PRAZNIK MIHELOVEGA

Rudolf Steiner, Berlin, 23. maj 1923

PRAZNIK MIHELOVEGA, USTVARJEN IZ DUHA

SKRIVN0STI NOTRANJEGA ČLOVEKA

Kar bi vam danes rad povedal, bo moralo biti, kot vse kar sem imel o antropozofiji povedati v zadnjem času, povedano z določenim prizvokom, ki ga je izzval boleč dogodek, ki je našo stvar in našo družbo doletel na zadnji Silvestrov večer: Goetheanuma v Dornachu trenutno ni več. Požrli so ga plameni v zadnji silvestrski noči. In vsi tisti, ki so s to eno nočjo videli uničiti desetletno delo, ki so ga opravili mnogi naši prijatelji, ki so to delo opravljali tako predano in so imeli zaradi tega dela in zaradi tega, kar nam je Goetheanum pomenil, ta Goetheanum zelo radi. Gotovo bodo morali vsaj ti imeti občutek da tega, zunanjega simbola antropozofskega delovanja nimamo več. Četudi bo – in na vsak način naj bi – neka zgradba za našo stvar na istem mestu ponovno nastala, stari Goetheanum zaradi težkih razmer v tem času, to seveda ne more več postati. Tako stoji v ozadju za vsem tem, kar imam o tistih dneh povedati, pravzaprav grozljiv žar plamenov, ki so na tako presunljiv način posegli v razvoj vse naše stvari. Po tem, ko tega zunanjega simbola ni več, se moramo tembolj posvetiti obvladovanju notranjih moči in notranjih vrednot antropozofskega gibanja in tistega, kar je z njim dano v zvezi z razvojem vsega človeštva.

Dovolite mi, da najprej začnem z  neke vrste obravnavanjem človeškega bitja. Veliko takega sem v vaši sredini že obravnaval, danes pa bi se tega rad ponovno lotil iz določenega zornega kota.

Izhajal bi rad od opazovanja človeka, ki stopi v svet, ki je stopil sem dol iz predzemeljskega bivanja in naredi tu, v življenju na Zemlji, svoje prve korake. Vemo, da pri tem vstopu v življenje na Zemlji obvladuje našo dušo stanje, ki ima neko podobnost z vedno ponavljajočim se stanjem človeškega življenja v spanju. Kot običajna zavest človeka ob prebujanju nima spomina na to, kaj je človekova duševnost in duhovnost od trenutka, ko je zaspal, do prebujanja preživela – z izjemo pisane raznolikosti sanj, ki pa takrat ko se zbudimo, pravzaprav kot vemo tudi odplavajo, ki pravzaprav za običajno zavest iz globokega spanja ne pridejo ven. Kot se torej običajna zavest na ta stanja ne spominja, tako ima ta ista zavest ves čas življenja na Zemlji nek spomin nazaj le do določenega trenutka v otroštvu. Pri enem je ta trenutek malo prej, pri drugem malo pozneje. Kar pa je bilo v življenju na Zemlji pred tem, je pravzaprav za običajno zavest tako zakrito, kot dogodki stanja v spanju. Res je, da otrok ni v resničnem spanju. Otrok je v neke vrste nedoločeni sanjski, notranji dejavnosti. Za vse poznejše življenje pa to stanje vsaj s sanjami napolnjenemu spanju ni čisto tuje.

V tem času pa posežejo vanj tri funkcije, tri stvari, ki se jih otrok nauči: tisto, kar običajno strnemo z izrazom »naučiti se hoje«, tisto kar je povezano z »naučiti se govoriti« in tisto, kar je za otroka povezano z »učenjem razmišljanja«. Z izrazom »naučiti se hoje« označimo na zelo skrajšan način in iz udobja nekaj, kar je izredno komplicirano. Moramo pomisliti samo na to, kako najprej popolnoma nespretno otrok stopi v življenje, kako počasi pridobi možnost, da svoje lastno ravnotežje prilagodi prostoru, v katerem naj bi se vse življenje gibal.« Pri tem, kar pri otroku vidimo, ne gre samo za »učiti se hoje« temveč za iskanje ravnotežja zemeljskega življenja. S tem učenjem hoje je povezana uporaba okončin sploh. Za tistega, ki ima za tako stvar pravo sposobnost gledanja, se izražajo v tem učenju hoje najbolj nenavadne, veličastne uganke življenja. Cel svet se izraža v načinu, kako pride otrok od plazenja do vzravnavanja, do polaganja nog, pa tudi do vsega drugega, do dvigovanja glave, uporabe rok in okončin. In kdor potem, rad bi rekel, bolj intimno vidi v to dogajanje, kako polaga en otrok nogo na tla bolj s peto, drugi se nagiba k temu, da stopi na prste, bo morda  zaslutil, kaj vam imam danes prav glede na imenovane tri dejavnosti in njihovo povezavo z duhovnim svetom povedati. Te tri dejavnosti bi rad pred tem najprej opisal od zunaj.

Na temelju tega iskanja ravnotežja, tega iskanja, po neki dinamiki življenja, na temelju tega iskanja, se nato oblikuje učenje govorjenja. Kdor lahko opazuje, ve čisto točno: normalni razvoj otroka gre tako, da se govorjenje razvije na temelju učenja hoje in prijemanja. Najprej bomo že na učenju govorjenja opazili, kako se čvrsto ali lahko stopanje otroka izrazi v aktu govorjenja, s poudarjanjem zlogov, v kreposti govorjenja. Opazili bomo tudi, kako kaže modulacija besed, konturiranje besed določen paralelizem z načinom, kako se otrok uči, da svoje prstke spretno ali nespretno zvija ali jih drži naravnost. Toda, kdor lahko opazuje vso notranjost človeškega organizma, bo lahko vedel, ne le – kar današnji nauk o razvoju tudi priznava – da imajo desničarji med ljudmi v levi tretji čelni vijugi, v tako imenovani Brokašejevi vijugi, center govora, kar preprosto fiziološko omogoča karakteristično povezavo med govorom in sposobnostjo prijemanja. Če smem uporabiti Pleonasmusa, ki vso sposobnost rokovanja z roko in dlanmi ponazori, ve pa tudi, da ima intimno gibanje glasilk, vsa naravnanost govornega organizma prav isti karakter, kot ga imajo gibi hoje in prijemanja. Toda pri normalnem otroškem razvoju se govorjenje, ki se razvija v posnemanju okolja, lahko sploh ne razvije, če v življenju ni najprej prisotno iskanje ravnotežja.

In razmišljanje! Fini organi možganov, ki so temelj razmišljanja, se spet razvijejo iz govorne organizacije. Nihče naj ne verjame, da bi se v normalnem razvoju otroka razmišljanje lahko razvilo pred govorjenjem! Kdor zmore paziti, lahko najde: govor pri otroku ni najprej izraz misli! Sploh ne. Smešno bi bilo verjeti, da je temu tako!  Govor je pri otroku izraz čutenja, občutkov, duševnega življenja. Zato boste videli, da so prve besede občutkov. Otrok z govorom najprej izrazi vse, kar so občutki. In če otrok reče »mama« ali »ata«, gre za čustva do matere ali očeta, ki jih s tem misli, ne katerikoli  pojem ali misel. Razmišljanje se razvije šele iz govora. Je pa tako, da se pri človeku marsikaj zamakne, tako, da lahko rečemo: Ta otrok se je naučil govoriti pred hojo. Toda to ni normalni razvoj, in pri vzgoji naj bi brez nadaljnjega pazili na to, da je razvojni potek normalen: hoditi, govoriti, misliti.

Resnični karakter teh dejavnosti otroka pa pravzaprav opazimo šele, če opazujemo drugo stran človeškega življenja, če namreč opazujemo kako se dejavnosti obnašajo v poznejšem življenju v spanju, saj iz spanja ali vsaj iz sanjajočega spanja otroka, kot sem to omenil, prihajajo te dejavnosti. Toda, kaj delajo te dejavnosti v času poznejšega življenja na Zemlji?

Na splošno današnji znanosti ni mogoče, upoštevati teh stvari. Današnja znanost pozna pravzaprav samo zunanjost človeškega bitja in ne pozna notranjih soodvisnosti človeka z bitjem svetov, v meri kot je to bitje duhovno. Na vseh področjih se je človeška civilizacija razvila v nek določen materializem ali naturalizem. Ne mislite, da hočem materializem kritizirati. Če materializem v človeško civilizacijo ne bi prišel, ljudje ne bi mogli doseči svobode. Materializem je potrebna razvojna epoha v človeštvu. Danes pa si moramo priti na jasno, po katerih poteh moramo hoditi naprej v bodočnost. To nam mora postati jasno na vseh področjih. Za boljšo ilustracijo tega, kar vam imam sedaj povedati, bom opisal primer.

Vi vsi veste in lahko berete v mojih spisih, da je šlo človeštvo na Zemlji, preden je šlo skozi tiste kulturne epohe, ki so današnji še kolikor toliko podobne – praindijska, staro perzijska, egipčansko – kaldejska, grško-latinska in potem našo, skozi tako imenovano atlantsko katastrofo. Med to atlantsko katastrofo je živelo človeštvo, ki je danes evropsko, azijsko in ameriško kulturno človeštvo, v glavnem na enem kontinentu. Tam je danes morje, namreč Atlantski ocean. Tam je bila takrat v glavnem zemlja in človeštvo se je pred  davnim časom razvilo na tisti atlantski zemlji. To, kaj je človeštvo prestalo, lahko preberete tudi v mojih spisih in ciklih.

Nočem govoriti o drugih doživetjih ljudi v starem atlantskem času, le o doživljanju glasbe. Vse glasbeno doživljanje starih Atlantijcev bi se moralo zdeti današnjemu človeku, če bi to lahko slišal, popolnoma groteskno, kuriozno. To, kar so stari Atlantijci v glasbi našli, so bili na primer akordi septime. Če so živeli v svoji glasbi, ki je prednostno upoštevala akorde septime, so se duše teh praljudi – in v teh telesih smo mi vsi v ponavljajočih se življenjih na Zemlji tičali, ta čas smo tudi sami preživeli – takoj dvignile iz njihovih teles. Nobenega drugega razpoloženja v glasbi niso poznali kot čustveno odmaknjenost, entuziazem, prežetost z Bogom. In takoj, ko so zazveneli njihovi izjemno preprosti inštrumenti, ki so bili sicer samo za spremljavo pri petju, se je počutil Atlantijec kot da plava po zraku in živi zunaj v duhovnem svetu.

Potem je prišla atlantska katastrofa. Pri vseh poatlantijcih se je najprej razvila posebna ljubezen za niz kvint. Verjetno veste, da je kvinta še dolgo časa, še v stari Grčiji, na primer, igrala v glasbenem razvoju najbolj razširjeno vlogo. Posebna  naklonjenost za nize kvint je imela za posledico to posebnost, da se ljudje, s tem da so to glasbeno doživljali, sedaj niso več počutili zunaj svojega telesa, temveč so se počutili v svojem telesu kot duša in duh. V času glasbenega doživljanja so povsem pozabili fizično doživljanje. Počutili so se sicer znotraj svoje kože, ta koža pa je bila čisto izpolnjena z dušo in duhom. To je bilo delovanje glasbe in zelo malo ljudi bo verjelo, da je bila še do 10., 11. stoletja po krščanstvu naravna glasba taka, kot sem opisal. Šele potem so nastopile nadarjenosti ljudi za terce, veliko in malo terco in za tisto, kar predstavlja dur in mol. To je prišlo relativno pozno, toda s tem, da je prišlo pozno, se je obenem izoblikovalo notranje doživljanje glasbe. Človek je sedaj v glasbi ostal pri sebi. Tako kot je druga kultura v tem času od duhovnega stremela navzdol k materialnemu, tako je stremel človek v glasbenem od doživljanja duhovnega v katero se je razcvetel v starih časih, tja do doživljanja glasbenega v sebi, ne več čisto do kože, temveč čisto v sebi. Na ta način so se še takrat pojavila tudi dur- in mol-razpoloženja, ki so v glavnem pravzaprav mogoča šele, če človek glasbo doživlja notranje.

Na vseh področjih lahko zasledujemo, kako se je človek od duhovnega razvijal sem dol v materijo, toda tudi k sebi. Zato ne smemo na filistrski način vedno le govoriti: Materializem je nekaj tako manjvrednega, iz tega se mora človek izkopati. – Človek sploh ne bi prav postal človek, če se ne bi spustil sem dol k zajemanju materialnega življenja.  Prav s tem, da je v materialnem zajel duhovno, je postal človek, ki se je samega sebe zavedel, svobodno bitje JAZa.  Danes pa moramo s pomočjo antropozofske duhovne znanosti spet najti pot nazaj v duhovni svet, moramo jo najti na vseh področjih.  Zato je tudi tako boleče, da je umetniški poskus, ki smo ga z Dornachom gradili, na ta način uničen! Na vseh področjih moramo iskati pot v duhovni svet.

Sedaj opazujmo glede na skupni razvoj človeka najprej eno od aktivnosti, ki se jo otrok nauči, govor. Res moramo reči: To, česar se otrok uči, je nekaj veličastnega. Jean Paul, nemški pesnik, je rekel, da se človek v prvih treh letih življenja – ko se v bistvu nauči hoje, govorjenja in razmišljanja – nauči mnogo več kot v treh akademskih letih. Medtem so tri akademska leta daljša, še vedno pa se v teh ne naučimo več kot otrok v prvih treh letih življenja. Sedaj opazujmo govorjenje! Fizično – fiziološko: Naše grlo in naši ostali govorni organi pridejo v gibanje, gibljejo zrak. Oblikuje se ton. Tu pridemo na določen način do zunanjega fizično-fiziološkega. Toda v tem, kar govorimo, je duša in dušo preveva in prežema vse tisto, kar v zvoku od sebe damo. Ja, v tej meri kot govor da nekaj fizičnega, sta fizično telo in etrsko telo človeka pri tem soudeležena. Seveda od trenutka ko zaspimo, do prebujanja molčita. Običajno človek ne govori od trenutka ko zaspi do prebujanja. Če pa sta duša in JAZ soudeležena pri govorjenju, vzameta s tem, da gresta, ko zaspimo, iz fizičnega telesa in etrskega telesa ven, duševno sposobnost govorjenja s seboj, s tem pa pravzaprav vse, kar je človek v toku celega dneva duševno položil v svoje govorjenje. Mi smo pravzaprav vsak večer drugi ljudje, saj smo ves dan z govorjenjem delali, eni veliko, drugi manj, nekateri res preveč, drugi tudi premalo. Ves dan smo s tem, da smo govorili, delali in polagali v govorjenje našo dušo. To, kar smo položili v govorjenje, v jezik, vzamemo s tem, ko zaspimo, s seboj, to ostane naše bitje med trenutkom ko zaspimo in ko se zbudimo.

Prav v našem materialističnem času, pa je lahko tako, da človek sploh nima več pojma o tem, da v govoru lahko pride do izraza idealizem ali spiritualizem. Ljudje menijo danes pogosto le še, da naj bi bil govor zunanje otipljivo predmetno izražanje. Občutek za to, da v govoru lahko izrazimo ideale, se je pogosto čisto izgubil. Zato tudi je tako, da se ljudem zdi danes to, kar se jim govori iz duha, v glavnem zelo nerazumljivo. Kaj si pravijo ljudje, če se govori o duhu? Mislijo: ta govori v besedah. – O teh besedah pa vedo ljudje samo to, da pomenijo to, kar se lahko prime ali vidi. Da besede lahko kažejo na nekaj, kar je nadčutno, nevidno, tega ljudje sploh ne marajo več. To je lahko en odnos ljudi do govora. Drug je lahko tudi ta, da ljudje najdejo tja k idealizmu že v besedah, že v govoru in vedo, da po vsaki besedi na določen način lahko zveni duševno – duhovno doživljanje.

Kaj nosi človek, ki živi čisto v materializmu govora, preko v duhovni svet ko zaspi? Čudno se zdi, toda to ga pripelje v težko razmerje do sveta nadangelov, arhangelov, v katerega naj bi prišel vsako noč med časom ko zaspi in ko se zbudi. Tisti pa, ki si je ohranil idealizem govora in ve, kako živi v govoru genius govora, pride v potreben odnos do hierarhije arhangelov, posebej do tistega arhangela, ki mu je sam v svetu dodeljen v času odkar zaspi in dokler se ne zbudi. Da, to se izraža celo v zunanjih pojavih v svetu.

Zakaj iščejo ljudje danes tako krčevito zunanji odnos do nacionalnih jezikov? Zakaj je prišla da grozna nesreča nad Evropo, ki jo je smatral Woodrow Wilson za »srečo«…? Toda on je bil pač kuriozen iluzionist. Zakaj je prišla nad Evropo ta velika nesreča, da je svoboda povezana s krčevito potrebo po tudi najmanjših nacionalnih jezikih? Ker ljudje v zunanjem krčevito iščejo odnos, ki ga v duhovnem nimajo več, ker, ko zaspijo, nimajo več naravnega odnosa do jezika zato pa tudi ne do hierarhije arhangelov. Če poti v duhovni svet noče izgubiti, bo moralo človeštvo spet najti pot nazaj k prežemanju jezika z idealizmom,

Kako pozorno pa je človeštvo danes sploh na to, kaj se s posameznim človekom od trenutka ko zaspi pa so trenutka ko se zbudi, dogaja? Ljudje sploh ne računajo več s tem stanjem spanja. Če se človek spominja svoje preteklosti, verjame: kar  pred seboj gledam, je zaključena podoba mojega življenja. To pa ni res! Tu vedno znova niso upoštevani časi spanja, celota je vedno znova prekinjena. Mi sicer jutro vedno vežemo na večer, toda med obema je noč. To, kar se je dogodilo v času spanja, ponoči, predstavlja gledano od zunaj, najmanj tretjino človeškega življenja – vsaj  pri »spodobnih« ljudeh je tako – in je za notranjost človeka mnogo bolj pomembno kot to, kar dela – gledano od zunaj – ves dan. Gotovo, delo navzven je za zunanjo kulturo pomembnejše. Toda naša notranja rast v času življenja je odvisna od tega, da v času nočnega spanja pridemo na pravi način v povezavo z duhovnim svetom.

Tako je tudi s tem, kar je temelj drugih dejavnosti. Če položi človek v svoje delo – v  celotno področje svojega gibanja, ki se ga, ko stopi v življenje na Zemlji, nauči najprej – če položi v celoto svojih del idealizem, kar pomeni, da vsebuje njegovo življenje kot ga je uresničil, idealizem, lahko spet najde pravo povezavo s hierarhijo arhajev. In, če vsebujejo idealizem misli, če misli niso materialistične, najde človek, ko ponoči spi, povezavo s hierarhijo angelov. To najdemo, če raziščemo povezavo teh treh, v času otroštva pridobljenih dejavnosti s stanjem nočnega spanja na antropozofsko – duhovno-znanstven način. Ta povezava pa se nam lahko razodene v še večji razsežnosti, če gledamo na celotno življenje človeka v kozmosu.

Moje delo »Teozofija« poznate. Ko gre človek skozi vrata smrti, preživi najprej v nekaj dneh stanje odhajanja misli in predstav. To lahko opišemo tako, da rečemo: etrsko telo se razširi v širni svet, človek izgubi svoje etrsko telo. – To pa je isto, kot če rečem: predstave in misli človeka gredo proč. – Kaj pa to pravzaprav pomeni: predstave in misli gredo proč? To pomeni pravzaprav zelo veliko. To pomeni, da gre proč vse naše budno življenje. Vse naše budno življenje gre v toku dveh, treh dni proč od nas. Od našega življenja ne bi bilo tu nič več, če ne bi potem podoživljali tega, kar ostaja v toku življenja na Zemlji nezavedno, če ne bi začeli preživljati potem v polni zavesti tisto, kar smo za časa našega življenja prestajali v spanju. To življenje v spanju je duhovno namreč neskončno bogatejše, bolj intenzivno je kot življenje podnevi pri budnosti. To življenje v spanju je vsakokrat, če smo spali kratko ali dolgo, ponovitev doživetega v toku dneva. Retrogradna, toda z duhovnim pridihom. To, kar ste čez dan prestali kot dejanja, vas privede v noči v odnos do arhajev, do prasil. To, kar ste čez dan prestali kot govoreči, vas privede ponoči v odnos do arhangelov, nadangelskih bitij. In to, kar ste prestali kot razmišljajoča bitja, vas prav tako privede v odnos do vaših angelskih bitij, do angelov. Tisto, kar človek tu prestaja je tudi neodvisno od časa. Ne morate reči: Kaj pa ta možnost: spim – naenkrat nekaj ropota, karkoli me zbudi, kaj vem kaj, potem pa mojega podoživljanja nazaj vendar ne morem zaključiti? – Pa ga zaključim, ker so časovne razmere takrat čisto druge. V nekem trenutku lahko predelamo to, kar bi sicer, če bi potekalo spanje normalno, trajalo ure. Časovne razmere so v času življenja v spanju pač čisto druge. Zato se to brez nadaljnjega lahko reče in se mora reči, da človek vsakič, ko spi, retrogradno še enkrat v duhovni obliki, na duhovni način in v duhovni bitnosti, preživi to, kar je preživel tu v fizičnem svetu med zadnjim prebujanjem in trenutkom, ko je spet zaspal. In ko je po smrti budno življenje predstav v nekaj dneh izgubil ven v kozmos, preživlja pač tisto, kar je prestajal v tretjini življenja, v spanju. Zato sem moral tudi vedno opisovati, kako potrebuje človek tretjino svojega življenja na Zemlji, da bi potem preživel tisto, kar je prestajal v nočeh. V bistvu je to enako dnevnemu življenju, preživljamo pa ga drugače. Človek preživi stanje po smrti drugače kot to pot nazaj, kjer pravzaprav podoživi vse življenje v tretjini časa še enkrat nazaj do rojstva. Potem, ko spet pride do rojstva, se vživi v stanje, kjer se  ves pogled na svet zanj bistveno spremeni. To stanje sem vam v neki drugi zvezi tu že opisal.

Vidite, tu stojimo na določeni točki Zemlje. Okoli nas je svet. Z običajno zavestjo sami sebe ne poznamo dobro. Svet gledamo z zunanjimi čutili, te poznamo. Morda boste rekli: Anatomi pa poznajo tudi notranjost človeka čisto dobro. – Ne, poznajo samo zunanjost notranjega. Resnično notranje je nekaj čisto drugega. Če se danes spominjate nečesa, kar ste preživeli pred 10 leti je to v notranjosti duše stisnjeno kot kratek spomin o morda zelo, zelo razsežnem doživetju. To pa je samo duševna slika nečesa, kar ste v življenju na Zemlji preživeli. Če greste vase, sedaj pa ne v svoje spomine, temveč v svoje fizično telo, pomeni v dozdevno fizično telo, opazite vaše čudovito grajene možgane, vaša čudovito grajena pljuča in tako dalje. V njih ne živijo zvita skupaj na določen način doživetja tega življenja na Zemlji. Tam je zvit skupaj ves kozmos, ves svet. Človek je resnično majhen svet, mikrokozmos. V njegovih organih je zvit skupaj ves svet. Človek z običajno zavestjo tega seveda ne ve. Lahko se spominja svojih doživetij, ne ve pa, da je sam s svojim fizičnim telesom na določen način utelešen spomin vsega kozmosa.

Ko je vzvratno potovanje skozi življenje, ki sem ga omenil, zaključeno, stopimo med smrtjo in novim rojstvom v življenje svetov. Okoli nas ni svet z gorami, oblaki, zvezdami, morji in tako dalje, temveč so tam naše okolje uganke notranjega človeka. Tam postane naše okolje vse, česar o skrivnostih notranjega človeka nismo bili deležni v življenju na Zemlji. Tu, na tej Zemlji, živimo znotraj naše kože in vemo za svetove zvezd, oblakov, gora, kamnin, živali in rastlin. Med smrtjo in novim rojstvom vemo o človeku; naše okolje so potem vse skrivnosti človeka. In ne verjemite, da je to manj zanimivo okolje kot okolje na Zemlji! Gotovo, čudovito je zvezdno nebo, veličastne so gore in morja; toda tisto, kar je v eni sami posodici notranji človek, če ga imamo v majestetični veličini med smrtjo in novim rojstvom okoli nas razgrnjenega, je veličastnejše in mogočnejše kot tisto, kar je v našem zemeljskem okolju. Človek je med smrtjo in novim rojstvom cel svet in mora biti cel svet, ker pripravlja naslednje življenje. Moramo biti prisotni, da bi z bitji višjih hierarhij skupaj pripravljali bodočega človeka na Zemlji. Tako, kot tu skrbimo za našo zunanjo kulturo in civilizacijo, kot tu na Zemlji delamo škornje, krila, telefoniramo, delamo pričeske, imamo predavanja, umetniške dejavnosti in kaj še sodi danes k civilizaciji, tako delamo med smrtjo in novim rojstvom z bitji višjih hierarhij skupaj tisto, kar človek je in kar bomo spet mi sami v fizičnem telesu v naslednjem življenju na Zemlji. To je duhovni kulturni cilj in mogočnejši je, neskončno mogočnejši in veličastnejši kot zemeljski kulturni cilj. Stari ljudje niso zastonj imenovali človekovo fizično telo tempelj Bogov. To človeško fizično telo je skupaj z bogovi, z bitji višjih hierarhij oblikovano med smrtjo in novim rojstvom. Kar delamo je to, takrat smo s svojim JAZom med bitji  višjih hierarhij, z bitji višjih hierarhij skupaj delamo na človeštvu. Na nek način blodimo med bitji višjih hierarhij, duhovi med duhovi smo.

Kar tam delamo, pa delamo lahko le po meri tistega, kar smo tu v življenju na Zemlji naredili. Tudi to se nam kaže na določen način v odnosu spanja do budnosti. Pomislite samo kako kaotične so sanje! Ne zanikam čudovite pestrosti in veličastnost sanj, toda moramo si le priznati, da so sanje kaotične, če jih primerjamo z življenjem na Zemlji, v čigar obleke se oblačijo. Spomnite se na sanje, ki sem jih enkrat že navedel za ilustracijo –Te sanje pripoveduje Volkelt iz neke württemberške pripovedke. Toda take sanje poznamo. Neka mestna ženska obišče svojo sestro, ki je žena župnika na podeželju. Sanja, da gre skupaj s svojo sestro v cerkev k pridigi. Tam pa se počuti kaj čudno, saj, potem, ko so brali iz evangelija, stopi župnik na prižnico pa ne začne takoj pridigati, temveč namesto da bi dvignil roke, dvigne peruti in začne na koncu kikirikati kot petelin! Ali pa druge sanje. Ženska pripoveduje, da je ravnokar sanjala, kako je razmišljala o tem, kaj naj bi dobrega skuhala svojemu možu. Pri tem ji ni padlo nič na misel, dokler ji ni prišla na koncu misel, da ima na podstrešju še staro posoljeno babico, toda ona da je preveč žilava. – Tako kaotične so lahko sanje, nenavadno kaotične. Toda, kaj pomeni: sanje delujejo tako kaotično? Kaj to pomeni?

Medtem ko spimo, smo z našim JAZom in astralnim telesom zunaj fizičnega telesa in etrskega telesa. V moralnem pomenu pa v spanju živimo nazaj. Vse tisto, kar smo podnevi naredili, kar smo govorili in mislili, živimo nazaj. Pripravljamo si našo karmo za naslednje življenje na Zemlji in to se pokaže v slikah že med časom, ko zaspimo in ko se zbudimo. Te slike pa so še zelo nespretne in ko hočemo potem, ko se zbudimo, spet nazaj v fizično telo, to ne paše čisto vanj. Ne znamo si makrokozmosu ustrezno predstavljati. Namesto tega si predstavljamo čisto nekaj drugega, morda »nasoljeno babico«. To je, ker glede na to kar smo že izoblikovali, ne razumemo prilagoditve na fizično človeško telo. Ta prilagoditev na fizično človeško telo je neskončno težavna. Pridobimo si jo v tistem sodelovanju z bitji višjih hierarhij med smrtjo in novim rojstvom, ki sem ga opisal.  Pri tem mora notranje duševno – duhovno, ki se v sanjah pogosto tako nespretno pojavlja, to spet izravnati šele, ko je vsa zavest spanja spet premagana in se človek brez da za to kaj naredi, spet potopi v svoje staro fizično telo.

Da se telo na svoj pravi način lahko zgradi, mora imeti to duševno-duhovno med smrtjo in novim rojstvom pregled nad vsemi skrivnostmi telesnega. Saj telesa res ne gradijo samo starši in drugi predniki. To verjeti, je nesmisel znanosti, to smemo izgovoriti. Saj, kako pa si znanost predstavlja to nastajanje človeka?

No, pravijo, med snovmi imamo molekule, te so na kompliciran način zgrajene iz atomov. Molekula beljakovin, ki je v klični celici, je najbolj komplicirana molekula. Seveda noben znanstvenik tega ne more opisati kaže pa na neverjetno kompliciranost. In ker je tako komplicirano, lahko iz tega nastane človek. Najbolj preprost način pojasniti človeka. Pravijo da ves človek v tem že tiči, komplicirano zgrajena molekula je. – Resnica pa je, da lahko nastane človek le s tem, da beljakovinska molekula pade nazaj povsem v kaos, postati mora prah iz neurejene materije. Zunaj imamo urejeno materijo v kristalih, v rastlinah in tako dalje. Če naj bi nekaj nastalo, tudi rastlina, tudi žival, mora materija najprej pasti čisto nazaj v prah. In šele ko materija nima nobene v sebi določene oblike, deluje ves kozmos na majhen košček materije in si v njem naredi sliko.

Kako torej je s človekom?To sliko človeka oblikujemo mi med smrtjo in novim rojstvom z vsemi skrivnostmi, v katere sedaj vtkemo našo karmo, jo pošljemo dol pred nami v telo matere. Mi smo šele izoblikovali kal duha, ki je v primerjavi s fizično kaljo velika, in ta se potopi v materijo, ki je postala kaotična. To je resnica, ne tisto, o čemer sanja današnja fiziologija.

V tem času o katerem sem sedaj govoril, živi duhovno-duševni JAZ med duhovno-duševnimi božanskimi bitji. Živi v dejavnosti, da bi za naslednje življenje na Zemlji človeka kot takega v notranjosti čisto spoznal. Slika tega, kar se tam duhovno prestaja v izjemnem veličastvu, je tisto, kar se čudovito pojavlja pri iskanju ravnotežja otroka. Zelo zanimivo je videti, kako tam prasile arhajev iz življenja med smrtjo in novim življenjem delujejo v iskanje ravnotežja, v to,  kar mi travialno imenujemo učenje hoje. Kdor lahko v zemeljskem vidi sliko duhovnega, lahko vidi, kako v vseh aktivnostih v zvezi s hojo, v aktivnostih prijemanja z roko in tako dalje, najdejo odslikavo v zemeljskem učenju hoje duševno-duhovna dejanja, ki jih mi opravljamo med smrtjo in novim rojstvom v iskanju duhovnega ravnotežja kot JAZ med višjimi JAZi.

In ko smo ta stanja prestali, ko smo duh med duhovi, kjer pripravljamo to, kar se v našem življenju izživi v telesu, v okončinah zaradi česar postanemo spet taki ali drugačni in doživimo našo karmo, če smo ta stanja na oni strani v svetu med smrtjo in novim rojstvom prestali, potem bo tako da pride v predzemeljskem življenju stanje, ko mi posameznih duhovnih bitij, s katerimi smo tako dolgo skupaj delali, ne moremo več razločevati, prisotno je le splošno zaznavanje duha. Mi sicer vemo, da živimo v duhovnem svetu, s tem, ko se bližamo življenju na Zemlji, pa postaja vtis, ki ga na nas duhovni svet naredi, bolj enovit, ni več vtis specialnega, individualnega zaznavanja duhovnih bitij. Da bi razumeli, uporabim trivialno primerjavo, seveda pa mislim s tem nekaj zelo vzvišenega. Če je majhen oblak zelo oddaljen, rečete: to je majhen oblak. – če se približate, si ozavestite: da so to sami komarji! – Tu razlikujete posamezne individualnosti. V duhovnem svetu med smrtjo in novim rojstvom je obratno. Tam razlikujete najprej posamezne individualnosti duhovnih bitij, potem preide to v splošen vtis, na mesto doživljanja duhovnega stopi razodetje duhovnega.

To stanje nas na določen način od duhovnega sveta oddalji, ker mi že iščemo pot navzdol na Zemljo. In to stanje se zrcali v notranjosti, ki je osnova človekovega govora. Denimo, da govorimo. Pri grlu se tako rekoč začne – približno – in drugi organi govora pridejo v gibanje. Toda za tem leži potem še bistveno. Bistveno leži v srcu, za grlom, leži v vsem dihanju in v vsem, kar je s tem povezano. To, kar je tam temelj govora, je prav tako zemeljska slika tega stanja razodetja, kjer mi Božansko-duhovno zaznavamo le še nejasno, podobno kot je učenje hoje, iskanje ravnotežja zemeljska slika lastnega gibanja v duhovnem svetu. Tako doživi otrok, v tem, ko se uči govoriti, res spet stanje, ki ga je prestajal med smrtjo in novim rojstvom.

In ko smo našo duhovno kal fizičnega telesa poslali tja dol, ko se s spočetjem postopoma združi s telesom matere, smo še vedno zgoraj. To je zadnji čas pred zemeljskim utelešenjem. Takrat iz vsega okolja sveta zberemo etrsko telo in to, kar se tu dogodi v nadčutnem svetu v tem koncentriranju etrskega telesa, to se izraža v otrokovem učenju razmišljanja.

Imamo tri zaporedna stanja: doživljanje v duhovnem svetu, zrcaljenje v učenju hoje, razodetje duhovnega sveta v učenju govora. Zato imenujemo tisto, kar je v ozadju kot Beseda svetov, Logos svetov, notranjo besedo. To je razodetje splošnega Logosa, v katerem se izraža duhovno, kot komar v roju komarjev in je temelj govora. In kar naredimo potem, da bi izoblikovali naše etrsko telo, ki v nas pravzaprav misli – mi namreč celo noč še naprej mislimo, mi le z našim JAZom in astralnim telesom nismo zraven – to je zadnje kar zberemo za nas skupaj preden se spustimo dol na Zemljo, in to je to, kar potem sega tja čez v razmišljanje. Tako vgradi čisto majhen otrok v učenju hoje, govorjenja in razmišljanja v fizično telo tisto, kar prinaša iz predzemeljske eksistence.

To je, kar vodi do resničnega spoznanja duha in s tem tudi do umetniškega in do religioznega zajemanja sveta: da vsako stvar v fizično – čutnem obstajanju lahko povezujemo z duhovnim. Tiste ljudi, ki bi radi o Božansko – duhovnem govorili vedno le na splošno, sem že večkrat primerjal s človekom, ki je šel ven pa mu je bilo pokazano: poglej, tam je marjetica, tam regrat, tam cikorija, potrošnik! – on pa bi na to odgovoril: A,  to me ne zanima! Cvetlica, cvetlica, cvetlica  je vse. – To je udobje: Cvetlica, cvetlica, cvetlica. Tu pa se v biti cvetlica nekaj diferencira! Tako je tudi v duhovnem svetu. Udobno je reči: Vse čutno – fizično je utemeljeno v duhu. – Gre za to, da vedno več in več vemo, katero duhovno je temelj posameznega fizično-čutnega. Le s tem lahko iz duha resnično spet posežemo v fizično – čutni tok življenja.

Zaradi tega principa je naša waldorfska pedagogika posebna pedagogika, ki človeka resnično upošteva. To se bo pokazalo še bolj, ko bo ta pedagogika izoblikovana tudi za prva leta otroka. Tega še nismo mogli narediti. Doslej smo morali vedno dodajati od zgoraj in smo v tem letu tako oblikovali zadnji razred. Veliko dela je, če hoče človek oblikovati celo šolo v njenih učnih ciljih. Zato doslej ni bilo mogoče misliti na neke vrste otroški vrtec k šoli. Sedaj naj bi prišli prvi waldorfski učenci do mature, potem dodajanje navzgor ne bo več potrebno. Pri našem izjemnem »preobilju pomanjkanja denarja«, s keterim imamo opraviti, ravno tudi pri waldorfski šoli, se bojim, da dodajanje navzdol kljub temu ne bo uspelo. Kako bi tam uredili učenje hoje, učenje govora, učenje razmišljanja in njihov nadaljnji razvoj… Tako urejujemo stvar seveda tudi med šestim in sedmim in drugimi leti starosti tako, da upoštevamo, kaj se je v otroku utelesilo, kaj prihaja v otroškem življenju do izraza vsak teden, vsak mesec od tega, kar je utemeljeno pred rojstvom? Torej oblikujemo pedagogiko resnično iz duha.

To je ena od stvari kakršnih bi morali veliko najti, da človeštvo ne bi ostalo v propadanju, temveč bi prišlo do poti navzgor. Spet moramo najti poti v duhovni svet. To pa lahko samo, če se iz polne zavesti učimo, najti sredstva in poti, da delujemo, da govorimo iz duha.

V prvem času po veliki atlantski katastrofi so ljudje živeli iz duha, vsak posameznik, saj je bilo lahko vsakemu iz trenutka, ob katerem je bil rojen, povedano, kakšna je njegova karma. Takrat astrologija ni bila tako diletantska, kot je danes pogosto predstavlja. Astrologija je pomenila živo doživljanje delovanja zvezd in iz tega živega podoživljanja je bilo vsakemu posameznemu človeku iz misterijev razodeto, kako naj živi. Astrologija je imela živ pomen za posamezno človeško doživljanje.

Potem je prišel čas, približno s šestim, petim, četrtim predkrščanskim tisočletjem, ko ljudje skrivnosti zvezdnega neba sicer niso več doživljali, ko pa so doživljali spremembe narave v toku enega leta. Kaj pa s tem mislim, če rečem, ljudje so doživljali tok enega leta? To pomeni da so iz neposrednega gledanja vedeli, da Zemlja ni tista groba klada kot nam jo predstavlja današnja geologija. Na Zemlji, kot si jo geologija predstavlja, ne bi nikoli mogle rasti rastline, kaj šele živeti živali ali človek. Tega sploh ne bi moglo biti, saj je Zemlja geologov kamen, v kamnu neposredno pa raste le nekaj, če na to deluje ves kozmos, če je v povezavi z vsem svetom. V starih časih so pač vedeli da je Zemlja organizem, da ima dušo. Tega se moramo danes spet naučiti.

Ta duša Zemlje ima tudi svoje posebne usode. Vzemite, da je pri nas zima, čas okoli Božiča, čas zimskega Sončnega obrata. To je čas, ko je duša Zemlje z Zemljo čisto povezana. Saj če snežna odeja pokriva Zemljo, če na določen način leži okoli Zemlje plašč mraza, potem je duša Zemlje z Zemljo združena, počiva v notranjosti Zemlje. Potem je tako, da duša Zemlje, ki v Zemlji počiva, vzdržuje tudi življenje številnih elementarnih duhov. Če meni naturalistična znanost, da semena, ki jih jeseni posejem v zemljo pač v njej ležijo tja do naslednje pomladi, potem to ni res. Semena morajo elementarni duhovi tja do preko časa zime čuvati. To vse je v zvezi s tem, da je v času zime duša Zemlje s telesom Zemlje združena.

Vzemimo nasprotni čas, čas okoli Janezovega. Prav tako kot človek vdihne zrak in ga izdihne tako, da je enkrat v njem, enkrat zunaj njega, tako vdihne Zemlja svojo dušo v času zime. In povsem izdihnjena, prestavljena ven, v širjave kozmosa, je duša Zemlje v času visokega poletja, v času okoli Janezovega. Takrat je telo Zemlje na določen način brez zemeljske duše, Zemlja podoživlja v svoji duši dogodke kozmosa, hod zvezd in tako dalje. Odtod so imeli v starih časih zimske misterije, v katerih so doživeli povezanost duše Zemlje z Zemljo in so imeli poletne misterije, v katerih so lahko zaznali skrivnosti vesolja svetov iz doživljanja duše Zemlje, ki naj bi ji duša posvečenega človeka sledila v prostor svetov, prostor zvezd.

Da so imeli zavest o teh stvareh, lahko zaznamo iz ostankov starih tradicij. Dalj časa je že, odkar sem prav tu v Berlinu pogosteje sedel s tu zelo znanim  astronomom. Zagnano je agitiral za to, da je zelo moteče, da ne pade praznik Velike noči vedno na primer na prvo nedeljo v aprilu in da je grozno, da je Velika noč prvo nedeljo po pomladanski polni Luni. Čisto nič ni pomagalo navajati proti temu svoje argumente. Stališča je utemeljil s tem, da če vsako leto polagamo Velikonočni praznik na drug dan, prihaja v prihodke in stroške v blagajniških knjigah grozen nered. To gibanje je imelo kar velike razsežnosti. Tu sem že enkrat dejal: v blagajniških knjigah je običajno na prvi strani vedno napisano: »Z Bogom«, ponavadi pa je potem tako, da to, kar v knjigah stoji, »z Bogom« nima dosti opraviti.

V času, ko so določili čas Velikonočnega praznika po zvezdah – prva nedelja po spomladanski polni Luni je bila posvečena Soncu -, so še imeli zavest za to, da je pozimi duša Zemlje v Zemlji, v času okoli Janezovega pa čisto zunaj, v prostoru svetov, da je spomladi na poti v prostor svetov. Praznik pomladi, Velika noč, se zato ne more določiti na določen dan samo glede na Zemljo, mora se ravnati po konstelacijah zvezd. V tem je globoka modrost, ki prihaja iz časov, v katerih so ljudje s staro instinktivno jasnovidnostjo lahko videli v toku enega leta tudi duhovno. K temu pa moramo spet priti in na določen način k temu lahko spet pridemo, če se oprimemo nalog sedanjosti, prav s tem, da izhajamo iz konfrontacij, kot smo jih tu negovali.

Že večkrat sem povedal, da so posamezna duhovna bitja s katerimi se človek, kot sem to rekel, vsako noč združuje z govorom arhangeli, bitja, ki so v določenih obdobjih vodilne duhovne sile. V zadnji tretjini 19. stoletja se je začel čas Mihaela, čas, v katerem je duh, ki ga v spisih označujemo z imenom Mihael, postal za človeško civilizacijo odločilen. Te stvari se ciklično ponavljajo.

V starih časih so o vseh teh duhovnih dogajanjih dosti vedeli. Hebrejska izročila so govorila o Jahveju, toda vedno o obličju Jahveja. Z obličjem so mislili na nadangele, ki so pravzaprav posredniki med Jahvejem in Zemljo. In ko so Judje pričakovali na Zemlji mesija so vedeli, to je to Mihaelov čas, da tu delovanje Kristusa na Zemlji posreduje Mihael. Le v globlji povezanosti so to potem razumeli narobe. Sedaj, od sedemdesetih let 19. stoletja dalje, je Zemlja spet stopila v čas, ko je moč Mihaela vladajoča duhovna moč v svetu in ko moramo v svoje delovanje znati integrirati duhovno in naše življenje urediti po duhovnih načelih. To pomeni služiti Mihaelu: ne le urediti svoje življenje kar se materialne plati tiče, temveč zavedati se, da mora postati Mihael, tisti, ki ima za poslanstvo obvladati nižje arimanične sile, za razvoj civilizacije tako rekoč naš genius. Kako bi to lahko zmogli? Morda tako, da se spomnimo, kako se lahko spet vživimo v tok enega leta v duhovnem smislu.

V vsem razvoju svetov je resnično veliko bitje, ki ga smemo povezati s praznikom pomladi, praznikom vstajenja Kristusa Jezusa. Zgodovinska povezava je brez nadaljnjega pravilna: v vsakem letu je lahko praznik pomladi, torej Velikonočni praznik le nekega drugega dne, ker se nanj gleda iz nekega drugega sveta. Samo mi na Zemlji imamo filistrsko predstavo, da teče čas kontinuirano naprej, da je vedno ena ura tako dolga kot druga. Določiti čas je, kar delamo mi z našimi zemeljskimi pomožnimi sredstvi, z matematiko. Za resnični duhovni svet pa je svetovna ura živa. Tam ena svetovna ura ni enaka drugi, temveč je krajša ali daljša. Zato se lahko vedno motimo, kadar nekaj, kar naj bi določili po nebu, določimo samo iz Zemlje. Velikonočni praznik je pravilno določen po nebu.

Kakšen praznik pa je? Je tisti praznik, ki naj bi nas spominjal in ki je ljudi nekoč z vso živostjo spominjal na to da se je sem dol na Zemljo spustil Bog, v človeku Jezusu iz Nazareta se je naselil, da bi v času, v katerem so se ljudje približevali razvijanju svojega JAZa, na ustrezen način lahko našli skozi smrt pot nazaj v duhovno življenje. Velikonočni praznik je torej tisti praznik v katerem človek pogleda smrt in nesmrtnost ki tej sledi v misteriju na Golgoti. Mi gledamo na ta pomladanski praznik na pravi način, če si rečemo: Kristus je potrdil neumrljivost človeka s tem, da je sam premagal smrt. Toda mi ljudje razumemo neumrljivost Kristusa Jezusa prav samo, če smo si v času življenja na Zemlji pridobili to razumevanje, to je, če smo v naši duši naš odnos do misterija na Golgoti poživili in če zmoremo premagati tisto materialistično predstavo, ki hoče od misterija na Golgoti vse duhovno oddvojiti. Danes Kristusa sploh nočejo več upoštevati, hoteli bi samo še »preprostega moža iz Nazareta«, Jezusa. Na določen način se sramujejo pred svojo lastno znanstvenostjo priznati, da misterij na Golgoti sredi zemeljskega bivanja vsebuje duhovno skrivnost: smrt in vstajanje Boga. Če pa mi to doživimo duhovno, se obenem tudi pripravimo na to, da doživljamo kot duhovno tudi drugo.

Zato je za človeka sedanjosti tako pomembno, da pridobi možnost, da misterij na Golgoti doživi najprej kot nekaj povsem duhovnega. Potem bo doživel drugo duhovno in našel bo dostop do duhovnih svetov, poti do duhovnih svetov skozi misterij na Golgoti. Potem pa mora človek, navezujoč se na misterij na Golgoti razumeti, še dokler živi, vstajenje. In ko vstajenje za časa življenja čuteče razume, bo usposobljen, da gre na pravi način skozi smrt. To pomeni, smrt in vstajenje v misteriju na Golgoti naj bi človeka podučila, da razmere obrne: da v času življenja notranje duševno doživi vstajenje, da bi človek po tem notranjem duševnem vstajenju lahko prav šel skozi smrt. To je doživljanje, ki stoji nasproti doživljanja Velike noči.

Za Veliko noč naj bi zmogli potopiti se v smrt in vstajenje Kristusa. Mi kot ljudje pa potrebujemo tudi možnost, da se zmoremo potopiti v to, kar nam pomeni vstajenje duše, da bi vstala duša šla dobro skozi smrt. Tako kot si pomladi pridobimo pravo velikonočno razpoloženje ko vidimo, kako brstijo in rastejo rastline, kako vstaja narava, kako narava premaga smrt zime, tako lahko, če smo poletje preživeli na prvi način, pridobimo tudi občutek za to da vemo: tu se je duša dvignila gor v kozmične širjave, sedaj se približujemo jeseni, september se približuje, jesensko enakonočje prihaja. Tisti listi, ki so pomladi zeleneli in rasli postajajo rjavi, rumenkasti, rastlina jih odvrže, drevesa so skoraj brez listja, narava umira. Toda mi razumemo to umirajočo naravo če gledamo v to  odmirajoče, v približevanje snežne odeje Zemlje in si rečemo: Tu se duša Zemlje spet vrača k Zemlji in čisto pri Zemlji bo, ko bo prišel čas zimskega Sončnega obrata.

Ta jesenski čas lahko doživljamo z enako intenzivnostjo kot pomladanski čas. In če čutimo v pomladansko-velikonočnem času smrt in vstajenje Boga, lahko v jesenskem času čutimo vstajenje in smrt človeške duše. To pa pomeni doživetje vstajenja v času življenja na Zemlji, da bi na pravi način šli skozi smrt. Potem moramo tudi razumeti, kaj za nas, za naš sedanji čas pomeni, da je duša Zemlje v času okoli Janezovega poleti izdihnjena v širjave svetov, da je tam združena z zvezdami in spet pride nazaj. Kdor skrivnosti tega zemeljskega krogotoka v toku enega leta razume, ta ve, da pri tem Mihaelova moč, ki v preteklih stoletjih ni prihajala dol, sedaj s silami narave prihaja spet navzdol. Jeseni, ki odnaša listje, gremo lahko naproti s tem, da vidimo iz oblakov na Zemljo prihajati Mihaelovo moč.

V koledarjih je tega dne zapisano »Mihael« in Mihelovo velja za kmečki praznik. Tako duhovno začutiti sedanjost, da se nam zemeljsko – človeški dogodki povežejo z dogajanjem v naravi, pa bomo zmogli šele, ko bomo spet sposobni, razumeti tok leta do te mere, da bomo oblikovali letne praznike, tako kot so jih oblikovali stari ljudje iz njihove stare sanjske jasnovidnosti. Stari so razumeli tok leta in so iz skrivnosti, ki sem se jih danes lahko le dotaknil, oblikovali Božič, Veliko noč, Janezovo. Za Božič se obdarujemo, tudi marsikaj drugega naredimo, toda jaz sem večkrat v času Božiča ali Velike noči razložil, kako malo smisla še imajo od teh starih določanj praznikov ljudje v našem času, kako je vse postalo tradicionalno in pozunanjeno. Toda če bomo praznike, ki jih danes samo praznujemo ne pa razumemo, spet razumeli, bomo imeli tudi moč, da iz duhovnega spoznanja poteka enega leta določimo praznik, ki ima šele za sedanje človeštvo pravi pomen. To bo praznik Mihelovega ob koncu septembra, ko se bliža jesen, listje veni, drevje ostaja golo, ko gre narava proti umiranju – tako kot vidimo v Velikonočnem prazniku prav nasprotno -, če v odmirajoči naravi zaznamo kako se v tem času duša Zemlje z Zemljo združi, kako jo iz oblakov prinese Mihael s seboj.

Če imamo moč, da iz duha ustvarimo tak praznik, ki bo v naše socialno življenje spet prinesel občutek povezanosti, potem bomo to naredili iz duha. Saj bomo potem med nami spodbudili nekaj, kar izvira iz duha. Bolj pomembno kot vse socialno razmišljanje in podobno, kar lahko v sedanjih zmedenih razmerah pripelje naprej le, če je prežeto z duhom, bi bilo najprej potrebno, da se zbere skupina razumevajočih ljudi, da bi iz kozmosa sem na Zemlji spet spodbudili nekaj kot praznik Mihelovega, ki bi bil dostojen velikonočnega praznika kot  jesensko dopolnilo Velike noči. Če bi se lahko odločili za nekaj, za kar najdemo motive samo v duhovnem svetu, kar pa bi potem med ljudmi vodilo spet do skupnega čutenja pri takem prazniku, kar bi bilo iz polnih, svežih človeških prsi ustvarjeno še v neposredni sedanjosti, bi imeli nekaj, kar bi ljudi socialno spet povezovalo. Prazniki so ljudi v starih časih čvrsto povezovali. Pomislite samo kaj se je za praznike in k praznikom za vso kulturo naredilo, govorilo in mislilo! To je, kar se je z določanjem praznikov iz neposrednega duha vživelo v fizično.

Če bi se ljudje danes lahko na dostojanstven način odločili za to, da določijo konec septembra praznik Mihelovega, bi bilo to kar največjega pomena. Za to bi se moral najti v ljudeh pogum: ne samo diskutirati o zunanji socialni organizaciji in podobno, temveč narediti nekaj, kar Zemljo povezuje z nebom, kar fizične razmere spet veže na duhovne razmere. Ker bi s tem duha spet uvedli v zemeljske razmere. Potem bi se resnično dogodilo nekaj, kar bi bil mogočen impulz za nadaljevanje naše civilizacije in vsega našega življenja.

Seveda ni časa da bi vam predstavil, kaj bi to pomenilo za znanstveno, religiozno in umetniško doživljanje. Kot s starimi prazniki, tako bi bilo tudi zaradi takega, v velikem stilu iz duha ustvarjenega novega praznika. In koliko pomembnejši kot vse to, kar razvijajo danes socialnih govoričenj bi bilo tako ustvarjanje iz duha! Saj, kaj bi to pomenilo? Pri gledanju v človeško notranjost pomeni veliko, če pri nekem človeku lahko vidim kaj misli, ali če njegove besede razumem prav. Če lahko danes predvidimo, kako deluje ves tok sveta, ko se približujemo jeseni, ali lahko razrešimo, dešifriramo vso fiziognomijo vsemirja svetov če lahko iz tega stvarniško delujemo, ne odkrijemo ob takem ustvarjanju praznika le človeške volje v tem bi odkrili voljo Bogov, voljo duhov. Potem je med ljudmi spet duh!

Danes pa je v resnici tako, da duhovno v svetu sprejemajo na čuden način. S tem, kar sem postavil na začetek, morda z nekaj besedami tudi lahko končam. Že dolgo tega sem moral omeniti, da so od neke zelo podrejene prostozidarske plati, potem pa vedno znova v vseh mogočih astroloških delih že dalj časa vsi mogoči nasprotniki navajali: da so duhovne iskre ognja v Goetheanum v Dornachu že dosti letele, da bo prišel čas, ko bo priletela v ta Goetheanum fizična iskra ognja. Dve leti so pisali o tem. To je primer, kako danes tisto, kar se jemlje iz duha, v svetu lahko sprejmejo! Na drugi strani morajo biti ljudje, ki jemljejo to, da se vživijo v duha, zelo resno. Če mislimo zares, ni dovolj govorjenje o duhu, temveč o duhu govoriti tako, da duha med ljudmi širimo. Duha bi širili, če bi postali dejavni iz duha, tako kot so postali stari časi dejavni iz duha. Večkrat sem vam govoril o Božiču, Veliki noči, o starih praznikih. Lepo je, izvleči iz preteklih časov duha starih praznikov. Jaz pa bi vendar želel, da ne le razumemo, kar je mislila stara  modrost, če to antropozofija izvleče na površje. Rad bi, da tudi razumemo tisto, kar nam govori iz duha naše neposredne sedanjosti. Ni dovolj gledati kot na izraz krščanstva le na evangelije. Kristus je rekel: »Pri vas bom vse dni, do konca časov Zemlje« On je tu! Če razumemo njegovega duha, njegove besede, lahko vsak dan govorimo iz tega duha. Kar je stare naredilo ustvarjalne iz modrosti svetov, kar je naredilo, da mi tudi danes še lahko razkrijemo globok smisel praznikov, to vendar med nami živi. Saj hočemo vendar biti celi ljudje. Torej moramo znati tudi duhovno ustvarjati kot celi ljudje. Potem ni dovolj le razmišljati o smislu starih praznikov temveč moramo sami postati socialno ustvarjalni s tem, da iz doživljanja toka leta praznike lahko ustvarjamo.

To pa od človeka zahteva več kot pojasnjevanje znanih starih praznikov. Gre pač za resnično antropozofijo, višjo antropozofijo. In preverjati je mogoče Antropozofsko družbo na tem, ali dajema le mrtvo antropozofijo, ki govori o preteklem ali pa dajemo tudi živo antropozofijo. Ta bo tudi lahko suma ognjenih isker! Toda te ognjene iskre bodo v templju, ki ni narejen iz zunanjega materiala. Fizične iskre uničijo templje, ki so iz zunanjega materiala. Plameni pravega duhovnega navdušenja, pravega duhovnega življenja, ki morajo tempelj prežeti, ker ga morajo osvetliti s tem, kar se zasveti v duhu, ki ga plameni templja ne morejo uničiti, ti lahko tempelj le vedno bolj čudovito oblikujejo. Mislimo na to, kaj je živa antropozofija, tisti ognjeni plamen ki nas bo vodil naprej in naprej kot živi duh antropozofije sam, ki naj bi nas vodil k napredku človeštva in do ponovne izgradnje tistega, kar je sedaj v tako jasnem propadu.

To sem vam hotel pri moji sedanji prisotnosti v Berlinu reči, moji ljubi prijatelji, ker je dobro, da se lahko sedaj pogovorimo o takih resnih stvareh, prav zato, ker smo le tako poredko skupaj. Upam, da bo lahko tudi od tega pritekalo od vas res dobro sobivanje v mislih. Antropozofija naj bi delovala v duhu, ne le v fizičnem prostoru. In tako naj velja kot pozdrav vam želja, da bi ostali skupaj v duhu, četudi moramo biti sedaj prostorsko dalj časa spet ločeni.