Čaščenje goveda je znano že iz časov pred razvojem velikih kultur človeštva. Tako na primer pri prastarih narodih Mongolije, pri Massajih in Herrerih v Afriki in še kje. Zdi se, da je šele s prežvekovalci postala naselitev marsikatere pokrajine sploh mogoča. Prve zgodovinske podatke o tem, kaj so prve kulture z govedom povezovale, najdemo v stari Indiji in so približno iz petega tisočletja pred Kristusovim rojstvom.

Po današnjem splošnem mnenju, je govedo materialna dobrina. V zgodovini človeštva pa je bilo temu povsem drugače. Povezava med človekom in govedom je bila predvsem kultske narave kot npr. v kultu žrtvovanja živali. Danes velja, da je govedo »koristno« in ga imamo v glavnem enostransko zaradi koristi; z njim delamo na splošno tako, da skušamo maksimirati kratkoročno korist, ki nam jo posest te živali omogoča in ga v bistvu brezobzirno izkoriščamo.

V Indiji je drugače.

Popotnik se bo tam najprej začudil, da je na cestah, v vaseh pa tudi v mestih, toliko govedi, za katera se zdi, da ne pripadajo nikomur. Sprehajajo se posamezno ali v skupinah, morda čreda govedi mirno počiva  v senci avtoceste medtem ko vozila zavirajo, vozijo okoli živali… Opazuje lahko, da na prometnem otok v milijonskem mestu ob stebru za  razsvetljavo leži bik; prežvekuje in promet ga ne moti. Ko vstane, da bi odšel, se promet ustavi. Bik, morda okrog 600 kg težka žival ima čudovite, navzgor široko odprte roge, in dlako toplih svetlo rjavih barv. Ko odide, išče krmo ob stojnicah bližnje tržnice. Pomeša se med ljudi, kot bi jim bil enak. Krave, teleta in mlada živina na tržnici že iščejo odpadke zelenjave in sadja. V ozki ulici razprostirajo trgovci svojo blago, v sredini je le kakšen meter prostora za prehod. V gneči ljudi goveda nikoli ne stopijo na razstavljeno blago, nikoli se ne dotikajo miz, vedno znova pa se dotikajo ljudi.

Vseh 185 milijonov indijskih krav – 15 % vseh krav na svetu – ima svoje lastnike. Dokler dajejo krave mleko in gnoj, dokler so voli sposobni za delo, ljudje na živali pazijo in jih hranijo. Živali, ki so zaradi starosti oslabele ali so bolne, dobijo mesto in skromno krmo v »Gholasas«, hlevih verskih ustanov. Na podeželju pospravijo umirajoče živali psi in jastrebi. Hindujec govedu ne bo nikoli prizadel bolečine ali ga udaril. Ponekod za to veljajo celo kazni zaradi pretepanja ali mučenja govedi. Še leta 1990 je veljal v kraljevini Nepal zakon, po katerem je dobil človek za zakol ali uživanje goveda 12 let zapora. Po hinduističnem nauku pade vsak, ki govedo ubije, skozi 86 popotovanj duš nazaj na najnižjo stopnjo inkarnacije. V nasprotju z mesom imajo mleko in mlečni izdelki v prehrani Indije pomembno mesto. Kislo mleko, ki se imenuje Lassi in maslo, Ghee, sodijo k vsakodnevni hrani.

V religioznem življenju Indije ima krava pomembno mesto. Boginja sreče »Lakshmi« je tako obenem tudi boginja kravjega gnoja. Pri praznovanjih v templjih polijejo statue bogov s kravjim mlekom in urinom. Sveži kravji urin (Gomutra) velja za sveto in tako tudi dobrodelno tekočino. Uporablja se v medicini, pri negi bolnikov in v poljedelstvu. Pri negi rastlin v vrtnarstvu in sadjarstvu je uporaba razredčenega kravjega urina vsakdanja praksa. Indijski bog Iindra je imel, tako saga,  več mater. Eno od teh se pogosto prikazuje v postavi krave, ki je vsepovsod prisotna. Mnoge družine v indijskih vaseh – in teh vasi je preko 500.000 – imajo kravo v svoji hiši kot simbol sreče. Mesto za hlev je urejeno tako, da senca krave pada na hišne stanovalce. Ob praznovanjih se s svečano pojedino začne šele potem, ko v hiši glavo krave okrasijo s cvetjem in kremo iz sandalovine. Ob določenih praznikih so v navadi rituali umivanja krav.

Zakaj v Indiji kravo častijo?

Hindujec Mahatma Gandhi, borec z nenasiljem, je v zvezi s tem dejal: »V zaščiti krave živi resničnost hinduizma. Za mene je krava eden najčudovitejših pojavov v razvoju človeštva. Človeka vodi preko meja njegove vrste. Krava pomeni za mene ves tisti del sveta, ki ne pripada človeku. Krava pelje človeka k temu, da prizna svojo enost in svojo enakost z vsem živim. Zakaj je prav krava izbrana za čaščenje mi je povsem jasno. V Indiji je bila prav krava vedno najboljši spremljevalec človeka. Bila je in je darovalec  bogastva. Ne daje le mleka temveč je omogočala tudi poljedelstvo. Krava je pesem sočutja; človek vidi sočutje v tem blagem bitju. Krava je mati milijonov Indijcev. Zaščita krave pomeni v Indiji zaščito vse slutene božje kreature. Prav gotovo so v tem duhu častili kravo že naši najstarejši preroki. Klic iz globin stvarništva je obvezujoč prav, ker ostaja brez besed. Da Hindujci ščitijo kravo je darilo hinduizma svetu. Hinduizem bo živel tako dolgo, kot bodo živeli Hindujci, ki ščitijo krave.«

Temelj hinduizma sta dve zapovedi: Prva zapoved je »Ahimsa«, kar pomeni dobesedno »ne prizadeni« in se izraža v nenasilju. Pomeni več kot zapoved »ne ubij«. Druga zapoved je zaščita in čaščenje goveda. Po novi definiciji iz leta 1988 so Hindujci tisti ljudje, ki se ravnajo po sveti besedi OM, ki sprejemajo svetost krave, ki verjamejo v neumrljivost duše, ki sledijo poti resnice, čistosti in svetosti in ki zaupajo vsemogočnemu Bogu.« V Indiji je s tem povezana verska in kulturna vzgoja in ustanove s  tisočletno tradicijo.

V znani indijski knjigi prava Manu iz 2. tisočletja pred Kristusom lahko preberemo: »Do mesa ne pridemo, brez da bi prizadeli živo bitje: ubijanje živih bitij pa ne vodi v nebo, zato se mesu izogibajmo«. K »Ahimsi« na splošno spada vaja odpovedovanja mesu, ribam in pogosto celo jajcem. Iz tega se je razvilo vegetarijanstvo, utemeljeno v veri. Magični tabu »Ahimsa« in magični strah pred uničenjem življenja so znni že iz predarijskih časov. Arijski narodi iz srednje Azije so približno 2.500let pred Kristusom vdrli v severno Indijo. Tam so srečali prastare kulture, ki so se v prvi poatlantski kulturni epohi v tisočletjih razvile iz delovanja svetih Tishijev. Arijci so poznali žrtvovanje goveda in konjev s ciljem, da bi tako prišli do ritualne povezave z božjim svetom.  Živali so jedli. Vodeča kasta Brahmanov se je zavzemala za nepopačen Hinduizem in približno ob začetku našega štetja se je žrtvovanje živali končalo.

Kulti z govedi v preteklosti

Risbe v votlinah Altamire in Lascauxa prikazujejo mogočne ture in številne črede govedi. Povezane so z lovom in kultnimi obredi. Rituali kot slavnostne ceremonije pri lovu na bika so bili zelo razširjeni. V žrtvovanju, petju, plesih in žrtvenih obedih so klicali ljudje duha teh živali, da bi ga sprejeli vase. Tako ob koncu atlantske kulturne epohe.

Lahko verjamemo, da se je prvi kult z govedom začel v stari Indiji, v spremenjenih oblikah pa ga lahko zasledujemo prav do danes.  Stari Perzijci so videli v kravi mater zemljo, v biku pa duha plodnosti. Tudi v Mezopotamiji so goveda, predvsem živali z belo dlako, gojili kot živali za žrtvovanje. Sumerci so častili bika, boga »Enlil« in njegovo ženo »Ninlil«, boginjo Lune v postavi krave. V rogovih boginje Lune so videli Lunin krajec in njegove magične moči. Uspeh žetve so dolgo pripisovali magičnim močem kravjih in volovskih rogov. V kraljestvu Hetitov je bil bik najvišji bog, vladar nad dežjem, bliskom in gromom. Feničani so imeli boga bika z imenom Baal, potomca boginje krave Astarte. Skupaj sta vladala s celim stvarništvom. Na Kreti je doživel v sagi o Minotauru kult čaščenja bika v Evropi svoj višek. V času grške kulture so se ljudje nato posvečali drugim kultskim obredom. Središče dogajanja je postal človek. V času rimskega carstva se je močno razširil Mitrov kult kot pot šolanja in posvetitve z Mitrovim bikom. Kult je prišel iz bližnjega vzhoda. Rimske legije so Mitrov kult z bikom negovale od Evfrata in Tigrisa do obale Atlantika, Portugalske, v severni Afriki in srednji Evropi tja do Limesa pa tudi v južni Angliji. Ko se je rimsko carstvo sesulo, se je tudi ta kult izgubil. Zadnje degenerirane ostanke tega kulta najdemo v današnjih bikoborbah.

Govedo pri Rudolfu Steinerju

Rudolf Steiner je o govedu govoril večkrat, in sicer v zvezi z različnimi stopnjami razvoja človeštva. V prednji Aziji so bila misterijska mesta posvečena duhovnim bitjem, ki so jih označevali kot duhove bika. Astralno predstavlja postava duha bika  bistven čas v razvoju organov za prehranjevanje in prebavo. Ti so odločilno pomembni za oblikovanje volje. Visoka duhovna bitja, ki delujejo iz sfere Sonca v sfero Zemlje in se posvečenim razodevajo kot duhovi bika, so duhovna bitja volje.

Kulti bika so bili obenem poti duhovnega šolanja in posvetitve v vsebine misterijev. Iz misterijskih mest so se širili impulzi, iz katerih so se razvile kulture. Čaščenje bika se je razvilo kot zemeljsko zrcalo v zvezi z videnjem visokih duhovnih bitij, v Egiptu v čaščenja Apis – bika, v prednji Aziji pa v Mitrov kult.

In še drug aspekt: Goveda so bitja s povdarjeno presnovo. Vase jemljejo s krmo snovi zemlje in v te, sile zemlje, vgradijo lastno duhovno substanco. Ta, duhovna substanca, je bistvo pretvorbe. Da bi lahko postala dejavna, potrebuje fizične moči. Iz kravjeka ali mrtvega telesa krave, se oblikuje v povezavi s snovmi zemlje blagodar življenja. Krava prinaša iz duhovnega sveta v zemljo vedno nove sile obnavljanja, prežete z možnostjo JAZA. Gnoj goveda, kravjek je za razvoj Zemlje enkratno pomembno dejanje.

Ker se tam, kjer se srečujejo različna kraljestva narave,  razodevajo elementarna bitja, pomeni spoštovanja in hvaležnosti polno intenzivno sožitje človeka in goveda v Indiji trajen, že tisočletja trajajoč akt, ki omogoča Zemlji nastajanje določenih elementarnih bitij.

V zvezi z duševnim življenjem krav pravi Rudolf Steiner v Faustovih predavanjih : «Če gleda jasnovidec gleda kravo kako prebavlja, so v njeni notranjosti vidni procesi, ki se pri tem odigravajo. Ko krava krmo sprejme v želodec in jo transportira iz želodca v ostale dele telesa, gleda na to z notranjim zadovojstvom. Med njenim astralnim in njenim eterskim telesom je tesna povezava. Pri prebavljanju vidi krava ves svet!…«.

V zvezi s čaščenjem krav v Indiji je R.Steiner rekel:« Stvari, ki so se v duhovnih kulturah vztrajno ohranile, tako kot čaščenje krav v Indiji. lahko človek razume le takrat, če zares ve, katere neverjetne skrivnosti živijo v kravi, živali z najpopolnejšo prebavo in da  v kravi v bistvu častimo visoko astralnost, ki je postala zemeljska.«.

Nova doba

September 2000. Tečaj za izdelavo biološko-dinamičnih pripravkov na posestvu Rengoldshausen. Skupina mladih ljudi okrog delovne mize. Na mizi so posode z vlažnimi cvetovi kamilic in vedro,  do roba polno s črevesjem. Trenutek odpora, razmišljanja, plahosti. Se bom dela lotil? Malo pozneje kravje glave in vedro zmletega hrastovega lubja. Trenutki obotavljanja, razmišljanja, boječnosti se očitno podaljšajo. »Žrtvovanje« z organi mrtvih živali je nenavadno, tuje.

Živali so zaklane in organi, potrebni za izdelovanje preparatov pripravljeni. Ovojnice, organi krave, ki jih bomo napolnili z rastlinskimi drogami. Človek jih bo nato zakopal v zemljo. Pri izdelavi, zorenju preparata bodo tako delovala vsa štirikraljestva narave: človek, žival, rastlina in mineralni svet. In kozmos. Tako prihaja prastari princip plodnosti zemlje s pomočjo krave v svojo najvišjo razvojno stopnjo. Namreč tam, kjer se krava »žrtvuje« (toda ne zakolje zaradi tega), da bi biološko-dinamični pripravki kot duhovno gnojenje Zemlji lahko pomagali naprej, jo oživljali, jo delali plodno.

Dolga pot. Pot skozi tisočletja. Cilj pa je danes jasno pred očmi.

V današnjem času na splošno goveda niso prisotna v človekovi zavesti. Popačene vijoličaste krave in živalim neustrezna reja človeku nista  v čast pa tudi dostojanstvu živali ne ustrezajo. Primeri iz preteklosti in primer današnje Indije pa kažejo, da ima govedo kot partner človeka v kulturi na Zemlji svoje mesto. Sklepanja veljavnih pogodb svoje čase med kralji ali mogočneži brez žrtvovanja goveda ni bilo mogoče niti misliti. Danes, pri sedanji stopnji zavesti človeka je napočil čas za novo partnerstvo s temi živalmi. Misli, izkušnje in praksa biološko-dinamičnega gospodarjenja so pri tem vodnik za bodočnost.

Srečne krave nastajajo v reklamah. Z resničnostjo imajo malo opraviti. V smernicah za kvaliteto DEMETER je  partnerstvo človeka in živali opisano takole: » Žival, kot bitje z dušo, je še posebej kot domača žival odvisna od nas in naše skrbi zanjo. Vodilo našega vsakodnevnega dela z živalmi naj bo, da ji  posvečamo potrebno skrb in ji nudimo specifične možnosti za njen razvoj. Fizična in psihična neravnotežja skušajmo pravočasno prepoznati in jih v skrbi za žival izravnati. Trajna, budna oskrba živali je pogoj za to. Res se moramo truditi, da v danih razmerah poskrbimo za optimalne življenjske pogoje živali.«

                                                         »Lebendige Erde«, december 2000

Ali obstaja, biološko-dinamična vzreja govejih plemenskih živali?

Že deset let se redno dvakrat letno v Švici srečujejo govedorejci, ki delajo po biološko-dinamični metodi. Od vsega začetka je bil cilj teh strokovnih srečanj, izdelati temelje za biološko-dinamično govedorejo in vzrejo govejih plemenskih živali. Udeleženci se na eni strani ukvarjajo s študijem osnov vzreje kot ga je razumeti iz 8. predavanja Dr. R.Steinerja v Poljedelskem tečaju in iz predavanja Dr. R.S. z naslovom Duša človeka in duša živali. Razen tega negujejo na srečanjih izmenjavo, tako izkušenj kot živali.

Dosedanji rezultati

8. predavanje Poljedelskega tečaja se lahko razume kot smernice za biološko-dinamično vzrejo plemenskih živali, četudi se tam obravnava skoraj izključno  krma. Večkrat je govora tudi o dedovanju lastnosti, ki jih žival z vzrejo in krmo pridobi. Posebno pozornost pri vzreji plemenskih živali bi morali res posvečati odnosu rejca do živali, krmi ter optimiranju hlevskih pogojev živali. Le tako živali dobre lastnosti lahko razvijejo in tudi naprej dedujejo. To stališče je najprej v nasprotju z danes običajno teorijo in metodo reje, ki se v glavnem ravna po kombinaciji in selekciji obstoječih živali s predstavo o nespremenljivosti dednih faktorjev. Dokler se gleda na gene kot čvrste, le zaradi slučajnih mutacij ali zaradi genske tehnike spremenljive delce v organizmu, ki določajo lastnosti živih bitij, se mora vzreja plemenskih živali omejevati na kombinacijo in selekcijo. Novejša dela iz področja raziskovanja genov pa kažejo, da se geni spremenijo tudi v času življenja nekega organizma in sicer s tem, kar si je živo bitje kot lastnost pridobilo. Tako prihaja k starim vidikom vzreje plemenskih govejih živali nov vidik: če so pogoji reje za govedo optimalni (bitju goveda ustrezni) in so dalj časa enaki, bistveno prispevajo k uspehu plemenske govedoreje in k stabilnosti dednih lastnosti. Tudi v konvencionalni plemenski vzreji je tako, četudi se o tem malo govori. Vzrejo plemenskih živali, ki vse to upošteva, smo imenovali plemenska vzreja s pomočjo pogojev. Pri tem je potrebno paziti na  sledeče:

– Tudi pri plemenski vzreji s pomočjo pogojev je selekcija potrebna. Za to je potreben najprej jasen cilj vzreje plemenskih živali. Pri govedu naj bi bili cilji plemenske vzreje povezani s presnovo. Konstitucija telesa mora biti temelj za dobro, veliko zmogljivost prebave, kar govedu naravno ustreza. Pri mlečnosti naj bi stremeli k več kot 5000 litrov mleka letno. Krava mora biti zdrava, v vsakem pogledu močna in naj bi imela dober značaj.

– Optimalni pogoji vzreje morajo ostati v času več generacij enaki.

– Dokupili naj bi čimmanj živali, če pa, potem le take iz kmetij, ki delajo na podoben način.

– Umetno osemenjevanje naj bi uporabljali čim manj ker predstavlja slab pogoj za plodnost, saj je povsem nefiziološko. Plemenski biki živijo pod povsem drugačnimi pogoji kot krave. Tako spočeta teleta so le po eni polovici doma na kmetiji, na kateri so rojena.

– Živali naj ne bi pripuščali prezgodaj, saj je prav v času mladosti žival odprta za okolje in se orientira v danih razmerah. Zaradi pritiska na produktivnost se z okoljem ne more več tako aktivno ukvarjati.

– Z dosledno družinsko plemensko vzrejo ( parjenje sorodnikov) pridemo v toku generacij do vedno bolj zanesljivega, solidnega dedovanja znanih lastnosti. S tem delom pa se seveda  lahko začne šele, ko so živali glede lastnostih zadovoljive in  zdrave.

– Metoda, imenovana plemenska reja s pogoji je opisana v brošuri: Študije za biološko-dinamično govedorejo, ki jo je izdala J.Kreyenbuehl Akademie, Ruettiweg CH 4143 Dornach.

Sedaj se ukvarjamo s študijem vpliva zvezdnih konstelacij (predvsem Lune pred Zodiakom) pri spočetju in rojstvu živali. Kdor se za tako delo zanima, je v  krogu raziskovalcev v Švici dobrodošel.

                            Dr.Anet Spengler Neff,« Lebendige Erde« dec.2000

KJE PA SO ŽIVALI

vprašajo otroci, ko pridejo na kmetijo. Živa bitja ljubijo, potrebujejo bližino živih bitij. Človek ni izjema. Živali so tiste, ki se duše dotaknejo, so na kmetiji nosilci simpatije. Rastline česa takega ne zmorejo.

Živali, delo v hlevu in gnoj, so v družbi vedno manj priljubljeni. In kdo ima danes o živalih sploh pravo predstavo? Med človeka in žival se vztrajno in uspešno ločujoče vriva vse več in več tehnike. Človek je od narave vedno bolj odtujen. Potrošnik uživa meso brez da bi imel občutek za to, da je povezano s smrtjo živali in s pogoji, pod katerimi so živele in pogosto trpele. Da je govedo omogočilo razvoj poljedelstva je utonilo v pozabo. Marsikdo za to plemenito žival ne vidi nobene bodočnosti več. Ozko, le s stališča potrebe po mesni hrani se zdi vegetarijancem odvečna, tistim, ki se ukvarjajo s problemi varstva okolja je spotakljiv kravji metan, ki naj bi obremenjeval klimo…

Toda, ali je poljedelstvo, pridelovanje hrane brez živali sploh mogoče?

Take, ki bi človeka spremljala v bodočnost za gotovo ne.  Le s skrbjo za ohranjanje vse pestrosti narave bo človek zagotovil pogoje za svojo bodočnost.

Pri biodinamikih ostaja status goveda, njegov pomen za plodnost tal in zdravje pokrajine neokrnjen. Da bi ohranili govedu mesto kot mu pripada, je marsikdo le še pripravljen, vzeti nase trdo delo. Kdor ima živali, mora biti zanje vedno prisoten. To človeka tudi vzgaja.  Je celo kot pedagoška mera nekaj dragocenega.

Na poti razvoja so človeka živali spremljale, ga gradile, mu njegov razvoj omogočile. Tisočletne vzajemnosti in partnerstva ne smemo pozabiti. Človek je s svojim razvojem za mrtvo in živo naravo prevzel vso odgovornost, Do zemlje, rastlin in živali. Postal naj bi njihov dober gospodar.

Namesto tega je danes na splošno razširjeno brezobzirno zastrupljanje, uničevanje Zemlje, brezobzirno izkoriščanje in uničevanje rastlin, izkoriščanje in mučenje živali z neprimerno rejo in krmo. Razširjeno je sprejemanje hrane brez hvaležnosti za žrtev in darilo, ki hrana v bistvu je. Tak odnos je človeku v sramoto, je izraz kulture smrti, nizkotnih egoizmov in materializmov. Kot da bi brez tal pod nogami, brez življenja, ki mu ga s hrano  narava, rastline in živali dan na dan kot na pladnju posredujejo, lahko živel.

Bo res obveljala tista beseda iz indijanskega izročila:  »Šele ko bo podrto zadnje drevo (in ubito zadnje govedo), bo človek doumel, da se od avtomobilov ne da živeti…«

Zvezdno nebo aprila

Ob začetku aprila stoji svetli Jupiter še ves večer na nebu. Intenzivnost njegove svetlobe in čas njegove vidnosti pa se manjšata, saj zaide vsak večer  tri minute prej. Na podoben način izginja Saturn ( tako 1.4. ob 0.03h, 30.4. pa že ob 22.27 uri).

Medtem ko stojita Jupiter in Saturn pred ozvezdjem Bika vsak mesec niže na zahodu – približujeta se Soncu – se gibanje obeh planetov v smeri vzhoda v ozvezdju Bika pospešuje. Saturn gre mimo Plejad, Jupiter se nekaj hitreje oddaljuje od Aldebarana. 1.4. je bil prednji krajec Lune ob sončnem zahodu visoko na južnem nebu in se je pred ozvezdjem Dvojčkov izgubil na severozahodu. Teden za tem, 8.4. je prišla Luna kot polna Luna v svojo najvišjo pozicijo in se  8.4. približuje najsvetlejši zvezdi v ozvezdju Device, Spiki (Klas), ki se sveti modrikasto.

Velika noč je vedno za prvo nedeljo po prvi spomladanski polni Luni. Za Veliko noč imamo torej vedno staro Luno. Zadnji krajec Lune bo letos za Veliko noč vzhajal globoko na jugovzhodu. Na jutranjem nebu bomo ob tem času lahko opazovali rdečkasto svetleč Mars in čisto blizu Sonca tudi Venero. 30.4. bo mlada Luna ob zahodu Sonca spet visoko na nebu. Medtem ko je stala 1.4. pred ozvezdjem Dvojčkov, bo 30.4. pred ozvezdjem Raka.

VELIKA NOČ

Razumeti poslanstvo velikonočnih praznikov ni lahko. Razumevanje je vezano na sile razuma in stanje človekove zavesti. Obsega tajno smrti in vstajenja, minljivosti in večnosti, razmerje med materijo in duhom. Poudarek je na povezavi med nasprotji, na njihovem notranjem razmerju. Eno brez drugega ni razumljivo. Da bi misterij razvozljali,  se moramo podati na notranjo pot.

Bogovi sveta niso ustvarili od zunaj, temveč iz notranjosti. Svet je zbolel iz notranjosti. Do njegovega ozdravljenja ne bo prišlo od zunaj, temveč iz notranjosti.

Krščanski prazniki naj bi človeku pomagali, da pride do spoznanja, do razumevanja velikih stvarniških resnic. Praznike naj bi doživljal in praznoval iz radosti, ki se rodi iz razumevanja njihovih sporočil.

Velika noč je spomladi, ko pride Sonce v znak Ovna, jagnjeta. Čas spomladanskega enakonočja, ko sta zemeljsko in kozmično življenje harmonično v ravnotežju. Svetloba kozmosa za veliko noč premaga temo Zemlje. S pomočjo kozmosa najde mrtva narava moči, za novo vstajenje iz globin Zemlje, moč za rast in cvetenje.

Da je svetloba kozmosa premagala temo materije se je dogodilo tudi drugače: za vse ljudi in za vse čase. Kristus, kozmično bitje Sonca, se je utelesil v človeško telo. Kot neke vrste zdravnik sveta je materijo povezal z duhom.

Za človeka pride čas rešitve in vstajenja, ko tudi človeška zemeljska narava stopi v službo duhovnega razvoja in se preobrazi.

Vloga človeka v našem času ni vloga opazovalca, temveč vloga soustvarjalca,. Soustvarjalca s tem in iz tega, kar najde v svoji notranjosti.

Dela je veliko: ZAČNIMO TOREJ!

Vabila obvestila:

Zajeti velikonočno vodo

Ljubljanska delovna skupnost

Hotemež

Blagovno znamko imajo

Iščem ljudi ki imajo e mail in exzel