LJUBEZEN IN NJEN POMEN V SVETU

Rudolf Steiner

Zürich, 17. decembra 1912

Čimbolj se bliža človek starosti, tembolj začenja ljubiti življenjske modrosti. V življenjski modrosti oblikuje človek, pri zorenju svojega duhovnega življenjskega jedra, kal za svoje naslednje življenje. Dejanja ljubezni pa so dejanja, ki ne iščejo svoje izravnave v naslednjem življenju. Vse, kar delamo iz ljubezni, moramo tako rekoč razumeti kot odplačilo dolgov. Edina dejanja, od katerih v bodočnosti nimamo nič, so tista, ki jih opravljamo iz pristne ljubezni. Ker ljudje to podzavestno vedo, je v svetu tako malo ljubezni. Neka duša mora biti že zelo napredna, če dela nekaj, od česar sama nič nima. Zato pa ima svet potem od tega toliko več. Ljubezen je moralno Sonce sveta. Pogoj za ljubezen pa je interes do nastajanja Zemlje. Duhovna znanost brez ljubezni bi bila nevarnost za človeštvo. Brez čutne ljubezni ne nastane nič čutnega, brez duhovne ljubezni nič duhovnega. Po ljubezni se razvijajo stvarniške moči. Za naše bivanje se imamo zahvaliti delom ljubezni v preteklosti. Zato je modro, da plačamo svoje dolgove z deli ljubezni. Razen ljubezni imamo še dve drugi sili, moč in modrost. Za ti dve veljajo pojmi velikosti in stopnjevanja. Ljubezen tega ne pozna. Vseobsežna lastnost Boga zato ni vsemoč ali vseobsežna modrost, temveč je ljubezen. Bog je čista ljubezen, ni  najvišja moč, ni najvišja modrost. Obe zadnji si deli z Ahrimanom in Luciferjem. Modrost in moč se razvijata v svetu, ljubezen pa je enkratni Božji impulz. Kot protiutež proti impulzom moči in modrosti se je dogodil misterij na Golgoti. Kdor pozna skrivnost ljubezni, je zato lahko kristjan. Duhovna znanost potrebuje to ljubezen, sicer vodi v egoizem.

Misterij na Golgoti je delo Bogov in zadeva Bogov. Tega dejanja ne moremo razumeti iz modrosti, razumemo ga lahko le iz ljubezni. S sebičnostjo je prišlo v svet zlo. To se je moralo dogoditi, ker se dobrega ne more zajeti brez zla. Toda z zmagami človeka nad samim seboj, je dana možnost za razvoj ljubezni. Luč je postala prepoznavna zaradi teme.

Če govorimo o tem, da mora priti človek v sedanjem trenutku razvoja do tistega, kar lahko imenujemo razumevanje za Kristusov impulz, se lahko v nas pojavi misel kako je s človekom, ki o Kristusovem impulzu ni nič slišal, morda še nikoli ni slišal niti Kristusovega imena. Ali bo človek zato, ker imena Kristusa še ni slišal, za Kristusov impulz izgubljen? Ali moramo to, kar imenujemo Kristusov impulz, poznati teoretično, da bi se spustila v dušo moč Kristusovega impulza? Vprašanje hočemo razčistiti s sledečim obravnavanjem človeškega življenja od rojstva do smrti.

Človek stopi v svet; v prvem otroštvu na pol spi. Šele naučiti se moramo, da čutimo sami sebe kot JAZ, kot JAZ se moramo najti in naše duševno življenje bo vedno bolj bogato s sprejemanjem tistega, kar postane naše zaradi tega JAZa. Pri približevanju smrti je to duševno življenje najbolj bogato, najbolj zrelo; zato si lahko zastavimo veliko vprašanje: kaj pa je z našim duševnim življenjem potem, ko telo odpade? Ali je lastnost posebno našega fizičnega in našega duševnega življenja, da to, kar življenjskih izkušenj nosimo v duši, življenjskega znanja, postane vedno bolj pomembno, čimbolj se bližamo smrti; da pa tudi, čimbolj se bližamo smrti, določene lastnosti vedno bolj in bolj izgubljamo in se pojavijo druge, ki so čisto individualno različne? V mladosti zbiramo znanje, gremo skozi življenjske izkušnje, gojimo upanja, ki jih običajno lahko uporabimo šele pozneje. Čimbolj se bližamo starosti, tembolj začnemo ljubiti življenjske modrosti. Ljubezen do modrosti ni egoistična, saj postaja ta ljubezen vedno večja, čimbolj se bližamo smrti; raste v meri, kot se manjšajo izgledi, da bi od naše modrosti kaj imeli. Vedno bolj ljubimo to vsebino duše. S tem, ko zna človek doumeti, da je naslednje življenje odvisno od pridobivanja modrosti v tem življenju, zna postati duhovna znanost tako najprej celo skušnjava. Na ta način se zna iz duhovne znanosti oblikovati dobršen del egoizma, ki sega preko tega življenja, in v tem je neka nevarnost. Tako se lahko zgodi, da v duši neupravičeno razumljena duhovna znanost lahko postane skušnjava; to je draž duhovne znanosti. Utemeljena je v njeni biti. Lahko opazujemo, da se ljubezen do življenjskih modrosti pojavi tako, kot se pojavi cvetenje rastline, ko je ta za to zrela. Lahko torej opazujemo, da se rodi ljubezen do nečesa, kar je v nas samih. Človek je večkrat v preizkušnji, da impulz ljubezni do nečesa, kar je v nas samih, preseže v višjem smislu. Pri mistikih, na primer, srečamo stremljenje, da nagon samoljubja razvijejo v duhu ljubezni do modrosti in pustijo, da ta zasije v lepi luči. S poglabljanjem v lastno duševno življenje, skušajo čutiti v sebi Božjo iskro. Pravzaprav pa oblikuje človek kot življenjsko modrost samo kal k svojemu naslednjemu življenju. Tako je kot s semenom, potem, ko je šla rastlina skozi leto. Tako kot ob koncu ostane seme, tako ostane življenjska modrost; človek gre skozi vrata smrti, in tisto, kar tu zori kot duhovno jedro, je seme za naslednje življenje. Človek to čuti, lahko postane mistik in smatra to, kar je samo seme za naslednje življenje, za Božjo iskro, kot nekaj absolutnega. To sedaj interpretira tako, ker mu je nerodno, da bi si priznal, da je to duhovno seme le on sam. Mojster Eckhart, Johannes Tauler ga nagovarjata kot Boga v nas samih, ker o reinkarnaciji nič ne vesta. Če pa dojamemo zakon o reinkarnaciji, prepoznamo pomen ljubezni v svetu, tako v posamezniku, kot v celoti. Kot karmo razumemo tisto, kar je v enem življenju razlog in ima svoje posledice v naslednjem življenju. V duhu razloga in posledic pa mi, kot ljudje, o ljubezni ne moremo prav govoriti, ne v smislu nekega dejanja iz ljubezni in o izravnavi za to. Tu gre za neko dejanje in o izravnavi za to, kar pa nima nič opraviti z ljubeznijo: dela ljubezni so taka dela, ki najprej ne iščejo izravnave v naslednjem življenju.

Zamislimo si za primer, da delamo in zato zaslužimo. Stvar pa je lahko tudi drugačna, namreč taka, da delamo, to pa nas sploh ne veseli, ker ne delamo za plačo, temveč zato, da bi odplačali dolgove. Predstavljamo si lahko, da je človek tisto, kar z delom zasluži, že porabil. Ljubše bi mu bilo, če ne bi imel dolgov, tako pa mora delati, da bi odplačal svoje dolgove. Ta primer bomo sedaj prenesli na naše splošno človeško delovanje: vse, kar delamo iz ljubezni, se kaže kot tako, da s tem odplačujemo dolgove. Okultno gledano, ne prinaša to, kar se naredi iz ljubezni, nobenega zaslužka, temveč je nadomestilo za že porabljeno dobro. Edina dejanja, od katerih v bodočnosti nimamo nič, so tista, ki jih delamo iz prave, resnične ljubezni. Lahko bi se prestrašili nad to resnico. K sreči ljudje v svoji zgornji zavesti o tem nič ne vedo. V svoji podzavesti pa to vsi ljudje vedo, zato tako neradi opravljajo dela ljubezni. To pa je razlog zato, da je v svetu tako malo ljubezni. Ljudje instinktivno čutijo, da za svoj JAZ od del ljubezni za bodočnost nimajo nič. Neka duša mora biti v svojem razvoju že zelo napredna, če so ji všeč dela ljubezni, od katerih sama nič nima. Impulz za to v človeštvu ni močan; iz okultizma pa lahko pridobimo močne impulze tudi za dela ljubezni.

Od del ljubezni nimamo nič za naš egoizem, zato pa ima svet od njih tem več. Okultizem pravi: za svet je ljubezen tisto, kar je Sonce za zunanje življenje. Če bi ljubezen iz sveta izginila, nobena duša ne bi mogla več uspevati. Ljubezen je moralno Sonce sveta. Ali ne bi bilo absurdno za človeka, ki se veseli tega, ki se zanima za to, kako na travniku rastejo cvetice, da bi želel, da Sonce iz sveta izgine? To pomeni, preneseno v moralnost: Interes moramo imeti za to, da se zdrav razvoj v zadevah  človeštva prežame z ljubeznijo. Modro je, če smo preko Zemlje razsuli toliko ljubezni kot le mogoče. Edino modro je, če ljubezen na Zemlji podpiramo.

Kaj nam daje duhovna znanost? Spoznamo dejstva iz evolucije Zemlje, slišimo o duhu Zemlje, o njeni površini in spremembah, o nastajanju človeškega telesa in tako naprej; točno spoznamo to, kar živi in tke v razvoju. Kaj pomeni to? Kaj pa pomeni, če ljudje nočejo vedeti nič o duhovni znanosti? Če nimajo interesa za to, kar je tu. Saj kdor Saturna ne pozna, kdor noče spoznati bitja starega Sonca in stare Lune, tudi Zemlje ne pozna. Nezainteresiranost je ekstremen egoizem, če ljudje nimajo interesa za svet. Biti zainteresiran za vse kar je, je človeška dolžnost! Želimo si ga torej in ljubimo Sonce z njegovimi stvarniškimi močmi, z njegovo ljubeznijo za razvoj Zemlje in človeških duš! Ta interes za razvoj Zemlje, to naj bo duhovna setev za ljubezen v svetu. Duhovna znanost brez ljubezni, bi bila nevarnost za človeštvo. Mi pa naj ne bi pridigali o ljubezni. Ona, ta ljubezen, mora in bo prišla v svet tako, da širimo spoznanje resničnih duhovnih dejstev. Duhovna znanost in resnična dela ljubezni morajo postati eno.

Ljubezen, čutna, je začetek za ustvarjalno, tisto kar nastaja. Brez čutne ljubezni, na svetu ne bi bilo nič čutnega več; brez duhovne ljubezni ne nastane v razvoju nič duhovnega. Če vadimo ljubezen, negujemo ljubezen, se razlivajo v svet sile nastajanja, stvarniške sile. Ali naj to utemeljimo z razumom? Stvarniške moči so se vendar morale razlivati v svet tudi pred nami in našim razumom. Kot egoisti, bodočnosti stvarniške sile seveda lahko odtegnemo; toda dela ljubezni in stvarniške sile preteklosti, teh ne moremo izbrisati. Saj delom ljubezni preteklosti dolgujemo svoje biti. Kakor močni smo zaradi tega, tako močno smo tudi dolžniki preteklosti, in kolikor ljubezni le zmoremo, je plačilo dolgov za naše biti. Odtod bomo razumeli dejanja višje razvitega človeka; saj ima visoko razvit človek do preteklosti več dolgov. Modro je, da plačujemo svoje dolgove z deli ljubezni. Impulz ljubezni raste z višjim razvojem človeka; modrost sama za to ni dovolj. Pomen ljubezni v delovanju sveta si takole postavimo pred svojo dušo: ljubezen je tisto, kar nas vedno usmerja na dolgove ljubezni preteklosti. Ker pa od plačevanja dolgov za bodočnost nimamo nič, nimamo tudi sami nič od naših del ljubezni. Naša dela ljubezni moramo pustiti v svetu; tam pa so zapisana v duhovno dogajanje sveta. Mi ne bomo napredovali zaradi naših del ljubezni, – le zaradi drugih del bomo napredovali – toda svet  bo zaradi naših del ljubezni bolj bogat. Saj je ljubezen tisto, kar je v svetu stvarniško.

Razen ljubezni imamo v svetu še dve drugi sili. Kako lahko te primerjamo z ljubeznijo? Ena sila je moč, druga je modrost. Pri moči lahko govorimo o  bolj slabi moči, močnejši moči in o vsemogočni moči; prav tako pri modrosti, – tudi tam imamo stopnjevanje do vsemodrosti. Na enak način ljubezni ni mogoče stopnjevati. Kaj bi bila vseljubezen, ljubezen do vseh bitij? Pri ljubezni ne moremo tako govoriti o stopnjevanju kot o stopnjevanju znanja ali moči do vsevednosti ali vsemogočnosti. S takim stopnjevanjem postane naše lastno bitje bolj popolno. Temu pa ni tako, če ljubimo nekaj bitij ali več bitij; na ta način nima to nič skupnega z izpopolnjevanjem našega bitja. Ljubezen do vsega, kar živi, se ne da primerjati z vsemogočnostjo; pojmi velikosti, stopnjevanja, se pri ljubezni ne morejo uporabiti. Ali božanskemu bitju, ki živi in tke skozi svet,  lahko dodamo predikat vsemogočnosti? Čustveni predsodki morajo pri tem molčati: če bi bil Bog vsemogočen, bi delal vse, kar se dogaja; človeška svoboda pa tedaj ne bi bila mogoča. Vsemogočnost Boga bi človeško svobodo izključila! Če je človek lahko svoboden, vsemogočnosti Boga ni.

Ali je Božje vsevedno? Ker je stremljenje k podobnosti Božjemu najvišji cilj človeka, bi morala biti vsemodrost cilj našega stremljenja. Ali je vsemodrost najvišje dobro? Če je vsemodrost najvišje dobro, potem bi se moral v vsakem trenutku odpreti neznanski prepad med človekom in Bogom, ki je vsemoder. Človek bi se moral v vsakem trenutku zavedati, da ima Bog najvišje dobro, vsemodrost za sebe in jo je človeku odrekel.- Najobsežnejša lastnost Boga ni vsemoč in ne vsemodrost, temveč ljubezen, tista lastnost, pri kateri nobeno stopnjevanje ni več mogoče. Bog je poln ljubezni, je čista ljubezen, je tako rekoč rojen iz substance ljubezni. Bog je čista, prečiščena ljubezen, ne najvišja modrost, ne najvišja moč. Bog je obdržal ljubezen, – moč in modrost je delil z Luciferjem in Ahrimanom. Modrost je delil z Luciferjem in z Ahrimanom moč, da bi bil človek svoboden; da bi človek pod vplivom modrosti lahko napredoval.

Če skušamo vse, kar je stvarniško, utemeljiti, pridemo na ljubezen; razlog vsega živega, je ljubezen. Drug impulz znotraj razvoja je, ki vodi do tega, da bitja postajajo vedno bolj modra in vedno močnejša. Izpopolnjevanje se doseže z modrostjo in močjo. Kako se razvoj modrosti in moči menja, to vidimo na nastajanju človeštva: imamo nenehen razvoj, potem Kristusov impulz, ki je enkrat prišel v človeštvo z misterijem na Golgoti. Ljubezen torej ni prišla v svet po koščkih, temveč teče ljubezen v človeštvo kot Božji dar; kot nekaj dokončanega, teče ljubezen v človeštvo; človek pa impulz lahko korak za korakom sprejema. Enkraten impulz je božanski impulz ljubezni, tako, kot ga mi kot zemeljski impulz potrebujemo.

Resnična ljubezen ni sposobna zmanjševanja ali povečevanja; ljubezen je nekaj, kar ima neko čisto drugačno nrav kot modrost in moč. Ljubezen ne prebuja nobenih upov kar se bodočnosti tiče, ljubezen je odplačilo za preteklost. Tako se postavlja v razvoj sveta tudi misterij iz Golgote. Ali je bil Bog človeštvu kaj dolžan?

Z vplivom Luciferja je prišel v človeštvo določen element, z njim v zvezi mu je moralo biti odvzeto nekaj od tega, kar je bilo tu prej. To, kar je prišlo novega, pa je vodilo v padajočo linijo. Misterij na Golgoti mu je prinesel naproti možnost odplačila vseh dolgov. Impulz Golgote ni prišel, da bi odvzel naše grehe, ki jih v razvoju naredimo, temveč je prišel zato, da dobi protiutež tisto, kar je prišlo v človeštvo z Luciferjem.

Vzemimo, da nekdo ne ve nič o imenu Kristusa Jezusa, nič o tem, kar nam je sporočeno v evangelijih – da pa pozna radikalno razliko med karakterjem modrosti in moči in karakterjem ljubezni. Tak človek je kristjan v prav krščanskem smislu, četudi o misteriju na Golgoti nič ne ve. Kdor ljubezen tako pozna, da ve, ljubezen je tu, da bi plačali dolgove in ne prinaša prednosti za prihodnost, je kristjan. Doumeti naravo ljubezni, pomeni biti kristjan!

Če k temu ne vzame tudi impulza ljubezni, Kristusovega impulza, postane človek z le teozofijo, »karmo« in »reinkarnacijo« lahko velik egoist; šele tedaj namreč doseže to, s čemer premosti egoizem teozofije. Človek doseže izravnavo z razumevanjem Kristusovega impulza. Ker človeštvo teozofijo potrebuje, se ta danes človeštvu daje; toda velika nevarnost je v tem, da ostaja – če se neguje samo teozofija, brez Kristusovega impulza, impulza ljubezni in ljudje s teozofijo egoizem v sebi samo povečajo, ga negujejo celo preko meje smrti. – Mi iz tega ne smemo sklepati, da se s teozofijo ne smemo ukvarjati, temveč se moramo naučiti uvideti, da sodi k teozofiji tudi razumevanje substance ljubezni.

Kaj pravzaprav se je dogodilo pri misteriju na Golgoti? Mi vemo, da je bil Jezus iz Nazareta rojen, da se je razvijal tako, kot o tem poročajo evangeliji, da se je v tridesetem letu dogodil krst na Jordanu, da je potem Kristus živel tri leta v telesu Jezusa iz Nazareta in je šel skozi misterij na Golgoti. Mnogi pa sedaj mislijo, da morajo misterij iz Golgote prikazati tako človeško kot mogoče; mislijo, da je bilo to dejanje, ki ga je treba zapisati znotraj dogajanja na Zemlji, da je zemeljsko dejanje. Temu pa ni tako. Šele gledano s strani višjih svetov se misterij na Golgoti, tak, kot je bil na Zemlji uresničen, lahko prav vidi.

Spet si predstavljajmo začetek razvoja Zemlje in človeka. Takrat je imel človek določene duhovne sile, potem je prišel do njega Lucifer. S tem stojimo na točki, kjer lahko rečemo: da se človek lahko osvobodi, oddajo oni, naprednejši Bogovi, svojo vsemoč Luciferju. Toda človek se je potopil v materijo, od naprednih Bogov je zdrsnil bolj globoko, kot je bil namen, bolj daleč navzdol kot je bilo to hoteno. Kako napredni Bogovi človeka lahko spet potegnejo navzgor k sebi? Da bi to razumeli, moramo pogledati na kolegij Bogov, ne na Zemljo. Kristus izvrši dejanje za Bogove, da bi človeka privedel Bogovom nazaj. Delo Luciferja je torej delo v nadčutnem svetu; dejanje Kristusa se dogodi v nadčutnem, toda tudi v čutnem svetu – človek tega dejanja ne more izvršiti. Dejanje Luciferja se je dogodilo v nadčutnem svetu. Dol na Zemljo pa je Kristus prišel, da  bi na Zemlji izvršil to dejanje in ljudje so gledalci tega dejanja. Misterij na Golgoti, pri katerem so ljudje gledalci, je dejanje Boga, je stvar Bogov. Vrata neba so odprta in sem notri sveti dejanje Bogov. Edino dejanje Zemlje je, ki je čisto nadčutno; zato ni čudno, če tisti, ki v nadčutno ne verjamejo, sploh ne verjamejo v Kristusovo dejanje. Dejanje Kristusa je Božje delo, dejanje, ki ga Bogovi opravijo za sebe; s tem dobi misterij na Golgoti svoj sij in svoj enkraten pomen in ljudje so povabljeni, da so priče tega dejanja. Zgodovinski dokaz se zato ne more najti, saj so ljudje videli od tega dejanja le zunanje; evangeliji pa so pisani iz  gledanja nadčutnega, in jih je zato lahko oporekati, če kdo za nadčutno nima smisla.

Dejstvo misterija na Golgoti spada iz nekega določenega zornega kota k najvišjim izkušnjam znotraj duhovnega sveta. Dejanje Luciferja se dogodi v nekem času, ko je bil človek še deležen nadčutnega sveta; Kristusovo dejanje se dogodi od sredine v materialnem življenju – je fizično-spiritualno dejanje. Dejanje Luciferja lahko razumemo, če svet raziščemo z modrostjo. Nobena modrost pa ne zadošča za to, da bi doumeli dejanje misterija na Golgoti. Vso modrost tega sveta bi lahko imeli, toda dejanje Kristusa bi nam bilo kljub temu nerazumljivo. Saj je za razumevanje misterija na Golgoti potrebna ljubezen. Šele, če ljubezen steče v modrost in spet obratno, bo misterij iz Golgote mogoče doumeti – potem šele, ko človek tja proti smrti razvije ljubezen v modrost. Z modrostjo združena ljubezen, to potrebujemo, ko gremo skozi vrata smrti, ker sicer umremo – brez modrosti, ki je združena z ljubeznijo. Zakaj jo potrebujemo? Filozofija je ljubezen do modrosti. Stara modrost ni bila filozofija, saj stara modrost ni rojena po ljubezni, temveč po razodetju. Filozofije Orienta nimamo, pač pa imamo modrost Orienta. Filozofija kot ljubezen do modrosti je prišla v svet s Kristusom; tam torej zaznamujemo pojav modrosti iz impulza ljubezni. S Kristusovim impulzom je prišel v svet. Impulz ljubezni moramo sedaj uporabiti pri modrosti sami.

Iz pramolitve človeštva: E.D.N. (Ex deo nascimur) »Rojen iz Boga«. se izraža v vzvišenih besedah stara modrost, do katere je prišel videc po razodetju. To je stara modrost. Kristus pa, ki je stopil iz duhovnih svetov, je modrost povezal z ljubeznijo; ta bo premagala egoizem, to je njen cilj. Toda to morajo iz svobode darovati bitja bitjem: zato se je era ljubezni začela obenem z ero egoizma. Izhodiščna točka kozmosa je ljubezen; iz nje je čisto sam po sebi zrasel egoizem. Toda Kristusov impulz, impulz ljubezni, bo sčasoma tisto, kar ločuje, kar je prišlo v svet, premagal in človek postane lahko korak za korakom deležen te moči ljubezni.

V pravzaprav monumentalnih  besedah čutimo, kako se  v srce ljudi zliva ljubezen s Kristusovimi besedami: «Kjer sta dva skupaj v mojem imenu, sem sredi med njima«. Tako zveni stari izrek rožnih križarjev v z modrostjo povezano ljubezen: I.C.M. (In Christo morimur) »V Kristusa umremo«.

Po Jehovi je bil človek v naprej določen za skupinsko duševnost, za postopno prežemanje z ljubeznijo po krvnem sorodstvu; kot osebnost živi po Luciferju. Prvotno torej, smo imeli povezavo človeka, potem ločenost po Luciferičnem principu, ki podpira samoljubje in samostojnost človeka. S samoljubjem je prišlo v svet zlo. To se je moralo zgoditi, ker dobrega ni bilo mogoče zajeti brez zla. To daje z zmagami človeka nad samim seboj možnost za razvoj ljubezni. Kristus je prinesel človeku, ki se je potapoljal v egoizmu, impulz k samopremagovanju in moč, da s tem zlo premaga. In sedaj bodo zaradi Kristusovih dejanj privedeni skupaj tisti, ki so bili zaradi samoljubja ločeni. Resnične bodo tako v najglobljem smislu Kristusove besede, ko govori o delih ljubezni s tem, ko nam pravi:«Kar ste naredili najmanjšemu, to ste naredili meni!«. Nazaj na zemeljski svet privedeno je tisto Božje dejanje ljubezni; postopoma bo prežemalo razvoj človeštva in ga kljub odmirajočim fizičnim silam na novo oživilo v duhu, – ker se ni dogodilo iz egoizma, temveč samo iz duha ljubezni: P.S.S.R. (Per spiritum sanctum reviviscimus) »Po svetem duhu bomo ponovno vstali«.

Bodočnost človeštva pa bo obstajala še iz  nečesa drugega kot iz ljubezni. Cilj, h kateremu bo najbolj stremel, bo za zemeljskega človeka duhovna izpopolnitev. To sem opisal na začetku misterijske pesnitve «Preverjanje duše«. Toda nihče, ki dela ljubezni razume, ne bo v lastnem stremljenju po izpopolnitvi videl nekaj, za kar bi lahko še rekel: to stremljenje je nesebično. Izpopolnitev je nekaj, s čemer hočemo naše bitje, našo osebnost, krepiti in podpirati. Našo vrednost za svet pa moramo videti edino v delih ljubezni, ne v delih izpopolnjevanja samega sebe. Kar se tega tiče, se ne smemo varati. Če nekdo stremi po tem, da sledi Kristusu na poti ljubezni do modrosti, velja od te modrosti, ki jo postavi v službo svetu, samo toliko, kolikor jo prežame z ljubeznijo.

Modrost, ki je potopljena v ljubezen, ki svet obenem podpira in ga vodi h Kristusu, ta ljubezen do modrosti izključuje laž. Laž je nasprotje dejstev in kdor se ljubezni preda znotraj dejstev, ta laži ne pozna. Poreklo laži je brez izjeme egoizem. Če smo po ljubezni našli pot do modrosti, smo se do tega prebili z vse večjo močjo premagovanja, z nesebično ljubeznijo tudi do modrosti. Tako postane človek svobodna osebnost. Zlo je bilo podzemlje, v katerega je luč ljubezni lahko svetila; luč pa je naredila prepoznaven tudi smisel zla v svetu. Luč je postala prepoznavna zaradi teme.

Samo svoboden človek lahko postane pravi kristjan.