Tako velja: ne smemo misliti, da je to kar je tu slabo ali to kar je tu celo podcenjevati; pojave in stvari tu naj bi doumeli s čutečim razumom in jih preobrazili.
Preobrazili?
Da.
Naša naloga je, da to začasno, to umirajočo Zemljo, tako globoko, trpeče in strastno vtisnemo vase, da pride njeno bitje v nas »nevidno« v novo vstajenje.
Čebele nevidnega smo.
Rainer Maria Rilke
Zoološko ime čebele, ki prinaša med je »apis mellifera«. Apis pomeni čebela, mellifera pa pomeni prinašalka medu.
Izdaja: Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje AJDA, Vrzdenec 60, 1354 Horjul
ČEBELE ODRAŠČAJO
Satovje s svojimi celicami iz voska tvori zibelko za vso zalego, ki jo negujejo čebele. V svetu insektov je čebelja nega zalege nekaj izrednega.
Matica prilepi jajčece na tla satovja tako čvrsto, da sega v celico. Šele kot las tanek črviček, ki smukne iz jajčeca po treh dneh, leže na dno celice. Že kmalu dobi mala ličinka toliko hranilnega soka, da v njem plava. V tem obilju zraste v šestih dneh sprejemanja hrane tako, da se njena teža 500-krat poveča in se nekajkrat levi.
Proti koncu obdobja rasti postane celica tako tesna, da se začne črviček pretegovati. Celica se zapre in črviček se zaprede v kokon. Kot pri metamorfozi iz gosenice v metulja se razvije čebelji črviček v mlado čebelo. Ta proces preobrazbe traja 12 dni, občutno dalj kot faza rasti od jajčeca do bube (9 dni).
Po skupno 21 dneh začne čebela odpirati kokon in pokrov celice. Troti rabijo za svojo rast in zorenje 24 dni, matica pa le 16. Trot se razvije iz jajčeca, ki ostane neoplojeno, matica in čebele-delavke pa iz oplojenih jajčec. Raznolikosti se oblikujejo šele z različnimi pogoji vzreje: matico se vzgaja v viseči, okrogli celici, hrani pa s posebnim hranilnim sokom za matice. Delavke se razvijajo v ležeči, šesterokotni celici.
Čebelja družina uresničuje za kraljestvo insektov neverjetno skrb za nego zalege. Zalego vzreja v klimatizirani notranjosti čebelje družine. Tam vlada ne glede na zunanje pogoje temperatura 36 stopinj. Čebele-dojilje pripravljajo za zalego hrano, narejeno pretežno iz sokov žlez. Le najstarejšemu stadiju dodajajo nekaj “surove hrane” tako, da hranilnemu soku dodajo nekaj medu in cvetnega prahu. Te sposobnosti so presenetljive in kažejo na vzporedni razvoj čebele z višje razvitimi vretenčarji in sesalci.
Martin Dettli, agronom, čebelar in žurnalist iz Švice /Mellifera 1 2001
NOVA POT EKOLOŠKEGA ČEBELARJENJA
Od leta 1995 ima Demeter-zveza smernice, ki urejajo proizvodnjo medu Demeter kvalitete. Ne gre samo za odsotnost strupov v medu, vosku in propolisu, temveč predvsem za “čebelarjenje v skladu z naravo”. Orientira se po resničnih potrebah čebel in zagotavlja dolgo plodnost in vitalnost čebeljih družin. Čebele lahko gradijo svoje satovje kot naravno satovje in se razmnožujejo z nagonom roja. Zatiranje pršic varoe z organskimi kislinami namesto s kemično-sintetičnimi sredstvi je z ekološkega vidika samoumevno. Ne gre za to, da čebele letajo izključno na ekoloških površinah in prinašajo nektar iz njih. Odločilna je kultura čebel. Elementarne osnove t.i. “sodobnega” čebelarjenja, kot sistematično preprečevanje rojenja, oblikovanje prešilčkov, umetna vzreja matic in umetno oplojevanje, so vprašljive in se jih je treba zavestno izogibati. Mnogi čebelarji verjamejo, da je lahko čebelarjenje uspešno in rentabilno samo z uporabo teh ukrepov. Naraščajoče število čebelarstev s tudi do 400 panji, ki delajo po Demeter-smernicah, pa dokazuje, da je lahko uspešno in rentabilno tudi drugačno čebelarjenje.
Demeter-čebelarjenje ne stremi k maksimiranju donosov. V ospredju so potrebe čebeljih družin. Zdrave družine zagotavljajo redne količine medu in tako čebelarjenje je ekonomično. Pri razmnoževanju z roji čebelar ni nedejaven, ne čaka, da roj obvisi na nekem drevesu ali odleti. Že pri redni kontroli roja naredi selekcijo. Če pri neki družini ugotovi priprave na rojenje, roja ne poskuša zatreti, temveč preden roj odleti, odstrani nastavek roja s staro matico. Ostanek družine pusti ali razdeli v prešilčke z rojnimi celicami.
Demeter-čebelar smatra samo naravno brez umetne oploditve razvito matico za polnovredno matico. Cilj selekcije naj bi bil čebelariti s pokrajini in okolju prilagojeno čebelo evropske rase brez križanja s čebelami drugih celin, kot je pogosto slučaj v konvencionalnem čebelarstvu. Satovje je za Demeter-čebelarja del čebelje družine. Zalega predstavlja eno enoto. V duhu smernic se mora čebelariti z mero okvirjev, na kateri se lahko razvije gnezdo zalege, ne da bi ga letvice ovirale.
Čebele, troti, matica, zaloga medu in satovje tvorijo enoto, ki je ne smemo trgati. V predelu zalege kot centra čebelje družine naj bi vse satovje zgradile čebele same. Posledično je nesprejemljiva tudi matična rešetka. Srednje stene smemo vstaviti samo v prostor z medom kar je kompromis med ekonomijo in ekologijo. Vsekakor morajo biti uporabljene srednje stene iz voska od čebel naravno grajenega satovja, da bi zagotovili kvaliteto brez kakršnihkoli ostankov tujih snovi.
Med je naravna hrana čebel. Zato mora Demeter-čebelar svojim družinam pustiti čim več lastnega medu in ga vsaj 10% dodati zimski krmi. Tako ob dodajanju soli in zelišč izboljša kvaliteto krme. Med iz Demeter-čebelarstva točijo pred prvim strjevanjem, da bi se izognili izgubi kvalitete pri segrevanju. Celo temperatura nižja od 40 stopinj že zmanjšuje kvaliteto medu.
Za pridobitev blagovne znamke Demeter je tudi pri čebelarjih potreben čas preusmerjanja. Že v tem času se med lahko prodaja kot “med iz preusmerjanja na kvaliteto Demeter”. Po največ treh letih dela v skladu s Smernicami lahko pridobi čebelar blagovno znamko Demeter.
Günter Friedmann Lebendige Erde, september-oktober 2001
OKSALNA KISLINA PRI ZDRAVLJENJU VAROE
Čebelarski poskusni in šolski center Fischermuehle – Mellifera e.V. se ukvarja od leta 1989 s poskusi za zdravljenje varoe z oksalno kislino. Leta 1994 vpeljano “pršenje” se je medtem v svetu tudi uveljavilo. Leta 2000 so predstavili razvoj metode, t.im. “postopek z izparevanjem” kar je velik napredek tako glede na učinkovitost, neškodljivost za čebele in na dolgoročno od vremena neodvisno uporabo, saj panja pri obdelavi ne moramo odpirati.
O visoki učinkovitosti pršenja z oksalno kislino je leta 1994 poročala Mellifera e.V.; kasneje tudi drugi. Leta 1994 so se pri Fischermühle tudi začeli poskusi s tehnikami uporabe oksalne kisline, pri katerih panja ne odpiramo. Rezultat tega razvojnega dela je metoda z izparevanjem oksalne kisline v panju. Nov postopek smo predstavili tudi v Allgemeine Deutsche Imkerzeitung novembra 2000. Z znanstvenimi metodami smo raziskali stopnjo učinka, reakcijo čebel in vprašanje obremenitve z ostanki kisline. Učinek zdravljenja varoe pri družinah brez zalege je bil ob neznatnih odstopanjih zanesljiv. Pri uporabi 2 gramov oksalne kisline je bil učinek 97,2% , pri uporabi 3 gramov pa 99,0%. Podatki o tem, kako so uporabo oksalne kisline prenašale čebele za evidentiranih 77 čebeljih družinah iz poskusa na prostem leta 1999/2000 še niso dokončno ocenjeni. Tudi raziskave glede varnosti uporabe za čebelarja niso dokončno zaključene. Poizkusi pozimi 2000/2001 so vsekakor prinesli pozitivne rezultate.
DOZOREL NOV POSTOPEK
Že v Sovjetski zvezi so delali z izparevanjem oksalne kisline. Postopek je izgledal tako, da so paro pod pritiskom pihali v čebelje bivališče, pri čemer pa je večja nekontrolirana količina kisline iz panja spet uhajala. V primerjavi s tem je postopek razvit pri Fischermühle poseben: ne prihaja do podobnega pritiska, ki bi paro oksalne kisline potisnil ven. Kislina brez da se dovaja zrak izpareva s pomočjo majhne priprave v tleh panja. To zagotavlja varnost za uporabnika, če ta le upošteva preproste varnostne ukrepe. Priprava za izparevanje je majhna in jo lahko vstavimo skozi žrelo. Da bi zagotovili čim manjše obremenjevanje čebel in čim večjo varnost za uporabnika, smo napravo nekajkrat izboljšali.
OBSEŽNI RAZISKOVALNI PROJEKTI
Zadnjo zimo je Mellifera e.V. opravila vrsto znanstvenih projektov v zvezi z izparevanjem oksalne kisline in postopke še enkrat preizkusila v velikem poskusu na prostem. V poskus so se vključili čebelarji iz različnih evropskih dežel s približno 1.400 čebeljimi družinami.
Pri poskusu na prostem so tretirali čebelje družine v različnih sistemih panjev z različnimi dozami. Korektna analiza je zelo obsežna. V računalnik je treba vnesti za izračun približno 70.000 podatkovnih setov.
Trenutno lahko o poskusu rečemo, da je potrjena visoka stopnja učinka v družinah brez zalege. To zimo je bilo zaradi posebno milega vremena pri velikem delu poskusnih družin nenavadno veliko zalege. Presenetljivo pa je bilo kljub zalegi pri teh družinah dosežen učinek, ki se komaj razlikuje od tistega pri družinah brez zalege.
ZARADI IZPAREVANJA MOTNJA PRI ZIMSKIH GROZDIH
Izmerjen je bil vpliv tretiranja z oksalno kislino na temperaturo zgornjega področja zimskega grozda. Izparevanje oksalne kisline so primerjali s pericinom in netretiranimi družinami. Elektronske inštrumenti so tri tedne vsako uro merili in vsako uro beležili temperaturo. Na grafiki vidimo del poteka temperature. Vgradnja inštrumenta je bila prva motnja. Zato je prišlo do krivulj s strmim naraščanjem.
Štiri dni kasneje je prišlo do oskrbe. Čebeljih družin za primerjavo nismo tretirali. Odprli smo le tla in zaprli zračnik. Na grafiki je čas posega 13. december 2000 dobro viden. Vse družine so reagirale s podobnim dvigom temperature, ki se je po dveh dneh v glavnem znižala. Raven temperature je bila pri različnih družinah različna. Po poteku reakcije med skupinami ni bilo omembe vredne razlike.
Po izparevanju oksalne kisline so se družine umirile, ravno tako kot samo motene družine. Motnja zimskega miru se torej ne zdi problematična.
TOLERANCA ČEBEL JE OPTIMALNA
S tako imenovanimi Gary pastmi pred žrelom smo preizkušali, kako čebele oksalno kislino prenašajo. S pastmi zajamemo mrtve čebele, ki jih sicer odstranijo, prešteli smo tudi število mrtvih čebel na tleh panja.
Poleg tega smo primerjali število čebel začetku in koncu zime. Iz treh čebelarskih obratov imamo podatke za skupno 76 čebeljih družin. Pri tretiranju z oksalno kislino so prišle čebelje družine v mnogo boljšem stanju iz prezimovanja kot pri pršenju (prva ocena čebel v marcu). Nadaljnji potek pomladanskega razvoja smo zasledovali v treh čebelarskih obratih različno dolgo.
Tudi spomladanski razvoj družin, tretiranih z izparevanjem z oksalno kislino pozimi, je bil krepkejši kot pri čebeljih družinah, ki smo jih pršili. Na naše presenečenje se zdi da čebele izparevanje prenašajo bolje kot pršenje. Pri tem pa je metoda pršenja znana po tem, da jo čebele dobro prenašajo v nasprotju z metodo kapljanja, ki očitno zdravje čebel obremenjuje. Za čebelarja je sicer enostavnejša, vendar se število čebel jasno zmanjša. To sta znanstveno dokumentirala n.pr. Liebig in Buechler. (delen prevod)Thomas Radetzki
ČEBELARJENJE BREZ ZDRAVEGA RAZUMA
Slinavka in parkljevka pa tudi BSE razkrivajo blaznost industrializacije poljedelstva. Z maticami trgujemo vsevprek, iz enega kontinenta na drugi in ustvarjamo tudi pri čebelarjenju nepredvidljive razmere. Na podoben način je postala varoa globalen problem. Čebele, ki nabirajo med preživijo ob tem samo še ob rednem zatiranju pršice, pri čemer popolnoma zanemarjamo vprašanje zdravja čebel.
Pršica varoe živi v Himalaji, njihovi domovini, z azijsko čebeljo raso Apis cerana, brez da bi tej naredila trajno škodo. Eksistenco naših čebel pa pršica resno ogroža. Samice varoe se skrijejo v celicah zalege da bi se tam razmnoževale. Kot paraziti čebeljih ličink se tako samičke varoe kot njihovo potomstvo hrani s krvjo čebeljih ličink. Da bi se evropske čebelje rase kdaj parazitu prilagodile, smemo komaj pričakovati.
V tej situaciji mora biti naša pot skrb za boljše zdravje čebel. To pomeni, da moramo postaviti v ospredje nego čebel in tako čebelarjenje, ki čebeli ustreza, torej vse, kar čebele krepi. Pri tem gre predvsem za nemoten razvoj zalege in čebeljih družin ob naravni gradnji satovja in naravnem razmnoževanju z rojenjem.
Obenem so potrebne take metode za zdravljenje varoe, ki ne ogrožajo zdravja čebel in ne zastrupljajo čebeljih proizvodov. Konvencionalna zdravila vsebujejo problematične sestavine. Te se v vosku topijo in se zaradi ponovne uporabe starega voska v umetnih satnicah koncentrirajo. Pri tem gre pretežno za halogenizirane piretroide in organofosfate, ki so živčni strupi. Toksikološki pomen ostankov teh strupov je morda za človeka manj pomemben. Povprečen potrošnik ne poje veliko medu in kolikor je znano ostanki teh strupov v okolju zaenkrat niso problematični.
Pretresljivo pa se zdi, da se tako malo čebelarjev sprašuje po tem, kako obremenjujejo ostanki teh strupov v vosku zdravje čebel. Čebelja zalega je v vsem času svojega razvoja izpostavljena tem strupom. Absurdno je smatrati, da snovi v stenah celice na zalego ne vplivajo. Za čebele za gotovo predstavljajo resno trajno obremenitev, ki prizadene vse generacije. Pri majhni ličinki je učinek teh strupov drugačen kot pri 75 kg težkem človeku.
Čebelarski poskusni in šolski center Fischermuehle skuša prispevati svoj delež pri reševanju tega problema in je na novo razvil metodo z izparevanjem oksalne kisline, ki predstavlja velik napredek. Obremenjenost čebel je bistveno nižja kot pri drugih načinih uporabe oksalne kisline, škode na zalegi sploh ni pa tudi varnost za čebelarja se je povečala.
Mellifera 1 2001
SATOVJE HOČE ZVENETI
Satovje služi mnogim nalogam. Je nenehno spreminjajoč se organ “čebele”; organ, ki naj bi zvenel. Panj skriva mnoge skrivnosti. O eni od teh poroča čebelarski mojster Reiter:
Življenje čebelje družine je neločljivo povezano z izdelavo satovja. Samo ob rojstvu nove čebelje družine roj zapusti satovje matične družine. Tako dobi svobodo in leti morda nekaj sto metrov pa tudi več kilometrov do novega bivališča. Ko se čebele tam vselijo, se deset- do petnajsttisoč čebel-delavk zbere okrog svoje matice.Viseč na stropu tvorijo grozd, ki kmalu ustvari prijetno toplo temperaturo panja 35 stopinj. Tedaj so čebele v stanju, da iz svojih osmih voskovnih žlez izločajo male luskinice voska. Iz teh zgradijo umetnini podobno satovje: eno šesterokotno celico ob drugi. V prvi noči lahko že nastanejo prve trije kot dlan veliki srčasti sati.
Pri zadostni preskrbi z nektarjem in cvetnim prahom zraste v naslednjih tednih ponavadi sedem do devet voščenih satov. Zgrajeni so nad, delno pa ob strani bivališča in nikoli spodaj na tleh. Med sati so poti, po katerih hodijo čebele ko opravljajo vsa svoja dela. Novo zgrajene celice čebele takoj uporabijo. Služijo kot zibel za čebeljo zalego, kot prostor za pripravo in skladiščenje medu, cvetnega prahu in počivališče čebel. Vse celice so vedno skrbno očiščene. Zaradi kontakta s krmilnim sokom, kokoni bub, medom, cvetnim prahom in propolisom se vosek nenehno spreminja. Za vse te spremembe in dela v “kot panj temnem” panju imajo čebele fina čutila. Z izredno komplicirano zgrajenimi nogami pri hoji po satovju zaznavajo najbolj fine razlike in se tako orientirajo. Čebelji plesi za sporazumevanje o virih hrane, ki jih je raziskal prof. Karl v. Frisch se odigravajo na posebnih “plesiščih”, področjih satovja, ki jih čebele označijo z vonjem. Pri plesu ustvarjajo čebele nihanje, ki ga satovje sprejema in prenaša naprej. Druge čebele nihanja, lahko bi rekli tudi zvoke na istem satovju zaznavajo. Zato morajo ta plesišča, kot je odkril prof. Tautz iz Univerze Würzburg, izpolnjevati določene pogoje. Najbolje funkcionira stvar na površinah satovja brez pokritih celic. V tem primeru delujejo konice celičnih sten kot povezana mreža. Odločilno je, da satovje spodaj in delno tudi ob strani ni pritrjeno in tako lahko prosto niha. Pri naravno grajenem satovju tudi vedno je tako. Pri modernem čebelarjenju je v navadi umetno satovje. Tako satovje otežuje komunikacijo čebel. Sati so togi in njihove površine so zaradi nizkih okvirčkov satovja razčlenjene na ločena področja. Umetno satovje zgradijo čebele na tako imenovani srednji steni. To je tanka plošča iz starega čebeljega voska. Laiki ga poznajo če kupijo iz tega zvito svečo. Glede na način, kako čebelar pričvrsti srednje stene v okvirčkih z žicami, je prenašanje nihanj pridušeno. Danes so običajne celo srednje stene in okvirčki iz umetne mase.
Nad življenjem v panju lahko samo strmimo. Bolj kot se z njim ukvarjamo, bolj jasno postaja, da je satovje organ “čebele”, ki služi mnogim nalogam in se nenehno spreminja. Čebelarji bi morali čebelam omogočiti, da delajo svoje satovje na naraven način in po svoje.
Michael Reiter, čebelarski mojster Mellifera 1/2001
VARNOST UPORABE OKSALNE KISLINE
Novi postopki predstavljajo velik napredek glede varnosti uporabe. Za čebelarja je ugodnejša kot postopek pršenja, ki je sestavni del uradnega koncepta oskrbe Švice in so ga tudi priporočili na Hohenheimerjev dan 1998. Pozitivno pri izparevanju oksalne kisline je, da se čebelar med oskrbo družine lahko oddalji. To pri postopku s pršenjem ni možno. Poleg tega se sprosti samo malenkostna količina kisline. Le majhen del uporabljene oksalne kisline pride iz panja. S HPLC-tehniko analize so v neodvisnem laboratoriju ugotovili, da se pri izparevanju ne da izmeriti nikakršnih spornih produktov razgradnje, kot je formaldehid ali acetaldehid. Ni treba izhajati iz tega, da lahko pride do problematičnih višjevrednih spojin. Približno polovica uporabljene oksalne kisline se pri izparevanju spremeni v vodo in ogljikov dioksid. V nekaj poskusnih družinah so raziskali odpadne snovi na okvirčkih. Vzorci z lesenih okvirčkov površine 5,0 cm2 so se raztopili v vodi. Nato so s pomočjo HPLC določili oksalno kislino v vodi. Za kontrolo so raziskali pet netretiranih lesenih okvirčkov. Na teh so našli povprečno 60 mikrogramov naravno vsebovane oksalne kisline. Pri drugem odvzemu vzorcev (31 – 71 dni po tretmaju) je osem od dvanajstih vzorcev pokazalo naravni nivo količine oksalne kisline. Znano je, da so oksalno kislino do štiridesetih let izdelovali iz lesnih odpadkov, saj jo les po naravi vsebuje.
Pojavili so se pomisleki glede varnosti uporabe oksalne kisline. Glede na opisane rezultate menimo, da je uporaba postopka izparevanja pri upoštevanju potrebnih varnostnih ukrepov sprejemljiva. Uporabiti je treba zaščitna očala, rokavice in zaščitno masko (FFP 3 S/L), saj je čista oksalna kislina zdravju škodljiva, je strupena, jedka substanca.
V organskih spojinah je oksalna kislina sestavni del naše prehrane. Nahaja se v skoraj vseh rastlinah, ki jih jemo in je naravni sestavni del medu v količini 0,02 do o,2 gr/kg. Oksalno kislino sestavljajo vodik, ogljik in kisik (HOOC-COOH).
V nemškem uredbi o merah v primeru epidemičnih bolezni pri živalih oksalna kislina za boj proti varoi ni navedena. Po EU uredbi št. 1804/1999 naj bi bila uporaba oksalne kisline možna pri ekološki pridelavi medu.
NAKUP VARROX-IZPARJEVALNIKA
Pozitivni rezultati vseh poskusov dovoljujejo, da postopke zaupamo podjetju Andermatt Biocontrol AG, ki je je prevzelo pravico prodaje in daje čebelarjem na razpolago od nas razvito napravo pod imenom VARROX-izparjevalnik. Švicarsko podjetje Andermatt v 6146 Grossdietwilu (www.biocontrol.ch) si tudi sicer prizadeva za razvoj ekoloških metod za zatiranje varoe. Od poletja 2001 se VARROX-izparjevalnik lahko dobi v dobro preskrbljenih specialnih trgovinah.
TEHNIČNI PODATKI IN CENA VARROXA
VARROX-izparjevalniku je priložen 3 m dolg kabel z objemkami za akumulator, priložena so navodila za uporabo in dozirna žlica. Moč pri 12 V napetosti je 120 W. Najmanjše mere vhodne odprtine za vlaganje VARROX-a so: višina 14 mm in širina 85 mm. Aparat lahko zaženemo z enosmernim (akumulatorjem) ali izmeničnim tokom
Cena je 100 € brez stroškov pošiljanja in bančnih pristojbin. Zaščitna maska stane dodatno 13 €. Dobavljiv je tudi podaljšek kabla s 7 m dolžine za priključek na avtomobilski akumulator.