Indijanski poglavar Seathl je leta 1854 napisal tedanjemu predsedniku ZDA pismo. To je bil čas, ko so Indijanci izgubili vojno z belci in so morali pristati na to, da svojo zemljo prodajo ter se odselijo z nje. Naseliti so se morali na posebej določenem ozemlju – rezervatu. To pismo je – po sto petdesetih letih – postalo sveto pismo ekologije.
Mnogi menijo, da gre za enega najlepših in najglobljih zapisov o
naravi:
Ko Veliki poglavar iz Washingtona pošilja svoj glas, da želi kupiti našo zemljo, zahteva preveč. Kako je mogoče kupiti ali prodati nebo ali zemljo? Kako tuja se nam zdi ta zamisel. Če svežina zraka in bistrina vode ne pripada nam, kako bi lahko kupčevali z njima?
Vsaka ped te zemlje je mojemu ljudstvu sveta. Vsaka borova iglica, vsako zrno peska v rečni plitvini, vsaka meglica v temnem gozdu je sveta v srcu in v spominu mojega ljudstva. Sijoča voda naših brzic ni le voda, je tudi kri naših prednikov. Svoje otroke morate učiti, da je ta zemlja sveta. Da vsak skrivnostni odsev v bistrem jezeru pripoveduje o spominih in dogodkih iz življenja mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas mojih dedov.
Dišeče trave so nam sestre, jelen in veliki orel so nam bratje. Kamniti vrhovi, sončni pašniki, toplo konjevo telo in človek, vse pripada isti družini. Reke tešijo našo žejo, nosijo naše kanuje, hranijo naše otroke. Zato poučite svoje otroke, da so reke naši in vaši bratje.
Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je zemlja povsod enaka. Kot tujec je, ki se pritihotapi ponoči in vzame, kar potrebuje. Ropa jo, kakor da bi mu bila sovražnik. Potem odide in pusti za seboj puščavo. Za Indijance so drevesni sokovi prežeti s spomini naših prednikov, ki jim je zemlja mati. Vaši mrtvi pa odhajajo med zvezde in pozabljajo na zemljo, ki jim je dala življenje. Povejte svojim otrokom, da je zemlja
pod njihovimi stopali pepel naših dedov. Tako jo bodo spoštovali. Učite svoje otroke, kakor smo mi učili svoje, da je zemlja naša mati. Vse, kar se zgodi zemlji, se bo zgodilo tudi njenim sinovom.
Ne vem. Naš način življenja je drugačen od vašega. Od pogleda na vaša
mesta nas zabolijo oči. Morda zato, ker smo divji in ne razumemo. Vaš
ropot žali naša ušesa. V vaših mestih ni mirnega kotička. Kaj velja
življenje, če ne moreš prisluhniti odpiranju listja spomladi, kriku
kozoroga, nočnim prepirom žab in mehkim zvokom vetra, ki se igra po
vodni površini. Če te ne osveži opoldanski dež, če ne vdihavaš vonja
dišeče borovine. Največje bogastvo rdečega človeka je – zrak. Beli
človek pa, kot da ne zaznava zraka, ki ga vdihava. Kot nekdo, ki že
dolgo umira in je neobčutljiv za smrad. Če vam prodamo zemljo, nikar
ne pozabite, kako dragocen je zrak – od njega vse živi, vse si deli ta
zrak – zveri, drevesa, človek.
Razmislili bomo o vaši ponudbi, da kupite našo zemljo, a težko bo, ker
nam je ta zemlja sveta. Če se jo bomo odločili sprejeti, bomo
zahtevali, da izpolnite tale pogoj: beli človek bo moral tudi z
živalmi na tej zemlji ravnati kakor z brati. Po prerijah sem videl na
tisoče bizonov, ki jih je beli človek pobil kar s svojega drvečega
ognjenega konja. Mi ubijemo edino takrat, ko nam to pomaga preživeti.
Kaj je človek brez živali? Če bi jih iztrebil, bi umrl tudi sam zaradi
globokega občutka samote v svoji duši. Vse, kar se zgodi živalim, se
bo kmalu zgodilo tudi človeku. V svetu je vse povezano.
Mi vemo: zemlja ne pripada človeku, človek pripada zemlji. Mi to vemo.
Vse je povezano, kakor kri, ki združuje eno družino. Zavedamo se tudi
tega, morda bo nekega dne to spoznal tudi beli človek: naš in vaš Bog
je isti Bog. Morda mislite, da Boga posedujete vi, kakor mislite, da
lahko posedujete našo zemljo. A to ni mogoče. On je Bog človeku in
njegovo usmiljenje je isto do rdečega in belega človeka. Ta zemlja je
Bogu dragocena in poškodovati zemljo pomeni pokazati prezir do njenega
Stvarnika.
Kje so gozdovi? Izginili so. Kje je orel? Izginil je. To je konec življenja in začetek borbe za obstanek.
Ni si človek izmislil tkanine, ki ji pravimo življenje.
Človek je samo drobno vlakno v njej. In če ne bo z njo ravnal kot s prijateljem, bo uničil tudi sebe.