. Na drugi strani pa lahko vzamemo hruško, ki ostane od zunaj pogosto še zelenkasta, ni tako obarvana kot jabolko. V notranjosti je meso še svetlejše, vse skupaj je še bolj trdo, pogosto najdemo celo ta trda mesta v mesu. Pri tem pa sploh ne gre za to, da bi rekli to je dobro, to je slabo. Vse je dobro. Največji strup je zdravilo, če ga prav uporabljamo in enemu človeku upravičeno lahko svetujemo jej veliko sliv, drugemu pa jej več hrušk. Kar se pa jabolka tiče, pa menim, da ga vsak občasno že mora jesti. In podobno je pri solatah.

???

Pravzaprav v času, ko tako ali tako normalno raste ta solata, v tistem času in čisto jasno nam to pokaže, da je solata v glavicah tipična spomladanska, mogoče še enkrat jesenska, zagotovo pa to ni solata poletja ali zime. Medtem ko motovilec ali endivija predstavljata tipične zimske solate. Pri motovilcu je to tako zelo jasno. Veste, da ga vrtnar imenuje rastlina s kratkim dnevom? Motovilec bo rasel samo tam, kjer je čez dan malo svetlobe, v tistem času ko so dnevi krajši. Če sejemo motovilec spomladi in spomladi se svetloba hitro povečuje, gre hitro v cvet in tudi okusa nima več. Prav je…

….In mi smemo potem kot ljudje ta čas tudi malo razširiti. Smemo biti malo bolj zgodni ali malo bolj pozni na primer z rastlinjaki. Česar pa ne smemo narediti je, da bi pridelovali glavnato solato pozimi. Takoj bi padli v iluzijo. Ta glavnata solata lahko dozori samo, če ima dovolj sončne svetlobe. Lahko jo spomladi sejemo; z vsakim podaljševanjem sončnih ur na dan se nitrat v solati zmanjšuje. Če bi solato sejali vsak teden in presajali na prosto vsak teden; analize kažejo, da nitrat potem iz tedna v teden pada. Z rastlinjakom lahko zemeljske sile, sile vode okrepimo več sončne svetlobe pa ne morem narediti. Imamo eno možnost, narediti rastlino bolj občutljivo za vodo. To pa pomeni, da vegetativno rast spodbujajoče gnojilo zmanjšujemo, malo gnojimo in zato škropimo več preparata Kremen iz roga. Preparat Kremen iz roga ne more narediti da bo sonce močneje ali dalj časa sijalo. Kar pa zna je, da naredi rastlino za svetlobo občutljivejšo.

To je tako kot pri nekaterih ljudeh, ki imajo kožo zelo občutljivo za svetlobo. Le malo svetlobe pa že pordečijo, drugi pa spet niso občutljivi za svetlobo. In potem uporabljamo poleti kreme s faktorji, ki sonce tako rekoč filtrirajo, saj danes vemo, da je preveč svetlobe nezdravo. Lahko dobimo raka na koži. Mogoče zaradi resnicoljubnosti moram povedati, da je to pomembno v času otroštva. Dokler koža še raste je zelo regenerativnal, so ožigi sonca zelo nevarni predvsem zaradi tega, ker teh posledic ne vidimo. Celo v tako veliki meri je sposobna regeneracije, da to izravna in ko potem pridemo v srednja leta življenja, smo stari trideset, petintrideset, štirideset let se vprašamo, od kod pa rak na koži? Regenerativne energije, ki to izravnavajo so popustile in motnje iz otroštva se naenkrat pokažejo. To danes lahko lep opazujemo na starih ljudeh, ravno pri tistih, ki živijo na podeželju. Imajo pogosto čisto rjavo, usnju podobno kožo pa niso bolni. Če pa vprašamo, kako jo bilo ko so bili mladi, otroci, potem moramo reči, da je bilo takrat še v navadi, da so imeli poleti klobuke na glavah, da so nosili srajce, da so bili oblečeni. Najbolje pravzaprav se tega človek lahko nauči od tistih, ki živijo na robu puščave. Nikoli jih ne vidimo v kopalkah, svetlo, lahko so oblečeni saj vedo, kako je sonce v stanju porabiti sile življenja.

Nazaj k solati. Rekel sem, da je iluzija, če mislimo, da bi morali pozimi vedno jesti solato. Da je to nekaj svežega, da imamo z njo vitamine. Toda vsebnost nitrata prav osvežitev krvi onemogoča. Narave ne moremo postaviti na glavo. Te solate kot so endivija ali motovilec in potem v zadnji polovici zime, ko se približujemo pomladi, marca, aprila bi bila prava solata pravzaprav tista, ki pride iz soda, namreč kislo zelje. Svoje čase so ta čas imenovali čas kislih kumaric in ničesar ni za kožo in kri bolj osvežujoče, nič ne čisti črevesja bolj kot ta kisana zelenjava. In sveža je, ni kuhana. Kislo zelje je zelje, ki je sicer mehko kot kuhano toda brez toplote. In pomislite na to; to kislo zelje ima več vitamina C kot ga je imelo zelje, ko smo ga naribali. Bakterije za mlečno kisanje so v stanju, da predstopnjo vitamina C dokončajo, tako rekoč predstopnja vitamina C dozori in zaradi tega lahko bolezen kot je skorbut zdravimo s kislim zeljem. Torej, bolezni, ki se pojavljajo kadar je premalo svetlobe in zraka. To bi bilo bolj modro kot solata v glavicah. Kot odrasel človek to lahko počasi spredvidimo. Misliti, da nam bo gradilo zdravje, če jemo v tistem času vsak dan solato v glavicah je narobe.

??

To je grenka solata, ki se že jeseni poseje in se potem spomladi spet razvije. In v radiču imamo to grenko na podoben način kot pri endiviji kot snov, ki spodbuja jetra in žolč. Če pa je radič zares grenak, potem ga jemo manjše količine. To je smiselno.

???

Če solato potem svežo porabimo to ne igra nobene vloge. Če pa solata še dolgo čaka, da jo pojemo, na primer solato bi fino narezali in jo pustili da stoji nekaj ur, potem to ni dobro zaradi tega, ker pride do hitrega razkroja. Slabo je tudi, če rezano solato pustimo v vodi. Če pa jo takoj porabimo lahko naredimo to tako, kot radi naredimo.

???

Vprašati se moramo ali lahko najdemo druge oblike, na primer pomešano. Za manjše otroke na primer je pogosto dovolj, če zelo majhne količine res fino sesekljamo in uporabljamo tudi sok kislega zelja na primer kot prelivko za druge solate. Zelo dober je okus, če naribamo korenje in dodamo med to korenje sok kislega zelja. Pri otrocih bodimo malo previdni. So tudi otroci, ki ne marajo kislega. In potem se moramo vprašati, zakaj? Pogosto imajo otroci prav s tistim čemur se upirajo. Najti  moramo kaj je razlog. Včasih je razlog upravičen. Otrok, ki je zelo močno pri sebi, ki je buden potrebuje malo kislega. Medtem ko otrok, ki ima težave pri tem ostati pri sebi, ki je sanjač, takemu otroku kislost pomaga in včasih je človek res presenečen, ko ugotavlja, da otroci stari štiri, pet let vzamejo pol limone in sesajo njen sok. Če to delajo nekaj časa je to čisto v redu. Če pa to traja dalj časa, pol leta, potem se moramo že vprašati kaj ni v redu. Ni zdravo da otrok to trajno, vedno dela. Nekaj mu očitno manjka in tako je, kadar otrok nikoli ne mara kislega. Zagotovo gre za neke vrste slabost. V principu nam to pove, če je moja duša čisto pri meni potem tega ne prenesem, je to za mene preveč. Pomeni, da so sile življenja v otroku slabotne. In otrok bi raje sanjal in spal. Torej vedno dobro ogledati stvar, odtehtati, ne pa da rečemo, moraš jesti, to je zdravo ali pa če otrok nekaj zahteva, da rečemo, ne, ne to ni zdravo, tega ne smeš. Od otrok se lahko veliko učimo. Otroci nimajo teh neumnih misli v glavah. Otroci so enostavno iskreni, tako je in tako je pri otroku. Seveda igra neko vlogo tudi ali otroku to ponudimo zjutraj ali zvečer. Nekateri otroci imajo zjutraj radi sladko, zvečer pa sme biti hrana močnejša, morda tudi kisla. Pri drugih pa je ravno obratno. Včasih je težko, če ima človek tri ali štiri otroke.

??

Točno. Zato otroke tudi imamo, da nas naučijo. Starši, ki imajo veliko otrok se veliko naučijo. Učitelji, s tridesetimi, štiridesetimi leti se kar naučimo. Učitelji morajo vse življenje hoditi v šolo in se morajo veliko naučiti.

???

To so materialistične teorije. Vedno gledamo na snovi, ki jih izgubimo, ne pa na to, kaj s tem pridobimo. Verjemite mi, da boste mnogo bolj zdravi in močnejši, če svojega stanovanja pozimi ne boste kurili. Če boste zdržali vso zimo z gibanje in telovadbo ohranjati svoje telo pri pravi toploti in ne zakuriti v peči. To pomeni, smete sekati les, cepiti drva, ampak ne ga pokuriti. In v principu je podobna stvar z nekuhano hrano. Surovo hrano moram tako rekoč v organizmu sam skuhati. V želodcu namreč se vse skuha. To si lahko tudi ogledate, če se zgodi, da ste bruhali. Ta hrana iz želodca je še mnogo hujša kot kuhana. V treh, štirih urah je ne morete skuhati tako kot želodec to obvlada v dvajsetih minutah. Ker so to ljudje prej vedeli so Grki snovem v želodcu dali ime “pepsis”, “pepsis” pa pomeni kuhanje. Presnojedci hočejo očitno sami kuhati. Nočejo stvari skuhati zunaj z ognjem. Vse hočejo narediti sami. Vprašati se moramo, so sile, ki jih za to porabim, da hrano sam skuham, omehčam za to prav uporabljene ali želim te sile v meni razvijati? Ali res želim uporabiti mojo energijo, mojo toploto za to, da mojo hrano sam kuham? Ali je mogoče le bolje, da skuham mojo hrano na štedilniku in bo mojemu organizmu prebava lažja in imam te moči na razpolago za nekaj drugega? Tako kot pozimi človek svojo hladno sobo zakuri namesto, da bi se moral ves čas gibati, da bi ostal topel. Če bo moral ves čas telovadil ne bo zmogel vzeti knjige in študirati. Če hočem brati si moram zakuriti. Gre za odločitev, za kaj bom porabil sile. Ne želim reči, da je ena stvar dobra, druga pa slaba. Vsaka od teh stvari ima svojo vrednost. Pomembno pa je, kaj je komu pomembno. Kaj je za enega ali za drugega bolj zdravo? To kar se danes pogosto navaja, da se namreč pri kuhanju izgubljajo vitamini, da se spremenijo beljakovine, to v življenju v bistvu ne igra nobene vloge. Imamo milijone ljudi, ki super živijo od kuhane hrane. Prav tako dobro živijo kot drugi. Sam v življenju so jim morda pomembne druge stvari. V bistvu gre za to, da najdemo pravo razmerje. Imamo vendar vsi malo kuhane in malo surove hrane, eden ima pač enega več, drugi pa drugega več. Zelo malo je ljudi, ki jejo samo kuhano ali samo surovo hrano. Menim, da resnično živeti samo od surove hrano, da tega v bistvu ni. Skoraj vsi, ki se prehranjujejo s presno hrano jedo kruh. Katero živilo je bolj prežeto s toploto kot kruh?

???

V praksi to ne igra velike vloge. To so teorije, ki v življenjski praksi ne držijo čisto. Pomembno je, kaj telo s tem naredi. En organizem lahko sprejme veliko kislega pa kljub temu to zmore dobro predelati. Drug organizem pa že malo kisline ne bo obvladal. To je v zvezi s tem, da je človeški organizem ne samo biološki sistem, temveč, da je, kar sem že rekel v zvezi z otroci in vprašanjem kislega zelja, zelo pomembno, da je pri človeku njegova duševnost zelo pomembna. Če ima nekdo kar naprej neke stiske, jeze, nima uspeha, ne prizna ga nihče, nihče ni pravičen do njega, ta človek tendira k temu, da se umakne v sebe. Svojo dušo potegne vase. Ne gre več ven, ne sporoča se drugim in to pripelje do tega, da se v telesu sprožajo procesi, ki kislino tvorijo. Specialno ledvice so potem tiste, ki niso več v stanju dobro izločati in s tem res prihaja v telesu do zakisanosti. In samo s preobrazbo oziroma drugačno prehrano se tega ne more rešiti. Treba je res poskrbeti za drugačne življenjske razmere, za razmere, da se bo človek lahko veliko gibal, da bo lahko v razgovoru govoril o svojih stiskah, da se kar se duše tiče čuti svoboden. Če smo mi v vegetativnem, snovotvornem, gremo bolj v bazično, duša pa je vedno v zvezi s kislim. Vse kar delamo in smo z dušo pri tem deluje v smeri kislega. Nemci pravijo, če ješ kislo, te kislost naredi veselega. Ampak na tem bi našli utemeljitev tega. Ampak če je nečesa preveč rečem, jaz sem kisel. Obe možnosti, na eni strani spodbuda, to me naredi veselega, če pa gre to pregloboko v mene, potem se nad tem tudi uprem, razjezim.

???

To je zelo pomembna razlika. Če jemo kislo sadje, potem tako ali tako velja, da v telesu niso kisli ampak se preobrazijo v bazične. In to kar telo rado zakisa je beljakovina, posebno meso in stročnice. Pri tem pa takoj vidimo, da meso in stročnice predstavljajo nekaj, kar nagovarja dušo, nekaj duši podobnega nosijo v sebi. Žival ima tudi dušo, ki pa je zelo enostrana.

???

In kljub temu je petnajst let doživela. Ji kaj manjka? Možno. Mogoče se bo enkrat to spremenilo. Jaz bi ji to vedno znova ponudil. Ne bi pa delal nobenih pritiskov. Prav v teh letih, petnajst, šestnajst, sedemnajst, se dogaja, da se prehrambene navade čisto spremenijo, da hoče potem naenkrat jesti samo solato na primer. Nekega dne bo svojemu ljubemu mogoče jedla solato iz roke ali se pa poroči z vrtnarjem. Vedno je treba gledati nekako tako ali zaradi tega prihaja do škode, se dela škoda, ne teorizirat, ampak v praksi.

???

Kalcij v tleh je potreben. Določene rastline zbolijo, če je premalo kalcija. Ravno zelje lahko vzamemo za primer. Jaz sem imel pet let vrt in sicer na peščenih tleh. Moje zelje je ostajalo majhno in je bilo občutljivo za bolezni. Na koreninah je dobil raka, golšavost. Zelje je rastlina, ki potrebuje veliko moči. Te regenerativne, zemeljske moči potrebuje. Brez kalcija jih ne more uporabiti, ne gredo v rastlino in jez sem potrosil kalcij, apnenec in moje zelje je postalo zdravo in je zraslo veliko. Edina stvar, ki se jo človek vpraša je, kako ta kalcij, ki ga trosimo, spravimo v življenjski proces. Razmišljal sem tole. Potrosil sem gnoj spomladi, nato sem potrosil tanko plast apnenca, v to sem posejal gorčico, potem sem vse to premešal z zgornjim slojem zemlje in je potem rasla gorčica. Ko je bila gorčica visoka približno osemdeset centimetrov, en meter so te korenine gorčice nekako že predelale ta gnoj in apnenec. In potem sem z majhnim kultivatorjem v to gorčico naredil vrste. Te majhne rastline gorčice sem enostavno premešal z zemljo tako, da sem naredil v zgornjem sloju zemlje nekaj kompostu podobnega. Stebelca, kalcij, gnoj in zemlja. In potem sem posadil v to moje majhne zelnate sadike. Gorčica je rasla, postala je tako velika, nobenega zelja nisem videl. Toda bilo je življenje. Ta cvetoča gorčica je bila polna insektov; metulji so prišli, čebele. Samo zelja ni bilo videti. Ko sem se sklonil in izruval gorčico in s tem enostavno naredil luknjico sem našel moje zelje. Tla sem z gorčico torej prekril, plevel ni rasel, moje zelje pa je pod to veliko streho gorčice v tem kompostu pravzaprav naredilo krasne korenine. Zunaj nad zemljo zelje ni bilo bistveno večje, toda razvilo je krasne korenine. Ko sem umaknil gorčico in je prišla do zelja svetloba in toplota se je zelje neverjetno hitro razvilo. Najprej so se mi sosedje smejali, ja, ta gorčica in to zelje, potem pa, ko sem zapustil to kuhinjo so mi napisali, nikoli nismo bili brez zelja, saj sem za prevoz tega zelja potreboval samokolnico tako veliko je bilo in bilo je zdravo. Kot paralelni efekt se je pojavilo še nekaj čisto posebnega. Nekaj rastlinic sem imel, ki jih nisem mogel več posaditi v to polje, ki sem jih potem posadil ob rob in na te druge rastline ob robu je kapusov belin odložil svoja jajčka. Saj poznate te gosenice, ki potem vse požro. Nekaj teh gosenic sem pobral iz zelja ob robu in sem jih dal neki gospe, ki je imela nekakšen bazen iz stekla. Položila jih je v bazen in je hotela opazovati, kako se bodo razvil metulji. Čez nekaj tednov je prišla in rekla, dal si mi napačne gosenice, metuljev ni. Razvile so se majhne mušice. Obstaja namreč komar, ki zabode v gosenico kapusovega belina in znese vanjo svoja jajčeca in od znotraj te gosenice požro. Prej se je dogajalo, da so gosenice kapusovega belina naredile škodo na zelju, v tej gorčici pa jih ni bilo. Samo tisto zelje, ki je ostalo zunaj gorčice je bilo v situaciji, da so prišli naravni sovražniki. Kapusovi belini ne bi mogli narediti nobene velike škode. Na vprašanje želim odgovoriti, s kalcijem, ki sem ga vdelal v tla in ga poskušal nekako vgraditi v proces, sem pritegnil vitalnost, zdrave sile življenja tako, da je to zelje lahko po svoji meri zdravo raslo. To pa pomeni, da je gorčica iz iste rastlinske družine in da je gorčica lahko obenem cvetela, ko je moje zelje raslo. Na ta način sem pritegnil te sile, nosilce zdravja in sem res opazil, da so po večini slabosti izginile. To pomeni, da če … manjka, praviloma to nadoknadimo preko komposta. Saj vemo, da ne gre za neke količine, gre samo za to, da je prisoten. Nekaj podobnega s cvetenjem se zgodi, če koper posejemo v korenje. Kopra ne more biti več, lahko je blizu. Dobro je, da v vrtu ali na njivi včasih tudi kaj cveti.

Prej smo imeli poljedelstvo take oblike kot ga zagotovo tudi pri vas še vidite. Da namreč njive ležijo sredi travnikov na katerih morda najdemo sadno drevje, kjer je v bližini gozd, ki je ob robu še poln cvetočega cvetja ali pa, da najdete med njivami žive meje od ….. cvetel ali trnulja in je cvetenje prisotno. Če pa imamo ogromne predele, tako rekoč pokrajine, ki so samo še polja, potem cvetenje šepa. To pomeni, manjka delež sončnih sil. V to se spravimo zaradi nezadostnega razmišljanja. To je razmišljanje, ki ustreza strojem…

…???

Zaradi slabe prehrane človek seveda lahko zboli. Sploh ni problem zboleti zaradi slabe hrane.

???

Prehrana po kateri zbolim je slaba. So ljudje, ki imajo določeno hrano, ampak z njo lahko shajajo. Drug človek pa bi tako hrano jedel le enkrat in zboli. Odgovor torej ni enostaven. Razgovor je v zvezi s tem, kaj sem se naučil, kaj sem kot otrok jedel. Če otrok nikoli ni dobil kravjega mleka bo morda zbolel, če spije le požirek. Boli ga trebuh, boli ga glava. Tega ne more predelati. Mi ne živimo od tega kar pojemo. Hrana nas vedno naredi malo bolne. Mi živimo od tega, kar lahko prebavimo. To je stara modrost. Mi s tem da jemo zbolimo in s tem da prebavljamo ozdravimo. Nekaj kar na primer na počitnicah ali zjutraj dobro prenesete ob drugem času ne morete prenesti. Če bi vedno zvečer in prepozno jedel tisto, kar naj bi jedel opoldne bom zbolel, morda ne morem več spati. Pravzaprav bi moral na to vprašanje čisto drugače odgovoriti. Moja prehrana je zdrava takrat, če mi da tiste moči, ki jih jaz potrebujem, da bi naredil tisto, kar hočem narediti.

???

Pri tem je vprašanje ali je to bolezen sploh še mogoče regenerirati. So bolezni pri katerih moramo reči, nikoli več ne bo dobro. Primer je diabetes tip2. To je diabetes, ki je manifesten. Te celice ne bodo nikoli več producirale inzulina in takemu človeku moram potem dati tako hrano,..

….ki inzulina ne potrebuje. Če pa imam pred seboj človeka kjer je inzulinska produkcija premajhna, slaba bi mu lahko dal hrano, ki zahteva najprej čisto malo inzulina in ko opazim, da je stvar sprejel tako rekoč, mu dam malo več. Da človeka počasi okrepim, od njega vedno malo več zahtevam in potem je mogoče, da bo razvil to moč, da se bo okrepil in če imamo srečo ta bolezen nekega dne ne bo več kronična. In to danes pogosto delamo, da rečemo, on tega ne zna, ne zmore, zato tega in tega ne sme jesti. Mora jemati zdravila namesto, da skušamo to spodbuditi in izboljšati …… kar je pogosto le možno. Mogoče pa imate čisto določeno bolezen v mislih?

???

Pri tem se najprej zastavlja vprašanje, ali ima mesto izbruha raka sploh opraviti s prehrano. Da je v področju črevesja učinek delovanja zelo močno, to je povsem jasno. Tam zelo težko odtehtamo v kakšni meri moram človeka ščititi, hraniti, ga čuvati, v kakšni meri ga moram obremenjevati. Če imam raka na koži ali na drugem mestu pa prehrana nima tako močnega učinka. Tudi na pljučnega raka težje vplivamo s hrano. V principu pa igra prehrana vedno vlogo za regenerativne sile v človeku, za ponovno izgradnjo. Čim starejši je človek tem manj se to delovanje, ta učinek čuti. In tem bolj pomembno je za človeka njegova duševnost in njegova duhovnost. Stari ljudje, ki imajo pogosto veliko težav s fizičnim telesom lahko vseeno vse zmorejo ali veliko zmorejo, če imajo recimo neke cilje. Če so motivirani. Če je človek približno okrog sredine življenja, s prehrano lahko na marsikaj vpliva. Če mislim samo na to da trikrat, mogoče celo petkrat na dan jem, potem nam mora biti jasno,  da če jem tako hrano, da z njo delujem proti tej bolezni čisto po malo, ampak petkrat na dan naredim nekaj proti tej bolezni z dobro hrano. Če pa ne jem dobre hrane in petkrat na dan po malo to bolezen še slabšam. No, pa tudi kar se duševnosti tiče igra veliko vlogo ali nosim v sebi prepričanje, da lahko nekaj naredim proti svoji bolezni ali ne. Prehrano lahko popolnoma sam oblikujem; na primer obsevanja pa ne morem delati sam, ni v mojih močeh. Imamo ljudi, ki so se odločili za določen tip prehranjevanja, da bi ozdraveli. Spustili pa so se v tak način prehranjevanja, ki za to bolezen pravzaprav sploh ni primerna toda, ker so bili navdušeni nad tem, ker so bili resnično prepričani, da bo to človeka ozdravilo so lahko to bolezen dolgo časa obvladovali. Mogoče je niso mogli ozdraviti toda lahko so jo obvladovali. Zelo pomembno je tisto, kar lahko sam vsak dan storim. Da se vrnemo še enkrat na kislo zelje. Najboljša hrana proti raku je kislo zelje in rdeča pesa mlečno kisana ali miso iz Daljnega vzhoda. To je riž ali ječmen s sojo zakisan. Tudi mlečno kisan na podoben način kot kislo zelje. Vsi ti proizvdi so znani, da učinkujejo tako, da delujejo proti raku. Ubogajte me, jejte pozimi kislo zelje namesto solate. S tem boste naredili nekaj dobrega.

???

Kakšni pa so vaši pomisleki?

???

Če se postaviš na tako stališče, da je sol slaba povem, da se zelje lahko kisa brez soli. Ne mislim, da so majhne količine soli slabe. Nasprotno. Tri do pet gramov soli na dan potrebujemo. Vse pa kar gre preko sedem ali deset gramov, to nas naredi bolnega. To vidimo po visokem pritisku, po otekanju. Vedno lahko rečemo, da je količina tista, ki je odločilna. Rastlina kot volčja češnja je strup, v finem doziranju pa je homeopatsko zdravilo. Kadar nekdo reče, to je strupeno, se zagotovo vedno lahko vprašamo, v kakšni obliki je to zdravilo. Če je sol resnično nekaj slabega za raka in to dokazano bi se moral res tudi pri soli vprašati, v kateri obliki pa je zdravilo za raka? In bi prav zdravil lahko z njo.

???

Telo se seveda privadi. Drugače bi bili že mrtvi. Prav v črevesju imamo svet za sebe. Svet kvasovk in bakterij in naša moderna znanost je odkrila, da so to najbolj prilagodljiva bitja tega sveta. Morda je to problem modernega poljedelstva. Škropijo neko sredstvo, zelo uspešno proti določeni glivici; dve leti pozneje se pojavi mnogo močnejša kot prej in je proti tem strupom čisto imuna. Res je tako, pride klica udarimo jo, pobijemo jo in pride deset novih ven. In človeška flora je morda temu malo podobna. Neverjetno prilagodljiva je. To je najmočnejše življenje, ki ga v sebi nosimo. In ta flora se sčasoma res navadi, da te snovi mogoče naredi neškodljive, jih izloča. Na dve stvari pa moramo misliti. To stane energijo, ta moč nam manjka. Jutri zjutraj bom o tem povedal več, zdaj bom povedal na kratko. Prav v črevesju, če razvijemo v črevesju veliko aktivnosti nam to manjka v glavi. Človek ni v stanju biti močan v glavi in v črevesju. Malo v tem smislu, kot sem prej rekel, če je človek v svoji sobi in se mora gibati ker mu je mraz, ne bo mogel mirovati. Presnova in okončine sodijo skupaj, so en sistem. Če pa se ne bo moral gibati, mogoče si bo prižgal pipo, vse se umiri, usede se v gugalnik in ima najlepše ideje. Presnova in okončine se umirita, misli so osvobojene. Tam je prostor za razmišljanje. To je torej eno, drugo pa je, kar danes pogosto doživljamo, da telesu dolgo časa uspeva obvladovati te strupe. V principu pa je zdrava prehrana le onemogočena in če ta sistem enkrat kolabira potem pazimo, da človeka ni mogoče več spraviti do zdravega prebavljanja. In potem bi rekel, da se vse sesuje in zdravo prebavljanje ni več mogoče. Človek se ga je odučil, ker ga ni vadil.

???

Če se organizem pri prebavi ne mora naprezati postane prebava slabotna. Majhen primer: če imam prehrano, ki so jo stroji popolnoma zdrobili, ki je popolnoma izgubila svoj prvotni okus, ki je svojo prvotno obliko popolnoma zgubila, tudi potem, če ji neko obliko in okus dajo v bistvu ni več ustreznosti med obliko in vsebino. Na primer “corn flakes”, to je v bistvu koruza, ki ima okus po arašidih. Prava oblika koruze je popolnoma uničena, koruze ne prepoznam. Če imam ovsene kosmiče tam še prepoznam, da je to stisnjeno zrno, pri “corn flakesu” pa so to koruzo popolnoma zdrobili in naredili neke vrste kašo. Vse lastnosti koruze so izgubljene in potem to zmes špricajo na nekaj vročega, na vročo pločevino in malo poškropijo z oljem iz arašidov in naredijo pač nekakšno obliko. Edina stvar, ki je pri tem zanimiva je, da so tako hrustljavi. Nima pa nič opraviti z resnico v tem smislu, da ni več koruze niti arašida in potem dodajajo umetne vitamine, sladkorje in pojem nekakšno zbirko, kjer ne morem več ugotoviti od kod je kaj. Najprej so take stvari lahko prebavljive.

Kaj pa če ugriznemo v korenje? Ojoj, karakter ima. S čim se soočam? Tega se vendar nisem učil. To se govori, pogoj je to. Temu popolnoma nekaj nasprotnega je presnojedstvo, presna hrana. Vse hočem sam, nič ne bodo predelali zunaj, vse bom sam zdrobil, sam prežvečil. To sta dva ekstrema. Zdravo je nekje v sredini. S tem da naredim enkrat eno in drugič drugo, sredine ne najdem, če imam malo enega in malo drugega. Temveč, če jem enkrat res presno hrano in drugič samo na primer “corn flakes”. Tako kot se sam ogrejem z gibanjem in mogoče to tudi vadim v moji hladni sobi, ko pa sem v Sibiriji in moram čakati na avtobus na postaji pri –50° in vem kako se človek lahko sam ogreje. Na drugi strani pa si rad dovolim, da to delo prevzame nekdo, saj se še nisem čisto odvadil brati in lahko, ko sedim v toplem avtobusu berem časopis. Tako izgleda po moje zdravo življenje.

???

To seveda ni dovolj za oceno. Treba bi bilo otroka točneje si ogledati. Na primer ali se znoji ponoči ali čez dan. V principu bi menil, da je duševnost pregloboko v otroku. Vsako izločanje je v zvezi z duševnostjo in treba bi bilo poskušati duševnost v otroku malo zrahljati. Zaradi tega si je treba ogledati, kako otrok spi ali hitro zaspi ali spi globoko? Druga stvar pa, kako je z njenimi ledvicami. Menim, da bi bilo treba pregledati funkcijo ledvic ali je izločanje preko ledvic v redu, ali se dovolj izloča preko ledvic. Če izločanje preko ledvic ni zadovoljivo, potem je možno, da je izločanje preko kože v tem utemeljeno. Potem bi opazoval ali se izloča predvsem na glavi, na vratu, na hrbtu, po vsem telesu. Na glavi zgoraj; to je tipično. Alergija se tudi najprej pokaže na glavi. Vsi izpuščaji so ponavadi na glavi.

???

Ni imela izpuščajev po glavi. Mogoče poskuša izravnati. Tudi znoj je neke vrste izloček, izpuščaj. Taka sprememba kože z izpuščajem zapušča pogosto neke vrste motnje v funkciji kože. Na teh mestih je potem regulacija toplote in vlage pogosto motena in zaradi tega morda prihaja do znojenja na glavi. Takega otroka bi bilo treba pripraviti do tega, da pri tem kar počenja v duševnosti pride v noge. Torej, vaje v hoji, v teptanju, teku in skrbeti za to, da se za kratke čase popolnoma v to potopi. Da gre za kratek čas čisto v noge in potem spet popusti. In z zdravili menim, da je to stvar za zdravnika. Poskrbeti za dobro delovanje ledvic in da ni motenj v ledvicah, ki se potem izražajo z znojenjem. Temeljna naravnanost moram biti ne odpraviti znojenje, temveč se vprašati, kaj organizem z znojenjem kaže. Kaj mi zaupa in ponavadi so razlogi čisto nekje drugje in to je samo delovanje, učinek. Jaz bi menil, da je spodnji del organizma izvir motnje. Zdravi del organizma pa mora zdaj to prevzeti. Ampak menim, da je treba upoštevati še več stvari. Znojenje je skrivnosti polna stvar.

Poglejmo še enkrat gnojenje. Rekli smo, da mineralno dušično gnojilo ni v stanju prodreti do zemeljskega. Torej, da bi idejo rastline privedel v zemljo, temveč da zastane v vodenem. To pa pomeni, da človek dobi hrano, kjer pravzaprav snov, mineral ni prežeta z idejo rastline, temveč samo vodeno, oživljeno, materialno zemeljsko pa tega nima. In to je to, kar je potem pri prebavi tako težko. No, če pa imamo drugačno gnojenje, kot je to slučaj pri biološkem poljedelstvu, kako se tak gnoj proizvaja in kako deluje? Rastlino imamo, ki je taka kot je narisana pravi izraz za divjo rastlino. Trava, travnik je poln rastlin, kot smo jih prej opisali kot divje rastline. Krava je žival, ki je na poseben način primerna, v stanju, da živi od teh zelenih listov. Krava ni odvisna od tega, da bi imela na razpolago plodove, temveč lahko živi od zelenih listov. Krava požre ogromne količine te enostavne hrane iz listov.

Trave v prvi liniji sodijo k enokličnim rastlinam. Ti enostavni listi, ki imajo te enostavne živce kot črte, kot trakove. K tem rastlinam pašejo tudi vse naše pomladne cvetlice, na primer zvončki, narcise in žafrani. Torej rastline, ki pridejo na zemljo, se sploh ne povežejo tako močno z zemljo in gredo zelo hitro v cvet. Naredijo velike, lepe cvetove, ne naredijo pa plodov. Vse naše rastline, ki jih uporabljamo za hrano, vsi plodovi so iz druge rastlinske družine. Namreč iz te družine, ki pride na svet z dvema listoma. To so tako imenovane rožnice. Same eno hranilno rastlino imamo kot izjemo. Namreč žito. Žita sodijo k tem travnatim rastlinam. Trava pa sodi k tistim rastlinam, ki naredijo ta zelen plašč naše Zemlje, ki rastejo tja v puščave, tja v vodo, tja v gore. V gorah so zadnje rastline trave, ki zemljo obdajo z zeleno barvo. In te enostavne rastline služijo v velikih količinah kot hrana govedu.

Človek bi si mislil, da je krava mirna žival. Opazujete jo enkrat pri prebavljanju. Žre, kot da ji nikoli ne more biti dovolj. Pri tem dela nekaj zelo nenavadnega. Ne žre z gobcem, ne z zobmi, temveč z jezikom. Človek ima občutek kot bi iz želodca prišla neke vrste roka, segla ven in odtrgala travo. In enkrat, dvakrat malo ugrizne in že požre. Glava je nedejavna. Človek ima občutek, kot da je glava že prebava, da iz glave že vidimo prebavo, kako poseže ven in nekaj vzame. Pri kravi bi lahko rekel, da prisotna neke vrste nervoza. Z neverjetno hitrostjo poje velike količine te krme in potem to melje in mora vse še enkrat prežvečiti. To je to, po čemer so te živali poimenovane. In če si pogledamo zelo enostavno, kaj se dogaja: hrano že sprejme žival vase z glavo, tudi izbirčna zna biti krava, kaj bo žrla in kaj ne, potem pa pride vse skupaj v ta prvi želodec in potem, ko je to v tem prvem želodcu, krava to vedno znova pošilja v glavo. Temeljiteje prežveči in šele takrat pravzaprav okusi, kaj ima. Krava to požre in čez nekaj časa ponovno vrne v glavo in ponovno prežvekuje. Trikrat to dela, vedno znova gre skozi glavo v sredino, pri nas bi to bila sredina človeka. Ta občutek, da smo dovolj pojedli, da smo siti in to še enkrat pošlje v glavo in preverja ali je to tudi v redu. Spet pošlje v želodec navzdol, prežame s sokovi v želodcu, malo prebavi in gre ponovno navzgor. Krava kot da vedno znova z glavo pregleduje kako funkcionira ta prebava. Teče v redu? In potem ugotavlja vedno znova, ne, ne, ni še dovolj prebavljeno in potem pošlje celo zadevo v naslednji želodec. Spet nadaljuje s prebavo v tem in spet vrne v glavo in pogleda ali je v redu. Reči bi bilo treba, da ta žival tudi svojo glavo uporablja predvsem za prebavo. Žival ne razvija posebnega interesa za svet. Žre rastline, ki so torej neke vrste gostje na svetu. Trava na primer se ne ukorenini globoko v tla. Ostane na površini.

Ta žival sama je sicer velika in težka toda, to kar ima opraviti s svetom in z materijo živali ne zanima. Pravijo, če kmet na novo pobarva hlevska vrata se krava ne znajde več. Vedno hoče hoditi po isti poti, vedno hoče imeti isti hlev, vedno hoče imeti isto mesto v hlevu, po možnosti naj k njej vedno prihaja isti človek, po možnosti vedno ob istem času. Kaj pa je, kadar ima človek tak karakter? Je zelo ležeren. Kaj pa se zgodi, če se ta hrana ras trikrat prežveči? Torej ta kaša sveže prežvečene krme, te krme, ki je pravzaprav izraz življenja naše Zemlje. Kjer trava ne raste je zemlja mrtva in od tega, od te snovi, ki je reprezentant življenja, pride ta kaša v črevo in v tem črevesju jo vedno bolj razgrajuje. In to, kar prebava vedno dela je, da tiste elemente, ki jih je rastlina združila v eno loči. Snov in energijo loči. Energija življenja se iz snovi spet ločijo. In te energije so sedaj pač razpršene v živali. Kam pa tečejo te energije? Te energije polne življenja toda neurejene stečejo iz črevesja v periferijo živali in kar vse sile življenja hočejo je, da bi se uporabile za razmišljanje in za zavest. Pri živali bi to pomenilo, te energije hočejo, da jih žival uporabi za svoja čutila. Torej del teh energij teče v glavo, saj je glava vedno potrošnik življenja.

Glava je vedno klasični konzument življenja. Mi to vsak dan opazimo. Pojedli smo nekaj, najedli smo se, naša glava začne delati, misliti, gledati, vonjati, okušati in to nas utrudi. Lačni postanemo in če se hočemo res dobro regenerirati moramo poskrbeti za to, da ta glava vendar enkrat neha rabiti, trošiti. Če si to ogledamo točno moramo reči, edina stvar, ki ponoči spi je glava. Srce ne spi, pljuča na spijo, črevo in ledvice ne spijo, tudi mišice ne spijo. Vse je še v nekem finem gibanju, le glava spi. Sedaj ša si predstavljajte, če bi človek imel glavo kot krava, ki pravzaprav ni budna v svetu, ne gleda budno v svet. Kadar taka krava prebavlja gleda navznoter. Krava vonja navznoter, tako vonjajo njeni prebavni sokovi in okuša bolj k želodcu, kot ven v svet. Če si predstavljate, da te sile življenja pridejo v to glavo, ta glava jih pa ne porabi. To so neporabljene sile življenja v glavi. Kaj naj krava s tem počne?…

….???

Na vsak način je ta gnoj slabši. Krava se ni mogla soočiti. En del tega dela soočenja s krmo se je zgodil zunaj. To je nekaj podobnega kot kuhanje za človeka. Krava s temi silami, ki se iz krme osvobodijo ne zna nič narediti. Krava dela prav to, kar si je kmet zamislil, ko se je odločil za krmno silažo, da se krava ali zdebeli, tvori meso ali daje več mleka. Ta višek mleka, ki smo ga od krave dobili pa pravzaprav ni utemeljen v resničnih energijah krave, temveč v energijah silaže. In mleko ima tudi vonj po silaži, se drugače obnaša pri predelavi. Najboljše za krmo govedi je trava in celo seno je odlično. Delo za kravo je seveda težje, če mora prebaviti seno. Čim več se krava ukvarja s prebavo, tem boljše je njeno mleko. Zato imamo tako radi mleko krav, ki živijo na planini, v gorah. Te krave imajo malo krme, dajo pa sicer malo mleka, toda odlično mleko. Moderna krava, ki da veliko mleka ne da več mleka kot so ga krave dajale včasih. Da ga samo v krajšem času. Svoje čase so krave dajale mleko osem do deset let, moderna krava pa je po treh, štirih letih izčrpana. Če daje deset litrov mleka vsako jutro in vsak večer, tega ne zdrži dolgo. To pomeni, kako je krava današnjih dni res v situaciji, da več sil življenja oddaja kot jih dobi. Krava postane občutljiva, bolna, imunološko gledano slabotna in z gotovostjo lahko računamo, da od krave, ki je slabotna, ki ima malo sil življenja nikoli ne bomo dobili mleka, ki je močno na silah življenja, ki je res prava hrana in isto velja tudi za gnoj. Pomislite še enkrat na to, kar sem rekel danes zjutraj. To je citat Rudolfa Steinerja: “Organsko je tembolj zdravo, čim več njegovega vonja v njem ostane, čim manj vonja bo odšlo ven.” Uporabite svoj nos pri modernem poljedelstvu. Povonjajte kako smrdi gnoj ali gnojnica pri modernem kmetijstvu, poglejte kako odhaja dušik iz teh tako rahlo spojenih sestavin. Kot je rečno ne ostane čvrst, samo na vodeno je še vezan. Je nekako v situaciji, da se hitro ločuje in ga izgubimo. Menim, da obstoja razlika pri krmni silaži v tem, če delamo silažo iz trave ali če uporabimo koruzo. Pri koruzi imamo nekaj kar je pravi tujek. To so za kravo nekaj pod kot “corn flakes”.

???

Škodljivo ni. Uporabiti se mora za prave rastline. Vrtnar rad uporablja konjski gnoj. Uporabi ga za pripravo tople grede, kjer pride v toplo gredo kot spodnji sloj in oddaja svojo toploto rastlinam. Že zgodaj spomladi bomo tako pridelali zelenjavo. Paziti pa moramo, ker so te rastline še zelo občutljive. Ko jih preselim na prosto ne bodo prenesle veliko vremenskih sprememb ali temperaturnih razlik. Imajo nekaj v sebi, kot ta čutna preobčutljivost konja. Konj je tudi vročekrven. Če ga primerjamo s kravo vidimo, da konj žre z ustnicami, čisto spredaj z ustnicami, s tisto mejo čutil žre konj, krava pa kot da pošlje jezik iz prebave. Med obema bi našli ovco. Ovca grize. Prav je, da si poskušamo te stvari ogledati, opazovati in se potem odločamo za katere rastline uporabljamo kateri gnoj. Zagotovo pa lahko rečem, da za pridelovanje tistih rastlin, ki nam služijo kot hrana je bolje, da ne uporabite izključno nek drug gnoj. Te živali so bile svoje čase v pokrajini dobro mešane. Od vseh je nekaj steklo v pokrajino. Šele ko se je pokrajina spremenila je postala ekstremno enostranska, na primer v konicah gora ali ob morju, tam so stvari postale enostranske, tam so na primer živeli le še ovce ali koze. Čim bolj pa smo šli v dolino tem bolj smo našli pestrost. Morda enega konja na kmetiji, mogoče osem ali dvanajst govedi, dve, tri koze, čredo ovac, ki se je selila in v tem primeru je v hrano prišlo od vseh teh živali nekaj. In niso uporabljali samo enega gnoja.

???

Z zavestjo ne. Ko sanjam glava še ne spi čisto. Šele globoko spanje je brez sanj. To opazimo na tem, da za sanjanje uporabljamo še predmete iz sveta zunaj. Mi sanjamo o človeku, o hišah, o drevju. Za te predmete pa ne veljajo več zakoni zunanjega sveta temveč veljajo zanje zakoni moje duševnosti. Hiša se lahko naenkrat spremeni, se odmakne, srečam ljudi za katere vem kdo so, pa nimajo obraza ali pa se v sanjah zgodi, da imam opraviti z osebo, ki je nekaj časa ena potem pa se spremeni v drugo. Ta material slik pride od zunaj v našo glavo, vsebina pa prihaja iz naše duše. V resnici pomeni to, da glava še ne spi čisto.

???

Ne morejo jih čisto nadomestiti. V kompostu ne potrebujemo veliko živalskih komponent toda malo je potrebno. Lahko uporabimo tudi perje, lahko uporabimo zdrobljeno roževino. Vsaj majhna količina govejega gnoja naj bi prišla v kompost. To je ta kvaliteta, ki sem jo ravnokar opisal, ki je nič ne more nadomestiti. V nasprotnem primeru dobimo v vrtu nekaj kot interne krogotoke, če tako hočemo. Vedno znova moramo nekaj dodajati od zunaj. Ne mora biti veliko.

???

Če poskušamo gledati stvari najprej pozitivno, življenje v mestu, potem bi lahko rekli, da je to ločevanje, pot v svobodo pri čemer sami služimo denar za lastno preživljanje. Nimam več vrta, nimam več živali in nisem odgovoren za druga živa bitja. To je grenak konec življenja v mestih danes, da človek prihaja v osamljenost. Celo v družini, celo v skupnosti je človek danes osamljen. Živi med tisoči, vso kulturo ima na razpolago, vse možnosti zaradi česar se je v mesto preselil. Imajo tako rekoč dve plati; nudijo mi kontakt z ljudmi, toda ta kontakt moram sam ustvariti, ta kontakt se ne ustvari sam. zaradi tega je mnogo ljudi v mestih osamljenih in hrepenijo po življenju na podeželju, po življenju z živalmi in rastlinami in hrepenijo po življenju v skupnosti z drugimi. Ta osamljenost pa je danes pravzaprav potrebna za to, da človek enkrat pride čisto k sebi, da popolnoma pade iz odrejanja strani drugih, sveta zunaj, da pride k  sebi, da samo iz lastne uvidevnosti in lastne volje oblikuje svoje življenje. Da se enkrat res vpraša, kaj jaz v bistvu hočem? Če moram iti vsako jutro v hlev in moram molzti kravo, za to se ne moram odločiti, to mora biti, to je tako. Življenje me vodi, skupnost. Šele ko sem čisto sam si to vprašanje lahko zastavim: Kaj v bistvu hočem? Kaj delam iz svobode? In to je potem to, kar ni le kar mi mesto nudi temveč to, kar situacija v mestu zahteva. Žalostno je, da mnogi ljudje tega ne zmorejo in na tem zbolijo. Osamljenost in naglico življenja poskušajo tehnično premostiti. S hendijem, televizorjem, računalnikom poskuša biti človek stalno v kontaktu toda te stvari niso resnične. Prav mladina ima danes mnogo impulzov in to ne mladina iz podeželja. Ti impulzi prihajajo iz mladine iz mest. Poglejte si sredstva za gibanje, ki jih v današnjem času uporabljajo. Skateboard, pa rolke in tako naprej. Vse to je v mestu. Iz te omejenosti v beton prihajajo nove ideje. Kar je zelo težavno je, da imamo v mestih najpogosteje zelo slab zrak, slabo vodo in neizmerno veliko hrupa. Da je tista produktivna osamljenost, tista možnost najti notranji mir zelo redek slučaj.

???Waldrfska šola?

Menim, da je to nujno potrebno v šolskem sistemu toda stvar je še vedno na začetku. Mnoge stvari v Waldorfskih šolah niso tako dobre kot bi lahko bile. Razlogi pa niso samo pri šoli ali pri učiteljih saj je Waldrfska šola, kar se ideje same tiče šola staršev in učiteljev. Waldorfsko šolo ustanavljajo starši. Učitelji so uslužbenci staršev.

???

Lahko nastanejo konflikti iz dejstva, da otrok živi v šoli in obiskuje Waldorfsko šolo, nujnost to ni. V Nemčiji imamo, če prav vem, 170 Waldorfskih šol in rekel bi, da jih je od tega 160 po mestih in mogoče pet do deset na podeželju. Pri nekaterih ljudeh v nekaterih šolah se pojavljajo konflikti. To je možno. Na drugi strani pa so kraji, kjer Waldorfska šola pozitivno deluje v vse okolje v katerem je.

???

Mogoče je za marsikaterega otroka edina možnost zdržati življenje v mestu tako, da obiskuje Waldorfsko šolo. To kar se dogaja v normalnih državnih šolah je največkrat v bistvu to, kar nudi mesto. Mesto na drug način toda vedno mesto. Tako kot otrok lahko po mestu hodi samo po asfaltiranih tleh ali betonskih cestah, kjer je obsojen na to, da njegove oči ves dan gledajo samo prave kote ulic in stavb in kjer morda ves dan ne more videti več neba kot ga v mestu pač vidi. Takemu otroku prav gotovo de dobro, da pride v šolo, kjer sme risati mavrico, mu de dobro da delajo z njim, da se ukvarja z glasbo, da se sme postaviti na oder in odigrati vlogo. Na koncu menim, da je Waldorfska šola prava izravnava za bremena mesta. Zagotovo pa je tako, da te stvari ne uspejo vedno. Menim, da ne sme biti protislovje, če v šoli producirajo svet, ki ni več v skladu z mestom. In če bi rekli otroku, zdravo bi bilo in moramo živeti nekje v naravi, z drevjem in ovcami, otrok pa doživlja, da to ne gre, da tudi njegovi starši tako ne živijo, potem nastaja neke vrste konflikt, ki ga otrok težko prenaša. In tako naj bi stvari vendar ne bi bile.

Waldorsfko šolo je težko razumeti. Jaz sem živela v Nemčiji sedemindvajset let in moja dva otroka sta obiskovala Waldorfsko šolo v Stuttgartu. Na vseh teh šolah zunaj se zelo intenzivno s starši dela, ker samo če starši poznajo temelje te pedagogike, ki je utemeljena v razvoju človeka so v stanju to pedagogiko nosit.

??’

V mojih očeh je to najboljša pedagogika na svetu, ki otroka celostno izoblikuje ne samo intelektualno temveč kot duševno bitje in ki praktično stremi na vse mogoče otroke tako, da se en otrok vadi pri drugem, da so talenti različno razdeljeni, da je lahko nekdo invalid pa angleščino mnogo bolje obvlada in tako naprej. Statistike iz tujine potrjujejo, da je procent otrok, ki študirajo pa Waldorfski šoli višji, da so to v življenju zelo kreativni, uspešni ljudje, pogosto samostojni podjetniki in to brez vseh stresov. Otroci nimajo nobenih ocen, z nobenim strahom ne hodijo v šolo, do četrtega razreda se smejo učiti pisat. To je šola brez pritiska. Jaz mislim, da se v takem primeru ne bi smelo otroka kaznovat z izpisom, ampak se potrudit, da se dobi drugega učitelja, če ta ni primeren. Modna zadeva to zagotovo ni, ker te šole obstojajo od leta 1919. Je pa tako, da je vsaka šola lahko samo tako dobra kot so dobri učitelji te šole in moramo vedeti, da ta šola v Ljubljani še nima tradicije in so učitelji v bistvu tudi sami še učenci. To je zagotovo tako. Drugače pa mislim, da v današnjem času je zelo težko biti dober učitelj, ker po Waldorfski pedagogiki na primer so oni prepričani, da vsako intelektualno obremenjevanje otroka do sedmega leta zalo slabi otroka v fizičnem. Da je breme za otroka vsak televizija pred štirinajstim letom. Danes pa vemo kaj je. Jaz mislim, da je to nekaj izjemno dragocenega, da se morajo starši skupaj z učitelji truditi, da se situacija izboljša če je slaba. To je skoraj nemogoče dokler človek ne pozna temeljnih principov te pedagogike. Zato ker si mnogi ljudje ne morejo predstavljat, da je šola, ki otroka do tretjega razreda ni naučila brati in pisati, bi bila taka šola dobra. Ampak jaz sem prevajala osnovne seminarje o pedagogiki, ko se je Waldorfska šola postavljala. Prevajala sem razne seminarje na primer o pouku matematike in glasbe. To je vse tako modrosti polno narejeno, da si ne morem predstavljat in tudi iz lastnih izkušenj vem. Moj otrok, moj fant je prizadet in je normalno končal Waldorfsko šolo. Če bi moral hoditi na normalno, recimo državno šolo, prvič je ne bi naredil in bi šel na šolo za prizadete in bi še tisto čisto dušo ki jo ima do kraja dotolkli. Tako pa je normalno končal Waldorfsko šolo in je potem tako daleč prišel, da se je izučil poklica. Mislim, da je odgovor v tem, kar je on rekel. Waldrfska šola je šola učiteljev in staršev. Pedagogika je nekaj tako dragocenega, da jaz če bi imela otroke bi se zelo trudila, da jo moji otroci lahko uživajo. In da je treba enostavno z učitelji delat.

Waldorfske šole ni. Nista dve Waldorfski šoli popolnoma enaki in tudi mesta ni. Vsako mesto je drugačno. Ali sem v Ljubljani ali sem v Kolnu, in Waldprfska šola v vsakem je to nekaj čisto drugega. In nikjer ni tisto najbistvenejše, najdragocenejše neke šole tako odvisno od učitelja kot je to prav na Waldorfski šoli. To kar je tu na tabli, tega mogoče otroci na drugi šoli v četrtem razredu nikoli niso videli. Na Waldorfskih šolah je tako, da vsak učitelj čisto na novo v okolju v katerem šola je pouk na novo oblikuje. Ne popolnoma toda v veliki meri. Zelo težko je karkoli posploševati. V Nemčiji imamo mesta, kjer imajo po pet Waldorfskih šol in vsaka je drugačna.

Dragi prijatelji! Danes je binkoštna nedelja, krščanski praznik. Ravno za binkošti je imel Rudolf Steiner leta 1924 ta tako imenovan “Poljedelski tečaj”. Pravzaprav se stvari niso mogle bolje ujeti. Pravzaprav se ni moglo zgoditi, da bi se našel boljši termin in da je ta dan posvečen poljedelstvu. Binkošti so praznik duha. Duha, ki se nam sporoča. Kristus je dal svojega duha apostolom. Imamo torej dvanajst apostolov, ki so prišli vsak iz svojih razmer življenja. Sledili so, hodili so s Kristusom tako dobro kot so vedeli in znali. Doživeli so smrt svojega mojstra. Počutili so se osamljene, zapuščene in prav za binkošti pride Kristus še enkrat kot duh k njim. In vsem njim da nekaj od tega, kar je sam imel, dosegel. Duh je nekaj, kar na eni strani nima telesa in je na drugi strani neskončen, brezmejen. Duh je lahko zavel v teh dvanajst apostolov ne glede na to, kako različni so bili. Ne glede na to kako so bili različni je tako lahko v njih odtlej delovalo nekaj skupnega. V umetnosti so to prikazali, da odtlej v vseh dvanajstih apostolih gori ista iskra.

In to je to, kar imamo mi ljudje, vsak človek za sebe, delati v poljedelstvu. Človek ima to nalogo, da vodi, upravlja z elementi. Človek mora s svojim duhom prežeti zemljo, postati mora vodja rastlinskega sveta, postane oblikovalec živalskega sveta, živali in ustvari temelje za razvoj človeštva. Pravzaprav je poljedelstvo tisto, ki predstavlja prasliko družbe, skupnosti na tej zemlji v kateri najdejo svoje mesto mineral, rastlina, žival in človek. In vsi ti so postavljeni kot impulz duhovnosti, vse te vodi duhovnost. Zaradi tega lahko danes doživljamo kako prav zaradi razpada poljedelstva izgubljamo temelje te skupnosti.

Na koncu današnjega dopoldneva se bom še enkrat vrnil k tej temi. Sedaj pa bi pri tem kar počenjamo govorili ne o binkoštih, temveč bomo poskušali binkošti delati. To se vedno dogaja, če je nekdo s pridnim delom napredoval, je nekaj dosegel, nekaj se mu je razodelo na ta način, je nekaj spoznal in to kar je spoznal poskuša deliti z drugimi. Poskuša vneti ogenj pri drugih. Upam, da je tudi nam, da bo tudi nam ta vikend to uspelo. In če boste to kar slišite tu nekega dne poskušali posredovati drugim, da boste sami drugim pripovedovali o teh stvareh, čisto vseeno komu boste to govorili. Človeku, živali, mogoče rastlinam ali zemlji. Vedno delujete v duhu binkošti. Včeraj in predvčerajšnjim smo si poskušali nekatere stvari razjasniti. Poskušali smo videti na kakšen način deluje svet, področje ozvezdij na rastlino, kako človek vpliva predvsem z načinom gnojenja na kulture, kako deluje rastlina, žival, človek na zemljo in kako na ta način nastajajo živila, ki imajo posebne lastnosti. Pogledali smo si v kakšnem razmerju je danes običajno poljedelstvo z uporabo kemije predvsem glede na dušično gnojenje in kako drugačno gnojenje skrbi za to, da živila, ki jih pridelamo tako človeku dajejo moč, da …

…Sedaj bi rad še enkrat pogledal človeka bolj natančno. Ogledal bi si prebavo živil, da vidimo, kaj pridobi človek od živil. Prva stvar je, ko vzamemo neko živilo v usta, da se soočamo z njegovo formo, obliko, čvrstostjo. Z zobmi, žvečenjem razbijemo obliko tega živila, tako rekoč uničimo zunanjost. Pri tem imamo nalogo, da toploto tega živila tako naravnamo, da se prilagodi naši telesni temperaturi. To je nekaj kar danes radi pozabljamo, če govorimo o presni hrani ali o kuhani hrani. Če uživam presno hrano ima taka hrana približno 18° in vsak grižljaj moram segreti na približno 35°. To pomeni, da moram hrani vedno dodajati mojo toploto. Lahko bi rekli tudi, da me ta hrana hladi. Če pa imam kuhano hrano je ta topla približno 70°. Vroča pijača ali hrana ima približno 70°, ko jo jem. To pomeni, da moram to hrano nekako ohladiti. Ta hrana mi daje toploto, segreje me.

Ko to hrano pojem, pogoltnem pride naslednja stopnja. Kaj pa je, kar počnem s hrano v želodcu? V želodcu čutim kakšno je razpoloženje te hrane in čutim kakšno je moje razpoloženje. Moja čustva, stanje moje duševnosti se srečuje z razpoloženjem, ki ga prinaša hrana. To pomeni, moj organizem se konfrontira z duševnostjo v hrani. V želodcu na primer doživljamo ali je neka hrana pripravljena z veseljem, z ljubeznijo ali je pripravljena z nemirom. V principu doživimo tudi misli človeka, ki je hrano kuhal, ko jo je sestavljal. Opazimo, ali to duševno razpoloženje odgovarja našemu notranjemu razpoloženju, ali se to razpoloženje hrane lahko vtisne, združi z mojim razpoloženjem, ali mi ta hrana ostane tuja? To ima z vsebino hrane zelo malo opraviti, s snovmi ima malo opraviti, opraviti pa ima s tistim, kar te snovi nosijo. Mešanje in priprava je torej zelo pomembna stvar. Neko živilo lahko tako pripravim, da bo mojemu želodcu zelo prijalo in isto živilo lahko pripravim tako, da bo obležalo v želodcu kot kamen. Torej, duševnost, ki je vezana na hrano se v želodcu od hrane loči. Ostane tako rekoč snov, duševnost pa je malo ločena. In to je to, kar nas zanima, kar srečamo in kar je, lahko bi tako rekli, potem treba prebaviti. Čutimo ali to razpoloženje odgovarja naši duševnosti ali se lahko z našo duševnostjo združi ali ostaja to razpoloženje našemu razpoloženju tuje. To bi lahko imenovali ali čutimio simpatije do te hrane, simpatije so te priprave oziroma do človeka, ki je to pripravil. To je to, kar zelo dobro čuti otrok. Ali je mati to pripravila, ali je to tako naredila kot je to vedno delala, kot jaz to poznam ali je to čisto tuje. In na drugi strani čutimo antipatijo, tako da imamo z želodcem vedno neke vrste tehtanje ali ta hrana prinaša v mene simpatično razpoloženje ali antipatično razpoloženje.

Ko gre potem hrana naprej pride v črevesje in tam potem organizem vpraša, kako je narejeno življenje, tisto življenje, ki je uporabilo snovi, da je zgradilo to živilo. Tisto življenje, ki je snovi v živilo organiziralo. Mi ne jemo snovi brez življenja. Malo soli ali malo izoliranega sladkorja je že brez življenja. To je hrana pri kateri je življenje od snovi že popolnoma ločeno. Sol in sladkor prideta iz življenja pravzaprav. Ti dve substanci lahko injiciramo v veno. Sol in grozdni sladkor ne moremo prebavljati kot nam to kaže, da jih lahko injiciramo. To kar delajo usta, da razbijemo obliko, to moramo torej narediti nekje zunaj. Za sol in sladkor ne potrebujemo prebavo v želodcu in v črevesju. Normalna živila pa so kot to sam izraz živila pomeni, so snovi prežete z življenjem in to kar življenje dela je, da najrazličnejše snovi organizira v nekaj novega.

Če mislite na takle vrt kot je na tabli, potem imate na prvi, drugi in tretji gredici kot osnovo zemljo. Na vse trii gredice pade isti dež, enak zrak je okrog njih, isto sonce sveti nanje. Kljub temu rastejo na vsaki gredici različne rastline in te tri različne vrste rastlin imajo različne sestavine. Vse imajo na razpolago iste temeljne substance, toda energije življenja izbirajo iz te ponudbe različne snovi. Gradijo rastline različnih postav, dajo rastlinam različne oblike. To je v primerjavi nekaj takega kot kadar bi se različni mojstri namenili graditi cerkev. Vsi imajo na razpolago kamenje, les, različne materialne, vsak od njih pa bo le naredil drugačno cerkev.

In mi sami tudi delamo nekaj takega. Mi lahko vsi jemo popolnoma enake stvari in kljub temu izgradi vsak sebi drugačen organizem, popolnoma individualen organizem. Vsak človek ima svoje popolnoma lastne enkratne beljakovine. Eden razvije te sposobnosti in moči, drugi druge moči. Stvar pa je taka, da to moč, energijo življenja, ki jo prinaša v naš organizem na primer korenje, te moči v našem organizmu ne moremo uporabiti, saj bi tista moč v bistvu spet hotela naredit korenje. In to je to o čemer smo se pogovarjali včeraj; da ta slika moči, ki živi v sferi svetlobe, ki angažira te snovi in naredi korenje, če ta energija, moč deluje naprej v nas, potem bi v nas spet moralo zrasti korenje. Mi bi res hudo zboleli, če bi bilo temu tako. Nič kar je zunaj, sme biti v nas enako. V resničnosti je stvar taka, da v našem črevesju opravimo konsenkventno delitev živila v snovi in energije. In te energije življenja, ki jih prinaša s seboj korenje pravzaprav svetu vrnemo. Te energije se spet umaknejo v sfero svetlobe. To pa, kar pri tem pridobimo je, da smo se s to specialno energijo soočili. Naša lastna življenjska energija si ogleda kako je energija življenja, ki je oblikovala korenje to korenje lahko oblikovala. Kako ji je uspelo, da mrtve snovi angažira, organizira in oblikuje v nekaj novega. V bistvu se nekaj naučimo.

V bistvu gledamo zelo točno na naravo, kako je kaj naredila. Primer za to. Če se hočem v svetu nekaj naučiti, kot se učijo učenci, ki sicer sedijo v tem razredu, si ogledajo kako učitelj nekaj naredi in potem ga posnemajo. Potem pa bodo s tem pridobljenim znanjem naredili sami nekaj novega. Ko otroci prerišejo te gredice v svoj zvezek izgledajo gredice v zvezku že vse malo drugačne kot na tabli. In otrok, ki ima morda doma tudi vrt, bo mogoče raje narisal gredice, kot jih ima v domačem vrtu. In otrok, ki nikoli nikjer gredic ni videl, bo mogoče pozneje rekel, tu je vrt, kar je tu na tabli. Kar se na tem učimo, to je ideja, vrt. In ne tako, tako, tako mora to izgledati. Otrok razume, da je vrt narejen v obliki več gredic, da raste peteršilj na gredici zraven solate in tako naprej.

In to se mi učimo v prebavi, vsak dan, z vsako hrano, ki jo užijemo si ogledamo naravo od znotraj in se od narave učimo, kako se z življenjem dela in to je to, kar krepi naše sile življenja. In zelo pomembno je, da to vemo. Ni korenje, ki nam da življenje temveč naše življenje se krepi na tem, da se sooča z življenjem korenja. Na podoben način, kot če se dva človeka bojita, se igrata z žogo, se uči eden od drugega v tej igri, v tem srečanju. Ne pravzaprav ……… ne v tem, da ponavljam to kar dela drugi. Če bi se midva igrala z žogo, potem se vsak uči na drugem. Če bi pa stala eden zraven drugega to ne bi bilo mogoče. Zaradi tega je tako zelo pomembno kako je življenjska energija v nekem živilu organizirana. Še enkrat primer; če bi ona vrgla žogo vedno čisto ležerno, pridno bi tudi on vedno tako ležerno in mirno metal žogo. Če pa bi jaz hitro metala bi moral tudi on hitro reagirat. Potem se on uči nekaj drugega kljub temu, da dela nekaj čisto drugega kot ona.

Včeraj smo rekli, da je pri hrani, ki jo pridelamo z umetnimi gnojili situacija taka, da življenje ne more poseči tako globoko kot bi bilo potrebno in pride samo do vodene sfere. Samo vodeno, vodo lahko še organizira to življenje, ne more pa prodreti do mineralnega. Minerali, ki so v hrani so tam sicer zbrani, toda niso resnično prežeti, vgrajeni v življenje. Naše telo to čuti, saj gre stvar še korak naprej. Ko v prebavi ločimo tudi energije življenja in te vrnemo svetu ostane v nas nekaj, kar je skoraj mrtvo. Imamo snov, ki ji življenje manjka reči pa moramo, da je vsaka snov drugačna, čisto odvisno od tega katero življenje jo je obdelovalo. Tako kot sem rekel, če različni mojstri gradijo cerkev ali različni umetniki ustvarjajo umetnino. Poglejmo si slike, vse so iz barve, na papirju in kljub temu lahko rečemo, to je bil Van Gogh,…. in če bi bila tu naša učiteljica bi pogledala slike, ki so tam zadaj in bi rekla, to je bil Franček,  to je bila pa Alenka. Kljub temu, da imajo vsi isti material, vsi so ob istem času tu sedeli in risali, vsi so tam risali dva otroka in pot. Torej, snov nosi sledi življenja in te ima ta svet, kjer je življenje nekaj enkrat oblikovalo, toda se je umaknilo iz teh snovi, ki jih je oblikovalo.

Kje imamo snovi, ki nosi še sledi življenja? Naša mrtva narava, mineralni svet je to. Če si pogledamo kristal ahat, ali katero koli drugo kamnino; vsi so bili enkrat prežeti z življenjem. Kaj je oblikovalo obliko nekega kristala? Vsak kristal je zrasel iz neke tekočine. Na podoben način, kot če raztopimo sol v vodi, potem vodo izparimo in se oblikujejo iz soli kristali vedno v svoji tipični obliki. Kristal soli je vedno štirikoten, drugi kristali pa imajo vedno svojo tipično obliko. Vidimo, da se celo tam pojavljajo barve, nekaj kar ima opraviti z duševnostjo, kar nas tudi nagovarja v duševnosti, nas osreči in eden od nas čuti večje simpatije do vijoličastega kamna, drugi pa pravi, kako je ta zelen kamen lep. Tudi duševnost je ob nekem času delovala na tem kamnu. Reči moramo, ta svet mineralov je padel iz življenja. Življenje se je od njega ločilo, toda zapušča svoje sledi v mrtvem. Duševnost se je spet ločila iz snovi, toda zapustila je sledi v mrtvem. Sile oblikovanja so edine, ki so še pristne.

Zakaj ostane ta materija v tej obliki? Lahko bi razpadla. Kristal obdrži svojo obliko, celo zelo masivno. Tako masivno, da največ mineralov z našo prebavo nismo v stanju razbiti. To pomeni, naše sile oblikovanja ali banalno rečeno naši zobje, naša slina so preslabotni, da bi na primer ahat ali neko drugo kamenino razblinili, razbili. Pri kuhinjski soli to zmoremo. V naših živilih pa je cela vrsta mineralov. Rastlina je uspela, da te minerale razblini, razbije, mi tega ne bi zmogli. Če bi mi dobili ….. v taki obliki kot ga je rastlina našla v tleh, potem bi mi to imenovali pesek in če bi ga dobili med zobe bi bilo to neprijetno. Nismo v stanju razbiti, razbliniti ga, rastline pa to znajo. Rastejo v pesku, imajo neke vrste slino na koreninah s katerimi so v stanju minerale razgraditi. Toda tudi živa bitja v tleh, živali pomagajo pri tem, da rastlina te snovi lahko raztopi. To je delo, ki ga za nas opravlja rastlina. Lahko bi rekli, za to se moramo prehranjevati z rastlinami in ne s kamenjem. Vrnil se bom na gnojenje. Če gnojimo rastline z dušičnimi gnojili v obliki umetnih gnojil in s tem ne uspe, da bi življenje v rastlini te minerale dobro organiziralo, temveč se jih samo malo loti, začne jih malo razgrajevati, potem pa te snovi iz življenja tako rekoč spet padejo ven, potem je to vzgled naši prebavi za naše lastne sile življenja. Mi se na taki hrani ne moremo naučiti, da bi minerale v življenju popolnoma razgradili. Preden so ti minerali popolnoma v življenju, v sferi energij življenja padejo spet ven iz življenja in spet postanejo mrtvi minerali.

V prebavi obstoja še ena, zadnja stopnja. Ta stopnja je v našem tankem črevesju. Tam mora telo ločiti od hrane še tisto zadnje, namreč sile oblikovanja. Mi vemo, da zbolimo, če se minerali v našem telesu organizirajo v svoji prvotni obliki. Če bi imeli v našem telesu kristale soli ali sladkor; koliko sladkorja pojemo. Nikoli se ne sme zgoditi, da bi se sladkor v naši krvi kristaliziral. Telo mora vedno skrbeti za to, da ostane vse to v tekočem stanju. Na kakšen način telesu to uspe? V prvi liniji s telesno temperaturo, v drugi liniji zaradi tekočin. Telo mora vse ohranjati v tekoči obliki, vse v našem telesu mora biti toplo, sicer se ohladimo, se prehladimo in zbolimo. Zadnja stopnja prebave je pravzaprav ločevanje snovi in oblike s pomočjo toplote. To se zgodi v kratkem trenutku. Sile oblikovanja se morajo ločiti od živila zato, da pozneje to snov lahko uporabimo za izgradnjo naše lastne oblike. To je to, kar vidimo, kar vsak dan doživljamo in kljub temu je to tako zelo težko misliti.

V šoli se učimo, da je kalcij, apnenec v tleh, da je kalcij v peteršilju, da je kalcij v naši hrani in da imamo kalcij v svojih kosteh. Ta kalcij je potem na koncu v kosteh. Čisti kalcij že sme v kost, toda med tem mora biti tako obdelan, da ni kot zrno peska na gredici v vrtu, saj bi se, če bi temu bilo tako upiral, da bi ga oblikovali v obliko naših kosti. Gre za res zelo globoko konfrontacijo človeškega duha s snovjo. Da vtisne v snov svojo lastno obliko in pri tem delu se moje lastno bitje doživi kot individualnost. Vedno kadar mi uspe, da tuje življenje, tujo duševnost, tujo obliko sicer zaznam, toda jo potem izločim in sedaj oblikujem mojo lastno obliko in moje lastno življenje in mojo lastno duševnost. Le tako imam potem občutek, to sem jaz sam. To je moje življenje, to je moja duša, to je moja oblika. In to sem jaz. Kot individualnost. Beseda individualnost pomeni vendar nedeljiv. Sem nekaj enkratnega. Iz tega kar jedo vsi, iz tistega na čemer človeštvo živi, iz te zemlje, iz te peteršilju lastne snovi toda, kar ostane vedno peteršilj. In iz duševnosti, kar je jedla morda vsa družina v enaki kvaliteti sem jaz naredil nekaj popolnoma lastnega. Moj nos, moje lase, moje besede, moje razpoloženje, mojo voljo, moj način kako gledam na življenje in svet. To vse je meni lastno. Iz nečesa, kar je univerzalno smo naredili nekaj popolnoma nam lastnega. Nekaj, kar je bilo vsem na razpolago, kar je imelo univerzalni karakter smo preoblikovali v nekaj enkratnega česar nikoli več ne bo. To kar mislim danes to v tej obliki nikoli več ne bom mislil. Tako kot sem danes tu pred vami tak ne bom nikoli več stal pred vami. Moje telo je v stalni obnovi. Že čez eno uro sem drug, čez nekaj dni, vedno drugačen.

Življenje gre skozi mene, duševne kvalitete gredo skozi mene in je v stanju, da me vsak trenutek spremeni in moja lastna oblika se bo sicer počasi, toda stalno po malo spreminjala. Na dveh mestih se to posebno jasno vidi; eno so lasje in nohti, torej celo ta mrtva substanca se stalno spreminja. Druga stvar pa so naši izločki. Ko oddamo urin in blato, ki ga nikoli več v nas ne bomo imeli in nekega dne bo tako, da ko umrem kot cel organizem potem vse to zemlji vrnem. In zadnja stvar tako rekoč, kar ta narava najdalj časa obdrži, na čemer je meni jasno najdalj pristno, to so moje kosti, moj skelet. Druge stvari relativno hitro preminejo, ko pa skelet leži v tleh, na tem sem jaz še dolgo prisoten.

No, naredili smo lok v katerem smo opisali, da tako dolgo dokler živimo vedno jemljemo od zemlje in se zelo redkokdaj sprašujemo če zemlji sploh kaj vračamo. V znanosti pravimo, da se snovi nikoli ne izgubijo, da se samo preobražajo v druga stanja, v energijo, svetlobo, toploto, toda da se te spet lahko zgostijo nazaj in postanejo snovi. Človek to stalno dela. Ko jem, se prehranjujem tako kot sem zdaj omenil, ne le jemljem snovi vase, temveč jemljem vase tudi življenje, se duševno prehranjujem, se soočam z oblikami sveta, potem te stvari stalno v sebi razblinjam, uničujem. Če si pogledamo naše izločke upam, da nikoli več ni vidno tisto, kar smo pojedli. Pa tudi po vonju se stvari morajo spremeniti. Nič več od krompirja ali mesa, peteršilja, ki sem jih pojedel. Lahko si pogledamo, da smo vse te stvari odvzeli, ločili. Barvo, vonj, okus peteršilja, vse je šlo proč. Kje pa so, kje pa je zelenjava…

…V očeh je ni, v laseh hvala Bogu tudi ne. To barvo popolnoma razgradim. Od kod pa je prišla ta barva? Od svetlobe, od planetov. To smo včeraj rekli, od kod prihajajo barve. Zelena barva prihaja od Sonca in kaj mi delamo s to zeleno barvo? Svetlobo v nas. Kadar smo budni, kadar mislimo, kadar budno čutimo, zaznavamo imamo občutek, da je v nas svetlost. Svet razsvetljujemo, ko ga obdelujemo, prepoznavamo, razumemo in ta energija, moč, ki je bila v stanju razbliniti minerale, ki je mineralom vzela njihovo obliko, ta moč je toplota.

Znanost to tako trezno ugotavlja in pravi, v hrani so kalorije. Kalorija pomeni toplota. Hrana ima neko gorilno vrednost. Toda, saj to vendar doživljamo, če hočemo nekaj narediti z našimi okončinami potrebujemo hrano. In iz hrane naredimo toploto. Včeraj smo rekli, v hladni sobi se lahko ogrejemo s tem, da se gibamo. Z notranjim gibanjem v nas stalno ustvarjamo toploto tako, da razblinjamo oblike. To pomeni, da pravzaprav gledamo na hrano, ki je narejena iz snovi in kot človek naredimo iz tega nekaj popolnoma novega. Toda to novo zemlji vedno vračamo. Če imamo v naših okončinah toploto in s tem ustvarjamo voljo in prekopljemo našo gredico ali posejemo peteršilj, potem ta moč, energija spet pride k zemlji nazaj. Kadar razvijamo nove misli, te misli, ki smo jih včeraj imeli ob zvezdah, te misli še niso čisto v zemlji, toda morda so že v naših glavah. In tudi to, glava, je majhen del zemlje. In če take stvari pogosto mislite, če jutri na primer sedite doma ali mogoče v parku na klopi in o tem še enkrat razmišljate in naslednji dan morda nekomu pripovedujete: Pomisli, to sem slišal!, boste opazili kako vas to nekako vedno bolj prežema. In nekega dne boste opazili, če sejem peteršilj mislite na zvezde ali na Michaela Kassnerja. Nekaj se je spremenilo tako. Prišlo je na zemljo.

Hrana je bila nosilec za moči, energije. Mi smo te energije osvobodili iz vezave na snovi in sedaj lahko na eni strani te energije na novo uporabimo, jih na novo določimo za nekaj, za kar še nikoli niso bile uporabljene. Toplota v vaši volji še nikoli ni bila uporabljena za to delo. Na drugi strani pa imamo snov in tudi snov lahko na novo uporabimo. Nikoli več ne bo na tem svetu vaš nos še enkrat ali vaša vam lastna beljakovina ali vaše kosti. Ta skelet, ki ga nekega dne zemlji vrnem, takega skeleta ni bilo še nikoli in ga nikoli več ne bo. Naredili smo nekaj popolnoma nam lastnega in to nam lastno vrnemo zemlji. Lahko se vprašamo, kakšen pomen ima to za poljedelstvo? Ali ima za zemljo to nek pomen? Kakšno substanco kosti ji vrnemo nekega dne? Ali kakšne izločke ji dajemo? Ali kakšne misli ji dajemo? Najbolj jasno doživljamo to v naših delih. Ko nekaj v naših delih steče v svet. Kar je za ta svet mogoče dobro ali kar dela ta svet bolnega. Ali s človeškim izrazom lahko bi se vprašali, ali je to kar dajemo kot individualna bitja svetu nazaj za zemljo kot živo bitje prebavljivo? Ali dajemo zemlji nazaj telo, ki je za zemljo neprebavljivo? Da bo zemljo bolel želodec, če tako hočemo reči. Da zemlja na tem kar ji vrnemo ne bo v stanju razviti svojih lastnih moči in da bodo mogoče rastline in živali tudi od tega v bodoče vedno bolj bolne.

Pri bolezni kot je na primer bolezen norih krav, si stvar tako poenostavljeno pogledamo in vprašamo: Kaj pa so živali krmili? Ta krma so v bistvu ideje človeka. Človek ima v tem idejo, da želi imeti zelo hitro veliko mesa in zato daje živalim krmo, ki za te živali sploh ni primerna. To se je nekdo najprej izmislil. To se je nekako tudi čutilo. Že tisti trenutek, moj odnos, moje čustvo v zvezi s to živaljo ni bilo v redu. Če imam malo resnici ustrezno predstavo o bitju krava, potem ne morem biti v stanju, da tako bitje hranim s krmo živalskega izvora. Potem pa je stvar naprej še ta, kakšno hrano ali krmo preko zemlje omogočimo s tem, kar mi lastnega zemlji vračamo Če mi zemlji dajemo naše izločke, naše kosti, kakšno krmo ali hrano je zemlja zaradi soočanja s to kvaliteto življenja v stanju producirati in dati v verigi potem živim bitjem kot rastlinam in živalim naprej. Rastline rastejo iz tega učenja in postanejo hrana za rastlino, žival in človeka. Na tej skupni zemlji rastejo in vsak človek za sebe daje nekaj tej zemlji nazaj. In lahko bi rekli, da to kar dajemo zemlji nazaj, ohranja zemljo zdravo ali dela zemljo bolno.

???

To kar si ravnokar omenila, da ljudje dodajajo kristale izraža samo po sebi, da iščemo življenje. Da iščemo izvire življenja. Od kod prihaja življenje in kako bi se lahko naučili, da z življenjskimi silami delamo? Česar se ne sprašujemo je, kako moram delati s snovjo, da snov življenje tudi sprejme, veže na sebe. Ne sprašujemo se, kakšno življenje pa to je. Videli smo, da je življenje v peteršilju drugačno kot življenje, ki je v solati. In prav na vodi se te stvari lahko krasno študirajo. Namreč, da ena voda učinkuje kot zdravilo, ima zdravilne lastnosti, druga pa nima zdravilnih lastnosti. Vprašamo se, kaj pa je tisto v vodi kar deluje kot zdravilo? In če bi iskali snovi, najdemo minerale, ki jih za to nekako dolžimo. Ena voda vsebuje kalcij, druga ima jod, naslednja kalij, železo. Tisto, kar je mineralno, kar je pravzaprav mrtvo potem razlog za zdravilnost iščemo v mineralnem, v mrtvem. In sploh ne opazimo kaj smo naredili. Vidimo to, kar sem prej že opisal, namreč da kristal še nosi sledi življenja in te sledi življenja očitno lahko tudi še oddaja. Vsak kristal počasi razpada. To danes tudi vemo in na tem se lahko določi njegova starost, na tako imenovani radioaktivnosti, kar je v bistvu razpad. Pomeni, da ima vsak mineral nek odnos do neke čisto določene energije. In podobno kot sem včeraj prikazal na primeru kremena lahko posreduje vodi čisto določeno energijo. Voda sama je substanca, ki ni živa, ki pa nosi življenje, ki je nosilec življenja. In ker voda zelo hitro sprejme to življenjsko energijo jo zelo hitro tudi odda. Glede na vsebnosti mineralov pa je nosilec te ali one življenjske energije. Življenjska energija kalcija je druga kot je življenjska energija joda.

???

To so opazovanja, pri katerih ne razumejo kaj deluje v ozadju teh fenomenov in kaj s tem pravzaprav res naredimo. Če je temu zares tako, potem smejo tako vodo piti samo tisti ljudje, ki imajo…………. Saj bi sicer verjetno sposobnost krvi, da se združuje, da se lepi motili. In ljudje potem zbolijo na tem. To je to, kar so pri teh poskusih tudi res odkrili, da s tem lahko nekaj ozdravim in da lahko nekaj zaradi tega zbolim. Delali so druge poskuse z oživitvijo vode. Zalivali so rastline s tako vodo in videli, da te rastline rastejo hitreje, postanejo večje. Samo vprašanje ali je to dobro ostane neodgovorjeno. Videli smo, da rastline zrastejo hitreje, če uporabljamo dušik. Nekaj časa so ljudje uporabljali zelo močno koncentriran dušik v vodi. Zalivali so s tekočinami v katerih je bil dušik zelo koncentriran. In uporabljali so to za uničevanje plevela. Rastline so rasle tako močno, da so se s tem uničile. Mi v nas potrebujemo življenje, toda tega življenja ne sme biti niti preveč niti premalo. Preveč življenja je ravno tako bolezensko kot premalo življenja. In na koncu koncev je vedno vprašanje, za katere sile je to življenje odprto. Ali jaz to življenje v mojem telesu lahko oblikujem ali imam moč, da ga oblikujem? In v današnjem času se srečujemo z boleznijo, ki nam jasno kaže, da imamo na enem mestu v telesu zelo veliko življenja, ki ga ne zmoremo več oblikovati. To je rak. To je življenje. Nove celice rastejo, vedno večje postanejo, vedno bolj se širijo. Toda tega življenja nisem več v stanju oblikovati. Očitno proizvajam življenje, ki je meni tuje. In ki na koncu stremi, da mene samega uniči. Ta vprašanja si je treba zastaviti, če človek dela z življenjem. Mogoče še opozorilo. Posamezni minerali imajo svoje energije, moči tudi od zvezd. In tam bi bilo potrebno raziskati, v kateri mineral se je strnila energija Saturna, v katerega se je strnila energija Lune in katero zares potrebujem. Potem bi bila ta stvar smiselna. Toda vprašanje je upravičeno. Kako spet pridemo do življenja?

………….. je v svoji knjigi o kristalih opisala, da rastejo kristali pri čisto določenih zvezdnih konstelacijah, pri čisto določeni kombinaciji energij s kozmosa. In te kombinacije so lahko vsakih 30 ali 50 let. zelo redke so lahko. In to bi bilo dobro najprej vedeti in kvalitete teh konstelacij najprej doumet.

???

To je zagotovo mogoče. Naši možgani so v principu sedaj minerali. Misli so nekaj, kar v svetu je. To je eksistentno. Če mislim drevo, mislim človeka, mislim lepoto, to je v bistvu vse že tu. To je energija in to v moji glavi, v mojem razmišljanju realiziram in to vpliva na moje delo. Če nekaj lepega mislim, nekaj mirnega mislim, delam nekaj temu primernega, če pa bi mešal in mislil potem groza, kako grozen je ta svet. In v ta medij vode tečejo druge energije. In kot sem že rekel, voda je v stanju, da sile življenja zelo hitro sprejme in jih zelo hitro odda. In sicer vedno takrat kadar jo razgibavam, mešam. Če vmešam v vodo neko energijo in ta voda stoji deset let je ta energija še vedno v vodi. Šele ko vodo spet razgibam pride ta energija ven. Voda čuva, ohranja nekaj od tega življenja. Na kar bi bilo treba še misliti je, da kadar vodo mešam ne tečejo v vodo samo moje lastne misli, temveč misli, ki so v okolju prisotne tja do energij, ki pritekajo iz ozvezdij. Vmešam v vodo vsakokratno kvaliteto konstelacij zvezd. In to bi bilo to, kar bi se morali tudi še naučiti, kar bi morali razumeti. Študirati gibanje zvezd in se odločiti preko mojega razmišljanja. Razen mojega razmišljanja želim vmešati v vodo to določeno konstelacijo in potem bi lahko za nekega določenega človeka ali za skupino ljudi pripravil zelo zdravo vodo, mogoče celo zdravilno vodo. Na eno stvar moramo pri vsem tem še misliti, namreč da naše moderne misli ne sežejo do zvezd, temveč se gibajo med zemljo in nebom v obliki električnih tokov. Če vzamem moj mobilni telefon gredo skozi prostor električni tokovi. Če pritisnem na gumb pri radiu slišim glasbo. Prisotna je, tu je. Če postavim televizor v prostor, valovi so tu. Jaz jih s tem aparatom naredim vidne. In v tem trenutku, ko mešam vodo pridejo te energije tudi v vodo. Če so v vodi substance, ki so sprejemljive za te sile in voda je prevodnik električnih sil, energij tako, da moramo tudi na to misliti. Ali ne bi morali za nekaj takega ustvariti prostor, ki teh električnih dogajanj, polj, energij ne pusti blizu? Morda je to možno z mislijo. Mogoče nam to lahko omogočijo rastline, mogoče v kleti z oboki. Vse to bi človek moral razmisliti. Sicer naredimo eno stvar dobro veliko stvari, ki nam niso znane pa obenem tudi naredimo.

???

Verjamem, da velja za te stvari isto. Namreč, da se s tem nekaj sproži, nekaj naredi, ne vemo pa točno kaj. Vidimo delovanje in ocenimo to delovanje kot dobro. Toda delovanje, učinkovanje ni samo eno. Učinek je mogoče večstranski, ki pa ga mi pravzaprav ne moremo v celi širini oceniti, videti, opaziti. Mogoče se pokaže efekt tudi šele po daljšem času. Rad bi povedal primer. Rudolf …… je v Nemčiji zasnoval farmacevtsko družbo Valla. Delal je poskuse in sicer na ta način, da je vodo segreval z različnim izviri toplote. S tem da je kuril slamo, drva, premog, s tem da je segreval na plinu in na elektriki. In potem je s to vodo, potem ko se je spet ohladila zalival majhne rastlinice pšenice. In je opazoval kako rastlina raste. Ugotovil je, da če segrevam vodo s slamo ali lesom listi rastejo močneje. Čim bolj pa segrevam vodo v smeri elektrike so bile močnejše korenine. Vidim spremembe, te pa mi čisto nič ne pomagajo, če kot človek nisem v stanju oceniti kaj pravzaprav hočem. Kaj je zdravo. Kaj ljudje res potrebujejo. Ali potrebujejo rastline z močnimi koreninami ali potrebujejo rastline z močnimi listi ali bolj potrebujejo rastline v katerih je vse harmonično? Brez te ocene je to zanimiv poskus. Kaj pa naj izberem da bo prav? In tako znanstveniki danes ugotavljajo marsikaj kot na primer redoks potenciali, če pa nisem v stanju oceniti ali je to dobro ali slabo, je vprašanje zakaj naj bo taka voda potem uporabna. Ne vem. Tisti, ki hoče to prodajati, ki dela reklamo za to, on seveda trdi, da je to dobo. Mogoče v zvezi s  tem majhen primer. Zagotovo ste slišali za proste radikale. Tvorijo se torej snovi, ki vežejo druge snovi in potem pravijo, da je to slabo. Če pa si stvar ogledamo iz nauka o razvoju človeka vidimo, da je ravno razgradnja ali degeneracija v človeku tisto, kar omogoča človeško zavest. Če mislim, če sem buden, če se koncentriram, trošim, porabim energijo življenja. Naša zavest ne nastane s silami življenja, ki me gradijo, temveč ravno drugače, tako kot sem prej omenil. Z razgradnjo življenjskih energij nastane naša zavest. Prosti radikali so pravzaprav v službi človeka. So nekaj dobrega, so kot predprebava, del dela človeku odvzamejo in mu pomagajo, da je bolj pri zavesti, bolj buden. Samo takrat, če stvar zares razumemo lahko zares ocenimo ali je neka stvar dobra ali ne.

Jaz za sebe sem se odločila, da teh energetskih stvari enostavno ne uporabljam, jih puščam zunaj. Enostavno poskušam iz tega, kar je meni možno doumet, čutit, realizirat po recimo nekih moralnih kriterijih in s čim več ljubezni kot to zmorem te stvari delat. In potem kar verjamem, da tisto kar potrebujem dobim.

???človek mora priti do določenega nivoja, da to lahko dela?

Vsak ima svoj nivo. Če poskuša s toliko ljubezni prežet vsa svoja dejanja in misli, kar zmore. In neegoistično delat dobre stvari. Kar se znanja tiče, poglej kako je to nevarno. Pridem na sejem Narava in zdravje, tam nekdo to prodaja in trdi s 1000% to je to. In tisti trenutek je to človek, ki ve mnogo več od mene. In jaz to nekako sprejmem. Potem pa srečam človeka, ki pozna dodatne aspekte in bo rekel, slišiš, to ni to, ker je treba še to in to in to raven vzet. Se pravi, jaz poskušam v dometu tistega kar mi je od stvarništva dano, moj recimo razum in domet, kot ga imam. Moja sposobnost nekih dejanj kot v meni je. Enostavno iz tega črpat kot je le mogoče. Jaz enostavno se na to omejim, sprejemam udarce in kazni kot spodbudo za razmišljanje. Ker se mi zdi, da se v neko odvisnost spravljam in sprejemam nekaj kar mi je tako tuje kot kompjuter. In to v sebe. V sebe vzamem nekaj, kar ne razumem.

???

Če mi primerjamo recimo kompjuter in tako spremenjeno vodo potem je dobro, da ne gledamo stvar samo na snov in si rečemo, kompjuter dela to in to, ali voda bo z menoj naredila to in to. Temveč, da gledamo na to kaj jaz na tem razvijam. Človek, ki je izgradil kompjuter, ki si ga je izmislil, genius je, to je duh, to so ideje. Rudolf Steiner pravi: “Duh, ki ga sedaj razvijamo teče v tehniko”. To je res strjen, otrdel duh človeka. Vsak stroj mora biti do najmanjše podrobnosti dobro premišljen sicer ne funkcionira. Zamislite si, da ste sedli v avto in volan ni dobro privit. Vrtite in vrtite, avto pa gre po svoje. Ta majhen vijak. Absolutno vse do konca je moralo biti dobro premišljeno. In Rudolf Steiner je rekel: “Najboljša stvar za nas danes je, da te stvari, ki jih srečujemo kot tehniko uporabljamo kot vajo, da se na teh stvareh vadimo, da stvari postopoma do konca mislimo, doumemo” In da si potem tudi res ogledamo ali to kar sem mislil funkcionira.

Kaj dosežem s tem? Ali dosežem učinek, ki sem ga hotel, ali je delovanje, učinek čisto drugačno. In če to stvar rabimo v prirodoslovju in v tehniki, potem uporabimo to v duhovni znanosti. Tudi to je znanost. V kateri lahko stvari čisto jasno, precizno korak za korakom do konca mislimo. Tako kot je Rudolf Steiner razvil medikamente. Popolnoma racionalno premišljeni in narejeni so in potem si lahko mislimo, ogledamo v praksi ali funkcionirajo. Sicer pravim, da ostanem v predstavah, v iluzijah. Tako kot v znanosti, če postavljam hipoteze, ko izhajam iz mnenja, da bi temu utegnilo biti tako, ko pa te stvari, proizvode leta dolgo preizkušamo v življenju se pokaže, da temu ni bilo tako. Vidimo napake, vidimo stvari, ki jih nismo hoteli. To pomeni, naša znanost, prirodoslovje je v svojem principielnem pristopu najboljši pogoj za duhovno znanost. In zaradi tega je to, kar je rekla, v bistvu dve poti. Če vodo oživljam z mojimi mislimi ali to, kar je ona rekla, če nekaj delam z ljubeznijo na tak način, da se stvarem posvetim, potem lahko enkrat rečem, za mene je to na vsak način dobro. Če nekaj delam z ljubeznijo je to vedno za mene dobro. Če pa ima to res tisti učinek, ki bi ga hotel doseči, ali bo ta voda res nekemu bolniku pomagala, to moram preveriti. Sicer bom samo jaz pri tem dober in zdrav. Mnoge znanstvenike so odlikovali, dobili so nagrade, slavo do konca življenja za stvari za katere so pozneje ugotovili, da so res zelo škodljive. Živeli so veliki duhovi, ljudje, ki so iznašli stvari, mislili stvari, pozneje v svojem življenju pa so jih uničili, ker so ugotovili, da ljudje za delo s temi stvarmi še niso zreli. Rudolf Steiner je veliko stvari vedel, ljudem pa jih še ni smel povedati, ker po svoji moralni zrelosti za to še niso bili zreli. Škodo bi moral pričakovati, če bi jim to povedal.

???

Poznamo besedo, verjetno je tudi vam znana: Vera prestavlja gore. Z gorami zunaj stvar še ne funkcionira, z gorami v naši notranjosti pa. Pogosto človek potrebuje za to nekaj materialnega, nekaj na čemer to vero pričvrstimo. To je čisto v redu v tem svetu. Mi živimo v svetu duševnosti, to je duhovni svet. Vera ni nič materialnega, upanje, pričakovanje ni nič materialnega. Živimo pa obenem tudi v fizičnem svetu. Imamo telo v katerem živi ta naš duh in pogosto te stvari res sodijo skupaj. Malo snovi in ustrezen duh ali ustrezna moč. In tako bi menil, da stvari morajo priti skupaj. Vera, upanje te  želje je povezano s to vodo. Ta voda mora biti primerna, da to upanje ali vero sprejme. Toda tudi to upanje, vera mora biti primerna, da se poveže s to vodo in na koncu koncev mora biti njen organizem pripravljen, da sprejme to učinkovanje. V principu gre za motiv, ki ga pogosto srečamo v bibliji. Da imamo bolnika in Kristus vpraša tega: “Ali verjameš? Ali verjameš v Boga? Ali verjameš na svoje ozdravljenje?” In potem pride k temu njegov dar in pravi: “Vstani, vzemi svoje ležišče in hodi.” S tem delom Kristusa postane upanje vera. Najprej je imel bolnik upanje, da bo ozdravel. Če bo ta človek prišel k meni bom ozdravel. Pomeni, nekaj mi še manjka, česar sam ne morem narediti, nekaj kar mi morajo prinesti, toda jaz moram biti za to sprejemljiv, moram biti odprt za to, prepoznati moram Kristusa. In moram reči, to je ta sila, ki bo moje upanje povzdignila v vero. To ni voda sama po sebi. To opazimo, če hočejo drugi to posneti, toda stvari ne funkcionirajo.

???

Menim, da je v današnjem času to upravičeno, da ta živila spoznamo, toda pravzaprav sodi k temu poznati tudi na kakšen način so ta živila rasla, pokrajina v kateri so ta živila rasla, kultura ljudi, ki tam živijo. Če pridem v Slovenijo in jem stvari, ki so tu zrasle, na način kot se tu pripravijo se preko prebave učim spoznati karakter ljudi, ki tu živijo. Enostavno partipciram na bazi življenja, ki jo imate vi. In s tem lažje razumem slovenski narod in vaš karakter. Vsi smo na eni strani prebivalci sveta. Če vključim televizor slišim poročila iz Kitajske, z Južne Amerike, vidim slike iz Grenlandije. Naša zavest je globalna. In lahko na načinu življenja teh ljudi participiram, toda k temu bi moral še nekaj dodati, namreč da mora biti težišče mojega bivanja vendar v moji domovini. Če je temeljna prehrana pridelana tu kjer živim si lahko v počitnicah ali danes je praznik že privoščim, da jem nekaj kar je zraslo čisto nekje drugje. Takrat to doživim kot nekaj posebnega. Uporabim začimbe iz neke druge dežele; da si pripravim enkrat nekaj indonezijskega, nekaj kitajskega. Kar se vsebin tiče je tako, da ljudje širom Zemlje v principu jejo vsi iste stvari. Beljakovine, maščobe in ogljikovi hidrati. Toda, ogljikov hidrat v obliki česna je čisto drugačen kot v obliki korenja. Saj ima rastlina tudi drugo rastišče. Če raste v drugi deželi sprejmem s tem tudi nekaj iz tistega kraja in iz tiste kulture vase. Na zahodu je danes prišlo v navado, da naše domovine, tradicionalnega nočemo več, ne maramo in bi imeli najraje tisto, kar prihaja iz daljnih dežel. S tem izgubljamo svojo domovino, izgubljamo kraj kamor sodimo. In potem smo kot neke vrste satelit, ki kroži okrog Zemlje. Nog nimamo več na Zemlji. Prav poljedelstvo je najlepši primer za to. Lahko bi rekli, če osnovna živila, kruh, mleko, zelenjavo dobimo iz našega okolja, potem imamo zdravo osnovno prehrano. In v posameznih primerih lahko potem z dopolnilom in za obogatitev naše prehrane vzamemo živila iz bolj oddaljenih predelov. To pa česar res ne bi smeli delati je, da se odrečemo proizvodom poljedelstva iz našega okolja. Ljudje se danes obnašajo tako kot da bi pridelovanje svoje hrane lahko premestili na podoben način kot neko tovarno. Ali producirajo moj avto v Južni Ameriki ali tu, to ne igra nobene vloge. Toda ali živilo, ki ga imam za osnovno prehrano raste v Južni Ameriki ali blizu mene, to je zelo pomembno.

Morda še opozorilo za otroke. Pri otrocih menim, da je posebno slabo če uporabljamo za prehrano živila, ki so rasla daleč. Otrok se mora najprej povezati z okoljem v katerem živi in tako kot se njegove misli z leti vedno bolj oddaljujejo od doma se potem lahko oddaljujejo od njegovega bivanja tudi živila za njegovo prehrano. Pizza še ne sodi v stekleničko dojenčka. Ko gremo z otrokom prvič na dopust v Italijo pa je pizza že dovoljena. Krasno je, če je v tistih letih potem še nekaj kar otrok lahko na novo odkrije, na novo spozna. Ker potujem sem to doživel. Ko sem bil v drugih deželah sem otrokom vedno poskušal prinesti nekaj novega, posebnega. Pogosto pa nič posebnega in novega ne morem več najti. V Rusiji v trgovini prodajajo isto čokolado in kekse kot pri nas. In Mozartove kroglice najdem pri nas v vaški trgovini kjer stanujem. Takrat sem jih prinesel z Dunaja in sem bil ponosen, da bom otrokom prinesel nekaj posebnega, pa mi je rekel moj sin, tu na vogalu pri … jih imajo tudi. Svet postaja vedno bolj uniformn in to je škoda. In ker bi mi radi imeli nekaj novega iščemo vedno bolj nore stvari.

Konec z vprašanji, sedaj pa zaključek. Prej sem prikazal, kako človek predeluje živila v želodcu in sicer duševne komponente, v ustih zunanjo obliko, v črevesju predela življenje in tako potem to živilo privede v obliko oziroma v stanje, ki je pravzaprav mrtvo. In potem človeški organizem to snov uporabi in doda tej snovi svoje lastno življenje. Torej doda energije življenja toda sebi, telesu lastne energije življenja veže na snovi. Telo organizira svoje življenje s to snovjo. In potem pride še ena stopnja, kjer dodamo tem snovem življenja našo lastno duševnost. Vtisnem jo v to oživljeno snov in potem to še za eno stopnjo dvignem in vsemu skupaj dam mojo lastno obliko. Nastane spet oblika mojega telesa, moje telo gradim s tem in to vse je samo meni lastno in novo. Vsak trenutek to postavo na novo delam in pri tem delu, namreč vtisniti snovi življenje, vtisniti snovi duševnost, vtisniti snovi obliko, na tem doživljam samega sebe. Na tem razvijam mojo zavest. Na mojem lastnem življenju nastane zavest o meni samem. In o lastni duševnosti. Če doživim, da sem v stanju in doživeti čustva, da doživim, da je v meni lahko veselje, da je v meni lahko jeza, da je v meni lahko lakota, na tem sam sebe doživim.

To pomeni, tu nad tem je bitje, moj jaz, ki se doživi na tem življenju duševnosti, formi vezani na snovi. Ta jaz pa je tudi tisti, ki je učinkoval pri uničenju forme živila. Jaz sem žvečil, jaz oblikujem slino in ta slina je samo v meni, nikjer drugje je ni. Je popolnoma enkratna. V svetu je ni. Sok mojega želodca, moja duša, ki deluje v želodcu na uničevanju duševnosti v živilu. Samo v meni to najdem. In na koncu koncev moje življenje, delovanje mojega črevesja, moja črevesna flora; enkratna je, samo v meni jo najdem. To je tako rekoč moje lastno poljedelstvo v meni. To je flora, pa tudi favna. Svet glivic, svet bakterij, ki so podrejeni mojemu lastnemu delovanju. In mi vemo, da lahko uidejo moji kontroli.

In potem je tisto, čisto posebno mesto v katerem ta jaz posega in privede substanco v smrt. Živilo, ki smo ga zaužili je izgubilo formo, ločene so duševne komponente iz živila in ločeno je življenje iz živila, in živilo, ki sem ga zaužil je pravzaprav mineral. Je to, kar je kot snov ostalo, toda ta mineral je razgrajen. Na podoben način kot v vodi raztopljen sladkor ali sol. In ti minerali, ki ostanejo želijo priti v svojo obliko nazaj. Želijo svoje lastno življenje nazaj. Želijo duševnost, ki je bila prej vezana na njih vezati na sebe in ta jaz se proti temu bori. Moje lastno bitje, tako da uporablja toploto, da vtisne temu mineralu lastno življenje, lastno duševnost in lastno obliko. To kar znanstveniki ugotavljajo, da namreč jemo snovi in s tem ustvarjamo toploto. To je popolnoma točno, toda to toploto, ki smo jo pridobili moramo pri tej snovi uporabiti, da ta snov ne kristalizira in ne pade iz nas. Lahko bi rekli, da imamo opraviti z borbo proti smrti in to opazimo na tem, da imamo strah pred smrtjo. V naših boleznih se bojimo smrti in to je nekaj, kar se v nas odigrava, kar pa se dogaja in je dejstvo tudi zunaj v svetu.

To sem prikazal na začetku, da je bila Zemlja svoje čase čisto mlada in čisto živa. Zemlja pa se je postarala. Tudi ona je prišla do te točke smrti ob tako imenovanem obratu časov, ko je človeštvo najprej računalo nazaj do točke nič in ko se je začelo novo štetje let. In na tem mestu je duhovni svet tako rekoč pokazal sočutje z Zemljo. Kristus se je povezal z Zemljo, njegova kri je stekla v zemljo in s tem je novo življenje mogoče. Toda ne tako, da bi Zemlja spet postala mlada in živa, temveč v naravi doživljamo kako se življenje v naravi kar naprej zmanjšuje, reducira. To kar nam je Kristus pravzaprav pokazal, to je, kako moramo razumeti, da novega življenja na Zemlji ne dobimo več v dar, temveč da je naloga človeka in od njega je odvisno ali bo na Zemlji nastajalo življenje na novo. Kristus tega ni naredil kot Bog. Kot človek je naredil to, čeprav je imel na razpolago božanske sile. In tako bi lahko odčitali na tem, da je pravzaprav od človeka odvisno katero življenje pomeni katero bodočnost bo Zemlja imela.

Rudolf Steiner je opisal učinkovanje živil tako, da naj bi bila glavna naloga hrane ta, da v človeku razvija sposobnost, moč volje. Toploto, moč nekaj narediti, moč volje. Ta nastaja v spodnjem človeku, ki ga imenujemo sistem pretvorbe in okončin. In to je to, kar vedno znova nastaja. Nimam volje, nimam sposobnosti, da nekaj naredim kar tako. Vedno znova jo moram ustvariti. V nasprotju s tem lahko rečemo, v razvoju Zemlje vse dotlej so bile razlike moči idej, misli. To je nekaj kar človek lahko ima; misel, uvidevnost, spoznanje. To lahko imam. Do določene mere mi je to lahko tudi darovano. Toda, če jo hočem uporabiti potrebujem za to voljo in to je to, kar naj bi prehrana v človeku spodbudila. Ne da naredi našo voljo težko, da jo paralizira, temveč da našo voljo aktivira, da aktivira našo toploto, da bi bili v stanju posegati v to, kar se na Zemlji dogaja.

Rekel sem, da prehrana pripelje do tega, da na koncu koncev naredimo lasten skelet in lastne kosti. To je tako rekoč najbolj nam lastno od vsega kar imamo. In tako je tudi bilo v razvoju Zemlje potrebno, da je Zemlja prišla na to točko smrti. V prejšnjih časih, čim bolj živa je bila Zemlja, tem manj je bilo ljudem mogoče razvijati lastno zavest. Bogovi so vodili ljudi. Tako kot sem predlagal, da majhen otrok gradi svoje telo iz modrost,i ki ni njegova lastna modrost. Šele ko človek pride do sredine svojih let, petintrideset, se počutimo pozvane, da vzamemo vprašanja svojega zdravja v svoje roke, da sami ohranjamo zdravje svojega organizma. In to velja danes za vso Zemljo ali na poseben način velja to danes za poljedelstvo. Ali recimo za tisti košček zemlje na katerem živimo. Zemlja ne more več živeti sama iz sebe. Odvisna je od človeka. Odvisna je od tega, da človek pride do te zavesti, da oblikuje življenje, da oblikuje duševnost, pa tudi, da oblikuje v zemlji sile oblikovanja, forme. Vse to je danes v človekovih rokah. To menim v tem smislu, ne da bi moral človek ustvarjati te sile, te sile so tu. Omenil sem, te sile so v ozvezdju, v duhovnem svetu; človek mora postati posrednik teh sil. Mora jih tako rekoč izbrati, usmerjati in za to potrebuje to moč volje. Enkrat voljo privesti v delo, pa tudi kot smo videli v našem razgovoru, usmerjati to voljo tudi v razmišljanje. Tako, da povečam mojo sposobnost razmišljanja, razširim, da najdem moč misliti čisto nove stvari.

Tako kot smo to videli v prebavi, da je namreč šele smrt sveta tista, ki mi omogoči, da pridem jaz sam k sebi. In to bo veljalo tudi za Zemljo. Šele s tem, da se končujejo darovane mladostne sile bo Zemlja prišla sama k sebi. Postala bo čisto ona sama in k temu mi ljudje pripomoremo vedno kadar nekaj, kar smo naredili popolnoma lastnega, svojega dodamo v zemljo. Pri tem imam v mislih Zemljo tako veliko, kot sem jo včeraj opisal. Torej ne mislim pri tem samo te substance Zemlje, temveč imam pri tem v mislih tudi tisto atmosfero, ki jo prežema voda in tudi tisto atmosfero, ki jo prežema svetloba. In kako delujejo vse naše, z voljo prežete misli v to atmosfero svetlobe. Delujejo tako, da dobre ali zle sile lahko bolje delujejo v področju Zemlje. Vse svetle, dobre misli, ki so prežete s svetlobe, z močjo svetlobe delujejo v to atmosfer tako, kot smo opazili, da to atmosfero lahko tudi fizično uničimo. Če imamo luknje v ozonskem sloju, to je v bistvu nastalo v mislih človeka. Te snovi, ki smo jih uporabljalo pri izdelavi hladilnikov, te snovi smo mi mislili in če mislimo druge snov potem to atmosfero izgradimo, popravimo. Če mislimo na bolj vodeno atmosfero, potem smo bolj v duševni kvaliteti in v svetu čutil. To kar zmoremo čustev vpliva na življenje te atmosfere. Naša čustva vplivajo na to atmosfero. Vedno kadar srečujemo agresivna čustva mi sami pa jih srečujemo s čustvi ljubezni in dobrote, zdravimo to atmosfero Zemlje. In na koncu, kadar mislimo na Zemljo samo je tako, da tisto kar dam Zemlji nazaj v obliki snovi, izločki, moje lastno telo na koncu koncev, to je to, kar omogoča življenje Zemlje. Zemljo tako rekoč gnojimo z našimi mislimi. Zemljo gnojimo z našimi čustvi. Zemljo gnojimo z našim lastnim telesom. Če smo v tem telesu razvili misli in čustva, če je naše telo služilo naši volji…

….in je telo od tega postalo staro in utrujeno, potem je tako telo za zemljo najboljše gnojilo.

Rudolf Steiner je enkrat rekel, vsak dan starega človeka je za zemljo dragocen, pomemben, če v tem človeku živijo take sile. Težko pa je, če samo vegetira in ni v stanju več razvijati svetlih misli. Ni v stanju razvijati čustev za svet in če je njegovo telo vedno bolj obremenjeno s stvarmi, ki vanj ne sodijo. S tem sem želel omeniti, da je bodočnost našega poljedelstva, ne le biološka, to smo si ogledali včeraj. To je tako rekoč dejansko delo s tlemi, zemljo, z rastlinami in živalmi. Že tam pa, kjer delamo z biološko- dinamičnimi preparati vidimo, da so te kvalitete, ki sem jih omenil nujno potrebne. Teh kvalitet ne delamo več zaradi koristoljubja. K temu že sodi čustvo in volja in brez nadaljnjega smo z njimi res na področju dinamičnega.

Na koncu bi rad eno stvar poudaril. Prišla bo bodočnost, ki se je začela že v prvih začetkih, ko se bo posameznik dobro počutil samo, če bo tudi vsemu, kar okrog njega je dobro šlo. Začenja se čas, ko človek ne bo več živel sam za sebe. Ta osamljenost, ki jo danes pogosto doživljamo, osamljen med mnogimi ljudmi, kot dozdevni gospodarji sveta, celo v vsemirje že letimo. Nikoli niso ljudje sveta tako dobro poznali kot sedaj. Sebe pa ne poznajo več. Čutijo se osamljeni, iščejo pomoči, spet potrebujemo drugega sočloveka. Mnogi, ki danes začenjajo iskati pomoč tudi pri živalih, ki potrebujejo žival, da niso sami, ki potrebujejo rastline, da niso sami, pa četudi samo korito na balkonu. Opazimo torej, v kateri smeri se gibljemo. Rudolf Steiner je to najavil. Rekel je, da je to naslednja stopnja razvoja in ta stopnja bo našla svoj višek v izrazu, da se posameznik ne more več počutiti dobro, če je v njegovem okolju živo bitje, ki mu ne gre dobro, ki se ne počuti dobro.

In še enkrat smo tako prišli do slike binkošti. Poglejte. Kristus je za svoje apostole rekel, da so lahko njegovi apostoli samo, če zapustijo očeta in mater, če zapustijo svoje brate in sestre, če postanejo tako rekoč čisto sami. Tako da bodo čisto svobodni in čisto na novo, popolnoma neodvisni od tradicije in podedovanega, se tako lahko odprli na novo. Tako dolgo kot sem vezan na stare stvari ne morem biti svoboden za nekaj čisto novega. Apostoli so prišli v to popolno osamelost potem, ko so mu sledili. Potem, ko so res vse staro zapustil, spustili in potem je celo on sam odšel od njih in ni bil več tu. Tako kot se tudi v bibliji poroča so začeli iskati, vsak od njih ali to novo za mene res sploh je. Če tega novega v telesu, v snovi ni več, tako kot njega za veliko noč ni bilo več. Mi sami to tako doživljamo, ko nekdo, ki smo ga imeli radi umre. In telesno, po snovi ga ni več. Pogosto se sprašujemo po tistem, kar je bilo njegovo bitje, po tem kaj nam je pomenil, po tem kaj je v svetu bil. Njegovo bitje nam postane mnogo bolj jasno, ko njegovega telesa ni več. Tako je bilo tudi z apostoli. In v tej največji osamljenosti, v tem biti zapuščen od njega, v tej situaciji se jim je posvetil. In je razvil nadnje svojega duha tako, da so postali skupnost in so šli v svet.

Lahko bi rekli na podoben način kot naši preparati. To so popolnoma majhne količine. Pavlusova pisma, evangelij po Janezu. To so kot homeopatske doze, ki so v svetu veliko sprožile, ljudem dale upanje, ljudem dale spet pogum do življenja. In to je ta slika, ki jo imamo pred seboj, da se je Kristus sam počutil dobro samo, če je vsem, ki so hoteli biti njegovi apostoli šlo dobro. In to je najbolj notranji motiv, najbolj centralni motiv biološko- dinamičnega poljedelstva. Človek je kot budni jaz odgovoren za to, da gre živalim dobro, da gre rastlinam dobro in zemlji tudi. Kako hitro pa v današnjem času doživljamo, da tega sami ne zmoremo, da potrebujemo pomoč drugih. Skupnosti moramo oblikovati. To lahko samo kot skupnost naredimo. Zaradi tega so tla, je področje biološko- dinamičnega poljedelstva antropozofija. Modrost o razvoju človeka. To je pomen te besede; modrost o razvoju človeka. In ta razvoj je odvisen od tega kako se razvija Zemlja. Bolje rečeno, razvoj Zemlje je danes odvisen od človeka. Mi kot ljudje imamo možnost, razviti duha preko drugih področij življenja. Človek je tako rekoč danes okno skozi katero prihaja duh v ta druga področja življenja.

In to je to, kar poskušamo z biološko- dinamičnim delom in zaradi tega opazimo, da prav vsak, ki vsaj malo to poskuša, pa četudi samo v mislih, v čustvih ali v tem, da to dela, opazi, da je to že naporno. Da je za to potrebna volja, da je za to potrebna toplota. In ta toplota, ta volja je odvisna od tega kako se prehranjujemo. Pri tem se krogotok zaključi. Krogotok med človekom in zemljo. In na tej poti, čisto vseeno na katerih tleh kmetujete, na področju, na njivi duševnosti, na njivi življenja, na njivi duha ali na čisto fizični njivi vam želim dobro prehrano. Da vam to uspe. Vsak naj dela prav tam kamor ga je življenje postavilo. Mi vsi smo danes poljedelci. Vsak ima v sebi ta tla na katerih išče korake, ki jih je treba narediti, tla na katera bo postavil svoje noge, na čemer bo našel svojo samozavest. Zato se lahko vsi čutimo povezani s tem poljedelstvom in bi se v bodočnosti morali tudi čutiti povezane. Tako dolgo dokler imamo fizično telo bi moralo biti poljedelstvo pravzaprav tista stvar za katero najbolj skrbimo, ki jo najbolj nosimo v mislih. Nikakršne hrane ni, ki ne prihaja iz poljedelstva.