MAKROKOZMIČNI IN MIKROKOZMIČNI OGENJ

PODUHOVLJENI VELIKOČNI ZVONOVI

Dr. Rudolf Steiner, Köln, 10.04.1909

Inspiriran duh novejšega časa, Goethe, je na pretresljiv način znal opisati mogočnost in moč velikonočnih zvonov. Goethe namreč postavi pred nas Fausta, reprezentanta umirajočega človeštva, Fausta kot je prišel na rob zemeljskega bivanja, pokaže pa nam tudi, kako zmorejo velikonočni zvoki, kako zmore svetloba velikonočnega praznika premagati tudi v srcu tega, iskalca smrti misel na smrt, impulz smrti.

Tako kot je postavil pred nas ta notranji impulz velikonočnih zvokov Goethe, tako je šel ta impulz skozi ves razvoj človeštva. In, če bo človek, v ne tako oddaljeni prihodnosti, v ponovnem spiritualnem poglabljanju razumel, kako naj bi prazniki povezali našo dušo z vsem, kar živi in deluje v velikem vesolju, bo v teh dneh začetka pomladi na nov način čutil, kako se duša razširi, da bi lahko doumela, kako nas lahko viri duhovnega življenja osvobodijo iz materialnega življenja, iz ozkosti bivanja, ki je vezano na snovi.

Prav v velikonočnem času se bo človeška duša najmočneje naučila čutiti, kaj lahko zlije v dušo neomajno prepričanje, da biva v najgloblji notranjosti človeka vir večnega, Božjega BITI, izvir, ki nas sili iz ozkosti, ki nam, brez da se izgubimo, dovoli biti eno z virom univerzalnega BITI in v katerem pridemo kadarkoli v vstajenje, če se z razsvetljenjem le zmoremo dvigniti do njegovega spoznanja. Kar je srž velikonočnega praznika ni nič drugega in nič manj kot zunanji znak najglobljega, kar je človeštvo zmoglo doživeti kot zunanji znak najglobljega krščanskega misterija. In tako se počutimo ob današnjem velikonočnem prazniku, kot da bi stal v zunanjem prazniku, v zunanjih znakih praznika, simbol tistega, kar so ljudje ob začetku razvoja Zemlje lahko našli in kar so vedeli samo v globinah svetih misterijev. Povsod, kjer so narodi na Zemlji to, kar imenujemo velikonočni praznik praznovali – in pri starih narodih so ga praznovali v najširših krogih – vidimo, kako zacveti iz svetih misterijev. Povsod pa izzove slutnjo in prepričanje, da življenje v duhu zmore premagati smrt v materiji. Karkoli že je človeški duši vlivalo to prepričanje, je moralo biti v starih časih razglašeno in globin svetih misterijev.

Ravno v tem pa vendar je razvoj človeštva, da vedno več in več tistega, kar je  skrivnost svetih mest, prodira sedaj ven, da modrost svetih misterijev prodira ven v vse človeštvo, da postaja splošna dobrina človeštva. In tako naj bo današnji in jutrišnji praznik glede na tako, kako ga razumemo, posvečen poskusu prikaza, kako si je ta slutnja, to čutenje, to prepričanje v času razvoja človeštva vedno bolj utiralo pot in prodira iz prastarega spoznanja v vedno širše kroge. Danes bomo pogledali nazaj v preteklost, da bi jutri lahko opisali to, kar čuti do tega praznika sedanjost.

Ker je Velika noč praznik vstajenja človeškega duha, se moramo, da bi lahko prodrli do modrosti, ki na določen način zmore voditi do najvišjih višin obravnavanja s stališča duhovne znanosti, danes v notranjosti zbrati za resno obravnavanje.

Naš krščanski velikonočni praznik je sploh le ena od oblik človeškega velikonočnega praznika. To, kar so imeli modreci človeštvu povedati iz najmočnejših, najglobljih prepričanj, iz najglobljih temeljev modrosti o tem, da življenje smrt premaga, je bilo skrivnostno strnjeno v simbole velikonočnega praznika. Pri njih bomo povsod našli elemente, da si pridobimo razumevanje za velikonočni praznik, za praznik vstajenja duha. Lepa, globoka orientalska legenda pripoveduje tole:

Veliki učitelj Orienta Shakyamuni, Buda, je osrečil pokrajine Orienta s svojo globoko modrostjo. Črpal jo je iz praizvirov duhovnega BITI, zato je pregrela srca ljudi z najglobljo blaženostjo. Kar je kot globoka blaženost prevevalo srca ljudi v časih, ko je človek še lahko gledal božanski svet, v prastaro modrost o božansko–duhovnih svetovih, je Shakyamuni ohranil za človeštvo do poznejših časov. Imel je velikega učenca in medtem, ko ostali učenci obsežne modrosti, ki jo je Buda učil, več ali manj niso razumeli, jo je Kashyapa – tako je bilo učencu ime – razumel. Bil je eden najgloblje posvečenih v ta nauk, eden najpomembnejših naslednikov Bude. Legenda pripoveduje: Ko se je Kashyapa približal smrti – in glede na svojo zrelost lahko vstopi v Nirvano – je šel  do strme gore in se skril v votlino. V tej votlini je po smrti ostalo njegovo telo brez da bi razpadlo. Za to skrivnost in kje telo počiva, so vedeli samo posvečeni, saj je telo velikega posvečenca Kashyapa počivalo na skrivnem mestu. Buda pa je napovedal, da bo prišel velik naslednik, Maitreya – Buda, spet velik učitelj človeštva in on naj bi, ko bo prišel do vrhunca tistega BITI, ki naj bi ga v času življenja dosegel, obiskal Kashyapovo votlino, naj bi se s svojo desno roko dotaknil posvečenčevega nerazpadlega trupla in iz neba naj bi pritekel navzdol čudovit ogenj, v tem ognju pa naj bi se nerazpadlo telo velikega posvečenca Kashyape dvignilo iz zemeljskega BITI v duhovni BITI.

Tako, morda malo nerazumljivo za zahodni svet, pripoveduje velika legenda Orienta. Tudi ta pripoveduje o vstajenju, o odmaknenju iz zemeljskega bivanja, o premagovanju smrti, ki se ga doseže, tako, da zemeljske sile razkroja nad izčiščenim telesom Kashyape nimajo moči in da ga, če pride veliki posvečenec in se ga dotakne z roko, čudovit ogenj dvigne tja gor v nebeške sfere. In prav pri tem, v čemer se ta legenda Orienta razlikuje od tega kar poznamo kot vsebino zahodnega, krščanskega poročila o veliki noči mi, leži možnost, prodreti do globljega razumevanja velikonočnega praznika. V taki legendi je skrita pramodrost, ki se ji lahko približamo le korak za korakom. In tako bi se lahko  vprašali: zakaj pa čez tri dni tudi tam ne postane Kashyapa zmagovalec nad smrtjo, tako kot odrešenik, tako kot nam je rečeno v krščanskem poročilu o veliki noči? Zakaj telo modreca iz Orienta, ki ne more razpasti, dolgo časa čaka, vse dokler ga čudovit ogenj ne odmakne v nebeške višave?

Globine, ki leži v takih stvareh se danes lahko le dotaknemo. Šele korak za korakom bomo prišli do slutnje o modrosti, ki pride do izraza v tako globokih legendah. Prav pri takih prazničnih časih moramo z našimi čustvi najprej plahi in polni spoštovanja počakati, se šele korak za korakom naučiti pogledati skozi taka praznovanja praznikov navzgor, k višavam modrosti. Ne skušajmo takoj z našim treznim razumom zajeti, kar leži v takih legendah. Do pravega razumevanja bomo prišli šele, če se tem resnicam približamo tako, da naredimo, preden se velikim resnicam približamo, naša občutenja in čustva primerna in zrela za to, da bi nato z našimi čustvi v polnem ognju in s polno toploto velike resnice lahko zajeli.

Za današnje človeštvo stojita kot mogočni luči na horizontu duha dve resnici, dva notranje tesno sorodna simbola. Za razvijajoče se, v duhovnosti stremeče človeštvo na današnji stopnji razvoja sta to dve pomembni orientacijski točki.

Kot prvi simbol se pojavi Mojzesov goreči trnov grm, kot drugi pa ogenj, ki se pojavi na Sinaju ob blisku in gromu, po katerem prejme Mojzes oznanjenje: «Jaz sem ki sem«.

Kdo je duhovno bitje, ki se je takrat Mojzesu razodelo, ki govori v obeh znamenjih?

Kdor razume sporočilo krščanstva v duhovnem smislu, razume tudi besede, ki naznanjajo, kdo je bitje, ki se prikaže Mojzesu v trnovem grmu in nato na Sinaju ob blisku in gromu in postavi pred njegovo dušo Deset Zapovedi. Pisec Janezovega evangelija sam nam pravi, da je Mojzes prej naznanjal Jezusa Kristusa in evangelist ga pusti, da pokaže prav na tista mesta, kjer se v gorečem trnovem grmu in pozneje v ognju na Sinaju najavlja moč, ki so jo pozneje imenovali Kristus. Nobeno drugo božanstvo naj ne bi bilo predstavljeno kot Kristus v tistem, ki pravi Mojzesu o sebi: «Jaz sem ki sem.«

Tisti Bog, ki se pozneje prikaže v človeškem telesu, ki je pred človeštvo postavil misterij na Golgoti, deluje nevidno, najavlja pa se v naprej v elementu ognja narave, v ognju gorečega trnovega grma in v ognju bliska na Sinaju. In kdor le razume oznanjenje Stare zaveze, kdor le razume Novo zavezo ve, da je Bog, ki ga Mojzes najavlja, Kristus, ki naj bi hodil med ljudmi. Tako se najavlja Bog, ki naj bi ljudem prinesel odrešitev, na način, kot ga ne moremo videti v človeški postavi. Najavlja se v ognjenem elementu narave; v tem namreč, v tem elementu, živi Kristus. To,. Kar je njegova Božanska Bit, se najavlja v najrazličnejših oblikah. Isto bitje, ki se vidno potem pojavi z dogodkom v Palestini, deluje skozi ves stari vek.

Tako gledamo nazaj na Staro zavezo in se sprašujemo: Koga v resnici časti stari hebrejski narod; kdo je Bog starega hebrejskega naroda? – Svečeniki hebrejskih misterijev so vedeli: častili so Kristusa; Kristusa so videli v tistem, ki je izrekel besede: «Reci mojemu narodu: Jaz sem, ki sem.« – Toda, tudi če to, da se je v času našega človeškega cikla Bog najavil v ognju, ne bi bilo znano dejstvo, bi bilo za tistega, ki gleda v globoke skrivnosti narave, dovolj merodajno, da bi prepoznal, da je božanstvo gorečega trnovega grma in božanstvo, ki se je najavilo na Sinaju, isto. Prihaja navzdol iz duhovnih višin, da bi šlo skozi misterij na Golgoti s spustom v človeško telo. Obstaja namreč skrivnostna povezanost med ognjem, ki ga zunaj razvnamejo elementi narave in tistim, kar pulzira kot toplota skozi našo kri. V naši duhovni znanosti smo že pogosto poudarili, da je človek mikrokozmos, ki stoji nasproti velikemu svetu, makrokozmosu. Če gledamo na pravi način, mora torej tisto, kar so v človeku notranja dogajanja, ustrezati zunanjim, velikim dogajanjem univerzuma. Biti moramo v stanju, da k vsakemu notranjemu dogajanju najdemo ustrezno zunanje dogajanje. Če hočemo pomen tega razumeti, moramo stopiti v globine duhovne znanosti. Tu se dotaknemo roba globoke skrivnosti, velike resnice, tiste resnice, ki daje odgovor na vprašanje: Kaj je tisto v velikem svetu zunaj, kar ustreza skrivnosti nastanka človeške misli v nas?

Človek je edino, zares razmišljajoče bitje na naši Zemlji. S svojimi mislimi doživi človek svet, ki ga vodi preko meja te Zemlje. V obliki, kot se v ljudeh vnemajo misli, ne zazna misli nobeno drugo zemeljsko bitje. Kaj vnema misli v nas, kaj se v nas dogaja, če nas preblisne najpreprostejša ali najbolj vzvišena misel? – Če dovolimo, da potujejo misli skozi našo dušo, delujeta v nas skupaj dve stvari: naše astralno telo in naš JAZ. Fizični izraz za naš JAZ je kri; fizični izraz za naše astralno telo je naš sistem živčevja, to,  kar imenujemo življenje v našem sistemu živčevja. In nikoli ne bi misli preblisnile naše duše, če ne bi bilo vzajemnega delovanja med JAZom in astralnim telesom, ki najde svoj izraz v součinkovanju med krvjo in sistemom živčevja. Bodoči človeški znanosti se bo zdelo čudno, če današnja znanost išče nastanek misli le v sistemu živčevja.  Izvor misli ni le v živcih. Proces, ki omogoči nastajanje misli, moramo videti le v živi soigri med krvjo in sistemom živčevja.

Če naša kri, naš notranji ogenj in naš sistem živčevja, naš notranji zrak, delujeta na tak način skupaj, misel preblisne dušo. In nastanek misli v notranjosti duše, ustreza valovanju groma v kozmosu. Če se vname ogenj bliska v masah zraka, če prideta v soigro ogenj in zrak in povzročita grom, je to v velikem svetu enako makrokozmično dogajanje; temu ustreza proces, ko se ogenj krvi in igra sistema živčevja sprožita v notranjem gromu, ki pa seveda zazveni v mislih, blago, mirno in nezaznavno za zunanji svet. Kar je blisk v oblakih, je za nas toplota naše krvi, zrak zunaj z vsem, kar elementov vsebuje v univerzumu, ustreza temu, kar preveva naš sistem živčevja. In tako kot povzroča blisk v igri z elementi grom, tako ustvarja igra krvi in živcev misel, ki preblisne dušo. Gledamo ven, v svet, ki nas obdaja: vidimo, kako se sproži blisk v zračnih tvorbah in slišimo valovanje groma. Nato pogledamo v svojo dušo in čutimo notranjo toploto, ki pulzira v naši krvi, čutimo življenje, ki preveva naš sistem živčevja – čutimo, kako se misel vnema v nas in rečemo: oboje je eno.

Resnično in zares je tako! V nas mislimo mi, če pa na nebu valovi grom, pri tem ne gre le za fizično-materialni pojav. To je le za materialistično mitologijo. Za tistega pa, ki vidi v materialnem tkati in valovati duhovna bitja, je, kadar gleda človek navzgor in vidi blisk in sliši grom, resnica in resničnost ta, da si pravi: sedaj v ognju razmišlja Bog tako, kot se nam mora razodeti. To je nevidni Bog, ki preveva univerzum, ki ima svojo toploto v blisku svoje živce v zraku in svoje misli v valovanju groma. On je govoril Mojzesu v gorečem trnovem grmu in na Sinaju v ognju bliska.

Isti elementi ogenj in zrak, ki so v makrokozmosu, so v človeku, v mikrokozmosu v krvi in živcih. Tako kot v makrokozmosu blisk in grom, so v človeku misli. In Bog, ki ga je Mojzes videl in slišal v gorečem trnovem grmu, ki mu je govoril v ognju bliska na Sinaju, se pojavi kot Kristus v krvi Jezusa iz Nazareta. V človeškem telesu Jezusa iz Nazareta se pojavi Kristus, ki se spusti navzdol, v človeško obliko. S tem, ko razmišlja kot človek v človeškem telesu, deluje kot veliki zgled razvoja človeštva v bodočnost.

Tako se srečata oba pola razvoja človeštva: makrokozmični Bog na Sinaju, ki se oznanja v gromu in ognju iz bliska in isti Bog mikrokozmično, utelešen v človeku iz Palestine.

Vzvišeni misteriji človeštva so vzeti iz najgloblje modrosti. Niso spesnjene legende, temveč globoka resnica. Toda, tako globoka resnica so, da potrebujemo vsa sredstva duhovne znanosti, da bi skrivnosti, ki to resnico obdajajo, odstrli. – In kakšen impulz je sprejelo človeštvo s tem najvišjim zgledom, z bitjem, ki se je spustilo navzdol in se je povezalo z mikrokozmičnimi elementi v človeškem telesu, z bitjem Kristus?

Poglejmo še enkrat nazaj na oznanjanja starih narodov. Vsi stari narodi, tja do sive preteklosti poatlantskega časa, so dobro vedeli, kako poteka človeški razvoj. Povsod v vseh misterijskih šolah so oznanjevali, kar danes spet oznanja duhovna znanost: da je človek iz štirih členov – fizičnega telesa, eterskega telesa, astralnega telesa in JAZa, in da se lahko dvigne na višje stopnje Biti, če s svojim JAZom sam preobrazi svoje astralno telo v duha samega – Manas-, svoje etersko telo v duha življenja – Buddhi – in če svoje fizično telo poduhovi v Atman ali duhovnega človeka. To, fizično telo, mora biti korak za korakom v vseh svojih členih prežeto z duhom. V našem življenju na Zemlji mora biti tako globoko prežeto z duhom, da je poduhovljeno tisto, kar je človeka naredilo za človeka, zlivanje božanskega odema vanj. In ker se poduhovljenje fizičnega telesa začne s poduhovljenjem dihanja, imenujejo preobraženo, poduhovljeno fizično telo: Atma ali Atman – dihanje. Oznanilo Stare zaveze pravi, da je dobil človek na začetku svojega bivanja na Zemlji dah življenja in vse prastare modrosti vidijo v dahu življenja tisto, kar mora človek korak za korakom poduhoviti. Vsi stari pogledi na svet vidijo veliki ideal h kateremu je treba stremeti, v Atmanu, v tem, kar dihanje tako prežame z Božjim, da je človek prežet s poduhovljenim zrakom, ki ga diha.

V človeku pa mora biti poduhovljeno še več. Če naj bi bilo vse njegovo fizično telo poduhovljeno, ne mora biti poduhovljeno le dihanje, temveč mora biti poduhovljeno tudi to, kar dihanje nenehno obnavlja, kri, izraz JAZa. Duhovni, spodbujajoč impulz mora zajeti kri. Misterije krvi – ognja, ki je zaprt v človeku – je k starim misterijem dodalo krščanstvo. Stari misteriji pravijo: Človek na Zemlji, tako kot živi v zemeljski postavi, se je spustil iz duhovnih višav v fizično zemeljsko telesnost. Človek je izgubil tisto, kar je njegova duhovna Bit. Odel se je s fizično telesnostjo. Toda nazaj v duhovnost mora, fizično ovojnico mora iz sebe spet odvreči, se mora dvigniti navzgor v duhovno bivanje.

Dokler človekov JAZ, ki ima svoj fizični izraz v krvi, ni bil prežet z impulzom, ki je bil na Zemlji, tako dolgo religije niso mogle učiti tega, kar imenujemo moč samoodrešitve človeškega JAZa. Tako nam opisujejo, kako so se velika duhovna bitja, veliki Avatari spustili navzdol in so se od časa do časa utelešali v človeških telesih, če ljudje potrebujejo pomoč. To so bitja ki se ne morajo spustiti navzdol v človeško telo zaradi svojega lastnega razvoja, saj so svoj razvoj na nivoju človeka dokončala v enem od prejšnjih ciklov svetov. Spustijo se navzdol, ker hočejo človeku pomagati. Tako stopi navzdol v zemeljsko bivanje od časa do časa, če ljudje potrebujejo pomoč, veliki Bog Vishnu. Eno od utelešenj Vishnu, Krishna, pove z jasno besedo o samem sebi, kaj je Bit Avatarja. V božanski pesnitvi v Bhagavad Giti izgovori sam kaj je. V njej imamo čudovite besede, ki jih je Krishna, v katerem živi Vishnu kot Avatar, povedal o sebi: »Jaz sem duh stvarjenja, njegov začetek, njegova sredina, njegov konec; jaz sem Sonce med zvezdami, med elementi ogenj, med vodami svetovno morje, med kačami sem večna kača. Jaz sem temelj svetov.«

Ne more se lepše, bolj veličastno oznaniti povsod delujočega božanstva, kot se je to zgodilo v teh besedah.

Božanstvo, ki ga Mojzes vidi v elementu ognja, ki ne le kot makrokozmično božanstvo preveva svet, lahko najdemo tudi v človekovi notranjosti. Zato živi bitje Krishna v vsem, kar nosi človeško podobo, kot veliki ideal, h kateremu se razvija iz svoje notranjosti človeška kal. In če, kot je k temu stremela modrost starega veka, lahko poduhovimo človeško dihanje z impulzom, ki ga sprejmemo vase iz misterija na Golgoti, imamo princip odrešenja s tem, kar živi v nas samih. Vsi Avatari so človeštvo odrešili z močjo od zgoraj, s tem, kar so sevali sem dol na Zemljo iz duhovnih višav. Avatar Kristus pa je človeštvo odrešil s tistim, kar je vzel iz moči človeštva samega. Pokazal nam je, kako lahko najdemo sile odrešenja, sile premagovanja materije z duhom, v nas samih.

Tako celo razsvetljenec kot Kashyapa ni mogel najti polnega odrešenja kljub temu, da je naredil s poduhovljenjem svojega dihanja, svoje telo nerazpadljivo. Nerazpadlo telo mora čakati v skrivnostni votlini tako dolgo, da pride ponj Maitreya-Buda. Šele potem, ko je JAZ fizično telo tako poduhovil, da steče Kristusov impulz v fizično telo, šele takrat ne potrebuje več čudovitega kozmičnega ognja, da bi prišlo do odrešitve, temveč  omogoči odrešenje ogenj, ki valovi v naši krvi, v naši lastni človeški notranjosti. Tako čudovito globoko legendo, kot to, ki pripoveduje o Kashyapi, lahko zato osvetlimo tudi v luči, ki seva iz misterija na Golgoti.

Svet je za nas najprej temen in poln ugank; mi pa ga lahko primerjamo s temno sobo, v kateri je veliko veličastnih predmetov, ki jih najprej ne moremo videti. Če pa prižgemo luč, se pokaže s svetlobo vsa veličastnost predmetov v sobi in vse, kar ti predmeti so. Tako je lahko tudi s človekom, ki stremi k modrosti. Stremi najprej v temi. V svetu gleda po preteklosti in po bodočnosti, vidi pa najprej lahko samo temo. Če pa se potem prižge luč, ki priteka iz Golgote, bo vse osvetljeno, do najbolj oddaljene preteklosti, do najbolj oddaljene bodočnosti. Saj je vse materialno rojeno iz duha in iz materije bo spet vstal duh. In izraziti to gotovost ob prazniku, ki se navezuje na enega od dogodkov v svetu kot je Velika noč, je smisel praznika, ki ga v teh dneh slavimo. In če si človeštvo predoči, do česa z duhovno znanostjo lahko prodre – da se duša, s tem, da prepozna skrivnosti bivanja lahko vživi v tako pomembne simbolične praznične čase kot je čas velikonočnih praznikov, v skrivnosti univerzuma – potem bo čutila nekaj tega, kaj pomeni: ne živeti le s svojim osebnim ozkim Biti, temveč z vsem tem, kar se lesketa v zvezdah, kar se blešči v Soncu, kar živi v univerzumu. Počutila se bo razširjena k univerzumu. In v tem vživljanju v univerzum bo postajala vedno bolj poduhovljena.

Priti od človeškega življenja z vstajenjem k univerzalnemu življenju, to so besede, ki z velikonočnimi zvonovi zvenijo v naše srce. In če jih slišimo, te duhovne velikonočne zvonove, bodo izginili vsi dvomi o duhovnem svetu. Razkrilo se nam bo prepričanje, da nam smrt v materiji ne more do živega. Če te duhovne velikonočne zvonove razumemo, bo življenje v duhu spet resničnost.