Brigitte von Wistinghausen, Mali Lošinj, 19.9.2005

To, kar smo danes vadili, hodili po našem zodiaku, si poskušajmo še enkrat priklicati v spomin. Najprej bom narisala zodiak. Ozvezdje Bika. Ozvezdje Dvojčkov zgoraj. Ozvezdje Device na zahodu. In ozvezdje Strelca spodaj. Kozorog. Vodnar. Oven. Bik. Rak. Lev. Tehtnica. Škorpijon. Najprej je v sredini Sonce. Zemlja, ki v enem letu prepotuje eno pot okrog Sonca. Trenutno je Sonce za nas v ozvezdju Device in je Zemlja na tej strani v smeri od centra proti Ribam. 

Dodala bom Merkur, ki je Soncu najbližji štirikrat v enem letu in še malo več. In trenutno je pred Devico. Sedeminosemdeset dni rabi za eno pot okrog Sonca. Merkur z naše strani gledano tudi stoji pred Devico. To pomeni, da je Merkur ali na desni ali pa na levi strani, gledano z Zemlje. Vsekakor je ozvezdje Device v njegovem ozadju. Trenutno je pred Soncem.

Kje pa je Venera? Venera bo v enem letu naredila en krog in pol okrog Sonca. Tudi Venera je še pred ozvezdjem Device. Venera bi lahko bila tukaj ali tukaj. Vsekakor bo januarja Venera v konjunkciji; Zemlja se bo premaknila naprej in bo s Soncem in Venero tvorila eno linijo. Junija lansko leto je Venera res hotela narediti mrk Sonca, ampak ker je majhna, je naredila samo madež na Soncu. To se je lahko videlo z daljnogledom in črnim steklom.

Venero zdaj vidimo na večernem nebu in kadar bo tako, da bomo videli Sonce pred ozvezdjem Strelca, okrog Božiča, ko bo minilo še približno četrt leta, bo Venera prišla na tole mesto. Venera bo mnogo bližje Zemlji kot je zdaj. V poziciji spodnje konjunkcije s Soncem je Venera Zemlji najbližje kot je mogoče. Na mestu zgornje konjunkcije, to je bilo letos v marcu, je bila Zemlja pred Devico in je bilo Sonce za Zemljo. Pred pomladnimi zvezdnimi slikami je bila Venera tukaj. Takrat je bila Venera maksimalno oddaljena od zemlje. Od marca je Zemlja naredila polletno pot naprej, Venera pa je medtem naredila daljšo pot.

V tri četrt leta od marca do januarja je Venera naredila tole pot. Enkrat in en četrt. Iz največje oddaljenosti je prišla v bližino Zemljo in je okrog Božiča prišla v največjo bližino Zemlje. V tej poziciji, ko je Zemlja tukaj, Venera pa tudi pred Devico, zelo svetlo sveti. V naslednjih mesecih, ko se bo jeseni Zemlja premaknila pred ozvezdji Device Tehtnice in Škorpijona in se bo Venera premaknila po poti od Škorpijona, Strelca pa tja do Dvojčkov, bo postajala vedno bolj svetla.

Ko bo Sonce pred Škorpijonom, Zemlja pred ozvezdjem Bika in bo Venera na svoji poti približno pred ozvezdjem Rib, jo bomo videli kot večerno zvezdo, eno uro pred sončnim zahodom. V tem času, ko pride Venera v spodnjo konjunkcijo s Soncem bo postala nevidna, toda samo za kratek čas. Letos je celo tako, da bo v principu nevidna samo tri, štiri dni. Potem pa se bo pojavila kot zvezda jutranjica, ker bo na nebu pred Soncem.

Na svoji poti nas je tako rekoč prehitela. Tukaj približno se nam je približevala, tukaj pa nas je prehitela in se oddaljuje od nas. Pred tem je svetila posebno močno. Zdaj pa se bo pojavila kot zvezda jutranjica in močno svetila kot jutranjica. Samo tukaj vmes v času spodnje konjunkcije bo kratek čas nevidna. Ko bo jutranjica bo dolgo svetila na jutranjem nebu. Kot zvezda jutranjica se bo počasi oddaljevala od Zemlje, mi pa bomo medtem na naši letni poti pred zodiakom. Tako dolgo, da v približno desetih mesecih pride do zgornje konjunkcije Venere. To bo tukaj, ko je Sonce v Tehtnici, novembra 2006. Takrat bo spet maksimalno oddaljena od Zemlje, pred tem pa jo bomo na jutranjem nebu videli, kako bledi in počasi izginja. V zgornji konjunkciji je Venera približno dva meseca nevidna, da bi se potem okrog Božiča pojavila kot bleda zvezda.

Ko je Venera v zgornji konjunkciji misliš, da ne bo močno svetila, v spodnji konjunkciji pa zelo dolgo ostane in močno sveti. V spodnji konjunkciji je Zemlji vedno zelo blizu. Astronomi pravijo, da je Zemlja od Sonca oddaljena eno astronomsko enoto.  Oddaljenost Venere od Sonca pa je 0,7 astronomskih enot. Ko je Venera v zgornji konjunkciji z nami je oddaljenost od Zemlje ena astronomska enota plus 0,7, torej 1,7. Če pa je Zemlja v spodnji konjunkciji s Soncem je oddaljenost do Zemlje ena astronomska enota minus 0,7 astronomske enote, torej 0,3 astronomske enote. Taka velika razlika je v oddaljenosti. In zaradi tega je tudi njena svetloba, ki je na nebu zaznavna tako različna.

Venera je, kar se nebesnega telesa tiče, približno tako velika kot Zemlja. Toda njena atmosfera je zelo gosta. Tudi moderni aparati še niso mogli pokukati skozi to gosto atmosfero na površje Venere. Ne ve se kako zgleda površina Venere. In ker se Venera na svoji poti okrog Sonca zelo počasi vrti okrog svoje osi, za eno pot potrebuje 225 dni. 248 dni pa potrebuje za to, da se enkrat obrne okrog svoje osi. Venerin dan je dolg 248 dni. Ena pot okrog Sonca pa je Venerino leto in je krajše od Venerinega dneva.

Zemlja potrebuje za eno leto 365 dni in 24 ur za en dan. Pri Veneri je leto krajše od dneva. Zaradi tega počasnega obračanja zelo močno zadržuje sončno svetlobo v svoji atmosferi. Vsa svetloba Lune in planetov, ki priteka na Zemljo je v bistvu reflektirana sončna svetloba, saj vemo, da naša Luna nima lastne svetlobe. Luna nima skoraj nobene atmosfere. 7% sončne svetlobe, ki pade na Luno, pa Luna reflektira. Venera lahko reflektira več kot 40% sončne svetlobe. To je razlog, da Venera tako žari. Kljub temu pa je Venera planet.

Mars ima svojo pot okrog Sonca za Zemljo. V enem letu naredi polovico svoje poti. Dve leti in dva meseca rabi za en krog. Če si to predstavljamo malo statično in izhajamo vedno iz te naše sedanje jesenske situacije je mogoče, da v poziciji svoje konjunkcije, ko je Mars za Soncem in ko nas Mars prehiti, kot je slučaj jeseni.  Zemlja bo približno tukaj, Sonce pred Tehtnico, Zemlja pa pred Ovnom in bo Mars pred Ovnom, se nam bo Mars tudi maksimalno približal. Mars je oddaljen 1,5 astronomskih enot od Sonca. V naši bližini je 1,5 minus ena, torej pol astronomske enote, ko pa bo v konjunkciji je oddaljen toliko kot Zemlja plus 1,5, to je 2.5 astronomski enoti. Mars vedno ostaja na svoji poti.

Planeti vedno delajo elipse okrog Sonca in Mars ima zelo močno elipso: Tukaj bom narisala Sonce, tukaj pa močno Marsovo elipso. To pa je pot Zemlje. Če pride do konjunkcije tukaj je Mars mnogo bližje Zemlji, kot če pride do konjunkcije na spodnji stani elipse. Ta opozicija je bila nazadnje avgusta 2003. Takrat je vedno zelo močno svetil. Sonce je bilo takrat za nas v Levu, Zemlja je bila nekje med Kozorogom in Vodnarjem, Mars pa pred Vodnarjem. Takrat je bil v največji bližini Sonca in Zemlje.

Mi kot Zemlja ga na njegovi poti prehitimo, ker se v enem letu obrnemo okrog Sonca in Mars nam je bil bližje kot nam je lahko Venera. Če bližina Sonca Marsovi poti pade skupaj z bližino Zemlje, potem zna priti Mars v tako bližino Zemlje, kot noben drug planet ne more. Astrofizik današnjega časa, ki niso astronomi, izkoristijo to veliko bližino Marsa, da bi v tistem času poslali na Mars čim več satelitov. Ampak posebno spektakularnih rezultatov ni bilo. Nekaj takega se dogodi vsakih petnajst let zaradi tega malo več kot dvoletnega ritma. Ne vsake štirinajst let, temveč vsakih petnajst let.

V naši predstavi si poskušajo obdržati, kar se Marsa tiče to, da zna biti v opoziciji maksimalno blizu. Opozicija je vedno, če smo mi na Zemlji na sredini in je na drugi strani Sonce in še en drug planet v isti vrsti. V konjunkciji pa, ko vidi Zemlja pred seboj Sonce in v isti liniji kot k soncu še en planet.

Kako naj narišem Jupiter?Oranžno. Kje je zdaj Jupiter? Jupiter potrebuje malo manj kot dvanajst let, da enkrat obkroži Sonce. On je daleč oddaljen od Sonca. 5,7 astronomskih enot. Njegova pot je velika, hitrost poti je malo počasnejša od Zemlje ali Venera. Če z Zemlje gledamo Jupiter v enem letu vidimo, da se premakne le za eno zvezdno sliko. V tem letu je približno pred Devico. Vse leto gledamo iz Zemlje Jupiter pred Devico. Vedno je tam, kjerkoli na naši poti okrog Sonca smo. Na svoji poti iz Zemlje vidimo, da se Jupiter ne premika naravnost. Toliko poti naredi v enem letu.

Potem je pa še Saturn od klasičnih planetov, ki potrebuje devetindvajset let in pol za pot okoli Sonca. Zdaj ga imamo že tretje leto pred ozvezdjem Dvojčkov in letos se je premaknil pred ozvezdje Raka. Do junija je bil še pred ozvezdjem Dvojčkov, zdaj pa je v ozvezdju Raka. Ko Zemlja potuje po svoji poti je Saturn v tem področju pri raku. Ko je poletje smo mi tukaj spodaj, Sonce vidimo v ozvezdju Dvojčkov, mi pa smo v ozvezdju Strelca. Sedaj pa je jesen. Ko je Sonce poleti pred ozvezdjem Dvojčkov je bil Saturn za nas nad Soncem.

Zdaj pa potujemo na Zemlji naprej in po Božiču, ko bomo doživeli Sonce pred ozvezdjem Strelca, mi pa bomo na tisti strani kjer je ozvezdje Dvojčkov, bomo prišli k opoziciji s Saturnom. Zemlja bo med Soncem in Saturnom. V opoziciji bomo videli Saturn kako lepo sveti na nebu, ko pa bomo obrnjeni k Soncu Saturna ne bo na nebu. Približno dva meseca pa bomo videli Saturn kot svetlo zvezdo na nebu. Čas malo pred Božičem pa tja do februarja.

Zemlja potuje naprej. Prišla bo pomlad in poletje in prišla bo jesen. V septembru pa bomo prišli v situacijo, da bo Jupiter v konjunkciji za Soncem. Jupiter zdaj še vidimo skupaj z Venero, kot večerno zvezdo. Čisto bled je. Potem bo za štiri tedne izginil in ga ne bomo videli, ker ga bo Sonce prekrilo. Potem pa bo Zemlja naredila že toliko poti, da bo Jupiter s prekrivanja Sonca ven in ga bomo spet videli. Takrat ga bomo videli kot zvezdo jutranjico. Kot večernica je zbledel in ga bomo videli kot jutranjico.

Ko bo Zemlja potovala naprej, bo prišlo bo leto 2006. Jupiter bo potoval spet malo naprej in ko bo pomlad za nas stoji Sonce pred Ovnom, v času Velike noči, bo Zemlja na svoji poti Jupitru najbližja. Takrat ga bomo videli ponoči kot svetlo zvezdo na nebu. To bo približno za Veliko noč naslednje leto. Res nam bo prišel blizu. Razlika v približevanju z Jupitrom pa nikoli ni tako ekstremna kot pri približevanju ali oddaljevanju od Marsa.

Če imamo pri Jupitru 5,7 astronomskih enot oddaljenosti od Sonca, potem je v opoziciji Jupiter od Zemlje oddaljen 5,7 minus 1 astronomska enota, ko pa je v konjunkciji je oddaljen 5,7 plus 1 astronomska enota. Glede na oddaljenost od nas to po tem kako močno na Zemljo sveti tudi opazimo. Po Veneri je Jupiter za nas drugi po svetlobi najmočnejši planet, predvsem v tej opoziciji. Toda ne zaradi tega ker bi nam bil tako blizu kot Venera, temveč ker je največji našega planetarnega sistema. Mnogo večji je kot Zemlja in ima tudi malo bolj gosto atmosfero.

Saturn je mnogo bolj oddaljen od Sonca in Zemlje. Mislim, da je 9,2 astronomskih enot oddaljen od Sonca. Ne dvakrat toliko kot Jupiter, ampak bistveno bolj oddaljen. Ima svoj obroč in je z obročem celo večji od Jupitra. Kaj pa ta obroč je? Jupiter in Saturn nista čisto čvrsti telesi. To sta planeta narejena iz plina. Če si človek poskuša to predstavljati nam fantazija enostavno odpove. Predstavljaš si planet iz plina in ima še svoj obroč. In da je v bistvu mogoče razlikovati samo gostoto atmosfere, pa kljub temu to lepo ostane skupaj. Ti planeti, ki so iz plinov, imajo tudi veliko lun.

Knjiga o astronomiji, ki je izdana na Goetheanumu in sicer od sekcije za astronomijo 1972 leta opisuje, da ima Jupiter šestnajst lun in Saturn triindvajset. Medtem so odkrili še več lun. Menijo, da ima Jupiter šestindvajset lun in Saturn pa več kot trideset. Mi pa imamo samo eno luno. Ali veste kako je z Marsom? Tudi Mars ima dve luni. Zemlja ima eno, Mars dve, tukaj pa moramo enostavno narediti tako klobaso, ker jih je toliko. In poglejte kako težko je na Zemlji zares razumeti našo Luno. Poučevati astronomijo na Jupitru bi bilo sigurno zelo komplicirano. Kaj pa Venera in Merkur? Nimata lun. Sta čvrsta planeta tako kot Zemlja. Tudi Mars je čvrst.

Kaj pa je Luna z razliko do planeta? Planet potuje okrog Sonca in Sonce lahko imenujemo zvezdo stalnico. Kot tisto zvezdno nebo, ki samo seva energijo. Ki jo zaznamo po tem, da oddaja svetlobo in toploto. Nekaj takega sedaj nebi poskušali fizikalno raziskati. Seva energije, ki jih zaznavamo kot svetlobo in toploto. Če govorimo o zvezdi je to zvezdno nebo, ki samo seva te energije in ima svoje stalno mesto v kozmosu. Planet se giba okrog te svoje zvezde stalnice, okrog svojega Sonca in samo reflektira to, kar prihaja k njemu od njegovega Sonca. In to, kar je od svoje zvezde sprejel tudi preobrazi.

Kaj pa luna? Luna sicer tudi sodi v osončje ene zvezde stalnice, toda ne kroži okrog zvezde stalnice, temveč okrog svojega planeta. In če gledamo pot neke Lune okrog Sonca, zgleda polna nekih pentelj. Lune od Jupitra in Saturna se vrtijo okoli svojih planetov in skupaj s svojimi planeti se vrtijo okrog našega Sonca. Naša Luna se obrne okrog sebe v enem mesecu s tem, da gleda na Zemljo vedno z isto stranjo. Obračanje Lune okrog lastne osi traja prav tako dolgo kot pot Lune okrog Zemlje.

V enem mesecu, ko naredi Zemlja eno dvanajstino, naredi Luna takole pot in na Zemlji Luno tudi vidimo in zaradi tega vidimo Luno v enem mesecu pred vsakim ozvezdjem zodiaka nekaj časa. To je težko narisati, saj se Zemlja v tem času pomika naprej. Zemlja in Luna gresta skupaj samo eno majhno pot. Ampak ker se Luna takole giba okrog Zemlje, jo v toku enega meseca vidimo pred vsemi dvanajstimi ozvezdji zodiaka.

Da se Luna okrog sebe obrne v enem mesecu potrebuje sedemindvajset dni in osem ur. Polna Luna je v opoziciji tukaj, naslednja polna je tukaj. To pa je več kot samo enkrat okrog Zemlje. Če je sedemindvajset dni čas, ko Luna enkrat obkroži Zemljo mine od polne Lune do polne lune ker se Zemlja premika naprej devetindvajset in dvanajst ur. Razumete zakaj? V sedemindvajsetih dneh in osmih urah Luno vidim pred vsemi ozvezdji zodiaka. Devetindvajset dni in pol pa traja od ene polne Lune do druge.

Luna pa je fantastična. Lahko bi si vzela tudi petintrideset dni za eno pot okoli Zemlje, ali dvajset, toda odnos Lune do Sonca je zelo močan. Tudi Sonce v sredini ne stoji čisto na miru. Sonce je center, ki ima vse svoje okolje v svoji zavesti. Tudi Sonce se vrti okrog lastne osi in aktivno gleda, kaj se dogaja. Gleda tja k ozvezdju Strelca. Gleda k ozvezdju kozoroga, k ozvezdju Strelca, k ozvezdju Vodnarja in naprej in potem gleda tja k ozvezdju Raka. In potem si Sonce misli, Saturn stoji tam in tukaj pred Devico stoji Jupiter. Sonce si stalno ogleduje, kje so planeti, ki spadajo k njemu.

Mi pa tega aktivnega gledanja Sonca ne zaznavamo. Sonce pa ima služabnika, ki nam to na Zemljo vedno sporoča. In to je Luna. Morda imajo Lune na drugih planetih podobne naloge. Lastno vrtenje Sonca traja točno sedemindvajset dni in osem ur in ko Luna stoji pred Ribami, pravi Luna: »Draga Zemlja, Sonce zdaj gleda k Ribam.« Potem pa bo naslednji dan za nas Luna stala pred Ovnom in Luna nam pravi: »Draga Zemlja, Sonce vidi pred Ovnom Mars.«

Luna v svoji siderični poti okrog Zemlje, od iste zvezdne slike do iste zvezdne slike, Zemlji sporoča kaj Sonce ravnokar zaznava. To sem se naučila od gospe Thun in sem pozneje v knjigah odkrila, da je to z lastnim ritmom Sonca res. In zaradi tega, ker gospa Thun piše kot učinkovanje v svojem koledarju je to pravzaprav tisto sporočilo, ki nam ga Luna daje. In temelj tega sporočila je orientacija Sonca proti zodiaku. In to nam je pri delu v veliko pomoč.

Še enkrat zodiak. V sredini Zemlja. Za nas potuje Sonce v enem letu mimo vseh slik zodiaka. In dvanajstkrat v enem letu gre Luna okrog nas pred zodiakom. Jupiter je za nas pred Devico in njegovo pot doživljamo takole. Naslednje leto se mu približamo in potem zgine za naš pogled. Potem ga nekaj časa ne vidimo, pride spet v našo bližino in spet naprej in tako naprej. In tako naredi enajst zank v dvanajstih letih na poti okrog Sonca. Tukaj je vedno opozicija, ko nam je najbližja ali mi njemu. V tem času pa je konjunkcija.

Nekaj podobnega je s Saturnom. Najprej je naredil dve taki pentlji pred Dvojčkom in letos bo januarja 2006 naredil naslednjo pentljo pred Rakom. In v malo manj kot tridesetih letih bo naredil devetindvajset zank. Kako bi lahko nadaljevali?

Kaj pa Mars? Svojo zadnjo bližino Zemlji je imel pred ozvezdjem Vodnarja in takrat je bil bližje Zemlji kot Sonce. Več kot za polovico bližje je bil Zemlji kot je Sonce. In potem je šel daleč proč, nekaj časa je bil neviden, naslednjo pentljo bo imel pred Ovnom in tako naprej. Bližina Zemlje je vedno opozicija, oddaljenost pa je konjunkcija. Vsaki dve leti in malo več pride s to pentljo zelo blizu Zemlje in te pentlje so približno za dve zvezdni sliki ena od druge oddaljene. Naslednjo pentljo bi lahko imela pred Dvojčki. 

Sedaj pa Venera. Eno leto in sedem mesecev. Zadnja pentlja je bila junija pred ozvezdjem Bika. Venera potuje enkrat čisto okrog in januarja 2006 bo imela pentljo pred Strelcem in potem gre spet enkrat okrog in to je sedaj tisti peterokotnik, ki ga v stotih letih vedno ponovi v istih ozvezdjih: Bik, Strelec, Lev, Ribe, Tehtnica.

Rudolf Steiner je karakter planetov nekako oblikoval in jim naredil planetarne čakre, ki so objekti z enormnimi močmi in po oblikovanju res spominjajo na to. Mi vse to doživljamo iz Zemlje ven in na ta način ne doživljamo enakomernega kroženja okrog Sonca po teh elipsah, temveč ritmično približevanje in oddaljevanje in najrazličnejše oblike.

Na koncu poglejmo še Merkur, ki v enem letu naredi okrog Sonca tri pentlje, pri tem pa se štirikrat obrne okrog Sonca. Za tri pentlje pa je eno leto predolgo, torej v naslednjem ritmu ne bo naredil pentljo preko srednje ampak zraven nje. Bodočnost Merkurja lahko brez težav narišemo. To so tri pentlje ena zraven druge, tri Merkurjeva leta. To je stalno dihanje, vdihavanje in izdihavanje v pentljo in iz nje. Približevati se je kot nekakšno zbiranje, vdih in potem razširjanje, izdih. In to vsi planeti delajo v najrazličnejših ritmih. Dobro si lahko predstavljamo, da tiste sile, ki potem na Zemljo učinkujejo res s planeti metamorfozirajo, kot na primer sončna svetloba.

In tako Rudolf Steiner v Poljedelskem tečaju tudi pravi: »Te sile ne pritekajo na Zemljo tako, da vedno enako učinkujejo, temveč prihajajo na Zemljo v tem dihajočem ritmu, ki ga planeti delajo.« Intenziviranje, zgoščevanje, iz zgoščanja spet sproščanje in vedno bolj umikanje in potem, kar Rudolf Steiner posebej poudarja, pustiti jih na svobodo. In potem spet počasno zgoščanje, sproščanje in pustiti na svobodo. In to vsi planeti vsak za sebe v odnosu do Zemlje.

To zgoščanje in sproščanje delata Mars in Venera najbolj intenzivno. Zgoščanje je zelo močno in potem se v velikem loku sproščata in puščata na svobodo. Pri Veneri sta dva meseca, ko stvari popolnoma prepusti svobodi. Mars pa, ki se giblje za Zemljo, izven Zemeljske atmosfere, tam lahko glede na elipso, ki jo dela, to lahko traja to prepuščanje svobodi tudi pol leta. In tako v teh dihajočih ritmih deluje in je odvisno vse življenje na Zemlji.

Kadar raziskujemo življenjske procese na Zemlji, kako ritmično potekajo, najdemo v teh ritmih življenja pri vseh živih bitjih te ritme iz kozmosa v zvezi z zodiakom in to kako zaznava Zemlja te ritme. Zemlja pa ne mora vedno gledati samo Sonca, temveč lahko vidi tudi Luno v njenem odnosu do Sonca, Venero v njenem odnosu z Luno, Mars v odnosu z Jupitrom in tako naprej. Izjemno veliko najrazličnejših ritmov nastaja, ki jih na Zemlji zaznavamo.

Koledar gospe Thunove zrcali ritme, ki jih imajo Luna in planeti v odnosu do Zemlje in zelo močno tudi, kako se ti obnašajo glede na pot Sonca. Toda na Zemljo pritekajo in učinkujejo tudi drugi ritmi. In Zemlja je v zvezi s tem mogočnim dogajanjem zunaj. In vse je v nekem odnosu tudi do našega Sonca.

Sonce je zelo močno povezano s Kristusom. Kristus ima svojo domovino na Soncu in v centru Zemlje in se je s svojo inkarnacijo na Zemlji in s svojim življenjem in smrtjo z Zemljo močno povezal. Zaradi tega je vedno zelo pomembno, da si te ritme predstavljamo glede na ta geocentričen način gledanja. Ta način gledanja daje Zemlji njeno centralno pomembnost, saj tudi je od misterija na Golgoti Zemlja mesto v katerem deluje Kristus. In to s svojo zavestjo človeštvo nekako zrcali ne glede na to ali človek o Kristusu kaj ve ali nič.

Leta 3500 pred Kristusovim rojstvom so planetarni sistem v tej obliki že nekako poznali. …. ..  je naš planetarni sistem mislil na ta način. Po Kristusu je Grk Tolomejus naredil koncept planetarnega sistema na tak način z Zemljo na sredini. On ni bil krščan. To je bilo približno 120 let po Kristusovem rojstvu in do 15. stoletja je bilo to odločilno za način razmišljanja in čutenja ljudi. Šele ko so ljudje z novim časom prišli do sposobnosti, da abstraktno mislijo so se lahko vrnili s Kopernikom na ta drug način razmišljanja, da je Sonce v sredini.

Katoliška cerkev je z nekim določenim zaostankom šele pred stotimi leti to tako sprejela. Toda to, da je Sonce v sredini je abstraktna slika. Druga z Zemljo v sredini pa je slika, ki ustreza našemu čutenju, realnostim. Ljudje današnjega časa smo pozvani, da mislimo eno in drugo, da doživljamo svet tako kot je, geocentrično, da si ga predstavljamo heliocentrično. To heliocentrično pojmovanje sveta nam pomaga, da razumemo tretjo stvar.

Kako pride do tega, da planeti delajo te zanke in to gibanje po nebu lahko razumemo samo s pomočjo naše heliocentrične predstave o osončju. Veliki filozof Platon je v času pred krščanstvom že mislil geocentričen princip in rekel, da mora biti nekaj drugega osnova tega dogajanja. Za njega kot Grka je bila oblika kroga oblika, ki je popolna. Planeti so veljali za bogove. Zakaj, si je rekel, ne potujejo bogovi takole, temveč so njihove poti krogi? Ni še znal abstraktno misliti. Obeh predstav, heliocentrične in geocentrične, ni mogel misliti obenem.

Če pogledamo Kopernikov sistem, ki se ga učimo v šoli lahko ugotovimo, da je človek današnjega časa sposoben misliti abstraktno. Najti pa moramo seveda pot nazaj v resničnost, ki ustreza našemu vsakdanu. Potem bomo na ta način prišli do popolnejše resničnosti. Če zaznamo to kar je realnost, ki jo doživljamo in če lahko mislimo kar je abstraktno in je kljub temu resnično, potem smo moderni ljudje

VPRAŠANJA

V letih, ko je zelo močno negativno učinkovanje v naravi začnejo iglavci umirat.

Leta 1981 je bil Saturn v vozlu in trideset let po tem, leta 2011 bo spet kritičen moment za vse kar je v zvezi z iglavci. Iglavci in beli gaber so Saturnovi.

Leta 1981 je Saturn sekal eklipitiko pred ozvezdjem Dvojčkov. Da pa seka eklipiko vsakih petnajst let, če je njegov obhodni čas trideset let, ampak enkrat je to dvigajoč vozel drugič pa padajoč. Mi vemo iz našega setvenega koledarja, da je dan pogosto črtkan, če je zraven na primer en dvigajoč vozel, da nek planet ali Luna seka neko pot. Ekliptika je navidezna pot Sonca pred zodiakom. In če en planet to pot po kateri se Sonce normalno premika preseka in to ne v realnosti, ker v realnosti ima vsak svojo pot, temveč iz Zemlje ven gledano, saj je pot Saturna mnogo bolj zunaj pred zodiakom kot navidezna pot Sonca iz Zemlje gledano se dogodi za Zemljo kot neka pomračitev sončne sfere. Saturn v realnosti nikoli ne more sekati poti Sonca, ker je predaleč, ampak samo iz Zemlje ven gledano in doživeto.

Izkušnje kažejo, da je tak trenutek vedno ene vrste živčni napor, nestrpnost in dan je zaradi tega bolj črn.

Zdaj bi še nekaj rekla v zvezi s tem sekanjem sončne poti. Če seka en planet pot drugega planeta in je to v času, ko je obenem tudi konjunkcija s Soncem, potem Sonce iz Zemlje ven gledano Saturna popolnoma zatemni. Pride do Saturnovega mrka. Rudolf Steiner poudarja, da pride do delovanja, ki se mi zdi zelo presenetljivo.  Mars, Jupiter in Saturn, nadsončni planeti, stalno učinkujejo na Zemljo saj so bolj oddaljeni od Sonca kot mi in nas s Soncem vred s svojo potjo obdajajo. Sonce, Merkur, Venera, Luna, Zemlja, mi smo vedno znotraj te sfere. Mi nismo znotraj Venerine sfere, smo pa znotraj Marsove, Jupitrove, Saturnove, ki delajo večje obhodnice okrog Sonca.

Če preide do konjunkcije s Saturnom in Soncem vidimo Mars za Soncem govorimo lahko o mrku Saturna. Takrat Saturn svojih energij ne more poslati na Zemljo. Ampak Saturn je dolgo časa učinkoval na Zemljo. Če nekaj dni ne more delovati se tisto, kar Saturn sicer na Zemlji dela, nekako na novo oživi. Na primer iglavci ali pa drevesa, ki počasi rastejo in so zelo odvisna od Saturna, doživijo takrat neke vrste poživitev. Če pa pride do nasprotnega učinka moramo smatrati, da je to posledica dejstva, da smo mi Zemljo že zelo utrudili.

Saturn je močno deloval na človeka s tem, da je omogočil, da so se dobro razvila čutila; oči, ušesa. In naša čutila v času Saturnovega mrka doživijo kot neke vrste novo poživitev. Naša čutila funkcionirajo samo ker v njih naše življenje ne pulzira v taki meri kot v telesu sicer. Naše oči so resnično malo podobne mrtvemu fotoaparatu. Seveda mora v njih pulzirati življenje, toda ta mala smrt tudi mora biti prisotna. In Saturnov mrk prinese novo poživitev za naša čutila. Ti centri, ki so malo podobni naši smrti v telesu to tudi potrebujejo. Zaradi tega je duhovni svet to tudi naredil.

Pri Saturnu se zgodi mrk približno sedemkrat v stotih letih. Mrki učinkujejo z neko poživljajočo aktivnostjo. Saturnu se v grščini reče »kronos« in to pomeni čas. Rudolf Steiner opisuje razvoj planetarnega sistema in Zemlje s tem, kako je bila cela sfera na začetku organizem toplote. To  je bil čas starega Saturna.

Koliko astronomskih enot je Merkur oddaljen od Sonca?

O,3 astronomske enote.

Mi smo obravnavali samo klasične planete od Merkurja do Saturna. Za njimi so še trije planeti, ki jih ne štejemo h klasičnim. V zadnjem času so odkrili še en končni planet. Saturn je oddaljen devet astronomskih enot od Sonca, Uran osemnajst astronomskih enot, Merkur sedemindvajset astronomskih enot, Pluton šestintrideset astronomskih enot. Novi planet bi moral biti oddaljen petinštirideset astronomskih enot, če gre v istem zaporedju, vsak devet več.

Glede na to, da smo rekli, da ponoči naša duša na konzultacijo v druge sfere me zanima; če človek ponoči ne more spat, kaj to pomeni za človeka samega in zakaj se to dogaja?

Jaz sama to zelo dobro poznam. Naučila sem se čutit, kako se moje astralno telo, duša krčevito drži fizičnega telesa in se noče oddvojiti. In potem umetnost krasno pomaga. Risanje v barvah, tudi že gledati umetniške slike. Ali pa kdor raje bere lepe pesmi, glasba. Mame so svoje čase svojim otrokom vedno pele uspavanke, da so lahko zaspali. To krčevito oprijemanje duše za fizično telo sprosti in daje duši peruti. Človek se lahko kar čudi.

Dr Zwiauer, ki je pri nas predaval je rekel, da duša lahko sreča Kristusa samo ponoči. Te kvalitete srečanja čez dan ni mogoče.

Ljudje, ki so umrli in se vrnili v življenje, vsi poročajo o srečanju s Kristusom.

Prej smo govorili o mineralih, fosforja pa skoraj nismo omenili.

Z veseljem vam povem, še kaj o tem. Rudolf Steiner v Poljedelskem tečaj govori največ o žveplu. Žveplo in fosfor pa sta oba nosilca svetlobe. Žveplo je tisti element, ki nosi duhovnost v rastlino, fosfor pa to ponavlja v fizičnem. Fosfor prenaša energijo. Zaradi tega so encimi prenosa energije fosforjeve spojine.

Pri asimilaciji v rastlini, kjer rastlina dela s svetlobe, igra fosfor pomembno vlogo, nikoli pa ga rastlina ne vgradi velike količine, mora pa ga imeti na razpolago. Mikroorganizmi v tleh, pa tudi kvasi pri peki obstojajo 50% iz fosfatov. To ugotovimo, če jih upepelimo. Fosfor je tam v velikih količinah zastopan. Vedno kadar imamo v življenju opraviti z nekimi energetskimi procesi je fosfor nujno potreben za to, da se lahko dogaja.

Ne pomaga pa veliko, če fosfor iz vreče potresemo. V tleh, v organski substanci ga imamo povsod. Če tla z obdelovanjem, rahljanjem, gnojenjem spodbujamo se tudi ta fosfor osvobodi, je na razpolago in lahko postane aktiven.

Imam zelo zanimivo izkušnjo. Kompostiral sem gnoj in v segmentih sem dodajal biološko dinamične preparate. V enem takem segmentu pa sem uporabil samo baldrijan. En segment pa sem imel s surovim fosfatom. Jasno je postalo, da če dodajam fosfor, temperatura v kompostu hitro postane zelo visoka, kjer pa sem dodajal baldrijan je ostala temperatura najprej nizka in se je kasneje dvigovala, kompost pa je ostal dalj časa topel.

Jasno postaja, da ima baldrijan, ki je rastlina Saturna opraviti s toploto in da je baldrijan tisti preparat, ki je v stanju spodbujati ta fosfor. Če baldrijan dodajamo Gnoju iz roga in Kremenu iz roga, to spodbuja procese fosforja v tleh. Fosfor je posredovalec energije, toplote in zaradi tega baldrijanov preparat tudi uporabljamo v boju proti zmrzali.

Pozno spomladi imamo zmrzali, ki ogrožajo cvetenje sadnega drevja, jagodičja, in takrat lahko škropimo baldrijan. To pa ima tudi svoje meje. Če so temperature nižje od -5 stopinj Celzija tudi baldrijan ne pomaga več.

Mi ga uporabljamo baldrijanov preparat tudi jeseni, da naše solate in druge pridelke lahko pustimo zunaj dalj časa in se nam ne mudi s spravilom.

Kolikokrat je treba poškropit?

Vedno pred zmrzaljo in enkrat ni dovolj.

Enkrat sem v Dornachu poslušala enega Šveda, ki je poročal, da je trinajst let raziskoval baldrijan in če trikrat v času vegetacije škropiš žita eno kapljico baldrijana na liter, da se pridelki s trikratnim škropljenjem povečajo 20%.

Jaz se pogosto pogovarjam z njim in tolikokrat kolikokrat škropim kremen iz roga škropim tudi baldrijan. Baldrijan pospešuje cvetenje cvetlic, jagodičevja, jagod in tudi pridelek.

Mi smo včasih na tone in tone fosforja raztrosili po njivah.

K temu bi še nekaj povedal. Te velike količine umetnih gnojil, ki jih trosijo pomagajo samo trgovcu in tovarni, ki ta gnojila dela, kmetu pa ne. Kmet jih mora samo kupovat. Ravno pri fosforju je tako, da preveč fosforja ni dobro, ker preprečuje, da bi se rastlina povezala z glivo v tleh, ki omogoča, da je rastlini naravni fosfor na razpolago. Preveč fosforja povzroči, da se fosfor poveže s kalcijem ali železom in postane netopljiv.

Mi vemo, da je zalog fosforja na zemlji že zelo malo, ker so zelo izčrpane, ker so fosfor na veliko kopali in uporabljali ne le za umetna gnojila, temveč tudi za pralne praške. To pa je imelo tudi posledice. Voda iz pralnih strojev pride v kanalizacijo in v vode, kar je povzročilo veliko onesnaženje in čim več fosforja je bilo v teh vodah, temveč problemov je nastajalo.

V jezerih na primer so se začela tla razkrajat. Zaradi tega je več organskih substanc v vodi, drugi organizmi se tam razmnožujejo in poberejo iz vode ves kisik. To imenujemo evtrofiranje. Ravnotežje v vodi je izgubljeno, življenje se zaduši in vse gnije. Nekaj podobnega se zgodi pri eroziji preveč pognojene zemlje, ki jo potem odnaša voda in jo reke in potoki prinašajo v jezera. Rastlina v simbiozi z glivami lahko dobi dovolj fosforja v tleh in si ga tudi sama iz fosfornih spojin izloči.

Dvajset miligramov H2O5 na sto miligramov zemlje je že preveč. Holandski znanstveniki so ugotovili, da se na splošno trosi preveč fosforja. Toliko v zvezi s fosforjem.

??

Jaz sam sem enkrat delal poizkus, da sem na eni površini sejal eno rastlinsko družino; na primer deteljo, grah in tako naprej. Na ta način so postala tla mnogo bolj rahla in strukturirana in dobro preraščena z koreninami. Če smo merili vsebnost kalija, fosforja in drugih snovi, je bila vsebnost teh snovi v tleh višja. Medtem pa, če sem sejal križnice, na primer gorčico, eno za drugim, leto za letom, to povzroči, da se zemlja zbije, da se je razširila pirnica in da je vsebnost razpoložljivih snovi padla. Veliko faktorjev vpliva na to, kako se tla razvijajo in pomembno je, da vse razmere dobro spoznamo, da nam tla zanjo povedati kaj je tisto, kar moram zanje narediti.

Kolobar?

Kolobar je zelo pomemben. Pri kolobarju je tako, da smo v svojih časih imeli različna področja poljedelstva ločena. Poljedelstvo je bilo preprosto samo pridelovanje žit. Krompirja in repe še ni bilo in nekje posebej so imeli še nekaj sadjarstva. Če se potem vse združi v eno kmetijo in pogledamo kako je na travnikih in pašnikih kjer rimamo trave, različne vrste detelje, najrazličnejša zelišča, kako veselo vsi skupaj rastejo, kako čudovito se dopolnjuje njihova rast. Šele, če imamo vse te tri komponente prisotne na naših travnikih res dobimo tisto pravo krmo, ki spodbuja naše živali.

Kadar v kuhinji kuhamo tudi ne vzamemo samo ene stvari, temveč najrazličnejša zelišča in začimbe, da je naša hrana okusna. Nekaj podobnega moramo početi tudi z našimi tlemi pri čemer upoštevamo različne komponente. Ena stvar je, da so rastline, ki iz tal veliko poberejo. Svoje čase so jih imenovali izčrpavajoče rastline in potem druga skupina, ki ne črpa močno in rastline, ki predvsem delajo slamo. Rastline, ki delajo malo listov, rastline, ki delajo veliko listja in rastline, ki delajo maso na področju korenin.

Če imamo pri naših rastlinah bolezni se ponavadi pojavljajo znotraj ene družine. Imamo rastline, ki same sebe ne prenašajo. In spet rastline, ki so najraje same med seboj in rastejo tam kjer že so. Paradižnik na primer lahko vedno znova sadimo na isto mesto brez problemov.

Če vse to poznamo in jih skombiniramo, naredimo načrt za svoj kolobar. Če dobimo njivo, ki so jo doslej konvencionalno obdelovali je pametno, da tam najprej zasejemo lucerno ali rdečo deteljo s travo, da se tla nekako pripravijo. Leguminoze imamo sposobnost, da dušik iz zraka pritegnejo v zemljo in spravijo v svojih koreninah. Verjetno ste že opazovali, da je na koreninicah graha veliko majhnih roza obarvanih gomoljčkov. Če te gomoljčke pretrgaš so v notranjosti skoraj rdeči. To so bakterije ozetobake, ki dušik iz zraka povežejo in preidejo iz teh gomoljčkov v korenine leguminoze. Tla morajo biti dobro prežeta s koreninami in je več dušika.

Za tako leguminozno kulturo sledi najbolj krompir. V času, ko imamo posejano travo z deteljo pustimo tla pri miru, izgradnja humusa se dogaja. Če damo na tako deteljo mogoče še kompost, gnojilo, gnoj in pustimo, da detelja to malo preraste se res zgradi humus.

Naslednja stvar je, da moramo tla nekako razgibati. To delamo, če tam zasejemo okopavino. Po travno deteljni mešanici na primer krompir. To je lahko problematična stvar. Če je detelja dobro uspela se tam močno razmnožijo strune in potem imamo probleme s krompirjem. To je že nevarno.

Koliko časa pustite deteljo?

Tri leta.

Lucerna je triletna rastlina. S tem, da je ne smeš pokosit preden prvič ne cveti. Takrat, ko gre rastlina v cvet naredi še globlje korenine in to je pomembno. Lucerna mora cveteti pred prvo košnjo. Zelo rada ima kalcij in mesta so, kjer je kalcija malo. In potem je dobro, če pri posevku detelje dodamo malo kalcija. Vedno moramo delati s pravim občutkom. Nikoli nečesa kar ni potrebno in nikoli preveč.

Pridelali smo krompir. V tem času smo tla močno obdelovali in prišla so v aktivnost. Po krompirju ne gnojimo nič več in za njim sejemo pšenico. Ta pšenica je potem res odlična. Pšenica je idealna predkultura za zelenjavo; korenje ali kaj podobnega, kar ne prenese svežega gnojenja. Pri posevku žit se dogodi, da Sonce pride tja v tla in govorimo o zorenju tal. To je najboljši predpogoj za zelenjavo. Potem lahko z deteljo nadaljujemo spomladi ko branamo žita, da se bolje ukoreninijo.

Enkrat sem že pripovedoval, da ko zaorješ ledino, je dobro posejati oves kot prvo kulturo. Oves je vedno zelo dober, da zemljo preobraziš v kulturo. Dobro pa je, da takrat vmes posejemo nekaj graha. To je tudi odlična krma. To pa je mogoče, če rastišče, njiva ni presuha.

Pri meni je v tisti špici veliko vode in tam žita ne uspevajo, ker je preblizu voda. Oves se je edini dobro počutil, ampak pri zorenju pa dobi težave z rjo. Ker sem ga posadila samo zaradi njive, sem rekla, da ne bom uporabili niti preslice, niti kaj drugega naredila in je postal rjav kot puli. Takrat sem imela črnega psa in ko je on tekel v oves so se dvigovali temni oblaki.

Kaj povzroči naselitev strun?

Struna se rada naseli tam kjer je nerazkrojena celuloza; na primer podorana koruzovina, šele obrnjena travna ruša, nerazkrojen gnoj, ki je bil premešan z žagovino kot nastilo. Žagovina se razkraja več kot dve leti.

Vsako leto gnojim s takim gnojem in zato težave.

To mora ostat na kompost dalj časa, potem pa bo v redu.

V naših obvestilih je to zapisano.

Kulturna zgodovina z zapisi, ki so ostali, veliko pa je tudi informacij, ki smo jih dobili od Rudolfa Steinerja in njegovih zapisov. On nam pripoveduje kako so ljudje prejšnjih časov doživljali kozmos, kakšen je bil njihov odnos do kozmosa. Prvi, ki so imeli resnično nekaj znanja o zvezdah so bili Kaldejci. Zanimivi so zapisi, ki so ji potem našli, na primer v ozvezdju Bika. V resničnosti zgleda ozvezdje Bika tako. To so rogovi, v sredi aldeberan, plejade in še nekaj majhnih zvezd. Kaldejci so že takrat narisali Bika sem notri, ampak narisali so ga kot bika, ki skače. Kot da hoče poskočit, se upira na zadnje noge, kjer ni nobenih posebno svetlih zvezd. S tem so izražali kakšno moč so čutili do teh zvezdnih slik. Moč, ki se kot kri pri jezi zbere na eno mesto.

Zaradi tega so stare zvezdne slike brez zvezd, samo slike. Šele Grki so v te slike narisali tudi zvezde. Niso samo gledali z abstraktnimi očmi, temveč so zelo močno čustveno doživljali ta ozvezdja. Možno je, da so oči lahko videle te zvezde v zvezdni sliki, ampak ni bilo predvsem to, kar so jim dajale oči videti, ampak kar so doživljali v sebi pri biku res koncentrirano moč, ki se naenkrat sproži.

Duhovno je bilo v mnogih kulturah pred Kristusom Sonce središče kljub temu, pa si človek takrat ni mogel predstavljati heliocentrične predstave o svetu. Prvi ljudje, ki so si to lahko predstavljali so bili Grki, 500 let pred Kristusom. Od 1000 do 2000 let pred Kristusom pa ljudje niso bili v stanju si predstavljat nekaj takega

Pri Egipčanih doživimo to stvar, ki je zelo presenetljiva, da se je tam oblikovala kultura, ki je bila zelo v zvezi z Luno. Zelo so dominirala svetišča, ki so bila posvečena plodnosti in Luni. In ko je eden od faraonov postavil v sredino bolj Sonce so ga svečeniki odrinili. Faraon, ki je prišel za njim je bil še otrok. Amon pomeni Luna. Sedemnajst, osemnajst let je bil star, ko je postal faraon. Svečeniki so ga postavili za faraona, ker so hoteli, da se človeštvo bolj osredotoči na Luno.

Rudolf Steiner pa iz duhovnega razumevanja opsuje, da je človeštvo v času svojega razvoja lahko sile Sonca lažje sprejelo, če jih je zrcalila Luna. In počasi se je človeštvo naučilo neke sposobnosti, ki je Luni sorodna in to je sposobnost reflektirati nekaj. To je dejavnost naših možganov. Potrebno bi bilo, da bi se ljudje počasi naučili uporabljati svoje možgane. Duhovni svet, ki se je koncentriral v Soncu je prišlo kot center v zavest ljudi na Zemlji, ko se je človek naučil reflektirati. In tako se je bitje Kristus povezalo z Zemljo in sedaj  lahko človek svobodno dela z vsem.

Planetarni sistem ni pribit na eno mesto. Cel planetarni sistem potuje skozi področje ozvezdja. Tudi odnos poti do drugih ozvezdij se počasi spreminja, kar seveda ima vpliv na človeka in njegovo zavest.