MITOLOGIJA, PREHRANA, ZAVEST, TRIDELNOST RASTLINE KOT TEMELJ PEDAGOGIKE, TERAPIJE IN MEDICINE

Mihael Kassner, Ljubljana, 23. – 25.11.2001

1. Kaseta

Gospod Kassner je uspel 180 (?) km v snegu in sneženih cestah in sedaj je tu in se veseli, da smo skupaj.

Dobre stvari v naravi v današnjem času ne najdejo tistega odziva kot je potrebno, ampak to samo …………..navzven.

……………………. ne samo na zunaj, tudi na znotraj gledano, gredo tiste stvari, ki so dobre težko. Tokrat se bomo ukvarjali s človekom in videli bomo, da je to težko delo. Ne potrebujemo tako zelo mišic, rok in nog, verjamem pa, da ko boste v nedeljo, ko bo ta tečaj končan, odhajali domov, bodo vaše mišice zaradi razmišljanja prav gotovo močnejše. Dobro da se to navzven ne vidi. Živimo v času, ki ima čisto določeno sliko na zunaj, čisto določene pojave. Prav če se vprašamo kakšno predstavo o človeku danes imamo, odkrijemo nekaj zelo modernih pojavov. To so načini, kako stvari gledamo, kot se do danes od malega v šoli naučimo. Prva stvar je, da se učimo. Če hočemo nekaj razumeti, moramo stvar najprej razstaviti, ne glede na to ali gre za rastlino ali gre za žival, ali se gre za zemljo ali ……… ali za človeka. Razstavljati ga moramo. Ljudje ………. razumeti, so pri tem razvili neverjetno spretnost, za tisto kar izgleda na zunaj zapleteno, razstavijo v mnoge, mnoge delce, delci so vedno manjši, vedno bolj fini in ljudje menijo, da na ta način najdejo potem smisel neke stvari. Pri tem pa, če si stvar točno ogledamo, pri iskanju mnogo bolj sprašujemo po cilju kot po smislu. To pa, kar pri tem izgubimo, ko stvari razstavljamo, je razumevanje oziroma pojem celote organizma. Če si človeka pogledamo in pravimo: ima glavo,  ima jetra, ima možgane, ima take živce in take, potem lahko ugotovimo da so to le posamezni deli.

Prav v praktičnem življenju opazimo, da tega potem pogosto ne spravimo v pravo zvezo eno z drugim. Da bi se soočili s to tendenco, se bomo jutri ukvarjali s tem, kar v antropozofiji imenujemo tridelnost. Mi pri tridelnosti ne delimo temveč členimo. Nikoli ne izgubimo izvida celote. Pogled si bomo človeški organizem in rastlino in potem bomo potem in odnosa človeka in rastline, marsikaj spoznali, se veliko naučili o prehrani, zdravju, zdravilih in o razvoju. Še nekaj, kar se je že davno pri človeku pojavilo. To pa je to, da ljudje obravnavajo tudi vse kar je živo kot mehansko povezavo.

Gledamo v nebo, in si predstavljamo tudi te zvezde kot neko fino mehansko ……………  Na podoben način gledamo tudi na človeka In menimo, da tudi pri človeku stvari funkcionirajo po zakonitostih mehanike in fizike. To pa ni čisto narobe. Seveda imamo v človeku tudi stvari, ki funkcionirajo fizikalno, npr. kosti, zobje. Toda v človeku imamo še druge stvari, ki so odraz čisto drugih sil. To vidimo čisto enostavno, če si predstavljamo svet človeka. Če ni sile, ki bi ta svet držala, ki bi ta svet nekam postavila, potem bi razpadel in ne bi imel več človeške postave. Razen tega, da imamo v človeku sile, ki se lahko postavijo nad mehansko, vedno znova ugotovimo, da lahko ljudje opravljajo fizična dela, zaradi veselja, če so navdušeni ali morda če jim je všeč in na koncu koncev imamo pri človeku nekaj, kar človeka naredi za čisto posebno bitje. Nekaj, kar človek ne deli z nobenim drugim človekom na Zemlji in to je to, kar imenujemo osebnost ali jaz ali individualnost.

In to bo potem jutri tista druga stvar ki jo bomo obravnavali in predvsem v nedeljo, namreč, kako se človek lahko členi tudi na štiri dele, toda s tem bo to členitev in ne delitev, razkroj. In iz tega pogleda na človeka bomo razumeli nekaj, kar ima opraviti z razvojem človeka, z razvojem človeštva, z genezo, z generacijo in na koncu koncev z ozdravljenjem.

Tretja stvar, kar je danes zalo aktualno in moderno, to je genska tehnika. Vprašanje, kako se življenje pravzaprav deduje, vprašanje, od kod prihaja človek, od kod njegove lastnosti, od kod je določen cilj njegovega življenja? Opazujemo lahko, da tako gledanje, kot ga danes zastopa človeštvo nasploh, ni dobro, da ima dvomljive posledice.

Rad bi vam povedal nekaj o članku v časopisu. Približno pred tremi tedni je bil objavljen. V tem članku se poroča o pregledu v ZDA in Veliki Britaniji in na tem pregledu so poskušali odkriti, od kod imajo ljudje svoje prehrambene navade, zakaj imajo eno stvar radi, druge pa ne marajo,  zakaj nekateri ljudje raje jedo zjutraj, drugi pa jedo radi zvečer, zakaj nekateri raje jedo samo, drugi pa radi jedo v družbi. In potem so analizirali oziroma raziskovali dvojčke. Pri dvojčkih je razlika, lahko so enojajčni dvojčki in dvojajčni dvojčki. Ti dve grupi so potem povprašali po njihovih prehrambenih navadah. Videli so, da imajo dvojčki iz enega jajčeca mnogo bolj podobne prehrambene navade, kot dvojčki iz dveh jajčec. Iz tega so potem sklepali, da so prehrambene navade pri človeku  pogojene genetsko, mnogo bolj pogojene genetsko kot pogojene z vzgojo. Zadnji zapis te raziskave ni bil zapisan, ampak dodal bi ga Ne splača se vzgajati otrok, ni se treba zrediti, da jim privzgojimo navade kar se tiče prehrane, saj so genetsko določene. Zelo jasno bom to povedal, to je to, kar mnogih ljudje sklepajo iz takih raziskav. Mnogi mladi starši doživljajo vzgojo kar se tiče prehrane, kot nekaj težavnega in če potem starši ugotovijo, da je pravzaprav že tako ali tako vse določeno, potem si človek v svoji notranjosti reče: Hvala bogu, potem se mi pa sploh ni treba truditi. Otrok bo že tak kot mora biti, to pa pomeni  v grobem smislu, da na ta način razglašajo vsako vzgojo v današnjem času za nepotrebno, odvečno. V istem smislu se tudi učenje razglasi za nepotrebno. To kar človek  lahko postane je nekje v njem zasnovano, je genetsko pogojeno in mi to lahko malo spodbudimo ali zavremo in potem objavljajo kot nepotrebno še nekaj, še tretjo stvar in to je zdravljenje.

Že rastline, ki jih danes pridelujemo, naj ne bi smele postati več bolne. Genetsko spremenjene rastline vsebujejo že vse tiste obrambne ………… proti glivam, insektom itd. Toda tudi človek naj bi bil v bodoče tako narejen, da ne bo mogel biti več bolan. To je največje upanje, to je največ, kar danes pričakujemo od genske tehnike, upanje je vezano na gensko tehniko, da bomo premagali moderne in civilizacijske bolezni. Tako kot smo same rastline oslabili oziroma privedli v degeneracijo in jim hočemo danes privzgojiti lastno zaščito, prav tako hočemo bolezni, ki jih povečini povzročimo sami z našim načinom življenja, izključiti. To pa pomeni, da se sami ne moremo več truditi. V daljni bodočnosti se bo, upam uresničilo, da bomo šli na kliniko, vgradili nam bodo določen gen in ne bomo imeli kakšnega infarkta, ne bomo imeli več raka in nobenih drugih bolezni več.

Kaj pa to za človeka pomeni? Zakaj pa človek lahko zboli? Na rastlini se lahko naučimo. Pravzaprav rastlina ne more zboleti,  toda če pridejo glivice in insekti, ali če vremenske prilike rastlino uničijo, potem je to znak za to, da je ta rastlina slaba. To nam nekaj kaže. Narava jasno pokaže, da tu nekaj ni v redu in prav tako je s človekom. Človek ima možnost zboleti, da bi se ozdravil; nikoli nima človek več volje, da ozdravi, kot takrat, ko je bolan. Bolezen nas hoče vedno znova spraviti na pot, na pot razvoja, na pot usode, in zaradi bolezni postanemo zreli. Poglejte si, kako zelo otroške bolezni človeka spremenijo. Fizično zaradi otoških bolezni dobi imunost za vse življenje, če otroško bolezen prav, dobro preboli. In otrok to zmore, praviloma brez vsakršne koli škode. Odrasel človek tega ne more. Če odrasel človek zboli za otroškimi boleznimi je pogost slučaj, da ima to hude posledice. Če pa si točno pogledamo, vidimo tudi, da otrok po vsaki bolezni, postane bolj zrel, bolj močan, da je res naredil korak naprej v svojem razvoju.

S tem bi rad povedal, da je način razmišljanja kot smo ga v današnjem času razvili ……… glede na človeka, glede na življenje nasploh in pravzaprav glede na celo Zemljo, da to gledanje vodi do tega, da ta razvoj sami pravzaprav onemogočamo. Ni izgleda, da se danes nočemo več razvijati iz lastnih moči, temveč, da bi hoteli, da nas nekaj razvija, predvsem s pomočjo znanosti in medicine. Paziti moramo, vedno kadar gre za mene samega, jaz pa nisem sam pripravljen da to naredim, temveč kličem ven v svet, kdo bo to naredil za mene. Torej, če zaznamo na sebi nekaj, kar bi morali narediti, tega pa ne naredimo sami, temveč hočemo to pač nekomu naložiti, potem pridejo bitja, ki to hočejo prevzeti, toda, stvar naredijo tako, kot to ona želijo narediti in ta bitja me potem naredijo takega, kot je to njim pogodu oziroma kot oni to potrebujejo in ne tako kot bi jaz to potreboval.

Danes torej opažamo, da ta predstava, ki se je razvila, človeka pravzaprav ne poteši. In rad bi vam povedal, da sem moderen človek, kakšno lakoto ima moderen človek oziroma, da ima kar štiri lakote oziroma želje, pri čemer doživljamo, da v svetu najdemo malo možnosti, da jo potešimo. Morda tam, kjer je to najbolj jasno, imamo žejo po slikah. Če razmislite, koliko časopisov, revij, filmov, televizije, videa, reklame, koliko tega sprejemamo vase in kljub temu te žeje, te potrebe nikoli ne potešimo. Ni nam dovolj, da gledamo televizijo en teden ali en mesec, kljub temu, da se stvari v bistvu zelo ponavljajo, so vedno ene in iste. Hočemo več in več, gremo v kino in že jutri spet bi lahko šli v kino. Ljudje listajo eno revijo za drugo, čeprav so polne slik; ali če si pogledate: sedimo v avtu, peljemo se, zelo hitro se gibamo skozi pokrajino, stotine, tisoče slik gre mimo nas, prenasitimo se. To pa pomeni, da te slike, ki jih sprejemamo vase, pravzaprav človeka ne morejo nasititi, da pravzaprav naše potrebe po slikah ne morejo potešiti. Slike ne morejo biti tega krive, kaj je krivo, kaj je razlog? Ker so slike mrtve, na filmskem platnu vidimo, kako se premikajo ljudje, ti ljudje sploh ne živijo več, danes jih nekdo v filmu ustreli, naslednji teden so spet tu. Mnogo prevar, velika prevara je to kar vidimo. Pravzaprav so to konzerve, umrle slike in Rudolf Steiner je že v času, ko je živel opozoril na to, da to kar danes imenujemo film, zelo slabo deluje na zavest, na predstavo človeka o človeku, ker človek vedno manj razlikuje med človekom, ki je resnično tu in človekom, ki je samo na filmskem platnu. Mi pa iščemo druge slike, resnične slike, iščemo slike resnice in to bi bila potem izobrazba. To kar nam danes nudijo moderni mediji, te informacije, je ta izobrazba.

Če si pogledamo rastlino, žival, živega človeka, potem je to vedno živa slika, ker je vsak trenutek drugačna. Če se danes vidimo, in vidimo se spet jutri zjutraj, potem bomo jutri vsi zagotovo malo drugačni, ne samo obleka, tudi oči so jutri spet sveže in misli so verjetno odpočite in predvsem, to kar slišite danes, se bo do jutri že povezalo z vašim bitjem. To se je že odtisnilo. Kar danes zvečer neposredno slišite, na to se morate jutri spomniti, to se je vtisnilo v vaše etersko telo, morda se boste morali………………………  To pa pomeni, da to kar ste zdaj sprejeli vase, pri čemer ste s svojimi mislimi spremljali kar sem povedal, to je tako rekoč spremenilo vaše življenje. Prav resnično je spremenilo vaše fizikalno, fizično življenje. Vse namreč, pri čemer vi tudi mislite, pri čemer sodelujete s svojimi čustvi, tega pravzaprav človek ne more pozabiti. Mogoče pozneje tega ne boste mogli čisto spet spraviti v glavo, če pa se spet srečamo čez deset let in jaz bi vam to stvar spet pripovedoval, potem boste rekli: Ja, sem že slišal. Potem, ko stvar vseeno spet iz mojega organizma življenja nekako dvigne na površje. Danes to že na zunaj vidimo, da pravzaprav hrepenimo po tem, da dobimo slike, ki niso doma na tej Zemlji, zato imamo antene na vsaki strehi, skoraj na vsakem avtu imamo anteno, in satelitske sisteme, krožnike, antene, ki gledajo v nebo, pravzaprav kot dve roki, kot bi prosili, daj mi vendar nekaj. Včasih pravimo, da je to kot skodelica v kateri ima prostor poslastica, v principu pa so to kot roke naših duš, kot skodelica naših oči, ki gledajo navzgor in pravijo: hočemo zvedeti nekaj višjega, nekaj kar je celostno, nekaj kar nas pravzaprav dvigne nad vsakdan. Toda, kar na ta način pade v to skodelo in se potem vidi na ekranu, to prihaja iz Zemlje, tukaj na Zemlji se producira, pošlje se v nebo in tam zgoraj smo plasirali naše satelite, ki vse skupaj spet pošiljajo nazaj, ker angeli s tem ne morejo nič početi.

Tudi v prehrani najdemo to potrebo iskanja slik. Obstoja namreč snov, ki jo je najbolj mogoče oblikovati, formirati tu na Zemlji. To je tako rekoč snov v kateri se odlikuje življenje, snov, ki jo vedno lahko preoblikujemo. Če je ne moremo več preoblikovati je ali mrtva ali pa postane strup, tega se ……… namreč. V beljakovini, prav v snovi,ki jo z gensko tehniko raziskujejo, so odtisnjene slike. Človek bi lahko rekel, slike naše preteklosti, naših staršev. Vse to, kar v življenju doživimo, to se pravzaprav odtisne v beljakovino. Mi pa vidimo, da mnogi ljudje današnjega časa jedo mnogo več beljakovin kot je pravzaprav zdravo. Ker se tudi tu vedno bolj in bolj pojavlja, so lahko beljakovine naše prehrane prazne, te beljakovine nimajo več živih slik. Če rečem nimajo slik, menim, da nimajo pravih slik, nimajo resničnosti, nobenih prvotnih slik ni več najti. Vidite, govedo ali svinja je pravzaprav slika iz beljakovin. Ta žival hoče v življenju nekaj početi in če jim to preprečimo, postane bolna, prizadenemo jo oziroma malo umre zaradi tega. Če se bitje živali ne more izživeti, potem se vedno bolj umika življenje v tej živali in opazimo, da postanejo take živali slabotne, življenje v njih se manjša. Ali pa to kot smo to doživeli v zadnjem času, da te živali ponorijo, ne najdejo več svojega smisla, same občutijo, da nimajo več svoje naloge v tem svetu in se hočejo pravzaprav umakniti. Razlog je, da nismo delali z njimi tako, kot to ustreza njihovemu bitju. Vprašati se moramo, kadar jemo tako hrano, torej kadar take živali jemo, ali s temi beljakovinami v sebe dobimo resnične slike ali so to motene slike. In spet je tako, ker ne dobimo resničnih slik, ker ne dobimo slik, ki jih iščemo in kot jih potrebujemo, poskušamo jesti vedno več in več, v upanju, da bomo le potešili našo potrebo po teh slikah. Že od davnih časov imamo za te slike besedo – imaginacija je ta beseda. Pomeni resnična, celostna podoba, slika. Če imam imaginacijo goveda, potem je to živa slika vseh govedi, od majhnega telička do velikega bika, od mlade živali do stare živali, od goved, ki živijo v dolini do goved, ki živijo visoko v gorah. Imaginacija zajame vse to. To je živa razgibana slika in v tem, da jo iščem, sem sam oživljen, sam moram živo razmišljati, sam moram živo čutiti in zaradi tega so za svoje čase ljudje izbrali živali kot ideale, kot svoje grbe; orla, leva, bika, kačo, to so bili veliki simboli, saj je veljalo, da če tako sliko v svoji notranjosti z dušo študiram, dobim sam nekaj od te sile kače, sile leva.

Razen tega imamo še eno lakoto, vsi jo poznamo, imenoval bi jo lakota po razpoloženju, po zvokih, po glasbi, po glasu, ki bi me nagovoril, po nečem kar je resnično, to pomeni po harmoniji. In neverjetno veliko delamo danes za to, da bi to lakoto potešili. Najbolj jasno je to, če si pogledamo industrijo glasbe. Povsod hočemo imeti zvoke okrog sebe, v avtu, v avionu, v trgovini, v kadi, skozi gozd gremo na sprehod in damo slušalke v ušesa, zato da sem razpoložen. Spet torej jaz nisem tisti, ki razvija neko aktivnost, razviti svojo aktivnost bi pomenilo poslušati, kaj pa danes pojejo ptički, kako šumijo gozdovi, ali kako je razpoložen moj kolega, ko mi pravi: “Dobro jutro”. Nekako smo postali taki, da če nekoga srečamo v svoji notranjosti mislimo: “Ah, to je spet ta. Vsako jutro ga srečam”. In vedno je to ta, ki se tako in tako obnaša. Kako naj se ta človek sploh spremeni, če ga vsi okrog njega gledajo kot tistega, ki je pač samo tak, saj ne more drugače………………

kako dobro nam de, če nas nekdo enkrat pogleda drugače, če nam drugače prisluhne in razume nekaj od tistega, kar sicer nihče noče razumeti ali od tistega česar še sam nisem razumel. Torej, tudi tu se obdajamo s svetom razpoloženj, ki nas dela pasivne, ki nekaj dela namesto nas. In mi imamo lahko še toliko aparatov za glasbo, plošč, vsega mogočega in še več in več lahko imamo in te plošče lahko postanejo vedno manjše in manjše, vsa dela Betthovna so danes lahko zbrana na taki majhni plošči. To ni dovolj, kako je to mogoče? Stvar, ki se pri tem spet pojavlja je, da je stvar preveč perfektna, pravzaprav je že mrtva. Pomislite na naše otroke, ki vedno slišijo samo najbolje orkestre na svetu, vedno samo najboljše soliste. Včasih dobim občutek, vsega tega ne morem, tako dober nikoli ne morem biti, jaz sem majhen in neumen, ničesar nisem podedoval, nenadarjen sem, nimam šans v tem življenju, torej sploh ne začnem igrati violino ali peti, saj ti, ki jih poslušam vsi to tako perfektno in dobro znajo. Moje razpoloženje se nekako obrne navznoter in ta krasen svet glasbe me sploh ne izzove več, da stopim iz sebe ven, temveč pritiska navznoter in namesto, da bi bil vesel sem žalosten. Vedno več je ljudi, ki se počutijo neharmonični ali kot se temu danes pravi, depresivni. Njihovo razpoloženje je temno, brez veselja so, z drugimi se ne morejo več pogovarjati brez da so popili alkohol ali pa pri jedi niso več v stanju enostavno sesti nekomu drugemu nasproti in izmenjati mišljenje, mnenje. Tako kot mi to danes zvečer, danes nas je malo, manj nas je vsekakor kot tistih, ki jih poznamo, ki sedijo pred televizijo Pri teh je torej tako, lakote ne potešimo, v resnici pa to lakoto imamo, iščemo pravzaprav razpoloženje sveta, iščemo to kar v svetu živi kot harmonija, v kar bi se radi uglasili, tako kot se zjutraj uglasi ptičje petje s soncem. Ptica ne more zjutraj peti tako kot zvečer, plošča vedno, plošča sploh ne opazi kdaj je jutro in kdaj je večer. Imamo besedo za to – inspiracija. Vse je v zvezi z glasom, vohom, to je to kar so ljudje prej opisovali kot, slišal sem glas, angel mi je rekel, nekdo se mi je prikazal v sanjah in mi rekel, naredi to, naredi ono. In takoj je človek doživel, to moram narediti, to me inspirira, vse moje razpoloženje, moja morala je nekako v sozvočju s tem, moja etika, moje oglašanje v odnosu do življenja, do soljudi.

Tudi v prehrani najdemo primer. Snov pri kateri skušamo, na ta način, da veliko tega jemo, zadostiti tej želji, potrebi in spet lahko vidimo, tako kot pri beljakovini, da na ta način lakote ne moremo potešiti. To so maščobe. Maščoba je nekaj, kar ima opraviti z zvokom, razpoloženjem. Poglejte človeku v obraz in vprašajte kakšnega razpoloženja je. Če je spočit, so njegova lica malo bolj okrogla, malo bolj gladka, podočniki niso tako temni, koža je mogoče rdeča, dobro prekrvavljena, topla. Če daste človeku roko in roka je topla, potem doživim njegovo razpoloženje. Razpoloženje duše izražamo z maščobo. Če pogledate moža in ženo, posebej kadar mi moški gledamo žensko, kaj na ženskah ljubimo? Njihovo maščobo, okrogline, polnost, nimamo tako zelo radi skeleta, temveč to, kar na skeletu je. To je izraz. Danes sem to opazoval v restavraciji. Ob drugi mizi je sedela ženska, zelo dobro rejena, tako kot si jaz to vedno želim In izžarevala je toliko lepote. Trije moški so sedeli ob njeni mizi, pogovarjali so se in ona je poslušala. Kadar je prikimala, kadar se je smejala je bilo to res opaziti, da je bila to …… tistega razgovora, to je bilo razpoloženje razgovora. Čez nekaj časa sem opazil, da njene obilnosti sploh nisem tako opazil, temveč razpoloženje, ki ga je izžarevala. Človek je preveč debel, če ima na sebi nekaj česar ne mora spraviti v razpoloženje, kar pri njem ne štima, ni v harmoniji, kar je njemu samemu nekako tuje, kar ne more čisto prežeti z življenjem.

Še eno lakoto imamo. To je lakota po ljubezni, po simpatiji, ljubeznivosti, prijaznosti, po ljubi besedi, priznanju, občudovanje. Vse to so kvalitete, ki predstavljajo človeško toploto. Neskončno velika je ta lakota danes.  Vedno več ljudi pade v osamljenost, kljub temu, da vidijo milijone ljudi na enem kupu skupaj. Ne vem kako je tu pri vas. Pri nas pa je tako, da je vsak časopis, čisto vseeno ali dnevnik ali časopis v katerem boste našli televizijski program, povsod imate cele strani oglasov, ki jih imenujemo “iskanje kontaktov”. Krasne princeske, blond, mlade in premožne, iščejo princa. Ljudje imajo danes res veliko možnosti, da se tako izpostavijo, toda ne najdejo skupaj. Celo internet se v prvi liniji uporablja za take kontakte. Če enostavno ……… da se pogovarjajo ali v seksualnost, res se to področje pri internetu največ uporablja, ne informacije. Torej imamo lakoto po tem, lakoto po duševni, po človeški toploti. Zunanje toplote ima danes veliko ljudi res dovolj. Imamo toplo vodo, tople prostore, imamo obleko, toplo jed in kljub temu, manjka nam toplota. Toplota od človeka do človeka. To je iskanje, kako enkrat lahko spusti in se enostavno predam drugemu. Psihologija najde za to neskončno veliko besed, da se človek lahko prepusti, grem na terapijo, iščem človeka, ki me razume, ki mi pomaga, da najdem pot k sebi itd. Spet imamo pojem, ki so ga ljudje že od davnih časov za to uporabljali – intuicija. Danes ga pravzaprav radi uporabljamo in rečemo, to intuitivno delam, to občudujemo, če nekdo to zna, saj to pravzaprav pomeni, da je ta človek v stanju, da živi v drugem bitju. Za kratek trenutek se popolnoma izgubi v drugem bitju in doživeti to bitje iz njegove notranjosti in taki ljudje potem lahko drugega človeka bolje razumejo, kot se razume sam. Tudi pri tem delu iščemo pravzaprav nadomestilo. Eno sem že imenoval. Neverjetno veliko je danes toplote od zunaj, toda tudi ta toplota je pogosto na poti da umre. Kot primer bi vam imenoval; električna toplota je hladna toplota. Primerjajte to, če imate možnost. Prostor, ki ste ga ogreli s tem, da ste kurili z drvmi, prostor, ki ste ga morda ogreli s plinom ali prostor, ki ste ga ogreli na elektriko. Električna toplota deluje kot bi bila mrzla, ni resnično topla. Raziskovalec Rudolf K………. je raziskoval te stvari. Kali rastlin je zalival z vodo, ki jo je ogreval na različne načine, s slamo, z lesom,  s premogom, s plinom in z elektriko. Vodo je potem ohladil in s tem je zalival rastline vedno znova vsak dan. Vedno je vzel enake količine in opazoval je sledeče: Rastline, ki jih je zalival z vodo, ki jo je segrel s slamo, so delale velike liste, rastline, ki jih je zalil z vodo segreto na elektriki, so delale velike globoke korenine in majhne liste, les pa je bil nekje v sredini, tudi premog, torej enako maso listov kot tudi korenin so delale te rastline. Vidimo, da različne kvalitete toplote delujejo na življenje na različne načine.

Še nekaj drugega imamo, kjer tudi iščemo to toploto. To pa so živila, ki ne prihajajo iz življenja, ki so od življenja že zelo oddaljena. Predvsem je to sladkor. Poglejte si, kako otroci povezujejo sladkor, sladko torej z darilom, z ljubeznijo, z nagrado. Če je otrok nekaj lepo naredil, mu zagotovo ne darujemo kisle kumarice ali zelene, temveč v najslabšem primeru nek plod, ponavadi pa to še ne zadošča, mora biti kos čokolade. Poglejte si plod, nekaj kar prihaja iz življenja in kos čokolade. Čokolada je daleč od življenja. Nekje že ima svoje korenine od življenja. Sladkor in kakav, mleko v prahu. Samo prah, je to ljubezen, mleko v prahu? Daleč daleč od ……………toda to sladkobo mi še vedno povezujemo nekaj kot ljubezen in pravzaprav je temu tako, saj v vsem kar je sladko tiči sonce. Kdo pa naredi plodove sladke? Sončna toplota, svetloba omogoča, da rastline zrastejo, sončna toplota pa omogoči zorenje in sladkobo.  Preobrazi kisline v sladko, v aromo, tako da moram samo povohati, pa že vem, ja jabolko. Rudolf Steiner je stvar enkrat zelo točno opisal. Rekel je: “Kadar povoham vrtnico, sem pravzaprav v vrtnici, saj ta vonj pripada njen, to je njeno telo vonjav, je v zvezi z njenim razmnoževanjem, z njeno ljubeznijo.” Sprejela je ljubezen sonca in daruje cvetu svoj vonj in morali bi reči, da ga daruje brez da karkoli za sebe zadrži in zato je vrtnica simbol za krščansko nesebično ljubezen, za ljubezen do bližnjega.

V prehrani še majhen primer, pri čemer to postaja vse močnejše, to pa so potem sladila. Mnogim ljudem danes ne uspe več, da s to svetlobo sonca, ki je ujeta v sladkor prav delajo, temveč zaradi tega ker nismo v dovolj veliki meri deležni človeške ljubezni, sladkorja pa dobimo dovolj, enostavno jemo veliko sladkega in zbolimo za to. Zelo trdo bom to rekel, to delamo, ker se ne moremo obvladati, ker nismo v stanju reči, toliko je dobro več pa je slabo za moje zdravje. Zaradi tega so ljudje današnjega časa iznašli sladila. Ta sladila v resnici sploh niso sladka, samo na jeziku jih kot sladka čutimo, telo pa ne dobi nobenega sladkorja. Telo je razočarano. To je tako kot če poslušam, ljubezensko pesem in prelep ženski glas vedno znova poje “Ljubim te, ljubim te”, ko pa se baterija izčrpa, me ne ljubi več. Torej na jeziku čutim sladilo kot nekaj sladkega in ko čutim to sladkobo se jetra veselijo, toda nič sladkega ne pride v telo, spet gre za prevaro. Tako kot v življenju vedno znova doživljamo, z ljubeznijo, s srečanjem in potem revidiramo prej ali slej. Tako kot pri razpoloženju, najdemo depresijo, temno razpoloženje, vse čutimo samo še črno, tako imamo pri sladkorju, pri sladkih stvareh, pa tudi pri toploti razočaranje ali ………………

Na koncu imamo še eno lakoto. Lakoto samo, lakoto po snoveh, neverjetno lakoto po snoveh imamo. Tako da vsi tisti ljudje, ki imajo to možnost, jedo pravzaprav več snovi kot jih potrebujejo. V civiliziranem svetu, so se navadili na to, da se vprašajo, koliko hrane prenesem, koliko od tega, koliko od onega lahko pojem brez da mi to škoduje. Namesto, da si zastavijo temeljno vprašanje, ki pri prehrani velja, namreč, koliko potrebujem, s koliko snovi shajam, koliko od tega sveta smem vzeti vase, da lahko delam, da lahko darujem ljubezen, da sem dobro razpoložen, da lahko druge izobražujem in koliko lahko ostane za druge, no, tako pa se sprašujemo, koliko lahko spravim v sebe, to silo življenja, silo oblikovanja poskušam nadomestiti, poskušam z jedjo priti do drugega razpoloženja svoje duše in včasih je hrana celo nadomestilo ljubezni. In tako je v današnjem času potrebno jesti skoraj štirikrat in res je tako. Jemo, spet bom to rekel, kar velja za Nemčijo, povprečno jemo štirikrat več beljakovin kot jih potrebujemo. V resnici potrebujemo zelo malo snovi, toda na tej snovi mora nekaj biti ali mora biti nekaj na ali v njem. Poglejte si, krasna živila prodajajo danes, živila, ki so resnično v stanju vse te štiri vrste lakote potešiti, to je npr. pralina, čokoladni bonbon. Če lepo izgleda in kaže, da je človek, ki jo je naredil res nekaj znal imel je predstavo o tem, kako lepo bo to izgledalo, ko bo gotovo in to je naredil z veliko truda. Razmislite, koliko dela je vložil, koliko znanja je vložil, koliko priprav je potrebno za to, da se naredi lepa pralina. In ko jo potem odprem in povonjam, lepo izgleda, potem nekaj dobim, nekaj kar mi govori o razpoloženju in če je še dobrega okusa, in če se mi v ustih raztopi in čokolada tako rekoč oblije mojo dušo, potem imamo občutek, da mi je res nekdo nekaj daroval. Če pa sem sam aktiven, če to vidim, če to voham, če zares poskušam okusiti, če sem za trenutek sam čisto v tej pralini, potem pravzaprav potrebujem samo eno in sem zadovoljen. S te strani, s strani snovi, sem lahko zadovoljen z zelo malo. Kdor nam to kaže, so rastline. V listu solate imamo približno 5 – 10% snovi, ostalo je voda, zelo malo snovi torej, toda na to malo snovi je vezano zelo veliko življenja. Sila življenja, ki me osveži, ki me oživi, kjer imam potem občutek, v harmoniji sem spet. Tudi po tem človek lahko hrepeni, po taki snovi, ki nosi lahko veliko življenja ali, ki nosi na sebi še sledi življenja in to je to, kar danes iščemo v vitaminskih tabletah. Tako majhne so, ni pomembno, če jo pojemo sedaj bomo pa zdravi, imunost se bo povečala, ne bomo zboleli, moji lasje bodo spet zrasli, potenten bom spet. Mrtve so, kako je to mogoče? To je slika, ki nekaj obljublja, česar ne more veljati. Imamo pa drugo snov, ki to res zna, to so minerali v naši hrani. Če pogledate v knjigi, koliko železa ali selena ali kalcija imamo v sebi, potem so to tisočinke ali samo milijonski delci grama, toda od teh majhnih količin je odvisno ali se bom dobro počutil, če sem zdrav ali moji organi dobro funkcionirajo ali sem prav v sebi ali sem v stanju opustiti moje mišice ali pa so v krču itd. Ti minerali nam kažejo, da z zelo malo snovi lahko povezujemo zelo veliko moči in tudi za to imamo simbol, ki ga v hrani danes iščemo in posamezniki hočejo več in več tega pojesti. Namreč sol. Samo malo soli je v hrani potrebno na dan za odraslega človeka, 3-5 gramov kuhinjske soli, to je dovolj. Mi pa danes pojemo celo 10, mogoče 15 do 20 g soli. Zakaj? Ker potem dobimo več moči, visok pritisk, krvni pritisk se poviša. In kako se potem počutim? Čisto ……. sem, malo preveč, pravzaprav, saj tega pritiska nisem sam naredil. Pravzaprav se ne počutim več dobro. Toda zakaj ljudje jedo vedno več soli? Ker iz svojih lastnih moči stvari ne obvladujejo več. Niso več v stanju, da se iz lastnih moči počutijo dobro v sebi. Ne morejo biti v prid sebi. Malo to lahko vsi, hvala bogu, če imamo dobro idejo ali impulz, kot temu radi rečemo, potem imamo naenkrat moč. Na otrocih to tako lepo vidimo. Npr. gremo na sprehod skozi gozd, ponavadi ne traja dolgo, pa so že utrujeni. To je potem tako kot v pravljici. V gozdu ne moreš dobro paziti, vedno izgubiš pot in če otroci ne vedo ali smo na pravi poti ali ne, potem postanejo utrujeni. Toda, če jim postavim cilj in jim rečem, takoj, še malo pa smo tu in tam bomo nekaj popili, ali pa tam je gugalnica, lahko boš jahal osla, ali pa kupili bomo sladoled, potem bodo spet spočiti in spet bodo stekli. Utrujene noge so čisto pozabljene, lakota, žeja vse je pozabljeno. To imenujemo inkarnacija. Lastno bitje je seglo do zadnjih konic mesa, karne namreč pomeni meso. To pomeni, moje bitje sega v meso, uporablja vse telo, po tem hrepenimo, to je naša prava lakota, z lastno močjo, z idejami biti v nas samih in uporabljati svoje telo tako, kot to ustreza mojim idejam in mojim idealom. S tem smo spet prišli na začetek. To kar sem vam povedal je vedno enkrat možno, da lakoto potešimo tako rekoč fizikalno, s soljo, z veliko beljakovinami, z maščobo in s sladkorjem, namesto, da bi bili samo aktivni in namesto,  da vedno znova gledamo navzdol na zemljo in rečemo, kaj mi boš dala, katere snovi mi boš dala, da bom postal to kar hočem biti. Vzel bom to snov ali to in potem bom tak kot hočem biti, postanem pasiven in nikoli ne bom imel občutka o samem sebi. Snov je to naredila z menoj. Če snovi nimam, ne morem biti kot bi hotel biti.

To je to, kar naša genska tehnika danes podpira. Če imaš prave gene si super človek. Nekega dne bomo potem namesto vitaminskih tablet imeli apoteke z geni; za blond lase, za muzikalnost, geni za računanje, geni za ljubezen, tako si to predstavljamo. Toda nikoli nas to ne bo potešilo. Mi iščemo pravzaprav te druge kvalitete, ki sodijo skupaj s snovmi, saj je na tej Zemlji stvar pač tako narejena, da duha brez snovi ni, pa tudi snovi brez duha ni. To namreč je, če rečem, imam gen, to je nukleinska kislina in ta ima to in to lastnost. Lastnost pa vendar ni nič snovnega, to je nekaj duševnega. Mi torej vedno iščemo povezavo med snovjo in duhom in to na štiri različne načine: kot inkarnacijo, kot imaginacijo, kot intuicija, in kot inspiracija. In če mi te stvari aktivno iščemo, gre za iskanje, ne zato ker smo lačni, gre za………

2. Kaseta

……….. če se sami za to trudimo, potem postanemo sami genski tehniki.

Kar hoče genska tehnika povedati “……………”, to je latinska beseda, ki pomeni roditi, narediti, ustvariti, producirati. Toda v tej besedi tiči tudi… … … …… .kar pomeni ozdraviti. To pa pomeni spet priti v razvoj, v genezo, v generacije. V vseh teh besedah tiči gen in “tehnikos” iz grščine pomeni glasbenik. Če smo pravi genski tehniki, potem smo zdravitelji našega lastnega bitja, toda tudi graditelji tistega, kar dedujemo. Po tem ne bom vprašal samo nazaj, kaj vse dobim. Če bi se moji starši malo bolj trudili, potem bi bil jaz krasen človek ali pa če bi bila znanost malo bolj daleč, malo bolj razvita bi bil krasen človek, celo operni pevec bi lahko postal. Moramo začeti spraševati, kaj s tem kar sem dobil lahko naredim. V sebi imamo toliko genov, ki jih sploh ne uporabljamo, pravzaprav smo kot pianisti, ki igrajo samo na tri tipke, v resničnosti pa jih je mnogo več. Milijone genov imamo, sto tisoč genov, ne milijon, si predstavljate klavir s sto tisoč tipkami? Kar imam ni klavir, kar imam je pianino, ki igra, ki vabi in to lahko samo če smo aktivni. Poglejte, če je nekdo nekaj pridobil, neko znanje, če se je nekaj navadil, naučil, na katerem koli klavirju, potem vse te stvari o katerih sem govoril, zna oziroma lahko vse te stvari o katerih sem govoril svetu deduje, da naprej. Tako, kot je potem govora v pravljici, sposoben je, v stanju je narediti, da lutke plešejo. Violinist igra in igra tako dobro, da vsi, ki to poslušajo, hočejo ali nočejo, morajo plesati. Uporabljajmo naše gene, naj igrajo vse tako, da bo vse plesalo. In potem bomo izžarevali veselje, potem bomo res pravi vzor, ne vzori v perfektnosti, temveč vzori v vadenju, trudu za nekaj in verjemite mi kako ste mnogo bolj aktivni vzor, kot če ste perfektni ali tako rekoč gotovi. Talenti, ki jih imamo na tem svetu, so darilo prejšnjega življenja. To pa, za kar se moramo res truditi v tem življenju, so potem sposobnosti za naše naslednje življenje. Torej, začnimo

Vprašanja:????

Bolje je s poštenim sladkorjem, kot z umetnim sladilom. Zagotovo. Ta količina sladkorja v žvečilnem gumiju je res majhna, po dveh, treh minutah je sladkoba že izginila in to kar se potem spodbuja, je pravzaprav izločanje sline in če je slina zdrava, potem je bazična, lužnata in kisline, ki zaradi sladkorja nastanejo, ta lužina v slini kislino nevtralizira. Torej ne vidim problemov.

???

To prav zagotovo ni zaradi sladkobe, temveč, razmislite kaj delamo, če imamo žvečilni gumi v ustih? Obnašamo se kot majhna krava, kot prežvekovalec, vedno znova žvečimo isto stvar in to je nekaj, kar je pravzaprav škodljivo pri žvečilnem gumiju, ampak samo za ljudi, ki to gledajo. Če imate pred seboj razred šolarjev in štiri med njim, ki žvečijo žvečilni gumi, potem ima človek občutek, da ima pred seboj travnik s kravami. Kar otrok išče, tvorbo poskuša potegniti v glavo. Menim, da gre za otroka, ki je precej buden in ti budni otroci so nagnjeni k temu, da želijo čimveč novega sprejeti vasem, to in to, in tisto in to in pri ničemer ne morejo ostati. To pomeni, duševno ne morejo tega prebaviti in s tem, da vedno isto stvar žvečijo poskušajo pravzaprav nezavestno dejavnost, ki se sicer odigra v presnovi, dobiti v glavo. Na ta način se njihova zavest malo pomiri. In to je to, kar tem otrokom dobro de. Seveda ni pri vseh enako, kar pri vseh aktivnostih pretvorbe ne smemo pozabiti je navada. Nekaj takega hitro postane navada in če otrok nima nič med ljudmi, mu nekaj manjka. To poznamo, sesanje palca in dude. Duda je tukaj vmes. Duda je med palcem in žvečilnim gumijem. Če pa hočemo na vprašanje pravilno odgovoriti, bi morali reči, potrebno bi si bilo otroka točneje ogledati, da vidimo kaj pri njem je razlog.

???

To se brez nadaljnjega lahko dela, ni kisle……….. .  kumarice, kislo zelje, kisla repa, toda brez nadaljnjega se dajo tudi buče kuhati, pri čemer menim, da npr. cukete, male bučke in velike buče hitro razpadejo. Torej, je to neke vrste čežana.

Prav gotovo sodi veliko znanja k temu, da ta buča še ohrani neko obliko.

???

To je malo od vnukov samih odvisno, kako jih boš k temu pripravil.

Koliko so stari?

Sedem let.

…….. …. bi še malo počakal. Babice imajo to, da znajo dolgo čakati. Vedno znova pa je otrokom dobro ponuditi solato, vedno znova postaviti solato na mizo z normalno hrano. In pomembno je, da vi sami solato radi jeste in da ne govorite veliko o tem. Otroci vidijo ali je babica zdrava in dobro pri močeh in potem bodo rekli: “To je sigurno od solate, ker je toliko solate”. Ne govorite z otroci: “Moraš jesti solato. To je zdravo!” Jejte in veselite se je. Vprašaj ga: “Hočeš en list?” Naš najmlajši otrok, našega najmlajšega smo pogosto pripravili do tega, da je nekaj jedel, če smo rekli “Ne smeš”, “To je samo za nas”, “Danes ne dobiš niti malo od tega”. Drugi otroci so potem jedli in naenkrat je tudi ona hotela.

???

Je to ta ista, ki ima žvečilni gumi tako rada? Koliko je stara? …… let.

Nekaj upravičenega je na tem. Otrok nekaj takega gotovo ne reče zato, da bo mamo razjezil, temveč ima potrebo jesti nekaj lažjega in človek se mora vprašati, zakaj? Ali ima slabotno prebavo ali pa so njegova čutila preveč angažirana. Če je nekdo v glavi utrujen, če ima utrujene oči, bo težko jedel čvrst, temen kruh, zato je potrebna moč. Bel kruh, to je lažje, brez napora, na vsak način. Dihanje je pogoj za lakoto, najprej pridem na svet in diham in potem sem lačen in če delam na svežem zraku, če se gibljem na svežem zraku sem se dobro predihal in sem prej lačen. Torej, aktivnost pljuč je slabotna in zaradi tega pravzaprav otrok išče nekaj lažjega tudi za drugo področje. Vprašanje, ki bi si ga moral človek zastaviti pa je, kaj pa ta otrok v resnici potrebuje, da bi spet postal lačen? Da lahko je temen kruh in da ga tudi rad je. Otrok na tem mestu prav to izraža. Ne more reči, mama, daj mi to in to zdravilo, ne more reči, mama, to mi moraš dati, da bom postal močan, temveč pravi, slaboten sem, daj mi nekaj s čimer bom shajal.

Je za otroka bolje, da je bel kruh?

Dobro bi bilo razlikovati ali otrok, kadar je dobro pri močeh, npr. pozno dopoldne ali opoldne lahko je temen kruh, takrat namreč bi otroku ponudil nekaj močnejšega, zvečer pa, ko otrok ni več tako pri močeh, bi otrokovi želji ustregel. Na ta način se bolje shaja, če rečem, jaz hočem to in ti hočeš to. Potem otroku tudi lahko priznam, na določen način imaš prav, v nasprotnem primeru pa mu rečem, ti ne veš nič, jaz pa vem vse. Če otroku dam pogum in mu pravim: “Ja, ja dobro je”, tako ga tudi krepim. Začnemo pri belem kruhu. Gre za to, da pustimo otroka, da se uči, nauči kako od belega kruha pride k temnemu. Ne da mu rečemo: “Samo to moraš”. To bi bilo kot zahtevati, da takoj nekaj zna. Otroci hočejo vaditi, se hočejo počasi krepiti.

Iščeš najvišje, največje, rastline pa te naučijo. Ker je ona brez volje, bodi ti ……… volja. To je to. To je napisal Schiller. In kako bi se mogli ukvarjati s človekom, brez da bi Schillerja vzeli na pomoč? ……….. je veliko razmišljal o rastlinah in živalih, Schiller pa je veliko razmišljal o človeku in potem pesnik kot Schiller napiše nekaj takega. Pravi, če hočeš tisto najvišje, najplemenitejše kar človek ima, razumeti, potem si poglej rastlino. Toda to, kar je rastlina sama po sebi, to lahko postaneš samo če hočeš, če se trudiš, če vadiš in to bomo danes zjutraj kot prvo.

Kadar položimo seme v zemljo in k temu pride tudi voda in toplota, tudi svetlobe nekaj, potem nam to seme pokaže neko gibanje. Presenetljivo je, da je v enem kalu gibanje v dve smeri. Mala kal začne rasti navzgor in koreninica, ki raste navzdol. To seme mora imeti organe, nekakšna čutila, s katerimi lahko zazna, kje je zgoraj in kje je spodaj, nobena korenina ne raste navzgor in stebelce ne bo pognalo navzdol. Če potem spremljamo rast korenine, vidimo, da raste v smeri središča zemlje. Pri tem se vedno bolj in bolj povezuje z zemljo,  pravzaprav se zemlje drži In to kar delajo konice korenin lahko primerjamo s tem, če se mi nekaj dotikamo. Korenina čuti kje je trdo, kje je mehko, kje je vlažno, kje je suho, presenetljivo pa je, da najde pri tem snovi, ki jih potrebuje. Torej ima na teh koreninah organe s katerimi nekaj zaznava, toda tudi okusi s temi koreninami. Dokler ima opraviti z vlago, s suhim, pa tudi tisto, kar  rečemo tako na hitro, brez da smo razmišljali, so kisla ali blago alkalična, to so okusi. Rastlina torej nekako okuša ta tla in temu je res tako. Konice korenin imajo na konici zelo fino kožico in pod to kožico so majhne žleza, ki izločajo tekočino. Ta tekočina gre v tal in stopi kamenje, npr. kalcij, pa tudi kalij, celo kremen, torej kristale lahko s tem raztopijo. Torej ni tako, da enostavno snovi iz zemlje v rastlino gredo, temveč je tako, da je rastlina sama aktivna. Išče in najde kar potrebuje in z lastno aktivnostjo tisto raztopi, potem pa to posesa v sebe. To je nekaj, kar lahko primerjamo s tem, kar človek dela v ustih. Ko sprejmemo hrano v usta, jo tako rekoč pretipamo, je trda, je mehka, je groba ali gladka, je topla ali hladna? Razmislite kako zelo posebno je sposoben je stvari otipati naš jezik. Če imamo npr. luknjo v zobu in z jezikom potipamo luknjo v zobu imamo občutek, da je luknja ogromna. Če pa si stvar točno ogledamo, ali poskušamo mogoče z zobotrebcem potipati, kje ta luknja je, je čisto majhna. Ali če smo našli košček kamenja v hrani, ko je v ustih menimo da je velik, ko ga vzamemo ven pa je majhen. Naš jezik je kot nek organ za povečevanje. Tako podobno čuti korenina rastline, ko poseže v zemljo in tako kot mi v ustih vse raztopimo, s tem da v to hrano sami izločamo slino, tako rastlina posesa snovi, ki jih je raztopila v sebe. Tudi mi posesamo hrano v nas tako rekoč. Najbolj jasno je to še pri dojenčku. In te koreninice tipajo v zemljo, tako kot naši živci. To torej, kar mi kot slino tvorimo v naših ustih, to je čisto nekaj nam lastnega in ta slina je sestavljena tako, kot to telo naredi glede na to, kaj sem zaznal. Če mislim na neko hrano, če bi jo zdaj mogoče potreboval in rad jedel, mi teče slina v ustih skupaj. Iz mene samega iz telesa se nekaj naredi, tvori, kar bi to hrano lahko razkrojilo, razblinilo. In to je neka posebno snov, ki jo imenujemo amilaza in lahko preobrazi škrobe v sladkor, tako da res čutimo v ustih neko sladkobo, sladkor pa nas dela budne, tako da z našo hrano lahko še naprej pozorno delamo.

Vse to kar se dogaja v zemlji, kar delajo korenine rastline v zemlji, se dogaja v velikem miru, na hladnem in v okolju, ki je čvrsto. Pod zemljo je temno in vse kar se v zemlji dogaja, se dogaja mirno in počasi. Čisto v nasprotju s tistim, kar se pri rastlini dogaja nad zemljo. Ta mala kal raste navzgor, dokler ne pride do svetlobe in potem takoj pokaže da to svetlobo registrira, zazna in zaradi tega se potem deli, dela liste. Svetloba omogoči oziroma povzroči, da tista ena kal, ki je zrasla do svetlobe, da se ta kal deli. To lahko vidite na rastlinski družini, ki ima poseben odnos do svetlobe; to so tako imenovane kobulnice; npr luštrek, kimel, koper, tudi korenje, pastinak, peteršilj. In če si pogledate, kako izgledajo listi luštreka ali zelene in kako izgleda list korenja ali kumine in kako izgleda list kopra. Vidimo torej, da ti listi postajajo vedno bolj fini in vedno bolj razvejani. Rastlina postaja vedno lažja in vedno bolj sladka, čim bolj visoko zraste. Čim bolj se zainteresira, čim bolj je ustvarila odnos so svetlobe, tem bolj fino se členijo njeni listi. Sam list, če tvori površino je nekako bolj zemlji soroden, bolj z vodo soroden. Če pa vidimo list, ki ima mnogo, mnogo zarez vidimo, da je lista vedno manj, na tistem mestu, kjer bi pa ta list lahko bil, je sedaj zrak in je svetloba. In tako že prvi list po kali pokaže, da hoče, stremi navzgor, toda vedno znova gre v širino. To vidimo posebej, če mora neka rastlina rasti na temnem, npr. krompir, ki kali v kleti; tenka in dolga je ta kal, ko pa preide do svetlobe, gre torej narazen, razvije liste. Listi rastline so organi za svetlobo, na podoben način kot so to naše oči, ki se odprejo, ko je svetlo in se zaprejo, ko je tema. Rastlina raste naprej navzgor, vedno znova … … …  . se odpre z njimi. To je dejavnost rastline, ki se dogaja ritmično in če to zasledujemo, bi morali pravzaprav reči, rastlina raste navzgor, zastane, naredi nekaj čisto posebnega in to so očesca, s katerimi tako rekoč pogleda po svetlobi, išče svetlobo, kjer res če opazujemo, prav vidimo kako je zastala, se ustavila v svoji rasti. Vedno tam, kjer se je razdelila nastane očesce in potem raste v širino, v horizontalo in se nekako sooča z okoljem. Tu pri rasti stebla je nekako samosvoja, na podoben način kot pri korenini, kjer se res uveljavlja, sooča z zemljo. V steblu ima človek tudi občutek, da se uveljavlja, proti sili težnosti raste, raste iz svoje lastne moči proti sili težnosti navzgor in potem nekako se zaustavi in gre v širino. In če si zamislimo to silo, potem spremljamo to in vidimo, kako je rastlina v listih kot res prišla nekam, dosegla svoj cilj. In potem je tako, da to maso v listih pusti, svojo moč pa iz listov spet potegne skupaj in spet se spomni tistega svojega očesca, spet pogleda, kje je svetloba in raste spet delček navzgor, se spet zaustavi, pogleda v širino, naredi svoje liste, se v notranjosti spet koncentrira na sredino in spet raste navzgor in spet naredi liste. To je dejavnost, kot smo je zelo podobno ……………………., vzravnam se, rečem “a”, spet sem tukaj. Spet se potegnem vase, naredim “o” in spet rastem navzgor. To je to , kar mi ljudje vsak dan delamo. Zjutraj se vzravnamo, potem delamo v svetu, zvečer si pogledamo, kaj smo naredili, potem zaspimo in zjutraj se spet vzravnamo. To se ritmično dogaja, je ritmično menjavanje in to izraža ves rastlinski svet, kar je neverjetna sila, moč rastlinskega sveta. In to je dejavnost, ki s orientira po svetlobi in temi, po dnevu in po noči. Pri tem tako lahko rečemo, rastlina raste k soncu. To je res, pa spet ni. Poglejte si, če bi rastline res rasle k soncu, potem bi morale zjutraj vse gledati proti vzhodu, opoldne proti jugu, zvečer proti zahodu, tega pa ne delajo, to ni naravno. Tam zgoraj že mora biti nekaj s soncem……… .. .. na nebu, ki pa ni tam kjer je ravnokar sonce. Tu sem narisal kako listi postajajo vse večji in večji, pri mnogih rastlinah pa potem naenkrat listi postajajo spet manjši in zgoraj so potem spet majhni listi in potem rastlina zastane, naredi neke vrste vozel in naredi to kar je tu delala eno …..

….. naredi vse na enkrat, naredi klične liste, popek, ki je najprej zelen. To so torej prašni listi, venčni listi. To so še zeleni listi, toda vsi so že na enem mestu in nekaj obdajajo, v čemer je nekaj čisto novega. Vsakič se začudimo, ko se ta popek potem odpre. Kaj se je pokazalo? Nekaj novega, barva. Doslej je bila rastlina samo zelena, naenkrat pa pokaže rdečo barvo, modro, rumeno, od kod? Toda spet samo listi, toda obarvani in vsi skupaj na enem nivoju in naenkrat se razvijejo. To je nekaj, kar je rastlina pripravljala takoj, ko je prišla iz zemlje in kar je pripravljala pri teh očescih; očesce ob steblu lahko postane cvet ali list. Iz takega očesca lahko nastane tudi korenina, lahko nastane list ali popek. Sedaj je tu ta cvet in ta cvet nosi v sebi organe, tukaj in tukaj. To so prašniki in pestič. Goethe je odkril, da tudi ti organi – prašniki in pestič –  niso nič drugega kot preobraženi listi in tako kot je cvet s svojo barvo že nekaj kar sega mnogo dalj v prostor kot rastlina in so praviloma listi v cvetu zelo, zelo nežni in fini, skoraj nobene snovi več ne vsebujejo, kar predvsem vidimo ko se enkrat posušijo. Skoraj nič ne ostane od njih. Tako raste rastlina s prašniki in pestičem, tam kjer postane rastlina prah, tam raste rastlina naprej preko sebe v okolje ravno s tem cvetnim prahom, ki ga veter odnaša v prostor. In s tem cvetnim prahom gre rastlina tako daleč, kolikor daleč atmosfera Zemlje sploh sega. Tam kjer še lahko letijo avioni, se najdejo veliki oblaki cvetnega prahu. Naše rastline rastejo tako daleč kolikor daleč sega atmosfera naše Zemlje. Šele tam, kjer se atmosfera Zemlje konča, se začne neke vrste odraz. Od tega cvetnega prahu pride nekaj nazaj in pride spet do rastline, pride v pestič, se tam rastline dotakne in sedaj se dogodi spet nekaj čisto novega. To je še bolj novo kot ta cvet, cvet so še vedno listi, nova je barva, je vonj, je sladkoba. Toda to, kar se sedaj dogodi je tvorba plodu. Rastlina se nekako umakne na ta del pod venčnimi listi, cvet odpade, ovene in tako rekoč se v cvetni čaši sedaj tvori plod. Ta plod bom še enkrat tu zraven narisal. Bodi jabolko. To jabolko, ta plod ima obarvano luščino. Luščina je tako rekoč ostanek cveta, nekako obarvana in ima vonj. V sredini pa je nekaj, kar je sočno, v notranjosti je masa, je količina, ima težo, je prežeto z vodo, tako kot je bila rastlina prežeta z vodo v področju stebla in listov in v tem plodu je seme. To seme pa je spet trdo, čvrsto, na podoben način čvrsto kot je kovina. Ta tvorba torej, ima v sebi nekaj kar je podobno cvetu, ima v sebi nekaj, kar je podobno listom in ima v sebi nekaj, kar je podobno korenini. Kar je nekaj posebnega in pri plodovih opažamo je to, da ne rastejo več navzgor temveč rastejo spet navzdol. Tu torej pride do nekakšnega obrata, rastlina zraste čisto preko sebe in potem prevladajo spet sile težnosti. Rastlina pride spet nazaj na zemljo. Razmislite, kadar izbirate plodove, kako so težki. Vreča jabolk je težka in v tem plodu je sedaj seme za novo rastlino. Tu je nekaj kot spomin pripravljeno, spomin na rast in zdravje zadnje rastline. Kar se spet nekako v snov zapiše, tam pa je tudi spravljena praslika, ideja te rastline. Torej, na novo je vtisnjena v seme in rastlina lahko naredi še en, zadnji korak. Plod v naravi razpade, lahko prehranjuje žival ali človeka, kar ostane pa je seme. To je to kar od rastline potem ostane in ta potem spet pride v zemljo in vse se na novo začne. Kaj mi jemo, kadar jemo plod? Zanimiv je, da v Nemčiji predvsem pravimo, mi govorimo o mesu nekega plodu. Če si rast rastline takole ogledamo in vidimo to seme kot v bistvu cilj te rasti, potem je to meso, ki je okrog semena, neke vrste ovojnica, ki ščiti to seme pred tem, da zemlja že premočno nanj deluje. Seme tu v sredini lepo raste in uspeva, na podoben način kot embrio v maternici in to je pravzaprav maternica za seme. In tako, kot maternica prehranjuje majhnega otroka, tako prehranjuje plod v nas nekaj novega. Če imamo nove misli, če imamo po prehranjevanju nove impulze za voljo, če razvijemo nova čustva, potem se imamo za to zahvaliti hrani, ki prinaša s seboj nekaj novega. Če to še enkrat zasledujemo, potem lahko rečemo: “Tu se razvija vedno več življenja!” Tako kot to doživljamo spomladi, ko iz pozimi mrtve zemlje tako rekoč, iz tega spečega semena naenkrat pride zelenje, svet postane ves zelen od listov rastlin in mi doživljamo življenje se nadaljuje. In tu zgoraj, ko rastlina za listi preide v oblikovanje cveta, tam nastopi spet mir. Rast rastline v tem ritmičnem ciklu – steblo, listi, steblo, listi, se še enkrat strne, koncentrira in potem moramo reči, to kar rast potem naredi, cvet namreč, je srž te rast line. Kako lepo je življenje ko umre. Ko tu cvet odpade, pade na zemljo in spet postane zemlja. Toda v smrti vedno ostane nekaj ohranjenega, kar se poveže z novim življenjem. Ko gre cvetni prah v kozmos, v atmosfero in čebele so ga zaznale, pridejo in vrnejo, prinesejo cvetni prah spet v cvet, lahko spet govorimo o začetku novega življenja. In potem nastane nekaj kot npr. ta plod, jabolko, pri katerem imamo na eni strani življenje, ki odmira, meso ki bo odmrlo, ki pa je tako rekoč ovojnica za novo življenje. Toda v naravi ta ovojnica razpade in iz tega pride seme, ki ga spravimo, ki pride v zemljo in mi govorimo o plodnem delu zemlje, ki prihaja iz neba, to je impulz, ideja da rastlina nastane, toda brez zemlje, brez vode, brez zraka, brez svetlobe in mineralov, iz tega semena nikoli rastlina ne more nastati. Vedno bi ostala samo ideja, uresničenje je mogoče šele zaradi zemlje in potem na zemlji, v zemlji omogoči nastanek nove rastline.

Na tej sliki vidimo nekaj, kar pri človeku imenujemo reinkarnacija. Nekaj se v življenju razvije in je, umre toda nekaj od sebe sporoča, ostane, zadrži in spet se pojavi, čisto kot kal majhno in potrebuje najprej neke vrste ovojnico, da bi se lahko na zemlji pojavilo, izrazilo in ta pojav na zemlji bi bilo potem rojstvo. Novo življenje se nato razvije, na eni strani s spominom na staro življenje, iz starega vedno prinesemo nekaj s seboj, nekaj od matere – Zemlje in nekaj od očeta – kozmosa in kljub temu postane nekaj čisto novega in nekaj čisto lastnega, posebnega. Prepoznamo rastlino in rečemo: korenje je, krompir, hrast in kljub temu je vsak hrast drugačen, nekaj posebnega. Razvije se nad življenje iz življenja. Ali raste na pobočju gore, ob reki, v Sloveniji ali v Nemčiji, vedno je drug hrast, toda vedno hrast. V področju listov in stebla si lahko  ogledamo še nekaj posebnega. Glede na tisti izgovor Schillerja, ki smo ga na začetku slišali; rastlino pravzaprav vzravna svetloba in potem se v rasti listov rastlina konfrontira s svojim okoljem. To tako zelo lepo vidimo pri cvetu. Če imate v mislih travnik v pomladnih mesecih, npr. veliko regrata, sonce, ves travnik je rumen. Pride debel, težek oblak in se postavi pred sonce in cvetje se zapre in travnik je zelen. Rastlina ne more reči: Tale oblak je vendar majhen, hitro bo šel mimo sonca, ne splača se, da se najprej zaprem in potem spet odpiram, kar odprta bom ostala. Tega rastline ne zmorejo, človek pa to lahko. Človek je mnogo bolj svoboden, ni tako močno vpet v ritme narave, pomembno pa je, da naravo registrira, jo zazna, se je zaveda, da pozna zvezo med oblakom in soncem in da ve, sonce se premika in oblaki se premikajo. In čeprav je ta trenutek senca, ne bo dolgo trajalo, pa bo sonce spet posijalo. In če je dan poleti zelo dolg in sonce sije in peče, tako da je življenja na zemlji  vedno manj in manj, potem vemo, večer bo prišel, noč bo prišla, zima bo prišla in takrat se bomo spet spočili, takrat bomo spet lahko razvijali nove ideje. Ponoči bomo spet lahko šli z našo dušo k soncu, ne tistemu soncu, ki ga vidimo na nebu, zunaj, temveč notranjemu soncu. In če nam bo to uspelo, potem smo zjutraj sveži, pridemo spet k nam, seme, ideja spet pride v telo in to idejo potem lahko vnesemo v naše življenje, v delo in lahko skrbimo za to, da novo iz tega nastane. Vzgajamo otroke, skrbimo za to, da gre življenje na Zemlji naprej in se sami vzravnamo v tem življenju, skrbimo za to, da hodimo vzravnano. Samo zaradi tega, ker ponoči izvemo, da tam gori sonce je, se lahko čez dan vzravnamo, lahko hodimo vzravnano. Koliko ljudi v današnjih časih imamo, ki menijo, da enkrat v njihovem življenju ne sije več sonce, da sonce nikoli več ne bo vzšlo in potem vidimo, kako jih to stiska, kako ljudje ……….., kako se čutijo potlačene, to torej, kar danes imenujemo depresija. Depresija je notranje pomanjkanje svetlobe in idej, človek se počuti kot plod brez semena. In pravzaprav se je zgodilo, da ta stik sveta s kozmosom ni bil mogoč. Zaradi tega ni bilo mogoče, da v človeku delujejo novi impulzi in nove ideje. To pa pomeni, da mi to pot, ki jo gre rastlina od korenine do cveta, za to pot, ki nam jo je rastlina pokazala, to pot mora človek hoditi aktivno. To pot moramo hoditi vedno na osnovi lastne volje, odločitve. Vsako jutro, ko se prebudimo opazimo; samo zato ker sije sonce, se ne bomo vzravnali. Reči si moramo: “Vstal bom”, in videli ste, da je vstajanje najlažje, če smo zvečer razmišljali o dnevu, ki je za nami in smo si zvečer rekli: “To sem naredil in to sem naredil, kot list rastlina; in ta list sem dobro naredila in ta list sem do konca dokončal, toda ta list še ni gotov in ta list sem šele začel delati, za naslednjega pa imam šele dobro idejo, ampak to bom naredil jutri”, to si rečem zvečer. In če se zjutraj prebudim in imam to idejo, to hočem narediti, tega včeraj nisem uspel dokončati, toda to lahko danes dokončam, včeraj nisem imel dobre ideje, kako lahko to dobro dokončam, danes pa si bom to še enkrat pogledal, mogoče bom dobil novo idejo, mogoče sem si eno prinesel iz noči in tako imam zjutraj moč, s katero lahko vstanem. Ker si bom sicer lahko rekel, to težavo imam in to težavo, mogoče so celo okoliščine take, ki mi govorijo: ne, ne smeš se spreminjati, ostani tak kot si, toda v sebi čutim seme, ki mi pravi, da če danes ne bom tega zmogel, bom to jutri naredil ali pojutrišnjem ali v naslednjem življenju. Vsi imamo nova videnja in zaradi tega se splača pripravljati nekaj, vaditi. Poglejte, to kar je za naslednje življenje ni to, kar sem v tem življenju dokončal, temveč je to, kar pripravljam, kar je negotovo, toda začeti moram s tem, vsaj misliti moram že na to ali bolje, enkrat moram to že vsaj zares hoteti, vsaj poskusiti enkrat, najbolje z rokami. To tipanje, na podoben način kot korenine v zemlji, enkrat že okusiti to novo življenje, vdahniti v to, enkrat vseeno prebrati nekaj, kar sploh ne razumem, ampak rekel sem si, če tega danes ne razumem, mora biti to vendar zame nekaj čisto novega, mogoče je to mnogo prepametno, premodro, da bi jaz to danes mogel razumeti, ampak prebral bom še enkrat in poskušal bom razumeti, saj je čisto malo. Potem sem nekaj pripravil, potem to je seme v moji duši, ki potem nekega dne postane nova rastlina. To je to, kar ima v mislih Schiler, ko pravi, kar moramo delati z voljo, hoteti moramo. Vse, kar delamo v pretvorbi, kar delamo z našimi okončinami, kar delamo, kadar v mislih nekaj hočemo, takrat, kadar je razmišljanje ras težko in potrebujemo za to veliko moči, vse to ima karakter semena. Vse kar hočemo je začetek, nekaj, kar sem do konca domislil, kar sem razumel je pravzaprav ……….. Rastlina se je, ko je oblikovala steblo in liste razumela, stoji v življenju in ker je to tako, potem lahko preminja. To kar smo lahko, kot smo razumeli, ko cvet umre in je lahko spodbuda za novo življenje, tako da sta vedno nebo in zemlja, razmišljanje in hotenje, volja na poti, da se srečata. Tam pa, kjer se potem misel in volja srečata, najdeta, dotakneta drug drugega, tam nastane čustvo. Toda pomembno je, da to čustvo ne prihaja samo iz uma. Če je temu tako, so oblikovana iz tistega, kar je že staro. Pomembno je, da volja spodbuja razmišljanje vedno k novemu. Ne da pogledam nazaj in pravim, imam občutek, ker sem to vedno tako delal, temveč, da se v notranjosti vprašam ali ne bi čutil lahko tudi nekaj novega, nova čustva? Morda staro, čutiti na čisto nov način, imet ob nečem kar je staro, imeti občutek, čustvo, ki tistemu staremu nekaj doda. To sem vam povedal sinoči. To je to, po čemer imamo tako veliko žejo, lakoto, da na svojem bitju lahko čutim nekaj novega. Ali da srečam človeka, ki bo rekel:”Čisto drugačen si, v sebi nosiš nekaj, česar še nihče ni videl!” In kar se potem dogodi je tisto, kar imenujemo zaljubiš se. Če na nekem človeku odkrijem nekaj novega, nekaj enkratnega potem je to nekaj, kar na njem ljubim, že zaradi tega, ker sem jaz to odkril, ponosen sem malo na sebe. To je to krasno čustvo,  ko je človek zaljubljen. Ne le, da se bolje počuti tisti, ki ga ljubim, ker se on čuti popolnejšega, temveč tudi tistemu, ki ljubi, saj se tudi on čuti popolnejšega, čuti se enkratnega, saj je on videl nekaj, kar še nihče ni videl. To je odkritje, rojstvo in to de človeku vedno dobro. Če on lahko naredi nekaj enkratnega in zato je ljubezen vedno nekaj aktivnega. To opazimo vedno takrat, ko je prva zaljubljenost mimo. Prva zaljubljenost nam je darovana. Pogovorno pravimo “zaljubljen sem”, pravzaprav bi bilo prav, da rečemo “zaljubljenega so me naredili”. Ko pa je ta čas zaljubljenosti mimo, za rastlino bi lahko rekli da je zaljubljena v sonce, sonce pride in ona je lepa in vsa se razdaja s svojimi čari. Ko sonce odide, bi morali reči, da umira, nima več sile s katero se vzravnava, sile življenja. Ko pa gre pri človeku ta čas mimo, potem šele se začne tisto pri katerem iz lastne aktivnosti, mora ljubiti drugo bitje. Kar je naporno, kar moramo delati vedno na novo, tako kot se rastline vedno znova v ljubezni vračajo k zemlji. Poglejte si, kako enostavno bi bilo za rastline reči: to neverjetno delo na področju korenin sem opravila, sedaj sem tako krasna vrtnica in vse je okoli mene, čebele, metulji, ljudje so se veselili nad menoj in s tem sem izpolnila svoje poslanstvo. Zdaj bom enostavno izginila nazaj v nebo, v sonce in ne pridem več, končala sem, dovolj mi je. Ne, ne, čisto tu zgoraj enkrat spet pade odločitev, to je bila samo vaja. Še enkrat to naredim, to bom naredila še bolje. Kaj pa bi bila zemlja brez mene? Prav zato, ker sem enkrat že uspela tako lepo cveteti, ker sem tu v teh majhnih listih med  ……. in cvetom že nekaj pripravila, zato bom rekla: “Pomagajte mi, zemljo potrebujem”. In potem pridem še enkrat nazaj in še enkrat začnem vse od začetka.

To je res najgloblja odločitev volje, najgloblja ljubezen človeka, priti spet na zemljo, začeti še enkrat. Vse življenje sem od zemlje jemal, vse sem od zemlje vzel, potegnil vase tako rekoč, ne samo hrano, ki mi jo zemlja kar naprej daje. Poglejte, otrok človeka potrebuje dvajset let vzgoje in pomoči, starši res čutijo, da morajo venomer temu otroku nekaj dajati, ga vzgajati, mu pomagati, vedno dajati nekaj lastnega. In potem pride šola in otrokom dajejo nekaj učitelji, pripovedujejo jim o svetu, poročajo o vsem tistem, kar so ljudje na zemlji že kdaj počenjali. Če pripovedujemo o starih kraljih in pisarjih, o Indiji in o Perziji, o Egipčanih in o Grkih, o srednjem veku, o francoski revoluciji, o najnovejših odkritjih, potem s tem vodimo tega mladega človeka do stanja na katerem človeštvo je. Do tu torej mu pokažemo, se je človeštvo razvilo, sedaj boš star enaindvajset let, sedaj nadaljuj, sedaj svet potrebuje tebe. Za to, kar je npr. pripravljeno z gensko tehnologijo, da ti s tem delaš na drugačen način, da ti k temu dodaš neko novo idejo in to idejo lahko samo ti dodaš. Kot to vidimo pri vseh ljudeh, ki so svet spremenili, tako spremenili, da smo to vsi opazili. Ali je bil to Columb, ali Platon, Napoleon, na njemu lasten način nekaj enkratnega. Tako tega nihče drug ne bi zmogel in tako to velja za nas vse. Vsak lahko na tej zemlji nekaj naredi, kar tako lahko samo on naredi in na ta način lahko začnemo vsak nov dan. Najbolj je to lahko, če predvsem vse kar je živo, predvsem naše soljudi pogledamo enkrat tako, da rečemo: “Nikoli te še nisem videl, kdo si pravzaprav? Kako izgledaš?” To kar sem doslej videl na tebi, kar sem zaznal, malo, ne čisto pozabil, vendar malo pozabil, čisto na novo začeti, brez kakršnih koli predsodkov in odkrijem stvari, odkrijem strani, ki jih prej nisem videl. Ker sem vedno imel očala na nosu, skozi katera vidim samo tisto, kar sem že videl, sedaj pa snamem ta očala in naenkrat vidim svet drugačen. To so trenutki, ko nastane nekaj takega……

……….nastane nekaj novega, nova morala. Danes mislimo, da je prav morala nekaj, kar je odvisno od navad, od vzgoje, od zakonov, od vsega, kar so naredili drugi in v kar se moram ukloniti, to pa ni res. Vsako opravilo, ki ga opravljamo, mora biti narejeno na novo. In vsakič, ko hočem v svetu nekaj spremeniti, se moram vprašati, ali veljajo tu stari zakoni, ali je potrebno, da to naredim čisto drugače, ali je to kar delam, prav res samo tako, kot so mi predpisali, ali je prav zaradi tega, ker jaz to moram tako narediti. Resnična morala je tisto, kar sledi tistemu, kar je meni lastno. To pomeni, je tisto, za kar res v polnosti odgovarjam. Kaj hočem nekaj dne res zagovarjati, za čemer stojim. Če me npr. ljudje vprašajo: “Zakaj si to naredil?”, imamo krasno besedo. Luther jo je izrekel. On je torej naredil v svetu to, kar je naredil, obsodili so ga za to, postavili so ga pred sodišče, še mlad človek je bil, stal je pred dolgo vrsto starih sodnikov. Oni so menili, da vedo kaj je prav, da vedo kaj je dobro. Luther pa je rekel čisto enostavno: “Tu stojim, jaz drugačen ne morem. Tu sem, jaz sem, jaz sam in ker sem jaz sam, sem moral to tako  narediti in za to odgovarjam, stojim v samem sebi.” In to je to, za kar pravzaprav lahko rečemo, da je moralno. To je bilo novo čustvo v človeštvu, reformacija, revolucija, reči, pred vami stojim tak kot sem in stojim za tem, kar sam menim, da je prav. To je v bistvu to, kar nam rastlina kaže, ker vedno kadar pogledamo neko rastlino, to vidimo. Ne da takoj rečemo, to je redkvica, temveč rečemo: Kdo pa si? Kaj mi kažeš? In tako potem začnemo odkrivati novo. Novo se začenja z vprašanjem in tako bi vas sedaj vprašal, ali bomo naredili pavzo ali nadaljujemo do enih?

So v zvezi s tem kar sem pripovedoval vprašanja? Ali kar koli ni jasno? Ima kdo idejo, lahko dopolnite. Včasih pade nekomu nekaj na misel, kar bi rad povedal.

???

Najprej je tako, da so opazovali, da so šli avioni res skozi barvaste oblake in da so bili to oblaki cvetnega prahu. In potem je tako, da je rastlina res tako konstruirana, da sama cvetnega prahu ne more spraviti v cvet. Vedno potrebuje pomoč od zunaj. Vedno je tako, da mora cvetni prah najprej proč, odnese ga morda veter ali čebela, drugi insekti, oddalji se od cveta, potem pa pride nazaj. Mogoče pride na cvet druge rastline, tako, da spet pride do oploditve. Kako dolga je ta pot, tega ne vemo točno. Ta pot je lahko je zelo dolga, ta cvetni prah gre lahko zelo daleč proč, tako kot je tudi s čebeljo družino pri ženitvi poleti, zelo visoko se dvigne. Tam pride do oploditve matice in potem pridejo spet nazaj na zemljo.

Razlika za rastline, kjer se gnoji naravno in z umetnimi gnojili?

Ena od bistvenih razlik je, da se rastlina pri koreninah ne mora naprezati, ne mora biti aktivna. Gnojila, ki jih danes uporabljamo so vodotopna. Rastlina ne potrebuje tistega, kar sem prej opisal in primerjal z mešanjem s slino, ne mora iskati hranil. Zaradi tega opazujemo pri rastlinah, ki so konvencionalno gnojene z umetnimi gnojili, da imajo te rastline mnogo manjše, mnogo šibkejše korenine, da te korenine ne sežejo globoko v tla in živijo pravzaprav tako, kot človek v bolnici na intenzivnem oddelku, kjer ga prehranjujejo iz steklenice, umetno prehranjevanje tako rekoč. Človek se ne mora naprezati, ne mora iskati hrano, ne mora narediti koraka, da se sam prehranjuje, ne potrebuje niti sline, ne potrebuje nobene kisline v želodcu, ne potrebuje žolča, ne mora žvečiti, ne mora požirati. Vsa lastna aktivnost odpade in če si takega človeka potem pogledamo, vidimo, da mu zelo redko uspe, mogoče sploh ne uspe, ustvariti novo idejo, ustvariti nekaj, kar ga bo spet vzravnalo. Pasivnost v telesu vodi tudi k pasivnosti v glavi. Zelo težko je pričakovati od takega človeka, da bo sprejel nekaj novega. Potrebuje pomoč, zdravnik mora imeti idejo zanj, idejo o njegovem novem zdravju. In tako je pri rastlinah, da če se niso v področju korenin dobro povezale z zemljo, se tudi v področju cveta ne morejo dobro povezati z nebom. So nekako tope, notranje pomračene, nimajo smisla za zvezde, za sile, energije življenja. To kar v njih še kot življenje deluje, kar jih spravi do rasti, kar jih spravi do cvetenja, to je pretežno to, kar so podedovale. Seme ne nastane v bistvu zaradi tega srečanja z nebom, temveč je nekakšen kratek stik narejen, ostaja vse skupaj na zemlji in to vidimo na tem, da rastline postajajo podobne, vedno bolj enolične. Če imam moderno sorto pšenice, čisto vseeno kje jo posejem, vedno enaka zraste. Rastlina pa, ki pa je živa, naredi drugo postavo na drugem rastišču, če jo posejem na enih tleh ali na drugih tleh, če jo posejem v gorah ali v dolini, že rastline, ki so na robu polja izgledajo drugače kot  sredi njive, ali pa v bližini določenega plevela. Rastline so že drugačne, pomeni da so v svoji notranjosti še nekako fleksibilne in sprejemljive za svoje okolje, to je to, kjer deluje dinamika, kjer deluje kozmos. Lahko bi rekli, da s takim gnojenjem – mineralnim ali umetnim gnojenjem – rastlino privedemo do tega, da pomračimo njene občutke, njena čutila, ne čuti več kje pravzaprav je, noče nič novega okusiti tako, kot naši otroci ali tisti, ki hočejo jesti vedno samo špagete ali hamburgerje, nič novega nočejo, tako je rastlina pomračena, žalostna, zastrta, o čemer sem govoril sinoči. Hočemo vedno konzervno glasbo in mrtve slike, potem pa pravijo, saj sem odvisen od tega, kar sem podedoval. Preneseno v rastlinski svet ostaja umetno gnojena rastlina v sami sebi, kot ostaja človek, ki se s tem prehranjuje v svojih starih navadah. Prisluhnite, kako pogosto danes ljudje pravijo: “Sem pač tak tip, to je podedovano, moji starši so krivi za to. Vedno sem to delal tako.” Vse to je staro in težko se je prebiti skozi to in sprejeti, razumeti nekaj novega. Rastline pa nam kažejo, kako je to treba.

Če rastlino primerjam s človekom, potem bi mislila, da v vsem skupaj kar ste nam prikazal vidim nekakšen smisel življenja.


???

Na splošno moramo reči, da je to zelo od človeka do človeka odvisno. Eden to potrebuje, drugi ne,  to pa k čemer bi morali stremeti je, da v dan vgradimo trenutke polne budnosti. Meditacija ni spanje, če delam meditacijo zares, potem je to najvišja koncentracija, zelo aktiven sem, da se koncentriram le na eno stvar. In potem opazim kako koncentracija prinaša mir. Če mimo vsega takrat mislim samo eno stvar, imam v svoji zavesti samo eno stvar, potem se tako rekoč od vsega drugega ……… in delam samo to, mislim, čutim, kar jaz hočem. To bi bilo tako rekoč to stanje semena, čisto sem v stvari, ki jo sam hočem. In potem sem navzven tako miren kot je seme navzven mirno. Medtem, ko je spanje stanje razdajanja, kot se cvetni prah razda kozmosu. In lahko rečemo, čim več nam uspe, da imam čez dan momente, ki lahko trajajo smo sekundo, ko sem čisto tu, s polno zavestjo, čisto, čisto buden ali najlepši izraz za to je prisotnost duha, potem lahko krasno spim, ko sem globoko spal mi bolje uspe, de se spet čisto koncentriram. To je vprašanje, kako to skupaj funkcionira, vzeti se, koncentrirati se, omogoči, da popolnoma  druge stvari spustimo. Čisto spustiti nam da moč, da se spet čisto koncentriramo in to je od človeka do človeka zelo različno. Na spanje direktno ne moremo vplivati, toda indirektno, preko tega semena. Vsak, ki ima težave s spanjem ima pravzaprav težave z budnostjo, pravo, koncentrirano budnostjo in tu v tem lahko nekaj naredim. Nekaj moram spremeniti in potem dobro spanje pride samo po sebi. Poskušati spremeniti pri spanju vedno nekaj, pa te prave budnosti ne bo izboljšalo. Če vzamete tableto za spanje, potem ta tableta ne naredi spanja, temveč nas naredi omotičnega, naredi me gluhega, da nič več ne vidim, da nič več ne čutim vonja, torej bo nekako pomračila čutila, tako kot sem prej rekel da umetna gnojila pomračijo čutila rastline. Nekaj podobnega je tableta za spanje. Je kot umetno gnojenje, resnično globoko spanje iz tega ne rezultira. Lahko nam je v pomoč, če imam v življenju take zaznave, take stvari, ki jih rešit ne znam, ki jih iz lastnih moči ne morem izpustiti, potem je to lahko v pomoč. Toda, pravzaprav moram ta vtis prej ali slej predelati in če si omogočim spanje s tableto za spanje in tako vseeno dobim počitek in moč in potem to moč uporabim za to, da spremenim moje budno življenje, tako da to stvar lahko spustim. Potem mi je tableta pomagala. Če pa ne naredim tega drug koraka, ni dobro.

???

Dve možnosti na vsak način. Ena je, da si nekaj čisto novega poiščeš in pogledaš nekaj o čemer še nič ne veš. Mogoče eksotično rastlino, ki je še nikoli nisem videl. Niti imena ne poznam, ne vem kako cveti, kateri družini, vrsti spada, nič ne vem. In poskušam jo enostavno opisati, kaj vidim, kaj vonjam, kaj čutim. Drugo pa je, da vzamem čisto znane predmete, npr kemični svinčnik in ga enkrat opišem tako, da ne uporabljam nobenih gotovih besed. Da ne rečem enostavno, to je kuli iz plastike, za pisati ga uporabljamo in na najboljši način je to mogoče, če si poiščemo človeka, ki se postavi k tabli, kaže nam hrbet, vi pa vzamete predmet, ki ga ta človek ne pozna in morate ga opisati brez gotovih besed in jaz bi ga moral narisati. Potem bi opazili, kako dobro znate ta predmet opisati brez da uporabljate gotove pojme. Pojem je nekaj, kar sem že razumel, je stvar in tako moram najti čisto nove besede, enostavno opisati. In to je v bistvu to, kar smo vadili. Ogledate si stvari, ki jih prej nismo tako gledali. Za take vaje bi vam svetoval, da začnete z majhnimi, z enostavnimi, vsakodnevno in če to dobro znam lahko vzamem tudi težje.

Začnite z vašo skodelico za kavo. Poglejte si jo. Otroci nam to tako rekoč kažejo. Imam takle stolček in jaz pravim stol. Otrok pride in pravi, krasna miza, potem bo prišel mlajši in rekel, garaža, nekdo drug bo pogrnil nekaj preko tega in rekel, to je moja hiša. Naslednji otrok bo to obrnil in rekel čoln, s tem se bom odpeljal v zrak, letel bom. To je živo, to je polno gibanja. To nas naredi gibljive.

??

Zastavlja se vprašanje in menim, da bi mogoče pri kuhanju kaj tega slabega pri konvencionalo s kemijo pridelani hrani, kaj popravila? In tako mogoče ti lahko pri pripravi hrane zmanjšaš te učinke ali jih ……..? Mislim, če je nekaj slabo je slabo.

Da ta hrana dela človeka slabega ne morem reči, ker to ne more veljati na splošno in za vse. Najprej ta hrana dela človeka slabega v odnosu na njegovo zaznavanje, dela človeka slabega za sposobnost oblikovanja novih impulzov za tiste spodbude, ki sicer prihajajo od zunaj. Kar ta rastlina v meni najprej okrepi, vse tisto, kar se tu v meni samem, kar ima samo z menoj opraviti, pri čemer ostanem samo sam v sebi, egoističen sem tako rekoč. To je prva stvar. Potem je pa posledica, da človek, ki ni več v stanju sprejemati novih idej, res sčasoma postane slab. Torej, najprej je motena sposobnost zaznavanja, kar ima za posledico slabitev volje. Človek, ki zelo dolgo živi enostavno v navadah, lahko to življenje ohranja z malo napora, toda čim dalj časa to dela, tem več moči potrebuje, da bi iz tega spet prišel ven. Mi smo to v Nemčiji doživeli, ko je berlinski zid padel in smo srečali ljudi, ki so trideset ali štirideset let mislili vedno eno in isto, da bi svoje življenje na nek način organizirali in življenje se je zelo hitro spremenilo s tem ko je berlinski zid padel, za ljudi pa je bilo pogosto zelo težko zapustiti star način razmišljanja, tudi star način čutenja spremeniti. Mogoče en stavek Rudolfa Steinerja, leta 1923 je rekel: “Živila pridelana na tak način, kot se to danes dela, človeku ne dajejo več moči, da poveže misel z delom, z akcijo.” Mi to vidimo, srečujemo predvsem pri mladih ljudeh. Neverjetno močno so v stanju misliti, današnjo tehniko npr. računalnik. Razumeti to tehniko je že povezano z dobro sposobnostjo razmišljanja. Mnogi mladi tudi lahko realizirajo to, če hočejo nekaj za sebe, so v stanju biti aktivni in to realizirati. Mnogi pa so v stanju, da v glavi mislijo neverjetno veliko, točno vedo, kaj bi se v svetu moralo zgoditi, zelo težko pa je zanje, da to v resnici tudi naredijo. Imamo ta razpad razmišljanja, misli in dela. Voditi misel v akcijo in potem voditi delo spet v glavo, v misel, to je možno vedno samo skozi čustva, s posredovanjem čustev in ta posrednik, ta čustva danes manjkajo.

To pa je ta rastlina, ki je odprta v zemljo, ki se sooča z zemljo in je odprta za nebo. Ona nam, kaže kako je to mogoče narediti. Živila, ki so proizvedena z umetnimi gnojili tega niso več v stanju človeku posredovati. To je izziv za človeka, da to nadomesti iz drugih moči. Če mi tega hrana ni več v stanju dati, potem moram to poskušati doseči tako, da grem npr. na seminar kot je ta današnji. Obravnavanje rastline, kot smo ga imeli danes na programu, smo naredili to, kar nam rastline, s to hrano kot umetno gnojeno, niso več sposobne dati. Pomagajo nam, da premostimo to nesposobnost zaradi moderne hrane. Toda kot vidite, potrebna je lastna aktivnost za to, vsaj toliko, da se sem pride.

???

Končalo se bo tam, da rastline in živali, ki so tisočletja dolgo spremljale človeka, ki jih je človek negoval in čuval, ki jih je človek do tod privedel, da so kar so, ki so samo za to človeku tudi dobra hrana, te najprej bo človek …….. s tem načinom. Rastline in živali bodo vedno bolj bolne, vedno slabotnejše in mi bomo to kulturno zapuščino, to bogastvo v zelo kratkem času uničili, v nekaj kratkih desetletjih. In iz tega rezlutira naloga, ki sem jo omenil, da rečemo, če nimam več hrane, ki mi daje to kar potrebujem. Rastline so vedno manj imune, vedno slabša imunost, živali postajajo nore, potem moram najti druge izzive, ki me oživljajo, ohranjajo in to je gotovo naloga. Mi ne moremo samo ohranjati staro, temveč moramo poskušati najti nekaj novega in to je možno z novimi mislimi, novimi idejami. Zaradi tega je hrepenenje po teh novih idejah tako veliko. Religioznost doživlja ponovno rojstvo, mistika je izjemno moderna, predstave o svetu za katere ne vejo nič, pa kljub temu menijo, da so ……… Ljudje gredo zvečer na neko predavanje, slišijo o nekem duhovnem gibanju in imajo občutek:”Zdaj je pa spet vse za mene odprto in možno.” To jim daje moč, da v vsakdanjem življenju stvar spet obvladujejo.

Še nekaj bi vam rad povedal, saj v ospredju stoji človek, danes zjutraj pa smo se pogovarjali o rastlini. Rastlin na zemlji brez človeka pravzaprav ni in sedaj si oglejmo, kako človeka lahko razumemo iz stališča tega, kar smo se pri rastlini naučili. To je človek, ni še čisto gotov, počasi pa bo že dobil svojo postavo. Poiskali smo rastlino, kako oblikuje svoje korenine. Če si pogledamo človeka in vprašamo kaj…..

…..kako se on povezuje z zemljo. Kje imamo pri človeku mir, čvrstost, kje je on nekako mineralom soroden, na katerem delu on nekaj v sebe sesa, v katerem delu je on naredil nekaj gostega in čvrstega, kje je začetek njegove rasti. Potem moramo reči, da je to glava. Človek pride na zemljo z veliko glavo, celo najprej pokuka v svet  z glavo in ta glava je že zelo gotova, že vse funkcionira na njen. Vonja, okus ima, zaznava toploto in mraz, simpatijo in antipatijo, diha, lačen postane. Vse to je utemeljeno v glavi. Komaj pride na svet, začne ta svet jemati za sebe, skozi oči, skozi ušesa, svet tako rekoč v tem majhnem otroku, v tem majhni glavi izginja. In poglejte si, kako otroku vse bolj uspeva, da pri tej dejavnosti najde mir. Kdor hoče otroka pomiriti, potem damo otroku nekaj, na kar se lahko koncentrira. Otrok gleda okrog sebe, išče okrog sebe, da najde nekaj na čemer se lahko umirim, kje se lahko primem, z očmi, z ušesi, z rokami. Če mu potem pokažem nekaj in pravim: “Poglej!” in potem se delam, kot da nek glas prihaja iz tega in pravim: “Hu, hu jaz sem svinčnik!”, potem gredo najprej oči in se na tem ustavijo, potem pridejo ušesa in se tega primejo in potem pride roka in se tega prime: “Ne dam več!” To pomeni, to sem razumel. Potem pade na tla, mogoče se uniči in potem sem razumel še nekaj, da se namreč uniči. O tem predmetu potem vem, da je stvar, ki se razbije. Človek je s svojo glavo nekako res vezan, zraščen z razmerami na zemlji, z vsakim zvokom, ki smo ga slišali, z vsako stvarjo, ki jo vidimo, z vonjem, z okusom smo zrasli z zemljo. Če tipam v svet, s tipanjem v svet pridem do občutka sigurnosti. Človek se razvija v soočanju s svetom, ob svetu, na svetu. Sam v sebi, sam za sebe, izolirano se ne bi mogel razviti. Ta dejavnost zaznavanja ima dve smeri. Eno smer smo opisali, to je dejavnost naših čutil, s katero človek raste nad samega sebe, iz samega sebe. Moje oči gredo tja in pridejo spet nazaj, in vem, ta pulover je zelen, svetloba, luč je to, ta stvar je oglata, ali nekaj je okroglo. Vedno pošljem nekaj iz sebe ven in spet v sebe to sprejem in potem imamo torej aktivnost zaznavanja, ki gre v nas same. Na enak način grem lahko s čutenjem, z mislijo v veliki prst na nogi in čutim ali je topel ali hladen, ali me boli, je tam vlažno ali suho, se počuti ta palec na nogi dobro? Vtis pa, ki ga od tega dobim, vseeno zaznavam v glavi. V glavi opazim ali so moje noge hladne in to je mogoče zaradi živcev v človeku, ki so tudi podobni korenini, s čimer se tako rekoč v svoji notranjosti otipamo in čutimo, kako pa je v teh sklepih, kako se počutim v srcu, jaz se torej sam s seboj povežem, kot bi se ukoreninil v sebi. In sedaj lahko tudi razumemo, na kar se je nanašalo prejšnje vprašanje. Če se rastlina ne razvije dobro v področju svojih korenin, potem je to primerljivo, oziroma deluje to na našo sposobnost zaznavanja preko čutil in dejavnost našega živčevja. Korenina rastline deluje na živčevje in čutila človeka, zato imamo poseben primer. Korenje. Majhnim otrokom kot prvo zelenjavo dajemo korenje zato, ker na ta način se prebudijo čutila in živčevje otroka. Majhen otrok mora rasti pravzaprav iz glave ven, morali bi reči, če bi bil to odrasel človek, potem je majhen otrok taka tvorba, glava je skoraj že tako velika kot pri odraslem, telo pa je še čisto majhno. Otrok raste zelo počasi k zemlji, svoje noge steguje k zemlji, poskuša priti dol, da bi zemljo z nogami dosegel. Glede na dejavnost svojega živčevja in čutil, visi otrok tako rekoč v zraku, zato ga tudi nosimo na …… , noge še niso spodaj. Delovanje korenja poznamo, predvsem delovanje na kožo. Ste opazili, da če otroku damo preveč korenja, koža postane rumena, toda katera koža postane rumena? Noge? Dolgo, dolgo traja, najprej obraz, zgornji del telesa, roke, potem šele trebuh, čisto na koncu noge. Karotin, to rumeno barvilo, ki ima veliko opraviti s svetlobo, gre najprej v zgornji del človeka in deluje na glavo. To je zelo pomembno, korenje deluje, učinkuje na vid. Majhni otroci potrebujejo karotin, da postajajo vedno bolj budni v očeh, da prenesejo svetlobo, človek, ki je star pa potrebuje karotin zato, da svetlobo sploh še vidi. V korenju, v tej oranžni barvi najdemo isto barvo kot v marelici. Tam, kjer imamo ta pravi plod z veliko sonca, se pokaže ta odnos do svetlobe.

Če bi se sedaj vprašali, kje pa je v človeku cvet, kje človek cveti? Kje v človeku vedno nekaj vre, da se novo življenje lahko začne? To je njegov trebuh. Če jemo živo hrano, krasno svežo solato in pojemo jo, jo najprej dobro prežvečimo, to ni preveč ljubeznivo do življenja, kar počenjamo, prežvečimo in potem celo stvar vtaknemo še v solno kislino, ki je v našem želodcu. Včasih v življenju se zna zgoditi, da solata, ki je bila pol ure že v želodcu, naenkrat spet pride ven, da jo bruhnemo in potem si lahko ogledamo nekaj kar ne poznamo. Kako pa ta solata izgleda? Stvar pa gre še naprej. Mi solato iz želodca pogoltnemo v črevesje, kjer se popolnoma razblini, beljakovine razpadejo, maščobe razpadejo, škrobi se razgradijo, loči se voda in zrak, to solato popolnoma preobrazimo, razdelamo, razgradimo. Tako fina postane kot barva cveta ali kot vonj cveta in tako fina moram postati. V črevesju imamo nekaj kot dlačice, tako fine kot dlačice na naših rokah in skozi te mora solata v kri. Šele tako jo naše telo lahko sprejme vase in iz nje lahko naredi nekaj novega, toda zares novega. Ali menite, da imate v mišicah solato? Kjerkoli tu kakšen korenček? Če imamo malo mleka, če iniciramo malo mleka v kri bi umrli. Ne gre. Življenje v hrani mora najprej umreti, da lahko nekaj popolnoma novega s tem naredim. Samo, če je cvet zunaj popolnoma odcvetel v presnovi in se je res razblinil v toploti, v energiji, tako kot nam znanost to opisuje, iz hrane nastanejo kalorije, to so enote toplote, določena količina toplote. Šele takrat lahko gradim lastno telo iz tega. Hrana tako rekoč odcvete v telesu in potem človek vtisne tem snovem svoje lastne ideje, tako kot je rastlina zaradi toplote lahko cvetela in lahko zaradi toplote zrasla preko same sebe, zaradi svetlobe je rastlina zelena, zaradi toplote se obarva in zraste preko same sebe in pride z novo idejo spet dol. Tako tudi človek vtisne v te snovi, v prehrano, ki je v njem odcvetela, svoje lastne ideje. In to je potem to, moje telo. Moje telo. Upam, da ne izgledam tako kot tisto kar sem pojedel, žal izgleda tako, da te stvari pri mnogih ljudeh ne funkcionirajo več. En primer smo prej že imenovali. Če se pojavi barva korenja v koži, pomeni, da korenje v moji presnovi ni popolnoma odcvetelo. Ostalo je še korenje. Izgledam malo korenju podoben. Kako smo lahko veseli, da pri drugi zelenjavi ni tako. Pomislite, če bi bilo pri špinači na podoben način in bi človek postal zelen od nje ali rdeča pesa. Človeku bi na obrazu videl, kaj je jedel. Zamislite si, poješ jajce in postaneš kot jajce. In kdor je svinjsko meso bi izgledal malo prašiču podoben. Ne, nasprotje. Jemo jajce, jemo meso in vsak dela iz tega svoje lastne beljakovine, npr. noht, lasje. Zamislite si, kar se na cvetu pojavlja kot barva, to je v človeku razpoloženje. Po nekem obedu se nekdo počuti mogoče bolj v modrem razpoloženju, rad bi imel mir, se malo ulegel, drugi pa čuti v svoji duši rdeče razpoloženje, in pravi, tako, zdaj bomo pa začeli. Pri isti hrani. Hrana v nas ne sme ostati tisto kar je bila. Torej, zares je tako, da hrana v presnovi izgubi svojo lastno bit, postane samo toplota, postane samo svetloba, vonj in se potem v to vtisne moja slika, moja osebnost in naredimo iz tega tudi svojo postavo.

Kje v nas so listi rastline? To je pravzaprav najlažje razumeti. V našem telesu je področje, kjer smo z rastlino zelo sorodni, kjer vzamemo vase to, kar je rastlina izdihnila in rastline v tem področju vdihnejo v sebe tisto, kar oddajamo mi. To je v področju pljuč. V nas imamo dva velika lista z bronhiji, na podoben način kot žile v rastlini. Mi te izraze tudi za človeka uporabljamo. Bronhien pomeni veje, to je drevo, ki se je tu razraslo, ki ima veje in liste. Vsak pljučni mehurček je majhen list, v katerem se nekaj iz sveta zunaj, približa, menja v mene, v katerem vzamem nekaj v sebe iz sveta zunaj in v katerem oddam nekaj iz mojega notranjega sveta v svet zunaj. Mi vdihnemo tako rekoč rastlino in izdihnemo spet rastlino. Danes se včasih uporabi izraz, vsaj v Nemčiji, v mestih imenujejo drevje ali grmovje  “zelena pljuča” nekega mesta. In tako kot je v rastlinskem svetu življenje mogoče zaradi zelene barve, tako je v človeku rdeča barva, ki življenje omogoča. Rdeča kri, to je naše življenje. Oba, zeleno v rastlini in rdeče v krvi sta v sorodstvu, zato je zares prav in točno; jej nekaj zelenega, pa boš imel rdeča lička. Iz življenja zunaj je spodbuda za življenje v moji notranjosti. Zeleni listi me osvežijo, niso tako zelo hranilni kot plodovi, temveč so lažji in bolj osvežujoči. Če ne moremo več dovolj izdihniti, se nekako otrpnemo, ogljik ostane v nas, postanemo kisli, mi izdihujemo ogljikovo kislino, to je ogljik povezan s kisikom in zaradi tega postane kislina in zato lahko vidimo, da če danes v naših razmerah nismo v stanju izdihniti dovolj dobro, temveč vedno samo vdihujemo, potem postajamo vedno bolj trdi, okorni. Najprej postajajo okorne naše zaznave, čustva, tako kot je danes že, da zelo hitro rečemo, tega ne razumem, tega še nikoli nisem slišal in potem pravimo, no potem moram tak ostati. To je posledica preslabega izdiha, preveč ohranim za sebe, v sebi. Pogosto imamo potem veliko željo, da si enkrat prav oddahnemo, da dobro izdihnemo. Potem oddamo nekaj ogljikovega dioksida ven, tega rastlina vdihne in lahko naredi svojo postavo. In poglejte, te stvari se vedno ritmično dogajajo. Tako kot smo opisali pri rastlini, da rastlina raste ritmično; steblo, listi, steblo, listi, tako mi vdihujemo in izdihujemo ritmično. Svet ritmično z vdihom prihaja v nas, en trenutek ga lahko zadržimo, ta svet v nas, ga zaznamo, registriramo, potem pa se ga spet hitro moramo rešiti, sicer bi izgubili svojo suverenost, sebe samega, izgubili bi zavest. Potem to spet izdihnemo ven in smo mi v svetu zunaj in tudi tam je nevarnost, da se izgubimo. En trenutek lahko zastanemo na tem in potem se hitro spet dobimo nazaj. Na rastlini to pomeni tvoriti list, skrčiti se spet, priti k sebi, se spet vtisniti v svet in se spet potegniti v sebe. To ima potem svoje nasprotnike, rdečo kri, ki pulzira v nas, toda tudi ritmično. Naša sveža kri ima ritmični karakter, s pulzom. Brez pulza, brez ritma pa teče nazaj k srcu in v srcu jo spet ritmiziramo in zaradi tega sodi k srcu tudi srce. To je naš ritmični sistem. Tu smo zelo podobni rastlini in s tem imamo opoldanski odmor in upam, da vam bo teknilo in da boste potem še bolj sveži kot ste sedaj. Sveži kot list solate.

Nadaljevali bomo in potem bomo tudi nekaj delali. Prikazal sem, da tu zgoraj na področju glave zaznavamo svet zunaj in da obenem ta glava zaznava tudi na znotraj in registrira, kar se v naši notranjosti dogaja. Eno so torej čutila, drugo so živci. Zaradi tega mi imenujemo področje glave, da je to dom našega sistema živčevja in čutil. Če govorimo o sistemu živčevja in čutil, pomeni to nekaj kar paše skupaj, zveza. Tisto, kar je bistveno je zaznavanje, ampak to zaznavanje gre enkrat na določen način ven in na drug način zaznavanje v notranjost človeka. Toda tudi pri pretvorbi, kjer smo rekli, da snovi, ki jih pojem v nas odcvetijo, kjer sem opisal, da te snovi postanejo toplota, energija in da je to karakteristika presnove, pretvorbe. Torej, da snov postane sila, druga stran pa je potem ta, da ta sila spet postane snov. To je tam, kjer ta pretvorba deluje navzven. To so predvsem naše okončine. Z okončinami posegamo v svet, in svet in snovi v svetu spreminjamo. Moč, ki jo človek ima je tista, ki omogoča, da zrastejo hiše, da nastajajo stroji, nobenega aviona, ki leti po zraku ni bilo mogoče narediti, brez da ga je človek ustvaril v svoji predstavi. In na koncu koncev tudi to kar imenujemo umetnost. Umetnik vzame snovi iz narave, list papirja, barve in ustvari sliko in v tej sliki je potem nekaj novega, sicer to ne bi bila umetnina. Skozi material sveti ideja, ki jo je umetnik imel. Nastala je nova slika nečesa kar je v naravi že bilo, toda kar je človek naenkrat videl z drugimi očmi. Kar nastane na novo, s tem, da je človek to preobrazil. Mnogo je kamenja in človek mora biti Leonardo da Vinci, da potem nekaj tako lepega kot je on znal, iz kamenja naredi. Kaj pa postava kot jo on naredi? Je verjetno že bila. Tudi kamen je pred tem že bil, toda narediti kip kot ga je Leonardo naredil, je nekaj enkratnega, on je v snov dodal to misel, tako da je snov iz narave naenkrat umetnina. Kar pri tem opazimo je, da snov v taki umetnini se nekako umakne in sprejme nove lastnosti. Tako, da tudi pri človeku pri pretvorbi lahko rečemo, da obstoja nekaj kot pretvorba navznoter, ki nas prehranjuje, ki nas gradi, nam da moč in obstoja pretvorba, ki posega v svet, tako da mi nekaj lahko zgradimo za druge. Posebno jasno je to, če si pogledamo noge, kako hitro znamo reči, z nogami smo ukoreninjeni v zemljo, temu pa ni tako. Če me opazujete, kako non-stop presnavljam, v bistvu se z nogami vedno od snovi ločujem, z nogami se lahko premikam iz enega mesta na drugi in s tem se vse snovi okrog mene zamenjajo. Predstavljajte si, da pred vami stoji človek in mi kaže hrbet. Jaz bi lahko rekel, ta človek je brez nosu, brez oči in brez ust, vi pa bi rekli, ne, seveda ima oči in usta in nos tudi. Jaz bi moral mojo snov premakniti, presnoviti, da bi to isto videl kot vi. Zamislite si, koliko snovi sem prestavil, vse je postalo drugačno, s tem ko sem se nekam drugam prestavil. Dihanje, sprememba, vsak korak spremeni svet.

Sedaj pa bi se postavilo še vprašanje, kje v človeku najdemo plod in kje v človeku najdemo seme? Doslej smo opisali korenino, liste in cvet. Omenil sem mesto, da namreč naše telo predstavlja plod, nekaj novo ustvarjenega, kar pa je plod navznoter, k meni nazaj, kje pa je tisti plod, ki gre ven? Pravzaprav je to vsem jasno in to besedo tudi uporabljamo pri ženskem organizmu. Žena lahko tvori plod in če je v tem plodu tudi seme, potem ta plod lahko organizem matere zapusti in nastane, razvije se novo bitje. Novo bitje, ki ima tako nekaj kar dobi od staršev, vemo pa tudi, da je to bitje, ki ima nekaj povsem sebi lastnega. Pravzaprav je spet tako, da v ženskem organizmu nekaj cveti, je nekaj odprto in odzunaj nekaj pride zraven. To je nekaj, kaj človek v sebi ne more narediti, temveč kjer mora priti do spočetja, ampak žena sama še ne more narediti otroka. Tudi moški sam ni v stanju, da bi ga naredil. To imenujemo spočetje. Spočetje v nemščini pomeni ………. ….. spričevalo kot da je nekdo položil račun za nekaj, nekaj takega je spočetje. Moški zastopa nekaj, kar je pri rastlini sonce, ženska pa zastopa pri človeškem spočetju zemljo, mati zemljo. In ko se to sreča, so ustvarjena tal, zato da se s tem nekaj novega poveže. Starši damo na razpolago samo snov, samo telo, v to telo pa se potem lahko inkarnira nova ideja. Tako kot sem narisal plod v katerem potem dozori seme. Posebna stvar pri tem je, da potrebujemo za to dva človeka, ki imata vsak svojo lastnost ali sposobnost, moški in ženska s katero posameznik ne more nič narediti. Ženski organizem potrebuje moškega, moški organizem pa potrebuje ženski organizem. Le če prideta oba skupaj na pravi način, lahko ustvarimo pogoje za bivanje tretjega…

4.Kaseta

To je potem novi človek. In ta zaenkrat ni niti moški, niti ženska, je le človek. Štirinajst let sme biti samo človek, šele potem je moški ali ženska. in pomembno bi bilo, da najprej gledamo naj kot na človeka. Če stvar primerjamo z razvojem človeštva, je prvih štirinajst let primerljivo s časom, ko sta bila Adam in Eva še v raju. Tam sta bila samo človek. Adam namreč pomeni človek in ne moški. Šele potem je prišlo do ločitve, da je tega enega človeka delil v dve bitji, žensko bitje in moško bitje. V tistega, ki sprejema in v tistega, ki oplodi. S tem je prišla v svet ta napetost, ki vedno nastane med dvema poloma, ki hočeta biti celota in nekaj časa sme otrok to biti. To imenujemo otroštvo. Človek je še cel. Pozneje bomo tem govorili še več. Plod torej je tu in nosi v sebi obe strani. Da je ženski organizem s presnovo obrnjen navznoter, kjer en del tega srednjega organizma igra veliko vlogo, namreč kri. Kri, ki deluje iz srednjega dela človeka v presnovo, prinaša seboj svoj ritem in zaradi tega je ženski organizem v ritmu krvi, organiziran v ritmu štirih tednov. To je temeljni ritem gibanja sonca, mesec, lunin, vedno takrat se ta presnova, pretvorba obnovi in čez štiri tedne izloča nekaj in potem se lahko nekaj novega sprejme. Ta tvorba plodu je nekaj kar se oblikuje v notranjosti presnove. Organizacija spolnosti pri moškem pa deluje bolj navzven in je nekako bolj sorodna okončinami. Z budnostjo, z zavestjo žena v ta ritem ne more posegati, ta ritem se z ženo tako rekoč dogaja. Medtem ko je moški, kar se tega tiče mnogo bolj svoboden, mnogo bolj angažiran je s svojimi čutili in je tako, da pri tem dogajanju v ženski vedno sodelujejo notranje strani teh členov. Od zgoraj živčevje, od sredine kri in od spodnjega dela presnova, medtem ko je pri moškem tako, da v tem kar se orientira, oziroma je podobno okončinam, mnogo bolj igra vlogo zunanja dejavnost čutil. In kar se sredine tiče, je mnogo bolj aktivno tisto, kar povezujemo z določeno mero zavesti, in tudi lahko z zavestjo reguliramo. To je z našim dihanjem. Na to lahko vplivamo iz naše zavesti, medtem, ko na delovanje srca iz zavesti ne moremo vplivati. Pri spočetju otroka pridejo skupaj tri notranje kvalitete. S strani žene in tri zunanje kvalitete z moške strani. Tako kot smo videli pri rastlini. Od spodaj pri rastlini pride cvet, iz okolja pa pride še nekaj zraven in cvet je nekaj kot pol sklede, zdaj pa pride zraven druga polovica in imamo plod. Novo celoto.

Najbolj napeto vprašanje? Kje pa je seme? Seveda imamo seme, ki ga tvori moški, ki seveda pride v telo matere tega otroka in lahko tako spočne novo bitje. Toda imamo tudi notranje seme. Iz tega semena smo nastali vsi in to je seme, ki bo tudi bodočnost sveta lahko oblikovalo. Tega semena ne moremo iskati tam spodaj, temveč moramo to seme iskati tu zgoraj. To seme mora biti nekaj, kar ima veliko opraviti s korenino rastline, pa tudi s področjem stebla in listov pri rastlini. Pri človeku ga najdemo med glavo in ritmičnim sistemom človeka. Tam najdemo še nekaj, kot neko majhno glavo. Skozi to glavo pride vedno naše čutenje, čustva, se povezujejo s silami glave in če nam to uspe na pravi način, naredi to novo bitje, ustvarja to nova bitja. In to seme so naše …………….. To je kost v kateri so glasilke in kjer se oblikuje naš glas. To je torej majhna glava, to je glava, ki je malo nižje v sredini, srednja glava. Tu nastaja naš govor. Ko pustimo, da teče glas iz sredine skozi sredino teh glasilk, lahko oblikujemo glas. Ta glas je tisti, ki ustvarja razpoloženje v svetu. Človek in vsi ljudje so nastali tako, da je Bog začel govoriti. Če preberemo, bomo našli zapisano, in Bog je rekel. Na prazačetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog in beseda je postala meso in kruh. To je bilo prvo spočetje sveta. Božansko bitje je s stvarjenjem besede rodilo svet, toda beseda je bila pri Bogu, sedaj pa je beseda postala meso. Nekaj nas spominja na meso v plodu v katerem je sedaj seme. To pomeni, da ta moč spočetja ni več pri bogovih, temveč da je Bog z besedo prisoten v mesu in to meso je človek, in človek ima z besedo moč stvarjenja, toda to nam še ni jasno. Lahko pa opazujemo v današnjem času, kako prav govor propada, jezik, sposobnost izražanja pri mladih ljudeh zelo nazaduje. Če berete Goetheja ali Schillerja boste našli zelo veliko opisov, lastnosti imajo zelo veliko različnih izrazov. Če so svoje čas opisovali vzhajanje sonca, so porabili celo knjigo. Danes pa morda že na celem svetu rečejo za to samo “Super”. Toda v tej besedi super, če dobro prisluhnemo, najdemo že nekaj kot lastno vibracijo, kako eden reče. Beseda sama, tisto kar smo podedovali, postaja vedno bolj enostavna, mora na koncu koncev razpasti, zato, da v tem lahko nekaj novega nastane. To pa je tisto, kar je čisto moje, od vsakega posameznika, to je njegovo razpoloženje. Včeraj sem vam rekel, kako ravno z gensko tehniko danes preprečujemo, da bi še hoteli vzgajati, da bi se še hoteli učiti in da še hočemo zdraviti. Obenem pa vse bolj in bolj čutimo potrebo biti deležni vzgoje, šolanja, zdravljena. Sredstvo za to pa je beseda. Povedati moram, sporočiti moram svojo stisko, sporočiti moram kaj mi manjka, povedati moram, da sem lačen, povedati moram, kaj me boli in če najdemo ušesa, ki slišijo, lahko dobim odgovor, pomoč, zdravljenje. To je nova oblika stvarjenja brez spolov. Beseda ni od spola odvisna, moški, ženski in verjamem, da to pravzaprav že vsi doživljamo. Kako zelo čakamo vsi na kako besedo, ki v nas nekaj novega rodi, ljuba beseda ob pravem času in v meni se spet rodi veselje, upanje, samozavest oziroma sploh občutek, da sem nekdo. Če me nihče ne nagovori, če ne pride beseda do mojega ušesa, se sam ne morem čutiti. Poglejte, tudi to nam rastlina kaže, tako kot sem jo danes opisal. No, sedaj pa bomo delali s tem. In vprašali, kako to v življenju deluje? Morda pa k temu kar sem sedaj povedal še kakšno vprašanje najprej?

???

Žensko jajčece in moška semenčica prideta lahko skupaj, toda to še ni otrok. To zaenkrat privede do delitve celic, celice se začno deliti in to deljenje celic je popolnoma brez reda. Nastane kupček celic in šele sedemnajsti dan se naenkrat začne ta kupček celic urejati in to potem imenujejo koncepcija. Tako rekoč pride v stvar koncept. Če hočem zgraditi hišo, potrebujem kamenje, cement, strešno opeko, še veliko več, toda brez koncepta hiše ne morem narediti, tudi če imam vse skupaj. Nekdo mora priti, ki ima idejo in ki reče, opeko je treba zložiti takole, tukaj bo stena, tam bomo imeli stopnice, tam bo večji prostor, tu bom imel ……….. in to je potem tisto, kar je duša otroka. Zato doživljamo, da lahko pride do spočetja oziroma do oploditve in pride do abortusa, ker se s tem ne poveže duša in to sem imel v misli, ko sem rekel ideja. Pride od tam, kamor duše tudi odhajajo potem ko umro. Sprašujemo se seveda tudi to, ko nekdo umre, odloži svoje telo, kam pa njegova duše gre? Iz tega cveta, kot pri rastlini, iz cveta gre ven. Otrokom če nas vprašajo rečemo, šel je v nebesa. In iz teh nebes spet pride. Če delate to, kar sem danes opisal, namreč, da ko so te duše na nebu pravijo: “O, na zemlji sem nekaj začel, končati moram.” Potem hočejo spet dol, ta duša pa ve čisto točno, kakšno telo potrebuje za to, da bo naredila to, kar hoče narediti. In zaradi tega je v resničnosti tako, da ta čakajoča otroška duša privede očeta in mati skupaj oziroma vsaj deluje v to dogajanje tako dobro, kot le more in mogoče duši bodočega očeta prišepetava, poglej kako je ta ženska dobra, poglej kakšne lastnosti ima, krasen človek je, to je druga polovica za tebe, tista, ki jo jaz potrebujem, da imam spet celo telo iz moške in ženske strani in mi tako omogočita, da naredim kar hočem. To vem, ker imam šest otrok.

???

Da in ne. Tudi kar se bitja srca tiče, obstoja nekaj kot ideja pravega bitja srca. In mi doživljamo, da majhen otrok, ko pride na svet, ima zelo hiter pulz, toda tudi zelo lahko je to bitje. Ko odrašča postaja ta pulz vedno bolj miren in vedno bolj čvrst. Ko je otrok star dvanajst ali trinajst let postane ta pulz tak, da je res samo njegov. Pomeni, da se nekako ravna po normi, v tej starosti imamo pri človeku tudi najboljše zdravje. Sedem let za tem, s sedemnajstimi, osemnajstimi leti pa začne človek ta pulz srca malo sam regulirati in sicer s svojo duševnostjo, z doživetji. Če imam strah, je moj pulz popolnoma drugačen, kot če se veselim in šele v starosti postane pulz bolj miren in lažji. To se pravi, pulz srca ima nekaj posebnega na sebi. Ima nekaj, kar je individualno, toda ima določeno toleranco. Ozke meje in v okviru teh ozkih meja je potem individualnost, toda, če te meje preseže sem v bolezni. Zaradi tega se zdravje človeka lahko meri na njegovem pulzu. in še eno stvar imamo. Pulz srca mora biti vedno v sorazmerju z dihanjem. Na en vdih in izdih, štirje udarci srca. Če je oboje malo upočasnjeno ali oboje malo pospešeno, je zdravje še vedno ohranjeno. Šele, kadar se to razmerje poruši, da imam npr. bolj počasno dihanje ali hitrejši pulz, se tudi sam ne počutim zdravega več. To je to kar imajo kadilci tako zelo radi. Pri kajenju postaja dihanje počasnejše, pulz pa hitrejši. In to je občutek, ki ga imamo vsi, ko nas je strah. Dih mi zastane, srce pa dirja. In to delamo s kajenjem, da se malo spravimo v strah. Pri tem je človek zelo buden potem, človek ima občutek, da lahko vsak čas steče.

???

S tem, da sem rekel da preveč samo vdihavamo, sem menil, da v sorazmerju več vdihnemo kot izdihnemo. To je vedno čisto, čisto malo več, toda mi opazimo, da takrat kadar se okrog nas veliko dogaja in jaz moram to vedno sprejeti vase, to prodira v mene, potem vedno delam takole. Vedno močneje gre to v mene, hočem se vedno bolj koncentrirati in enkrat potem pridem do situacije, ko moram globoko izdihniti, moram spustiti iz mene ven.

In to nas privede do tega, o čemer sem tako ali tako hotel sedaj govoriti, to da se človek vedno bolj gosti, koncentrira, da jemlje vedno več v sebe kot oddaja. To seveda tudi pri jedi lahko delamo. To je danes zelo razširjeno. Gledamo kaj jemo ali dovolj dobimo ali ne bi še to pojedel, mogoče še to, to bi tudi še poizkusil in upam, da imam dovolj te snovi in te snovi, ki jih rabim in vedno vse v mene. V tem časopisu piše, da je treba to jesti, naenkrat se pojavi apostol iz Nemčije in pravi, da je treba jesti to in vedno se s tem bašem. Ampak če se tako obnašam, potem sem vprašal samo mojo glavo kaj naj bi jedel, no sej tudi v glavo vse zbašem, trebuha pa nisem vprašal, ali boš to obvladal dragi trebuh. Pogosto tega ne zmore, moralo bi biti pravzaprav tako, da hrana, ki jo pojemo v štiriindvajsetih do šestintridesetih urah telo spet zapusti. Kako pa je danes ponavadi? Povprečno pri modernih ljudeh traja dvainsedemdeset ur, da izločijo. Nekateri ljudje potrebujejo do sto ur, da izločijo, kar so pojedli. V moji svetovalnici za prehrano je bila enkrat ženska in vprašal sem jo, kolikokrat gre na blato. Rekla je: “Normalno.” “Kaj pa je normalno?” sem vprašal. “Enkrat na teden.” Ona je menila, da je to normalno, na to se je navadila. Tudi tu je ista gesta, sprejemanje in nič oddati, vdihavanje in nič izdihniti. Kar naprej nam nekdo govori, potrebuješ to snov, potrebuješ npr. kalcij, torej jem, imam ga. Vedno menim, da to, kar vtaknem v usta, da to imam in tega ne bi rad dal. Da bi bila to izguba in zaradi tega potem to zadrži in zaradi tega zbolim in potrebujem vedno več snovi. Ta presnova postaja vedno bolj počasna, vedno bolj lena in potem to deluje nazaj na dihanje, ki tudi postaja vedno bolj počasno. Trebuh postaja vedno večji, pritiska ……. navzgor in pljuča imajo vedno manjši volumen. Globoko dihati sploh ne morem, trebuh je tako trd, ne morem več se uveljavljati z dihanjem proti pritisku iz trebuha, in potem diham vedno bolj plitvo. Če bi globoko dihal, potem bi čutil, kaj se spodaj dogaja, zato torej konkreten odgovor na vprašanje. Če izberem hrano, ki odgovarja moji resnični potrebi, predvsem, kar se tiče količine, toda, ki tudi omogoča normalno izločanje, tako, da stvar lahko spet spustim, potem spodbujam tudi globoko dihanje. To je sedaj primer, v katerem vidimo, da srednji, ritmični del človeka in spodnji del, presnova in okončine, pravzaprav delajo z roko v roki. Na koncu koncev pa je tako, da presnova in okončine delujejo tudi na glavo, saj če človek v spodnjem delu pri presnovi opravlja vedno eno in isto. Prebavljeno hrano, ki naj bi se izločila vedno bolj zgosti, ta hrana postaja vedno bolj čvrsta, trda in na koncu naredimo iz tega drobne kroglice, nimamo več blata, ki ima eno dolgo klobaso, temveč veliko majhnih kroglic, na podoben način kot je pri zajčkih. Kakšne živali pa so zajčki? To so živali, ki so zelo budne, vse hočejo vedeti, vsega se hočejo lotiti, toda polni strahu so. Sedijo v travi na travniku, mimo pride človek, ja zeleno jakno ima, ne morejo razmišljati ali je to lovec ali ima puško, temveč takoj odidejo. Če človek postane v presnovi vedno bolj len, se trebuh vedno ukvarja samo s samim seboj. Navzgor h glavi ne pride nobenih moči več, potem začenjamo v zgornjem delu tudi vrteti vedno iste stvari in ne pridemo na nove ideje. Danes je veliko ljudi, ki že vedo, da bi morali jesti nekaj drugega, da jim to kar jedo pravzaprav ne paše, da nimajo toliko moči kot bi jo radi imeli, da ne spijo dobro, da zvečer ni dobro jesti toliko, kot oni jedo, toda vedno znova to kljub temu delajo. To tu zgoraj glava vse to ve in to spodaj presnova in okončine delajo po svoje. Glava pravi, nobene čokolade več ne jem, toda, še ko se usta niso zaprla, ko glava to reče, usta so še odprta, pa roka že vzame čokolado in jo nese v usta. Potem so usta za nekaj časa zaposlena. Kaj nam hoče to povedati? Notranja presnova sega in deluje v glavo. Spodnji del, ta presnova ni nekaj, kar je od človeka ločeno, kar je čisto samo za sebe, kjer bi lahko potegnili črto in rekli, to je spodnji del ali kjer bi lahko rekli za zgornji del, to se samo na glavo nanaša, temveč moramo res reči, vse kar se v spodnjem delu, v presnovi dogaja, vse to deluje v glavo, saj živčevje to v glavo prenaša. Naši možgani so prekrvavljeni s krvjo, naši možgani funkcionirajo samo tako dobro, kolikor dobro so prehranjevani. Človek lahko v možganih veliko dela, zaradi tega ker so možgani dobro prehranjeni. Imamo specialne možgane za prehranjevanje, tako imenovani fini možgani, sivi so, ker so tako prežeti s krvjo in potem imamo bele možgane, ki se prehranjuje, tja se nese samo tisto, kar je najbolj fino, najboljše, sladko. Ampak saj veste, če možgane le malo časa, nekaj minut ne preskrbuje kri s kisikom, pride takoj do procesov odmiranja in beli možgani odmro. Zaradi tega je tako, da če smo nekaj pojedli in je v našem trebuhu hrana, ki skrbi za veliko, močno pretvorbo, za več pretvorbe, kot jo je človek v stanju urediti oziroma spraviti v red, če pojemo več, kot lahko vgradimo v naše telo, potem bo v glavi in živčevju to spodbuda take vrste, da izgubimo v glavi mir. Naša čutila, živčevje in misli postanejo nemirne. Tega, kar smo danes zjutraj opisali, ne moremo več ne moremo se več….

… na eno stvar. Zadržati, obdržati eno misel, aktivno delati s to mislijo, tako, da naše misli uhajajo, naša čutila so nemirna in se hitro menjajo. Stvari sploh ne zajamemo več prav, samo na pol jih doumemo in če hočemo potem iz teh izkušenj nekaj delati, ne tečejo več dobro v resničnost, postanejo nekako tuje v realnem svet. Tudi to je nekaj, kar lahko opazujemo. Ljudje, ki so soočeni z veliko maso vtisov, ki zelo veliko mislijo, toda niso v stanju oblikovati jasnih misli, ki bi jih bilo mogoče v realnosti uresničiti. Najboljšo predstavo o tem imate, če si pogledate, kako izgleda mlad človek pred televizorjem ali računalnikom. S tem lahko sistematično in dobro delamo, toda samo, če stvar razumemo in če delamo z največjo koncentracijo. V nasprotnem primeru se veliko samo preizkuša. Drsajo, od enega vala na drugega skačejo, po možnosti tako, da ostanejo suhi. Kako hitro pa …….. , kako hitro pa stvar izgubi svoj red. Program ne dela več tistega kar jaz hočem, to je to, kar imenujemo “razvijamo fantastiko”, imamo misli, ki niso več realne, nore ideje, ki nimajo več nobene zveze z realnostjo. Sience je znanost, fikcija pa je, če se s tem na umeten način opredelim za nekaj. To je samo v sebi že znanstveno eksaktno, tega računalnik drugače tudi ne zna, toda to je svet za sebe. Z realnim svetom nima nič opraviti. To se začenja v spodnjem delu človeka, v presnovi s tem, da ta ostaja nekako sama v sebi in potem se to začenja tudi v glavi, tako da se tudi človek samo s seboj ukvarja. Življenja in sveta sploh realno ne registriramo več, temveč ga evidentiramo, spoznavamo preko interneta in na tem gradimo svoje misli, in delno tudi svoja čustva. To pa je nekaj, kar gotovo ne deluje spodbudno za ta svet, pa tudi zdravo ni. Imamo še enostavnejšo obliko, če namreč preveč od te dejavnosti presnove pride v glavo. Potem začnemo na področju glave izločati. Pojedli smo nekaj hrane, pa tudi v glavi smo sprejeli mnogo preko čutil iz našega okolja kot vtisov in ko nas ta hrana spodbudi k lastni aktivnosti, mi bi morali telo spodaj potem spet zapustiti. Če pa sem nekaj videl, želim to preko svojih okončin spet na nek način svetu vrniti. Če pa je presnova blokirana ali pa sem kot otrok današnjega časa v svetu, v katerem nimam kaj početi z mojimi okončinami, pa če bi še tako rad, temveč sem vedno nekako blokiran. Rečemo mu: “Tiho bodi, ne primi tega, pazi nevarno je, pazi avto!” Vsakič je to kot šok nazaj, otrok je hotel nekaj narediti. Videl je mačko na drugi strani ceste, žoga se je odvalila, otrok hoče narediti kar mu čutila povedo, sedaj pa pride beseda: “Ostani tu, pazi!” Beseda je, ki v otroku nekaj ustavlja in se bori proti temu, kar mu njegova čutila s svojimi zaznavami nalagajo. In vsakič v njem nekaj zastane; dihanje, srce, presnova, roke. Sedaj pa nekaj pojem, pa hrana ne gre naprej, presnova je trda, spodaj zastaja in kaj pravi potem presnova glavi: “Ti, slišiš, če tukaj zgoraj vedno nekaj notri mašiš in z vsemi svojimi živci in z vsemi svojimi čutili sploh ne zaznavaš, da jaz tega ne morem prebavit, potem ti poskrbi, da gre to ven. In tako se potem zgodi. Nos začne puščat, pravzaprav naj bi človek hodil, noge naj bi tekle, pa teče nos. Ker govorimo o presnovi in okončinah, noge sodijo k presnovi in noge naj bi tekle, zdaj pa teče nos. Tudi v glavi imam presnovo, tudi pri ušesih izločam, kašljam, vse gre navzgor, vtisi, ki jih posredujejo čutila ostanejo v glavi, ne morem jih prebaviti in ne morem jih dati naprej z mojimi okončinami.

Intulminacija, alergija; malenkost je iz okolja prišla, ki bi jo moral prebaviti pa se počutim preslaboten. Telo pravi: “Ne, ne, takoj spet ven z njo!” Malo cvetnega prahu. Cvetni prah, ki hoče nekaj lepega v cvetu se dotakne oči ali nosu in že sem visoko aktiven, premočna reakcija, toda proti temu. Ne rečem: “Super, kako to diši, čutim nekaj lepega, saj vonj vedno ustvarja neko čustvo!” Ko se spomladi razcvetijo prve leske, bi v meni moralo nastati veselje in to vzamem v sebe in skozi sebe. Torej, ko cvetijo lešnikove kačice, se mi že roke tresejo, najraje bi šel v vrt, nekaj bi prekopal, obrezal bi grmovnice, rad bi že odstranil smrekove vejice od vrtnic. Prihaja to, kar sem videl, kar sem zavonjal, že hoče skozi moje okončine nekaj delati. Namesto tega pa gre vsa ta aktivnost v glavo, v glavi je veliko aktivnosti, veliko gibanja, veliko sluzi, pravijo, da imam seneni nahod in ne morem misliti, niti gledati nočem nič več, vse mi je odveč in tako vidimo, da tisto, kar je bilo najprej v trebuhu, presnova se je razširilo v srednji, ritmični del in je zajelo glavo. Naloga bi bila skrbeti za to, da sprejmem stvari tako kot hrano oziroma vtise in da pogledam, ali moram to najprej prebaviti, koliko moči pa imam, da to predelam in da opazim, ko sem to spet izločil. Potem lahko spet nekaj novega sprejmem. Potem imam nekaj kot dober prehod od zgoraj navzdol in ne pride do teh bolezenskih znakov. To je lahko tako količina hrane, tudi vrsta hrane, pa tudi število obrokov ali imam mir ob tem, ali jem v neki živčni napetosti. Lep izrek, ki to izraža: “Poln trebuh ne študira rad.” To pomeni, ne samo količina, temveč nasploh če je trebuh poln, če je nekaj v trebuhu, česar ne morem prebaviti, potem tudi zgoraj nočem imeti nekaj za prebavljat. Kar pa radi pozabljamo, da velja, je prav tudi nasprotno. Glava, ki misli, ne prebavlja rada. Če trajno uporabljam glavo imam malo energije za presnovo, da res v miru dobro prebavim. S tem nastanejo potem produkti, ki niso dobro prebavljeni in nekateri med njimi so nevarni. To so potem predvsem beljakovine. To poznate iz življenja. Če se beljakovina pokvari, riba, jajce, meso, postane strupeno in to se dogaja tudi v nas. Če beljakovine prebavljamo prepočasi, ki jih ne prebavljamo pravilno, potem se preobrazijo v strupe. To je to, kar čutimo zjutraj, ko se zbudimo in smo nekako leni v razmišljanju, glava nas boli, svetloba nas boli, ne maramo nobenega hrupa. Mi smo pravzaprav še zaposleni s prebavo teh strupov, da jih predelamo ali izločimo. In če to ni mogoče, pritisnejo v glavo in spremenijo našo zavest. Težko nam je ostati budni in se težko koncentriramo. Še kakšno vprašanje s tem v zvezi?

?? Kateri ritmi so v prehrani bolj pomembni? Mehanično merjenje,so trije ritmi srca in so različni podnevi in ponoči, eni delujejo bolj na čustva

Mi obravnavamo to tridelnost v človeku in seveda je tako, da je tu v sredini ritem klasičen; en vdih in štirje udarci srca je enako dolg. Da je temu zares tako, ta ritem dosežemo pravzaprav samo ponoči, med eno in tretjo uro. Gremo v noč in mnogo od tega, kar smo čez dan v sebe sprejeli, predvsem tistega, kar nam ni čisto prišlo v zavest, moramo nekako odložiti, ker tega ne moremo predelati. Samo tisto, kar sem prej zavestno in budno sprejel, lahko s svojo zavestjo tudi predelam. Tisto, kar ni čisto zavestno moram odložiti in ta čas imenujemo čas duhov; od dvanajstih do ene. Te stvari še strašijo, na podoben način kot tisti mrtvi, ki ne najdejo miru in potem je ura ena in potem zavlada mir, duhovi izginejo in človek pade v globok spanec. Duša se oddvoji in se lahko osveži in spočije, regenerira. Če pomislimo, da v minuti naredimo 18 vdihov in izdihov in če to preračunamo nazaj na štiriindvajset ur, bi v 24 urah vdihnili in izdihnili 25920. To število, 25920 pa je število let, ki jih potrebuje Sonce, da s svojo pomladno točko, pozicijo, ki jo ima na dan začetka pomladi 21. marca, spet pride na isto mesto. To imenujemo svetovno leto. Naše dihanje pride v ritem, ki je v zvezi, usklajen s Soncem. Priključim se tako rekoč na ritem Sonca, ritem sveta za dve do tri ure in potem sem ves svež in imam novo moč. Na ta način sem našel dostop do moje ideje, do moje identitete, k mojemu jazu, do mojega osebnega sonca in to luč nosim potem v dan in od tretje ure počasi začenjam biti bolj buden, kar se izraža v tem, da se ob točno tretji uri časa po Soncu prebudijo jetra in začno spet svoj ritem. Do popoldne ob tretji uri pošiljajo jetra v kri sladkor. Pri jetrih imam ritem dvanajstih ur. Dvanajst ur, ko mi jetra pomagajo, da grem v življenje in dvanajst ur, ko se iz življenja spet umikam. Če to število, 25920 množimo s štiri, torej izračunamo, koliko udarcev srca imamo v enem dnevu, potem dobimo število, ki ga v kozmosu nikjer ni. Po tem, kar nam je Rudolf Steiner povedal, nima niti eno nebesno telo tega ritma, samo človeško srce ima ta ritem. V dihanju imamo ritem sveta in v krvi imamo lasten ritem.

Če zdaj govorimo o tem, da bo prišla Vodnarjeva doba, ta Vodnarjeva doba je ravno v zvezi s tem največjim ritmom Sonca. Sonce na prvi dan pomladi ni vedno na istem mestu, ampak zaradi tega, ker stvar gledamo geocentrično, se sonce pred ozvezdjem zvezd stalnic, se vsakih 72 let za eno stopinjo naprej pomakne. In zdaj počasi iz ozvezdja Rib, kar še vedno 21. marca je, prihaja prek ozvezdje Vodnarja, tam bo približno čez 400 let. In sedaj se veliko govori o tem, kaj bo nova Vodnarjeva doba prinesla. In ta čas, ki ga Sonce rabi, ko pride iz enega ozvezdja v drugo, ko bo sedaj prišlo iz Rib v Vodnarja, spet enkrat okrog, to imenujemo svetovno platonsko leto in ta največji sončni ritem imamo mi v svojem dihanju. Na en dan vdihnemo in izdihnem točno tolikokrat, kolikor let potrebuje Sonce, da enkrat ta velik ritem naredi. Zdaj smo pred, na spomladansko točko je Sonce pred ozvezdjem Rib, zdaj je doba krščanstva. Na 24. december vedno vzhaja v ozvezdju Device in zahaja v ozvezdje Rib. Potem bo pa Vodnarjeva doba.

??

To sta dve zelo zanimivi, posebni bolezni, ki se danes pojavljata. Eno je anoreksija in druga bulimija. Pogosto je bulimija posledica anoreksije. Ta pojav imenujejo odvisnost,  odvisnost pa je iskanje. Tega kar išče pa ne najde in ne najde prave pomoči pri iskanju. Zanimivo je pri anoreksiji, da ti ljudje kar najprej o prehranjevanju razmišljajo, se stalno s tem ukvarjajo, radi kuhajo za druge, hranijo otroke, sami pa nočejo jesti. To pomeni pravzaprav, da hočejo biti duša. Duša ima vedno poželenja, hrepenenje, željo po miru, željo po veselju, toda ti ljudje nočejo imeti telesa. Prehrana je namenjena temu, da dušo vežem na telo. Zaradi tega pravimo, hrana in pijača držita telo in dušo skupaj. Ti ljudje tega očitno nočejo, radi bi eksistirali v svetu kot duše in se ne bi radi obremenjevali s telesom, ker jim v času mladosti niso pokazali prehranjevanja, jim niso pokazali vzgoje pri kateri bi dobili občutek, lepo je imeti telo. Vedno imajo občutek, da je življenje lepo samo, ko telesa nimamo. Vemo, da ta nagnjenost k anoreksiji, ima svoje korenine v prvih sedmih letih življenja, do učinka pa pride sedem let za tem, s štirinajstim, petnajstim letom. Pri bulimiji je tako, da ti ljudje hočejo jesti, nočejo pa se povezati s tem, kar pojedo. Zato tega hitro pogoltnejo, ne znajo užival, s svojo glavo pravzaprav ne morejo biti pri tem, čutijo se prisiljene in na tak način hrana pride v želodec in ljudje se z njo ne morejo povezati in jo morajo izločiti. Nekaj, kar se v meni ne počuti dobro, tega ne morem prebaviti. Poučeval sem razred na Waldorfski šoli in govorili smo o prebavi. Rekel sem da pravzaprav okušamo z vsemi čutili in potem požremo to v želodec. In želodec pravi: “Tole ni dobro!” in želodec to hoče spet ven in potem sem vprašal kaj to pomeni. Eden od učencev mi je rekel, da o hrani moram še enkrat razmišljati, hrano moram še enkrat poslati skozi glavo. Pride še enkrat v področje okusa, kjer to vidimo in to vonjamo. Torej, moram na tem priti do predstave, do zavesti, kot da želodec glavi pravi: “Če mi pošlješ hrano, ki tukaj doli tekne tako, ti jo bom vrnil. Tega jaz ne morem predelati!” Z dušo se s tem ne morem povezati, ne morem se dobro v tem počutiti, torej menim, da je motnja tu bolj v duševnosti. Pri anoreksiji duša ni dovolj močna, da se z neko hrano dobro poveže. To pa se začne v glavi, s tem, da gledam kaj pojem in da res čutim okus tega kar pojem, s tem da jem počasi, s tem, da imam veselje ob tej hrani in da jo uživam. Enkrat je k meni prišla po nasvet ženska, ki je delal v trgovini s hrano in opisala je, kako že v eni do dveh urah opazi, kako se ji  pojavlja grozna lakota in že v naprej ve, da bo prej ali slej šla, vzela dve ali tri tablice čokolade, izgine nekam kjer je nihče ne vidi in to čokolado hitro poje in ve, da bo pol ure po tem to spet izbruhnila. Iskala je pomoč pred to odvisnostjo, pred to norostjo. Človek vidi torej, da deluje nekaj iz duševnosti, česar lastna duševnost ne obvladuje. Tak človek je, kot da nekaj od zunaj določa kaj ta človek dela, ima občutek, da je čokolada tista, ki določa kaj naj dela in ne da določam jaz ali bom čokolado pojedel. Ljudje se počutijo nemočne. Če nekaj iz želodca spet pride nazaj, imam vedno občutek nemoči. Hotel sem, da to pride v želodec, zdaj pa pride spet enostavno ven.

Eno in drugo sta bolezni, ki nista več v zvezi s tem, da tega ali onega živila ne prenesem, temveč, da vse prehrane ne prenesem. Tako tisti z anoreksijo, tako kot ta ki žre, je preveč, na koncu koncev ni prehranjevan kot je treba. Človek, ki ima bulimijo včasih je lahko čisto normalno in ta huda potreba da nekaj je, ta huda lakota je kot napad in se pojavlja smo včasih. Če ne bi bilo temu tako, da vmes normalno jedo, bi bil neprehranjevan. Gre torej za motnje pri prehrani nasploh in to bi lahko rekli, da so motnje inkarnacije. Niso raziskali še, s čim vse je to v zvezi, na vsak način pa nas privede nazaj do tega, kar je naš ritem. Mi se ………. k temu, da danes jemo prepogosto, to pa pomeni, če nekaj pojem potrebujem dve uri ali dve uri in pol, da črevo to hrano sprejme. Če pa pred tem spet nekaj jem, potem je ves organizem usmerjen tja, da predela novo hrano, prežveči, prebavi in nima na razpolago dovolj moči, da drugo hrano dobro vgradim v svoje telo in nastane v mojem telesu vedno več substance, ki ni čisto moja lastna, ki jo čutim, kot bi bila tuja, v kateri se ne počutim dobro, ki me teži, ki dela kar hoče, ki me moti in potem pride ta motnja v glavo in potem rečem, tega nočem več, nočem, morda pa me kljub temu prisilijo, telo pa tega noče, bruham. Če bi pa mi jedli ritmično v zdravih razmahih, bi te stvari obvladali. Tako, kot smo že opisali ritem dneva in noči, kjer smo čez dan res budni in pri sebi in ponoči se čisto opustimo, predamo, tako bi bilo preko dneva tudi pri prehrani, da enkrat vzamemo svet v sebe, z lakoto, z veseljem, potem pa smo siti in rečemo: “Hvala, dovolj!” Toda to je samo tu spodaj. Če smo tu spodaj spet do neke mere prebavili, potem se razvije zanimanje za svet v glavi. Dobro sem pojedel, malo bom mogoče zaspal, grem na sprehod in potem se lahko spet lotim dela, potem imam spet veselje in moč, da nekaj naredim. Če pa moram takoj po kosilu spet nekaj jesti, pa ne bom več mogel priti do dela. In tako danes radi delamo, da prepogosto jemo in se na ta način kot malo omamljamo, da ne vidimo toliko dela. Stvar je namreč taka, da je prebavljanje delo. Težko delo.

5. Kaseta

Prebava je težko delo, neverjetno opravljeno delo je, ki ga ne zmore opraviti noben laboratorij tega sveta. Primer, ko pri majhnem otroku to vidimo, to kar je dobra prebava mleka, tega noben laboratorij in nobena kemija ne moreta narediti. Toda, pri prehrani smo tako rekoč zaposleni z nečem za nas same. Jesti, to je nekaj kar lahko delam samo za sebe. Rad bi enkrat jedel za takega otroka z anoreksijo, katera mati ne bi rada jedla za svojega otroka? Nemogoče. Jesti je vedno vezno samo na mene. To telo je samo moje. Za to telo samo jaz lahko skrbim. Če smo se dobro prehranjevali, dobro sem skrbel za sebe, potem imam moč, ki mi je na razpolago in če s to močjo spet grem jest, sem spet v nekem krogotoku, kjer samo za sebe skrbim. In zaradi tega se to danes tako masivno pojavlja. Ker v tako številnih stvareh o katerih smo se pogovarjali tudi sinoči, nimam občutka, da jaz sem na svetu in smem biti tu. Drugi ljudje skrbijo za mene, drugi me razumejo, drugi ljudje delajo za mene nekaj lepega, dobrega, nekaj kar je za mene samo dobro. Zato poskušam to sedaj narediti sam, tam kjer to znam in to je pri hrani. Hrana je danes tako rekoč za vsakega dosegljiva. Opazujte s kakšno energijo otroci nekaj zahtevajo. “Mama, bonbon hočem”, ne enkrat, desetkrat, petdesetkrat in če ni dovolj stokrat. Vsa energija teče v to, da zahteva, daruj, daj mi nekaj, kar mi bo delo dobro. Na bonbonu je zalepljena ljubezen za otroka. Energija se uporablja samo za sebe, namesto, da zdravo in krepko jem, potem imam čas za mirovanje in sedaj lahko grem preko sebe s svojimi okončinami in lahko svetu spet nekaj vrnem. Ne samo, da hrano bašem v sebe, temveč energijo, ki mi jo je ta hrana dala spet dam svetu na razpolago. Tako bi nekaj v svet postavil, na čemer bi se sam lahko doživel.

Če sedi otrok v peskovniku in je zgradil krasen stolp, mogoče z votlinami spodaj, s palčko na vrhu in jaz pridem k njemu in mu pravim: “Super, krasen je! Ta grad, to samo ti znaš naredit. Enkraten je. To je Fritzov grad ali Otojov grad in ti si kralj v tem gradu.” S tem hranim otroka, toda to je to je možno skozi svet, ali z svetom v katerem je to ustvaril. In jaz mu pomagam samo, da sam sebe v tem delu doživi. Ustvarjalec sem, umetnik sem, to otrok potem doživlja in za to naj bo časa med otroki. To bi bil ritem, ki da prostor, ki daje širino, ki pušča čas in v tem času se dogajajo bistvene stvari.

???

Enkrat zmanjka moči. Človek se nekako izčrpa. Človek bi gotovo hotel v svetu doživeti veliko, preveč in ne dovolj doživeti na sebi. To pa gotovo ima v nečem svoj razlog, da v določeni življenjski dobi človek ni imel v dovolj veliki meri občutka, da se na svojem telesu lahko doživi. Edina substanca, ki jo človek resnično sam naredi, to je moje telo. Vsako celico sam naredim. To je doživetje. Biti v samem sebi, to je kot hiša, ki sem jo sam zgradil. Vse poznam, kar v hiši funkcionira, vsak kamen, vsako napeljavo, vsako okno, samo tam se lahko počutim čisto doma in ta občutek ni nastal čisto in sedaj iščem doživetje tega v svetu. To pomeni, da ritem ni čisto v redu. V tem primeru preveč izdiham in ne vdihnem dovolj. Mogoče me je malo strah ali pa sem postal previden, da bi vzel svet v mene. Podobno kot je pri ljudeh, ki vedno nekaj jedo, pogosto tako da je v njih nek notranji strah, da če bi v svetu nekaj delali, tega nihče ne bi priznal, da bi to kdo obsojal, da bi se kdo temu smejal. Obratno je tu. Človek sam meni, da ne more tistega, kar tvori lastne substance tvoriti tako, da mu to dobro de. To substanco potem tudi mara, to pomeni imeti samega sebe rad. Priznati lastno telo in imeti rad svoje telo enostavno tako kakršno je. Vedno kadar je enega ali drugega preveč, mora reči, ustrezno drugo ni pravilno ovrednoteno, oziroma nima prave teže. Imam potrebo, da se doživljam zunaj, ker se v notranjosti nisem v stanju doživeti in obratno, ker se zunaj ne morem doživeti, se poskušam doživeti več znotraj.

???

Čas je moč. Danes govorimo, da je čas denar. To seveda ne drži. Včasih imam veliko časa, pa nobenega denarja. In ljudem, ki imajo veliko denarja pogosto manjka čas, da bi ga sploh porabili.

???

Menim, da še niso čisto prišli v tak svet. Ti ljudje mislijo, da pripadajo zelo bodočnosti. Nasprotno, čisto v preteklosti so še. Prej so svoje čase ljudje to dobro znali. Če gledamo v staro Kitajsko in staro Indijo so ljudje to znali, se še hraniti s svetlobo, danes pa je pomembno, da se učimo prehranjevati iz zemlje, toda na tak način, da se to v nas spremeni v svetlobo, da se v nas razsvetli, zasveti. Rastlina ni nič drugega kot zgoščena svetloba. Fotosinteza je sinteza iz svetlobe in mi se moramo danes naučiti, da sprejmemo svetlobo vase skozi zemljo in ne da letimo tako rekoč nad zemljo. Mogoče, pomirjujoče, če nam to postane jasno, da kot ljudje ne smemo biti angeli, naj ne bi bili angeli. Angeli so bitja, ki se prehranjujejo samo s svetlobo, ampak angeli nimajo fizičnega telesa. Človekova naloga sedaj je, da zemljo spozna, vidi skoznjo tako rekoč, da svetlobo in energijo, moč in duha in tisto, kar je božjega najdemo v snoveh. Potem bomo snovi znali spet prav uporabljati, da s tem nekaj kar pripada bodočnosti naredimo.

Lahko bi rekli, da je biološko- dinamično poljedelstvo, da ima isti cilj. Da biološko- dinamično poljedelstvo skuša pridelati živila, ki bodo ljudi prehranjevala z več svetlobe. To sem opisal danes zjutraj. Rastlina, ki je gnojena z umetnimi gnojili, ta rastlina je svetlobi odtujena, boji se svetlobe. Z biološko- dinamičnimi preparati pa dosežemo, da je rastlina spet budna, da ima smisel za svetlobo, zanimanje za svetlobo, toda ne za katero koli svetlobo, za nediferencirano svetlobo, temveč za visoko diferencirano svetlobo se zanima rastlina. Za Sonce in za tisto svetlobo, ki jo planeti od Sonca diferencirajo, svetloba Lune je preobražena svetloba Sonca, pravzaprav je to Lunino sonce. Od Venere pa prihaja Venerino sonce, v vseh sedem planetov se ta svetloba razčleni in potem še dvanajst ozvezdij zodiaka in vse te vrste svetlobe se venomer mešajo, vedno nove so. Sončna svetloba s sedmimi različnimi svetlobami planetov, z dvanajstimi različnimi svetlobami ozvezdij zodiaka, vsak z vsakim, tako da imamo neskončno veliko variacij svetlobe. In s tem postaja vsaka rastlina v bistvu bitje trenutka. List, ki nastane na rastlini zjutraj  ob enajsti uri, je drug list, kot tisti, ki se je razvil ob eni uri popoldne, ali listi ki se je razvil ob drugi uri popoldne. To je nova oblika svetlobe, ta svetloba, osvoboditi to svetlobo iz rastlin, je to, kar je naloga za našo presnovo.

???

Torej, to kar delajo razhudniki je, da z direktno svetlobo nimajo veliko opraviti. Zaradi tega se tudi imenujejo v Nemščini, “rastline, ki rastejo v senci noči”. Rastlina iz te družine, nam to zelo jasno kaže. Belladona raste v polsenci roba gozda. Naredi svoje liste in cvetove postavi pod liste, cvet ne gleda navzgor, temveč navzdol. To je res gesta noči. Rastlina naredi s svojimi listi še enkrat senco, cvet in plodovi pa nastanejo v senci gozda in v senci lastnih listov. In če si pogledamo barve, ki nastanejo, potem to niso barve sonca, temveč so to res barve noči; ta rjavo-vijoličasta barva. Toda iz tega pridobivamo zdravila. Za kaj? Ne za pljuča, ki imajo opraviti s soncem, temveč za srce, ki nima nič opraviti s soncem, ki je sonce za sebe, zaprto sonce. In ti razhudniki to radi delajo. Morda poznate rastlino iz vrta, lampijonke, ki naredijo ovojnico, ki tvori notranji prostor in v tem naredi svoj plod. Ne v svetu zunaj kot smo opisali, temveč se od sveta nekako omeji. Paprika, ki naredi v plodu prazen prostor v katerem ima svoje seme. Razhudniki nas delajo utrujene. Rekel bi, da so to rastline, ki nimajo neposredno opraviti s soncem, toda senca je tudi vedno tam, kjer je svetloba. Noč je lahko samo, če imamo dan. To so rastline, ki imajo indirektno opraviti s svetlobo, in ki delajo človeka malo svojeglavega ali posebnega tudi v duševnosti. Kar enemu ali drugemu utegne goditi, dobro deti. Rekel bi, da so to prej zdravilne rastline, kot rastline za prehrano, v smislu tega, da bi jih lahko jedli vsak dan. Bolj kot nekaj posebnega. Paradižnik je boljši kot okras ali boljši kot omaka, kot da bi ga kar naprej jedel. Pri paradižniku bi vas rad opozoril na eno stvar. Najlepše vidite to, če imate jabolko in paradižnik. Pri jabolku vidite, da ima stran, ki je bila obrnjena k soncu in ima stran, ki je bila na drugi strani, neosončena. Paradižnik nima strani, ki bi bila obrnjena k soncu, z vseh strani je enak, od koder koli ga pogledate. Na nek način se osamosvoji, toda na način, ki človeku ne ustreza čisto. Človek naj bi to delal sam, ravno kar se bitja srca tiče, če pa tega enkrat ne zmore, potem mu prav te rastline lahko pomagajo. Potem pa jih moramo jemati kot zdravilo in tega ne morem delati preventivno. V nasprotnem primeru bi morali otrokom že takoj dajati majhen košček “Belladone” v jutranjo kašo ali mleko. Razhudnike mi jemo v določenem času, takrat poleti, ko so zreli, ko so sveži, takrat jih jemo mogoče dva, tri mesece dolgo.

Krompir?

Sploh ne rastejo na svetlobi.

Toda vsak dan jih jemo!

Jaz nisem nič kriv. Najprej pavza potem pa krompir.

???

Prav zagotovo je pozabljivost in nesposobnost koncentriranja v zvezi s prehrano, čeprav moramo reči, da ni samo prehrana kriva. Tudi drugi razlogi so. Brez nadaljnjega pa lahko z drugačnim prehranjevanjem nekaj naredimo proti temu. V današnjem času je postalo moderno, da manj pozornosti posvečamo učenju, več pozornosti pa posvečamo enostavno zbiranju informacij. Sprejemamo enostavno dejstva, poskušamo si jih zapomniti kot dejstva, ta dejstva pa nikoli več niso aktualna, vedno so zastarela. Če danes vem, koliko ljudi na zemlji živi, je to zagotovo že drugače. Potrebno je, da to znanje vedno prilagajam in človek bi lahko rekel, da se ne splača truditi, da bi si to sploh zapomnili, da bi si to globoko zapomnili in da bi bilo pomembno, da bi se tega kdaj spomnili. To so stvari, ki jih človek danes lahko hitro pokliče iz računalnika ali z leksikona in ………….. kar pogledamo. S takim znanjem so otroci danes poplavljeni. Pazite na to, koliko dejstev danes otroci vedo, za katere sploh nimajo prave predstave, kaj to pomeni. Če vem, da ima avto sto konjskih sil, ne vem pa, kaj je konjska sila, pravzaprav nič ne vem. Nekaj ponavljam, nekdo drug omenja čisto druge številke ker gre za …… delovati. Torej, to so stvari, ki jih samo jemljemo v glavo, ki jih spet oddajamo kot take, nekatere od teh stvari pa se pri otrocih globoko usedejo. Namreč, če naredijo na otroke vtis, potem so tako rekoč padle v dušo in to dušo napolnijo in potem za resnično učenje ostane zelo malo prostora. Stvari, ki so bolj fine, pri katerih moramo fino razlikovati, ki jih otroci ne morejo več zapomniti. Če to prenesemo na prehrano, opazujemo, da otroci sprejemajo hrano na tak način, kot informacijo; to so špageti, to je hamburger, to je kečap iz paradižnika. Otroci hočejo vedno pogosto jesti to kar poznajo. Če jim ponudim nekaj novega, jih moram o tem naučiti nekaj novega, moram iskati nov okus, kupujem to, toliko od tega bom pojedel, kdaj bom pojedel, čutiti moram, kako mi to sploh paše, kako se potem počutim ali potem lahko dobro delam, dobro spim. Vedno gre za aktiviranje čutil in potem nastane neko čustvo in potem imam tudi neko doživetje ob tem in na to doživetje se pozneje spominjam. Prehrana gre po tej pot, dam jo v glavo in zaznam jo s čutili, potem pride v želodec, kjer jo čutim, kjer so angažirana čustva in potem odtisnem pretvorbo v lasten organizem. In če iz te preobrazbe v presnovi pride spet navzgor, potem čutim moč, ki je iz tega nastala in to moč lahko pošljem v glavo in to je potem moč, ki jo potrebujem, da bi se lahko koncentriral. Potrebujem mirno moč za to koncentracijo in ta nastane, s tem, na kakšen način angažiram svojo prebavo. Če jem npr. žita in sem pojedel zelo mirno hrano, ki je zorela celo leto, ki je v semenu prišla čisto k sebi, in to sedaj nekako pripravim v procesu dihanja. zelo počasi in ko otrok nekaj takega prebavlja, doživlja medtem, nek vzorec, kako se lahko človek koncentrira. Če pa bi jedel preveč te hrane ali pa, če dam to otroku v obliki, ki je ne more prebaviti, potem me taka hrana utrudi oziroma ga taka hrana utrudi in to na podoben način, kot če se moram v zelo kratkem času izjemno koncentrirati. Visoka koncentracija četrt ure, me lahko popolnoma utrudi in zaradi tega je Rudolf Steiner učitelje opozoril na to, da v primeru, da če otrok kaže premalo interes, če ni odprt za nove stvari, takemu otroku ponudimo hrano, torej otrok, ki ne kaže interesa očitno dobiva hrano, ki je za njega pretežka. Saj interes pa je vendar prva stvar, ki jo za učenje potrebujemo. Človek mora biti radoveden. Če pa otroku dajem hrano, ki ga obremeni, ki mogoče celo povzroča napihovanje, ne morem biti radoveden na novo hrano. Torej, stvari morajo biti v pravi meri. Steiner je opozoril ne to, da tako kruh, kot krompir lahko delujeta v tej smeri. Za otroka je kruh živilo, ki ga otrok težko prebavi. Ne bom rekel, da je to slabo prebavljivo, temveč težko se to prebavi. Človek mora imeti moč, da to zmore. Če te moči nima, potem je to breme za otroka in če otrok to čuti kot breme noče nič novega, se zapre. O krompirju takoj za tem. Lahko je narobe tudi, če otroku stvari preveč olajšamo. To je predvsem kadar damo otroku preveč beljakovin. Kot sem že prej povedal, pride s tem preveč sil izgradnje v telo in otrok se hitro utrudi, nima vzdržljivosti, nima moči da bi kakšno stvar izpeljal do konca in to pa je ta druga kvaliteta, ki jo otrok nujno potrebuje za učenje. Najprej je potrebno da je otrok radoveden, da hoče nekaj vedeti, potem pa mora imeti dovolj vzdržljivosti, da končno stvar obvlada. In to kar danes pri otrocih opazujemo je, da so že radovedni, da vse mogoče stvari hočejo sprejeti, toda, moč, da te stvari potem razumejo, razumejo smisel, te vztrajnosti pa nimajo. Saj je potrebno, da si človek stvari vedno znova na novo ogleda, da tisto kar mu ni jasno povpraša, tako dolgo dokler stvari v meni niso prišle do miru in jih potem kot razumljene nekega dne, če jih potrebujem se jih lahko spomnim. Zunaj lahko kaj takega opazujemo, če se otrok uči voziti kolo ali rolanja. Otrok je najprej radoveden, če pa je dovolj vzdržljiv, da tudi vadi, da vedno znova vstane kadar bo padel, da druge sprašuje, kako pa to delaš, da vedno znova na novo začne, potem bo prej ali slej to stvar obvladal in je nikoli več ne bo pozabil. Tudi čez sedemdeset let se lahko z rolerji vozi.

Hrana mora spodbujati eno in drugo in sicer nekaj mora biti prisotno v obeh kvalitetah. Lahko bi rekli, da zjutraj in opoldne človek lahko je hrano s katero se res mora truditi, mora jesti hrano, ki ga izzove. Zvečer pa naj bi bila hrana lahka, tako da utrujeni organizem ne mora omagati zaradi posebnih naporov prebave. Zaradi tega sem sinoči na to vprašanje v zvezi s kruhom odgovoril, da otrokom, ki jim je polnozrnat kruh pretežek, lahko brez nadaljnjega ponudim nekaj lažjega. Toda najbolj lahek kruh je pravzaprav dobro pripravljen močnik. To je mnogo lažje prebavljivo kot kruh, ki je naredil skorjo, ki je od življenja oddaljen. Pomoč za otroka bi bil vedno, če čim dlje kot je mogoče, jedo še močnike iz žit v kakršni koli obliki. Kar je ostalo od tega – svoje čase so jedli veliko močnika – to je danes puding. To je v bistvu samo še škrob, žito ni treba gristi, sploh ni treba več prebavljati, v tem je veliko sladkorja, mogoče barve ali arome. To je ta oblika, ki jo je prej imel močnik, ki naj bi bil močnik. Kar vedno moti vztrajnost pri učenju je sladkor. Sladkor človeka hitro prebudi, toda ta moč je hitro porabljena in potem spet čutimo utrujenost. Zaradi tega naj bi sladkor uporabljali malo in namesto sladkorja je bolje, da jemo kruh ali močnik. In kruh ali močnik naj ne bi bila presladka. In ne pol centimetra kruha in marmelade za žlico na debelo. To ni dobro. Kruh mora biti centimeter debel, marmelade pa dva milimetra. Potem je to dobro.

Drugo, kar je za dobro učenje potrebno, je spanje. Ne spanje v šoli, temveč spanje doma. Sicer je to težko naučiti ………….. sicer je to kar pripoveduje učitelj v šoli…..

..tega se ne more več spomniti in pri mnogih otrocih ta problem je. Tako težko jim je šlo do določenih delcev čisto dobro, povezava tega, kar jim je pripovedoval učitelj manjka, določenih delov pa se sploh ne spominjajo, nikoli slišal. Res tudi niso slišali, spali so. Mogoče še ena stvar, kar velja predvsem za šolske otroke. Otrokom, ki hodijo v šolo lahko pomagamo tako, da jim dajemo hrano, ki je dobro začinjena, kjer so začimbe in različne arome. Majhen otrok potrebuje enolično hrano, tako kot mleko, potem močnik in kruh, skoraj vedno enako. Še pred tridesetimi, petdesetimi leti ste lahko srečali ljudi, ki so vse življenje dolgo vedno jedli enak kruh in zajtrkovali vedno isto stvar, mogoče tudi zvečer jedli eno in isto stvar, za božič in veliko noč je bila miza tudi vedno z enakimi stvarmi. Si predstavljate kakšen mir je bil v tem, ko se zbudim in vem, kaj bo za zajtrk, to je mir, ki človeku dobro de. To je zaupanje neke vrste, toda otrok, ki hodi v šolo naj bi bil radoveden, vsako jutro, ko gre v šolo, naj bi se razveselil in rekel: “Spet se bom nekaj novega naučil!” In to se potem izraža v tem, da naj bi hrana občasno, ne vsak dan, vedno malo spremenili, da je hrana vedno malo drugačnega okusa. Ali pa, npr. da kuhamo po receptih iz drugih dežel. Nočem jesti vedno tako kot kuha moja mama, hočem jesti tako, kot kuhajo Italijani, kot Grki, kot Kitajci in predvsem je razlika v začimbah, ki jih vzamemo. Ne zelo tako kaj jedo otroci, temveč kako delajo s to hrano, ki jo pripravimo, v kakšnem odnosu so, kako paše njihovemu karakterju. To torej, ti okusi znajo prebuditi in doživeli boste, da nekdo, ki prvič v življenju je nekaj pikantnega, pekočega, ki je pri Kitajcu nekaj iz tistega rdečega vrčka spravil na svoj …… in solze mu kapljajo iz oči in komaj še diha, čisto vroče mu postane. Človek ni siguren ali bo to sploh preživel, tega nikoli ne pozabi. V tej smeri torej.

Sedaj pa še o krompirju. To je zelo zanimiva rastlina. Ničesar ne naredi, kar bi človek lahko pojedel. Dela plodove, ki so strupeni, toda steblo te rastline ima možnost, da se odebeli; z žlahtnjenjem te rastline smo tej rastlini to nekako privzgojili. Kljub temu pa vidimo, da to, kar raste kot steblo in kar smo sedaj, torej imam rastlino, korenine, to torej, kar na umeten način shranimo pod zemljo, s tem da krompir osipamo, je stvar  pravzaprav taka, da krompir naj ne bi rasel pod zemljo, rasel naj bi nad zemljo. Ker v bistvu tam, kjer raste krompir je še steblo, to ni korenina, to je to, kar sem omenil danes zjutraj. Ti deli imajo neke vrste očesca, ki so v tem primeru na krompirju, na različnih mestih. Iz teh oči pridejo kali, pa tudi korenine. Pravzaprav je to steblo in to vidimo na tem, da čim pride do teh očesc svetloba oziroma na krompir svetloba, krompir postane zelen, in pri tem se oblikuje solamin, ki deluje tako, da enostavno spremeni zavest, nekako nas malo omami. Če mi otipamo krompir in ta del rastline spravimo v zemljo, zasujemo z zemljo, tako, da svetloba nima dostopa, krompir ne postane zelen, ampak svetloba ga ni obsijala. Krompir dela to, kar bi sicer delali listi, tvori ogljikove hidrate brez svetlobe. Zaradi tega krompir nima nobene barve, skoraj nobene arome in nima notranjega reda. Krompir lahko režete kakor hočete, nikjer ne boste odkrili notranji mir in princip reda, kot ga najdete npr. pri slivi, hruški, jabolku. Celo od zunaj gledan nima nobene oblike, pravzaprav je brez oblike, dva krompirja nista enaka In krompir ne pozna znotraj in zunaj, nima jedra in nobenega semena, ni plod, temveč je del stebla. Če krompir pojemo postane jasno, da čutila na tem krompirju ne najdejo posebne paše, niso zainteresirana. Barve ni, nobene določene oblike, nobenega vonja, torej to, kar nekako zaznavamo s čutili kar manjka. Če jemo krompir organizem ne postane posebni buden, pozoren, drugače rečeno, če imamo pri prehranjevanju, pri uživanju hrane tako malo vtisov preko čutil, potem organizem ni dobro informiran, kaj vanj prihaja. Če zgoraj v ustih nekaj okusim, potem jetra in pankreas – trebušna slinavka že začneta pripravljati pravo klimo in druge sokove, ki jih potrebujem, da bi to prebavil. Posledica je, da krompir dobro leži v želodcu in dobro napolni naše črevesje, toda v črevesju dolgo ostane brez, da ima telo veliko interesa. To je to, kar lahko čutimo kot prijetno, krompir nas dobro nasiti, za dolgo časa nasiti in naredi nas mirne. Čutil ne prehranjuje, pravzaprav samo trebuh, za to ga lahko jemo prav vsak dan. Če si pogledamo v primerjavi s tem zelenjavo, kamor krompir sodi, danes krompir prepogosto primerjamo z žiti, zaradi tega ker je krompir žita izrinil, toda krompir sigurno ni temeljna prehrana, kot žito je. Žito se je v različnih oblikah širom celega sveta. Vsi narodi imajo žito kot temeljno prehrano in jedo zelenjavo po možnosti v čim bolj pestri ponudbi menjaje ob tej žitni prehrani. Zelenjava, ki ima močno barvo in karakterističen okus, ki ima čisto določeno obliko, take zelenjave nočem jesti vsak dan. Poskusite to. Če boste imeli tretji dan na mizi korenje, bodo otroci rekli: “Že spet korenje!” To je zelo zanimivo. Človek teh stvari ne more jesti vsak dan. To je nekaj posebnega. Korenje spodbuja čisto določene funkcije v telesu, barvo ima. Ali pa, če odrežete čisto tanko rezino korenja in jo pogledate proti svetlobi, boste opazili krasno formo v tem korenju, lepo obliko. Čimbolj zdravo je to korenje raslo, tem bolj jasna je ta oblika. Slišali smo že, da korenje spodbuja čutila in deluje na čutila, deluje na kožo, dviguje sposobnost sprejemanja svetlobe pri človeku in tega ne moremo delati vsak dan. Človek želi zamenjavo, enkrat nekaj za jetra, drugič nekaj za ledvice, enkrat nekaj za čutila, potem enkrat kaj za pljuča itn. Toda ta krompir jemo vsak dan. Mogoče nam krompir tudi že postaja dolgočasen, zato skušamo iz krompirja narediti vedno nekaj drugega. Predvsem dajemo krompirju neko končno obliko. Poznate karkoli iz hrane kar tako izgleda, in potem ga v masti popečejo, dobi celo barvo, začne dišati. Da, zdaj postane zanimiv za čutila. Ali pa delamo čipse. Iz krompirja naredijo neke vrste močnik in potem to brizgajo v vročo maščobo, malo začimb in potem lahko v taki vrečki kupit en krompir, več v vrečki ni, ampak hrustljavi so pa neverjetno. Celo ušesa imajo nekaj od takega krompirja. Sedaj postaja stvar zanimiva. Torej, reči moramo, da je krompir nekaj za ljudi, ki nočejo biti preveč budni v svojih čutilih.

Tudi v zgodovini je bilo tako. Krompir v Evropi ni zelo star, ljudje so ga pripeljali sem, ko so morali prenehati biti budni v svojih čutilih. Kmet svoje čase, je moral biti zelo buden v svojih čutilih. Ni imel televizije z vremensko napovedjo, moral je gledati kako letajo lastovice in moral je gledati ali leži zjutraj rosa na travi, in kako se giblje veter, in katere rastline so začele rasti, kako se živali obnašajo, niso gradili hiše tam, kjer so rade sedale mačke, temveč tam, kjer so bile mravlje. Vse to je bilo treba opazovati, zato je človek moral biti buden. In taki ljudje naj bi sedaj šli v tovarne in naj bi bili v stanju, da delajo na enem stroju deset, dvanajst ur na dan? Ne, ne, če človek to dela, ne sme biti več tako buden, da bi se spoznal na to, kaj mu govori lastovica. Če človek kaj takega, deset ur dela na stroju zdrži, potrebuje krompir. In nekaj od tega nam je ostalo. Še vedno imamo veliko strojev, ampak predvsem imamo svet, ki nam preko čutil toliko posreduje, da tega sveta pravzaprav nihče ne more zdržati, če bi res vse budno sprejemali v sebe. Vedno znova potrebujemo sredstva, ki nas naredijo malo tope. To bi lahko človek rekel, je neke vrste zaščita, posebno hrana z veliko krompirja in obilico beljakovin. Iščemo pomoč, zato da nismo tako budni. Na svetu je toliko stiske, trpljenja. Nemogoče bi bilo to zdržati, če bi človek to v polnosti registriral. Ne vem, kdo od nas bi zdržali, da gre danes v Afganistan in enostavno gleda v oči stvarem, ki se tam dogajajo, jih doživeti tako kot resnično so, čuti s temi ljudmi. Ampak ni treba iti tako daleč, če imamo odprte oči, potem vidimo dovolj stiske v svoji okolici. Zato torej bi rad rekel, upravičena potreba je jesti krompir. Vsak za sebe pa mora odločati ali imamo v sebi še toliko budnih čutil ali je budnost naših čutil še tako visoka, da se moramo ščititi ali pa je morda tako, da bi radi bili bolj budni in bi radi bolj sočustvovali z naravo, s soljudmi, morda tudi s samim seboj. Mnogi ljudje to spet iščejo in opazijo, da jim to ne gre več in tisti ljudje naj krompirja raje ne uživajo dosti, naj se raje prehranjujejo  z zelenjavo, naj se naučijo spet dobro pripravljati žita in seveda izbirati tako kvaliteto, ki ima v sebi to, kar sem prej omenjal, to diferencirano. Torej hrano, ki ima opraviti s svetlobo in ne hrano, ki si je potegnila odejo čez glavo ali pa to kar dela krompir. To potem imenujejo “politika noja”. Vemo, da se zunaj veliko stvari dogaja, jaz pa tega raje ne vidim in vtaknem glavo v pesek. Svoje čase so uporabljali to besedo, oblikovali so ta izrek, da ima najbolj neumen kmet, najbolj debel krompir. Tudi pri nas poznamo to, tako internacionalna stvar je ta krompir. Ampak tudi znanje, vedenje od tega, kaj krompir dela je internacionalno. Toda v bistvu so bili kmetje zares pametni, svoje znanje so tako zavili v slike, da intelektualni ljudje tega sploh razumeti niso mogli. Torej so intelektualce tako rekoč potegnili za nos in mi danes radi mislimo, da ta izrek pomeni, če sem zelo neumen in sadim krompir, bom imel največji krompir. Menim pa, da izraz pomeni v bistvu nekaj drugega. Tam, kjer se krompir piše v prehrani z velikimi črkami, kjer ima prehranjevanje s krompirjem velik pomen, veliko mesta, tam postane kmet ali tisti, ki to je, malo zamegljen, neobčutljiv. Tam človek izgubi budnost svojih čutil.

???

Danes zjutraj smo se pogovarjali o tem. Vsaka rastlina ima svoje korenine, ima zagotovo steblo in liste, ima cvet, plod, seme. In pri tem lahko na zelo enostaven način vidimo, da deluje korenina na sistem živčevja in čutil, torej na glavo, na vse tiste organe, ki so budni oziroma lahko bi rekli, da korenine delujejo v pozitivnem smislu na budnost vseh organov. Tudi naša ledvica ali naša jetra imajo svojo lastno budnost. Jetra čutijo, kaj smo s hrano v telo dobili. Pravzaprav je jezik oko jeter. Jetra z jezikom že preizkusijo, da bi vedela kaj prihaja k njim, oči pa so pravzaprav oči ledvic. Zaradi tega včasih tudi jokamo. Če bolečina v duševnosti udari na ledvica in duševnost je z ledvicami povezana, potem jokam itn. Vsak organ ima tudi nekaj opraviti z budnostjo in na to budnost kjerkoli v telesu delujemo v pozitivnem smislu s prehranjevanjem s korenovkami. Zeleni del rastline, steblo in listi so primerljivi s človeškim dihanjem, z našimi pljuči, s prekrvavitvijo in z ritmom. Listi podpirajo lasten ritem vsakega od organov v telesu, tako, da se vsak organ, če jemo listnato zelenjavo čuti svežega., je dobro prekrvavljen, najde svoj lastni ritem. Medtem, ko cvetje in plodovi spodbujajo vse, kar spada k presnovi, pretvorbi. Vseeno ali gre za presnovo v trebuhu ali v glavi, vedno tam, kjer so presnove prihaja. Vedno tisto, kar spada k presnovi spodbujamo s tem, da se hranimo s plodovi. Vsak organ je v bistvu neke vrste plod. Če imam jetra ali ledvico je to vedno popolno telo za sebe in ta se omejuje od ostalega na podoben način kot plod. Toda vsak od organov ima tudi stran, s katero posluša navzven, s katero je buden. Jetra točno čutijo kaj delajo ledvica, trebušna slinavka točno ve kaj se dogaja v želodcu itn. Tako, da moral na tvoje vprašanje odgovoriti, če hočemo vse v nas prehranjevati, potem moramo skrbeti za to da jemo zelenjavo korenovk, da jemo listnato zelenjavo in plodovke. Lahko poizkušamo, da je vse to zastopano v enem obroku – korenovke, listnate rastline, plodovke –  specialno opoldne, lahko pa skrbimo, da se to deli po obrokih, zjutraj, opoldne, zvečer. Ali pa če smo imeli enega dne opoldne korenovke, da temu sledi dan, ko imamo opoldne veliko listnatih rastlin in potem spet nekaj s plodovi. Vsakodnevna prehrana naj bi bila pravzaprav taka, da vsega človeka enakomerno prehranjuje in naj ne bi bila zdravilo. Za zdravilo potrebujem specialno hrano. Če hočem nekaj narediti specialno za ledvice, specialno nekaj za jetra, moram jesti nekaj posebnega. To je potem dieta. Beseda dieta prihaja iz grščine in pomeni zdrav način življenja. Potrebujem hrano, ki me spet pripelje do zdravja in potem bi lahko rekel, nekaj časa jem samo plodove, človeku dajem nekaj časa predvsem hrano iz korenovk ali pa jem nekaj časa veliko listnatih rastlin in potem čisto posebne, odbrane. To zdravilno učinkovanje imam potem še posebej v začimbah, pa tudi v čajih, kar pa ni več vsakodnevna prehrana. Potem se na primer odločim, da naredim zdravilno kuro, npr. šest tednov čisto določeno hrano in s tem potem delujem ozdravljajoče, vnašam nov red. Sicer pa naj bi upošteval na tak način celoto.

???

Buča je precej vodena. Že same vitice so polne vode in če buče dobro zalivamo, potem so seveda večje in ko imam potem plod, bi rekel, da gre pri buči za rastlino, ki z vodo zna delati. Ker dobro zna snov z vodo povezati. Zaradi tega buča zelo močno deluje na vse organe, ki imajo opraviti s tekočinami v človeškem telesu. Spodbuja izločanje tekočin v zdravi meri. Če bučo ali lubenico pojem, s tem pojem veliko vode, toda to ni voda, ki jo bom zadržal. To je voda, ki spodbuja telo, da spet izloča vodo. Zaradi tega so potem semena buč uporabljali oziroma jih uporabljajo pri slabosti mehurja. Tako v primeru, če mehur ne more obdržati veliko vode, urina, kot tudi, če se predolgo polni preden čutiš potrebo za izločanje. V tem primeru potem delujejo zrna buč kot zdravilo. V zrnu najdemo največji red neke buče. Zrno, seme informira, vsebuje informacijo, kako mora buča rasti, da bo znala povezovati snov z vodo. Pri moških deluje na dober način pri prostati, torej, če pri moških pride do težav pri izločanju urina, lahko spodbuja to izločanje z bučami in posebno s semeni buč.

???Mletje buč

Buče v principu delujejo na presnovo ampak predvsem ne presnovo v zvezi s tekočinami.

???

Krompir ima posebnost, ker deluje zelo bazično, nima kislin in ima veliko vsebnost kalija. To deluje na želodec najprej tako, da ga pomirja. Rekel sem, organi ne najdejo veliko zanimivega na krompirju, nimajo interesa do krompirja. Želodec pa ima veliko opraviti s kislinami, tam se izločajo kisline in če sedaj vedno znova dobim v želodec nekaj, kar želodec draži, potem je želodec preveč buden, izloča preveč kisline in sluznic je vedno manj. In na koncu koncev, želodčna kislina sama želodec razžira. Proti temu je krompir čudovita zaščita. Kompenzira kisline in jih……

6.Kaseta

….želodcu krompir vedno dobro de. Rekel pa bi, da je to bolj zaščita in ne zdravilo. Zdravilo za želodec je mleko, sveže mleko. Najboljše, če je še toplo od krave. Svoje čase so poznali pravil, če je želodec vnetljiv, gastritis, če ima čire, potem se naredi kura, tako, da se zjutraj, ko še ležiš v postelji popije dva, tri požirke toplega mleka, in človek se uleže na svojo desno stran. Popije spet dva, tri požirke mleka in se uleže na trebuh, popije spet kakšen požirek mleka in se obrne na levo stran in končno je človek spet na hrbtu. Mleko pa tako rekoč preobleče, oblije ves želodec in regenerira sluznice želodca in tako se zaščitimo proti nervoznemu želodcu. Medtem ko je krompir bolj zaščita, lahko rečemo, da je mleko zdravilo, še toplo od krave.

Riž?

Tudi deluje v tej smeri pri nervoznih želodcih, toda tudi še eno žito imamo s katerim si lahko veliko pomagamo. To je oves. Oves vsebuje snovi, ki želodec neverjetno pomirjajo, zato npr. po bruhanju lahko ponudimo sluznico ovsa, pomeni, fino, nežno ovseno juhico. Ta pomiri želodec in ……. delajo iz ovsa celo zdravilo.

???

Surov krompir ima več zdravilnih učinkovin kot kuhan, ampak človek ne prenese večjih količin. Če je moj želodec zelo zakisan, lahko naredimo sok krompirja ali pa vzamemo zelo nariban krompir, pojemo, popijemo, ampak zares le majhne količin Tak krompir je zelo težko prebavljiv in mi mislimo, da neka stvar, ki pomaga, da je take stvari dobro tudi veliko pojesti. Umetnost zdravljenja je prav v tem, da točno vemo, koliko se česa jemlje. Torej, če je želodec preveč zakisan, zelo pomaga sok surovega krompirja. Toda ravno tako kot krompir za vnet želodec, velja tudi tu, da se moramo vprašati, od kod pa je prišlo o vnetja in zakaj. Zakaj je preveč zakisan želodec? Ne samo skrbeti za to, da se izravna preveč kisline, temveč, vprašati se, kaj je razlog. In ponavadi so to zelo močna duševna doživetja, ki se mogoče vedno znova ponavljajo in ki jih ne morem spraviti s sveta. Npr. v službi sem s človekom, skupaj, vsak dan ga srečujem, ki pa dela vedno nekaj, kar me jezi, česar ne maram. Jaz pa stvari ne morem spremeniti in potem to jezo tako rekoč pogoltnem in tudi izrek to pravi; problem imam v želodcu, v želodcu mi leži. In od tega potem prihaja do tega, da želodec producira preveč kislin, da se na koncu koncev vname in oblikuje čir in pri tem nam krompir tudi ne more več pomagati. Potem je edini izhod, da vzameš krompir in da sodelavca obmečeš z njim. Upam, da dobro zadaneš.

???

Prav zagotovo samo krompir za kaj takega ne more biti kriv. Če pa je mati v nekem določenem stanju in mogoče že tendence neke bolezni v sebi nosi, če je ta tendenca prisotna in otrok prinese to slabost s seboj, potem je že možno, da krompir to še okrepi. Da krompir ni zdrava hrana za bodočo mamico, je razvidno tudi iz te slike. Mati naj bi se odprla za novo dušo, naj bi bila budna in sprejemljiva za tisto, kar v njej nastaja in naj se ne bi zapirala, naj ne bi bila topa. Rudolf Steiner je opozoril, da krompir vpliva na to, da utegne otrok dobiti večjo glavo. Opozoril pa bi na to, da sam krompir tega ne zmore, temveč to vpliva dodatno na prisotnost tendence. V nasprotnem primeru bi imeli izjemno velike ljudi z velikimi glavami.

???

Čisto odvisno od človeka in predvsem od tega, zakaj ta človek to dela. Post je znan še iz stare indijske kulture. Kaj pa so ljudje takrat s tem hoteli? Hoteli so s tem doseči, da duša ne bi bila tako vezana na telo, hoteli so, da bi bila njihova duša lahka, da telo duše ne bi vezalo in pazili so obenem, da so ob postu posebno dobro prehranjevali dušo. Če se v času posta ukvarjam z religioznimi mislimi, z lepoto, z umetnostjo, potem s tem negujem dušo in če se potem, ko začnem  jesti, duša spet močneje s telesom poveže, potem se poveže s telesom duša, ki si je s to umetnostjo, s to nego pridobila novih moči in tako obnovljena duša začne tudi telo preobražati. Če pa sem to dušo samo malo zrahljal od telesa s postom in ne skrbim zanjo, da ta duša pač visi nekje v zraku, ob kabelski televiziji ali kaj takega, v razmerah kjer na vsakem vogalu nekdo telefonira, potem bo ta duša sprejela vase te učinke, ko ni tako močno vezana na telo. Moje telo bom mogoče s postom očistil, vanj pa pride potem duša, ki je bolj umazana kot prej. Eno sem očistil, drugo pa je tako rekoč bolno. In ne bo trajalo dolgo, da zaradi duše tudi telo spet zboli.

???

Pri enem ali drugem človeku je to prav gotovo mogoče, pri vseh pa gotovo ne, sicer bi bil to patentni recept za vse. Vsaka rakasta bolezen je bolezen celega človeka in rak je pri vsakem človeku nekaj drugega. To se kaže že s tem, da dobijo ljudje raka vsak nekje drugje. Pri enem se hitro razvija, pri drugem počasi, veliko je možnosti, da človeka ozdravimo od raka. Na mojih tečajih sem imel dve osebi, ki sta ozdravljeni s kemoterapijo. Vsaj za enkrat sta zaradi kemoterapije vse lase izgubila, toda potem jima je zraslo še več las kot sta jih prej imela. Eno je ženska, ki ima sedaj čisto drugačne lase kot prej. Torej se je morala v bistvu do temeljev v svoji biti zaradi tega spremenit. In čisto možno je, da to preobrazbo en človek zmore enostavno v postu, da raka izstradamo. Pri drugem pa je čisto mogoče, da to sploh ne deluje. Ste že kdaj mislili na to, da imamo organ, ki nikoli ne zboli od raka? Srce. Do danes vsaj je tako, da na srcu še nikoli ni bilo raka. Čudo. In kdor se čudi nad tem, se tako rekoč tudi zaščiti pred rakom.

???

In v popolni harmoniji. Nikoli ne dela samo enega ali samo drugega, ampak oboje in nič ne dela za sebe. Okusi malo, ima neko zaznavanje, zadrži malo kri in potem kri spet spusti. Si predstavljate majhno reko, ki jo malo zajezimo. Opazimo koliko moči je v tej reki in potem opazimo, kam bi voda rada in potem lahko popustimo in spet malo zajezimo. To zaustavljanje, to zajezevanje je vedno prilika za zaznavanje nečesa. To smo poskušali danes zjutraj razjasniti, ko smo obravnavali glavo človeka. Z glavo vse zaustavim. Če nekaj hočem dobro registrirati, moram to stvar zaustaviti. Čim hitreje se stvari gibajo, tem manj lahko zaznavam. Srce torej, je organ čustev in organ zaznavanja, s svojo presnovo, črpalka gotovo ni. Kdor misli, da je njegovo srce črpalka, mora dobiti raka. Srečal sem človeka, ki sem ga poznal iz otroštva. Dvajset let se nisva videla in potem sem ga vprašal: “Kako se imate?” in on je rekel: “Veš Miha, moja pumpa ne gre več dobro.” Razmišljal sem in rekel se mu: “Gospod Jung, recite vaši pumpi spet enkrat srček!” Solze so mu prišle na oči, nič več ni rekel. Očitno je bilo nekaj zajezeno, in ko so mu solze pritekle, se je jez  malo odmaknil.

???

Čisto zagotovo. Vsa čutila se rada utrudijo. To kar zvečer zaspi, to so v bistvu naša čutila. Srce nikoli ne spi, ledvica nikoli ne spijo, tudi jetra ne, živci, vse dela, samo čutila zaspijo, ker so utrujena. Tako mirna so, da so tako blizu smrti, da vedno potrebujejo čas, da dobijo novo življenje vase, čas, ko se spočijejo. Enostaven primer za to; če gledate naravnost v sonce imate v očeh prazen lesk, purpul očesa, ki je na ozadju očesa, se na tem mestu popolnoma porabi in preden spet kaj vidite, mora spet priteči kri in to spet nahraniti, regenerirati. V očesu je tako malo krvi, da to dolgo traja, minuto, mogoče dve. Ker je v očesu tako malo presnove, to je naš najbolj miren organ, seveda pa se lahko zgodi, da je tam preveč miru in to smo ugotovili.

???

Največji mir za oko je pri gledanju televizije. Poskušajte gledati dve ali tri ure dolgo na drug del stene, ki je tako velik. Resnično gledate samo na to eno površino in oko se ne more gibati levo, desno, bolj daleč, bolj blizu. Buljimo samo na to eno površino, vse drugo je prevara, izgleda kot da se stvari oddaljujejo ali bližajo, vse je na tej eni površini. To so pri človeku izkoristili, to so pri ljudeh, ki so operirani na očeh izkoristili. Dva dni naj bi imeli oči čimbolj na miru in kaj so naredili, posedli so jih pred televizor. Stvar funkcionira. Poskusite to s sliko Van Gogha. Vzemite njegovo sliko Jedci krompirja. Če gledate vsak dan deset minut na to sliko, boste o krompirju vedeli veliko. Težka je ta slika. In to je ta slikar, ki je toliko slik z žiti narisal. Vse zvezdno nebo je v gibanju pri njem. O svetlobi in temi je vedel veliko, tudi njegova duša je bila težka. Jabolko zjutraj? Krasna stvar. Jabolko je najbolj harmoničen plod od vseh kar jih poznamo. Kar je pomembno je, da se vprašamo kdo potrebuje jabolko zjutraj in kdo morda potrebuje jabolko zvečer. Mogoče bi lahko rekli, da če zjutraj, potem zjutraj bolj kislo jabolko, ker nas prebudi in zvečer bolj milo, bolj sladko jabolko. Na vsak način, če jeste jabolko zvečer, pravijo, da zobozdravnik nima nobenega dela.

???

Prav gotovo ne. Za jutro je dobro nekaj lahko kislega. Kislo res človeka razveseli, na en način potegne dušo v telo, sladko pa dušo prej sprosti, osvobodi. Zaradi tega se v današnjem času pojavljajo mode, kot npr., v Fit for life, da se zjutraj je samo sadje, da hočeš zjutraj samo izločati. Za nekatere ljudi danes to velja. Če jedo preveč zvečer, ker so leta dolgo narobe jedli, tam je že mogoče, da nekaj časa dopoldne predvsem morajo skrbeti za izločanje. Trajno pa zagotovo to ni dobro. In predvsem to ni dobro za človeka, ki fizično dela,  je nesprejemljivo.

???

Za enega ali drugega je to lahko dobro. Če se pogledaš, si prej človek, ki je čvrst, človek z obliko, ki ima veliko oblike, ima malo vodenega in nekaj takega je potem lahko tudi zdravo, ampak ali je to zares dobro, to boš opazila, ko boš to nekaj časa delala in po tem to nekaj časa spet ne delaš in ješ nekaj drugega in potem to spet prakticiraš. …. spremeniš. To pomeni, da se ti prehranjuješ presno. Šele takrat, če to spustim in spet ponovim, bom čutil, kaj mi to res da, saj ne veš, kako bi bilo, če bi zjutraj jedla kaj drugega. Petnajst let dolgo ne poznaš nič drugega. Če petnajst let ne bi nič drugega jedel, tudi on ne bi nič drugega prenesel.

???

Če imam dovolj druge hrane, ki napolni moje črevesje, potem lahko to delam v majhnih količinah, ampak predstavljajte si, ta zelenjava, plodovi iz katerih stiskaš sok, če bi jih morala pojesti cele, katero količino bi morala sprejeti vase? Tri pomaranče so kozarec soka, treh pomaranč pa sploh pojesti ne morem. Kozarec pomarančnega soka pa lahko hitro spijem in to je samo en del pomaranče. To kar je v plodu, v mesu plodu, so balastne snovi, grenila, sluzi, vse mogoče. Veliko stvari potem enostavno ni prišlo v sok, ki ga zaužijem. In pravzaprav je piti te sokove mera s katero moji prebav stvar naredim zelo lahko in lahko se zgodi, da se moja prebava potem odvadi prebavljati te čvrste sestavine. Črevesje je vedno manj napolnjeno, kar pomeni, da črevesje postaja vedno bolj leno. Menim torej, da je to dobro, če jemo sicer dovolj kruha in zelenjave in je črevo napolnjeno. Čim več takih sokov pijete, tem več problemov boste imeli sčasoma. To je lahko dieta, to je lahko zdravilo za nekaj časa. Verjamem, da se to zelo mogoče dobro lahko dela spomladi za šest ali osem tednov, potem pa se je treba vrniti k čvrsti hrani.

???

Da, grenko. To je nekaj, kar spodbuja delovanje jeter. To je nekaj, kar tisto kar je človeku lastno pritegne, lastno življenje krepi nekaj grenkega. Tako kot vidimo da je v življenju, namreč, če se nam v življenju nekaj grenkega zgodi, potem je to nekaj, kar na začetku prav gotovo ne paše, ne tekne dobro. Če pa na ta dogodek gledam nekaj let nazaj, vidim, da me je to okrepilo, da sem na teh težavah razvil moči in če še enkrat pride tak dogodek, potem že razpolagam z drugačno močjo in izkušnjami, da to stvar obvladam. Zaradi tega bi lahko rekli, da grenkoba spodbudi naš apetit, medtem ko sladkoba pokvari apetit. Če sem pojedel nekaj sladkega rečem, dovolj je, nič več mi ni treba jesti. Zato otroci opoldne ne jedo zelenjave ali žit, če so pred kosilom popili nekaj sladkega ali pa, če na poti v šolo pojedo še košček čokolade in se ni treba več truditi. Medtem ko kislo spodbuja delovanje v duševnosti, čisto posebej spodbuja kislo delovanje ledvic, medtem ko grenila spodbujajo delovanje jeter. Če sem preveč jedel in počasi me skrbi, da tega ne bom mogel prebaviti, potem potrebujem grenko pijačo, Underberg, Jegermaister, Pelinkovec. Saj poznate to zgodbo o Rdeči kapici. Ko je volk požrl babico in Rdečo kapico, ko je bil volk večji od Rdeče kapice je potreboval lovca, Jegermaistra. Lovec je šel mimo hiše in je že slišal, da tam nekaj ne štima. In pride, vstopi v hišo in vidi da tam leži volk in rekel je: “Zdaj te pa imam, ustrelil te bom!” Ampak če bi ga kar počil, bi bile tudi babica in Rdeča kapica mrtve, torej mu je samo s škarjami prerezal trebuh in obe sta spet čili in zdravi prišli ven. In Rdeča kapica ni rekla: “Volk me je ugriznil!” Niti ena beseda, niti ena črka o krvi, požrl jo je. In kaj pravi potem? “Tako temno je bila tam notri!” Nobenega izhoda ni videla. To je podobno, kot če po kosilu ne pravim, da je v mojem trebuhu pečenka, temveč, da sem jaz v pečenki in za Rdečo kapico je bilo te grenko doživetje. Verjetno nikoli več ne bo želela, da bi jo volk pogoltnil. In vsa zdravila so zato grenka.

???

Šest tednov je ritem, ki bi ga lahko imenovali ritem eterskega telesa. Ta ritem poznate kot menstruacijski cikel. V štirih tednih se telo življenja ali etersko telo obnovi. Če hočem temu telesu vtisniti neko novo spodbudo za življenje, moram to delati štiri tedne, točneje rečeno je to enkratna pot Lune okoli Zemlje in točno v skladu s tem ritmom to gre. Zato je dobro, da en teden ustvarjamo prehod iz tistega, kar sem bil prej vajen in pogledati,kako najdem pot v to navado in potem imam še en teden, da se spet navadim normalnega življenja. In prav zaradi tega so bile svoje čase kure, bivanja v toplicah vedno za šest tednov. Na ta način je bilo mogoče res zdravilno poseči tja do procesov življenja v človeku. Zaradi potrebnih prehodov, kot sta jutro in večer. Če bi se noč naenkrat nehala in naenkrat bi bil dan, to za življenje nikoli ni dobro. Take razmere imamo v puščavah; naenkrat vročina dneva mine, naenkrat postane mraz in kako se tam počuti življenje? Zaradi tega, šest tednov. Bodite ljubeznivi do sebe, privoščite si ritem. Vse bolezni prihajajo iz prebave. Vedno gre za motnjo v presnovi. Že Arabci so rekli: “Jemo in zbolimo in ozdravimo v prebavljanju, v prebavljanju ozdravimo.” Hrano vzamemo vase neritmično  in čim bolj globoko ta hrana pride v nas, tem bolj jo zritmiziramo, dotlej, da jo sprejmemo v kri, kjer ima ta čisto reden ritem, popolnoma enakomeren ritem in sicer moj lasten ritem. V naši prasnovi imamo torej možnost, da zbolimo, v našem ritmu pa imamo zdravnika za bolezni, ki smo jih sami naredili. In imamo naša čutila, da se veselimo tega, če nam to uspe. Veselimo se najprej bolezni, potem se veselimo, da smo ozdravili in potem s tem veseljem lahko v svetu zares nekaj naredimo in pri tem vam želim veliko veselja. Ne jejte preveč danes zvečer, da se jutri zjutraj spet vidimo veseli in sveži.

7. Kaseta

Včeraj smo se temeljito ukvarjali s tridelnostjo človeka. Opisali smo funkcijo glave in kako ta mir in čvrstost iz glave deluje v vse telo. Kako seže to kar zaznavamo s čutili pravzaprav do konic naših prstov in da iz glave izhaja urejanje, oblikovanje telesa. Najmočnejši rezultat te dejavnosti je skelet človeka. V skeletu je človek postal čista forma, postava. V kosteh je ta dejavnost zdrava, je to nekaj dobrega. Če pa pride do tega na drug mestih v telesu, je tega hitro preveč. Če se to dogaja, imamo nekaj kot tvorbo kosti na napačnih mestih, npr. na ožilju, v tkivih, v seču, v mehurju, v žolčnem mehurju in prihaja tam do otrdlin ali celo kamenja. Vsi pojavi, ki jih imenujemo skleroze so utemeljeni, imajo svoj izvir v glavi. Vedno kadar je ta dejavnost premočna, moramo sami in zavestno poskušati, da to aktivnost naše glave reduciramo in da negujemo tako dejavnost naših čutil, ki je res v gibanju, ki se ukvarja z umetnostjo ali pa, zdravilno je, če se ukvarjaš z negotovim. S tistim kar nastaja v našem okolju imamo danes preveč gotovih stvari, preveč strojev in aparatov, ki so vedno že čisto gotovi. Naša čutila, naša čustva nimajo pri čem takšnem nič več opraviti. In to potem deluje v telo nazaj preko čutil tako, da vse postaja čvrsto in gotovo. Druga stvar, ki je zelo močno prisotna je hlad, mraz okrog nas. Ne fizičen mraz, temveč duševna, intelektualna hladnost, mraz. Vse tisto, kar zmoremo v obliki notranje toplote, kot upanje, veselje, pričakovanja, vera, vse te stvari so stvari, ki delujejo proti sklerozi. Čisto posebej še, če ostanemo ali  postanemo v svojih mislih gibljivi in topli, če so naše misli fleksibilne in tople. Če smo v stanju navdušiti se, če smo v stanju razvijati toploto v naših predstavah in razmišljanju, na ta način vsakič v našem telesu razblinjamo take strdke. Gledali pa smo tudi obratna delovanja. Tu spodaj v naši presnovi, se stalno dogaja razblinjanje, razkrajanje. Kar je tam narejeno, tvorjeno, se mora takoj spet razkrojiti, razbliniti. Torej tu imamo sprejemanje in izločanje. In tudi ta dejavnost razkrajanja deluje v vse telo. To pomeni za glavo, če ta dejavnost pride do glave, da se tudi v glavi nekaj takega kot sprostitev dogaja ali pa, če je naša presnova bolna, pride tudi na glavi do izpuščajev, do izločkov. Tu potem srečamo drugo smer velikih bolezni, ki se v današnjem času vse bolj širijo, namreč vnetja. V vnetjih se razvija toplota, nekaj se razkraja. Ponavadi je tako, da je najprej prišlo do nekih strdkov, do nekega strjevanja na mestu kamor ne sodijo ali pa v preveliki količini in sedaj se telo brani pred tem in hoče to razkrojiti in izločiti. S tem imamo opravka pri revmi pa tudi pri vsakem prehladu. Če mraz prodre v telo naredi gesto, kot da naredi vse telo podobno kostem. Vsi postanemo nekako trdi in togi, ne moremo se gibati, ne moremo proizvajati več dovolj lastne toplote. Telo samo reagira na to in skrbi za to, da se zelo veliko snovi začne izločati, torej iz nosu nam teče, iz oči nam teče, tudi ušesa puščajo, vse torej je tendenca izločanja in predvsem pride do razvoja toplote, do vročine predvsem v glavi. Če imate vročino vidite, da niste več v stanju mirno in jasno razmišljati, koncentracija postaja težavna. Če hočemo narediti nekaj proti temu, potem moramo z našimi okončinami in z našo presnovo in pretvorbo delati taka dela, ki so urejena. Vse vrste gibanja do katerih prihaja iz notranjega reda, vsa gibanja, ki so smiselna, vsa gibanja, ki so lepa delujejo proti vnetjem. Najplemenitejše gibanje, ki ga imamo v tem smislu je evritmija. To je gibanje, ki ga delamo iz notranjega smisla, pri kateri ni niti enega giba, ki svojega smisla ne bi imel. To je sila z največjim redom, sila, ki je v stanju življenjske procese v nas na najodličnejši način urejati. Isto pa se dogaja navznoter, če pojemo nekaj, hrano, ki je dobro oblikovana, katere karakter je svetloba, ki je veliko svetlobe vzela vase. Tako kot smo to omenili, da velja to za hrano, ki je proizvedena na biološko-dinamičen način. Toda temu pride še nekaj zraven, namreč to, da moramo skrbeti za tako pripravo hrane, ki e zares vpraša po tem, kaj je smiselno, ki se zares vpraša, kaj potrebuje človek, ki naj bi to jedel. In v vprašanjih, ki smo jih obravnavali včeraj, smo imenovali za to nekaj primerov. Na koncu koncev smo si ogledali še nekaj tretjega in sicer sredino človeka, ritmični sistem. Za tem pa smo rekli, da je pravzaprav zdravnik v nas. Delovanje glave poskuša tudi v pretvorbi zavzeti vedno več mesta kot je dobro. Presnova ima obratno tendenco uveljavljati se v glavi na močnejši način, kot je to dobro. Ritem pa to vedno izravnava. Če mislimo, kako je bilo v zadnjih desetletjih, lahko ugotovimo, da so ljudje veliko fizično delali, tako je bilo v prejšnjih časih, njihov delovni dan je bil dolg. Toda težko delo so opravljali ritmično ne glede na to ali je šlo za obračanje sena, ali je šlo za žaganje lesa, ali košnjo, ali zibanje pri hoji, vse to je človek delal ritmično. Pripovedoval sem vam o tem razmerju dihanja in pulz srca, ki prideta v razmerje ena proti štiri in z najmodernejšimi raziskavami so sedaj odkrili, da če sta dihanje in srce v razmerju ena proti štiri, človek potrebuje zelo malo moči. To razmerje ima človek v globokem spanju, ko človek porabi najmanj energije in se izjemno dobro regenerira. Doživljamo, da se v spanju pozdravijo tudi težke bolezni. Doživljamo pa tudi, kadar človek hodi na sprehode, gorništvo, vsi verjetno to poznate. Človek gre na pot,mogoče na izlet enega dne, enodnevni izlet, človek potrebuje nekaj časa, da najde svoj ritem hoje. Ko človek najde ta ritem lahko dobro in dolgo hodi. Človek bi dneve dolgo lahko tako hodil, dneve dolgo sedeti pa ni mogoče, dneve dolgo stati ni mogoče, dneve dolgo tudi ležati ni mogoče. Toda hodil bi človek lahko dneve dolgo. Če dalj časa hodim, se v organizmu vsi ritmi postavijo v sorazmerje ena proti štiri in s tem potem lahko z malo energije neverjetno veliko naredim. Zaradi tega bi vas rad spodbudil, da pogledate v svojem življenju, kje lahko nekaj ritmizirate, kje v svojem življenju lahko vnesete ritem.

Ritem pomeni, da se določeno stvar vedno znova ponovi, toda nikoli ni eksaktno enako. To, kar je v današnjem času slučaj je ponavadi takt. Takt pa ni ritem. To lepo vidimo v glasbi, v notah. Takt je vedno enak, ritem pa je enkrat malo hitrejši, enkrat malo počasnejši. Ritem se drži na taktu, toda ta takt ritem vedno malo spremeni in potem ritem spet ta takt išče. Ritem je pravzaprav povezava med smrtjo in kaosom. Od totalne oblike in totalnim razkrojem ritmu uspe, da ta dva ekstrema nenehno povezuje. Gre v smeri enega, se v njem ne izgubi in se orientira spet na drugo stran. Hoče v strjevanje, v čvrsto, toda ji ne podleže temveč se spet obrne na drugo stran in to je to zdravilno v ritmu, ritem je zdravilen. Vsak naj bi v svojem življenju res pogledal, kje v življenje lahko vnese ritem. Posebno pomembno je ritmizirati življenje otrok.

Narava nas obdaja in je vsa polna ritmov. Pomislite kaj bi bilo, če sonce ne bi vzhajalo tako v ritmu, redno, temveč bi vzhajal enkrat ob sedmih, drugi dan ob devetih, potem spet ob petih zjutraj, enega dne sploh ne. Predstavljajte si življenje, nobene zanesljivosti ne bi bilo v njem in kljub temu je tako, da sonce ta ritem vedno malo spremeni. Nekaj čas postaja vedno poznejše, potem postaja nekaj časa vedno bolj zgodno. Torej je v tej enakomernosti kot jo poznamo od bitja zanesljivosti našega srca, je v tem nekaj kot dihanje. Sonce tako rekoč izdihne in sonce spet vdihne, toda to dela ritmično.

Sedaj pa bi se rad dotaknil še drugega razvoja v človeku, ta je bolj v razvoju človeka v nas. Ta tridelnost, misliti, čutiti, delati, je v človeku vedno prisotna, vsak dan, ob vsaki uri, ampak človek se tudi razvija. In na začetku bi vam rad nekaj povedal, kar vas bo mogoče presenetilo. Človek je tisto bitje na svetu, ki je najbolj negotovo, ni še fertik. In pravzaprav je skleroza misli, da mislimo, da človek pride na svet in je gotov. Da telo ni gotovo, to vidimo, kako pa je z notranjostjo človeka? Ali je bitje človeka že gotovo? Poglejmo si malo bolj natančno kako je, ko se otrok rodi. Tudi pred tem je bilo to majhno bitje že nekje in mi to seveda vemo. V prejšnjih časih tega zagotovo niso vedeli. Na materi so videli, da se nekaj dogaja, toda jasno je bilo tudi, da tja ne morejo gledati, da tega ne vidijo, da to lahko samo slišijo in se potem veselijo trenutka, ko to pride na svet, na svet se to prikaže. Da se pokaže tisto, kar je prej v skrivnosti raslo. Mati oblikuje s svojim telesom nekaj kot zibelko ali ovojnico za človeškega otroka, ki nastaja. Rečemo lahko tako, človeško telo raste v človeškem telesu. Vedno mora biti dano neko okolje, ki odgovarja tistemu, kar tam nastaja in to materino telo, čuti to nastajajoče življenje. Mi do tega še ne moremo, ne moremo skrbeti za to, da to majhno telo nastajajočega človeka izoblikuje okončine na pravi način, ali na pravi način oblikuje svoje notranje organe, da nastanejo oči, ki so potem tudi dobre, da rastejo lasje po glavi, da so nohti na roki. Kot starši ne moremo nič narediti za to. Zaupati moramo, da so tam na delu prave sile. Mati lahko nekaj naredi s tem, da neguje svoj lasten organizem. To so potem dobri pogoji za otroka. Ko se otrok rodi, potem to ne pomeni nič drugega, kot da zapusti materino telo in s tem, ko se potem popkovina prekine, je to majhno telo otroka telo samo za sebe. Mora se preskrbovati in to dela enostavno tako, da kriči: “Lačen sem, potrebujem hrano, potrebujem toploto, potrebujem simpatijo, potrebujem čistočo, potrebujem ljubeznive besede, hočem da me pobožaš!” To pa je pravzaprav že druga kvaliteta kot to, kar je dajalo človeško telo matere. Mati je prehranjevala to telo tega otroka, je skrbela za njegovo toploto, tudi rada ga je imela, sedaj pa mora otrok tako rekoč sam poskrbeti za to. Ta prvi razvoj, ki temu sledi, približno sedem let, v prvih sedmih letih potrebuje otrok veliko pomoči, da svoje telo prav in dobro zgradi. Če ne bi bilo ljudi na svetu, v okolju otroka, ki hodijo zravnani, ki se pogovarjajo med seboj, otrok ne bi niti shodil, niti ne začel govoriti. To kar deluje na otroka je vzor. Zaradi tega naj bi v tem času govorili z otrokom res negovan jezik. La-la-la in bla-bla-bla otrok sam zna, govoriti prave, smiselne besede je pomembno, lahko govorimo zelo ljubeznivo z otrokom, pomembno pa je, da uporabljamo prave, jasne, smiselne besede. Če kot odrasla oseba v okolju otroka opravljam smiselne kretnje, če opravljam lepe stvari, lepa dela, če otrok vidi, da delam z rokami in da režem jabolko na krhlje, ali delam npr. stepeno smetano v kuhinji in delam to ritmično in mogoče ob tem tudi pojem, potem to deluje na otroka kot zdravje, zdravilno. Če pa otrok leži v svoji posteljici in sliši v kuhinji čudne glasove ali pa sesalec, kako naj se razvijejo njegovi organi v redu. Besede, to sem včeraj omenil, so tiste, ki oblikujejo organe. Vse kar otrok zaznava, kar vidi, sliši, čuti, so stvari o katerih otrok ne more razmišljati, ne more jih čemu pripisati in ne more reči, tega nočem videti, tega nočem slišati. Popolnoma nekontrolirano prodro te stvari v njegov organizem in deluje neposredno v jetra, v ledvica, v oblikovanje kosti, v žile, v srce in pljuča. In če imamo take mrtve šume in mrtva gibanja, potem je to dober pogoj za razvoj skleroze v otroku. Pravzaprav lahko vidimo to, če imamo kak močen hrup nekega stroja, potem človek res naredi tako, da si zamaši ušesa. Cel človeški organizem pade v nek krč, če pa se dogaja nekaj ritmičnega, potem otrok temu sledi. Če nekdo pleše, pleše tudi otrok. Če nekaj ritmičnega delam kjerkoli v kuhinji, v gospodinjstvu se tudi otrok želi priključiti in organi rastejo živo in zdravo, dobro ob takem delu. Teh prvih sedem let v življenju je pravzaprav zato tu, da tisto telo, ki je pripravljeno v telesu matere, da temu telesu omogočimo, da se do konca oblikuje, izpopolni. Pri tem pa otrok res potrebuje pomoč. Potrebuje vzor gotovega organizma, odraslo postavo človeka, tako, da v njem nastane nekaj kot želja, tudi jaz hočem postati odrasel, tudi jaz hočem biti velik, tudi jaz hočem biti tak, da se bom sam obvladoval, tudi jaz hočem nekega dne reči sebi jaz.

Druga stran v življenju je sedaj pravzaprav še v telesu matere. V vseh prvih sedmih letih so sile življenja otroka še v nekakšni ovojnici matere, tako kot je bil embrio pravzaprav v materinem telesu. In pri vzgoji naj še ne bi vplivali na to življenje, skrbeti pa moramo, da so pogoji spet dobri, tako kot sem opisal. Lepa atmosfera v okolju otroka, dobro razpoloženje, svetloba in barve, ki ustrezajo otroku, vse to gradi življenje. Življenje v otroku se bo močno in dobro razvijalo. Šele s sedmimi, ko se menjajo zobje, začne otrok razvijati nekaj kot lastno življenje. Tako rekoč zapusti hišo svojih staršev, v šolo gre in tam mora biti on sam. Starši ga pustijo, da odide za kratek čas, potem pa pride spet domov in sme biti spet otrok. Tudi to je nekaj, kar se dogaja ritmično; gre v šolo, pride domov, gre v šolo, pride domov. V tem času, od sedmega do štirinajstega leta, se razvijejo v organizmu procesi življenja. Organi, celo telo morajo razviti neko lastno življenje, postati samostojni in to se pokaže v tem, da ta srednji ritmični sistem v človeku, dihanje in utrip srca postaneta nekako samostojna. To pomeni, da s sedmimi leti se rodi nekaj takega, kot energetsko telo otroka, da je rojen iz okolja življenja tako rekoč, loči se iz tega okolja življenja in postane nekaj samostojnega in sedaj moramo delovati na to življenje otroka. Veselje do življenja, upanje in vera to so najmočnejše sile, ki človeku dajejo pogum za življenje. Vsi veste, da če imam cilj, če lahko v nekaj verjamem, potem lahko premikam gore. Pri mnogih ljudeh smo to videli, ki so morali živeti pod izjemno težkimi pogoji, npr. ljudje v koncentracijskih taboriščih, z zelo malo hrane, kljub temu so morali leta dolgo težko delati, toda tako dolgo, dokler niso izgubili svoje vere, dokler so imeli upanje, da je prav in da bo prišlo spet drugo življenje, drug čas, tako dolgo so to zmogli. In to je to, kar potrebuje otrok med sedmim in štirinajstim letom. To je to, kar jača njegove sile življenja. Če imam cilje, kot naj bi jih šola oblikovala, hočem se učiti, da bi potem v svetu nekaj delal, spremeniti hočem svet, svetu želim nekaj novega dodati, to mi daje moč. Če pa otroku vedno znova dajem samo stvari, ki so pravzaprav stare, to kar veliko ljudi že zna, to moraš tudi ti znati. Tako kot to počenjamo vsaj na zahodu, da namreč otroci danes že ko hodijo v šolo morajo znati tisto, kar bodo nekega dne v poklicu potrebovali. To je popoln nesmisel. Ko je otrok star dvanajst ali trinajst let in se uči delati z računalnikom, v službo pa bo prišel šele čez deset let, kdo misli da bodo računalniki čez deset let takšni kot danes? Če se te stvari danes učimo, se v bistvu učimo zastarele stvari in otroci to čutijo. To so stvari, ki danes nekaj veljajo in ne bojo veljale jutri. V tem času negujemo življenje organizma. Če nam to ne uspe, potem so življenjske sile v organizmu slabotne. Lahko se zgodi, da imamo veliko in močno telo, funkcije v tem telesu pa so slabotne, mogoče niso že diski v hrbtenici več v redu ali dejavnost jeter ni dobra, cirkulacija krvi ni dovolj stabilna.

Goethe je to stvar opisal pri svojem Čarovnikovem vajencu. Duhovi, ki sem jih klical, me nočejo več zapustiti. Danes se o tem pogosto sprašujemo in vedno ima človek občutek, da teh stvari ne obvlada čisto, ampak saj vidite, edina stvar ki pri tem pomaga je, da se človek nasmeji, preveč zares tega ne smemo jemati. Otrok ima potem spet sedem let časa, da prav razvije svoje življenjske funkcije. Najbolj pomembno pri tem je, da je dihanje v redu, da je pulz v redu, to pa pomeni, da se otrok čimveč ritmično giba. Že napor, to kar gre v smeri športa, toda še ne z nekimi velikimi uspehi pri športu, temveč npr. igre med dvema ognjema, dve strani, ki se borita. Toda, pomembno je, da se te stvari še dogajajo v neki skupnosti, v družbi, da pripadam skupini, da nisem sam. Ta osamljenost pri vrhunskem športu še ne sodi v to starost. Doživljamo, da tisti ljudje, ki …

…s treningom hitro veliko dosežejo, ampak uspeh ne ostane trajno. Življenje v tem telesu je hitro porabljeno. Druga stvar, ki je v tem času prava in zdrava je vsako umetniško udejstvovanje. Umetnost vedno gradi življenje. Ljudje so nam že bili vzori pri katerih vidimo, kako se visoke ideje povežejo s snovjo, kako so visoke ideje v stanju, da obvladajo snov. To doživljamo ob velikih umetninah. Vidimo, da stoletja, celo tisočletja razveseljujejo ljudi, ljudi spodbujajo, jim dajejo kot neko vero v življenje, neko gotovost, sigurnost. Enkrat sem to doživel sam, ko sem po nesreči v Černobilu imel predavanje za noseče matere, cela dvorana je bila polna. Bil je zdravnik, ki je imel svojo kliniko in te dni so ga kar naprej spraševali, kaj bo z mojim otrokom, ali naj ga sploh rodim ali bo prizadet. On je potem slišal predavanje, ki sem ga imel jaz v drugi ustanovi, v ustanovi za prizadete in je rekel, po tvojem predavanju moraš takoj priti v mojo prakso. In naslednjega dne je prišel po mene, ponoči ob pol enajstih. Eno uro me je peljal v svojo ordinacijo in ponoči ob pol polnoči je bilo tam še vedno približno petdeset bodočih mater in očetov, ki so pričakovali otroke in sploh nisem vedel, kaj naj tam počnem, kaj naj povem tem ljudem? Ali moram vedeti če bodo njihovi otroci zdravi in začel sem enostavno govoriti o odnosu med materjo in otrokom in naenkrat sem opazil kako sem enostavno prišel do neke moči, kako sem postal vedno bolj pogumen in opazil sem, da sem bil deležen kot neke pomoči in ta pomoč je pritekala od slike Sikstinske madone, morda poznate to sliko. Ta madona z neverjetno sproščenostjo rodi svojega otroka v ta svet in vse ozadje te slike je polno majhnih, kot otroških obrazov, ki vsi vedo, če pride ta otrok na svet, potem bomo tudi mi na svet lahko prišli. In potem, ko sem približno četrt ure govoril o tem, mi je zdravnik rekel: “Poglej tja!” In res je ta slika visela tam nekje. Tega dotlej še nisem opazil, nisem te slike videl in opazil sem, kako se je pogum v materah spet rojeval. Govorili smo približno dve uri. O mnogih stvareh smo razmišljali, ki bi jih lahko morda naredili in na koncu smo vsi prišli do mnenja, da naj ti otroci le pridejo na svet, toda, da jim mi moramo na tem svetu pomagati, da moramo nekaj storiti in da to lahko storimo. To je to, kar ljudje, otroci v tem času potrebujejo. Tako kot v embrionalnem času ni dobro poskušati delovati na telo otroka. Tako je potrebno od rojstva pa do sedmega leta, v prvih sedmih letih ne smemo direktno delovati na življenje otroka, na energije temveč moramo poskušati, da je okolje otroka lepo oblikovano, urejeno. Življenje tega otroka, energije moramo ščititi, čuvati to življenje. Za otroka naj ne bi bilo nič za življenje nevarnega. Potem se bo njegovo življenje najbolje razvilo.  V naslednjih sedmih letih, od sedmega do štirinajstega leta smemo potem to življenje vzgajati in oblikovati, toda spet je takrat to življenje kot v nekakšni ovojnici, kar se potem rodi šele, ko je otrok štirinajst let star. In to je duša otroka. V času od sedmega do štirinajstega leta naj ne bi neposredno posegali v duševnost otroka. V najboljšem smislu bi morali negovati našo lastno duševnost, naše duševno življenje. Pogledati pri sebi, ali smo uspeli, ali imamo ideale, ali delamo tisto, kar mislimo ali znamo prisluhniti drugemu človeku, ali smo dobri do samega sebe in tako naprej. To potem deluje iz okolja res vzgojno na otroka. To je to, kar se mora dogajati zunaj otroka kot vzor in kar otroka naredi zdravega, duševno zdravega in mu omogoča, da raste. To pa predvsem pomeni, da ne bomo poskušali delovati na otroka premočno z besedami, temveč s tem, kar sami delamo. Poskušamo otroka popeljati s seboj in rečemo: “Da, sodeluj! Pridi z mano!” Tako kot mama ne vpraša Rdeče kapice: “Ali bi hotela nesti babici malo vina, ali bi šla raje na kopališče?” Malo je to, to je potrebno, življenje to potrebuje, da babico še ohranimo, da ji nekaj dobrega storimo. Potem otrok to tudi uvidi, da je potrebno in smiselno in to rad naredi. Na glavici ima rdečo kapico, ker je v puberteti. V puberteti imamo opraviti s krvjo, z veseljem in menstruacijo in to gre v glavo, tako, da to celo okolje vidi. Človek sam Rdeče kapice še ne vidi, kaže pa na to, da se sedaj rodi duša. Približno s štirinajstimi leti ali začetkom spolne zrelosti, je duša potem res formirana, sama svoja, samostojna, postanem ženska ali moški. In s tem se moram sedaj soočati, v socialno razmerje stopam, moram biti v stanju srečati tujo duševnost in od te starosti štirinajst let naprej smemo delovati potem na duševnost. Otrok mora biti v stanju konfrontirati se z različnimi razpoloženji; da ima oče drugačno razpoloženje od razpoloženja matere, da je brat nekaj drugega kot sestra, da je prijatelj, kolega, učitelj, sošolec, torej srečati jih in to pomeni srečati tudi svet živali. Rdeča kapica sreča volka in volk je razpoloženje duše. Vsaka žival ima eno čisto določeno razpoloženje duše in jo je razvila v največji obliki, je pravzaprav specialist. Žival zna zelo malo, toda to kar zna, zna popolno, totalno. In ta specializiranost požre Rdečo kapico, hoče postati človek, mora pa iti skozi živalski svet. V tej pravljici je nekaj zaznačeno, kar je neverjetno zdravo, če to pripovedujemo majhnemu otroku. Ko se otrok od matere loči in gre k babici nazaj, gre najprej v gozd. Gozd je organizem življenja. Tam človek zares izgubi malo, ker je tam temno, nekako zamračeno, ampak se spomnite, kako dobro se v gozdu regeneriramo, spočijemo? Naša zavest je malo zastrta in zaradi tega izgubimo orientacijo. Potem pride svet živali in zapelje tega otroka in pravi: “Babica bi bila zelo vesela, če ji prineseš tudi rožice, ne samo vino in solato, tudi cvetje.” Otrok uboga, gre po rože, hoče narediti nekaj res dobrega, toda ker to ni ob pravem času, ga sedaj to živalsko požre. To je tisto, kar sem vam pripovedoval o šoli. Če postane človek prezgodaj specialist potem ga to požre. To kar je prikazano v pravljici, da požremo otroštvo in starost in to se danes dogaja. Rojstvo in smrt ležita nekako v temi, nimamo več prave ideje, od kod življenje prihaja, in nimamo več prave predstave, kam odhaja duša. In to se prikazuje, kot je za majhnega otroka pomembno vprašanje. Ko se lastna duša rodi približno s štirinajstimi leti, vpraša otrok: “Odkod pa sem prišel in kam bom šel?” Takrat je otrok v stanju sam rojevati otroke. In to vprašanje nujno v sebi nosi in če ne dobi odgovora, potem je v temi, izgubi upanje, cilje in postane zelo ne siguren v duši. Enkrat zasleduje, gre za volkom, naslednjič gre za lisico, vsaka lastnost duševnosti ga lahko zapelje in vedno bo pristal v temo. Nekaj takega imamo danes, če mladina prezgodaj začne uživati mamila ali poživila, ali celo droge, ali  pride v določene mistične skupine. Za vse so neverjetno odprti, iščejo pomoč, iščejo orientacijo, čakajo pravzaprav na lovca. Lovec je buden, stvari razume. Gre skozi gozd in ima nalogo, da rastline, ki v gozdu rastejo in živali gozda urejati tako rekoč. In tu stoji hiša in v hiši je volk in v volku sta babica in Rdeča kapica. Eno je fizično telo človeka, ta hiša to predstavlja, v tej hiši je volk, to je duševnost in ta duševnost je požrla življenje, ki nastaja in je požrla življenje, ki odhaja. Toda, lovec je pozoren. Pozoren je na sile in prav tu notri nekaj zelo sumljivo smrči. Kaj pa je z babico? On zazna razliko, kako smrči babica in kako smrči volk in je slišal in vidi volka in pravi: “Končno te imam!” Hoče ga ustreliti, lahko bi ga, toda če bi to naredil, potem bi ubil tudi otroka in starost. Kdo bi pa ostal na svetu? Mati in lovec, torej sredina življenja v ženskem in sredina življenja v moškem bi še ostala. Toda, lovec se obvlada. Mogoče njegova jeza, ki jo na volka ima, to jezo je v stanju obvladati in s tem vidi, tu je še nekaj drugega, tu nekaj ne štima. danes bi rekli, da je on res razumel situacijo in samo zaradi tega, ker je stvar razumel in zna razlikovati, in zna resnično sklepati, pride do spoznanja in lahko prav dela. poseže v situacijo, vzame škarje in razreže trebuh volka in ven prideta starost in otroštvo. in potem naredi še nekaj. kamenje da volku v trebuh in volk postane zelo, zelo žejen. Ko se zbudi, poišče vodnjak. Ko ima toliko kamenja v trebuhu, pade v vodnjak. Kaj je lovec? Katera slika je to? To je slika za to, kar se sedaj z enaindvajsetim letom v človeku rodi. To je njegov jaz, to je tista sila v nas, ki je v stanju res nekaj doumeti, spregledati, registrirati, ki je v stanju regulirati, obvladovati čustva. V meni se rodi veliko poželenj, duševnih poželenj; veselje, navdušenje, lakota, toda tudi antipatija, odbijanje, jeza, žalost. Toda moj jaz je v stanju, da s tem silami s katerimi se obvladujem, s katerimi nekaj hočem, da s temi silami dela, oblikuje in eni sili reče: “Umaknila se boš malo,” drugi pa reče: “Tebe bom podprl, da se boš okrepila” Ta sila sicer v meni je, toda ta trenutek ji ne dovolim, ker ni na mestu, ob drugem času pride v poštev. In druga moč v meni je mogoče premalo izražena in lovec lahko skrbi za to, da bo ta sposobnost rasla. Torej, v nas je moč, ki lahko vse obvladuje, ki lahko vse ureja. To moč imenujemo sposobnost samoobvladovanja. Toda, da sem v stanju obvladovati se sam, mojo lastno duševnost, moje lastno življenje in telo. Če rečem življenje, so to eterične energije, ki omogočajo, da iz substanc živ organizem izpustijo. Za to obvladovanje mora “jaz” te posamezne člene svojega telesa poznati, prepoznati, razumeti, doživeti, sicer ne more uspešno posegati v te dele svojega telesa. Tako kot sem opisal, to je to, da fizično telo človeka lahko zdravo in prav raste, se oblikuje, da te življenjske energije postanejo res nekaj suverenega. V življenju postanem neodvisen od življenja v svetu in tako pride potem moja duša, ki me najprej z vsem v svetu povezuje in potem na koncu doživiš ta »jaz« človeka, ki je v stanju iz duše narediti nekaj posebnega, ki je nekaj kot jedro duše, tako da lahko čutim, to je moje čustvo. Mogoče vsi isto stvar doživimo, toda jaz to čutim tako, jaz to čutim čisto drugače. To je tisto, kar me dela čisto posebnega, čisto svoje bitje in mi imamo to lepo besedo individium, kar pomeni nekaj nedeljivega. Dividirati pomeni deliti. In to človeka ni mogoče delti. To je moje lastno bitje, samo jaz imam te karakteristike. Približno z dvajsetim, enaindvajsetim letom začne delovati v meni ta jaz, ta sila in deluje v tri druge sloje človeka in človek bi lahko mislil, da je človek z enaindvajsetim letom gotov. Ker ste že vsi starejši od enaindvajset, boste sami vedeli, da se pravo delo z enaindvajsetim šele začenja. Fizično telo mi je tako rekoč darovala zemlja, energije mi je delovala, življenje tega sveta, atmosfera zemlje tako rekoč mi jih je darovala, rastline so mi ga darovale, tudi energije moje duševnosti mi je daroval svet, ljudje in živali so mi ga darovale, navade in običaji. Ti so oblikovali in formirali mojo dušo. Imam domovino in materin jezik, ki me je oblikoval, nisem jih jaz oblikoval, privzgojene so mi in mi dajejo občutek, nekje sem doma, domovino imam. Toda sedaj se v meni prebudi še nekaj, za kar moram reči, to sem sam dosegel, to sem si sam daroval, to sem jaz sam in sedaj lahko v kraljestvu živalskega sveta, v kraljestvu življenja rastlin in v kraljestvu mineralov, fizičnem, mrtvi naravi, postati lovec, da povsod sam lahko posegam, kjer nekaj ne teče tako, da gre razvoj sveta lahko naprej, da se ljudje lahko razvijajo naprej. Če ne bi imeli več otrok, bi bil razvoj sveta na svojem koncu in če ne bi imeli modrosti, starosti, otroci ne bi mogli dobro zrasti v življenju. Vedno na novo bi morali začenjati. S tem pa, da je starost prisotna in otroke uči tega, kar sama ve, otroci ne morejo začenjati znova, temveč lahko nadaljujejo. In to je to, kar čutimo, ko smo odrasli. Pomeni, da te štiri kvalitete v nas pridejo do izraza, potem namreč se zastavlja vprašanje, zakaj pa sem jaz na tem svetu, kaj je moja naloga, kaj naj tu novega naredim? In to vprašanje si človeški jaz zastavlja in delo se šele začenja. Človek je najbolj ne gotovo bitje na tem svetu in sploh ne gre za to, da je kdaj gotov, temveč gre za to, da tudi za otroke še nekaj pusti. Zato za otroke ne potrebujemo gotovega sveta, temveč negotov svet. Zato dva majhna primera. Če otrokom dajemo igrače, ki so tehnične, ki so perfektne, kjer samo pritisnem na gumb in se že nekaj giblje. Potem ima otrok občutek, mene pa sploh ne rabijo, na gumb pritisniti zna vsak, celo zajček bi to znal. To pa nisem jaz, zajček. Vse, kar je negotovo, to sem opisal včeraj na tej mizici, če jaz naredim iz tega klop in naredim iz tega čisto nekaj drugega, doživim na tem, kar sem uspel kreirati, svoje lastno bitje in čutim, da imam v svetu še nalogo, da moram iz tega sveta še nekaj narediti. In druga stvar je, če nas otrok vpraša: “Kje je ljubi bog? Ali angeli so? Od kod prihajajo otroci?” In mi jim pravimo, čisto iskreno: “Tudi jaz tega ne vem točno, tudi jaz nosim to vprašanje v sebi! Tudi jaz to še iščem!” Potem je to za otroka nekaj novega, blagodejnega, kot če mu dam …….. odgovor. Izgleda gotov in mi bomo opazili, da bo otrok hitro spet zastavil vprašanje, toda samo, če je zdrav, če ni, bo s tem zadovoljen in bo rekel,kar smo rekli njemu: “Bog je star moški, ki sedi na oblaku tam zgoraj,” to je …… to je gotovo. Če pa rečem: “Tudi jaz bi to rad vedel, veliko sem razmišljal o tem. Šla bova k nekomu, ki to stvar mogoče bolje ve, k nekemu staremu človeku, mogoče k župniku in vprašala ga bova ali pa poiskal bom knjigo, morda je to zapisano v njej! Mogoče najdeva sliko.” Potem pride otrok na ta način v neko gibanje in čuti se razumljenega. To spodbuja življenje v njem, njegovo lastno iskanje in to je mnogo bolj zdravo, kot postaviti predenj nekaj gotovega, kar je sicer gotovo, toda v notranjosti te pusti negotovega. S tem bi vas rad spodbudil, jemljite vprašanj otrok zalo zares. Da bi ugotovili, kje pravzaprav Bog je, to je najbolj pomembno vprašanje, ki si ga človek lahko zastavi. Ti si še tako mlad in že to vprašanje se ti zastavlja. To je veliko večja pomoč, kot sicer gotov odgovor. Še malo časa imamo za to temo, ki smo si jo zastavili, namreč, da človeka sploh znamo razumeti, razvijemo še malo naprej. V sliki, ki nam jo daje pravljica o Rdeči kapici, smo mi lovci in na lov gremo. Po tistih finih razlikah. Doslej smo plavali v grobem, sedaj pa poskušajmo odkriti tudi te fine razlike in videti. Iz tega pa se potem razodeva možnost, da v življenje lahko res odločilno posegamo. Pokazal sem vam, da v prvih sedmih letih življenja človek oblikuje svoje fizično telo. To pripelje do tega, da nastanejo v človeku oblike in iz teh mehkih kosti, celo iz tekočin bi morali reči, ki jih imamo v materinem telesu, človek oblikuje kosti, kar je čvrsto in oblike, formo. Predstavljajte si tisti majhen kupček celic, ki nastane potem, ko je jajčece oplojeno. Vse je mehko, tekoče, brez oblike, in potem si predstavljajte v zvezi s tem sedemletnega otroka. Otroka, ki je zrel za šolo. Kakšna velika razlika. Koliko forme, koliko postave je v tem. Tak otrok, ki hodi v šolo je že harmoničen človek. Oblika in skelet je to, kar imamo skupnega z mrtvo naravo, z minerali. Pomislite na to, da vse kamenje, predvsem pri skali, da so vsi ti nastali iz tekočin. Na začetku kamenja ni bilo. Kot v morju je bila raztopljena sol in se je počasi iz tega izločila in tako potem nastane skelet človeka iz nečesa mehkega, tekočega. In potem smo opisali, kako med sedmim in štirinajstim letom, postaja življenje vedno bolj temu človeku lastno, se vedno bolj ločuje od življenja v okolju in tvori lastno telo. To je to, kar se v človeku pojavlja v delovanju žlez. Vse žleze tvorijo nove substance, mojo slino, moj žolč, mojo kislino v želodcu. Samo v meni so te substance. V prvih letih življenja, ko mati otroka hrani z močnikom, še vsako žličko mati poizkusi in s tem dodaja malo lastne sline. Otrok še nima lastne sline, kot jo za prebavljanje potrebuje. To se včasih sliši nehigienično, zato sem za to iskal drug izraz. Vsako žličko močnika mati poljubi. Tako imamo lepo stran sline. Torej delovanje žlez je to,kar imamo skupnega z rastlinami. Tako kot sem včeraj opisal, da regrat zazna sonce in zaradi tega odpre svoj cvet in ko začutim dober vonj, že izločam slino v ustih. Potem smo opisali duševnost človeka. Duševnost postaja bolj samostojna, imam lastna čustva, lastne simpatije in antipatije in to je nekaj, kar je v zvezi z našim živčevjem, z mojim zaznavanjem, kako čutim simpatijo in antipatijo in to je to kar ima človek skupnega z živalskim svetom…

8. Kaseta

.. z enaindvajsetim letom pa je rojen človek “jaz”. Povezan je s krvjo in ta jaz je tisto, kar šele iz mene naredi čisto človeka in ta jaz začenja delati na tem, kar že je, kar je tu nastalo. Mi vsi vemo, da je naše fizično telo sicer narejeno, da ima svoje organe, ki so dobro izoblikovani in da ima tudi določene slabosti. Telo življenja ali energetsko, etersko telo, kot temu pravimo, je že tu, toda tudi to energetsko telo ima nekje svoje dobre strani in nekje svoje slabosti. V bistvu smo se o tem telesu pogovarjali pri tridelnem človeku, ko smo ga obravnavali. Glavo in trebuh ima vsak od nas, toda pri enem glava posebno dobro funkcionira, trebuh pa je bolj slaboten, drug pa ima trebuh, ki super funkcionira, glava pa pogosto sploh ne more razumeti, kaj trebuh počenja. Drugi ljudje so čisto doma v tem ritmičnem delu. Taki so danes že redki. To so ljudje, ki posredujejo, ki vedno pazijo na to, da se stvar povsod dobro odvija, ki pa pogosto vse premalo naredijo za sebe. Niti z glavo ne delajo veliko, glavo uporabljajo samo zato, da vidijo, kaj drugim manjka, ne uporabljajo pa je dovolj za to, da opazijo, kaj njim samim manjka. Ljudje, ki s svojim okončinami vedno delajo le za druge in v lastnem gospodinjstvu toliko stvari obleži in se ne naredijo, ki vedno poskušajo s svojo sredino ustvarjati harmonijo in izravnavo. To so ljudje, ki se preveč izčrpavajo. Tudi to sem že omenjal. To so predvsem terapevti, ljudje, ki hočejo venomer zdraviti, pa tudi matere se take. Tiste, ki vedno zelo veliko dajejo, da družina lahko obstoja, da otroci uspevajo, da mož lahko dela, da so starši preskrbljeni, da se nekaj tudi recimo v nekem društvu dogaja, ki pečejo še kolače za seminarje o prehrani v Ljubljano in ki potem referentu naredijo paketek, da ima kaj jesti tudi na poti domov. Prisrčna hvala vsem tem, od vas živimo.

Vse to torej je zraslo, negotovo je, ima slabosti in talente, moč. Sedaj pa pride človeški “jaz”, v meni se prebudi in podobno kot sem tu narisal, visi nad to zadevo in si to ogleduje. Kakšno telo pa imam? Kakšna je moja življenjska organizacija, organizacija mojih energij? Kakšne sposobnosti imam z mojo dušo in s tem hočem nekaj naredit? In potem vidim, da imam morda cilj v življenju, hočem to in to postati, to in ono lastnost želim prinesti v življenje in potem morda najdem lastnosti v sebi, stvari, ki jih bom potem potreboval. Morda sem se v šoli le naučil jezika, ki ga bom ravno zdaj potreboval, matematiko sem se učil, ki mi bo ravno zdaj prišla prav, športnik bi bil rad in res mi je dano telo s katerim bo to mogoče. Toda, veliko stvari je tudi drugačnih. Težko bi rad delal, pa tega ne zmorem, zelo nežno telo imam. Potrebujem veliko življenjskih energij, močno etersko telo, ker bi rad zdravil druge, toda teh energij imam sam zelo malo, v moji duševnosti bi moral biti mnogo bolj stabilen, da bi lahko to stisko prenesel, toda zelo občutljiv sem. Vse se me tako zelo dotakne. Mogoče me to, kar bi rad naredil ravno ta slabost moje nestabilne duševnosti preprečuje. Zaradi tega začne sedaj ta “jaz” to, kar sem podedoval in kar mi je privzgojeno, za kar se rekel, da mi je darovano, ta človeški “jaz” začne vse to kar ima, predelovati. Najbolj jasno nam to postane, če vidimo, ko smo stari enaindvajset let in za seboj imamo naslednjih sedem let, kako ta “jaz” začne delati na vsem tistem, kar sem se v času od štirinajstega do enaindvajsetega leta naučil. Ta jaz gre sedaj nekako po vzvratni poti, skozi teh sedem let med štirinajstim in enaindvajsetim letom še enkrat. Če na primer, v letih od enaindvajsetega do osemindvajsetega še obiskujem šolo, če sem nekako v uku ali sem na univerzi, potem je v tem času ravno potrebno vse tisto, kar mi srednja šola dotlej ni dala, dopolniti in poglobiti, dodati kar manjka, specializirati, poglobiti, toda to delo, ta napor opravim sedaj sam. Učitelj v šoli je bil še tisti, ki mi je dajal domače naloge in mi naslednjega dne tudi pogledal, če sem jih naredil. Profesor na univerzi tega ne dela več. On pravi: “To danes človek mora vedeti in s tem sedaj nadaljuj, kot ti meniš. Nekega dne bo izpit in potem bomo videli, če dovolj znaš ali te sposobnosti imaš ali ne.” Človeški “jaz” dela še enkrat na tej duševnosti, na tem telesu duše in kar v sebi razvijemo, to so naše sposobnosti čutenja. Na podoben način, kot sem to opisal pri lovcu, postanemo mi vedno bolj občutljivi, vedno bolj v stanju, da si stvari točno ogledamo, da opazimo fine razlike. Zamislite si človeka, ki hoče postati zdravnik, kako fino mora biti sposoben razlikovati ali učitelj na primer, ki mora jasno prepoznati, kje kakšen otrok je, kakšne so njegove trenutne sposobnosti. Čas od enaindvajsetega do osemindvajsetega leta je tudi starost, ko dobimo sami otroke in nobenega lepšega objekta v življenju ni za oblikovanje teh sposobnosti čutenja pri samem sebi, kot imeti majhnega otroka. Z njim čutim, z njim grem še enkrat po tej poti razvoja od rojstva, jaz delam na samem sebi, torej pri sebi izoblikujem še enkrat tisto, kar je od štirinajstega do enaindvajsetega leta dano, v otroku pa doživljam njegov razvoj do sedmega leta starosti. Nekako se približujemo, otrok se razvija k odraslemu, odrasel pa še enkrat gleda nazaj v lastno življenje, kako je to potekalo. In od kod prihaja, da kot starši rečemo: “Tega in tega se nisem še naučil”, stvari pa potrebujem in sedaj se moram sam potruditi, da jih bom nekako obvladal. Če bi le imel drugega učitelja, če bi bil le malo bolj priden v šoli, zakaj se nisem učil nekega instrumenta, zakaj le nisem hodil na šport? Vse to mi je sedaj jasno. In če potem gledam otroka in mu pravim: “Na šport moraš iti, glasbo se moraš učiti, svoje naloge moraš vedno zelo pazljivo in pridno delati!” To je vse dobro, ampak prezgodaj je še takrat. To si moram zapomniti in shraniti za pozneje in moral bi delati tisto, kar mnogo ljudi zares dela. Če v tej starosti prepoznam, kaj vse manjka pri štirinajstih letih, pri enaindvajsetih, da učitelji v šolah niso dobri, torej se moram takrat odločiti postati učitelj. In vprašajte učitelje; največ učiteljev trdi, da v šolah niso imeli dobrih učiteljev. Tisti, ki se zelo lahko učijo, pri katerih je vse perfektno, ne želijo postati učitelji. Ne vidijo potrebe postati učitelj. Imam možnost, da vse to kar mi svet med štirinajstim in enaindvajsetim letom ni dal, sam dopolniti, sam dodati in s tem nekako postanem cel, zadovoljen. Če otrokom lahko dam življenje in okolje, v katerem bodo dobro uspevali, se bom v tem času tudi dobro počutil. Ne gre pa le za lastne otroke, temveč se takrat stvar že razširi na vse otroke. Ko sem star osemindvajset let, se začne nekaj drugega. Človeški “jaz” postane pozoren na vse tisto, kar je doživel človek med sedmim in štirinajstim letom in ima možnost, pogledati kaj je dobil in kaj mu manjka. To je zelo pomemben čas, da poskušamo vse tisto, kar je v naših silah življenja slabotno dopolniti, sami spraviti v red. Resnično je tako, da približno, ko dosežemo starost petintrideset let, pridemo na točko, ko sile življenja, energije, ki sem jih dobil od mojih staršev in od splošnega življenja v svetu, te sile so pri svojem koncu, ko sem star petintrideset. To na lastnem organizmu opazimo. Ravno delovanje žlez se že začne zmanjševati. Na primer sposobnost prebavljanja se že reducira, zna se že zgoditi, da imam motnje pri spanju in tudi drugo. Imamo torej priložnost, da ta čas življenja, od sedmega do štirinajstega leta še enkrat predelamo in da na tem v svoji duši razvijemo nekaj novega in to so najprej enkrat razpoloženja. Če si ta čas od sedmega do štirinajstega leta ogledamo, potem smo na eni strani doživeli še svoj dom, varno hišo, biti nekje spravljen na varnem, nekakšno podoživljanje otroštva. Na drugi strani pa s tem ko smo šli v šolo, da smo odšli v skupnost ljudi, ki jih ni oblikovalo le to, kar so podedovali, niti moj učitelj, niti moji sošolci nimajo kaj opraviti z mojo družino. To je popolnoma druga skupnost v katero se moram nekako vključiti, v kateri se počutim dobro ali pa tudi ne. Moj oče, moja mati, ta dva imam, brate in sestre imam, so tu in takšni so, iz iste krvi smo. Toda moji sošolci in učitelji so najprej tujci za mene, nekako jih srečujem kot nove in moram imeti neko pozicijo, odnos do njih. Z enim bom zelo hitro sklenil prijateljstvo, z drugim pa bom mogoče sedem, osem let žulil šolsko klop, pa me sploh ne zanima. Nič si ne bova naredila, včasih ga samo pozdravim, naenkrat pa se pojavi nekaj, pa postanem najboljši prijatelj z njim. Mogoče se pozneje celo poročiva. To so sile razpoloženja. V zvezi s tem še druga stran, namreč razum. V času obiskovanja šole sem začel razumeti življenje. To je bistven razlog, da se sploh v šolo gre. Vse to, kar sem že doživel, želim sedaj tudi razumeti. S tem pa ne mislim neko logično sposobnost razmišljanja, temveč pravzaprav tisto, o čemer sem že omenil. Vsak človek ima danes potrebo, da ga razumejo. Ko srečam človeka in imam občutek, da me razume, ne more vsega vedeti, kaj je z menoj bilo in je. V duši je nekaj skupnega. Tako kot človeka, ki ima zobobol razumem samo, če so me tudi že kdaj boleli zobje ali če sem določeno življenjsko situacijo v kateri on je, že sam doživel. In to je to, kar predvsem v šoli doživimo. Svet, pa tudi ljudi razumeti. Skupaj gremo skozi določene situacije, skozi učenje, skozi izpite, v športu igramo eden z drugim ali proti drugemu. Enkrat smo nasprotniki, enkrat pa smo v enem taboru in na tem razvijem v duši te moči, sposobnost razumevanja in razpoloženja. Torej čutiti drugega človeka in razumeti drugega človeka.

Ko teče življenje naprej se v času od petintridesetega do dvainštiridesetega leta zelo močno ukvarjamo z našimi prvimi sedmimi leti. Ko to še enkrat pravzaprav predelamo, kar je imelo opraviti z našimi starši, to kar smo podedovali, doživetij s starimi starši, vprašanja, kje sem jaz pravzaprav odraščal, z materinim jezikom, pa tudi z mojim fizičnim telesom. Opazim torej, da moje sile življenja, energije popuščajo in zaradi tega se začnem spraševati, kako da sem dobil tako telo. Zakaj pa pri meni ledvica ne funkcionira tako dobro, ali pljuča, ali jetra? Gledam daleč nazaj in na tem razvijam nekaj zelo posebnega, namreč zavest. Zavest za mene samega, o meni samem se prebudi v polni meri šele približno v tem času življenja, od petintrideset do dvainštirideset let. V tem času šele prav lahko zastavim vprašanje “Kdo sem?” Menim, da postaja ves razvoj, ozavesti se mi moj razvoj. Pred tem sem delal stvari v veliki meri ker je tako naneslo. Življenje me je privabilo sem, to imamo v šoli ……….. sem pač rojen pri takšnih starših in v življenju do dvainštiridesetega leta je veliko še prisotnega od tega. Na enem od mojih sinov sem to videl. Skupaj z bratom, ko je bil petnajst let star, je pomagal mizarju narediti stanovanje, sobno pohištvo, na primer okna, opaže in ta mojster mu je rekel: “Če hočeš ti enkrat biti mizar, pridi k meni.” In ko je bil zadnje leto v šoli, med sedemnajstim in osemnajstim letom, mu je ponudil mesto za učenje v svoji firmi. Takrat še ni vedel ali bo moj fant res hotel postati mizar, nikoli ga ni vprašal v tistem času. Ko pa je bil fant star osemnajst let in se je šel učiti, je rekel: “Hočem biti mizar!” Spomnila sva se tega razgovora in poklicala sva tja in človek je rekel, naj pridem. Tretje leto se zdaj uči in ta mojster ga je vprašal: “Ali ne bi ostal pri meni?” Rad bi ga imel še naprej pri sebi in on to dela res z velikim veseljem. Res mu je to v veselje. Tako se človek lahko vpraša, kako se je ta stvar sama po sebi uredila in izgleda, da bo v naslednjih letih to delal. Mnogi ljudje danes pa doživijo svoje petintrideseto leto in pojavlja se jim počasi vprašanje ali sem jaz to pravzaprav hotel, sem si jaz to tako predstavljal ali nisem kot otrok imel čisto druge predstave o tem, kaj hočem biti. In to so predvsem potem ljudje, ki so dosegli visoke pozicije v družbi, ki kot včasih vidimo, zaradi tega postanejo osamljeni, ker imajo tako visoko pozicijo, da so na koncu koncev ostali sami v stiski. Torej to, kar si ljudje pogosto predstavljajo kot super kariero, kopa tam zgoraj nič več ni nad njimi, gledajo lahko samo še navzdol. Gledajo nazaj na svoje življenje, na to kar je bilo in potem pri dvainštiridesetem letu približno, se porodi vprašanj ali je to to, kar sem hotel. In to lahko razumemo, če opazimo, da smo šli v bistvu še enkrat to pot nazaj. Vprašanje, ki si ga tu pri dvainštiridesetih letih človek zastavlja, je v bistvu vprašanje, s katerim impulzom sem prišel na ta svet, kaj me je pripeljalo do ideje, da sploh pridem na zemljo, da si zgradim fizično telo, telo življenja in duševnost. Kaj je bila tista stvar, ki sem jo hotel narediti? Vedno pogosteje vidimo to v življenju, da ljudje približno v tej starosti pri dvainštiridesetih, začno še enkrat čisto nekaj novega, da začno enostavno z drugim poklicem ali pa se odločijo za ponoven študij, gredo še enkrat v šolo. Ko je človek star osemnajst let, si je mislil, nikdar več v šolo, sedaj pa se človek žrtvuje in hodi v šolo celo zvečer po delu, naenkrat se z veseljem, prostovoljno uči. Naenkrat ljudi ne prepoznamo, tako se v tistem času zavzamejo ali pa nekaj, kar je psihično vedno znano, da človek v tej starosti odpre svojo firmo in se osamosvoji tako navzven, torej lastna firma, mogoče tudi nekaj čisto novega. V zadnjih letih je bila to trgovina z računalniki, biblioteka ali prenosni telefoni, kar ni imelo velike bodočnosti, ampak človek je imel nekako potrebo nekja novega in sam. Hočem videti, kaj bo, če to delam sam, brez mame in očeta, vse samo jaz. To vprašanje, kaj sem na svetu hotel doseči, je pravzaprav vprašanje po tem, od kod prihajam, je vprašanje, kaj sem si pravzaprav v življenju že s tem pripravil in pozabil. To je pravzaprav isto kot vsak dan za sebe. Vsako jutro se tako rekoč rodimo na novo. Ponoči smo bili brez zavesti in kljub temu se potem lahko zjutraj vprašamo, kaj sem že delal včeraj, kaj sem si namenil delati danes. Pogledam nazaj zvečer, si ogledam dan nazaj ponovno, in se odločim, to in to stvar, ki sem jo počenjal danes bom pa naredil drugače. To kar sem danes naredil, na primer konkreten slučaj, se mi nikoli več ne sme zgoditi. Ali, tole stvar bom pa jutri takoj zastavil. In kljub temu se zna zgoditi, da pride jutro, delo me zasuje, to in to moram takoj in najprej, in popoldne se spomnim, tole sem vendar hotel končati. To pismo, tole prebrati ali podobno in tako je v življenju. Vedno pridemo na Zemljo z nekim namenom in ta namen je v zvezi s prejšnjim življenjem. Z rojstvom pa to vse pozabimo. Dobro je tako, saj moramo stvar na novo najti. In vse te priprave so zato, da to potrebno najdemo, zato, da si to vprašanje lahko sami zastavimo in potem se začne moje pravo, čisto meni lastno življenje. Morda malo pozneje kot pri dvainštiridesetem letu doživimo to danes posebno močno pri ženskah, pri mamah, ki so se dolgo žrtvovale za svoje družine in sedaj pravijo: “Tudi jaz hočem nekaj sama doseči. Tudi jaz želim v tisti svet, kjer ljudi srečujem drugače kot v družini.” Ti ljudje, te mame, so ljudje, ki so v največji meri razvile te kvalitete čutenja, razuma, razpoloženja. Pri moških je ponavadi tako, da so iz katerih koli razlogov v času šolanja so se nekaj naučili, obiskovali so to ali ono šolo in potem ugotovili, to znam, dokončali so torej izobrazbo in pogoji so taki, da to morajo delati, to in to in to. In nimajo časa, da bi začeli kaj novega. Morajo skrbeti za družino in stanovanje, hišo, skrbeti za starost. V ekstremnem primeru pripelje to do tega, da moški v svojem razvoju nekako zastane. Žena, mati pa ima vedno opraviti z otroci, s tem nastajajočim življenjem in se mora sama pri tem preoblikovati. Z majhnim, tri leta starim otrokom ne morem delati tako kot s petnajstletnikom. Enega zraven drugega imam morda in moram delati z ljudmi teh različnih starosti in na tem se razvijejo te sposobnosti živcev. In to je pravzaprav to, kar potem potrebujemo v naslednjem obdobju življenja. Kulture narodov, ki so najmočneje šli v to profesionalno okovje, toda v največji meri že zapustili, da je pomembno to razvijati prav te sile, ki jih je uspela do danes razviti ženska in prinesti na novo v življenje na splošno, tudi v življenje produkcije v poklicnem življenju. Od tod zdaj prihaja to novo oživljenje, nova kvaliteta. Rad bi rekel, matere mislijo in čutijo drugače. Čutijo bolj s kvalitetami duše in čutijo bolj z življenjem. Življenja so se še enkrat na otrocih učile in predvsem so se učile tistega novega življenja, srečevale so tiste nove impulze, ki jih otroci vedno v življenje prinašajo. Otroci so tisti, ki so “afterdayt”, zato moramo danes spet narediti prostor. Tako dolgo dokler dominira na svet moški način razmišljanja in ta način razmišljanja omejuje žene, toliko čas se bodo žene borile za emancipacijo, kar pomeni, v predstavi, da se bodo trudile postati take kot moški in potem bomo imeli še več moških. Resnična ženske obstoja v tem, da ženska na tem mestu pri dvainštiridesetem letu, se odloči, da hoče posegati v svet, iti v svet in svetu dodati te kvalitete duše, čutenja, razuma in razpoloženja in ne obtičati pri tistem, kar je človek dobil do enaindvajsetega leta. Šele tako bo mogoče, da se razvije človek v popolnosti. Šele sedaj, od dvainštiridesetega leta naprej, se začenja ta, da človek postane čisto on sam, da razvija svojo lastne sposobnosti duše. Torej, še enkrat dela na svojih čustvih, na silah razpoloženja in razuma in še enkrat dela na svoji zavesti. In šele, ko razvijem zavest o svoji zavesti, imam samo zavest. Duša v….

…roditi, da bom lahko imel zavest o njej in na tem mestu stoji danes človeštvo s celim svojem razvojem. Prišli smo do vprašanja zavesti in zato je ta stavek približno od petintridesetega do dvainštiridesetega leta v življenju in potem od dvainštiridesetega do devetinštiridesetega leta, pravzaprav starost v današnjem času, ki je najtežja. V psihologiji imenujemo ta čas pogosto čas, ki ga karakterizirajo krize srednjih let, kriza srednjih let. V času, ko lahko pogledam nazaj na razvoj, ki je za menoj in se vprašam, kako bom pa nadaljeval. Kar danes potrebujemo, je pogum, da začnemo nekaj novega. Sicer gre za to, da nekaj začnemo in ne gre več za to, da stvar dokončamo. Do dvainštiridesetega leta moramo poskušati, da stvari dokončamo v popolnosti, po dvainštiridesetem letu pa moram nekaj začeti, da na noben način ne bom čisto gotov, ko umrem. Ker potem ni treba potrebno ponovno priti, … …. V tem smislu upam, da sem v vaših mislih in dušah veliko stvari začel, in da sem zelo malo dokončal. Prvič, da imate sami veliko za dokončat in drugič, da se lahko veselimo ponovnega srečanja. Čisto vseeno, kje v življenju, tu ali popolnoma nekje drugje, lahko potem nekaj dokončamo, kar smo tu začeli. Poglejte, ko se spet srečamo, bomo eden o drugem vedeli, da smo te stvari že enkrat skupaj razmišljali in na to se lahko zanesemo. Veliko veselja vam želim pri tem delu.

????

Kaj pa, s čebulo. Vprašanje se glasi

Čebula je brez nadaljnjega zelo posebna rastlina. Torej, to lahko določimo, če si pogledamo njeno sorodstvo. Na eni strani je por njen sorodnik, na drugi strani pa je njen sorodnik česen. Česen je še bolj čebula kot čebula, por pa je manj čebula kot čebula. Por lahko še jemo kot zelenjavo v večjih količinah, medtem ko pri čebuli že prihajamo do tega, da je bolj začimba. Čebula zelo močno vpliva na okus in določa okus v neki čisto določeni smeri. Čebule ne jemo samostojno kot zelenjavo, temveč jo dodajamo drugi zelenjavi in mesu, zato da damo tej zelenjavi ali mesu določen okus in tudi, da dosežemo določeno delovanje. V čebuli namreč so žveplene povezave, spojine in te žveplene spojine so tisto, kar pri čebuli tako močno diši. Žveplo deluje v človeškem organizmu tako, da pomaga tisto, kar močno deluje v presnovi tako razbliniti, predelati, da to lahko pride tudi v ostale dele organizma. Čebula pravzaprav vedno deluje v glavo in vedno spodbuja presnovo. To vidimo pri ljudeh, ki režejo čebulo. Režejo čebulo, čebula pa res pride navzgor in spodbuja izločanje solz, solzimo se. Čebula začne čistiti glavo, spodbuja presnovo v glavi, tečejo solze seveda, tudi iz nosu začne lahko kapljati. Če imam vnetje ušesa, je možnost terapije z drobno zrezano čebulo, ki jo damo za uho in čebula to vnetje zmehča, razblini. Ali pa na primer, če nas je pičila osa, položimo na mesto pika rezino čebule. To je to, kar vidimo v sliki čebule same. Čebula je nekako zastala, steblo se zadebeli. Tu v čebuli je popolnoma sočna, ima veliko tekočin, toda to sposobnost v svojih listih popolnoma spremeni, tako da so celo listi z zrakom napolnjeni. Listi so votli in to nam kaže v tem, da se stalno preobraža v vonje. Torej, čebula pomaga vse tisto, kar je zastalo, spet preobraziti in spraviti v tok, celo v zrak. To pa pomeni, da čebulo uporabljamo povsod tam, kjer v telesu nekaj kot taki zastoji nastajajo. V principu je to vedno takrat slučaj, če jemo veliko koncentriranih beljakovin; na primer če jemo veliko mesa ali jajc, če jemo veliko stročnic potem opazimo, da to v trebuhu zastaja. Ravno pri stročnicah se ta zrak noče premakniti naprej in s čebulo lahko pomagamo. Vedeti pa moramo tudi, da so ljudje, ki ne morejo svoje prehrane oziroma tistega kar jedo tekočega dovolj zaustaviti in ti ljudje potem izgledajo podobni kot so čebulni listi. Zelo suhi so, polni so zraka in tem ljudem raste tisto zračno in svetlobno že iz glave ven in jim sveti iz oči in na njihovi koži je to tudi vidno. To so ljudje, ki so zelo vitki, ki imajo bledo kožo, modre oči, nežne svetle lase. Torej, tisto kar je tip severnega Evropejca, kar pogosto srečamo na Švedskem, Finskem, Norveškem. Ti ljudje tam ne potrebujejo čebule, česna sploh ne. To pa je potrebno bolj na jugu, v področju Sredozemlja, kjer so bolj doma tisti tipi, ki so nižji, bolj natrpani, nabasani, imajo temne oči, črne lase in veliko moči, ki se vsak čas lahko sproži. Ti ljudje imajo radi čebulo in jim tudi čebula in česen dobro de. Torej vidite, ni rastline, ki je samo dobra in ki je samo slaba in sploh ne rastlina, ki bi vsem enako dobro ali slabo dela. Kar mnogi ljudje dobro prenašajo, je za drugega človeka skoraj že medicina, zdravilo in za nekoga pravzaprav že strup.

???

Jaz prav gotovo nisem rekel, da so beljakovine slabo prebavljive, ampak rekel sem, da čim bolj koncentrirane so beljakovine, čim bolj izolirane so beljakovine, tem težje jih je dobro prebavljati. Mi ne pojemo cele živali, samo en delček vzamemo od nje, v prvi liniji porabimo za to mišičje. Svoje čase so ljudje, če so žival zaklali vse porabili. Kar pa v živali ne najdemo, je rastlinski svet, ogljikovi hidrati. In pravzaprav je potrebno, da se človek prehranjuje z enimi in drugimi beljakovinami in ogljikovimi hidrati v pravem sorazmerju. Človek potrebuje zelo malo mineralov, zelo veliko rastlin in malo živali in na tvoje vprašanje bi rad odgovoril takole: samo z beljakovinami iz žit bo človek težko shajal. Če pa vzameš beljakovine iz žit in iz mleka, boš zelo dobro shajal. To se danes spet odkriva, da namreč danes vse moderne civilizacijske bolezni, alergije, skleroze, migrene, rak vse te so utemeljene. Vse te bolezni se zmanjšajo, če se človek vrne na prehranjevanje z zelenjavo in mlekom. Beljakovine v žitih in beljakovine iz mleka se dopolnjujejo tako optimalno, da se človekovi potrebi po beljakovinah zelo približajo. Ne vsaka za sebe, ravno v tej povezavi rastline in mleko, tako da človeka spet v popolnosti prehranjujejo. Največji del človeštva odrašča brez mesa in tudi živali nam to kažejo. Živali, ki jejo rastlinsko hrano, so velike, močne živali in imajo silo sposobnosti vztrajanja. Naše delovne živali so rastlinojede. Tiste živali, ki same jejo živali, so živali, ki imajo visoko sposobnost, ampak samo za kratek čas. Vse zveri imajo neverjetno moč, ampak za kratek čas, vztrajnosti pa nimajo. In spet se moramo vprašati, prav v tem smislu razvoja človeka, katere moči sem dobil s seboj od sveta, od staršev in katere sile si hočem še pridobiti v življenju. Če si to vprašanje zastavljam, potem si moram zastaviti tudi vprašanje, ali potrebujem beljakovine iz rastlin, ali potrebujem beljakovine iz mleka, ali potrebujem beljakovine iz jajca, ali potrebujem beljakovine iz stročnic, ali beljakovino iz rib, ali beljakovino sesalcev. Vse te beljakovine delujejo v našem telesu popolnoma različno, toda popolno se človek res lahko prehranjuje z rastlinami in beljakovinami mleka, več ne potrebujemo. Zaradi tega bi bilo dobro, če nekaj takega kot meso in jajca predstavljajo le dopolnilo k naši prehrani. So nekaj posebnega, enkrat za okus, enkrat v nekem kolaču ali morda ob praznovanjih. Toda vsakodnevna hrana naj bi bila beljakovina iz žit, zelenjave in iz mleka.

???

Ta nevarnost je izjemno visoka. Sedaj pa bom moral na to vprašanje odgovoriti zelo na kratko in na zelo enostaven način, v nasprotnem primeru bomo trije ostali sami. Te snovi, ki se sicer še imenujejo rastlinske snovi, so izločene, izolirane iz rastline in pri tem so te snovi pravzaprav umrle. Pogoj življenja je, da so snovi medsebojno povezane, da je moja glava povezana z mojim telesom, to je pogoj življenja. Skupaj trebuh, glava ne bi živele. In če potem to spet spojimo, česar pa v to zadevo ne moremo več spraviti je življenje. Življenja ne moremo več povezati z …. Če take snovi pojem, jih moram sam prežeti z življenjem in zaradi tega bodo črpale moje življenje in zadnje ostanke svojih lastnih sil moram dati, da te izolirane substance lahko integriram v moj organizem. In to je to delovanje, ki ga čutimo, kadar smo utrujeni in opazimo, morda se me loteva prehlad, in potem pojem vitamin C tableto, čutim moč. Ta moč pa zagotovo ne prihaja iz tablete, temveč so to moje rezerve, ki jih mobiliziram. In če sem to naredil dvakrat, trikrat stvar naenkrat ne funkcionira več. Potrebujem druge tablete, močnejše tablete, druga sredstva, vedno bolj odvisen sem od njih, zaradi tega, ker me te stvari stanejo življenje, namesto, da mi življenje prinesejo. Življenje mi vzamejo, namesto da bi mi ga dalo. Potrebno, na to vprašanje katero nevarnost vidim, da človek postaja vedno bolj slaboten, vedno bolj odvisen, tako podobno kot politika, človek sam nima več moči, da bi sam nekaj naredil, temveč potrebuje industrijo. Pri tej hrani se človek oduči, da potrebne snovi iz rastline sam poišče in to je najhujše, kar pri tem je. Če človek dalj časa je tako hrano, potem se pogosto k normalni, dobri hrani sploh ni v stanju več vrniti. In to danes pri mnogih ljudeh že opažamo. Da hočejo spet dobro, zdravo naravno hrano, ampak je ne prenesejo več. Najbolj jasno stvar je, da ne prenesejo žit, ne zmorejo več, napenja jih, slabo se počutijo.

???

Ali zajtrkuje preden gre v šolo? Če je temu tako, potem moraš začeti pri večerji. Večerja mora biti lahka, ki vsebuje ogljikove hidrate, malo beljakovin, malo maščob, ne prepozno tako, da otrok dobro spi. Če slabo spim sem tudi občutljiv. In potem je tudi zjutraj apetit drugačen. Tak otrok mora zjutraj nekaj v želodec dobiti. Kar poje mora biti toplo, po možnosti naj vsebuje malo mleka, mora biti žito, ki je dobro odprto, dobro kuhano, idealno bi bilo malo v vodi kuhanih ovsenih kosmičev. O tem smo se že pogovarjali, tako da je v želodcu nekaj mehkega, tako da je želodec sam s seboj zaposlen. V nasprotnem primeru je želodec kar naprej nekako odprt in ranljiv za duševne občutke. Vsak strah, vsaka stiska, vsaka nepravičnost se dotakne želodca, pade v želodec in imamo to situacijo.

???

Gotovi pripravki, ki nadomestijo materinsko mleko so grozljiva rešitev v stiski. Posebnost materinskega mleka je, da je duša to hrano otroku pripravila. To materinsko mleko je duševnost predpripravila za otroka. Tudi kravje ali drugo živalsko mleko je šlo skozi dušo, ta hrana pa teh kvalitet nima, garantirano je brez vsake duše. To pa pomeni, da mora otrok na podoben način, kot sem ravnokar rekel, sam dodajati taki hrani svoje sile življenja. Zaradi tega vidimo, da ti otroci se že zredijo, ko so stari trinajst, štirinajst, petnajst let pa vidimo, da kot majhni otroci niso bili dobo prehranjevani. Takrat so pogosto slabotni in suhi in zgodnja skleroza ali osteoporoza je v današnjem času, tako pravijo, pogosto utemeljeno v pomanjkanju mleka v najnežnejših letih. Druga stvar pa je, da mora otrok to hrano sam prepojiti z duševnostjo. In človek je to, prepojiti nekaj s svojo duševnostjo, sposoben šele s štirinajstim letom. Zaradi tega je tak otrok pozneje v življenju v duševnosti utrujen, nima pravega veselja. Vsem mamam, ki stojijo pred tem problemom svetujem, da same jedo enkrat to hrano. Ampak v stiski, kjer imamo bolezni, alergije, slabosti je lahko ta hrana prav dragocena pomoč za krajši čas. Tako kot vitaminska tableta morda enkrat življenje lahko reši. Hvaležni moramo biti, da jih imamo. Tudi antibiotik, toda za vsakodnevno življenje, za vedno, za pogosto to ni zdravo.

???

Najprej si nekaj zamenjala. Jetra so organ čutenja za procese življenja, na za dušo, ne za duševne procese. Ledvice so organ čutenja za duševne procese in s tem kar nam danes dajo mediji, so na udaru predvsem ledvica. Na televizijo na primer vidimo danes stvari, ki jih otrok sploh ne more prenesti, prebaviti in ker jih ne more prebaviti, jih tudi izločiti ne more. Stvari, ki mi puščajo vtis v duši in jih duša ni v stanju spet dati naprej, izločiti. Razen, če v trenutku spet pridejo zgoraj ven, kaj izbruhne ali v okončinah. Ko sem to sam enkrat doživel; srečal sem osem, devetletnega otroka, ki je takole mahal okrog sebe. In vprašal sem ga: “Od kod pa prihajaš?” Pravi: “Iz kina.” “Kaj pa si gledal?” “Risanko.” V notranjosti tega ne more prebaviti in na ta način to spet meče ven. Jetra so bolj užaljena zaradi pomanjkanja sil življenja. Torej, vsi koncentrati živil, kot na primer čokolada, že narejeni produkti, kot na primer gotovi pudingi, gotovi močniki, gotova otroška hrana. Vsi tisti produkti, v katerih življenje ni več prisotno, pa tudi čaj in kava, vsi ti produkti so teža za jetra. Jetra so organ, ki naj bi te snovi spet prežela z življenjem, jih vrnila v življenje. Tako kot v laboratoriju, solna kislina in natrijeva lužina, jih zlijejo skupaj in to jaz potem okusim kot sol, lahko pijem vodo iz tega. Nekaj takega potem je nekaj, nekaj kar je samo za sebe strupeno, tako preoblikujejo da je spodbudno za življenje. Najboljša stvar, ki jo lahko narediš za krepitev jeter, je hrana, ki je z življenjem prežeta, sveža voda in grenilo, pri čemer je treba videti, da grenilo potrebuje nekaj kislega. S kislim bom moj organizem odprl, bom odprl tudi mojo dušo, kot popularno pravi: kislo naredi človeka veselega, medtem ko grenilo, angažira človeški “jaz” v organizaciji življenja, v presnovi in vidimo, da če pojemo nekaj grenkega,spodbujamo apetit in potem se izloča žolč in smo v stanju razkrajati maščobe in beljakovine in smo v stanju tvoriti nove moči. Nekaj o čemer smo se tu že pogovarjali, je ritem jeter. Pomembno je, da se ravnamo po ritmu jeter. Popoldne po tretji uri, naj ne bi jedli nič več težkega, jesti kot berač. Zjutraj pa, med deveto in deseto uro, takrat nekaj krepkega, lahko res jajce na oko s špehom. To je dobro za jetra.