Pot spoznanja

Predavatelja: Heinz Friedrich in Bernhard Riessmann

Prevajalka: Meta Vrhunc

Zapisala: Snežna Zupančič

Kraj: Biser na Zajelenku, Gorenja Trebuša, 2013

Heinz

Vsi se soočamo z dejstvi, ki v današnjem svetu pač živijo, pojavljajo se. Zelo dobro poznamo globalne probleme, tako ekološke narave, spremembe klime. Problem odnosov med ljudmi, problem na področju gospodarstva, problemi, ki so v zvezi z zdravjem. Še mnogo drugih problemov bi lahko navedel. Verjamem pa, da imamo leta 2013 pravzaprav vsi tako sposobnost razumeti te probleme kot jih človek še nikoli prej ni imel, takih sposobnosti.

Vprašanje, ki si ga zastavljamo je pa tole. Zakaj uničujemo naravo? Je mogoče razlog za to, da o naravi ne razmišljamo prav. Klima je del narave, del narave je tudi človek. Človek in njegova dejavnost, tako v gospodarstvu kot v izobraževanju. In tisto, kar lahko imenujemo spoznanje, na način kot ga prakticira prirodoslovje, znanost. Da znanost prizna samo tisto, kar v svetu lahko štejemo, merimo, tehtamo, kar lahko vidimo.

Govorim, vi poslušate. Pravzaprav imamo nekakšno povezavo s tem, preko misli, preko čustev, ki se porajajo. Čustev in misli pa ne moremo meriti, tehtati, šteti. Vse tiso, kar se dogaja med nami na nivoju duševnosti in na nivoju duha,  je nekaj, kar naša znanost ni v stanju zajeti. Zaradi tega je pred sto leti Rudolf Steiner napisal ‘Teorijo spoznanja’. Pisal je o tem, kako jaz lahko zajamem, tisto kar je življenje samo, tisto, kar je duševnost po sebi in tisto, kar imenujemo duha. Kako je mogoče to zajeti? Že v njegovem času namreč, je bila problematika v vsej znanosti znana. Namreč, prepoznamo samo zunaji videz drugega človeka, narave, kozmosa.

Leta 2010 je v Ameriki kvantni fizik, Arthur Zajonc se imenuje, po naše se piše Zajonc, po angleško se pač drugače izgovarja. Mislim, da je ime slovansko, je rekel. Torej človek, ki živi v Ameriki in je poučeval 40 let kvantno fiziko na eni od univerz. In je ravno zaradi tega predmeta kvantne fizike, odprl popolnoma nova vprašanja, v zvezi s tem, kaj je tisto bistveno narave? V kvantni fiziki  npr. je fenomen svetloba prvič prepoznan kot fenomen, prepoznali so ga kot fenomen, ki se ga ne da objektivno določati. Kakšna vprašanja zastavlja znanstvenik, ko raziskuje svetlobo, določajo odgovor, ki ga bo dobil. In do danes znanosti ni jasno, kako bi lahko definirali kaj svetloba sploh je. Saj je dejstvo, da dobiš odgovor glede na to, kakšno vprašanje si zastavil. Nemci imamo pregovor, tako kot kričiš, tako ti eho (odmev) tvoje kričanje vrne.

To pa pomeni, človek sam po sebi je neskončno pomemben zato, da naravo razumemo prav. Odločilno je človek, kakšna vprašanja zastavlja. Doslej  je veljalo, da bi se človek moral pravzaprav povsem umakniti in da ne bi smel vprašanja vključiti nikakor v stvari iz svojega razmišljanja in svojega čutenja. Zaradi tega so to potem priznali tudi kot resnico, kar je bilo mogoče odčitati na aparatih, na tehtnici npr., na ravnilu. Namreč kot objektivno so dopuščali samo tisto, kar lahko štejemo, tehtamo, merimo. V kvantni fiziki, pa so l. 1960 prvič spoznali, da pri celi zgodbi igra človek zelo, zelo pomembno vlogo pri vprašanju, kako moramo svet razumeti.

Arthur Zajonc se je s tem vprašanjem ukvarjal 40 let na čisto poseben način. Kot študent fizike je prišel v Ameriki v zelo dramatično življenjsko situacijo. Ni mogel razumeti, kaj naj bi s to fiziko počel v življenju. Pravzaprav ni našel smisla pri tem svojem študiju. Smatral je, da ga je študij tako daleč odvedel od narave in od fenomenov. Prav v duševno depresijo je prišel zaradi tega. In takrat je srečal profesorja in mu povedal to svojo stisko. In ta profesor mu je dal v roko Steinerjevo knjigo ‘Kako doseči spoznanja višjih svetov’. In ta človek Zajonc je začel z vajami, ki jih Steiner svetuje. Kot profesor je napredoval, vedno večja je bila njegova odgovornost na univerzi in l. 1997 je bil pravzaprav za približno 100 univerz za določeno področje odgovoren. On je bil tisti, ki je temeljni študij študentov teh 100 univerz določal vsebine študija. Pred tem je seveda delal s to knjigo Rudolfa Steinerja, in je spoznal, kaj pomeni pravzaprav meditativno delo za prepoznavanje sveta, za spoznavanje živega v naravi, s tem, kar omogoča rast, cvetenje, kar je v zvezi z venenjem, oblikovanjem semena. Kako lahko v svoji notranjosti razumemo izražanje živali, npr. petje ptic. Kako duševni izraz neke rastline lahko razumemo. Rudolf Steiner je navedel približno 120 vaj in ja, delal je te vaje. Jaz sem imenoval zdaj samo dve od mnogih.

In leta 1997 je za temeljni študij tisočih študentov v Ameriki določil, da morajo meditirati, da morajo kontemplacijo prakticirati kot temeljni pogoj svojega dela. V celi Ameriki se je iz tega rodilo pravo gibanje na univerzah. Do danes se tam na univerzah uči meditacija. V svoji knjigi je to opisal. In opisal je predvsem v kakšno stisko, v kakšno ozkost je padla moderna znanost. Kako grozno je, da ta znanost gleda na svet samo od zunaj. In kako nujno potrebno je to dopolniti s tem, da človek razvije nov organ svoje spoznaje, spoznanja. In ta organ človek oblikuje, če se poda na pot šolanja spoznanja.  Arthur Zajonc je v svoji knjigi, tisto, kar je Rudolf Steiner napisal 105 let pred njim, realiziral v sedanji čas in je poizkušal te vsebine tudi izraziti v našem današnjem jeziku. Toda v svoji knjigi čisto jasno piše, da je vse te vaje dobil od Steinerja.

Torej kaj bi jaz rad? Danes zvečer bi rad z vami obravnaval to pot spoznanja, tako kot jo je opisal Rudolf Steiner in kakor jo je Arthur Zajonc na novo formuliral za nas, ljudi današnjega časa. In to bi vam rad predstavil danes zvečer. In po tem prvem uvodu te poti spoznanja, bomo potem poskušali preiti k meditaciji. In to bo potem govor za jutrišnji dan, ko bomo konkretno govorili o temi neke naše meditacije. Tako, da bomo morda vsi imeli malo več razumevanja za to, kako človek od svojega normalnega zaznavanja, spoznanja sveta lahko najde most k notranji plati sveta, k notranjosti, k resničnosti sveta. Ali poznate Rainerja Mario Rilkeja, nemškega pesnika? Ste že slišali zanj? Dobro. On je enkrat formuliral bolečino svojega zaznavanja spoznanja.

Ah, ne biti ločen,

ne zaradi tako majhnih sprememb,

biti izključen iz svetov zvezd.

In formuliral je to svojo bolečino, torej kako človek gleda ta svet samo po zunanji podobi. In pravi, usoda pa  je to, ja, stati svetu nasproti, nič drugega kot to. Nikoli več preko te meje. In po zelo globoki izkušnji te bolečine,  ki je duhovne narave,  je v Devinu blizu Trsta, na nekem gradu doživel nekaj kot prebujenje svojega duha. In naenkrat ugotavlja, prišel sem na drugo stran te narave. In iz tiste narave tam, naenkrat  odnos do nje, ti narava. Duhovno doživljanje tistega, kar v naravi tke kot duhovnost.  Seveda ni hodil po poti kot Zajonc. Bil je drugače nadarjen. Svojo pot je razvil skozi samega sebe, po samem sebi, iz svojih darov. In njegove pesmi, če jih danes beremo, so v stanju, da nas dvignejo v te sfere.

Toda Rudolf Steiner in Arthur Zajonc sta nam pokazala korake, kako lahko pridemo do tiste druge plati, v notranjost tega, kar v naravi tke. In verjetno se marsikdo od nas tako počuti, da smo kot nekaj, kar ni del te narave. Da nismo neposredno z naravo povezani.

In mi se preprosto spustimo na pot v zaupanju, da se lahko naučimo, tako duševnost kot duhovnost narave, razumeti. In zdaj še kratka pravljica od Eskimov. Vran je v večni noči, v kateri je živel, ostal brez hrane, preprosto je ni našel, ni mogel najti. Kako si je želel svetlobe. Zemlja pa je postala svetla. To je ta zgodba. Če želim svetlobo in resnično, resno v svoji notranjosti želim, potem to moje hrepenenje svetlobo resnično pritegne. In Eskimi, ki tako dolgo živijo v temi, so spoznali to. Eskim svetlobo najde, če si jo zares želi. Samo po sebi ne pride. Tako, tako.

Sedaj sem star 68 let. 40 let sem bil režiser v gledališču. To je polovica teh 40 let. Druga polovico teh štiridesetih let je bilo moje delo z drogeraši v terapevtski ustanovi. Za te odvisnike smo razvili način terapiranja. Bistven del terapije tam je bil, zelo veliko posebnega govora, posebnega gibanja in veliko igranja. To je bila naša terapija. Zdaj sem se umaknil iz tega poklica, in sedaj delujem v tej ustanovi kot učitelj. In pri antropozofski družbi poskušam skupaj z Bernhardom pa tudi z drugimi ljudmi v področju zahodnega Bodenskega jezera delati program za prireditve, seminarje, predavanja. Npr. da imamo predavanje o knjigi Arthurja Zajonca in seznaniti naše člane o tem zelo zanimivem delu. To je bilo zadnje, kar sem naredil.

Bernhard

Kaj mislite je to, glasba? Ali je en zvok, en ton že glasba? Odg.: ja.

To je lahko glasba. Za marsikoga pa ni. Govoriti o tem samo nima veliko smisla, ni bilo smiselno. In pri glasbi smo v tej čudoviti situaciji, da ne potrebujemo nobenih besed. Pa kljub temu, bomo kakšno besedo že izmenjali v naslednjih dneh, da bi lahko razumeli, kaj nam tak ton lahko pove. Torej, vsak od vas ima prav gotovo vsak dan opravka z glasbo. 24 ur na dan lahko poslušamo glasbo enostavno iz nekega aparata, na ušesa, iz radia, kakršnokoli, zabavno, resno, marše, vojne, pop, rock, vse je možno. Vse vrste glasbe vsega sveta imamo danes na razpolago. Lahko pa si zastavimo vprašanje, katera glasba je tista, ki meni ustreza? Ali poslušam glasbo, ker sem žalosten? Ali ker sem vesel? Zakaj imam potrebo, da poslušam glasbo? Vsak od vas mora najti svoj odgovor. In sicer vedno znova si moramo zastaviti vprašanje in odgovoriti.

Poznamo glasbo Beethovena, Mozarta, znanih klasičnih komponistov in tu v Sloveniji seveda srečni situaciji, da imate zelo veliko lepih pesmi. In da se veliko prepeva pri vas. Verjetno bo marsikdo od vas neko melodijo ali naglas ali potihoma vedno znova prepeval. Tudi tukaj bomo peli, lansko leto smo tudi. Možnosti doživeti glasbo je veliko. Sedaj pa si lahko zastavimo vprašanje, tako kot je Heinz Friedrich to rekel, ali hočem glasbo samo uživali ali je mogoče to meni nekaj dobrega, dragocenega, da spoznam tisto resničnost, ki v naravi živi? Tisto resničnost, ki v glasbi živi, spoznam. Torej resničnost za glasbo. Ali je pomembno, da jo jaz sam spoznam? No, nihče mi tega ne more kar tako odgovoriti. Vedno znova moram to poskušati delati sam.

In danes smo v situaciji, da imamo toliko svobode, da nimamo samo glasbe, ki obstaja iz melodije, ritma in harmonije, temveč resnično lahko zaigramo samo en edini ton in rečemo: zame je to glasba. Pred 200 leti človek kaj takega ne bi zmogel reči. Nemogoče. Danes pa, če smatramo to za pomembno in če to hočemo, lahko doživimo svojo lastno glasbo in zagotovo je tako, če se boste opazovali. Ta glasba bo tudi pri vas vsak dan nekaj drugega. Če gremo še korak naprej, mi bomo delali take vaje in s tem bomo ustvarili duhovno resničnost, s tem pa bomo ustvarili pogoje, možnost, da bo razvoj glasbe kot se danes dogaja, dobil drugo smer. Že samo zaradi tega, ker mi z drugo zavestjo to delamo, mi vplivamo na razvoj glasbe.

Če danes znani, mogoče tudi neznani komponisti pišejo določeno glasbo, lahko se človek vpraša, zakaj delajo tako glasbo? So se oni to preprosto izmislili, ali je morda tako, da priteka ta informacija vzpodbude iz nekega duhovnega sveta, ki jim je pač na rapolago, na razpolago pa zaradi aktivnosti drugih ljudi, ne kar tako. In tako imamo danes brez nadaljnega odgovornost za to. Odgovorni smo za to in pomembno je, kaj mi sami hočemo slišati in česa nočemo slišati. Jaz mislim, da je poslušanje pravzaprav zelo, zelo pomembna aktivnost. Če aktivnost našega poslušanja spremenimo, spreminjamo svet. Če boste tukaj dva dni poskušali slišati določene stvari, sem jaz osebno globoko prepričan, da to spreminja svet. Dolg govor, povedano na kratko kaj mislim. Takoj bomo začeli.

Vsak od vas si vzame enega od instrumentov tamle zadaj.

Poljubno se postavite v prostor. Tri stvari pridejo skupaj, imamo ta prostor, imamo en isntrument, tretje smo pa mi, kot tisti, ki igrajo. In mi znamo misliti in lahko to razmišljanje spremljamo s svojimi čustvi in potem lahko delamo glasbo, ustvarjamo glasbo. Sedaj pa vzemimo poslušanje kot eno aktivnost ali pa še bolje rečeno, mi prisluhnemo, vlečemo na uho. Vsak od vas bo zaigral samo en ton. To je zdaj naše ustvarjanje. Vzemite si instrumente in kar začnite. Še enkrat vam bom pojasnil, kako se igrajo ti instrumenti. V sredini se drži tolkalo in zelo previdno udarite v sredino, nežno, previdno. Tole pa igramo tako, pozor. Plošče pa se igra takole, tukaj doli se udari nanje. Cimbale pa takole. Zdaj gre pa za to, da vsak igra svoj ton v tistem trenutku, ko je prepričan, da je trenutek za to ta pravi. Popolnoma svobodni smo. Lahko igrate svoj ton, kadar vi hočete. Edini pogoj je, da zelo, zelo pazljivo poslušate ves čas. Da poslušate, kaj se v prostoru dogaja, kaj delajo drugi in da poslušate, kaj ste naredili sami. In potem se odločite kdaj boste zaigrali svoje. To pomeni, čutiti morate kdaj igrate. Najbolje, da vadimo najprej. Najprej bomo čisto, čisto tiho in bomo zelo natančno poslušali. Potem pa vsak , ko se mu zdi, igra en ton. Vsak igra samo en ton, samo enkrat. Čeprav so to tako lepi toni, da bi človek kar še in še igral. Imate veliko odgovornost, dobro izberite, samo enkrat smete udariti. Še enkrat poskusimo, vsak en ton Malo se zaustavimo. Kdo lahko pove kaj je slišal? Lahko kdo opiše. Kaj smo slišali? Lepo, da nihče ne najde besede k temu. Pravzaprav se tega ne da opisati. Mogoče pa lahko kdo reče ali se ga je to dotaknilo v duši. Kako ste se počutili? Kaj so rekla vaša čustva?

Odg.: meni je bilo lepše poslušati druge kot sebe, ker sem imela tremo.

Odg.: preveč premišljuješ kdaj se boš vključil.

Odg.: jaz sem čutil kot da nekje letim med oblaki in so eni trši eni mehkejši

Kaj rečete, je bila to glasba? Melodije ni bilo, ritma ni bilo, tudi harmonije v klasičnem smislu tudi ne. Še enkrat poskusimo. Ponovno velja, vsak samo enkrat zaigra na svoj instrument. Poskušajmo usmeriti našo pozornost na to, kako je preden se lotimo tega skupnega igranja in kako je po tem, ko smo gotovi. Dolgo časa še poslušamo to, kar smo zaigrali, dolgo časa še to zveni v prostoru. In ta prostor smo samo mi ustvarili, ta prostor poslušanja. Poskušajmo biti zelo, zelo pozorni na ta prostor poslušanja, ki nastane po igranju. In poskušajte čutiti, kako se mi vsi skupaj počutimo pri tem. Ali bi bilo dovolj, ali bi bilo enako, če bi to samo en vsak za sebe delal, ali je mogoče pomembno, da to delamo skupaj? Ali je to enako kot, če bi tu nekdo tako rekoč stal in določal kdaj naj nekdo od nas zaigra? Če pa mi svobodno odločamo v veliki odgovornosti do tega, kar nastane, vsi skupaj in nosimo to odgovornost, da bo ta skupen komad, ki ga s tem ustvarimo, nekaj dobrega. Torej še enkrat bomo to ponovili in potem smo zelo pozorni na to, kaj nastane pri pozornem poslušanju, ko smo gotovi. Velja? Malo se tukaj ustavimo. Je bilo to drugače kot prvič, je bilo podobno? Če je bilo drugače, kaj je bilo drugače?

Odg.:Ko se je gong oglasil, me je prav prevrtalo, občutek sem imela, da me je nekaj prebodlo.

Ste imeli občutek, se je pri vas rodil občutek, kot da smo kot neke sorte skupnost?

Odg.:? Kar prikovalo nas je

Meta: Jaz sem imela občutek kot da, v tem intenzivnem poslušanju, kot da se širi in da se kot res ena skupna zadeva ustvari, potem je pa to počasi na koncu zbledelo in potem smo bili tako spet iz tega umaknjeni v vsak svoje.

Je bil ta prostor našega poslušanja omejen s stropom, s to sobo ali je bil večji?

Odg.: večji, širši, daljši in višji, čez dimnik

Zdaj pred večerjo bomo še eno stvar poskusili in sicer.. Zdaj pa konec s svobodo. Zdaj bo pa naloga povezana s tem. In sicer, cimbale. V tistem trenutku,  ko Olga zaigra na cimbale, takoj za njo vsi udarimo na svoje instrumente. Ali poslušamo, ali gledamo, čisto vseeno, takrat ko zaznamo njeno igranje, mi pa poskušamo vsi tako nežno zaigrati kot je nežen zvok cimbal. Vsi naenkrat. Za njo udarimo vsi naenkrat. Tako nežno  kot cimbale, boste vi zaigrali na svoj instrument. Potem bomo pa spet poskušali poslušati kaj smo ustvarili. Dobro. Poskušajte sledeče, da preden zaigraš malo počakaš. Počakaj in šele potem, ko boš imela občutek, da je pravi trenutek, šele potem zaigraj. Malo dalj časa počakaj Olga, šele takrat, ko boš mislila, da je pravi čas, potem zaigraj. Mi bomo pa poskušali zelo nežno na svoj instrument zaigrati

Zelo lepo, instrumente vrnemo na mesto.

Heinz

Človek vedno potrebuje nekaj časa, da lahko razvije svoje misli. In če potem razvijaš svoje misli in človek zastane, potem se pa ta stvar že prevaja, potem si v nevarnosti, da se te misli izgubijo. In jaz se moram pač vživeti v to, da mislim in mislim naprej in naprej in naprej. Torej imejte usmiljenje z meno,j če sem počasen, če začnem malo jecljati, mi oprostite.

Zdaj bi vam rad pripovedoval o tisti poti v notranjost sveta, notranji prostor sveta. Pravzaprav je to notranji prostor sveta besede, ki jo je Reiner Maria Rilke, ta pesnik rodil. Rudolf Steiner bi temu rekel pot v višje svetove. In naloga ljudi je danes, da stopijo na to pot. Najprej vas moram nekaj prositi. Koliko izkušenj z meditacijo imate? Mi lahko poveste kdo vedno neguje meditiranje? Ko sem Arthurja Zajonca pred 14 dnevi srečal v Švici v Baslu, je bila skupina zelo velika. In on nam je zastavil tako vprašanje. Ne bi vam hotel pripovedoval nekaj, kar je za vas samo po sebi umevno, je rekel. Vi mi dajete do znanja, da naj hodim počasi. Pot v notranji prostor sveta se začenja z zavestnim sprejemanjem vase.., ozavestiti si moramo nekako ali poskušati ozavestiti svojo osamljenost. Nekaj takega moram narediti kot umakniti se iz sveta v osamo, iz vse te naglice v svetu v osamo. Ustvariti moram nekaj kot notranji prostor in v tem prostoru moram biti v stanju popolnoma mirno gledati na tisto, kar je minilo, popolnoma mirno gledati na tisto s čemer me sedanji čas, sedanjost, ta trenutek nekako konfrontira in prostoru obenem, kjer se ustvarja moje predstave za bodočnost.

Rudolf Steiner imenuje to tiha skromnost. Zjutraj in zvečer po 30 minut, mogoče tudi opoldne. Čas v katerem se umaknem iz sveta in za tistega človeka, ki hoče hoditi po tej poti, mora zunanji svet, ves ta hrup in vso aktivnost enostavno opustiti oz. jo tako umiriti, da je kot v ravnotežju z njegovim notranjim mirom. To je duševna kvaliteta, ki jo pravzaprav noben znanstvenik take ne potrebuje. Ta umik iz sveta, ta je prva luč tistega višjega, tiste višje volje po spoznanju. Toda za meditacijo potrebujemo še drugačne temelje. Te temelje opisujejo budisti kot steza kreposti. Torej posvečen budistični menih mora izpolnjevati 227 takih kreposti. V današnjem času pa tega ne zmore nihče, razen, da je nekje v samostanu. Nihče, razen nekdo, ki živi v samostanu  pa si zunaj v svetu ne živi v situaciji, da bi mu kdorkoli dopovedoval, kaj mora narediti. Ljudje, ki živijo zunaj, z izjemo, da si v samostanu in si podrejen nekemu redu, da nimajo nikogar, ki bi jim rekel, kakšen je treba biti v današnjem času. Ko bi človek, ki meditira, lahko  z močjo moje pozornosti druge ljudi lahko tudi uniči. Kot človek, ki meditira lahko z močjo moje pozornosti druge ljudi celo uniči.

Mogoče poznate film z naslovom ‘možje, ki bulijo v vode’. Ste že slišali zanj? Specialna enota ameriške armade je pripeljala budistične menihe v Ameriko. Ti menihi naj bi nemške vojake učili zbrane pozornosti tako, da z zbrano pozornostjo vojaki povečajo točnost svojih zadetkov. To pomeni, meditativne moči so uporabili za zelo dvomljive, nemoralne cilje. Izraelska tajna služba določene tehnike tega še danes uporablja.

Če bi hotel biti v notranjosti sveta torej, mora biti moje notranje razpoloženje tako, da z mojim duhovnim delom ne naredim nobene škode nikomur. Zaradii tega so prva vrata, ki vodijo na pot spoznanja, so vrata ponižnosti. Če priznam nekaj višjega od sebe, potem se v notranjosti pred tem priklonim, priklonim v ponižnosti. V velikih gotskih katedralah, gotovo ste to že videli,  je zakristija, ki  je poleg oltarja, dostopna skozi zelo majhna vrata. Tako majhna vrata, da se mora župnik prikloniti, da bi šel skoznje. Poznate to? In ta gesta ponižnosti, ta ponižnost, ki je prvi pogoj za srečanje z višjim.  Če smo verni, lahko danes z molitvijo ali z izreki iz biblije ali iz Bhagavadgite, lahko pridem v tako notranje razpoloženje. Če pa nekdo tega ne zmore, naj se enostavno postavi pod zvezdno nebo, ali naj poišče poseben prostor v naravi kot npr. ta potok, Jelenjk. Človeka se to v notranjosti dotakne, to razpoloženje, ta lepota te narave.

In potem je pot v resničnost duhovnega sveta, torej stopimo na pot duhovnega sveta skozi vrata ponižnosti. To je prvi pomemben pogoj, lahko bi rekli tudi drugi, saj je prvi notranji mir. Potem pa pridejo druga vrata. Ta druga vrata so vrata, skozi katera vodi steza občudovanja, spoštovanja. Spoštovanja ne za nekega človeka, spoštovanja pred resnico, namreč spoštovanje, priklon pred višjo resnico. V sebi moram nekaj obuditi, pri čemer popolnoma jasno čutim, da še nisem čisto v resnici. Aleteja je grški izraz za besedo resnica. In to po naše pomeni tudi tisto, kar ni pozabljeno. Grki so imeli predstavo, da gre človek, ko pride na Zemljo skozi reko in to je reka pozabljenja. Vso mojo resničnost,  ki sem jo doživljal pred svojim rojstvom, sem tam pozabil. In Platon meni, da je naša naloga tukaj na Zemlji, da se tistega, kar smo pozabili, spet spomnimo.

Rudolf Steiner pa pravi, vse kar drugim ljudem o antropozofiji poveste ali pripovedujete, vse, kar ljudem pripovedujete, to ljudje ža vse vedo, nosijo v sebi, samo mogoče si tega še niso ozavestili. Torej …. rekel, na začetku notranji mir ali osamljenost, potem gremo skozi vrata ponižnosti, smo na stezi spoštovanja. In potem pridemo tu do nekega viška, pri katerem že imam občutek, da sam sebe drugače razumem. To razumevanje samega sebe se rodi v konfrontaciji s samim seboj.

Kdor je enkrat poskusil meditirati, je iskal prostor in rekel, zdaj pa hočem biti popolnoma sam in moje misli bom koncentriral  na eno samo misel. Če človek bo naredil to, se mu bo naenkrat pojavilo cela vrsta misli, kaj vse ima opraviti, kaj je narobe rekel svoji ženi, mobi bo zvonil. V njem se naenkrat pojavlja nemir, v tistem trenutku, ko ravno hoče biti miren. Torej mentalni in emocionalni kaos v sebi. In to je zelo pomembno, da si to ozavestim, namreč da gre skozi mene vedno cel tok misli, da gre stalen tok čustev skozi mene. In medtem, ko jaz tukaj stojim se to dogaja in razen tega, kar sem jaz mislil, kar sem jaz povedal vaše  lastne misli in vaša lastna čustva. Mi živimo tako rekoč v reki misli in čustev. In če se postavimo nasproti temu toku in rečemo stoj, stoj, bomo ugotovili, da se to ne da zaustaviti, ker gre kar naprej.  V germanski mitologiji se to nenehno razmišljanje karakterizira z divjo svinjo, ki da jo nosimo vsi v glavi.  Sem in tja in sem in tja. Divja svinja v glavi. Jaz pa moram priti do miru v sebi. Najti ravnotežje, mentalno in čustveno. Balans ustvariri v sebi. Kako?

Arthur Zajonc pravi tole: Martina Lutra Kinga vsi poznamo. V začetku šestdesetih let vodi črnce, živi v Alabami, stanuje v Montgomery-ju na jugu Amerike in neko jutro ima pridigo v cerkvi. Skočijo nanj in mu pravijo, ravnokar je nekdo miniral tvojo hišo. To je bil čas velikih nemirov, rasnih nemirov v Ameriki. Gre domov. V tisti hiši je živela njegova žena in njigova hči. Pride do svoje hiše in tam je velika skupina črncev z vsem mogočim orodjem in ti drvijo že na mesto dogajanja in so se že hoteli spopasti s kordonom policije in so hoteli maščevati,  kar se je dogodilo. Martin Luther pa pride in en policist pride k njemu in mu pravi, umirite prosim te ljudi, sicer se bo tu prelivala kri, masaker se bo dogodil. Martin Luther King je popolnoma mirno tem razburjenim črncem in začne govoriti. Pravi: Kristus je rekel, da bo tisti, ki meč vzame, z mečem tudi pokončan. Naš najvišji cilj je življenje brez nasilja. Kristus nas je učil, ljubite svoje sovražnike. Izbrali ste nas za svojega vodjo, mi se borimo za pravično stvar. Če jaz umrem, to ni konec tega našega pravičnega boja, torej vas prosim, naše gibanje vodim brez nasilja in naj tako vedno ostane. Ljudje so po njegovem govoru rekli, amen in Bog te blagoslovi in so mirno odšli.

Arthur Zajonc opisuje, da en človek kot npr. Martin Luther King, seveda lahko naredi tudi nekaj drugega, da ima občutek, da se mora maščevati, lahko bi drvel na mesto, kjer se je ta zločin zgodil. On je do takrat preživel že več atentatov. Toda on se je vedno znova zmogel iz emocionalne razburjenosti, čustev umakniti na tisto notranje mesto miru, s katerega je na dogajanje zmogel gledati drugače, namreč kot priča. Kot da bi v tistem trenutku v njem zaživel drugi jaz, oziroma se pojavil neki višji človek. In na tem mestu vzamem pesem Španca, ki govori o tem novem jazu. Jimenez, imate pred seboj? Naslov je: jaz nisem jaz.

Sem tisti, ki me nevidno spremlja, ki ga včasih obiščem, ki ga pozabim včasih, ki mirno obmolči, ko govorim. Blago odpušča, če sovražim. Hodi tja, kjer nisem. Ki bo obstal, ko jaz umrjem.

To je tisti tihi jaz, ki ga vsak od nas ob sebi čuti, če je le pozoren na to. In v takih trenutkih,  ko se človek emocionalno zaplete z nekom drugim in ker bi človek skorajda postal krivičen, nekaj krivičnega bi naredil in izustil bi nekaj, česar ne bi hotel nikoli izustiti. Torej, kar bi hotelo pravzaprav iz nekoga bruhniti ven, če jaz lahko to zadržim, potem je ta jaz krepkejši v meni. V nemščini imenujemo ta jaz, jaz sam. In mi imenujemo to še z dodatnim opisom tisti tihi jaz sam. V nasprotju s tistim glasnim jaz, ki se vedno znova poskuša postavljati v ospredje, predvsem…  za razliko do normalenga jaza, ki je poln tega.

Tukaj imamo pri prehodu skozi vrata ponižnosti že opazili, da ta tihi jaz nosimo v sebi. Že ko stopimo skozi vrata ponižnosti, ga lahko opazimo. Takrat, ko nekaj višjega občudujemo v nas, že živi. In Arthur Zajonc na žalost pravi, če vi tega v sebi ne doživite, ne morete nadaljevati potem. To pomeni, pot v notranji prostor sveta se dogodi z močjo iz nas samih, ki je višja kot naš ego. Mi moramo biti že drugačni v svoji notranjosti. Arthur Zajonc…..  in pravi svojim študentom, kdor tega do sedaj ni zmogel… Zamislite si situacijo, ko vas je zadnjikrat nekdo hudo užalil, kjer ste doživeli kako ste ljubosumni ali hudi na njega. Usedite se, umirite se notranje, pojdite skozi vrata ponižnosti in občudovanja. In potem si to situacijo še enkrat čimbolj točno predstavljajte. Kako drugi tam stoji, kako vi reagirate in vso svojo emocionalno razburkanost. In preden vas ta čustva spet popolnoma zajamejo, poskusite priti na višji nivo, iz katerega potem to situacijo kot od daleč gledate. In če to večkrat vadite, potem bo ta tihi jaz v vas vedno močnejši. Rudolf Steiner pravi, da ta tihi jaz, da je to kot dojenček, čisto majhen je in nobene moči še nima. In pravi, sedaj morate vi skrbeti za to, da bo ta drugi vaš jaz, ki ob vas hodi, vedno močnejši in močnejši. In če nosimo v sebi vsaj slutnjo, da je ta tihi jaz ob nas prisoten, potem lahko meditirate. Torej Arthur Zajonc smo rekli.

In kar se tega trenutka tiče pravi, ja, naredimo lahko vajo. Bomo vadili sedaj?

Usedite se, obe nogi na tleh, ta trenutek še zelo preprosto. Arthur Zajonc vzame besedo, ki stoji napisana na vhodu v tempelj v Delfi, in sicer na Apolonovem templju je napisana ta beseda. SPOZNAJ SAMEGA SEBE. Bog svetlobe sreča človeka in mu pravi, spoznaj samega sebe. In sedaj opisuje to vajo. In pravi: trikrat eno za drugim izgovorite to besedo, samo spoznaj. Spoznaj, spoznaj, spoznaj. Česar tu ne moremo, ko vadite za samega sebe, potem poskušajte smukniti v to besedo in poskušajte poslušati, kaj pomeni to pravzaprav? ‘Spoznaj’. Spoznati, kaj pa to sploh pomeni? Pomeni nekaj v notranjosti, duhovnosti v nečem drugem se zavem. Tako kot včasih nekemu človeku povem, o, sedaj te poznam. Pomeni, gledam skozi nekaj. Spoznaj, potem: samega sebe, tako poskušate v sebi začutiti. In čutili boste, ko rečete sebe, to besedo, boste spoznali kaj to pravzaprav pomeni. Samega sebe naj spoznam.

Če si takole predstavite spoznaj samega sebe, potem pravzaprav povemo svoje ime, ampak tu se gre za čisto drugi nivo. In če greste tako skozi besedo, potem boste opazili, da beseda ‘spoznati’ in’ tebe’ in ‘samega sebe’, da se to nekako povezuje notranje, razgibava. Kadar vaša zavest počiva na tej besedi, potem se začne gibati. Spoznaj sebe. Stvar se giba, na mene se nanaša. Jaz vedno to povezujem, samo jaz to stvar spoznam in tisto teč spoznam, zdaj pa samega sebe. In počasi, sedaj to besedo ‘samega sebe’, ta beseda dobiva neko kvaliteto, morda gib, morda ton, morda in potem se dvignem na drug nivo. Grem na drug nivo in poskušam to besedo notranje intonirati. Kot da bi to besedo slišali od zunaj, kot poziv samemu sebi. In sedaj popustite tej zahtevi.

Samo še enkrat vas torej prosim, noge naj bodo na tleh. In poskušajte se zavedati svojega telesa, čutite noge na tleh, lepo s podplati ste na tleh, lahko noge malo gibate, da imate občutek, to so moje noge. Da občutite od podplatov in potem naprej kolena, stegna. In potem vzemite roke in poskušajte to nekako gibati. To so sedaj noge, to so roke, prsni koš,  navzgor hrbet, in naenkrat začutite diha v vas, polzi v vas in potem imate občutek za svoj trup in za glavo tukaj gori. Poskušajte zaznavati glava zgoraj, okončine na trupu, zaznavam sebe od zunaj, kot to moje fizično telo. Še enkrat, ta trenutek se omejimo na svojo telesnost. In če to delate na pravi način, potem ste v stanju, da se malo že bolj opazujete, čutite podplat, čutite noge in čutite kako vsi ti deli pašejo skupaj. In če poskušate ta občutek za en trenutek zadržati, potem pa naprej k spoznavanju samega sebe.

Sedaj skupaj poglejmo na svojo dušo. Poglejte me. Poskušajte narediti z roko čisto mirno in čisto mirno s svojo glavo. Poskušajte registrirati, zaznati kako skrivnostno je to. Ta glava dela, kar vi hočete. Ta roka dela, kar vi hočete. Volja vaše duše je tako povezana s telesnostjo, da lahko zgrabi ta papir, če hoče. Da čutim, da telo svojo voljo lahko tako vodi, da na najbolj fin način lahko reagiram na karkoli. To je volja v mojem telesu.

Poglejmo na čustva. (Malo počakajte, malo počakajte. Oprostite prosim, vidite, kako je z menoj, moja čustva so se takoj lotila mojega telesa in jaz sem reagiral na način, nekaj, kar se je zgodilo samo po sebi, kar si jaz nisem razmisllil prej.) In tako subtilna so naša čustva. In tako subtilno so povezana z našim telesom. Ko sem se pogovarjal z vami, je steklo skozi nas veliko različnih čustev. Mi menimo, da so to naša čustva, da so to naša čustva. Ja, celo verjamemo, da smo mi zaradi čustev, imamo tak odnos do čustev, da se identificiramo s čustvi. In to delamo naravnost prej v tistem tihem jazu povedal, da se poskušate oddaljiti od lastnih čustev, od vaših emocij in da je to že drugo stanje. V tem primeru ste se iztrgali iz čustev, normalno v našem vsakdanu pa so čustva močen faktor.

Sedaj pa poglejmo na razmišljanje. Čustva pripadajo samo nam. Toda pri razmišljanju živi v  nas nekaj, kar je večje od nas. Kar živi v mislih, je nekaj univerzalnega. Mi vsi govorimo neko govorico in mi lahko izmenjavamo naše misli. In zelo pogosto in jasno imamo občutek, da smo mi to, kar mislimo. Celo upravičeno imamo občutek, jaz se razlikujem od drugih ljudi po načinu razmišljanja. In vendar je to moja duša.

In sedaj najtežja točka: še nekaj imamo, kar je nad tem. Še nekaj imamo, kar lahko gleda na moje razmišljanje, čutenje in voljo. Nekaj, kar mi lahko reče, tega ne razmišljaj sedaj, ne čuti tega sedaj. Ne delaj tega sedaj. Če te instance ne bi imel, bi nam manjkala naša osebnost, naša individualnost. Vsak človek ima na tem mestu svojega genija, instanco, za katero lahko rečemo: ne moremo je definirati. Vemo pa, da pripada nam. Toda včasih se nam zdi kot bi mi pripadali njej. To je duh v nas.

In sedaj, če se še enkrat vrnemo k duši, opazimo, da v mislih lahko ločujemo, našo voljo, naša čustva in naše misli. Da smo pa v vsakdanjem življenju vedno eno. Rečem nekaj, spremljajo me čustva in obenem to že naredim. In če ta trenutek pogledate na to svoje razmišljanje, ki gre skozi nas vedno in ki je večje od nas in če pogledate še enkrat potem na čute, ki v vsakem trenutku preveva naše telo in na tisto nežno voljo, ki se v vsakem trenutku lahko izraža z gestami našega telesa, če še enkrat pogledate na to in če potem pogledate na tisto duhovno bitje, ki je povezano s tistim tihim jazom, ki je naša individualnost. Če si to ozavestite, potem ste zajeli svojo celoto, dušo, telo in duha.

In če še enakrat v svoji notranjosti ponovite potem to besedo ‘spoznaj samega sebe’, potem ima ta ‘spoznaj’  sedaj po tem razmišljanju drug prizvok. Sedaj je povezan ta izraz z neko vsebino. Tukaj smo delali tole: človek, spoznaj samega sebe, tu smo razmišljali v centru in vse dodajali k temu centru, kar sodi k tem mislim. In naslednji korak meditacije je potem to, da pridemo sedaj do neke notranje izkušnje, da pridete v stanju do odprte zavednosti kot pravi Arthur Zajonc, odprte zavednosti, da se nečesa zavedaš in da je to zavedanje tega odprto. Če si ozavestite vaše telo, dušo in telesnost in si to ogledate fokusirano in koncentrirano in če ste to naredili dovolj intenzivno predlaga on, da to iz zavesti odstranite, celo sliko, vsa ta doživetja in ustvarite stanje notranje praznine. In to je potem odprtost, ki je pripravljena sprejemenja. Če torej z vso svojo pozornostjoto besedo ‘človek, spoznaj samega sebe’, če smo to zajeli s svojo pozornostjo, fokusirano, potem se ločimo iz te misli in jo odstranimo iz svoje zavesti. Tako, da v zavesti naredimo prazen prostor, praznino.

Odprtost ustvarimo, odprto zaznavanje, tako kot tista pravljica o deklici, ki so jo cekini z zvezd obsuli. Ne vem, če poznate po vsebini to pravljico. Enostavno se je postavila pod zvezdnato nebo s to sprejemajočo pozornostjo. In ta praznina, ta odprtost, ta pozornost, ki želi sprejemati, ta pozornost se odpre sedaj tistemu svetu in tistemu notranjemu prostoru sveta, od koder lahko sprejmete globoko izkušnjo, kaj pravzaprav pomeni biti človek?

Toda najpomembnejše pri tem je, če ste v tem miru, v tej odprtosti, ne smete niti z dlačico svoje duše karkoli pričakovati. Ne smete pričakovati, da se lahko nekaj razodeva, nobene želje, da se karkoli razodene, temveč bodi sam mir in pripravljenost, da se nekaj lahko pokaže. V Franciji je živela mističarka, ki je pripovedovala o tej praznini. Napisala  je knjigo z naslovom ‘Sila težnosti in milost’. Vse, kar delamo vsak dan, je kakorkoli izračunano,  je kakorkoli tako, da čutimo, da tičimo v zakonih vsakdana. In v tem trenutku, ko se odpremo, ko se nesebično odpremo, se odpremo milosti, da se ta notranji prostor sveta v nas lahko izpove, da se nam razodene.

O tem bom jutri nadaljeval, pri drugih vajah. Če se je potem v naši duši nekaj po milosti dogodilo, to je lahko beseda, to je lahko nek gib, potem to sprejmimo s hvaležnostjo. Ne bomo tega gradili, tudi zadržati tega ni mogoče, temveč se za to le zahvalimo, da se je sploh pojavilo. In s tem občutkom hvaležnosti stopimo potem spet na pot nazaj in gremo skozi še ena vrata, kar pomeni, da tisto, kar je prišlo k nam, integriramo v svoje življenje s hvaležnostjo v srcu.

Nato pa lahko stopimo še skozi ena vrata. In to so vrata, o katerih nam veliko pove budizem. Če je budist imel neko duhovno izkušnjo, je to izkušnjo posvetil vsem živim ljudem, ne le človeku.  Vsej naravi,  ki ima čustva. In potem je izrekel molitev, je molil. Psalm je prebral. Pri čemer se  je še enkrat v ponižnosti zahvalil in se poslovil.

In potem je človek prispel, vedno znova se moramo vračati. In ta trenutek tukaj, ko nas lahko iz te praznine nekaj sreča, to je kot žarek, kot nobena izkušnja, ki dolgo traja in je tudi res brezčasna. Nahajamo se v sferi brez časa in mi vemo, da ko se vrnemo na Zemljo in rezultate nosimo nazaj v svet in dovolili bomo, da bo to oplemenitilo naše delo in da to integriramo v svoje delo, s katerim skušamo služiti ljudem.

Meditativni akt se lahko nanaša na posamezne stvari iz narave. Zemljo, vodo, zrak, ogenj. Lahko se nanaša na vsak element v naravi ali v rastlini. Mak, ki ga vidite, lahko postane center, videli boste skozenj, skozi pojav tega maka. Normalno rečete, ja, to je mak. Toda, če naenkrat vidite obraz, obraz te rastline, njeno duševnost, ste naenkrat v situaciji, ko vse situacije iz sveta dobijo naenkrat svoj obraz, nek duševni izraz. Lipa, vijolica, jež,srna.

Nekega otroka ne morete obvladati, spustite se v meditacijo, vzemite ga v center svoje pozornosti in čakajte kaj pride. Če je človek zelo dolgo delal v terapiji, se prakticira, da se zberejo vsi terapevti in vsi govorijo o problematičnem otroku. Nihče z njim ne more narediti koraka naprej. In ne obravnava se čisto nič drugega kot to, kako en, drug,  tretji pedagog ali terapevt tega otroka doživlja. Samo to opisujejo. In to je Zajonc tako delal, da se zelo pogosto potem dogodi, da se naenkrat pojavijo ideje, kako se takemu otroku lahko pomaga. In naenkrat bodo lahko opazili tudi, da kot nikoli prej otrok to opazi in sprejema. To pa pomeni, da pridemo do razkrivanja notranjosti, duševnosti, ki je dotlej skrita. In za znanstvenika Zajonca, ki je vse življenje kot fizik raziskoval in se je vseh teh problemov vedno loteval tako. L. 2005 je potem na Institutu za tehnologijo v bližini Bostona organiziral velik kongres in  je povabil znanstvenike, ki se ukvarjajo s področjem nevrologije in povabil je tja tudi budistične menihe in Dalaj Lamo je povabil. In skupaj so se pogovarjali o tem, kaj se pri meditaciji dogaja, o tej poti, o tej skrivnostni poti do notranjega prostora sveta s tem, da se človek meditativno poglablja.

En citat Rudolfa Steinerja bi še rad prebral. Vsebina tega citata je tale, jutri pa ga bom dobesedno prečital to. Meditacija je zahteva duha časa. Le če meditira, lahko duhovna bitja skozi človeka delujejo na Zemlji. Meditacija odpre dušo za prostor, v katerem živi duša in duh sveta. To je to veliko ozadje. Zelo na kratko sem vam skušal predstaviti, kako knjiga sama ima 330 strani. To so potem neki majhni koraki. Tako da vsaka posamezna vrata, vsak notranji gib lahko tudi iz svoje notranjosti res spremljamo. To je ta knjiga od Arthurja Zajonca. Torej krenimo v nepričakovano.

Zahvaljujem se vam za vašo pozornost.

Bernhard

Nekaj bi povedal o tem, kdo sem. Heinz je že povedal, jaz pa še nisem prišel na vrsto. Imenujem se Bernhard Risman?, po poklicu sem glasbenik,  specialno čelist. Torej godala poznate. Najprej sem igral v velikih simfoničnih orkestrih, kjer sem veliko potoval po svetu. Potem sem pa imel občutek, da moram narediti nekaj lastnega, svojega. Da hočem delati nekaj, pri čemer bi človeka bolj vključil. In Heinz in jaz sva se pravzaprav našla, in jaz sem pisal zelo veliko glasbe za vse te komade, ki jih je Heinz kot dramaturg naštudiral. In koncipiral sem tudi glasbo za misterijske drame, ki  jih je Heinz uprizoril. In zadnje leto se vedno bolj zanimam za to, kaj je glasba. In jutri in pojutrišnjem bom poskušal delati nekaj takega, da dobimo odgovor na to. V nedeljo bomo skušali narediti neko meditacijo zvoka. Heinz vas je že opozoril na to, da se pri meditaciji besede moramo osredotočiti na to, kaj je pomen prepoznati, kaj beseda po sebi pomeni. Pri glasbi pa se zastavlja vprašanje tako, da imamo možnost, da (en sam zvok) pri enem samem zvoku pridemo za to skrivnost, v ozadje skrivnosti, četudi nimamo za to pravzprav čisto nobenih besed in pojmov. In z vami sem hotel potem delati poskuse, v katerih bi potem elemente zvoka raziskali. In hotel sem z vami še malo govoriti o tem, kaj pomeni šum in kaj pomeni zvok. Jutri pa, v kakšnem odnosu sta barva in zvok. Ali je glasba lahko tudi barvita? Ali ima zvok, glasba tudi svoj prostor? Ali k nekemu zvoku sodi tudi določen gib, gibanje? Vse te stvari bomo poskušali potem vključiti v nedeljo v to meditacijo zvoka, potem jih bomo pa spet oddali. Zdaj vas pa še enkrat prosim, da si vsak vzame en instrument.

Meta: Ko utihnemo pomeni, da želimo, da on začne.

Heinz

Včeraj sem vam obljubil citat. Original Rudolfa Steinerja:

Resnična meditacija je to, da delamo voljo duha, uresničevanje volje duha. To voljo nosi duh časa v sebi. Duhovni svetovi želijo delovati v dogajanje na Zemlji. To pa lahko samo, če ljudje z meditacijo ustvarijo za to potreben prostor.

Moram to še enkrat prebrati? Resnična meditacija je uresničevanje volje duha. Volje duha, ki jo nosi duh časa v sebi. Duhovni svetovi želijo danes delovati v dogajanje na Zemlji. To pa lahko delajo samo, če ljudje z meditacijo za to ustvarijo potreben prostor.

In to, kar je na tabli, je pot v sfero duha, kjer se v meditaciji to srečanje lahko uresniči. Čisto na kratko bom ponovil, kar sem včeraj pripovedoval v zvezi s to potjo. Tako, da se skupaj spomnimo na to in naredimo to, kako  naj rečem, kot prisotno v tem trenutku. Preden sploh lahko gremo na to pot, moramo ustvariti v sebi prostor notranjega miru. Na nek način se moramo naučiti, da znamo biti sami. Mogoče se celo naučiti osamljenosti. To je temeljni predpogoj za to pot. Umaknem se iz vsakdanjega okolja in poskušam v notranjosti ozavestiti tisto, kar se nanaša na mojo sedanjost. Vse to si ogledujem z maksimalno pozornostjo. Ozavestim si nekaj iz preteklosti in poskušam si predstavljati tisto, kar bodočnost prinaša. Na ta način sem v prostoru, v tišini, obenem pa čisto v sedanjosti. Normalno sem vedno v neki napetosti na poti k tistemu, kar želim narediti ali k tistemu, kar sem ravnokar naredil, oz. tistega, kar me v tem trenutku grozno razburja. V tem trenutku pa se iz tega vsega umaknem.  Tako, kot da bi živel vedno v neki vasi, v nekem mestecu, ponoči pa bi se povzpel na goro in bi od zgoraj gledal na to, kar sem naredil.  Prvi trenutek, v katerem se sam od sebe zavestno distanciram.

Ta notranji mir je torej prvi pogoj in ko sem ustvaril ta notranji mir, potem grem na pot srečanja z duhovnostjo. Ta pot, kot prvo, zahteva od mene notranji občutek, da je v svetu nekaj višjega kot sem jaz sam. Vsaka izkušnja v naravi, modro nebo, današnje jutro, zvezdno nebo, pa tudi mesto ob morju, kjerkoli mesto v pristni naravi, se me lahko tako dotakne, da čutim, v meni je nekaj, kar je večje od mene, kar povzroča v meni občutek ponižnosti. Brez tega občutka ponižnosti ne bom mogel napredovati do resničnosti višjih svetov. Ostanem  na mestu. In če registriram svet na ta način, da se vse v meni zrcali, potem imam občutek, da sem sam sebi zadosten. Pomeni z drugimi besedami, ponižnost me uči. Mi omogoča, da sam sebe umaknem in svoj ego umaknem. In s tem, ko sem svoj ego umaknil, sem naredil nov prostor in sem šel skozi ta vrata. V sebi sem ustvaril občutek notranjega strahospoštovanja, spoštovanja. Prepoznam omejitve, ki so v meni, gledam v naravo. Gledam z drugimi očmi tudi druge ljudi. In sebe čutim kot bitje, ki tega vsega ne razume popolnoma. To pomeni, narava mi je in tega se zavem, tuja. Ne razumem jo v popolnosti, čeprav jo spoštujem in obožavam. Toda v bistvu njenega govorjenja, izrazov še ne razumem v popolnosti. Poln presenečenj sem zaradi fenomenov, ki jih v naravi vidim. Stremim (strmim?) za tem, ne samo zaradi katastrof, potresov in vulkanskih izbruhov, temveč vsakdanje življenje, nastajanje v naravi me pretrese. Stremim (strmim?) nad vsem, kar vidim zunaj. Vsaka rastlina, vsako zelenilo, vsako živo bitje, vse. Mi to lahko vse vidimo, še vedno pa ne vemo od kod pravzaprav prihaja. Torej moram iti skozi notranji proces v sebi, da bi razumel, da je vse to zelenilo, ki ga vidim nekaj, česar ne bi moglo biti brez svetlobe. Ta skrivnost fotosinteze. Svetloba, ki jo rastlina sprejme in preobrazi v kemično energijo, voda, ki jo sesa iz Zemlje navzgor in potem tok ogljikovega dioksida, ki ga prinaša zrak in ga rastlina ….., sedaj ta kemična energija svetlobe preobrazi molekule H2O in CO2, torej razgradi in na nov način spoji. In tako tvori rastlina substance. Sladkor, škrob. In ničesar se ne bi moglo dogoditi brez svetlobe.

Če bi mi kot ljudje poznali, vedeli, kaj se tu v bistvu dogaja, če bi človek znal to ponoviti, posnemati, bi že davno imeli motorje, ki jih poganjajo z vodikom. Toda to, kar rastlina dela samo po sebi, da razbija te molekule, da torej, da vodo razgradi v vodik in kisik in potem doda še ogljik, človek tega ne zna. Človek, če bi se tega lotil, bi moral vložiti toliko energije, da ta motor ne more biti ekonomičen. V Ameriki na neki univerzi živi mikrobiologinja, Sallie Chisholm se imenuje. V reviji Nature je napisala članek, v katerem pravi: vsak človek naj bi se vsak dan najmanj tri krat priklonil pred Soncem in najmanj tri krat priklonil pred rastlino. Kot mikrobiologinja  je odkrila rastlino, ki je tako majhna, da je niti pod mikroskopom ne vidimo, ki živi na površinah vseh svetovnih morij in ima možnost te fotosinteze, zna. In vsak četrti vdih, ki ga mi vdihnemo, je pravzaprav možen zaradi delovanja teh majhnih rastlinic, ki živijo v svetovnih morjih. Vsi vemo, mi dihamo, vdihnemo in porabimo to, kar rastlina izdihuje. Če ne bi bilo rastlin in bi morali vdihovati to, kar izdihujemo, bi se sami na sebi zadušili. Taka  zavest odpre našo dušo za globoko spoštovanje pred tem, kar se v naravi dogaja.

Grem skozi vrata spoštovanja in pridem sedaj v tisto področje duha, kjer se dogodi nekaj kot novo rojstvo, kjer srečam ta ‘tihi jaz’, svojega sopotnika, tisti drugi jaz. Ta ‘tihi jaz’, včeraj smo govorili o njem, je tista sposobnost, do katere moramo priti, truditi se moramo, da pridemo do nje. In sicer se trudimo tako, da svoja negativna čustva kot npr. sovraštvo, hrepenenje po nečem, ljubosumje, nevoščljivost, ponos, da ta negativna čustva premagamo. Budistični menih, ne prestrašite se, ima nalogo, da 84 000 negativnih izrazov svoje duševnosti premaga, jih preobrazi. Če teh temeljnih negativnih strani, če se proti temu ne borimo, če se ne konfrontiramo z njimi, in se ne preobrazimo v sposobnost, da vsa ta čustva puščamo zunaj, jim ne dovolimo, da se ugnezdijo v nas.

Tako kot sem včeraj pripovedoval v tisti zgodbi o Martinu Luthru Kingu, torej , ko so človeku res nekaj hudega storili, nekaj, kar bi naravni zakon, ki v nas živi, razumel kot poziv, da enako z enakim vračam. Če jaz ta naravni zakon na nek način iz  svoje zavesti presekam, kot je Martin Luther King to naredil, in se rešitev tega problema postavi na pozicijo nekega notranjega miru in na tej poziciji vse želje po maščevanju razblini in je v stanju realizirati nekaj višjega, kot ‘ljubite svoje sovražnike’ in to potem poskušal uresničiti. Ta moč je tisti višji jaz, ki ga nosimo s seboj. V čustvih živi naš ego ali naš nižji jaz. In šele, ko je ta tihi jaz v nas rojen, sem ustvaril notranje pogoje, ki jih moram izpolnjevati, da v tej najvišji točki srečam duha.

Arthur Zajonc to riše s takole gesto. To je meditativni ……. vdih. On imenuje to kognitivno dihanje. Bomo to danes še enkrat delali. On pravi, vzemite sliko, vzemite govor, vzemite tekst in si postavite to za temo. V center jo postavite. Mi smo to že včeraj načeli, zdaj pa bi rad šel ponovno skozi to, na bolj realističen način. Mogoče malo težko sedite na teh stolih. Če bi vsi poskušali sedeti aktivno, tako da je telo bolj budno, bolj zavestno, ……….. svojo budnost, čutite, poskušajte čutiti …….., noge na tla, toda ne, ne začnite meditacije, temveč poskušajte s svojo budno zavestjo iti v svoje noge, v stopala. In gibajte v svojih čevljih najprej prste na nogi, čutite, da ste čisto prisotni v svojih stopalih. Sedaj pa sledimo tej meditaciji ‘človek, spoznaj svojega sebe’. In si ozavestimo najprej popolnoma svoje fizično telo. V notranjosti, vi ste z zaprtimi očmi odšli nekam. Popolnoma ste prisotni v sedaj in tu. In tako kot ste sedaj naredilil s stopali in tega ne morem videti, pošljite impulze v svoje roke, tako da čutite okončine v svojih prstih. Zavedajte se svojega telesa in svojih okončin. Čutite, da povezuje stopala in roke trup, čutite hrbet, čutite svoje prsi, čutite dihanje in mogoče celo pulziranje srca. In sedaj greste čisto budno navzgor in čutite kako breztežno sedi vaša glava na trupu. Lahko date prst v tole prvo vdolbinico na hrbtenici zgoraj in čutite, kako sedi glava, miruje na zgornjem vretencu. Sedaj pa poskusite čutiti preprosto najprej glavo, trup, okončine. Budni ste. Budno prisotni ste. Svoje zemeljsko, fizično telo ste sprejeli v popolnosti v svojo zavest.

Na poti ‘človek, spoznaj samega sebe’ gremo sedaj k tistemu delu sebe samega, ki ga označujemo z besedo duša. In ponovno začnemo z gibanjem ali prstov ali prstov na nogi in čutite kako z voljo svoje duše tudi najmanjše, najbolj previdne gibe lahko delate. Vi upravljate, vi vodite gibanje svojega telesa. Poskušajte biti še popolnoma prisotni v sedaj in tu, ozavestite si to, da vaša volja živi v telesu, to telo vodi, upravlja. Če bi vas prosil, (tega pa ne storite), da vstanete, to nikoli drugače ne bi bil problem. Noben problem ne bi bil za nikogar, da vstane s svojega sedeža. To pomeni, vi ste povezani s svojo voljo in s svojim telesom na tak način, da vaše telo v vsakem trenutku naredi to, kar vi hočete. Hudo, če temu ne bi bilo tako. Kakšna iritacija bi nastala v nas.

V duši gremo eno stopnjo višje. Medtem, ko se z vami pogovarjam, se je rodilo v vas veliko različnihh čustev, tudi skozi mene so šla. Nenehen tok čustev gre skozi nas. Čutite ali ste budni ali ste utrujeni. Čutite simpatije do tega, kar vam ravnokar pripovedujem, ali pa antipatijo do tega, kar slišite. V vsakem trenutku vaša čustva reagirajo. In včasih so vaša čustva tako močna, da jih sploh ne morete razumeti zakaj. Npr. nekdo odpre vrata, nekdo stopi v prostor. Spet ste popolnoma budni, vrata se odprejo in nekdo vstopi, takoj boste razvili ali simpatijo ali antipatijo v vseh nijansah. Pogled na tega človeka rodi to v vas, provocira to v vas in  …….. ko rečem, vedno , ko se ta človek pojavi se v meni dogaja nekaj posebnega, ne vem odkod, zakaj se ta čustva tako pojavljajo. Jaz čustva lahko provociram. Kadar Bernhard dela z nami glasbo, nastajajo čustva in mi se jim lahko predajamo, lahko jim zastavljamo vprašanja, lahko smo aktivni v tem čustvu, opazimo pa tudi, da nas včasih čustva odpeljejo. Za čustva prihajajo pravzaprav iz področja, ki mi ni dostopno, tukaj so preprosto, pojavijo se. Strmim nad tem kaj dela to področje čustev z menoj. In presenečen sem, ko ugotovim, da tudi jaz s tem področjem lahko nekaj počnem. Lahko jih tudi jaz vodim.

Na poti vprašanja, poziva ‘človek spoznaj samega sebe’ pridem do najvišje stopnje, k največji zavesti, ki jo človek v sebi nosi in to je podobnost razmišljanja in lahko si še enkrat pojasnim: kot človek sem povezan s svojimi mislimi in te misli so povezane z menoj. Pogosto se ne morem ločiti od mojih lastnih misli, te misli določajo moje življenje. Te misli so pogosto večje od mene. Če nečesa ne razumem, če nečesa ne morem zajeti v polnosti v fazi(?), da je moj način razmišljanja včasih difuzen, temen. Potem naenkrat pa se mi vse razjasni. Moje razmišljanje je kot luč. Toda čutim lahko, da ta moja sposobnost predstavlja nekaj, kar je višje od mene. Volja je popolnoma povezana z menoj. Čustva so moja čisto posebna individualna stvar.

Misli pa so nekaj čisto drugega. Z mislimi smo kot vsi povezani v neko veliko celoto. Smo kot del v svetu logosa. V ta svet logosa segamo po malem. Sedaj pogledamo dušo s področjem volje, s področjem čustev in področjem sposobnosti razmišljanja. In sedaj poskušajte se še enkrat vrniti v tisto notranje pod……. in skušajte te kvalitete duše, ki so prisotne kot volja, duša in misli, poskušajte si to predočiti kot tako prezentno v tem trenutku, da se zavedate, da to ni nekaj ločenega, ampak da predstavlja vse tri kvaliteta eno. Notranje so povezane.

Na poti ‘spoznaj samega sebe’ pridemo do najtežjega trenutka. In ta najtežji trenutek je potreba, da se v notranjosti odpremo za področje, ki ga nosimo v sebi. Dotaknili smo se tega področja že. Gledamo na svoje telo in gledamo na svojo dušo. In ta pogled se rojeva iz te tretje instance, ki jo nosimo v sebi. In to instanco imenujemo ‘tihi jaz’. Ta ‘tihi jaz’ ni identičen s tvojimi mislimi, ni identičen z mojimi mislimi, z mojimi čustvi in z mojo voljo. To je tisto, kar lahko imenujemo z drugo besedo naša individualnost. Če ne bi imeli tega dela v sebi, ne bi mogli sedeti tukaj, se ne bi mogli niti pogovarjati o meditaciji. Živeli bi preprosto v tem, kar nam življenje po sebi ponudi, ponuja, sami sebi bi pozabljali v trenutku, ki smo mu…. Pri nekem razgovoru bi prihajalo do takih misli, impulzi volje, impulzi duševnosti in brez pomisleka in dvomov bi jih mi uresničevali. Mi jih ne bi upravljali, ne bi jih mogli upravljati. In ta tihi jaz ali genius v nas in Schiller to imenuje: vsak človek nosi višjega človeka v sebi. In ob koncu te prve fokusirane meditacije poglejmo na to tridelnost. Čutite svoje telo, še enkrat se spomnite svojih prstov na nogah, stopal, dlani, trupa, dihanja in čutite področje volje v svoji luči, področje čustev in misli in en trenutek obržite v svoji zavesti duha, ki vse to zaobjema. To je prvi del meditacije. ‘Človek, spoznaj samega sebe’ je splet kriterijev telo, duša, duh. 

Sedaj pa drugi del meditacije. Pride do stanja, v katerem tisto, kar ste sedaj doživeli na svojem telesu, duši in duhu, to zdaj porinete iz prostora svojih predstav in ustvarite notranjo praznino. In ta notranja praznina je tisti trenutek, ko se dogodi tisto, o čemer govori Rudolf Steiner. Če vam uspe ustvariti to notranjo praznino, in z odprtim pričakovanjem, oz. odprto prisotnostjo, z občutkom sprejemajoče pozornosti torej srečati ta prazen notranji prostor, srečati se z njim. Potem se bo ta notranji prostor lahko izpolnil, napolnil z nečem, kar je pri vsakem človeku drugačno. Pogled ste usmerili na telo, dušo in duha in lahko bi bilo, da pridete do nekakšne izkušnje, do nekega doživetja. Kaj je fizično telo? In kakšen je njegov odnos do vas? Mogoče boste prvič doživeli, da je to fizično telo orodje, ki ni identično z vami kot osebnostjo. Da gledate lahko na svojo dušo in opazite, da je zelo blizu, da pa obstaja tudi še nekaj drugega, kar vam je še bližje od nje. Kar nima nobene postave več, nobene oblike in kar se povezuje s celoto sveta. Ni nujno, da pride do tega doživetja, lahko pa pride do njega. In Arthur Zajonc pravi samo, bodite pozorni na to, lahko čutite neko gibanje, lahko slišite nek zvok, lahko da neka ideja v vas, se vas v trenutku močno dotakne.

Če namreč preobrazite svojo dušo v prazen prostor, potem se lahko v vas razodene nekaj višjega. V krščanstvu poznamo Pavlovo besedo: ne jaz, temveč Kristus v meni. On je izrazil torej občutek, ki ga je on doživel, da če ta mali jaz v sebi umirimo, naredimo prostor, da se v duši lahko pokaže nekaj zelo velikega. Ustvarili smo v svoji duši prostor za nekaj zelo velikega. To doživetje, ki se pojavlja pri vsakem človeku, toda pri vsakem malo drugače, pa je nekaj, česar ne smemo hoteli obdržati, temveč samo s hvaležnostjo sprejeti. Moramo biti v odnosu notranje hvaležnosti za to. Trenutek milosti je, na katerega s svojo voljo ne moremo vplivati. Mi se lahko samo potrudimo, da se približamo tej milosti, ni pa naše, da bi karkoli, kar je milost, tudi samo prosili za to. Te stvari se lahko samo dogodijo, kot milost. In tudi če se ne dogodi ničesar, boste opazili, da takrat, ko greste skozi ta proces, postanete drug človek. Imate drugačno razumevanje, predstavo o samem sebi. Rudolf Steiner vedno to formulira tako, da pravi: rad bi vas vzpodbudil, rad bi vas malo …. naprej, da pridete vsaj malo ven iz sebe, iz ujetosti v svoje telo. In da svojo identiteto malo ločite od svojega fizičnega telesa.  Morate torej priti do spoznanja, da vaše fizično telo niste vi sami. To ni vse, kar ste.

Včeraj sem vam rekel, še malo bom to ozavestil ponovno. Dolgo sem delal z drogeraši. Droga odpira človeka. Človeka potegne ….iz telesa in drogeraši imajo neverjetna doživetja, ki jih seveda ne morejo razumeti. Čutijo pa praviloma grozno olajšanje in glede na snov, ki so jo jemali, čutijo, imajo občutek, da so nekaj zelo posebnega, nekaj zelo velikega, nekaj enkratnega. In ko droga ne deluje več, padejo zelo globoko nazaj v svoje telo, pridejo v take globine kot jih prej niso še nikoli doživeli in postanejo tako rekoč identični s svojim telesom. In to, kar se dogaja, to dogajanje v odvisnosti je takorekoč vstop v to sfero, ampak po napačni poti. Tukaj je pravi vhod, tam je pa zabloda. Saj veste. Torej tu je pot svetlobe in tam tista, na drugi strani, je pot teme. Odvisnost pa je hrepenenje priti do teh izkušenj, hrepenenje po osvoboditvi od svojega telesa. Pot duhovne znanosti nas vodi k istemu cilju po poti svetlobe. Z našo zavestjo se osvobodimo svoje samo telesnosti. In zaradi tega je to narisano kot gora, ker se moramo truditi, vzpenjati v drugo sfero.

Če se je tu dogodilo nekaj, prišli ste do doživetja, nekaj se vam je razodelo, potem to na tej poti s skromnostjo, ponižnostjo sprejmemo v svojo dušo in poskušamo to izkušnjo integrirati v svojem življenju in se namenimo, da ta doživetja smiselno porabimo tudi za druge ljudi. Da jih ne zadržimo samo za sebe. In včeraj sem omenil, da je bilo zelo, zelo bistveno, da so budistični menihi vsa doživetja meditacije posvetili vsem dušam. To, kar so na poti svoje meditacije doživeli, so posvetili, dali naprej vsem dušam. In tako se človek, ki meditira, vrne v realno življenje spet nazaj na Zemljo v življenje kot ga živimo. Živi pa v svetu bolj smiselna.

Meditacija ni beg pred resničnostjo, meditacija nima smisla v tem…., da bi človek dosegel bogastvo življenja samo za samega sebe, temveč ima meditacija nalogo, da človek v življenju lahko deluje z več smisla. Danes popoldne bi z vami rad naredil korak naprej, korak v meditacijo, kjer bi naredil poskus, kjer bi poskušal zaznati, ozavestiti štiri elemente, ki so okrog nas. Kamen, s seboj ga bom prinesel, imeli bomo tukaj posodo z vodo, torej kamen, voda, zrak je okrog nas in tudi toplota. Danes popoldan bi rad z vami sledil predlogu Arthurja Zajonca, da tiste stvari, ki jih vsak dan srečujemo, ki se nam zdijo tako nepomembne, da jih pregledamo, pogledamo na tak način, da poskušamo priti za pojav kamna, za pojav vode, za pojav toplote. Kamen, voda, zrak in toplota, štirje elementi. V fiziki jih imamo 132. Ampak mi vemo, izhodišče je in pogoj za nastanek vse narave, sodelovanje samo štirih elementov. S temi štirimi elementi bi rad danes popoldne z vami šel to pot, ki vodi preko teh sfer v to fokusirano pozornost in v to kognitivno dihanje s pozornostjo, s spoznanjem tako, da bi se morda lahko dogodilo, da tisto, kar je vsak dan okrog nas, zmoremo gledati in doživljati drugače, bolj polno.

Prinesite prosim s seboj kamen, ne mora biti zelo velik, je dovolj, da paše v vašo roko. Vodo prinesemo mi. Ob 4h nadaljujemo.

Heinz

Dopoldan sem že najavil, da želim popoldne odpreti najprej prostor za vprašanja, ki se morda v zvezi s tem, kar smo se pogovarjali, pri vas porajajo. So odprta vprašanja v zvezi s tem, kar je bilo na tabli narisano, kar smo obravnavali? Je kaj, kar je nejasno?

Vpr.: V bistvu, jaz imam velik problem. Volja, dejansko ne volja. Imam izredno močno željo in me konstantno vleče, kamorkoli se obrnem, me vleče v to smer pač. Ampak, pride dejansko do nekih takih kot da si ne dovolim to. In potem se v krogu vrtim, delam počasne korake naprej.

Meta: Če pri pridelovanju vaše hrane ne pridejo do izraza duhovni aspekti, bo človek prišel v situacijo, da se duhovnost ne bo mogla izražati. Steiner.

Heinz: kako bi formuliral svoje vprašanje? Želja, ki si jo sam odrekaš. Želja te vleče na duhovno pot? In si to zelo želiš?

Odg.: ja……

Heinz: Ta želja je v kateri smeri? Kako naj jaz to razumem? Želja te vleče že na to duhovno pot.

Odg.: ja… Bistvu to je to.