POT DUHOVNEGA RAZVOJA Prepis 1 – 5

»Prepis« od 1 do 26 je zapis poteka enotedenskega seminarja, ki sta ga imela z nami g. Herbert Heinz Friedrich in Bernhard Riessmann

Prepis: Snežna Zupančič

Prepis 1 (sobota, 12.9.2015)

Prosil vas bom, da ko se ob 9h tukaj zberemo, za 2-3 minute popolne tišine. Potem bo zjutraj Bernhard začel cel teden z vami zelo preprosto glasbeno delo in sicer bo obravnaval intervale v toku tedna. Potem bom jaz predaval o duhovni poti šolanja, o razvoju duhovnega spoznanja, tako kot je to Steiner dvajset let dolgo učil. Od ene stopnje k drugi stopnji, od ene zapreke na drugo zapreko bomo razdelali. Približno eno uro, potem je pavza, potem bo Bernhard nadaljeval z glasbenimi vajami z intervali in potem bom jaz ta uvod nadaljeval s predavanjem o poti spoznanja.

Ti si rekla, da ti je bilo branje ‘Kako doseči spoznanja višjih svetov’ zelo komplicirano. To knjigo je pisal Steiner v nadaljevanjih za nek časopis. Zaradi tega je Rudolf Steiner vedno staro, že obravnavano snov ponovil na drug način in v knjigi ni popolnoma jasno nadaljevanje od enega poglavja v naslednje pa do konca knjige. Če pa se človek potrudi, da vse to, kar je Rudolf Steiner v dvajsetih letih napisal v zvezi z duhovno potjo šolanja, potem je Steinerjeva predstavitev te poti zelo jasna. Od ene stopnje do druge stopnje, od ene zapreke do druge zapreke.

In kvantni fizik, ki živi v Ameriki, nam je pri tem pomagal. In verjamem, da je po poreklu, vsaj po prednikih ali iz Slovenije ali s Hrvaške. Piše se Zajong. Že več generacij dolgo pa živi v Ameriki in tam se znanost imenuje science. Je pa res neverjetno dobro izobražen. Leta 2010 je izdal knjigo, v kateri zelo jasno še enkrat opisuje ves ta lok Steinerjevih vaj. Zdaj bi vam pa rad še enkrat nekaj rekel o temi v zvezi z metodiko. Kdor je prve korake iz knjige ‘Kako doseči spoznanja višjih svetov’ prebral, bo opazil fundamentalno razliko med budistično meditativnim šolanjem in antropozofskim šolanjem, antropozofskim metodičnim šolanjem. In to antropozofsko metodično šolanje ima za fokus naravo in to kar se v naravi dogaja, kaj v naravi vidimo in resničnost narave.

To pomeni,  pot antropozofskega duhovnega šolanja gre ven v realnost. V ozadju lahko nekako čutimo tudi Goethe-ja, ki je npr. duhovnost rastline s svojim znavstvenim delom našel, našel je s svojim znanstvenim delom duhovnost v rastlini. On je to potem imenoval prarastlina oz. ideja neke rastline. In Rudolf Steiner je šel tako rekoč skozi Goethejevo šolanje, ko je urejal njegovo zapuščino. In mi zelo jasno razumemo, da je v ozadju antropozofske poti šolanja tudi Goethe. V budistično meditativnem delu ali transcendentalnem meditativnem delu dvigne človek svoje noge tako, da so podplati obrnjeni navzgor. Roke obrne tako in jih povezuje s prsti, da so ravno tako obrnjene navzgor. Zapre oči in začne intonirati svete zloge sanskrta. Antropozofsko šolanje, meditativno delo se začne tako, da imamo obe nogi na tleh, da sem vzravnan, seveda tudi z odprtimi rokami, toda vsekakor tako, da ne izgubim kontakta z Zemljo. To je torej meditativna drža znotraj meditativne poti, kot izhaja iz antropozofije. In to je to nasprotje, bi rekel človek, Zemlje se dotikam. Znotraj šolanja pa imamo meditacijo kot stadij, ki je pravzaprav za napredne. Rudolf Steiner ni zahteval od ljudi, ki želijo stopiti na pot duhovnega razvoja, da takoj začnejo z meditacijami, temveč predava, da pred meditacijami človek opravlja zelo pomembne duševne vaje. Približno dvajset vaj je to, ki so tako rekoč priprava na meditacijo.

Lepo, da smo skupaj tukaj. Meditacija je, v nasprotju s poslušanjem predavanj, neverjeten napor volje. In če smo na poti spoznanja, potem je skupnost človeku lahko v pomoč. In v naslednjih dneh ne bi hotel z vami obravnavati vseh dvajset, ampak najmanj deset vaj. Hotel bi se o teh vajah pogovarjati z vami. In prosil vas bom, da kolikor je le mogoče te vaje tudi opravljamo v tem času, ko smo tukaj. In da bomo potem vedno vzeli čas za to, da bomo enostavno poročali o tem, v kakšni meri nam je uspelo opravljati te vaje, kako so nam vaje uspele, kako smo se počutili. Katere težave smo srečali. Tako, da si bomo lahko pomagali drug drugemu. Včasih so to vaje, ki jih ni lahko opraviti. Nekdo drug ima mogoče lahko dobro idejo, lahko pomaga nekomu, ki ima mogoče samo v svoji predstavi neko napako. In eden drugega lahko tudi popravljamo, ne vem, če nam bo to uspelo, ampak zelo upam, da nam bo.

14:20 In na koncu bi vam rad nekaj slikovitega povedal, kar vodi v to problematiko. Na Malem Lošinju smo skupaj deklamirali Vrata posvetitve. Nekaj stopenj. Ne, misterijskih dram …In mogoče se spomnite, da sem poskušal figure iz Steinerjevih Misterijskih dram postaviti v povezavo s figurami iz Goetheje pravljice. Na srečo imamo v tej prvi drami zelo pametnega, zelo inteligentnega profesorja. Poučuje zgodovino, srednjeveško in za nemščino. Profesor Capesius se imenuje. V drugi drami potem, Steiner je napisal 4 drame, druga drama se začenja s tem, da ta profesor Capesius začne meditirati. In Rudolf Steiner nas je opozoril na to, kaj se v človeku dogaja, ko se prvič poskuša notranje povsem umiriti, bere pripravljen tekst in poskuša to notranje podoživeti in predvsem kako neverjetne težave ima, da se kot visoko izobraženi intelektualec ukvarja in razume najbolj preprosto vsebino. O tem bom pripovedoval več jutri. Ampak ta profesor Capesius ima eno veliko pomanjkljivost globoko v sebi. Preveč pameten je. Tako pameten je, da se v svetu ne more preveč dobro znajti. Nima žene, nima otrok, je pa neverjetno načitan. In ta profesor Capesius bi hotel najti zdaj pot v duhovno resničnost. Cela scena, ki traja približno pol ure, se začne tako, kako bi rad v to duhovno notranjo izkušnjo našel pot in naenkrat doživi neke vrste razsvetljenje. In to razsvetljenje je tako, da je navodilo za režiserja, da ta profesor Capesius pade na tla. Kaj je slišal? Intuicijo je imel. In ta mu je rekla, to duhovnost, kar ti iščeš, je v naravi zunaj. Poglej si enkrat zvezdno nebo, poglej si enkrat to veselo sončno svetlobo, poglej si modro nebo. In Capesiusa pretrese, saj je menil, da ga bodo opozorili na nekaj, kar je čisto duhovno, so ga pa napotili k čisto zunanjim stvarem.

In to je prav tisti moment, ki je centralna stvar antropozofske meditacije. Zunaj vidimo zvezdno nebo, sončno svetlobo, modro nebo in ne prepoznamo, kaj je za zvezdami, kaj je oblikovalo modro nebo. Kaj je za svetlobo. In vsa meditativna pot spoznanja se vrti okoli tega, da mi to osredotočenost na svoj ego, da mi vsi vedno ves svet povezujemo s seboj. In ta trenutek, ki ga tako doživljamo, potem moramo obrniti. 21:48 To pomeni, distanca med svetom in menoj izgine. Pot spoznanja nakaže stopnje in vrata skozi katera ali po katerih iz te egoistične drže pridemo lahko ven. In kako se moramo spremeniti, da mi resničnosti sveta ne doživljamo več tako kot od mene pa navzven, temveč, da se lahko razširimo v okolje. Rudolf Steiner formulira s pojmom, človeški jaz gre s tem iz centra v periferijo. To pomeni preobrazbo duševnosti. Kot da se človek lahko samega sebe zapusti in gleda na samega sebe kot od zunaj. In še njegova beseda na koncu, namreč z naravo se moramo zrasti. In cela antropozofska pot spoznanja je, stopnja za stopnjo točno opisana pot, kaj moram v notranjosti narediti, da bi se z naravo lahko zrasel. In to bo naših naslednjih 8 dni dela. 24:40

28:27 Po večerji bo še enkrat glasba na vrsti, analizo pa, kako smo opravili vaje pa vsako jutro za pretekli dan. Vsak naj si najde kot pest velik kamen in ga v naslednji treh dneh enkrat prinese. Lep kamen, poseben kamen. Ob 8 15h imamo ta večerni glasbeni del.

31:51 Koledar duše je bil izdan leta 1912. Eno leto pred tem, je bil Steiner v Portorožu in to je v Portorožu spesnil. Takrat se je tudi na Bledu ustavil. Njegova žena je bila tri mesece tu na zdravljenju in on se je z njo  pripeljal in je potem prvo izdajo Koledarja duš izdelal  še z enim ilustratorjem v Portorožu. V Svetem Bernardinu, to je konec Portoroža, kjer je zdaj samo še zvonik od cerkve, kjer so bili menihi. Steiner je tja zahajal in tam začel pisati Koledar duš. To je ta del, ki je obkrožen s hoteli. Tam prirejajo koncerte. Obzidje cerkve je še, sicer je pa trava.

34:47

Megli se po jeseni

čutil lepot iskanje.

V svetlobe razodetje meša se

nejasen pajčolan megle.

V prostora dalji vidim

jeseni zimsko spanje,

poletje meni se je samo darovalo.

35:45

Bernhard

Veliko besed smo slišali. Se lahko vsega, kar je bilo tukaj povedano tudi spominjamo? Vsega ne. Se lahko spominjate kako je zvenel glas vsakega od vas? Se spominjate zvoka govora vsakega posameznika? Predstavljajte si, da bi bili vsi slepi.Če bi bili vsi slepi in bi samo poslušali, kar je kdo rekel, potem zunanjosti ne bi povezovali s tem, kar smo slišali. Ne bi imeli v mislih, on izgleda takole, ta izgleda takole. Temveč ustvarili bi si svojo predstavo na podoben način kot  če z nekom telefoniramo in ga ne vidimo. Kdo bi to lahko bil, kakšen tip, kakšna osebnost je to, kdo bi to lahko bil? In to je skrivnost našega čutila, zaznavanja, smisel za tone. Steiner govori o dvanajstih čutilih pri človeku. In to čutilo za sluh zajema tudi vse druge. Če mi dobro poslušamo, potem imamo tudi čutilo za prostor, za tip, toploto, ravnotežje. Vse lahko zajamemo v tem čutilu preko sluha. Če bi bili mi angel in poslušali bi od zunaj, kako zveni ta naša skupnost ali ima vsak od prisotnih svoj ton, svoj zven? Kako zveni Metina štima? (Meta: ali lahko rečemo, da ima vsak od prisotnih nek specifični ton?) To pravzaprav z akustičnim zvokom nima dosti opraviti. Temveč, s poslušnjem pridemo do bistvenega stvari. Z ušesom lahko resničnost stvari mnogo bolje zajamemo kot z očmi. To bomo enostavno preizkusili. Noge na zemljo. Poskušajte se sprostiti. Dihajte tako kot vam to ustreza. Poglejte ali najdete ton, ki vam ustreza. Čisto spontano. Znak bom dal. In ko oddam tak znak, potem naj vsak ta ton zapoje tako lepo in tako močno kot to hoče. Najbolje na O. Vsak zapoje na O svoj lastni ton, potem, ko bom dal znak za to (41:14- 41:28 pojemo O ). In sedaj še enkrat s tem, da pojemo tako dolgo, dokler nam ne zmanjka diha, sape. (41:44- 42:06, pojemo O).  Zdaj pa zapojemo tako, da bo vsak vsakega posamezno še slišal. 19 različnih tonov bo slišal (42:31-42:50, pojemo O). Še enkrat. Pojte tako, da res vsakega še lahko  slišite (43:09-43:33  pojemo O). Sedaj pojemo tako, da imamo občutek, da imamo en skupen ton (43:50-44:08 pojemo O). Še enkrat in sedaj poskušajmo s sluhom zasledovati ta ton. Poskušajmo ugotoviti kaj ta ton dela z nami (44:29-44:51 pojemo O). Lahko kdo kaj pove, kaj dela ta zvok z nami?

Odgovori:…. Poskuša se srečati z drugimi. Poskuša se izenačiti z drugimi.

Še enkrat, potem vas pa prosim, da poskušate opisati kvaliteto tega tona, ali je grob ali je spolzek, je mehek, kakšno barvo ima. Zelen, siv, vijoličast, moder. In kar se tipa tiče, zelo pomirjujoč, mehek, vsako telo ima glas, ima svojo frekvenco v določeni barvi. Še enkat bomo to ponovili, vsak si izbere drug ton, za katerega meni, da bi bil za skupen zvočni efekt dober. Zdaj smo imeli določeno kvaliteto. Zdaj pa poiščimo drugo kvaliteto za katero imate občutek, da bi to, kar je do sedaj bilo, dopolnila. Če smo imeli zeleno moder ton, ga potem naredimo rdeče, rumen ton. Ampak ta zvok imam še sedaj v ušesih in poiščemo drug ton, ki ustvarja neko protiutež (48:18-48:35, pojemo O). Zdaj pa prvi ton (48:40-49:00, pojemo O). Drugega (49:03- 49:19, pojemo O). Je vsak pri prvem in drugem našel pravi ton? Ni tako zelo važno. Kvaliteta enega in drugega je v nekem odnosu in to kar je med obema tonoma, bi bilo lahko odločilno za naše skupno delo v naslednjih dneh. Še enkrat za zaključek poskušajmo. Čakamo tako dolgo, da pokažem kdaj začnemo, da potem ob pravem času za prvim tonom zapojemo tudi drugi ton. Tako, da med obema tonoma nastane nekaj, kar ne zveni, temveč predstavlja odnos med obema tonoma. Torej jaz bom dal znak za prvi ton in ne da bi kaj pokazal, bomo našli pravi čas za drugi ton (51:02- 51:44, pojemo O). Lahko noč.


PREPIS 2

(nedelja, 13.9.2015, 1.del)

Megli se po jeseni

čutil lepot iskanje.

V svetlobe razodetje meša se

nejasen pajčolan megle.

V prostora dalji vidim

jeseni zimsko spanje,

poletje meni se je samo darovalo. 2:20

3:37

Bernhard

Mi vemo, da se bomo ukvarjali z intervali. Ali veste kaj so intervali? Že beseda inter val pove pravzaprav nekaj, kar je vmes. In v glasbi pravimo, da tisto odločilno ni v tonih temveč v tem, kar je med toni. Toni sami so samo opora, da bi tisto, kar je med toni, izrazili. Pravzaprav to zveni komično, da smatramo za vsebino glasbe tisto, česar ne slišimo. Nekaj slišimo, ampak za to, kar slišimo sploh ne gre. Gre za to, da je odločilno tisto, česar ne slišimo. Če me poslušate, razumete moje besede, ampak vsebina teh besed še ne pove vsega. Če takrat, ko govorim, poslušate razpoloženje v govoru in se sprašujete v katerem barvnem tonu pravzaprav govorim, potem razumete o sporočilu  v nekem govoru tudi nekaj drugega, kot to, kar povedo besede.

In danes bi rad začel s prvim intervalom, s primo. Italjanske označbe so pač prima, sekunda, terca, kvarta itd. Primus torej prvi ton. Prinesel sem gong, ta je iz bronze. Izdeluje ga nekdo, ki se ukvarja z izdelovo instrumentov v predelu ob Bodenskem jezeru, od koder tudi midva prihajava. To je poseben način gradnje gongov, metal najprej segreje, potem ga pa oblikuje, ko je hladen. Zaradi tega zveni drugače kot gongi, ki jih izdelujejo na industrijski način. Manfred Blehart je ime tega izdelovalca glasbil, je poskušal ta zvok iz tistega o čemer je včeraj govoril tudi gospod Friderik, torej graditi z vprašanjem v sebi, v katerem odnosu je zvok s centrom in periferijo. In mi bomo poskušali to stvar razumeti. Zaigral bom primo, dva enaka tona in če poskušate poslušati kako daleč gre ta zvok v periferijo, prosim. Ali se zvok neha že tukaj na steni ali pa sega morda mnogo bolj daleč. Torej, s katerim gibanjem se ta zvok širi v okolje? (8:47-9:23, zvok gonga 2x) Lahko opišete kako se je ta zvok širil?

Odgovori: Kot neki val, ki ga je bilo zelo malo, ki je narastel in je potem počasi pojenjal. Intenzivno sem ga dobila v uho in nato je kar prej v moji glavi delal in krožil. Tudi pri meni je krožil. Pri meni so bili tudi vali, nežno je bilo. Ko se je zvok nehal, sem še vedno čutil nekaj, še dolgo potem. Pri meni je počasi prihajal, najbolj je bil intenzivenje bil pri meni, ko je do ušes prišel, potem je počasi odhajal in sem občutila kako gre naprej. Nazaj in spet do mene.

Čudovito! Še enkrat bom poskusil, vstanite prosim. Tako, da dobro stojite na tleh in da poskušate čutiti, kako se povezuje ta zvok z vami in z Zemljo (11:45- 13:09 zvok gonga, 3 krat  po 2). Je bilo drugače, sede in stoje, je bilo drugače?

Odgovori: Ja, najprej je prišel z desne in je šel na levo naprej. Prej, ko smo sedeli sem občutila, da je šel ton horizontalno, sedaj sem imela občutek, da je šel od glave navzdol. Pomagal mi je, da ko sem videl, kako se je zvok dotaknil mene in okolice, sem v bistvu zaradi njega se lahko povezal s to okolico. Kot da bi se zaradi zvoka lahko povezal z okolico. Imela sem občutek, kot da ga poslušam s tega dela srca. Da se me je tukaj dotaknil. Pri meni je šel tudi direktno v srce, nato v glavo in v Zemljo. Pri meni je bilo pa tako, da prvi zvok je bil nič, drugi zvok je bil v prostoru, tretji je šel spet v ušesa in potem je delel ogomne kroge, kroge, kroge, prav tako kot je prvič udaril, ko je začel. Izgleda, da sem samo za določen zvok dosegljiva. Zdelo se mi je kot bi se rahlo toplota dotaknila podplatov.

Vprašanje, ki se zastavlja je, ali je ton, ki ga ustvari nekaj, kar je zunaj  in ostaja zunaj ali se vrača. To bi lahko igral tudi drugače. Zamašite ušesa, ker bom zelo močno udaril, to ni dobro, tako lahko v orkestru igramo. To je skoraj preveč. Sedaj igram od mene, tako kot igra nekdo na trobento. Če pa poskušam in to bomo potem tudi s petjem naredili, če poskušam poslušati ali ta ton iz okolja, iz periferije, ali je ton v okolju že lahko prisoten in jaz v bistvu ta ton samo povzamem. Da je ton kot bitje nekje že prisoten in jaz ga povsem nesebično nekako prevzamem. Povsem druga gesta, kot če igram na trobento navzven.  In s tem pridemo potem na področje meditacije, o kateri bo potem Heinz govoril. In sedaj za konec, zaigram še enkrat. Po pavzi bomo v drugem prostoru to z drugimi instrumenti tudi še delali. Poskušajte ohraniti v sebi rapoloženje. Kako stojite. Kakšno razpoloženje je v primi prisotno (18:23- 18:51, zaigral je 2x primo na gong).

Heinz 19:18

S pojmom rapoloženje začenja Rudolf Steiner opisovati vhod, pristop k meditaciji. On govori o temeljnem rapoloženju ponižnosti, devocije. Ponižnost, spoštovanje in razpoloženje v tonu in duševno razpoloženje je pravzaprav nekaj, kar čutimo na enak način. V notranjosti sem odprt za tisto, kar je nasprotno od vzvišenosti, gre namreč za ponižnost.  V nemščini je to krasen izraz, visoko gledam na svet navzdol ali pa ponižnost, imam občutek, da nisem tako visok, da so stvari nad menoj.

In včerajšnja zgodba o profesorju Capesiusu, ki vse življenje dolgo kot univerzitetni profesor pač vse ve. In o čemerkoli je govora, do vsega ima svoje mnenje. Za meditacijo v notranjosti ni bil pripravljen in z napotki za meditacijo se je moral nečesa naučiti. V knjigi te napotke bere in o čemer včeraj nisem pripovedoval. V knjigi bere, to je sedaj Steinerjev originalni tekst: ‘Prodri z mirom v globine svoje duše. In pogum in moč naj bosta tvoja vodnika. Izgubi, pozabi svoje prejšnje oblike razmišljanja, ko se potopiš v sebe. Ubij vso svojo svetlobo. Tako se ti bo prikazala duhovna luč’. Umakniti svoje lastne misli, umakniti kakršnokoli lastno sodbo je za intelektualno oblikovanega človeka zelo težko. Tudi za ljudi, ki niso nujno tako hudo izobraženi,  je to težko. Kdor je poskušal enkrat priti v popolni mir, odsotnost svojih misli, je gotovo opazil, da se misli nenehno gibljejo. V nordijski mitologiji srečamo sliko divjega prašiča, ki nenehno dirja v glavi sem in tja. Mi imamo v nemščini pravljico o pogumnem krojaču. Torej tega pogumnega krojača preganja divji prašič. In on najde neko kapelico. Gre v kapelico, divji prašič gre za njim v kapelico in krojaček hitro zapre vrata in gre skozi okno ven. In ima ujeto divjo svinjo v kapelici. Malo lepše izraženo pomeni to: ubiti vso lastno luč. To je prvi trenutek, da pridemo v meditativno razpoloženje, da dosežemo v svojem razmišljanju mir.

Danes govorimo o razmišljanju. Toda duša 26:25 je tudi polna čustev, naša čustva, naša čustva, navdušenja. K duši pripada tudi naša volja. Vse to, kar delamo. Naš pojem duše v antropozofskem načinu razmišljanja zajema to, da imamo misli, to pomeni imeti misli in čustva in vse kar je v zvezi z voljo, to kar nam omogoča aktivno delo poseganja v svet. 27:41. Pri začetku meditacije gre zaenkrat za področje glave.

Ta izkušnja je povezana s ponižnostjo. Ponižnost je prva moč duše, ki jo moramo v sebi vzgojiti. Saj ponižnost zadržuje lastne misli. Če nekaj spoštujem, obožujem, se sam umaknem. Narodi nekako poznajo to gesto, kralj prihaja in posameznik se umakne, se prikloni, spoštuje tisto, kar je višje. In Capesius pri poskusu meditiranja to srečuje. Vedno znova hoče njegova glava vse ocenjevati, kar je vedno delal. In zdaj naenkrat naj bi se postavil pod zvezdno nebo in mislil na nič. Ne, aha, to je Venera in to je Kasiopeja in to je Severnica in to je Veliki voz. Nič več. Nič več poimenovati. Mi imamo pravljico zvezdni tolar. Deklica, ki nima prav nič na sebi, samo srajčko, stoji pod zvezdnim nebom in vse zvezde padejo v njeno srajčko. In pravljica pripoveduje, kako ta deklica nima ničesar več, ker je vse darovala. Podarila je svojo kapico in obleko, tudi čevlje je podarila, bila je tako rekoč gola. In takrat so padle v njeno srajčko zvezde z neba. In to je tako čudovita slika, kako se v nas rodi ponižnost, da vse tisto, kar imamo, nekako oddamo, odpustimo. In potem začno zvezde govoriti. In profesor Capesius, ki vedno gleda in že ve, naj bi prišel v stanje, da nič ne reče, nič ne misli, temveč samo stoji pod zvezdnim nebom.  

31:48

L. 1912 je imel Rudolf Steiner cikel predavanj v Helsinkih. Govoril je o duhovnih bitjih v telesih na nebu, v zvezdah, planetih in v kraljestvih narave. Duhovna bitja v nebesnih telesih in v naravi. In pred predavanjem je s svojimi poslušalci najprej vadil. Pravzaprav je opisal vajo, ki naj bi jo delali. Predlagal je, sedite pod modro nebo (tako modro, kot ga imamo mi sedaj tukaj) brez vsakih oblakov. In potem glejte tako dolgo v modro nebo kot le morete. V nekem trenutku se bo zgodilo, da to modro nebo kot izgine. Bodite pozorni potem na to, kako je, če pogledate v svojo notranjost, kaj se kot eho tega modrega neba poraja v vaši duši. Opisuje, kaj potem človek v sebi lahko doživi. Tako nežno to opisuje, da pravi, doživeli boste, da modro nebo v vas še naprej govoril. Občutek boste dobili za to, čemur bi lahko rekli religiozno vzdušje pobožnosti. Kot da bi modrina neba imela gesto absolutnega predajanja. In pravi, to je temeljni pogoj za to, da bi tisto, kar je za materialno podobo sveta, kar je ta svet ustvarilo, da sežete v te sfere s svojo zavestjo. Goethe je to opisal, govoril je o čutno moralnem delovanju. Rekel je, da moramo imeti moralen občutek za to, ko gledamo v modro nebo. Da ne gledamo tako, kot če gledamo televizijo, gledam vremensko napoved, ja, krasno vreme, kaj bom delal, to in to in to, ja, super vreme. Tam je modro nebo samo meteorološki pojav. 36:47

Za Goetheja je bilo modro nebo rezultat borbe med svetlobo in temo. Takoj sem v preizkušnji, da vam nekaj pripovedujem o filozofiji svetlobe, ki nam jo je Goethe zapustil, ki je zelo, zelo drugačna od Newton-ove teorije. Rekel je namreč, glejte jutranji mrak in vzhajanje sonca. Če doživimo noč, gledamo to noč in je črna. Potem morda leti avion ali nek satelit in tiste svetle točke, ki jih naenkrat na nebu vidimo, nam povedo, da svetloba sije v ta črn prostor. Vidna pa je samo, ko je v tem polju nek predmet, ali luna ali avion ali nek satelit. Razumete? Principielna misel, svetoba je nevidna, svetloba naredi vidno. Zaradi svetlobe se lahko vidimo, svetlobe pa ne vidimo. Te stvari moramo najprej doumeti. In v jutranjem mraku, ko se svetloba Sonca najavlja na vzhodnem nebu, se dogaja to, kar opisuje Goethe, svetloba se v zemeljski atmosferi bori proti črnemu ozadju. In tako nastane modrina neba. In če se pred svetlobo vrinejo oblaki, svetloba ne prodre do Zemlje in oblikuje se rdečkasta barva. To je drugo poglavje.

Pozabil ga bom malo in vrnil se bom k pravljici o zvezdnih tolarjih v srajčki. In nazaj k ponižnosti in spoštovanju in občudovanju. Te kvalitete morajo tako kot temeljno razpoloženje prežeti naše bitje, kot le mogoče. Brez tega razpoloženja ne bi niti opzili, da na svetu obstaja nekaj drugega, nekaj višjega kot smo mi sami. To pomeni, šele v ponižnosti doživljam božansko v mojem okolju. In bistvena stvar je, da to božje ne iščemo izven tega sveta, temveč v tem svetu. To je Steinerjeva pot in to je prva naloga, ki naj bi jo človek izpolnjeval.  Prva vaja. Prosim, vase poglej! Ne mora biti to vsak dan, vendar vedno znova. Vprašaj se, koliko kritičnega razmišljanja živi v tebi, koliko skeptičnega razmišljanja nosiš v sebi? Mogoče celo, koliko obsojanja živi v tebi? In potem poglej na drugo stran, poglej kako je bilo pa prej v tvojem živeljenju. In vprašaj se, kdaj sem pa jaz zadnjikrat občudoval hiško nekega polža, drevo, mati z otrokom, kdaj sem se zadnjič čudil nad sposobnostjo, da lahko govorim? Kdaj sem zadnjikrat na obali skalo občudoval in bil poln ponižnosti ob tem, kar doživljam. Da se sam sebe vprašam čisto iskreno, občudovanje, stremljenje, ponižnost in strahospoštovanje, ali nosim to v svoji duši? Ali pa je morda tako, da bi to le hotel v sebi imeti, pa sem kljub temu še vedno tak, da sem v vsakem razgovoru takoj pripravljen, da nekaj ocenjujem, obsojam, mogoče celo v negativnem smislu o tem govorim. In Rudolf Steiner pravi, da ta iskrenost do samega sebe je nujno potrebna, sicer napredka ne bo. In on imenuje to vrata v napredek. In sedaj originalni tekst Rudolfa Steinerja: ‘ Višji svetovi so dosegljivi samo, če stopiš skozi vrata ponižnosti proti njim’. Na poti sem sva na Koroškem prišla mimo čudovite cerkve, ki je imela čudovito rezbarjena vhodna vrata. Zanimivo pa se mi je zdelo predvsem, da so bila vrata zelo majhna, torej človek se je moral res skloniti, če  je hotel v cerkev. 46:58 Včasih v velikih cerkvah delajo majhna vrata v zakristiji, torej kar govori o tem, ponižnost je potrebna. To je bila prva vaja torej.

Druga vaja pa ima res nekaj opraviti z budizmom.  Zanimivo je, da je čisto na začetku v svojem duhovnem šolanju Rudolf Steiner  priporočil Budovo ‘Stezo z osmimi koraki’ kot del duhovnega šolanja antropozofov. V budizmu je Buda ljudi učil, kako morajo živeti, da se v bodoče lahko izognejo kolesu ponovnega rojevanja. Budist ne bi rad spet prišel na Zemljo, temveč bi rad čimprej dosegal nirvano. In včasih v katoliških cerkvah vlada prepričanje, da je Zemlja dolina solza. In da moramo skozi dolino solza, da bi nekega dne prišli v raj. Tudi v Koranu je govora o tem, da upanje je nekaj, česar v tej eksistenci ne srečujemo, ampak šele na drugi strani.

Rudolf Steiner torej jemlje ‘Stezo z osmimi koraki’ od Bude in jo malo spremeni. Buda je želel, da si človek v tem življenju ne nalaga novih grehov glede na odnose z drugimi ljudmi. In to direktivo Bude Rudolf Steiner vključuje v svojo metodo. Buda pravi, če srečaš ljudi, potem bodi tiho in poslušaj. Ne sodi. In sploh ne v negativnem smislu, ne kritiziraj ničesar. Vidite, Buda pravi, ne delaj tega, ne zapleti se, ne govori to ni res itd. Umakni se iz tega. Rudolf Steiner vzame to vajo, ki se tam imenuje pravo mnenje in postavi to vajo na začetek te ‘Steze z osmimi koraki’ in s tem naredi isto kot s tistimi vrati ponižnosti v vstopu na to šolanje. Pazi na to, da ne boš sodil, ne bodi kritičen, ne bodi skeptik, ne ocenjuj, ne sodi, niti kar se sveta niti kar se drugih ljudi tiče. In potem pravi, ‘Steza z osmimi koraki’, to je potem vaja za soboto. In za vsak dan v tednu potem nalaga druge vaje. 52:18 Zjutraj si preberi, čisto kratko je to, ozavesti si. (Meta je razdelila’ Stezo z osmimi koraki’). Ker to imate, o tem ne bom govoril še več. Bistven aspekt pa je, da na ta način dobi človeška duša drugačno notranje središče. In tako Steiner to formulira. Pravi: glej v svet z občudovanjem in spoštovanjem, s ponižnostjo, se zavedaš mogočnosti tistega in svoje majhnosti na nek način. Da se zavedaš kakšna razlika je med teboj in to mogočnostjo. Npr. majhen otrok pa oče in dedek. Globoko spoštovanje. In ta temeljna drža me notranje tako spremeni, da vse zvezdno, modro nebo, Sonce, vse te stvari vidim preprosto drugače. In če gremo s tem razpoloženjem po coni za pešce, in nas ne moti, kako so ljudje hecni in kako so oblečeni, ampak poskušamo gledati v obraze, v otroke, v to, kako pisan je ta svet, koliko različnosti v njem živi, potem smo prvo stopnjo dosegli.

Sedaj pa druga vaja. Da ne ostanemo naivni, da molimo k vsemu in da smatramo, da je vse super in da smo vedno odprti, da ne pademo v past naivnosti, moramo ustvariti duhovno protiutež. In ta duhovna protiutež se imenuje kontrola misli. Morate stvari in stroki ustrezno samostojno razmišljati, to je potem protiutež. Na eni strani spoštovanje za vse, kar je spoštovanja vredno, toda ne brez razmišljanja, temveč iz utemeljenega razloga spoštovati. 58:47 Razumeli? To je protiutež. In Rudolf Steiner pravi,  ja, tega od enega dne do drugega ne boste dosegli. 30 dni najmanj, to vajo vsak dan.Steiner svetuje tole vajo. Vzemite svinčnik, poglejte ga, kako izgleda. In v svoji predstavi opišite vse svinčnike, njihovo zunanjo obliko, vse svinčnike, ki ste jih kdajkoli v življenju videli, glejte barvo in kakšne barve vse svinčnikov ste že videli. In potem vzemite ta svinčnik kot točko, sredstvo, predmet za sledečo vajo. Da bi razmišljali prav, stvarno, razvijali iniciativo, da bi se učili takega razmišljanja na nekem nepomembnem npr. tem predmetu. Da pet minut dolgo, vzemite uro in glejte na uro, 5 minut, nastavite si budilko in disciplinirano 5 minut razmišljajte vse, kar utegne biti v zvezi s tem svinčnikom. Najprej mogoče se osredotočite na to kako se izdeluje.

Poznate vsi to vajo? Kdo jo pozna? Roko gor. Samo trije. 5 minut razmišljati, samo ena misel ob drugi v zvezi z izdelavo tega svinčnika, ne da bi misli tavale kamorkoli drugam. 5 minut ostati pri eni misli. To pomeni greste na YouTube, na internet, vzamete Faber-Castel firmo, najdete svinčnik. Kako so ga v firmi v Nurembergu izdelali, grafit, barva, kako se masa izdela, kako se izdela te palčke, kako se potem mine režejo na pravo dolžino, kako se potem v peči segrevajo na 800 stopinj, kako so potem te mine čvrste, na drugi strani kako cedre razrežejo v čisto, čisto tanke plošče 10×10 cm, kako teče to skozi stroje, ki to pooblajo, naredijo vdolbinice, v te vdolbinice pride malo, malo lepila, potem se mina vstavi v te vdolbinice, potem pride zgoraj sendvič, ki je podobno izdelan, vse skupaj se potem posuši, še enkrat steče skozi stroje, potem vse to razreže in potem je ta svinčnik šesterokoten ali pa okrogel ali itd. In potem se pobarva, potunka se v barvo in nato je na svinčniku še napis npr. HB, neke označbe pač. Ime firme in potem se to lepo pakira v majhne škatlice, pride v eno veliko škatlo in potem se to transportira v neko veliko skladišče in potem je nekdo, ki telefonira, nekdo, ki je na računalniku, nekaj piše in ja, ja, mi imamo svinčnike, želite dobavo, potrebujemo 10 paketov HA svinčnikov in 20 paketov HB svinčnikov in potem se to natovori v tovornjak, in pride nekega dne v neko firmo. Potem pridete vi tja v trgovino in pravite, jaz bi pa rad en HB svinčnik in prodajalec vam pravi, tukaj je.

In tako vajo lahko delate s svečo, kako nastane, lahko vzamete tudi enostavno sponko za spenjanje papirjev. Informacijo najdete na YouTubu, to je danes velika pomoč za takole vajo. Ali vi razumete, kaj mislim, če rečem YouTube? To je danes tako nekaj praktičnega, v Steinerjevem času je bilo to drugače, leksikoni, listanje, kako to gre, kako se to dela, pa ta stran pa ona stran, preden je človek imel ves postopek skupaj. To je vaja za jutri. Karkoli. Nekaj, za kar imate občutek, o tem bi pa lahko pet minut razmišljal. In potem, prosim, napišite si ali vam je to takoj uspelo? Kolikokrat so vam misli ušle drugam?

In spominjate se, kako ste enkrat nekaj podpisali in kakšne grozne konsekvence je imel ta vaš podpis in kako ste padli v neko zavarovalno pogodbo, ki vam potem sploh ni ustrezala. Ne dovolite, da vam vaše misli odhajajo. Na ta način pridete na eni strani, je nekaj kot molitev in ponižnost in gledam na to čudovito, spoštovanja vredno v tem okolju. Da pa se naivno ne obnašam in občudujem vsega brez utemeljitve, moram v sebi ustvariti protiutež in ta protiutež je kontrola misli. Na tem mestu ne nastane samo način razmišljanja, ki ustreza stvari in stroki, temveč vzemite Steinerjev ciklus predavanj in poskušajte res z mislimi spremljati to, kar podaja. In čutili boste, kako pogosto pri branju Steinerja nečesa ne razumete in je nujno potrebno, da razmišljate, greste naprej v upanju, da vam postane potem stvar bolj jasna, in greste naprej, kar pomeni, na pri tem niste razvili lastnega razmišljanja, temveč ostajate pri tem, kar Steiner pravi. Kadar se mi srečujemo v antropozofski družbi, pripoveduje eden, kar je pri Steinerju bral, nekdo drug, kar je pri Steinerju bral in spet nekdo drug pri Steinerju bral in vsi navajajo samo citate. In potem šele pride tisti korak za katerega Steiner pravi, originalna Steinerjeva beseda je to. Ne spoštujte me, razumite me. Pri Steinerju to ni preprosto. To je tista lastna aktivnost, ki je potrebna. Steiner pravi, če to potem delate mesec dni, boste v sebi opazili notranje čustvo, ki vam daje občutek  sigurnosti, čvrstosti, notranje.

In potem naredite sledeče: kot da bi ta občutek spustili skozi glavo v telo, v prsni koš po hrbtu navzdol  do višine srca. Ta občutek čvrstosti, to je neka moč, ki človeka vzravna. Tako potem človek lahko res stoji v sebi. Bi bilo dovolj? Sedaj pavza. Po pavzi začnemo z Bernhardom.


PREPIS 3

(nedelja, 13.9.2015, 2.del)

Bernhard

…. je to neko posebno vzdušje. Lahko rečemo žalostno ali veselo. Lahko pa rečemo, ta pesem, ki ste jo ravnokar zapeli je zelo duševno obarvana. In tako najdemo v duhovni znanosti določena razpoloženja, ki jih povezujemo s kulturnimi epohami človeštva. Pozneje se jih bomo še dotaknili. To, kar bomo danes delali, ne sodi v našo kulturo, temveč je nekaj, kar pripada daljni bodočnosti. Kljub temu pa, ja, lahko rečemo, da ta bodočnost že prihaja nam naproti. Tako da imamo danes že sposobnost, ki se bo popolnoma razodela šele čez 3000 let.

Kljub temu naredimo, delamo to, kar danes že zmoremo. Kar smo prej delali z enim tonom, bomo skušali zdaj oblikovati kot skupno organizacijo. Da bomo to bolje slišali pa bi prosil, da samo 11 prisotnih igra, ostali pa poslušajo, ali pa en ton zapojejo zraven. In sedaj bom povedal kako igramo na te instrumente. Imate torej tolkalo, takole ga držite, takole je kontrola boljša in točno v sredino udarite iz bližine, ne od daleč (2:44-2:47). Če od daleč močno udarite, to ne bo dobro. Zelo, zelo pozorno (2:55-2:57), pazljivo, tako da se ton lahko razvije. To so železne plošče, tudi ročno kovane, s tolkalom udarite spodaj na tale jeziček (3:26- 3:53, B. udari narahlo na železno ploščo, večkrat). Kje vas ta ton nekako bolj doseže v glavi, v srcu ali v okončinah? Spodaj ima jeziček, udarimo (4:24-4:44, ponoven udarec na ploščo)

Na te instrumente igramo z otroci, ki jih poučujem. Tudi z otroci iz Sirije in Afganistana, ki še nikoli v življenju niso čemu prisluhnili. Ti živijo vedno samo v akciji. In kadar zmorejo resnično prisluhniti, vprašam, zaprite oči in poslušajte ta zvok, pojdite za njim in tisti, ki tona ne sliši več, dvigne roko. To bomo poskušali tudi sedaj. Zaprite oči in ko tona ne slišite več, ko ga ne čutite več, dvignite roko. To ni zdaj tekmovanje (6:14 – 6:55, udarec na ploščo). Tu ne gre za akustično poslušanje, temveč za čustva in čutenje od znotraj. Tako kot ste že ugotovili zajema to celo telo. Sedaj pa vas prosim, da vzamete instrumente, 11 med vami, kdor to želi, naj vzame vsak svoj instrument. Kamorkoli v prostor se postavite. 8:37 Mislite na to, kakšen je bil tisti ton danes zjutraj in sedaj. Opazili ste, železne plošče in gongi so v kvaliteti zvoka različni, drugače nas nagovarjajo in drugače se širi ta zvok. Zdaj lahko vsak za sebe to enkrat poskusi, da bomo to tehnično dobro obvladali. Opazili ste, da stvar postane hitro neprijetna, morate pazljivo udariti. In zdaj bomo en komad zaigrali, v katerem vsak od vas sme en krat svoj ton dodati. Gre za to, da gongi in plošče igrajo takrat, ko menite, da je pravi trenutek, da prispevate svoj delež. Cela zgodba lahko dolgo traja. Vsak ima odgovornost, da svoj ton igra takrat, ko je na vrsti in samo enkrat. Dobro (11:05 – 12:11). Čudovito! Če zdaj mislimo na obe vaji, ki jih je govoril Heinz, namreč vajo ponižnosti, da čutimo ponižnost pred mogočnostjo teh tonov. Na drugi strani pa se koncentriramo na vsak ton posebej. Vsak ton je drug svet, torej nenehna koncentracija na nekaj novega, na kar nismo pripravljeni. S ponižnostjo vstopam v tisto novo. Poskusimo še enkrat (13:16 – 14:53). Ali lahko tisti, ki ste samo poslušali, torej gledalci opišete, kako ste se pri tem počutili.

Odgovori:

  • Pri meni je tako, da  me en ton ven potegne, drugi me pa pomirja, pa pravi, saj je čisto v redu tukaj. Potem je tudi ton, ki me na neki način bolj z Zemljo povezujejo.
  • Pri meni je tako, da me nek zvok vznemiri, nek zvok me pomiri, vendar me moti, da zvok še  ne odzveni, pa se pojavi že nov.
  • V meni ta zvok valovi in traja.
  • Vsak zvok slišiš nekje v telesu, ga doživiš, tisti, ki so prehitro spet, me malo zmotijo, ampak seveda, to je čisto moja subjektivna presoja.

Bernhard: Jaz smatram, da je vsak ton v tem zaporedju pravzaprav dogodek za sebe.

Odg.:

  • Jaz sem to doživela kot eno zgodbo, kot da me je, eni so me tako, da sem bila bolj pri sebi, drugi so me kar razširili, sem imela občutek.
  • So bili zvoki, ki človeka malo vznemirijo. Vse o vsem pa so bili vsi toni tako čudoviti, da lahko celo razmišljam o tem strahospoštovanju pred toni, ki sem jih slišal. In železne plošče so vnesle neko posebno harmonijo v dogajanje.

Bernhard: Izkušnje so bile torej zelo različne kot smo slišali. To je tudi prav. Vprašanje, ki si ga

zastavljamo, če sedaj te vaje delamo ves teden je, ali se bo to doživljanje v nas spremenilo? Ali nam uspe, da naše navade poslušanja spremenimo? Toda brez prisile. In to bo naš proces skozi teden. Vsak dan bomo to ponavljali, toda vedno z drugim intervalom. Najlepša hvala. 19:47

Meta: Zdaj bi pa jaz nekaj dodala, če smem in sicer, mi svet od zunaj sprejemamo v sebe skozi čutila, skozi oči, skozi ušesa, z okusom, z vonjem. In vsa ta čutila so danes na groznem udaru. Mi imamo neprestano slušne vtise, neprestane vtise pred očmi in naša čutila so zaradi tega otopela, ker toliko človek sploh ne more v sebe sprejemati. V antropozofskih krogih se zaradi tega že več let dolgo govori o potrebi ponovnega senzibiliziranja čutil. Negovati čutila in to pravzaprav sodi v to področje. Če hočemo torej svet sprejemati spet, moramo ta čutila spet malo senzibilizirati.


PREPIS 4

(nedelja, 13.9.2015, 3.del)

Heinz

Še enkrat bi se rad dotaknil teksta prve misterijske drame od Steinerja, kjer Capesiusu pravijo, svojo lastno luč moraš ubiti. Ta radikalna beseda ubiti svojo lastno luč, to je za človeka, ki je navajen vedno misliti sam iz lastne volje, nekaj, kar ga globoko prizadene in je boleče. Moj sin študira primerjalno književnost. In duhovne znanosti v nasprotju s prirodoslovnimi znanostmi, če to primerjamo, potem je pri duhovni znanosti lastno razmišljanje centralna tema. Vzamemo roman Franza Kafke in če imamo štiri ljudi vsak po svoje to interpretira. Tako da imamo večje število interpretacij ene stvari prisotnih. Capesius je zgodovinar in je v isti situaciji. Vedno si mora izmisliti zakaj je prišlo do tega zgodovinskega dogodka. In vedno znova je treba misliti nazaj, kje v preteklosit se najde razlog za te posledice. In človek se pri tem hitro izgubi v lastnih mislih. Ker ne moremo mislilti kot današnji znanstveniki. Da je do 100 letne vojne med Francozi  in Angleži in da je to vojno končala ženska, deklica, ki sta jo inspirirala nadangel Mihael in Marija, Jeanne d’Arc. Nekaj takega je za normalnega zgodovinarja sploh nemogoče misliti, da nek nadčutni člen lahko deluje na zgodovinske dogodke. Zaradi tega je torej za zgodovinarja kot profesorja Capesiusa situacija nevzdržna, kot da bi človek odmaknil tla pod njegovimi nogami, če naj se odreče svojemu lastnemu razmišljanju. 4:34 Razumemo?

Če pa delamo vajo s svinčnikom, potem mi ne mislimo. Naša misel je del nekega stvarnega dogajanja. Fantazija tam nima mesta. Jaz moram stvari in stroki ustrezno misliti, eno za drugo. In se moram z lastnim razmišljanjem popolnoma umakniti. Razumemo? To je razmišljanje, ki ne prihaja iz mene, temveč jaz dajem pojavom od zunaj v sebi prostor, da se razodevajo v meni. In tako moramo misliti ti dve vaji. Grem v zvezdno nebo, grem v modro nebo, gledam vanj, v sončno luč, svetlobo, ne mislim. Samo sprejmem. In če hočem  misliti modrino neba, potem ne mislim jaz, temveč misli moč svetlobe in teme, ki barve privede v doživljanje v meni. In to je razlika med Goethejem kot botanikom in današnjo botaniko. Da je imel Goethe to neverjetno sposobnost, da se tako poda v neko rastlino, da tako rekoč z rastlino misli, pomeni, da je v sebi čutil, kako rastlina nastaja, tako da je kot edini človek spoznal, da je rastlina vedno samo list in da je njena oblika v bistvu metamorfoza tega lista. In lahko je prišel na to, ker je zmogel gledati rastlino popolnoma nesebično, brez lastnosti. Vzel je vrtnico, čisto normalno vrtnico 8:10, ne tisto napolnjeno cvetov in pri prašnikih je list, ki je napol prašnik, napol list. Ste že kdaj opazovali to? Ali pri tulipanu, kjer je v cvetni čaši en list še zelen, drugi so pa že obarvani. In prepoznal je, v vrtnici je matemorfoza cvetnega lista v prašnik še ne dokončana, polovica je še list in polovica je že prašnik. 9:25 In on je v bolnih izrazih v oblikovanju rastlin, se pravi pri kakšnem nenormalnem razraščanju na rastlinah, deformacijah na rastlinah,  kot edini človek doslej v 19.stol opazil, da se je v svojem zaznavanju tako predal dogajanju v rastlini, da se je v njem rastlina razodela, da se je v njem svetloba razodela. Za Rudolfa Steinerja je bilo zelo pomembno, ko je gradil to veliko hišo za antropozofsko društvo, da je rekel, ta hiša se mora imenovati Goetheanum, ker mi vsi gradimo na Goethejevih dosežkih. Ta posebna Goethejeva sposobnost razmišljati z rastlino, je obenem tudi neverjeten umetniški proces preobrazbe. Za Goetheja je bila narava največji umetnik. To še k tej temi, lastna luč, umakniti lastno luč, toda strokovno misliti s stvarmi, s svetom, s pojavi sveta.

Sedaj pa pravi Steiner, mi nimamo možnosti, sposobnosti, da delamo vaje z nekim predmetom iz narave, ker mi tej procesov ne poznamo, mi lahko delamo vaje z mislimi samo s proizvodi, ki jih je naredil človek. Nima smisla delati vaje z mislimi s komadom lubja drevesa. Moral bi se vživeti v dogajanja v drevesu, botanična. Tu pa vem, pri kozarcu, kaj potrebujem, katere elemente, silicij in ….To k tej vaji misli in k tej molitveni drži. Doslej smo obravnavali tri vaje. Ne bi zahteval rad preveč. Ampak, če hočemo se dotakniti teh dvajsetih vaj, se moramo danes pogovarjati še o dveh vajah.

Mi smo na poti k duhovnim spoznanjem, k spoznanjem duhovnega. Orodje, instrument tega duhovnega spoznanja je meditacija. In mi smo v toku priprav za meditacijo. In mi imamo te tri vaje, ko gledam v sebe, kaj v sebi najdem, ocenjujem, podcenjujem, razsojam. V kakšni meri spoštujem, občudujem, stremim v svoji duši nad tem, kar me obdaja. Sobotno vajo iz ‘Steze z osmimi koraki’ imam v mislih. V tej bom vedno vsako soboto disciplinirano pazil na svoje predstave in vadil pozitivnost, ne kritiziram. Mislim samo, kar je pomembno. In potem imamo tretjo vajo in ta je kontrola misli, ki potem vodi do samostojnega, stvarnega in strokovnega načina razmišljanja, kar nam daje ravnotežje med predajanjem v molitveni drži in stvarnim biti tukaj, stvarno stati v življenjuj. Trideset dni torej delam vsak dan vajo kontrole misli in naslednjih trideset dni postavim v center svojega prizadevanja vajo(četrto), ki je tako zelo preprosta. Nek predmet vzamem in ga postavim na drugo mesto, brez vsakega smisla, ali vsak dan tri krat obrnem  prstan na svoji roki brez vsakih misli ali delam medtitacijo o hoji, stojim na dveh nogah, opazim kako prenesem ravnotežje na drugo nogo, kako spet prenesem ravnotežje in grem spet tja in prenesem svoje ravnotežje, neka dejavnost. Iz svobodne volje neka v bistvu nepotrebna dejavnost. Če trideset dni dolgo ne delam vsak dan, najbolje ob istem času, nekega dela iz lastne iniciative, ki sem si ga določil, ne bom imel sposobnosti, da neko meditativno vsebino sprejmem v svojo zavest. 18:00

Prebudili smo se, preoblečemo se, ker gremo na sprehod, na evritmijo potem smo delali evritmijo in potem smo morali takoj jesti, potem smo morali takoj sem, morali smo to poslušati, morali smo se usesti, morali smo pisati, morali smo poslušati, potem še to predavanje, vaje, vaja na vajo in vaja na vajo, vse si moram zapomniti, končno smo prosti, moram takoj popiti eno kavo. In če pogledamo v to dogajanje, potem opazimo, da od jutra do večera, kar naprej samo funkcioniramo, moram to, moram to, moram vaditi. Rudolf Steiner pa pravi, eno delo enkrat na dan, najbolje zgodaj zjutraj, vstanem in preden začneš karkoli drugega, to meditacijo. Stojim na desni nogi, drugo nogo postavim pred to desno, čutim ta prenos, neko delo naredim brez pravega smisla, vzamem steklenico, postavim jo na drugo mesto. Tega mi pa nihče ni predpisal, ukazal. To delam čisto iz svobodne volje. 19:50 In če to delamo trideset dni dolgo, smo namreč nekaj neverjetnega pripravili, poznejši namen, da določimo kontinuiran čas v štiriindvajsetih urah dneva, pet, deset, petnajst minut  iz rednega časa, ko se iz vsega dogajanja umaknem. Ne delam niti tega, kar hoče moja žena, niti tega, kar otroci hočejo, jaz sem tukaj za sebe mojo .., začel bom vajo. Lastna iniciativa. Moč lastne iniciative se razvije, volja do dejavnosti. Če to dovolj dolgo delate, potem boste opazili, da če nekega dne tega ne naredite, preprosto nekaj manjka. Enkrat moram imeti občutek, da sem zaradi samega sebe, iz svobodne volje nekaj naredil. In ta želja po tem, da nekaj naredim,  je moč. To moč boste v svoji predstavi spustili iz glave preko obraza v srce, tako da imate v sebi dve močni vesti. Namreč enkrat čvrstost zaradi .. in razmišljanja in potem ta občutek volje, da nekaj naredite v tem področju srca, zaradi te vaje, kontrole volje. In Rudolf Steiner je tu spet imenoval Budovo ‘Stezo z osmimi koraki’ in to je današnja vaja, vaja za vsako nedeljo. Torej četudi za najmanj pomembne stvari se moramo odločati s polnim razmislekom. Vse, kar bi sicer počenjali tako brez vsake misli, vse, kar delamo nepomembnega, moramo odstraniti iz svoje duše. Do vsega, karkoli naredimo, moramo imeti razloge, o katerih smo trezno razmišljali. In nujno ničesar ne naredimo, za kar nimamo utemeljenega razloga. Če smo prepričani o pravilnosti neke odločitve (sedaj pa v oklepaju, če hočem delati to vajo), potem je treba v notranosti pri tej vaji tudi vztrajati, biti zvest. To je nedeljska vaja. In to je peta vaja.

‘Stezo z osmimi koraki’ je Rudolf Steiner enostavno položil v teden. Kontrolo misli in kontrolo volje pa je treba delati vsak dan. In sedaj je zelo pomembno, da vsako od teh vaj moramo delati cel mesec. In to je potem v skladu z ritmi življenja in s kozmosom. Ritem dneva je ritem človeškega jaza. Tedenski ritem je ritem astralnega telesa ali duševnosti. Mesec je ritem eterskega telesa, telesa življenja ali navad. In samo če to delam ves mesec dolgo, potem postane to meso in kri. Se zapiči v meso, potem to preprosto znam, potem je to v meni. In zaradi tega, ta delitev elementov za vajo v teden, v mesec.

Pet vaj. In vabim vas, da delate od takoj vajo misli in vajo volje in potem poskušate malo videti, kako to funkcionira, zbirate izkušnje in jutri se o njih pogovarjamo. In če se pojavijo vprašanja v zvezi s temi prvimi vajami, se lahko o tem pogovarjamo. In potem se o tem pogovarjamo vsako jutro pet minut. Če pa menite, da sem to razumel, da obvladam, da ni vprašanj, potem bomo rekli v redu. Naslednje vaje bodo malo težje. Jutri nadaljujemo, spet prideta dve novi vaji. Naslednje vaje se res dotaknejo neke duhovne problematike. Iz naše vsakodnevne zavesti se bomo spustili eno etažo nižje in pridemo v področje čustev. Naša sposobnost razmišljanja, kar se tega tiče, se mi zdi, da imamo v mislih danes še največ jasnosti. Vse dopoldne, odkar smo skupaj, tri ure,  gre nenehno skozi nas tudi tok nekih čustev, nenehno. In spustiti se v to področje, v ta nivo, pomeni nekaj kot iti pod vodo, malo v nezavedno. In ta vaja jutri se bo s tem ukvarjala.

Vprašanje: Vaja s svinčnikom. Ali je pomembno, da gremo nekako organsko od začetka, od posekanja drevesa ali je pomembno samo, da mislimo na svinčnik, pa četudi nam skačejo misli v raznih fazah izdelave svinčnika.

Heinz: Pomembno je zaporedje misli, da je logično. Lahko začneš v Kaliforniji, tam namreč sekajo drevesa, ki jih potem v Nuerenbergu predelajo. To je namreč neka vrsta pinije. In lahko začneš potem z žaganjem teh dreves. Kako se oluščijo, potem misliš  lahko ves transport itd. Zaporodje je pomembno. Odkod prihaja grafit? Ljudje grafita takrat niso poznali in so imenovali to svinec, ker s svincem se tudi lahko piše. Grafit kopljejo na Norveškem. Kaj pa drugi elemet, namreč glina? Imate v Sloveniji tovarno svinčnikov? Imate tovarno opek? Torej veste tudi kje je tudi glina, tam kjer so tovarne opek. In svinčnik je samo iz grafita in gline. V mini sta grafit in glina. Okrog je pa les. In če imate sedaj to predstavo, velika vreča iz Norveške, s čudovitim črnim grafitom in vreča s črno glino. In tam stoji potem delavec in reče, kaj delamo danes, danes delamo kvaliteto HB, to mešam v tem in tem sorazmerju in potem vrže ustrezne količine v nek stroj. Rudolf Steiner pravi na tem mestu, če srečate nekje nekakšno luknjo, nimate predstave kako se stvar nadaljuje, imam grafit in kako pridem zdaj do tega, da je izdelana mina. Potem, če nimate svoje predstave, si lahko lahko sami neko predstavo ustvarite. Kako pride sedaj ta mina v les. In pri naslednji priložnosti vzamete leksikon ali youtube in izpopolnite, popravite to svojo predstavo. Torej misel tam, kjer nimate točne predstave, lahko dodate iz svoje predstave, fantazije in potem izpopolnite.

Vprašanje: Kaj je prva vaja?

Heinz:  Prva? Usedem se, predstavljam si ljudi okoli sebe, to so ljudje, ki so mi blizu. In potem se spomnim tudi kolega iz službe in potem opazim, da mi je nesimpatičen. In vedno znova se mi zgodi v razgovorih, da imam kakšno slabo mnenje o njem za povedati. In potem mi postane jasno, da sem zelo nepravičen do njega. Padel sem namreč na svojo lastno foro. Vedno znova se zgodi, ko nekoga srečam, vrata se odprejo in nekdo pride skozi vrata in ko si ga ogledamo, opazimo takoj ali nam  je simpatičen ali nesimpatičen. Če nekdo pride s klobukom postrani in jakno čez ramo in čutili boste kako se negativno čustvo pojavi proti katerem se morate boriti in šele pozneje boste mogoče ugotovili, da je ta občutek antipatije se popolnoma spremenil v simpatijo, če slišite, zakaj on tako izgleda, da je zunaj nekdo njega napadel in da je on tako nekako ves demoliran prišel zaradi tega v prostor. 36:02 V sebi pa ste opazili samo to, da so vaša mnenja, da je vaša sodba o ljudeh včasih nepravilna.  In Steiner pravi, nič hudega, vsem se nam to dogaja, ampak poskušajte si to ozavestiti. In pri naslednji vaji, ki jo delamo boste potem vedeli, da je to treba popraviti. Pomeni, v svoji notranjosti je prva vaja nekaj kot delati bilanco ali nosim v sebi še te negativne moči, sile, ali sem pristranski, nepristranski itd.? Midva sva prišla iz Nemčije in že v Nemčiji je razlika med severom in jugom velika. Npr. nekdo iz Bavarske in nekdo iz Berlina. Sploh se tudi ne marajo. Na Bavarskem v gorah so smerokazi na katerih piše, za Bavarce je oddaljenost 2 uri, za Berlince, za Pruse pa 5 ur. Torej, ne marajo se. Mogoče je v Sloveniji glede na Srbe, Makedonce, na druge narodnosti, mogoče so tudi določene nesimpatije. In pazite, da ne padete v te lastne pasti. Če nekdo pride s Kosova ali Albanije boste opazili, Bernhard to krasno naredi. On ima v svojem razredu otroke iz Sirije, iz Afganistana, Cigančke in otroci nimajo nobenih predsodkov eden do drugega. Otroci ne pravijo več eden drugemu to je pa …. Šele potem, ko odrastejo oblikujejo te predsodke. V Nemčiji imamo veliko nacistov in mi imamo težave z njimi, ker so proti tem beguncem. Prvi del je enostavno ta bilanca, stanje je v meni. Druga stvar pa je, ali si danes že kaj občudoval. Si srečal danes človeka, neko novo misel, nek kamen, kjer si imel potem občutek, enkrat sem danes doživel neko občudovanje. To je prva vaja. Tega ni treba delati vsak dan. Tu Steiner ne navaja časa, ki  je potreben za to vajo.

Vpr.: Hotela sem vprašati zaradi tega svinčnika. Če si lahko najdemo tudi kakšno stvar, kot o kruhu, ker že več vemo.

Odg.: Seveda, seveda vse lahko vzameš, karkoli. Naj bi bil predmet, ki ga je naredil človek. Saj tak predmet lahko v popolnosti na nek način zajameš. Nekaj, kar ti je blizu. Kruh je potem že prekompliciran. Ker pri kruhu je tako, da ga je v bistvu žito naredilo za nas. In tam ne veš kaj se dogaja noter. Tam je že stvarjenje. Imamo neko predstavo, ki je verjetno zelo nepopolna. Ni nujno, da vzamete nekaj takega, da je prekomplicirano. Človek bi moral biti informatik, da bi kolikor toliko vedel kaj je za eno tako mašino. Jaz sem študiral tudi gradbeništvo in vem, kako se delajo opeke npr. Kako se gradi hiša. Vzemite iz tistega, kar obvladujete. Flavta. Kako se dela flavta?


PREPIS 5

(nedelja, 13.9.2015, 4.del, zvečer)

Bernhard

Če grem danes 2x dopoldne, smo se ukvarjali s primo. Peli smo veliko prim, intervalov, vsak svojo primo. Lahko rečemo, da je vsak pel svoj temeljni ton. In temeljni ton pri tej pesmi, ki ste jo ravnokar zapeli (00:46 B. zapoje 00:50), vedno torej enak temeljni ton. Zdaj bi jaz rad vsak večer z vami pel kanon, ki se nanaša na štiri elemente. Caroline von Guenterrode, to je zelo znana gospa, je napisala ta tekst. Živela je v Goethejevem času in je Goetheja tudi poznala. Bila je jasnovidna in je pesnikovala. Samomor je naredila,  tragična smrt. In s tem tekstom, ki ga imam v mislih, so oblikovali kanon, saj veste kaj je to. Jaz pa nimam namena, da bi ga z vami zdaj študiral, učil se ga, temveč bi rad, da razumemo, zajamemo ta kanon iz štirih različnih strani elementov. Pesem, ki ste jo danes zapeli,  je pa tudi kanon in ima 3 elemente, ritem, melodija in harmonija. Ti trije elementi so čvrsto povezani. Pesem je določen ritem in harmonija. Tako je komponirana. To, kar smo delali danes in včeraj, je bilo nekaj, kar ni imelo ritma in tudi harmonije ne. Kljub temu pa lahko rečemo, da je bila neke vrste glasba, toda čisto drugače kot mi glasbo poznamo.

Tole bomo naredili zdaj. Tale ton poznate. (3:29 B. je zaigral na gong 3:33). In čisto tiho bomo ta ton zapeli ( 3:38 pojemo 4:08). Sedaj bomo poskusili tako, da vsak zapoje en ton tako dolgo, da mu sape ne zmanjka, potem naredimo pavzo in poslušamo, potem pa ponovno ta ton. Vsak za sebe. (4:25 pojemo 4:44) Potem pa naredite vedno dolgo pavzo in poslušate. Ton, pavza. Vsak ob drugem času, tako kot …., in poslušamo vedno potem ton nekoga drugega. Vsak začne tako kot hoče, kadar hoče. (5:13 pojemo 5:47) Ugasnili bomo luč in da vidimo kako zveni potem. (6:07 pojemo 6:35) Zdaj pa še oči zaprimo. (6:45 pojemo 7:29) In še enkrat pojemo isto z odprtimi očmi in pri luči. (7:42 pojemo 8:10) Ali ste zaznali kakšno razliko pri luči in v temi?

Odg:

  • Pri zaprtih očeh, če sem pela, sem videla tudi zelo močno turkizno svetlobo, ko pa nisem pela, se je ta turkizna točka zmanjšala, bila je pa še vedno prisotna, pri luči pa ne vidim nič.
  • Občutila sem v temi kot modro nebo, na katerem se prižigajo zvezde.
  • Pri zaprtih očeh, pa sem imela občutek, da se ton spreminja v kvaliteti tako kot je gong zvenel in da se je oblikovala ena meglica kot ene prameglice in v sredini je ta zvok ven prihajal.
  • Občutila sem, kot da so bili eni planeti, ki so se gibali.
  • V temi sem imel občutek, da je ton bitje.
  • Jaz sem imel občutek, da v svetlobi bolj ton prihaja k meni, v temi, pa da gre bolj iz mene ven.
  • Jaz nimam nobenih izkušenj, lahko samo rečem, da je bilo lepo. Če bi pa hotel nekaj pojasniti, bi pa rekel, da nekaj interpretiram v stvar.

To vajo bomo vedno znova ponavljali. Tudi luč pred hišo bomo ugasnili. Zanimalo bi me, ali  je naša slušna pozornost pri luči drugačna. Torej, govorimo že o tem, kako učinkuje svetloba, kako učinkuje tema. Ampak zdaj trenutno še ne bi se s tem ukvarjali. Tega še sedaj ne bi pojasneval, učinek teme in svetlobe, ampak šele ob koncu. Zaenkrat pa mi je pomembno doživetje pri luči in pri temi.

Zdaj bomo pa to ponovili, vsak poje svoj ton, naredi pavzo in ponovno pojemo. Vsak poje tako, da sliši mene, jaz bom pa pel kanon in vi poskušate slišati odnos temeljnega tona z melodijo. Torej vi vsi pojete temeljni ton, jaz pa pojem melodijo. In vi poskušate slišati oboje. Temeljni ton in melodijo. In če opazite, da bom jaz tudi spet zapel temeljni ton, potem utihnete. Tako dolgo pojete, dokler ne slišite temeljnega tona od mene. (14:22 udaril je temeljni ton na gong in pel melodijo, mi tudi smo peli 15:19)

Pri melodiji je temeljni ton samo na začetku in se ne ponovi, ne pojavi se spet. Zanimivo, še enkrat bomo to naredili. Pojte čisto tiho, tako da vedno slišite tudi mojo melodijo. (16:17 udaril je temeljni ton na gong in pel melodijo, mi smo tudi peli 17:10) Pojutrišnjem ali pa v petek, ko bomo znali to zapeti, si bomo zastavili vprašanje ali sem v stanju ta temeljni ton v srcu vedno ohranjati, tudi ko ga ne slišimo več. In to je občutek rapoloženja prime. Prima je temeljni občutek, torej da stojimo na tleh in v svojem telesu počivamo. Kar se evritmije tiče, bi lahko rekli, da je prima U, evritmični U. Če človek poje neko melodijo, ima temeljni ton prime vedno v sebi. In če si to ozavestimo, se potem s pesmijo lahko čisto drugače povežemo. In vi boste peli še bolj tiho. (19:02 udaril je temeljni ton na gong in pel melodijo, mi tudi pojemo 19:56)

Le toliko za danes, melodijo zdaj poznate. Besedilo te melodije je,

Zemlja, ti mati moja.

Zemlja, ti mati moja.

In ti, ki me hraniš, sapa zraka.

Torej zrak kot tisti, ki prehranjuje človeka in Zemlja kot naša mati. To je tako rekoč temeljni ton te pesmi, enkrat slišimo mati Zemljo in ona je vedno prisotna. Čudovito. In Guenter, je napisal eno knjigo o etrih, o eteričnosti in je tam rekel, tam pravi, da imajo vse stvari v svetu nek lasten temeljni ton. Rastline, živali, človek, kamen, vse kar na Zemlji najdemo ima svoj lasten temeljni ton. Toda ne akustičen ton. Temveč tisto, kar vibrira v tisti rastlini, kamnu, človeku, tisto ima svoj temeljni ton. In da se vrnemo k naši pesmi. Temeljni ton zazveni enkrat, eterično, ne da bi ga slišali, zveni skozi vso pesem. Ali lahko to razumemo, eterično slišimo?  Pozabite. Jutri bomo nadaljevali. Najlepša hvala.