Dr. Rudolf Steiner

Delno!

TEMELJI EZOTERIČNEGA ŠOLANJA

Moramo si priti na čisto, kaj so temelji ezoteričnega šolanja in kaj je njihova bit. Šola, ki ji pripadamo je organizirana tako, da so v njej različni krožki. Vsi, ki pridejo na novo, so »iskalci«. Kdor napreduje, spada k tistim, »ki vadijo«. Temu sledi pravo »šolanje«. Naša šola je razdeljena v te tri krožke. Mi vsi smo šli v šolo ezoterike, da bi v svoji notranjosti razvili določene organe, ki nas usposobijo, da višje svetove sami doživimo. Kako pa organe v sebi razvijemo? Vsi naši organi so nastali zaradi naše dejavnosti v nekem času. Ponazorimo si to na primeru: Bil je čas, ko vsi še nismo imeli oči. Takrat se je človek gibal lebde – plavajoče v vodenem pramorju. Da bi se orientiral, je imel organ, ki ga imamo danes še kot nekakšno zasnovo. To je tako imenovana češerika. Leži zgoraj, v sredini glave, malo obrnjena navznoter. Pri nekaterih živalih jo lahko vidimo, če dvignemo lobanjsko kost. S tem organom je človek davnine lahko zaznaval, ali se približuje koristni ali škodljivi stvari. Predvsem pa je bil to organ zaznavanja toplote in mraza. Če je takrat sijalo na Zemljo Sonce, ga človek sicer ni mogel videti, toda češerika ga je vlekla tja, do tistih mest vodenega morja, kjer je Sonce vodo ogrevalo. In ta toplota mu je dajala občutek velike blaženosti. Na takih mestih v vodi se je človek dolgo zadrževal in je prišel visoko na površje, tako, da so se ga sončni žarki lahko dotaknili. In s tem, da so sončni žarki padli direktno na njegovo telo, so se oblikovale današnje oči. Dve stvari torej sta bili potrebni, da so oči nastale:  Sonce je moralo sijati navzdol, na drugi strani je moral človek priplavati tja, na od Sonca ogreta mesta in se Soncu izpostaviti. Če tedanji ljudje tega ne bi naredili temveč bi si rekli: razviti hočem samo to, kar je v meni že zasnovano, bi sicer lahko razvili vedno večjo češeriko, grozljivko od nekega organa, oči pa nebi dobili nikoli.

.

Podobno si moramo stvar zamisliti pri razvijanju duhovnih oči. Reči si moramo: višji svetovi v meni že so, samo razviti jih moram. – Tisti ljudje tudi niso mogli razviti Sonca iz sebe, razvili pa so lahko organe, da ga vidijo. Tako tudi mi lahko razvijemo le organe, da bi videli duhovno Sonce, višje svetove, ne pa da bi jih razvili iz nas. In nikoli ne moremo razviti organov, če nas na eni strani ne obseva duhovno Sonce in na drugi strani ne pohitimo sami, da se mu izpostavimo, da nas lahko obsveti. Mesto, kjer za nas sije duhovno Sonce, so ezoterične šole in vsi tisti, ki jih nekaj v ezoterične šole pripelje, bodo obsijani z njegovimi žarki, če se temu ustrezno po navodilih šole obnašajo.

Vsak organ, ki je imel preteklost, bo imel tudi bodočnost. Tudi češerika bo v bodočnosti spet pomemben organ. In tisti, ki so v ezoteričnih šolah, delajo že sedaj na njenem oblikovanju. Vaje, ki jih dobimo, ne delujejo samo na astralno in etersko telo, temveč tudi ne češariko. In ko bo delovanje zelo močno bo šlo iz češarike v limfne žile in od tod v kri. Toda ne le tisti, ki delajo sedaj okultne vaje, bodo imeli v bodočnosti izoblikovano češariko, temveč vsi ljudje. In pri ljudeh, ki bodo predstavljali raso zlih bo to organ za najhujše in najbolj grozljive impulze in bo tako velik, da bo predstavljal največji del telesa. Kot se veliko komarjev iz oddaljenosti vidi kot roj komarjev, tako bi takrat, ker bo hodilo po Zemlji toliko žlezam podobnih človeških teles, lahko videli Zemljo iz kozmosa kot veliko žlezo. Pri tistih pa, ki svojo češariko izoblikujejo na pravi način, bo postala zelo plemenit in popoln organ.

Sedaj pa si točneje oglejmo vaje, ki so nam dane in pomislimo na to, da so te vaje tiste, ki naredijo naše duše sprejemljive za duhovne sončne žarke.

Na nek način kot priprava na prave okultne vaje nam služi šest malih vaj. V tistem, ki se jim posveti s potrebno resnostjo in prizadevnostjo ustvarijo to temeljno razpoloženje duše, ki je potrebno, da bi imeli od okultnih vaj prave uspehe.

1. Kontrola misli

Najmanj pet minut naj bi si vsak dan vzeli in razmišljali o po možnosti nepomembni misli, ki nas v principu sploh ne zanima, s tem, da logično nanizamo eno za drugim, kar je o predmetu mogoče misliti. Pomembno je, da gre za nepomemben predmet, saj je prav prisila, ki si jo moramo naložiti, da dolgo pri njem vztrajamo, ki prebuja speče sposobnosti duše. Po določenem času opazimo potem v duši občutek čvrstosti in zanesljivosti. Ne moramo pa misliti, da nas to čustvo močno prevzame. Ne, to je čisto fino, subtilno čustvo, ki mu moramo prisluhniti. Tisti, ki trdijo, da tega čustva absolutno v sebi ne morejo čutiti, so podobni tistim, ki gredo, da bi med mnogimi drugimi predmeti iskali čisto majhen, fin predmet. Res da iščejo, toda samo po površini in tam majhnega predmeta ne morejo najti, temveč ga spregledajo. Potrebno je čisto tiho prisluhniti v sebe, potem občutiš to čustvo, ki se pojavi predvsem v sprednjem delu glave. Če ga tam začutimo, ga zlijemo v mislih v možgane in v hrbtenični mozeg. Počasi potem imamo občutek, da tečejo od sprednjega dela glave žarki tja do hrbteničnega mozga.

2. Iniciativa  za delo

Za to si moramo izbrati opravilo, ki si ga sami izmislimo. Kdor na primer vzame kot vajo zalivanje neke cvetice, kot je v predpisu navedena, dela nekaj nesmiselnega. Delo naj bi opravljali iz lastne iniciative, torej si jo moramo sami izmisliti. Potem se pri tej vaji kmalu opazi občutek, kot na primer: «Nekaj lahko naredim«, »Sposoben sem narediti več kot prej«, »Čutim željo po aktivnosti«. Pravzaprav v vsem gornjem delu telesa to čutimo. Tok tega čustva skušamo potem usmeriti k srcu.

3. Biti vzvišen nad veseljem in trpljenjem

Zgodi se nam na primer, da bi se zjokali. Takrat je čas za to vajo. Z vso silo se prisilimo, da sedaj enkrat ne bomo jokali. Isto velja tudi za smeh. Poizkusimo enkrat, ko pride smeh, da se ne smejimo, temveč da ostanemo mirni. To naj ne pomeni, da naj se ne bi smejali več, toda moramo se imeti pod kontrolo, obvladovati smeh in jok. In če smo se nekajkrat obvladali, občutimo kmalu občutek miru in ravnodušnosti. Ta občutek potem skušamo poslati v vse telo s tem, da ga iz srca najprej razlijemo v roke in dlani, da bi skozi dlani sevalo v dela. Potem pustimo da steče v noge in na koncu v glavo. Ta vaja zahteva resno opazovanje samega sebe in naj bi jo opravljali najmanj četrt ure na dan.

4. Pozitivnost

V vsem slabem naj bi našli zrnce dobrega, v vsem grdem lepo in tudi še v vsakem zločincu iskrico božanskega. Potem dobimo občutek, kot da bi se razširili preko svoje kože. To je podoben občutek rasti, kot ga ima po smrti etersko telo. Če začutimo ta občutek, pustimo, da seva skozi oči, ušesa, vso kožo, predvsem skozi oči.

5. Nepristranskost

Skrbimo za gibljivost v tem smislu, da ostanemo vedno sposobni, da sprejemamo nove stvari. Če nam nekdo nekaj pripoveduje, kar smatramo za neverjetno, mora vseeno v našem srcu vedno ostati kotiček, kjer si rečemo: lahko bi imel prav. – To nas ne mora narediti nekritične, saj stvar lahko preverimo. Potem nas prevzame čustvo, kot da bi od zunaj nekaj teklo k nam. To vpijamo skozi oči, ušesa in vso kožo.

6. Ravnotežje

Pet prej navedenih občutkov naj bi sedaj privedli v harmonijo s tem, da na vse pazimo istočasno v enaki meri.

Teh vaj ni potrebno delati točno po en mesec. Potrebno je bilo navesti neki čas. Predvsem je važno, da se delajo vaje prav v tem zaporedju. Kdor dela drugo vajo pred prvo od tega nima koristi. Prav zaporedje je važno. Nekateri mislijo, da morajo začeti s šesto vajo, s harmoniziranjem. Toda ali se lahko nekaj harmonizira, česar še ni? Kdor vaj noče delati v pravem zaporedju, mu nič ne koristijo. Kot je nesmiselno, če mora nekdo narediti šest korakov da pride čez most pa hoče narediti najprej šesti korak, je nesmiselno, če hočemo začeti s šesto vajo.

Delno iz Dr. Rudolf Steiner: Anweisungen fuer eine esoterische Schulung

POGOJI NA POTI OKULTNEGA RAZVOJA

Opisani pogoji morajo biti temelj okultnega razvoja. Nihče naj ne misli, da lahko napreduje zaradi kakršnihkoli zunanjih mer ali notranjega življenja, če ne izpolnjuje teh pogojev. Vse vaje meditacije, koncentracije in siceršnje vaje bodo brezvredne, na določen način celo škodljive, če se življenje ne uredi v smislu teh pogojev. Človeku ne moreš dati moči, le moči, ki v njem so, lahko privedeš do razvoja. Zaradi zunanjih in notranjih preprek se ne razvijejo same od sebe. Zunanje prepreke premostite s sledečimi pravili za življenje, notranje pa s posebnimi navodili za meditacijo, koncentracijo itd.

Prvi pogoj je, da si pridobimo popolnoma jasno sposobnost razmišljanja. V ta namen je potrebno, da se, čeprav za čisto kratek čas dneva, na primer pet minut (čimdalje tem bolje) osvobodimo beganja misli. Moramo postati gospodarji svojega sveta misli. Gospodarji v tem smislu nismo, v kolikor zunanji pogoji, poklic, kakršnakoli tradicija, družbene razmere, celo pripadnost določenemu narodu, čas dneva, določena opravila itd. določajo, da imamo določeno misel in kako jo mislimo. V tem času moramo v duši iz svobodne volje izprazniti tisto, kar je običajno, zapustiti vsakodneven tok misli in iz lastne iniciative postaviti v sredino duše določeno misel. Ne moramo misliti, da mora biti to odlična ali interesantna misel; kar naj bi v okultni zvezi dosegli, bomo dosegli celo bolje, če na začetku stremimo k temu, da izberemo po možnosti neinteresantno in nepomembno misel. S tem bo samodejna sila misli, ki je pomembna, bolj spodbujena, medtem ko interesantna misel potegne razmišljanje sama za seboj. Bolje je, če ta pogoj kontrole misli opravljamo z buciko kot Napoleonom velikim. Rečemo si: Sedaj izhajam od te misli in na njo nizam z najbolj lastno notranjo iniciativo vse, kar je stvarno z njo lahko povezano. Misel naj bi bila pri tem ob koncu še prav tako barvita in živa pred dušo, kot na začetku. To vajo delajmo dan za dnem, najmanj mesec dni dolgo. Vsak dan si lahko vzamemo drugo misel; lahko pa zadržimo eno misel več dni dolgo. Na koncu take vaje naj bi poskusili, privesti v zavest notranje čustvo čvrstoče in gotovosti, ki ga bomo pri subtilni pozornosti glede na lastno dušo kmalu opazili. Potem vajo sklenemo s tem, da mislimo na svojo glavo in na sredino hrbta (možgani in hrbtenični mozeg), tako, kot da bi hoteli to čustvo vliti v ta del telesa.

Ko torej približno mesec dni tako vadimo, dodamo drugo zahtevo. Skušajmo si izmisliti neko delo, ki bi ga pri običajnem toku svojega dosedanjega življenja prav gotovo ne storili. To delo si naredimo za svojo vsakodnevno obvezo. Torej bo dobro, če lahko izberemo opravilo, ki ga lahko opravljamo vsak dan, če mogoče dalj časa. Spet je bolje, če začnemo z nepomembnim opravilom, h kateremu se moramo torej prisiliti, na primer si namenimo, da ob določeni uri dneva zalijemo cvetlico, ki smo si jo kupili. čez nekaj časa naj bi se dodalo drugo, enako opravilo k prvemu, pozneje tretje in tako naprej, toliko, kolikor jih pri sposobnosti, da opravljamo vsa svoje druga opravila, lahko izvršimo. Ta vaja naj spet traja mesec dni. Toda tudi ta drugi mesec naj bi toliko kot lahko, vadili prvo vajo, čeprav ta ni več kot v prvem mesecu izključno opravilo. Toda ne smemo je zanemariti, sicer bomo kmalu opazili, kako se plodovi prvega meseca spet izgubijo in se spet začenja stari problem nekontroliranega uhajanja misli. Sploh moramo paziti na to, da teh, enkrat pridobljenih plodov, nikoli več ne izgubimo. Ko imamo tako, z drugo vajo izvršeno iniciativno vajo za seboj, se s subtilno pozornostjo zavemo znotraj duševnosti občutka notranje želje po aktivnosti in izlijemo to čustvo tako v svoje telo, da pustimo, da se izlije iz glave preko srca navzdol.

V tretjem mesecu naj bi postavili v središče življenja tretjo vajo, izoblikovanje določene ravnodušnosti ob nihanju med željo in trpljenjem, veseljem in bolečino, “vesel do neba in potrt do smrti”, naj bi zamenjali s konstantnim razpoloženjem. Na sebe pazimo, da nas nobeno veselje ne prežame, da nas nobena žalost ne pritisne ob tla, da nas nobena izkušnja ne potegne v jezo ali razburjenje, da nas nobeno pričakovanje ne napolni s strahom, da nas nobena situacija ne spravi iz ravnotežja itd. itd. Ne bojmo se, da nas naredi taka vaja preveč trezne ali da naredi življenje revno; nasprotno, kmalu bomo opazili, da na mesto tistega, kar se s to vajo dogaja, pridejo v dušo prečiščene sposobnosti; predvsem bomo nekega dne s subtilno pozornostjo, v telesu čutili notranji mir; tega vlijmo, podobno kot v obeh drugih primerih, v telo, s tem, da pustimo, da seva od srca v roke, noge in na zadnje v glavo. Tega seveda ne moremo narediti po vsaki posamezni vaji, ker v bistvu nimamo opravka s posamezno vajo, temveč s trajno pozornostjo, posvečeno dogajanju lastne duševnosti. Vsak dan si moramo ta notranji mir vsaj enkrat priklicati pred dušo in potem narediti to vajo izlivanja od srca. Z vajami prvega in drugega meseca se nadaljuje tako kot z vajami prvega meseca v drugem.

V četrtem mesecu naj bi kot novo vajo vzeli tako imenovano vajo pozitivnosti. Ta obstoja v tem, da vse izkušnje, bitja in stvari gledamo tako, da iščemo tisto, kar je v njih dobrega, odličnega, lepega itd. Najbolje to lastnost duše karakteriziramo s perzijsko legendo o Kristusu Jezusu. Ko je ta s svojimi apostoli hodil po poti, so videli ob poti truplo psa, ki je že razpadal. Vsi apostoli so odvrnili svoj pogled od njega, le Kristus Jezus je obstal, razmišljajoče opazoval žival in rekel: kako krasne zobe ima! Kjer so videli drugi le tisto, kar je grdo, nesimpatično, je iskal lepoto. Tako si mora ezoterični učenec prizadevati, da v vsakem pojavu in v vsakem bitju, išče tisto, kar je pozitivno. Kmalu bo opazil, da je pod odejo grdega skrita lepota, da je celo v ovoju zločinca skrita dobrota, da se pod tančico norca nekako skriva božanska duša. Ta vaja je malo v zvezi s tem, kar imenujemo odpovedovanje kritiki. Te stvari ne smemo razumeti tako, da bi morali imenovati belo črno in črno belo. Toda obstoja razlika med ocenjevanjem, ki izhaja le iz lastne osebnosti ter simpatijo in antipatijo ocenjuje po tej lastni osebnosti. In obstoja stališče, ki se z ljubeznijo postavi v to tujo podobo ali tuje bitje in se povsod sprašuje: kako pride to drugo do tega, da je tako ali da tako ravna? Tako stališče pride samo po sebi do tega, da skuša nepopolnemu pomagati, namesto da le kara in kritizira. Pripomba, da življenjske okoliščine od mnogih ljudi zahtevajo, da karajo in sodijo, tu ni na mestu. Potem namreč so te življenjske okoliščine take, da dotični pravega okultnega šolanja ne more narediti. Obstojajo mnoge življenjske okoliščine, ki takšno okultno šolanje v zadostni meri onemogočajo. Pri tem človek ne sme neučakano zahtevati, da kljub vsemu napreduje, če je napredek mogoč le pod določenimi pogoji. Kdor se mesec dni dolgo usmerja z vsemi svojimi izkušnjami na pozitivnost, bo počasi opazil, da se v njegovo notranjost prikrade občutek, kot da je koža z vseh strani propustna in se njegova duša v odnosu do vseh mogočih tajnih in subtilnih dogajanj v njegovi okolici, ki se jih prej v svoji pozornosti sploh ni zavedal, na široko odpre. Gre prav za to, da se borimo proti v vsakem človeku prisotni nepozornosti do takih subtilnih stvari. če enkrat opazimo, da ta opisan občutek kot neke vrste blaženost opazimo v duši, skušajmo to čustvo voditi v mislih k srcu in ga od tam sevati v oči, od tam pa v prostor pred seboj in okoli sebe. Opazili bomo, da dobimo s tem intimen odnos do tega prostora. Obenem bomo zrasli preko sebe. Naučili se bomo, opazovati svoje okolje kot nekaj, kar spada k nam. Za to vajo je potrebno veliko koncentracije in predvsem je potrebno, da priznamo dejstvo, da vse vihravo, čustveno, vse kar delamo iz afekta, deluje na opisano razpoloženje povsem uničevalno. S ponavljanjem vaj iz prvih mesecev delamo spet tako, kot je za prejšnje mesece naznačeno.

V petem mesecu poskušamo potem izoblikovati občutek, da srečujemo vsako novo izkušnjo popolnoma brez predsodkov. Kar nas srečuje, kadar ljudje glede na to, kar so slišali ali videli, pravijo: “tega nisem še nikoli slišal, tega nisem še nikoli videl, tega ne verjamem, to je prevara” s takim pristopom mora ezoterični učenec popolnoma prenehati. Mora biti pripravljen, da vsak trenutek sprejme popolnoma novo izkušnjo. To, kar je doslej priznal kot zakonitost, kar se mu je zdelo kot mogoče, ne sme biti ovira za sprejemanje nove resnice. Sicer je izgovorjeno radikalno, toda povsem točno, da, če kdo pride k ezoteričnemu učencu in mu pravi: “Ti, cerkveni zvonik cerkve X stoji od sinoči čisto postrani” naj bi ezoterik še dovolil možnost za verjetnost, da je njegovo dosedanje poznavanje naravnih zakonov eventualno še mogoče razširiti s takim, prividno neverjetnim dejstvom. Kdor v petem mesecu usmerja svojo pozornost na to, da je razpoložen na tak način bo opazil, da se v njegovo dušo prikrade občutek, kot da bi v tistem prostoru, o katerem je bilo govora pri vaji četrtega meseca, nekaj oživelo, kot da se v njem nekaj premika. Ta občutek je izredno fin in subtilen. Poskušati moramo, da to subtilno vibriranje v okolici s pozornostjo razumemo in da hkrati dovolimo, da priteče skozi vseh pet čutil, namreč skozi oko, uho in skozi kožo, če ima koža smisel za toploto. Na tej stopnji ezoteričnega razvoja uporabimo manj pozornosti na vtise tistih čustev in nizkih čutil okusa, vonja in tipanja. Na tej stopnji še ni mogoče, da bi številne slabe vplive, ki se pomešajo med tudi prisotne dobre tega področja, razlikovali; zato pušča učenec to stvar poznejši stopnji.

V šestem mesecu naj bi potem skušali sistematično pri rednem zamenjavanju, vaditi spet in spet vseh pet vaj. S tem se počasi izoblikuje lepo ravnotežje duše. Opazili bomo namreč, da eventualno prisotno nezadovoljstvo nad pojavi bitij sveta popolnoma izgine. Duše se loti razpoloženje, ki vsa doživetja med seboj spravi, ki sploh ni ravnodušnost, temveč nas nasprotno šele usposobi, da v svetu resnično delamo v duhu izboljšanja in napredka. Odpre se mirno razumevanje stvari, ki so bile preje za dušo popolnoma nedostopne. Celo hoja in gibi človeka se pod vplivom takih vaj spremenijo in če človek nekega dne celo opazi, da je njegov rokopis dobil drugačen karakter, si lahko reče, da je pravkar pri tem, da doseže svojo prvo stopnico na stezi navzgor. Še enkrat moramo opozoriti na dve stvari:

Prvič, da obravnavanih šest vaj paralizira škodljiv vpliv, ki ga imajo lahko druge okultne vaje, tako, da ostane samo tisto, kar je ugodno. In drugič da zagotavljajo pozitiven uspeh meditacije in dela na koncentraciji. Le izpolnjevanje običajne morale, pa če je še tako vestno, ezoteriku še ne zadošča, saj je taka morala lahko zelo egoistična, če si človek pravi: dober bom, da bi me imeli za dobrega.- Ezoterik dobrega ne dela za to, da bi ga imeli za dobrega, temveč ker postopoma spoznava, da samo tisto, kar je dobro, privede do napredka v evoluciji, zlo, neumnost in grdo pa postavljajo evoluciji na pot prepreke.

Steza z osmimi koraki

Zdi se, da je zavestno oblikovanje osebnosti glede na sedanjost in vedno težavnejše zahteve, ki se zastavljajo človeški individualnosti na področju socialnega življenja, vedno bolj potrebno.

Vaje ki jih navajam, omogočajo krepitev in duhovno-duševni razvoj notranjega človeka in preko tega oblikovanje duševnih organov zaznavanja:

»Razvoj poteka takole: Človek mora biti pozoren na določene duševne procese, ki jih ponavadi izvaja brezbrižno in brez pozornosti. Takih procesov je osem.

Prvi je način, kako oblikujemo predstave. Ponavadi se človek, kar se tega tiče, čisto prepusti slučaju. Sliši to in ono, vidi eno in drugo in si po tem oblikuje svoje pojme. Dokler postopa tako, ostaja njegov lotosov cvet s šestnajstimi listi popolnoma nedejaven. Šele, če svojo samovzgojo vzame v tem duhu v svoje roke, se lotos počasi aktivira. Zato mora človek paziti na svoje predstave. Vsaka predstava naj bi postala pomembna, v vsaki naj bi videli določeno sporočilo, informacijo o stvareh iz sveta zunaj. Človek naj ne bo zadovoljen s predstavami, ki nimajo takega pomena. Vse življenje svojih pojmov naj človek usmerja tako, da bo postalo zvesto ogledalo zunanjega sveta. Stremi naj k temu, da netočne predstave odstrani iz svoje duše.

Drugo dogajanje duše se nanaša na podoben način na odločitve človeka. Tudi glede nepomembnih stvari naj bi se odločali iz utemeljenega, polnega razmisleka. Kakršnokoli delo brez razmisleka, vsako nepomembno delo, naj bi oddaljili iz svoje duše. Za vse naj bi imeli dobro pretehtane razloge in opustili naj bi tisto, za kar ni pomembnega razloga.

Tretje dogajanje se nanaša na govorjenje. Iz ust tajnega učenca naj bi prišlo samo tisto, kar ima smisel in pomen. Vse govorjenje zaradi govorjenja oddaljuje učenca od njegove poti. Običajnemu pogovarjanju kjer se govori vse brez izbire in pisano pomešano eno z drugim, naj bi se tajni učenec izogibal. Pri tem naj se ne bi izobčil od soljudi. Prav v kontaktih naj bi se njegovo govorjenje razvilo k pomembnosti. Vsakemu odgovarja, toda smiselno in v vsakem pogledu premišljeno. Nikoli ne govori neutemeljeno, ne skuša uporabljati preveč in ne premalo besed.

Četrto dogajanje duše je urejanje delovanja navzven.  Tajni učenec skuša voditi svoje delovanje tako, da je odnos do dejanj soljudi in do dogajanj v okolju pravilen. Opušča dela, ki so za druge moteča ali ki so v nasprotju s tem, kar se okoli njega dogaja. Svoje delovanje skuša urediti tako, da se z njim harmonično vključuje v svoje okolje, v situacijo v svojem življenju in tako naprej. Kjer ga spodbuja k delovanju kaj drugega skrbno opazuje, kako bi razlogom čim bolje ustregel. Kjer deluje po svoji spodbudi, pretehta čimbolj jasno učinke svojega delovanja.

Kar prihaja v poštev pri petem dogajanju najdemo v tem, kako si uredimo življenje. Tajni učenec skuša živeti v skladu z naravo in duhom. Nič ne dela prehitro in nič prepočasi. Prezaposlenost in lenoba sta mu tuja. Na življenje gleda kot na sredstvo dela in se tako naravna. Nego zdravja, svoje navade in tako naprej, si uredi tako, da je življenje harmonično.

Šesto se nanaša na človeško stremljenje. Tajni učenec preverja svoje sposobnosti in svoje znanje in se obnaša v duhu takega samo-spoznanja. Ne poizkuša narediti nič, kaj je izven njegovih moči; toda tudi ničesar ne opušča, kar je v njegovi moči. Zastavlja si cilje, ki so v zvezi z ideali, z velikimi dolžnostmi človeka. V delovanje človeštva se ne vključuje kot kolo brez misli, temveč skuša razumeti svoje naloge in videti preko tega, kar prinaša vsakdan. Stremi k temu, da svoja dela opravlja vedno bolje in popolneje.

Sedmo v njegovem duševnem življenju se nanaša na prizadevanje, da se od življenja čim več nauči. Nič ne gre mimo tajnega učenca, kar mu ne daje razloga za to, da zbira izkušnje, ki so za njegovo življenje koristne. Če je nekaj naredil narobe in nepopolno, bo to razlog, da naredi pozneje nekaj podobnega pravilno in popolno. Če vidi, kako delajo drugi, jih opazuje s podobnim namenom. Skuša si pridobiti bogat zaklad izkušenj in ga pri svojih razmislekih vedno skrbno uporabljati. Ne naredi ničesar brez da pogleda nazaj na tisto, kar je doživel in kar mu lahko pomaga pri njegovih odločitvah in delih.

Osmo končno je, da mora tajni učenec od časa do časa pogledati v svojo notranjost; potopiti s mora vase, se skrbno posvetovati sam s seboj, oblikovati svoje življenjske principe in jih preverjati, pregledati svoja znanja in misli, pretehtati svoje obveze, razmišljati o vsebini in smislu življenja in tako naprej…«

S temi vajami lahko delamo tudi tako, da si jih najprej zapišemo globoko v spomin in jih vsaj dalj časa najmanj enkrat na dan postavljamo pred svojo dušo in se vprašamo če smo tako ravnali. V ponovnem premišljevanju doživetega posamezne opravke in obnašanje preverimo v luči do navedenih osmih korakov.

ZA DNEVE V TEDNU

Človek mora določena dogajanja v duševnosti, ki jih običajno opravlja brezskrbno in brez pozornosti, spremljati pozorno in skrbno. Imamo osem takih postopkov. Seveda je najbolje, da delamo naenkrat le eno vajo, na primer teden ali dva tedna dolgo, potem naslednjo itd., nakar začnemo spet na začetku. Vajo številka osem pa je najbolje delati vsak dan. Tako človek postopoma pride do pravega spoznanja samega sebe in opazi, kako je napredoval. Pozneje lahko, morda tako, da začnemo s soboto delamo vsak dan eno vajo razen osmih, ki trajajo približno pet minut, tako, da ta vaja pride na vrsto vedno isti dan. Torej ob sobotah vaja misli, nedeljah odločitve, ponedeljkih govor, ob torkih uresničenje, ob sredah dejanja itd.

Sobota

Paziti na svoje predstave (misli). Misliti samo pomembne misli. Postopoma se učiti, da v svojih mislih ločimo bistveno od nebistvenega, trajno od minljivega, resnico od mnenja. Pri poslušanju govorjenja soljudi skušajmo biti v notranjosti čisto tiho in se odreči vsakemu pritrjevanju in negativnim ocenam (kritiziranje, odklanjanje), tudi v mislih in čustvih. To je tako imenovano “pravo mnenje”.

Nedelja

Tudi za najbolj nepomembne stvari se odločamo samo s polnim razmislekom. Vsakršno delovanje brez razmisleka, vsa nepomembna dejanja, naj ne prihajajo do naše duše. Za vse kar delamo, naj bi imeli vedno pretehtane razloge. In na vsak način opustimo vse, za kar ni pomembnega razloga. Če smo prepričani, da je določena odločitev pravilna, moramo pri njej ostati z notranjo vztrajnostjo. To je tako imenovana “prava razsodba”,ki ne sme biti odvisna od simpatije in antipatije.

Ponedeljek

Govorjenje. Preko ustnic tistega, ki stremi k višjemu razvoju, naj prihajajo le besede, ki imajo smisel in pomen. Vsako govorjenje zaradi govorjenja – na primer za preganjanje časa – škoduje. Običajnemu načinu pogovarjanja, kjer se govori vsevprek, se skušajmo izogibati; pri tem se ne smemo izključiti iz sodelovanja z drugimi. Prav v sodelovanju z drugimi naj bi se govor postopoma razvil v pomembnost. Vsakemu odgovarjamo, toda z razmišljanjem in na vse strani premišljeno. Nikdar ne govorite brez razloga! Radi molčite. Poskušajte, narediti niti preveč niti premalo besed. Najprej mirno poslušajte in potem predelajte. To vajo imenujejo tudi “prava beseda”.

Torek

Zunanja opravila. Ta naj bi ne bila moteča za naše soljudi. Kjer nas naša notranjost (vest) spravlja do aktivnosti, skrbno pretehtajmo, kako bi razlogu najbolje zadostili v prid celote, trajne sreče soljudi, večnosti. Kjer delujemo iz sebe samega – iz lastne iniciative – pretehtajmo v naprej delovanje tega, kar naredimo. To imenujejo tudi “pravo opravilo”.

Sreda

Institucija življenja. živeti v skladu z naravo in duhovnostjo. Ne se izgubljati v zunanji peni življenja. Preprečevati vse, kar prinaša v življenje nemir in naglico. Ničesar prenagliti, toda tudi len ne biti. Gledati na življenje kot na sredstvo za delo, za nadaljnji razvoj in ukrepati v skladu s tem. S tem v zvezi se govori o “pravilnem stališču”.

Četrtek

Stremljenje človeka. Pazite na to, da ne delate ničesar, česar ne zmorete, da pa tudi ne opustite ničesar, kar zmorete. Glejte preko vsakdanjih, trenutnih stvari in si postavite cilje (ideale), ki so v zvezi z najvišjimi  obvezami človeka, na primer, stremeti k razvoju v duhu navedenih vaj, da bi svojim soljudem potem lahko bolje pomagali, jim bolje svetovali, pa četudi ne v bližnji prihodnosti. Kar je rečeno lahko strnemo v: ” Vse prej navedene vaje naj postanejo navada”.

Petek

Stremite za tem, da se od življenja čim več naučite. Nič nas ne srečuje, kar ne daje razlog za nabiranje izkušenj, ki so za življenje koristne. če smo nekaj naredili narobe ali nepopolno, je to razlog, da stvar pozneje naredimo pravilno ali popolno. Če vidimo kaj delajo drugi, jih opazujmo s podobnim ciljem (toda ne z neljubeznivimi pogledi). In ne delajmo ničesar, brez da gledamo nazaj na doživetja, ki so človeku pri odločitvah in opravkih lahko v pomoč. Od vsakega človeka, tudi od otrok se lahko veliko naučimo, če smo pozorni. To vajo imenujejo tudi “pravi spomin”,To pomeni, spominjati se tistega, kar smo se naučili, spominjati se izkušenj.

Rezime

Od časa do časa poglej v svojo notranjost, pa četudi samo pet minut na dan ob istem času. Pri tem naj bi se poglobili sami vase, naj bi se s seboj skrbno posvetovali, naj bi preverili in oblikovali svoje temeljne življenjske principe, naj bi preleteli v mislih svoje znanje – ali neznanje – pretehtali svoje obveze, razmislili o vsebini in resničnem smislu življenja, naj bi bili res nezadovoljni zaradi lastnih napak in nepopolnosti, z eno besedo: skušajmo najti tisto, kar je bistveno, kar je trajno in si resno zastavimo ustrezne cilje, na primer kreposti, ki jih hočemo pridobiti (ne zapasti v napake in misliti, da smo karkoli naredili dobro, temveč venomer stremeti naprej, k našim najvišjim vzorom.) To vajo imenujemo tudi “prava premišljenost”.