KMETIJSTVO NA RAZPOTJU

Hellmut Finsterlin

Vedno več kmetovalcev ne more več nositi stroškov intenzivnega poljedelstva. To je sicer prineslo porast pridelkov po hektarju, dohodek poljedelcev pa se pri tem vedno bolj zmanjšuje. Visoka poraba mineralnih gnojil, herbicidov in pesticidov, poleg tega iz leta v leto zmanjšuje plodnost tal, uporabljeni strupi zastrupljajo podtalnico, našo pitno vodo, tako da postaja zaradi mer, ki naj bi zvišale pridelek neuporabna. Poskus, organizirati poljedelstvo na podoben način kot industrijo vodi v situacijo, da morajo mnogi kmetje zapustiti svojo zemljo in iskati drugo delo. Vedno več kmetovalcev zato razmišlja, ali iz te situacije res ni izhoda. Razmišljajo o tem, kako so delali naši predniki in ali niso le bolje shajali, kot današnji kmetje. Dela seveda ni bilo manj, toda nikomur ni bilo treba misliti na to, da bo moral svojo kmetijo opustiti. In kmet tistih časov zemlje ni uničeval.

Kdor razmišlja o tej situaciji mora priti do zaključka, da je nujno potrebno opustiti komercialni odnos do naše zemlje, do rastlin in živali. Da je potrebno do njih spet najti tak odnos, kakršnega je imel do narave kmet prejšnjih časov, vse do dobe materializma v kateri se je gojilo prepričanje, da obstaja narava le zato, da jo izkoriščamo, da iz nje izcedimo kar najvišje pridelke pa četudi ob nevarnosti da zboli, da zemlja, rastline in živali izgube sposobnost obrambe pred boleznimi in škodljivci. Rezultat takega odnosa je vse več bolezni in škodljivcev, ki jih moderen kmet preganja z vedno novimi strupi, ki spet še bolj zmanjšujejo obrambne sposobnosti živali in rastlin. če se tega začaranega kroga zavedamo nam postane jasno, da vodi agrarna  znanost v končnem efektu k zlomu kmetijstva.

Rešitev moramo torej iskati drugje. Najprej s tem, da spremenimo naš način razmišljanja.

Kmet pri svojem delu nima opravka z mrtvimi stvarmi temveč z bitji. Ta bitja imajo svoja čustva, čutijo bol in radost, veselje in žalost. Te živali, s katerimi ima kmet opravka, žive od premišljeno usklajenega rastlinskega sveta. Ta rastlinski svet uspeva na usklajeni mineralni podlagi zemlje. Kmetija, posestvo je enota, ki združuje rastline in živali. Spet bomo morali najti pot, da jo gledamo in razumemo kot naši predniki, namreč kot živo osebo, kot osebnost, za katere razvoj opravita kmet in kmetica potrebna vsakodnevna dela. Čimbolj se kmet in kmetica zavedata svoje naloge, da skrbita za živo, v sebi zaokroženo bitje v katerem se razvijajo rastline, živali pa tudi življenje človeka, tem lažje bosta opravljala svojo nalogo. Tem lažje bosta vzpostavila notranje povezan odnos do živali, celo rastlin na polju. Delo na bo več dolgočasno in topo temveč polno duhovnosti. Čimbolj bomo pri delu pozorni, npr. pri dnevnem krmljenju živali, tembolj bomo razvili naša čutila. Sčasoma bomo čutili, kaj eni ali drugi živali manjka, opazili, kaj ni v redu in vedeli, kako to lahko uredimo. Za kmetijo s svojimi polji, s travniki, gozdom, kravami, svinjami, kokošmi, drevesi in živo mejo, psom in mačko, kmetom in kmetico, njunimi otroci in pomočniki moramo torej razviti čuteče razumevanje. Kmet in kmetica bosta v takem kontaktu čutila, kaj bitje potrebuje, kaj mu manjka, kaj si želi, kaj ga odbija… Če postane tak odnos zavesten, se spremeni vse življenje.

Kmetija ali posestvo naj bi bila enota, ki dobiva od zunaj čimmanj tvari, ki se po možnosti vzdržuje sama. Nakup umetnih gnojil ni nujnost. Posestvo naj ima toliko živali, da lahko iz svoje lastne površine te živali prehrani. Gnoj, ki ga te živali dajejo, daje dovolj gnojila za potrebe te kmetije, za vsa polja in travnike. Seveda je pri takem gospodarjenju potrebno, da ta gnojila negujemo. Če gnoj, ki smo ga spravili iz hleva pred hlev kjer nima zaščite pred dežjem in soncem, bomo polovico vrednosti gnoja izgubili. Gnoj moramo skrbno nalagati, ga po možnosti vsak dan prekriti z nekaj zemlje. Čimbolj skrbno to delamo, temveč bo gnojilo vredno. Gnoj ne bomo vozili na polje, dokler smrdi. Kar smrdi o namreč spojine dušika, ki se širijo v zrak, namesto da bi z njimi obogatili tla. Zato pri b-d kmetijstvu dodajamo gnoju ali gnojnici preparate, ki postopek razpadanja pospešijo. Tak gnoj postane hitro črn in ne smrdi več.

Če hočemo živeti od kmetije brez dokupovanja umetnih gnojil bomo skrbeli tudi za to, da naša polja oskrbimo z oživljajočimi substancami. V veliko pomoč pri tem je setev stročnic, raznih vrst detelje, graha. Lahko jih postavimo v kolobar in sadimo v določenem zaporedju: okopavine, ozimine, jarine, 4-letno deteljo (lucerno) turško deteljo ali rdečo deteljo. Njiva, na kateri je rasla lucerna z deteljo ima drobljivo, visoko rodno zemljo. Na njej plevela praktično ni. Plod, ki zraste na taki zemlji bo imel brez drugega gnojenja visoke donose, saj je zemlja bogato preskrbljena z dušikom svaljkastih bakterij, ki so se razvile na koreninah detelje in lucerne. Lahko pa naredimo še mnogo več: ko bomo s polja pospravili žita, strnišče očistimo in posejemo stročnice. V zgodnji jeseni bomo imeli tako dovolj hrane za živino, zemljo pa bodo stročnice tako obogatile, kot bi bila na novo pognojena. Ni slabšega kot pustiti njivo po žetvi prazno. Nepokrita zemlja je zaradi dežja shirana in potrebuje dodatek gnojil. Važno je tudi, da zemljo zaščitimo pred vetrom. Le tri metre visoka živa meja bo zaščitila pred vetrom prostor, dolg 1.100 m. Pokrajine, ki so prepletene z živimi mejami, ki imajo tu in tam kakšno grupo dreves, so vedno rodovitnejše kot gole površine.

Če smo našli osebni odnos do zemlje in njenega gnojenja, bomo pri vsakodnevnem delu opazili, kaj sicer še lahko storimo za stimulacijo življenja v zemlji in doseganje trajne plodnosti zemlje. Srce nam ne bo več dovolilo uporabljati umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov. Čutili bomo, kako živo bitje, kmetija pulzira, kako nam je hvaležna. Obenem s temi prizadevanji se bo problem škodljivcev umaknil kar sam od sebe. Zemlja bo našla svoje harmonično ravnotežje.

V b-d kmetijstvu obstaja še praksa, da se v vegetacijskemu času rastline opravijo še škropila z b-d preparati. Od teh stimulira eden, ki se škropi na zemljo, rast korenin, drugi pa, ki se škropi na zelene liste, stimulira zorenje in kvaliteto plodov. To so škropila preparata iz kravjeka in iz kremena.

Ekološko ali biološko –dinamično kmetijstvo zahteva spremembo odnosa do narave. Naučiti se moramo opravljati poljedelska opravila z ljubeznijo in pozornostjo. Tako delo bo kmetovalca spet veselilo, pri takem odnosu do zemlje uspeh ne bo izostal.

Spremeniti pa moramo tudi svoje mišljenje, namreč mišljenje, da lahko obstajamo le, če dosegamo najvišje hektarske donose. Temu ni tako. Zdrava krava, ki da letno 3000 l mleka in eno tele je prav gotovo ekonomičnejša, kot krava, ki da letno 6000 l mleka in eno tele, ki pa bo dosegla le 5 let starosti, medtem ko bo prva krava dočakala 12 let. Ta bo dala najmanj 9 telet in 27000 l mleka, visoko produktivna krava pa le največ 3 teleta in 12000 l mleka. Obe kravi morata biti najprej stari 3 leta, da bi dobili svoje prvo tele in dosegli visoko stopnjo mlečnosti. Torej je ekstenzivno gospodarjenje bolj gospodarsko.

Če vse uredimo tako, da bo kmetija z vsemi svojimi bitji srečna, bo imela tudi svoj blagoslov.