Dr.sci. agr. Petra Kuhne

Ponudba živil neprestano narašča

V Nemčiji pride vsako leto na trg 40.000 novih proizvodov, pogosto neznatnih razločkov že obstoječih živil. Ta množina izdelkov izvira iz živilske industrije, kjer jih načrtovalci živil (Food Designers) in izvedenci za marketing z veliko potrato denarja in časa, razvijajo, izdelujejo in razglašajo. Ta velikanska množina živil daje vtis, da naša živila izvirajo in se širijo iz laboratorija ali tovarne. Pri vsem tem pa vendarle moramo vedeti in se nenehno spominjati, da vsa živila, ki človeka hranijo, izhajajo iz živih bitij. Osnova mnogih še tako »oplemenitenih« izdelkov hrane so živa bitja – rastline, živali in v manjši količini mikroorganizmi, kot so bakterije, glive kvasovke in plesni.

Človek dodaja živilom tudi vse več mineralne, nežive snovi, toda te ga ne hranijo. Lahko samo vplivajo na delovanje in potek  procesov presnavljanja. Najbolj znana mineralna snov naše prehrane je kuhinjska sol. Podobno lahko rečemo tudi za mnoge druge rudninske snovi, ki se dandanes dodajajo hrani in za mineralne snovi, ki so v hrani prisotne v sledeh (železo, jod, magnezij…). Hrani se dodajajo tudi sintetični vitamini (na primer v multivitaminskih preparatih) in umetna sladila, ki tudi sodijo v kategorijo mineralne, nežive snovi, ki človeka ne hrani.

Zmeraj znova so znanstveniki poskušali iz nežive snovi izdelati umetno hrano. Tako so načrtovali, da iz premoga ali nafte sintetizirajo masti ali margarino. Pokazalo se je, da so ti izdelki zdravju škodljivi. Tudi izdelava beljakovine s pomočjo bakterij (SCP=single cell protein) je spodletela. Ta beljakovina, ki je bila tvorjena z živimi bitji, čeprav nižje organizacijske stopnje, je »opozorila« na vrsto snovi, ki so za človeka problematične – mikroorganizmi sintetične osnove (nafta) niso uspeli zadosti »oživeti«, transmutirati v živo, za prehrano uporabno snov.

Živo se hrani z živim

Izrazimo torej trditev, da se živo lahko hrani samo z živim. Znani raziskovalec prehrane, prof. Heupke je to takole obesedil: »Človek v resnici ne zaužije beljakovin, masti, anorganskih snovi, elementov v sledeh, vitaminov in drugih substanc, temveč živi od organizmov, organskih tvorb, katere je narava ustvarila«. Zastavlja se vprašanje, kaj je specifično živo v živilu, torej tisto, kar je odločilno za prehrano. Mnogi alternativni nauki o prehrani in tudi večina smeri uravnotežene prehrane išče ta »element življenja« deloma v še neznanih substancah, »vitalnih snoveh« ali  »bioaktivnih substancah«. Razširjeno je tudi mnenje, da bi se v dinamiki naravnega součinkovanja snovi v živilu, v silah samoorganizacije organskih struktur (izgradnja tkiva, organov) lahko nahajal tisti princip živega pri prehrani. Zato se cenijo intaktne forme in strukture, kot je primer pri presnojedstvu.

Le malo naukov o prehrani naredi spoznavni skok od substanc – snovnega k učinkujočim silam – energijam. To potem pogojuje drugačno, širše razumevanje človeka in narave, kakšno je tudi podano v antropozofiji. Pravo hranjenje v antropozofsko usmerjenih naukih o prehrani pomeni hranjenje s samostojnimi energijskimi strukturami, z »življenskimi, vitalnimi silami« (ne vitalnimi snovmi) ali drugače povedano z eteričnimi silami.

 

Narava eteričnih sil

Eterične sile so dejavne v vsem živem, saj šele te spodbudijo izgradnjo in ohranitev struktur življenja. Vsaka rastlina, vsaka žival in vsak človek razpolagajo s takšnimi eteričnimi silami, ki v njih učinkujejo kot dejavnik organizacije življenja. Eterične sile urejajo in oblikujejo nežive substance v strukture, celice ali tkiva po njih notranje svojevrstnem principu. Pri živalih in človeku so vrh tega še prisotni oblikovni principi duševnega in duhovnega področja.

Kot vse sile, tudi eterične sile s fizičnimi čutili niso zaznavne. Spoznamo lahko le njihovo učinkovanje v materiji, zgradbo in razvoj organizma. Prav tako vidimo njih umik, če organizem umre, premine. Pri tem se umik, na primer odmrtje rastline, ne zgodi naenkrat, kot z duševnimi silami pri klanju živali, ampak se strukture in oblike počasi razgradijo. Obrano jabolko tako še dolgo kaže večji del svoje eterične oblikovanosti. Tudi v čežani učinkujejo te sile, četudi v zelo zmanjšani obliki, prav tako tudi v suhih krhljih. Potemtakem se eterične sile označijo kot prava hranilna prvina.

Torej oznaka »eterična sila« obsega, predvsem pri višjih organizmih, množino posameznih sil, ki so učinkovite pri različnih in večplastnih procesih oblikovanja. Kako učinkujejo pa je odvisno od objektivnih pogojev. Da se rastlina lahko razvije svoji vrsti primerno soodločajo mesto rasti, tla, gnojenje, klima, širše okolje in človek, kot njen oskrbovalec.

Tako se kvaliteta rastlinskega živila razvije iz  možnostne in dejanske izrazitosti rastline – njene forme, značilne za celo vrsto – in njenih hranil. Pri tem najdemo velike razlike. Če s premočnim gnojenjem rastlino spodbudimo, da hitro raste, je kvaliteta zgradbe in dodelanost njenih tkivnih struktur  slaba, bolj groba. Zmanjkalo je časa za počasne procese finega dozorevanja. Specifične sile zorenja se ne razvijejo zadostno. Te rastline potem tudi učinkujejo na drugačen, enostranski način, kot bi bilo možno s prilagojenim gnojenjem. Tu je mesto za začetek biološko-dinamičnega gospodarjenja, ki ima za svoj cilj svoji vrsti primeren razvoj rastline s sprejetjem kozmičnih sil.

 

Eteričnost v hrani

Kako človek upošteva eterične sile  živeža? Učinkovitost sil etra se izraža v plodu, na primer jagodi. Kaj človek naredi, ko jagodo zaužije? Najprej jo zgrize in tako uniči obliko. Če tega ne bi storil, bi mu nezdrobljeni plod delal težo v želodcu. Vsa človekova prebava je torej en velik proces preoblikovanja zaužite hrane. Ta se razgradi v najenostavnejše kemične spojine. Lahko bi rekli, da človek s svojo prebavo izganja iz hrane sebi tujo eteričnost. To je aktivno delo človekovega eteričnega telesa, ki izloča hrani odgovarjajoče posebne prebavne sokove. S tem aktivnim uničenjem človek prepreči, da bi v  njem učinkovala tuja, živalska ali rastlinska eteričnost. Kdo bi le hotel, da se v njegovem črevesju uresničita jagoda ali celo zeljna glava?  Človek tako s svojo prebavo uniči eterične sile  hrane in se  pri tem krepi. Kot vsak biološki, živ sistem,  se tudi mi torej krepimo z dejavnostjo, ne z neaktivnostjo.

Osnovni pogoj za dobro prebavo je, da so v spodnjem delu tenkega črevesja, kjer se hranila vsrkavajo, samo še najenostavnejše kemične spojine.  Šele te lahko človek, ne da bi mu škodile, sprejme v svojo bistvenost, v svojo kri. Kot vemo, se v zgornjem delu tenkega črevesja pod vplivom prebavnih encimov ogljikovi hidrati razgradijo do sladkorja, beljakovine do aminokislin in maščobe do glicerola in maščobnih kislin.  Če bi bile te snovi nerazgrajene, »žive«, bi bila s tem ogrožena naša biološka individualnost. Prišlo bi do obrambnih reakcij, primerljivih s šoki pri alergijah. Človek torej ne potrebuje in tudi znotraj sebe ne integrira eteričnost hrane kot že oblikovano, formirano ustvarjalno sporočilo. Eteričnost hrane je le predloga  za njegovo lastno živost – po energetski transmutaciji  le-te v prebavnem traktu, je človekova eteričnost zaradi opravljenega dela okrepljena.  S ciljno razgradnjo eteričnosti hrane  človek pridobiva lastno notranjo čilost, s katero torej hrani in ohrani svoj organizem.

 

Kvantiteta eteričnosti

Razgradnja hrane se opravi kar najbolj specifično, naša eterična aktivnost se natanko pripravi na zaužito hrano. Če jemo hrano, ki je količinsko bogata z eteričnimi silami, kot je na primer surova hrana, je treba veliko razgraditi in za to potrebujemo dovolj močne lastne sile. Če nam razgradnja eteričnosti hrane uspe, lahko s tem aktiviramo mnogo notranjih sil. Surova hrana učinkuje kot dietna hrana. Po razgradnji le-te človek pridobi moči, ki potem, na poti od presnovnega področja, ki simbolizira notranjega, subjektivnega človeka, do perifernega področja kože, ki simbolizira zunanjega, fizičnega človeka, lahko oživljajo, organizirajo, zdravijo… Pri določenih boleznih takšne diete ne priporočajo zaman.

Vendar je pomembno dejstvo, da mora človek najprej razgraditi sile tuje eteričnosti. Mora jih premagati, da bi bil spodbujen. Če tega ne zmore, ostanejo v črevesju deloma neprebavljeni ostanki, ki povzročajo napenjanje, vrenje, motnje v črevesnem izločanju in delovanju, ali pa človek v svojem prizadevanju, da bi razgradnja uspela, porabi preveč lastnih eteričnih sil. Zunanji znak takšne motnje je, da človeka začne zebsti. Telesna toplota se iz okončin odvede na prebavno področje; celo v duševno-duhovnem področju lahko v tem primeru pride do prenizke preskrbe s toploto, kar povzroča simptome, kot so nemir,  živčnost, tesnoba. Kaže, da mora biti količina, vrsta in oblika hrane zelo prilagojena individualnim potrebam in zmožnostim. Za vsakogar, na primer veliko surove hrane ni dobro. Sestava živežnih komponent naj bo le tolikšna, kolikor jo posameznik hoče in lahko prenese.

 

Kvaliteta eteričnosti

Kvaliteta eteričnih sil kake rastline je najprej odvisna od njene družine oz. vrste (biološka kvaliteta). Vse kobulnice, kot so na primer korenček, rebrinec (pastinak), sladki janež, zelena… prepoznavamo po pernatih listih, votlih steblih in njihovi aromi. Ta je vendar z vrsto spremenljiva, kajti zelena na primer je kljub skupni družini nekoliko drugačne arome kot korenček ali sladki janež.

Pomembni so tudi posamezni organski deli zaužitih rastlinskih živil. Tukaj razlikujemo trajno razčlembo rastline na korenino, steblo z listi, cvet in plod. Korenine imajo rade hlad in temo, so nemalokrat olesenele in zato pogosto, razen pri korenovkah, neužitne. Vendar njihove konice učinkujejo kot čutila s katerimi rastlina lahko smotrno sprejme hranila iz zemlje. Poganjek in listi so posredovalni zeleni organi rastline. V njih se pretakajo sokovi, uravnava se  poraba vode in odvija se transport hranilnih snovi in presnovkov. Področje cveta, ploda in semena oddaja v okolje (bodisi vonj ali že dozorelo seme) v nasprotju s korenino, ki predvsem sprejema. V vseh teh organih poteka živahna aktivnost: poleg razmnoževanja, rastlina razvija dejavno presnovo, koncentrira snovi, tvori in oblikuje oblike, ustvarja barvila…

Omenjene tri glavne dele rastline lahko v prehrani smotrno uporabimo, če se ozremo na Steinerjev opis trajne razčlembe človeka. Podobnosti, ki jih najdemo, nas peljejo k temu, da človeka uzremo kot obrnjeno rastlino (glej razpredelnico!)

Načeloma je priporočljivo jesti  vsakega od treh delov – korenine, stebla/liste in plod/seme – saj s tem dosežemo uravnoteženo celoto, ki človeka prav tako spodbuja na njegovih treh področjih. Na področju plod/seme to dosežemo s sadjem, žitom in zelenjavo, kot ko kumare ali paradižnik (plodovke), na listnatem področju s solato ali zeljnatimi jedmi, na koreninskem področju z korenovkami, kot so korenček, zelena, črni koren, rdeča pesa, krompir, topinambur…Pri posebni obremenitvi posameznih področij, ki se, na primer,  dandanes mnogokrat kaže v živčno-čutnem sistemu, so dobrodošle in blagodejne korenovke. Pri umsko dejavnem človeku, ki se v zahodni civilizaciji malo giblje, svoje čute močno napreza v prometu, medijih… delujejo korenovke izenačevalno, ker zopet oživijo porabljene moči. Surovi korenček ali druge repe so zato zelo priporočljive pri teh življenjskih pogojih.

Rastlina je torej ne le snovno, ampak tudi eterično bitje, s v svojem kraljestvu lastno duševnostjo. Zato ima uporaba rastlin pri prehrani ne le snovni vidik, ampak predvsem in najprej energetsko-eterično razsežnost, ki smo se je tukaj le dotaknili.

Živčno-čutni sistem	Ritmični sistem	Presnovno-okončinski sistem
otrdelost (lobanja)	Posredovalnost	razgradnja (prebava)
Čutila (zaznavanje okolja)	dihanje, krvni obtok	koncentriranje snovi
predelava vtisov	hemoglobin, ritem	presnova, razmnoževanje
		toplotni procesi, gibčnost

Korenina	List/steblo	Cvet/plod/seme
Otrdelost	Posredovalnost	razgradnja/koncentriranje
zaznavanje v zemlji	sokovi, tekočina	vonj, aroma, barve
rudninske snovi, soli	Asimilacija	presnova
Hlad	listno zelenilo	shranitev snovi
	dihanje listov	razmnoževanje, tvorba notranjega prostora