Vrzdenec, 6. november 1999, Dipl.Ing. H.Heilmann

Tema, kako negujemo tla, kako povečujemo plodnost tal aplicirano na težka ilovnata tla z obilico padavin. To je naša tema sedaj.

Na težkih tleh je tema gotovo težavna zadeva. Zaradi enostranosti je težka tla pogosto zelo težko razviti. Danes dopoldne sem skušal povedati nekaj tudi o štirih elementih, ki poskušajo tudi v tleh najti svoj red. Pri težkih tleh je to posebno težak problem zaradi tega, ker so težka tla pogosto tudi plitva. Obdelava je težavna že  zaradi tega, ker taka tla pogosto nudijo zelo malo prostora za majhna živa bitja, ki pravzaprav plodnost tal predstavljajo. Imamo tla (prhlico), ki imajo zaradi majhnih sestavnih delcev zelo ugodno velikost kapilar, tako da lahko rečemo, da so življenjski prostori za mikroorganizme optimalni. Tam tudi voda zelo lahko odteka, zrak sledi in je v zemlji prisoten in tla lahko dihajo. Če tla dihajo, pomeni da tudi mikroorganizmi v tleh lahko dihajo. Ti mikroorganizmi so v ospredju naših prizadevanj, če hočemo graditi plodnost tal. V težkih tleh je to problematično zaradi omejenega prostora, ki ga imajo mikroorganizmi na voljo. Zaradi tega je na težkih tleh lažje delati, če je poleti res suho, suho vreme pomaga, da se tla osušijo, da nastanejo majhne razpoke in se življenje v teh razpokah lahko spet malo bolj razvije. Ta dinamika suhobe in vlažnosti omogoča boljši razvoj mikroorganizmov. Zelo pomembna je lahko ta poletna suhoba težkih tal, če lahko predstavlja temelj za obdelavo naših tal. To kar sem prej povedal o možnosti obdelave: problem obdelave težkih tal je manjši, če so tla suha, če so težka tla vlažna, so podobna lončarski glini. Če tla razgibamo, obračamo, orjemo, potem te kapilare stisnemo. Lončarju to ustreza, ker bi rad imel gosto lončarsko glino in jo mora zbijati. Če so težka tla vlažna, pogosto na kakršnokoli obdelavo reagirajo negativno in se jih tako rekoč ne smemo niti dotakniti, niti stopiti nanje. Pri obilnih padavinah je pač ta težava, da imamo pogosto le malo dni ali tednov v letu, ko so tla v takem stanju, da lahko gremo brez škode s strojem ali po njih hodimo.

Rekel bi, da imamo v letu dva pola, s katerima lahko računamo: to pomeni – zimski pol pogosto zimska zmrzal povzroči podobna čuda kot  poletna suhoba. Potem imamo seveda poletni pol, ko taka tla tudi lahko bolje obdelujemo. Toda poleti je pač tisti čas, ko so naše njive zasajene, ko naj bi kulture rasle in cilj, smiselno dobro obdelati tla in doseči dobro rast rastlin, si je lahko v nasprotju. če se danes ukvarjamo s to tematiko, bi rad rekel: recepta, ki bi imel povsod svojo veljavo, za težka tla tako rekoč ni. Nekaj, kar rečem, nima povsod svoje veljave. Toda je nekaj zelo pomembnih pravil.

Najprej bi začel s pomenom zimske zmrzali. Zimske zmrzali in zimskega drobljenja zemlje marsikdo sploh ne smatra kot nekega resničnega razkrajanja in drobljenja, ker do tega drobljenja zemlje ne pride zaradi mikroorganizmov, kajti do tega drobljenja pride tudi, če v tej zemlji mikroorganizmov skoraj ni. Je tako, da ne nastanejo tisti pristni, pravi drobni delci zemlje, temveč pride do nepristnega drobljenja, nepravih drobcev zemlje. To opazimo v pozni pomladi, ko pride prvo močno deževje. Taka tla se znajo spet močno napeti. V takem deževju pogosto najdemo čvrstost, ki je podobna pasti za zobe, tako kot v jeseni pred oranjem. Toda mislim, da moramo biti vseeno hvaležni za te nepristne drobce, ki nastajajo zaradi zimske zmrzali in jih ne smemo dajati v nič. Zmrzal, ki naredi razpoke v zemljo, je lahko zelo zelo  dober pogoj za poznejše pristno drobljenje zemlje. Ali ste opazovali, kako pride do tega drobljenja zemlje zaradi zmrzali? Ste poskušali pozimi brskati vašo zemljo, gledati, kaj se dogaja? V zemlji se tvorijo majhni kristali ledu. Ti kristali rastejo, postajajo večji. Tvorijo ploščice in iglice, potegnejo vodo iz tal, iz zemlje in če so delci še malo vlažni, se ti delci zemlje osušijo že zaradi tega, ker ledeni kristali vso vlago vlečejo nase. Včasih to lahko opazujemo na lužah na cesti. Na luži se naredi led, pravi vzorec ledenih kristalov in cestna brozga, ki je brez drobcev, postaja bolj suha, ker je kristal potegnil vlago nase. To je fizikalno sušenje brozge in tal. Včasih v poznem dopoldnevu, ko se led na luži spet stopi, lahko vidimo, da vlaga izhlapi in vse bolj suha cestna brozga obleži. Če pa vlaga ne more izhlapeti, potem je možno, da čez pol dneva zopet nastane brozga, saj ta material, ta zemlja potegne spet vlago nase, ko se ledeni kristali raztopijo. To je zelo pomembna stvar.

Torej: če pričakujemo, da bo zimska zmrzal našo zemljo zdrobila, moramo biti gotovi, da bo veter zemljo lahko osušil, oziroma, da vlaga lahko pronica v globine zemlje. Nekega leta v mesecu novembru sem opazoval, da je bila prst neke njive (zemlja je bila prekrasno zmrznjena, potem pa je okrog božiča zmrzal popustila) krasno mrtvičasta. Potem pa  je deževalo in snežilo, tla so se spet navlažila in narasla. Spomladi pa je bila struktura teh tal zaradi tega spet slaba. Zato mislim, da je zelo pomemben aspekt drenaža, osuševanje. Na tleh, kjer voda pronica v globine in spodaj lahko odteka , takrat, ko se vreme stopi in se led stopi se ta vlaga v globinah oddalji, odteče. Ti drobci zemlje, zgoraj v prsti, te vlage ne potegnejo zopet vase in ti drobci potem ohranijo svojo dobro strukturo. Tudi pri nas v južni Nemčiji poznam mnoga  mesta, kjer ljudje potrebujejo drenažo samo za zadnje tri ali štiri tedne pozimi, v tistem času, ko se sneg topi in ko je zelo potrebno in nujno, da odvečna vlaga hitro odteče, tako da efekt zimske zmrzali ohranimo. To pomeni: ni nujno, da so take njive tudi zelo mokre, gre za njive, ki so le tri ali štiri tedne v letu preveč mokre. V tistih treh, štirih tednih je pomembno, da pozitivnega efekta delovanja zimske zmrzali ne izgubimo, da se ne uniči. Tako zemljo poznam iz pokrajine v Nemčiji, ki se imenuje Schleswig – Holstein. Tam so tla, ki so nastala iz naplavin (morja usedlina na morskem dnu). Pred desetimi leti je bilo take zemlje še več, saj je znano: v Holandiji zgradijo jez in za jezom odvedejo morje in naredijo plodno  zemljo. To je torej zemlja, ki nastane na dnu morja. To so krasna plodna tla. Običajno imajo možnih 80 do 90 točk od 100 (100 točk je v Nemčiji najboljša zemlja). Toda od kmetov, ki tam delajo, sem slišal: če imajo tam zime brez zmrzali, potem pridelajo samo tretjino ali četrtino tega, kot če je pozimi zmrzal bila. Torej: na eni strani krasna tla, ki pa v tisti klimi, kjer je veliko vlage zaradi morja, nekaj dni v letu nujno potrebujejo zimsko zmrzal. Na vseh teh mestih imajo kmetje narejene drenaže, ki je tisti poseg človeka, ki omogoča, da odvečna voda hitro odteka takrat, ko je to potrebno. Pomen drenaže na težkih tleh je poudarjam zaradi tega, ker efekt delovanja zimske zmrzali lahko zelo hitro zapravimo, če ne pazimo na to. Lahko naredimo zelo enostaven poskus: vzemite dve skodelici s skuto. V eni skodelici naredite spodaj luknjo in tako bo nekaj sirotke odteklo. Obe skodelici s skuto potem postavite v zmrzovalnik. Naslednji da vzemite skuto ven in opazujte, kakšna struktura kristalov je v skuti, kjer je sirotka odtekla in kakšna v drugi. Našli boste kristalno strukturo ploščic in iglic. Med to kristalno strukturo pa boste našli relativno suho skuto. Potem to skuto iz obeh skodelic stresite na pladenj. Iz skodelice z luknjo je sirotka odtekla in skuta je do dna prhka. Skuta iz druge skodelice, kjer sirotka ni odtekla, je prhka samo zgoraj dva do tri cm globoko, pa bo čvrstost podobna pasti za čiščenje zob samo zaradi tega, ker tisto odvečno vlago, sirotko, spet sprejme vase. Včasih je dobro delati take vzorce na kuhinjski mizi, saj je to slika tal, ki imajo take lastnosti in težave. To so čisto fizikalna dejstva, ki so skorajda temelj plodnosti in oživljenosti tal.

Drenaža ne pomeni, da moramo vsakih pet, šest metrov narediti globoke jarke, temveč, da se zavedamo priključitve talnice, ko mislimo na odvodnjavanje. Če imamo tu zgornji sloj zemlje (na skici), plodno zemljo pod njo, nižje je zemlja v večjih globinah, imamo nekaj organizmov, s katerimi lahko plodno zemljo dobro povežemo z zemljo v globini. To povezavo tvorijo tudi globoke korenine rastlin in deževniki, ki gredo tudi zelo globoko v zemljo. To je največji deževnik, ki igra zelo pomembno vlogo pri povezovanju zgornjega plodnega sloja in večjih globin zemlje. Ta deževnik je velik, malo plavkast. Zeleni in modri se gibajo bolj horizontalno in so tudi zelo pomembni, vendar ne tvorijo zelo pogostih vertikalnih rovov. Mali rdeči deževniki se pojavljajo v naših kompostih in vedno znova iz kompostov in gnoja pridejo v tla in zelo pomembni so, toda tudi ti ne tvorijo vertikalnih rovov v veliko globino. Imamo zelo veliko vrst deževnikov. V Nemčiji pravijo, da obstoja 12 pomembnih vrst deževnikov. Ta veliki deževnik je pač najpomembnejši med njimi. Slavospev na njegovo ime: Tako rekoč je alpinist. Pa rudar je. Kaj pa delajo rudarji? Imajo en rov za spuščanje v rudnik in enega za dviganje iz rudnika, enega pa za prezračevanje. To pomeni: Če deževnika ne motimo in ne uničujemo njegovih rovov, potem najdemo vedno tri take rove blizu skupaj in to je nekaj čudovitega in zasluži našo pohvalo, če mislimo, kako majhen organizem je to. Pomembno pa je, da mora deževnik imeti nekaj, od česar bo živel in pomembno je, da ga ne motimo ali ubijemo. Eden od glavnih problemov pri obdelavi tal je, da je vsaka obdelava tal za življenje v tleh neke vrste naravna katastrofa. Vsako obdelovanje tal je opravičljivo samo, če s tem ustvarimo boljše pogoje za življenje v tleh. Moramo razviti drugačen občutek za kavzalnost.

V materializmu po vzorcu Newtna ali podobno, kavzalnost obesijo na preteklost; stvari se vedno orientirajo po preteklosti. V organskem pa ima kavzalnost cilj, ki je v bodočnosti. To pomeni: Če si sami zamislimo deževnika in vse organske procese, potem imamo odnos do smotrnosti, cilja. Če hočemo v organskem nekaj utemeljiti, potem to lahko naredimo samo na tak način, da to utemeljimo s ciljem. Predvsem moramo razviti mišljenje, ki ni orientirano mehanicistično a la Newton, temveč po zakonih življenja in ti so vedno smotrni. Torej: deževnik ima nalogo, da tla regenerira. To regeneriranje tal pa ima različne aspekte. Sega tja v mineralni svet. Znano je, da gline v naših tleh postajajo v stoletjih vse slabše in slabše. gline v tleh narastejo in se osušijo, postanejo koloid, včasih gel in potem se spet vrnejo v neko kristalno obliko. V desetletjih, stoletjih, milijonih letih postajajo seveda vedno starejše in starejše. Deževnik pa zna narediti to, da sprejme vase organsko substanco tal, poveže, pomeša jo z mineralno substanco in regenerira te gline. Npr.:neki Francoz je raziskal, da se pretvorba kristalov iz ilita v vernikulit dogodi deževniku. Dobre gline imajo to sposobnost, da bolje narastejo, snovi, vodo in sposobnosti dihanja lahko posredujejo naprej tako, da so te gline fizikalno gledano, žive. Če so bila taka tla tisočletja na ta način živa, potem bi na koncu ostale samo še slabe gline kot kaolinit in ta kaolin je potem zelo len. Deževnik torej zna te gline regenerirati. To je zanimivo. Si predstavljate, da zna mineralno komponento tal deževnik regenerirati. Posledica tega je, da se z glino nekaj poveže, kar potem imenujemo kompleks gline in humusa in kar vidimo kot oblogo, kot neka vrste tapeto na stenah deževnikovih rovov. Ste opazovali, kako deževnikov rov izgleda znotraj npr. v globini 40 cm. Tla v 40 cm globine so pogosto bela ali svetlo rumena in deževnikov rov je obložen z rjavim. To je ta rjava barva, ki jo sicer najdemo v zgornjem plodnem sloju zemlje. Ta rjava barva ima dve komponenti. To je organska substanca, ki se razvije v smeri humusa na eni strani in druga komponenta rjave barve pa je pravzaprav železo. Če železo oksidira, postane rjavo. Če so procesi v zgornjem sloju zemlje zdravi, potem zemlja postane rjava že zaradi železa. Ravno iz apnenca nastane več tal, ki so prav zaradi tega rjava in imena takih tal so v zvezi z železom, to so: apnenčaste rjave ilovice in tako naprej. Hotel bi povedati, da zemlja, plodna tla kažejo svojo oživljenost na več načinov. Aktualno oživljanje tal s tem, kar počenja v tleh deževnik, to se mi zdi posebej pomembno. Zdi se mi, da je zelo pomembna povezava plodnega zgornjega sloja zemlje z zemljo v globini. Seveda korenine rastlin tudi povezujejo oba sloja. Ta kombinacija povezave zgornjega sloja in globokih slojev pa je kombinacija korenin in deževnikovih rovov. Črna detelja in lucerna bo naredila korenine na najlepši način v globino, če je prisoten tudi deževnik s svojimi rovi. Res je zelo zanimivo izkopati tla in pogledati, kako izgleda plodni zgornji sloj zemlje in kako izgleda mrtvica v globinah in kakšna je povezava. Pogosto je tako, da so vzroki za probleme, ki jih imamo v zgornjem plodnem sloju – živici, gotovo v srednjem sloju (med živico in mrtvico). Če imamo njivo, na kateri ležijo luže, je to posledica dejstva, da voda ni mogla pronicati in odteči. Mnoga tla, ki poleti postanejo trda, so pokazala problem že po svojem izgledu zgoraj. Toda razlog tega problema bomo spet našli nekje med mrtvico in živico. Zato torej moramo vedeti, da mnogih vprašanj v zvezi z drobljivostjo, prhkostjo zemlje ne moremo reševati s stroji, priključki za obdelovanje, temveč jih lahko rešujemo samo s postopki, ki omogočajo trajno, pristno, pravo drobljenje zemlje. Trajno, pristno grudičavost bomo dosegli (neprava grudičavost so kot kristali poliedri, ki drug poleg drugega ležijo v tleh v zgornjem sloju, neprava grudičavost je neenakomerna v vrhnjem sloju, ima organske oblike; samo prava grudičavost lahko sprejme in oddaja voda – dolgoročno gledano – in lahko nudi prostor živim organizmom v tleh, če stvar dobro teče in potem imamo tudi dovolj prostora za dostop zraka, dovolj prostora za odtekanje vode na trajen in stabilen način. Pogosto lahko ugotavljamo, da se težka tla obnašajo bolje, če jih ne obdelujemo. Če so taka tla prežeta s koreninami, se v tleh razvije življenje, mikroorganizmi, ki sami obvladujejo procese življenja. Razlikovati pa seveda moramo med težkimi, zbitimi tlemi in zemljo, za katero bi rekli, da je nekako uležana. Nisem pristaš tega, kar bi imenovali rahli spoj (rahljamo lahko samo na tehničen način). Pogosto je uležani spoj mnogo bolj stabilen. Če smo npr. na njivi imeli zasejano dobro deteljo mešano s travo in smo jo pokosili, potem npr. močno dežuje, pa bomo kljub temu ugotovili, da voda na njivi ne stoji, da zemlja, kultura  vsako kapljo sprejme vase. Tla so uležana. Če po taki njivi hodimo, skoraj ne vidimo odtisov stopal. Ta tla torej niso zbita, temveč imajo čvrsti spoj, nekako čvrsto, gosto strukturo, ki je morda bolj stabilna, kot rahljanje, ki smo ga proizvedli in dosegli s traktorjem in strojem. Splošno konvencionalno poljedelstvo je šlo po napačni poti umetnega rahljanja zemlje. Kmetje dosežejo to, da z močnimi traktorji zemljo globinsko do 50 cm rahljajo. Vedno znova pa moram misliti na njive s tisto čvrsto uležano strukturo, ki je v mojih očeh bolj zdrava, kot neko umetno rahljanje.

Ali veste, kaj s tem mislim?

Površje!

Pogoj za to je, da so tla tudi oživljena.

Opazoval sem, kako so orali brazdo. Stvar se mi je zdela zelo zanimiva, ker so bila tla tam obdelana samo približno 8 cm globoko – in sicer s plugom, imenovanim plug za luščenje, ki obrne samo zgornje 4-5 cm zemlje. Pojem luščenja vendar poznate – takega pluga pri nas še ni – orje samo 4-5 cm in obrne samo površino – luščilni plug (videli smo ga samo na Bodenskem jezeru pri C. Wistinghausenu, ko smo bili tam na izletu). Obstajajo tudi rahljači, ki to plitko površino rahljajo, ki gredo zelo plitvo v zemljo. Toda tajna ni v tem, da nekaj zelo plitvo obdelamo ali obrnemo. Pomembno je, da se delci zemlje, ki smo jih zrahljali drug drugega dotikajo. Mogoče je potrebno, da gremo za takim luščilnim plugom še enkrat z brano ali celo z valjem. Nemci imenujejo tako obdelavo spoj v tleh, omogočiti torej, da se delci v tleh drug drugega dotikajo. Če imamo delce zemlje, ki ležijo drug zraven drugega, brez stika, potem ne moremo govoriti o grudičasti prsti. Taka tla se samo še bolj osušijo in v njih življenje nazaduje. To je pravzaprav življenju sovražna struktura tal. Zaradi tega prst ne sme nikoli ležati v grobih ločenih grudah in se v njih sušiti. Če so ti delci v kontaktu drug z drugim, potem je to podobno kot pri kruhu, potem to spet lahko raste, se spet dviguje. Zame je bil to zares pomemben občutek, oz. veliko odkritje ali doživljaj. V zemlji so torej zrahljali samo 8 cm globoko, toda ta zemlja je, ko sem pregledal presek, bila krasno grudičasta do 12 cm narasla.

To pa je zelo redko, da je grudičasta prst višja kot je nivo našega obdelovanja, to je nekaj zelo dobrega. Da bi to dosegli, je koristno, da poleti natrosimo na njive nekaj komposta, in da res to grudičasto zemljo razumemo na podoben način kot pripravo testa pri peki kruha. Saj veste, kako je pri kruhu. Testo se pravzaprav samo razvije. Pek ve, pri kateri temperaturi, s koliko vode, s koliko mešanja bo dosegel to, da se bo testo samo razvilo. Da pa se testo razvije, je nekaj, kar naredi testo samo. Človek neposredno ne naredi tega. Pek bo moder, če bo dovolil, da mu testo pove, kaj potrebuje. Mogoče potrebuje več časa ali potrebuje intenzivnejšo obdelavo, ali potrebuje toploto ali več vlage, vode. Priprave testa je zame slika za pripravo zemlje. Proti volji tal ne moremo ničesar narediti. Stvari si moramo res ogledati kot pri kruhu. Zemljo moramo pogledati tako, kot pogledamo testo, ki hoče postati dober kruh. Pogledati si moramo življenjske procese. Razvijati moramo občutek za cilj in iz tega lahko potem prepoznamo, kaj je naša naloga, kaj moramo storiti. Kar se tega principa tiče, lahko rečemo: Ta princip je splošno veljaven. Poznam kmete, ki to naredijo z dobrim plugom, poznam kmete, ki to naredijo z rahljalniki in poznam kmete, ki to dosežejo s čisto drugimi priključki in stroji. Vprašanje pravih strojev je približno tako pomembno ali nepomembno kot tisto vprašanje, ali vaš kruh raje delate v leseni ali porcelanasti posodi. Bistveno pa je, da ustvarimo prave pogoje, in da se naučimo opisati, kaj tla potrebujejo. Ta stran, ki sem jo nazadnje opisal, je situacija, ki je poleti, ko so tla, upajmo, tako suha, da jih lahko plitvo obdelamo. Npr.: oluščimo in dosežemo, da imajo te grudice druga z drugo stik. Kar se tega aspekta tiče, se mi zdi tudi, da je iznajdba in uporaba rimskega pluga koristna stvar. Ta rimski plug je prinesel v srednjo Evropo Julian Turien (ima ga Zimi in vam potem lahko kaj več pove o njem). Turien je Španec. V Španiji so tradicionalno tako delali, ker imajo poleti te grozne suše in na tej grebenasti površini rastline bolje uspevajo.

Turien je kot mlad fant pogosto vozil kombajn. Živel je tudi v Španiji, kjer je srečal majhne kmetije. Tam so tradicionalne kulture, ki jih osipavajo. Sistem obdelovanja v toku leta je približno takle:  

Leto se je začelo pravzaprav poleti, ko so kulture, ki jih osipavajo, pospravili. Strnišča so s tlemi premešali, vdelali v tla. Potem so nasip tako rekoč delili, vse te grebena odorali narazen in na ta način so potem organsko substanco povezali in posebno osuli. Princip je bil – obdelovali so samo toliko, kolikor se je pozneje v tleh lahko predelalo v grudičasto prst. Kmetje so potem orali še bolj globoko in še bolj visoko osipavali. Bilo je skoraj vseeno, ali so to pot od strnišča do novih grebenov osipavanja naredili v treh, štirih ali petih korakih. Kolikokrat je bilo treba tla obdelati, je bilo odvisno od vremena in od stanj tal. V tistih predelih, kjer je mokro in hladno, so bili ti grebeni osipavanja tudi 50 ali 60 cm oddaljeni drug od drugega. To pomeni: ta organizem, ki je bil na celi njivi oblikovan tako nekako kot so oblikovani naši kompostni kupi, je organsko substanco sprejel v svojo sredino in jo preobrazil. Glede na to, kje je ta njiva, je morda na to kulturo veliko deževalo, potem je zelo veliko dežja odteklo po brazdah in ti nasipi so ostali relativno suhi; ali pa je bilo mogoče zelo suho – v tem primeru pa se je seveda vlaga v teh nasipih lahko bolje zadržala. Če so pridelovali žita, so potem v jeseni na te nasipe sejali in so potem tla spet in spet obdelovali, mogoče samo enkrat. Pri tem je zelo pomembno: semena naših kulturnih rastlin kalijo tudi iz globine dveh, treh, štirih, petih cm. Pleveli pa so običajno rastline, ki potrebujejo za kaljenje več svetlobe in kalijo samo, če so samo v čisto zgornjem sloju, mogoče 2mm zemlje. Torej: če je kmet na te nasipe potem posejal žito, potem je lahko preko teh nasipov ponovno šel s svojim plugom in je na ta način na nasipe nanesel še dva cm zemlje (če je iz razorov – teh globin med nasipi zemljo pobral, se je nalagala na vrhove). To je ugodno vplivalo na razraščanje žit, medtem, ko je na ta način plevelom onemogočal kaljenje. Videl sem Juianove slike, na katerih je kazal novembrsko slano na takih nasipih. Na teh nasipih je žito raslo; če pa je potem z roko segel v ta nasip, potem se je za roko kar pokadilo, ker je očitno v tem nasipu zemlja toliko toplejša. To pomeni: v teh tleh se je potem toplota sama lahko regulirala in Turien nam je pripovedoval, da v mnogih predelih Španije – tako tam, kjer je zelo suho kot tudi tam, kjer je zelo vlažno, na lahkih tleh pa tudi na težkih, to kulturo zelo pogosto prakticirajo. Mene je ta stvar fascinirala. Meni se je zdel ta sistem pridelovanja, pri katerem je imel poljedelec, kmet, samo dva stroja – ta rimski plug in neke vrste vleko (v bistvu debel tram), s katero so potem podrezali posamezne grude, ki so ostale na hribčku, nazaj v brazdo (razor). Če so bile te kepe zemlje spet spodaj v brazdi, so bile obdane z grudicami zemlje in so se čez teden tudi same začele drobiti. Če pa bi te kepe ostale na takem nasipu (moje pojasnilo, če je pravo, na vem – takemu grobu mi pravimo ozke grede, ozke gredice), na tej kopici zemlje, bi se posušile in bi bile za rastlino pravzaprav izgubljene, saj ne bi na njih moglo ničesar rasti. Rimski plug je očitno zelo star pripomoček.Julian se je pritoževal, da kmetje ta sistem vedno bolj opuščajo, saj je problem s kombajnom žeti žita na teh nasipih. Toda to je sistem, kjer lahko brez gnojenja dosežemo veliko. Imamo res občutek, da je to res sistem, ki se uporablja že dve in pol tisočletji. Dejstvo, da tu lahko naredimo nekak zaščiten prostor, prežet z življenjem in to je vendar kulturni dosežek človeka, pomeni, emancipiramo se od tiste vročine, ki plodno zemljo naredi za stepo v določenih delih Španije ali emancipiramo se pred težavami, ki nam jih prinese preveč padavin. Zaradi tega menim, da je to res zelo zanimiv sistem. Stvar gre tako daleč, da je tudi pridelovanje zelenjave na takih grebenih dobro, mogoče. Solato potem sadimo na te nasipe. Raste v tla, ki so v globine prepredena s koreninami, kjer je večji del organske substance v bližini korenin in tla ne padejo nazaj v svoje mineralno poreklo (v svoje mineralne lastnosti)

Mladi študentje, ki končujejo univerzo in se vračajo na delo na svoji kmetiji, se tam naučijo čisto nekaj drugega. Radi bi imeli ravne njive. S tem pa so na področju sistemov, pri katerih nujno potrebujejo umetna gnojila, nujno potrebujejo kemična sredstva za škropljenje. Julian nam je pokazal krasne slike. Pri žitu, na taki grebenski kulturi, je raslo klasje povsod na grebenih in je bilo zlato rumeno. Tam pa, kjer so sejali žito na ravne njive, je bilo žito sive barve. Kjer je bilo preveč gnojeno, je žito poleglo, medtem ko je bilo žito na grebenski kulturi pokončno. Seveda pa je dolgoletna praksa pogoj za ta način dela. Kmet mora vedeti, kakšen razmak bo imel med posameznimi grebeni, kdaj je potrebno z rimskim plugom zemljo spet prerahljati, če je npr. preveč deževalo. In če je bil dober kmet, potem je oluščil samo nekaj cm na površini grebena, ki ga je potem precej razdrobljeno potresel na površine nasipa tako, da je na ta način lahko zgradil tla in na ta način ni obdelava tal predstavljala naravna katastrofe za mikroorganizme v tleh, saj je prerahljal samo majhen del tal. Dejstvo, da lahko na teh grebenih pridelujejo brez namakanja tudi zelenjavo, saj vse organske pretvorbe potekajo tam počasi, skoraj konzervirano, je mene prepričalo, da so ti zanimivi sistemi pridelovanja lahko tudi model za naše kmetije.

Saj se spominjate, kaj sem imenoval kot glavni problem kmetij, ki imajo opraviti s težkimi ilovnatimi tlemi. Tam, kjer je veliko padavin, je zemlja podobna pasti za zobe in človek lahko samo upa, da pride do neprave grudičavosti pozimi z zmrzaljo, poleti pa zaradi suše, medtem, ko imamo pri grebenski kulturi metodo, pri kateri tla oblikujemo v te nasipe in tudi velika obilica padavin na more preprečiti dotoka zraka v zemljo, ne more preprečiti dihanja tal. Problematika drenaže ni tako prisotna, saj imamo na njivi narejen red con, nižjih v brazdi z več vlage in zgoraj na nasipu z več toplote in bolj suhimi razmerami.

Vprašanja

Kaj če zemlja visi, kako narediti tako gredo?

Na splošno velja, da se na pobočjih vedno orje prečno zaradi erozije. To velja za vsa področja, kjer je srednje veliko padavin. Če pa je padavin zelo veliko, moramo seveda misliti tudi na to, kako bomo to voda speljali proč. Zanimiv model sem videl pri Inkih in sicer pri pridelovanju krompirja. Tam obdelujejo tla in pridelujejo celo pri 2 tisoč mm padavin na leto. In sicer tako, da delajo nasipe, a ne prečno, temveč vzdolž pobočja. Brazde med nasipi so kot majhen jarek. Bolje je, da imamo tak jarek v razmaku 50 cm ali 80 cm, kot da bi imeli škodo z erozijo na celem pobočju. To splošno mnenje, da moramo njivo vedno obdelovati prečno na pobočju, je pravilno za zmerno klimo s srednje veliko padavin. Kjer pa imamo obilico padavin in mora voda odtekati s površine, je mogoče bolje, da mislimo z naravo, čutimo z naravo, hočemo z naravo in ker hoče voda teči, je bolje, da naredimo več majhnih jarkov, kot imeti veliko erozijo. Moramo se odločiti glede na situacijo. Poljedelstvo je ravno zaradi tega tako zanimivo, ker se moramo za vsako njivo posebej odločati, kaj in kako bomo tam. Če rečemo: vsaka kmetija ima svoj jaz, je torej individualnost za sebe, potem moramo akceptirati to, da je resnično vsaka kmetija tudi drugačna. Mislim, da je zelo pomembno, da vsak tudi vztraja pri temeljih lastnega spoznanja. Če človek dela tako, kot to delajo v Španiji, ker modele pridelovanja določa univerza v Madridu ali Barceloni, tisti modeli pa, ki so se v tisočletjih pokazali kot dobri, se naenkrat pozabijo, mora seveda vedeti, da s tem uničuje tisto, kar je človek v stoletjih razvijal.

Ali bodo tudi po tem, zgolj zaradi tal, ostali še tako vitalni sistemi, si lahko mislimo, da ne bo dobro. Danes dopoldne sem vam pripovedoval o njivi, ki jo poznam in ki je najmanj enkrat na leto popolnoma polna vode in za deževnike je dovolj, če enkrat na leto utonejo, ni jih več. Na taki njivi ne morete pričakovati dolgotrajne plodnosti tal. Vedno, kadar se prideluje krompir, se tla krasno grudičasto oblikujejo v dveh, treh mesecih, ker krompirju dovolimo, da kot organizem sam sebe najde.  Če ga pridelujemo na ravni njivi pa zime ne smejo biti vlažne. Moje stališče je: na njivi moramo negovati take oblike življenja, možnosti dela, s katerimi bomo v toku let in desetletij dosegali izboljševanja. Če dosežemo nekakšen biografski odnos do zemlje na naši njivi, potem bomo opazili nekaj podobnega, kot če srečamo človeka z njegovo biografijo. Opazili bomo, v kateri smeri se nekaj razvija in kje nekaj propada. Ne trdim, da je treba delati tako, toda mogoče je čisto dobro, da poskušate ta model čutiti, ali mogoče tudi za vas pride v poštev. Še eno stvar bi vam rad povedal. V Nemčiji se zadnje čase zelo širi tole:ozimna žita so pri nas pogosto sejali šele oktobra ali novembra, sedaj pa ugotavljamo, da so zgodnejši posevki zelo zanimivi. Naša rž ali pšenica, ali ječmen gre v zimo z mnogo močnejšimi koreninami in na ta način dosežemo, da so naše kulture preko zime mnogo boljše. Življenja spomladi ne začenja na točki nič, temveč se je v jeseni že dobro zgradilo. Že pred leti sem tudi jaz zastopal tako stališče. Pri mojih prijateljih sem se pogosto zavzemal za tako imenovano Janezovo rž. Saj veste: če rž sejete pred Janezovim, pred koncem junija, potem hoče cveteti še isto leto. Če pa rž sejete po 24. juniju, potem ostane samo v fazi tvorbe listov, čisto v vegetativnem tako, da konec junija ali v juliju lahko že čisto na redko posejemo rž; močno se bo še razvila, a če hoče še rasti, lahko raste s tako ržjo. V poznem poletju ali jeseni to, kar je zraslo, lahko uporabimo kot krmo. Ta rž se potem tako močno razraste, da bo naslednje leto dobro rodila, najmanj povprečno.  Pri drugih žitaricah tega ne poznam. To zadevo s to Janezovo ržjo sem videl na neki njivi, ki je bila vedno v slabi strukturi. Če pa je zemlja že jeseni prepredena z močnimi koreninami, to zemljo lahko samo izboljša. Taka rž zasajena konec junija, v začetku julija je omogočila kmetu, da jo jeseni pokosi in uporabi za krmo, v naslednjem letu pa je ta rž najmanj povprečno dobro rodila brez kakršnega koli gnojila. Ta princip, zgodnjega posevka jeseni, pravzaprav ni nov. Doma sem fotokopiral knjigo. Mislim, da je tiskana leta 1905. Takrat so v Rusiji uporabljali metodo presajanja, pomeni: žita in sicer, ne samo pšenico, temveč tudi rž in ječmen, so zelo zgodaj sejali, po možnosti zelo globoko v brazde in potem so zabranali te brazde, potem so branali in valjali zemljo in na ta način izzvali močno razraščanje. Pogosto so potem žita vzeli iz zemlje in jih presajali. Vsako novo steblo ni samo le steblo, ki raste navzgor, temveč obenem rastlina naredi z novim steblom tudi nove korenine v tla. To sem videl enkrat pri pšenici v ječmenu na kmetiji, na kateri sem takrat delal. Producirali smo seme za ječmen. V tisti brazdi, po kateri je vozil traktor, smo imeli pšenico, preko katere smo gotovo trikrat ali štirikrat peljali, saj smo žita okopavali s štriblom. Ta pšenica je naredila 28 klasov. Lahko si izračunamo, koliko zrn je zraslo iz enega zrna, torej da je tisto, kar piše v sv. pismu res. In v sv. pismu piše: in rodi plod stokratno in tisočkratno. Zanimivo je: s to metodo presajanja lahko iz malo zrn brez težav naredimo, izzovemo močno razraščanje veliko poganjkov in vsak poganjek ima svoje kolence in svoje korenine in od vsakega kolenca pridejo nove korenine. Tako to vedno znova raste naprej, postane to žito čisto vegetativno in pridelki so najmanj zadovoljivi, čeprav se ne gnoji veliko. To je nekaj podobnega kot pri osatu. Pogosto osat raste tako dobro samo zaradi tega, ker se proti njemu borimo.

Ugotavljali so, da so višino pridelka v jeseni pravzaprav zapravili (zaradi napake v jeseni, pravega pridelka ni bilo). Tista rž, ki je posejanja jeseni 1. septembra, je bila boljša, kot tista, ki je bila posejana 1. oktobra. Za vse te stvari pa človek potrebuje veliko občutka. Na kmetiji mojega deda so imeli čredo ovac. Skrbelo jih je, da bo rž pozimi pobrala plesen. Če so imeli jeseni visoko rž in je obstajala nevarnost, da bo to rž pobrala plesen, če bo zapadlo veliko snega, so prosili pastirja, da jeseni pase svoje ovce na tem polju z ržjo. Rž je bila kot pašnik. Lahko je pozimi zapadel sneg, toda plesni ni bilo. Včasih so morale ovce pomagati tudi pozimi. Če je sneg ležal nekaj tednov dolgo, so z ovcami ravno tako šli preko snega. Ne le, da so ovce imele potem čiste parklje in noga, temveč so s hojo naredile luknje in rž je spet lahko dihala. Tako snežna plesen (fusarium nivale) ni bila problem. In kaj se je zgodilo potem: specializacija na kmetijah. Ovac niso imeli več, zaradi česar so rž začeli pozno sejati. Če rž potem zelo močno raste, jo lahko pokosimo in uporabimo za krmo. Rž je potem v dobrem stanju, ko se zima začne in mislim, da tam, kjer smo jeseni kulturo v dobrem razvoju spravili v zimo, dali spat, se lahko spomladi tudi zbudi.

Vprašanja

Rž posejana julija v deteljo?

Pred brananjem lahko rž poseješ. Princip pri tem je: imamo travno deteljno mešanico. Ko jo drugič pokosimo, posejemo noter rž in obenem branamo in gremo tudi s predsetvenikom (globinski rahljač) skozi. On pravi, da se detelja ne uniči vsa, ona ostane, vendar razredčena. Ta rž močno raste, detelja pa ostane kot podsevek. Pripomba je seveda na mestu. Primer, ki se ga imenoval, sem videl v vinogradniškem področju južnega Wurttenberga. Če pa živimo v področju, kjer je bolj hladno in kjer je več padavin, kot jih je tam, se mi zdi, da je vsekakor priporočljivo: jaz bi tisto deteljino obrnil, samo oluščil, plitko obrnil, da zopet ne požene. Oni so julija sejali perzijsko in aleksandrijsko deteljo (enoletnico). Pripomba. med rastlinami lahko pride do konkurence (npr. če je bila posejana lucerna, črna detelja, tj. trajnice). Odgovor: poskušamo najti optimalno rešitev glede na situacijo, ki jo imamo.

Na koncu bi vam rad predstavil še model, ki se mi zdi zanimiv. Tega modela ne bom predstavil zato, da ga nujno posnemate, temveč zaradi tega, ker se iz njega lahko nekaj naučimo. V severni Nemčiji, v klimi, ki je popolnoma drugačna, poznam biološko kmetijo, ki nosi ime Stute. Gospod J.Stuta dela tole: poseje pšenico ali rž v pasu širine 40 cm in vmes naredi 40 cm širok pas zelenega gnojenja. Če je za njivo to potrebno, potem bo tisti pas 40 cm, kjer ima namen posejati zeleno gnojenje, še enkrat okopal čisto glede na to, ali se mu zdi, da njiva to potrebuje. Na vsak način ima razen pšenice tudi pas, ki ga ma za regeneracijo. In v ta pas poseje travo, detelje različnih vrst. Posledica tega je, da so njegovi pridelki žit zelo visoki, da lahko seje žito za žitom. Takrat, ko producira pšenico npr. producira med pšenico zeleno gnojenje. In ker ne le producira, temveč tudi reproducira, regenerira, ima vedno v tistem pasu 40 cm med pšenico take rastline, ki delajo globoke korenine in sistem funkcionira. Ima visoke pridelke in mislim, da je razlog v tem, da on svoje vloge ne vidi samo v produciranju, temveč da misli tudi na regeneracijo svoje njive. Ne vem, ali je tako enostavno posnemati ta njegov model. On svoje njive tudi namaka. Ne vem, ali je to model, ki bi ga lahko pri vas posnemali. Vprašanje: In kako to pokosi? Ima torej zeleno gnojenje, ki na zraste visoko (nizke trave in detelje), nima nobenih živali. Ko on pospravi svoje žito, pusti strnišče visoko 50 cm. Vsa organska substanca ostane na njivi in jo skrbno vdela v tla. Novo pšenico spet zgodaj poseje. Ali svoja žita še okopava, je seveda vedno odvisno od vremena in od tega, ali se pojavljajo problemi. Vem, da je bilo enkrat leto zelo deževno in da je s traktorjem peljal preko svoje pšenice in je s kolesi to zeleno gnojenje zbil, povozil zaradi tega, ker je zraslo previsoko in ker so bili vmes tudi pleveli. Razdaljo naredi tako, da to s traktorjem lahko povozi. To je njegov sistem pridelovanja. To niso mere, ki povsod prinašajo pozitivne rezultate, uspeh. Organski način razmišljanja karakterizira končni cilj. Če poskušamo misliti, čutiti in hoteti  v soglasju z naravnimi procesi, potem bo uspeh, srednjeročno gledano možen. Na stvar moramo gledati kot na skupni razvoj nas samih in naših tal. Ta primer Stute s pasom kulturnih rastlin in pasom za regeneracijo se mi je zdel zelo zanimiv, tudi razveseljiv, saj ta stvar v principu izgleda zelo enostavno. Pred 20 – timi  leti sem poznal gospo Gertrud Frank, ki je v Nemčiji razvila mešano kulturo. Karakteristika mešane kulture je v principu ta, da si v pasovih po 50 cm sledijo vedno nove kulture, nove rastline. Vmes, spet v širini 50 cm, pa se najde zeleno gnojenje ali pas, ki ga lahko zastira. Na ta način je bilo to nekako produkcija in reprodukcija obenem in mislim, da je to krasna stvar (s stroji je to težko realizirati – vendar v vrtu 1000, 2000 m2 ni to noben problem).

Predstavil sem vam nekaj modelov organskih sistemov, ki funkcionirajo. Danes opoldne sem začel s problemom težkih tal. Naučiti se moramo  živeti s temi problemi, jih oblikovati. Pri tem lahko mislimo samo v organskih pravilih. Če bi imeli patentni recept, potem se tu sploh ne bi zbirali. Dovolj bi bilo, da bi bil ta recept pač napisan v neko knjigo. To knjigo bi drago prodajal in vi bi imeli s to knjigo vedno uspeh in nikoli se ne bi videli.

Vprašanja

Imam peščeno zemljo. Ali prav tako zelenjavo na grebene sadim?

Prav tako. Poskušaj skrbeti za dobro rast ob sušnih obdobjih, da spodbujaš vegetativno rast tako, da so ti nasipi dobro poraščeni. To pomeni: imamo krasen primer iz Kilimandžara. Čisto drugačna klima. Domačini tam pravijo – plevel mora narediti dobro seme, potem ne potrebujmo nobenega zelenega gnojenja. Ko spravijo svojo koruzo in veliko drugih rastlin je tam, in če okopavajo, potem so tla krasno grudičasta, in tudi kultura, ki jo zasejejo za tem, bo dobro uspevala. Če nimamo dovolj plevelov, moramo delati z zelenim gnojenjem za živino, s podsevki. Ne živimo od rasti, ki je tako ali tako prisotna, temveč živimo od tistega, kar nastaja in prehaja v toku leta v toku življenja. Ali poznate najpomembnejšo mero za gnojenje: to je dobra kultura pred vašo kulturo. Tam, kjer je veliko raslo, lahko tudi več mre in tam, kjer je v jeseni več umrlo, lahko spomladi več zraste.

Imam vinograd, zelo težka tla in voda ne odteka.

Obstaja sistem sajenja rastlin, pri katerem se naredijo večje jame za sajenje, rastlino se posadi na majhen greben, v tej luknji. Uporabiš seveda dobro zemljo iz njive ali kompost, ob stran tega grebena pa se da kamenje in če potem vse skupaj zasuješ z dobro zemljo, bo rastlina naredila svoje korenine v greben, ki smo ji ga ponudili, voda pa odteče ob strani, kjer je kamenje. Torej: princip bi bil, narediti večje jame za sajenje, zasuti delno z grobim materialom, s kamenjem tako, da voda lahko odteče. To se imenuje točkasta drenaža, ki bi na njivi izgledala tako, da na določenem mestu (lahko je zelo ozko ali majhno) naredimo luknjo, ki jo zapolnimo s kamenjem in vejami, voda iz strani z njive bo odtekala v to luknjo. Ker smo poskrbeli za to, da so v luknji grobe kapilare, je pritisk vode velik. Če imamo vodo na 80 cm globine z velikim pritiskom, potem tudi dobro odteka. Torej: točkasta drenaža je včasih prava možnost, da potem v zgornjem sloju plodne zemlje na njivi ustvarimo boljše pogoje. Vprašanje in odg.: Ja, dobro, tu in tam luknja, ki jo tako zapolniš. Na dnu imaš grobi material: kamenje, veje, listje, nato zemljo, ki jo lahko normalno obdeluješ. Taka drenaža funkcionira dvajset let (ves breg je lapornat). Treba je poskušati. Ne samo z zelenim gnojenjem in gnojem, pač pa tudi z rastlinami, ki napravijo globoke korenine. Jaz živim sedaj v Baden Wurtenbergu in svoje čase so tam rigolali, ar pomeni, da so zemljo zelo globoko prekopali. To je bilo težko delo, toda delali so tako. To je bil del sistema. Nekaj takega se mogoče danes lahko dela tudi mehanično. prej je bil temelj vsakega vinogradništva gnoj in rigolanje. V takih vinogradih niso izruvali vsega plevela. Motika, s katero so okopavali vinograd, je imela dva ali tri roglje; imenovali so jo kraška motika in s to motiko so lahko rahljali tla v vinogradu 15 do 18 cm globoko zaradi tega, ker je imela samo dva ali tri roglje. S široko motiko to ne bi bilo mogoče in zaradi tega so na površju čisto mirno pustili plevel. Tla so malo globlje rahljali. Pri normalni mehanizaciji v današnjem času nimamo veliko priključkov, ki bi tako dobro delali. Seveda obstojajo tudi predsetveniki, globinski rahljači, ki sežejo zelo globoko, ampak traktor mora biti zelo močan, da jih lahko vleče. Tak globinski rahljač je poseben priključek. nekdo je delal s takim rahljačem, da bi izboljšal svojo lucerno. Vedel je, da so tla zelo zbita. Vzel je torej traktor s 120 KS in je prerahljal to lucerno. Toda zemlja na njivi je bila vlažna. Vse kapilare je uničil in rekel bi, da ni nič hujšega, kot če so kapilare zaprte. Na težkih tleh je treba vedno paziti, da tisti sloj, ki je obrezan, ni potem zapackan ampak odprt. Zapiranje kapilar je za lončarje, ne pa pri obdelav tal. Verjamem, da obstajajo tudi dobri globoki rahljači. Ampak vsi ti priključki potrebujejo močne vlečne stroje. Vprašljivo se mi zdi, ali je efekt vedno tudi dober. Enkrat je moj znanec naredil nekaj takega. Poslušal je predavanje znanega profesorja, kako zelo potrebno je tla globoko rahljati, kako pomembno je sejati zeleno gnojenje in v zelenem gnojenju mora biti vse mogoče: od trave, detelj in zelišč. Moj znanec se je tega lotil. Zelo globoko je zrahljal svojo zemljo, njegov traktor je izgledal kot prava lokomotiva z mnogo konjskimi močmi. Veliko denarja je porabil za seme za fantastično zeleno gnojenje. To je zraslo tako visoko; potem pa je hotel to pokrmiti kravam. S svojim traktorjem je zapeljal na njivo. Z njive pa ni mogel speljati, ker so bila tla preveč rahla. To, kar je na njivi uničil, je bilo bolj grozno, kot je bilo vseh pozitivnih efektov. Tla so bila potem zelo zbita zaradi tega, ker so bila prej preveč rahla. Nikjer ne piše, da z veliko merami in dela veliko dobrega naredimo. Včasih je bolje, da spodbujamo tisto, kar rastline in njiva sami naredita, kot da vozimo s traktorjem 120 KS in poskušamo njivi nekaj vsiliti. S silo ne gre nič. Zimi ima drugačne izkušnje. Pravi, da obstajajo njive, ki so zgoraj čisto normalne, 25 do 35 cm so normalne, potem pa pride plast zbite zemlje in nobena lucerna ni v stanju tega zrahljati. V takem primeru se tej njivi ali odrečem ali pa: hotel je posaditi vinsko trto. Pred tem je posejal mešanico trave in lucerne in potem je vzel globinski rahljač z eno samo konico. Za to ni rabil traktorja s 120 KS temveč z 80 KS. Potem je počakal pozno pomlad, ko ni bilo mokro. S tem globinskim rahljačem z eno konico je vozil po njivi sem in tja. Prav hitro je končal svoje delo. Z rahljačem je vozil po lucerni in v začetku aprila je potem sadil trto v tiste ozke jarke od rahljanja. Vsa trta se je prijela. Če ne bi globinsko rahljal, ne bi nič raslo. Primerjava ni sto procentna. Razlika je, ali z enim samim rahljačem, oz. enim samim rogljem rahljam v določenem razmaku in lucerna to pozimi obraste in še dodatno zrahlja. To je lahko zelo pomembno za tisto mesto in je nekaj drugega kot moj primer, ko je nekdo po žitu hotel doseči perfektno stanje in je enostavno s svojim delom pretiraval in še isto leto potem hotel pridelati krmo za živali. Svoja tla je zelo fino zrahljal in to je bilo enostavno pretirano potem, ko je bilo vlažno. On je svoja tla tudi preveč zrahljal. Če imamo stisnjena tla, je lahko zelo dobro, da spodaj rahljamo, toda tla morajo biti suha. In to, kar smo zrahljali, se potem spremeni v grudice. Princip mora biti: torej vsaka obdelava tal mora biti temelj za boljšo grudičavost in če vemo – po moji lucerni imam še eno zimo pred seboj do trenutka, ko želim svojo trto posaditi, potem se bodo tla še zelo dobro razvila in zaradi tega moramo vedno razmišljati o tem, katere možnosti imamo in potem bomo našli pravo pot. Zimi je zgoraj omenjeno povedal samo zato, ker je razumel, da po predavateljevi pripovedi globinski rahljač sploh ni dober. G.H. pravi: vsaka prisila, ki ni v harmoniji s tistim, kar narava hoče, ni v redu. Človek potrebuje nekaj fantazije, da lahko sledi zakonitostim v tleh in zakonitostim kolobarja. S to fantazijo lahko potem delamo tako, da so tla zadovoljna in da se tudi naprej razvijajo.

Vprašanjea

Kakšne so reproduktivne sposobnosti tal pri strojni obdelavi ali pri obdelavi z živino. Kater so boljše?

Ta spor je star in se je začel že pred 50 – timi leti. Vprašanje je bilo, ali potrebujemo konja pri poljedelstvu ali ne. Če konjskega gnoja nimamo več, je to pravzaprav osiromašenje gnojenja. S konjem na njivi lahko marsikaj naredimo. Predvsem gremo s konjem lahko mnogo prej na njivo kot s traktorjem. Ta spor so potem rešili tako, da so pač rekli: danes je možno dela zelo hitro opraviti s traktorjem. V nekaj urah lahko naredimo s traktorjem to, za kar potrebujemo s konjem nekaj dni. V področjih kjer svoje čase ni bilo zelenega gnojenja, ga zato lahko danes imamo. In več mojih prijateljev je zgradilo njihove kmetije s principom tople brazde.

Če na težkih tleh poleti lahko tla obdelamo s prilagojeno brazdo, ki odgovarja tisti njivi in zeleno gojenje zasejemo tako skrbno kot sicer glavno kulturo, potem je tisto, kar smo zrahljali, bolj grudičasto, kot če bi imeli zimsko brazdo (praho). Ravno na težkih tleh je zaradi tega ta topla brazda zelo priljubljena, saj zimska brazda ni tako dobra in ni tako sigurna. Mnogi prijatelji so s poletno brazdo pridobili leto za letom po 1 cm na globini svoje zemlje. To pa je treba točno opazovati in jeseni potem zemlje ne obdelajo več tako globoko, mogoče 18 do 20 cm, odvisno od toplote in padavin. Če jeseni delamo bolj globoko, se potem spomladi zgodi, daje zemlja grudičasta mogoče 10 cm globoko in med temi desetimi zgornjimi cm in tisto globino, do katere smo jeseni obdelovali, je zemlja bolj zbita. Mi to stvar formuliramo tako: s toplo brazdo smeš bolj globoko orati, jeseni pa uporabi samo tisto zemljo, ki tako ali tako gre v grudice, ne orji globlje.

Vprašanja

V zvezi s podorom površine z zelenim gnojenjem

Po možnosti zelo plitvo, pred tem pokošeno in površinsko pomešano in zeleno gnojenje podorati, ko je ovenelo. Če zeleno gnojenje še čisto sveže podorjemo, ga težka tla ne bodo mogla predelati, ker premalo dihajo in zeleno gnojenje v tleh gnije. Posledica tega je zelo slaba rast in pojav osata in tla se slabo razvijajo. Zaradi tega je bolje, da zeleno gnojenje na njivi oveni (pokositi ga in nekaj dni sušiti). Če jeseni zelo globoko orjemo, potem se spomladi lahko pojavi tale problem: v zemlji imamo sloj, ki ostane vlažen in hladen.Zemlja od zgoraj gledano izgleda dobro, toda v principu imamo opravit s tlemi, ki so le v zelo plitvem sloju dobra. Če potem naredimo presek tal v aprilu ali maju, lahko opazimo, da imamo v tleh nek sloj, ki je kot izgubljen. Jeseni smo zemljo obdelali, v tleh pa najdemo 2 cm mogoče tudi 8 cm, ki nekako nočejo biti grudičasta. In pogosto se to interpretira tako, da so tla zbita, da jih je treba rahljati, vse skupaj pa je v mojih očeh velik nesporazum. To je najbolj zbito, kar smo prej obdelali. Gremo na njivo in izkopljemo zemljo tako, da naredimo presek, da vidimo, kaj se dogaja. Če smo ugotovili, da je dva do osem cm čisto mrtev sloj, tistega leta ne moremo nič več narediti. Enkrat sem doživel zelo ekstremen primer. Eden od mojih znancev je imel veliko njivo z rdečo peso. Tla so bila spomladi bolj taka, potem pa so se naenkrat vedno znova zapacala. Rdeča pesa je sicer vzklila, ampak ni dobro rasla. Kadar je dežavalo, so se tla zapacala in naredila močno nepropustno skorjo. Moj prijatelj je enostavno vzel valjar in je to zapacano površino razbil. Okopaval je, toda rdeča pesa ni dobro rasla. Jaz sem imel s seboj nož, ki je vedno top. Z njim sem skopal zemljo in našel strune v tleh. Skopal je še globlje in našel sloj v tleh, ki je bil sivo zelene barve. Kmet je jeseni podoral zeleno gnojenje in gnoj in pozimi se to zeleno gnojenje ni moglo razgraditi, začelo je gniti in na teh mestih so tla postala sivo zelena, gnoj je smrdel. Tako sem brez nadaljnega mnenja, da je bil razlog problemov v vrhnjem sloju zares v srednjem sloju. Tam, kjer je prišlo do gnitja v tleh, je bila struktura tal uničena, voda ni mogla pronicati. Zgoraj so se tla zapacala in vedeti moramo, da strune najdemo najprej v tistih tleh, ki ne dihajo, ki niso dobro prezračena. Najdemo jih pogosto v tisti njivi, kjer smo preorali ledino in zemlja še ni grudičasta. Strune najdemo pogosto tudi tam, kjer smo potrosili po njivi nekompostiran gnoj. Zdi se mi potrebno večkrat narediti presek tal, zato imam vedno pri sebi nož. To je za zgornji sloj dovolj. Pomembno se mi zdi, da človek ugotovi, kaj se v zemlji dogaja. Mnogo bolj pametno bi bilo zeleno gnojenje in ne svež gnoj plitko primešati zemlji. Potem bi bila tla prav gotovo bolj zdrava. Važno je, da tudi prepoznamo napake, ki smo jih naredili. Živimo z zavestjo, da so rastline, kot se nam nad zemljo kažejo, pač izraz procesov pod zemljo, potem je naša naloga, da procese, ki so v tleh, tako dobro kot je le mogoče, spoznamo in se jih naučimo tudi opisati. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da se brez vsakega spoštovanja mučimo s simptomi. Nihče pa nam ne preprečuje, da razvijemo v sebi sposobnost razumeti, kaj se dogaja.

Še en primer iz sadjarstva. Moj prijatelj je imel vedno znova krastavost na sadju. Rekel sem mu, da je mogoče razlog v gnojenju. Potem smo se dolgo pogovarjali o tem, na kar mi je rekel: Verjetno imaš prav. Najslabše je bilo takrat, takrat je vse moje drevje izgubilo tudi listje. To je bil mlad sadovnjak. Pri sajenju drevja je h koreninam dal svež gnoj. Pomeni: Ali imam na plodovih krastavost ali ne, je načelno vprašanje, ali so tla in drevje v stanju roditi zdrav plod. Stvar je taka: delovanje tistega, kar je v tleh, se pokaže preko rastline v listu. Torej: krastavost (glivična bolezen sadja) je simptom in mi se moramo naučiti prepoznati, kaj nam kaže, kje ima ta simptom svoje razloge. Po simptomih lahko povečini procesov le spoznamo, ne pa tudi razumemo.

Vprašanja

Ali prakticirajo v vinogradih globoko rahljanje tudi v pasu z zelenim gnojenjem?

Ja. Seveda je treba to pazljivo narediti. Če imamo torej tla (na skici) in v tem področju raste vinska trta, po sredi pa gremo z rahljačem, potem se bodo tla v približno taki “V” obliki zdrobil in če to naredimo takole, je čisto v redu. Enkrat pa sem videl slike, ki so bile katastrofalne. Z rahljačem so zrahljali ves prostor med eno in drugo vrsto trte in po močnem dežju so potem tista tla zdrsnila, ker je bil vinograd na pobočju. Zrahljana zemlja je tam v sredini enostavno zdrsnila navzdol. Ne pretiravati.

kaj pa poškodovanje korenin?

To, da so poškodovane, ni tako hudo, če to delamo poleti. V toplih tleh se korenine dobro regenerirajo. Strukture tal ne smemo popolnoma uničiti. Če gremo z enim rogljem za rahljanje med vrstami v vinogradu in tla zrahljamo na tak način, potem tega dela, ki je zrahljan, se iz tal lahko močneje prežemajo z življenjem, bolj oživljajo. Če pa to naredimo poleti, je to podobno kot efekt pri obrezovanju živih mej. Če živo mejo dobro obrežemo, se bo dobro regenerirala, ne smemo pa pretiravati.

Če so zbita tla v vinogradu, zdaj kako leto, dve nazaj so začeli rahljati po celi površini od trte do trte, tj. 20-30 cm traktorskim rahljačem. Ali je boljše na ta način ali pa samo z enim rogljem, ki globlje rahlja?

Težko je oceniti nekaj, česar človek ne pozna dobro.

Tam se zdaj vsa dela opravljajo s traktorjem, od obdelave tal do škropljenja…

To je zelo podobno, kot če primerjaš športnika in nešportnika. Eden bo tekel 100 m in bi prišel ravno v pravo svežino, drugi pa bo potreboval 5 min počitka, da pride k sebi. Tudi pri tleh je podobno. Poznam tla, po katerih se desetkrat na leto pelje s traktorjem sem in tja in tla se odlično počutijo in so zdrava. Po čemer se moramo vprašati je, ali tla potrebujejo mogoče še kakšno drugačno gnojenje. Kar vedno znova podcenjujemo je vprašanje žvepla. To je veliko poglavje zase. Danes se o vprašanju žvepla ne moremo dolgo pogovarjati. V Srednji Evropi pa mogoče že 60, 70 let niso gnojili direktno z žveplom in danes imamo področja, kjer žvepla primanjkuje. Imamo ljudi, ki danes mogoče gnojijo z gipsom, ker so dandanes v vseh elektrarnah ti. žveplovi filtri. Gips je kalcijev sulfat. Pred nekaj dnevi sem imel v rokah knjigo, ki je stara 50 let. V tistem času so z gnojenjem z gipsom pripravili tla do tega, da so postala grudičasta. Nesposobnost tal, da postanejo grudičasta, ni problem sam za sebe, temveč moramo poskušati razumeti, zakaj imajo tla to težavo, da tega ne zmorejo. Imam material iz prejšnjega stoletja, v katerem je nek profesor svetoval: z gnojem potrosimo vedno nekaj gipsa in v svojih izjavah trdi, da so bili pridelki visoki in da ni bilo nobenih težav z boleznijo. Zame je alarmantno znamenje, kako se širi v Evropi trtna uš (filoksera), kljub temu, da se dela z amerikanskimi trtami in mislim, da je razlog za to pomanjkanje žvepla. V Darmstadtu v institutu za bio-din raziskovanje obstaja projekt, v katerem raziskujejo, ali se na naših kmetijah, ki delajo B-D, tudi pojavlja pomanjkanje žvepla. Imamo razloge, da temu verjamemo, da je tako. Vedeti moramo, da so ljudje svoje čase veliko gnojili z gipsom, preden se je industrializacija v Evropi tako razširila. Od leta 1880 naprej približno so na mnogih področjih gnojili z gipsom in je bilo to čisto nekaj normalnega. Iz Baden Wurttenberga poznam kamnolome, stare približno 200 let, ki so bili ravno zaradi tega odprti. Z gipsom so trosili obenem kalcij in žveplo, ki je delovalo kot gnojilo; to ravno v vinogradništvu. S tem so nehali šele takrat, ko je žveplo prihajalo iz atmosfere (ozračja). V določenih področjih imamo v Nemčiji pomanjkanje žvepla. To pomanjkanje pa se pogosto kaže posredno. Naenkrat se pri ogrščici pojavlja bel cvet, če pa pognojimo z malo žvepla, nitrata ni. Menim, da je dovolj razloga za to, da mislimo, da lahko totalno očiščenje žvepla v moderni industriji prinese v bistvu nekaj negativnega za kmetijstvo.

Žveplo je masovno hranilo, ne pa hranilo v sledeh, ki deluje v majhnih količinah. Naša znanost desetletja dolgo žvepla ni imela v svoji zavesti, niso mislili nanj. Rad bi vam povedal zelo vesel primer. Imamo zelo znano knjigo, ki jo je napisal g. Bergmann v Nemčiji. Naslov: Motnje pri prehranjevanju kulturnih rastlin. Še pred desetimi leti je imel tabelo o makrohranilih in napakah pri prehranjevanju – dušik, fosfor, kalij in kalcij. Imel je velike tabele o napakah pri mikrohranilih, mangan, molibden, baker, cink in niti v eni niti v drugi skupini ni bilo navedeno žveplo. Sploh ga ni imenoval. Toda v novi izdaji te Bergmannove knjige on zelo skrbno opozarja na to, da je vedno več lokacij, kjer vlada pomanjkanje žvepla, kar se kaže v pomanjkanju beljakovin v plodovih, ker imamo nekaj aminokislin, ki vsebujejo žveplo. Če rastlina ne more tvoriti teh aminokislin, izgleda rastlina svetlo zelena, tako kot da bi ji manjkalo dušika. Če raziskujemo razmerje med dušikom in žveplom, lahko ugotovimo, ali je dovolj esencialnih aminokislin z žveplom ali ne. Pri tistih kmetijah, ki nimajo živine, ki delajo konvencionalno, ki dosegajo visoke pridelke zaradi velike porabe dušičnih in kalijevih gnojil, je dokazano, da je zelo pogosto pomanjkanje žvepla prisotno. Ali je to za kmetije, ki delajo B-D, danes pomembno ali ne, ne vem, ne verjamem. Dejstvo enostavno je, da je človeška civilizacija sto let dolgo emitirala v ozračje zelo veliko žvepla. Žveplo je bilo pozabljena snov, ki jo rastline rabijo za prehrano in obstajajo razlogi za misel, da bo pomanjkanje žvepla čez nekaj let tema tudi za nas. Tudi Thomas Jeferson je zelo priporočal gnojenje z gipsom. On ni bil samo prezident ZDA, temveč je bil tudi prirodoslovec. Uvedel je strelovod in je bil po mojem mnenju zel dober, jasen mislec. Tudi človek današnjega časa na splošno mora biti dober mislec. Če smo dobri misleci, potem bomo že vse raziskali.

Vprašanja

Srednje težka tla, njiva ni bila obdelana, bila je zapuščena. En teden pred oranjem sem škropila s preparatom po Mariji Thun,  plevel sem oplela, potem se je oralo precej globoko 25 cm, 3 krat sem škropila s preparatom po Mariji Thun. in sejala piro, ki ne izgleda dobro. Kaj lahko rešim?

Če so bila tla dobro oživljena in je izmenjava zraka do globine 25 cm mogoča tudi zdaj v naprej, potem bo mogoče čisto v redu. Zdaj se ne da nič več narediti. Tla naj bi sama dosegla to grudičavost. To, da si škropila s preparatom po M.Th., je bilo zelo dobro. Pira bo zdaj dobro prepredla tla s svojimi koreninami in naslednje leto boš pogledala, če bo ta pira dobro rasla, pa tudi če ne bo tako dobro rasla, boš ta tla globoko rahljala ali valjala, da zdrobiš tisti trdi sloj. Če bodo tla lena, bi mogoče poškropila z dobro preparirano gnojnico. Njiva meri pol ha. Če bi imela gnojno jamo ali kaj drugega v tej smeri, bi bilo dobro namočiti koprive in dati vanjo vse kompostne preparate, nekaj pesti komposta in kamene moke. Vse to do pomladi nekajkrat premešati. S tem lahko potem marsikaj naredimo. Zdaj še lahko nakosiš koprive in jih posušiš. Iz njih spomladi kuhaš čaje in nato škropiš. To zelo spodbuja ras rastlin. Gnojnica se redči. Spomladi bi lahko še enkrat njivo poškropila skupaj s preparatom po M.T. .

Travo na taki površini je najbolje pokositi, jo pustiti nekaj dni, da ovene, potem je šele plitvo premešamo z zgornjim slojem zemlje in jo šele nato podorati.

V vinogradu se pojavlja uš samo na trti, ki raste na peščenih tleh

Problem s to ušjo se zmanjša, če z dodajanjem gnoja ali ilovice na taka peščena tla dosežemo boljši spoj prsti.

Kako nastane dober humus?

Dober humus nastane z gnojem dobro negovanih živali, dobro nego gnoja, dobro nego komposta. Na ta način tlem vrnemo nekaj, kar je zelo dobro. Če to, kar na določenih tleh raste, enostavno samo vdelamo v tla, se na izboljša veliko v tleh.

S svojimi prispevki vam prav gotovo nisem mogel dati nobenega splošno veljavnega odgovora na posamezna vprašanja, ki zadevajo vaše kmetovanje. Zagotovo pa boste lahko kljub temu kaj koristnega odnesli s seboj. Nekateri aspekti bodo že pasali v vašo predstavo o vaši kmetiji. Samo vi poznate potrebe njenega organizma.

Živimo v dobi ozaveščanja duše. Storil sem vse kar sem mogel, da bi vas podprl pri tem, da greste svojo pot. Dandanes je naša naloga, da ravnamo v skladu z lastnim razumevanjem. Nihče drug ne more prevzeti naše odgovornosti. Zato moramo razvijati tisti nazor, ki pogojuje, da bomo to zmogli. To dolgujemo duhovnemu svetu.