PRAZNOVANJE BOŽIČA

V OČEH NOVEGA RAZUMEVANJA KRISTUSA

Dr. Rudolf Steiner, Dornach, 26.12.1914

V mnoge duše se bo spomin prav na ta Božični praznik vtisnil z ostrimi črtami. Težko si predstavljamo večji kontrast razpoloženja kot je tisti, do katerega pride, če dvignemo dušo h glasu, ki je zazvenel pastirjem in si predstavljamo tisti, večni izrek, ki velja za ves dvig človeštva v pokrščanskem času:

Razodetje Boga v višavah
in mir ljudem na Zemlji
ki so blage volje….

Naše duše dvignemo k »Mir ljudem na Zemlji« in opazujemo današnje stanje, tisto, kar najdemo razširjeno preko horizonta velikega dela izobraženega sveta.

Sedaj res doživeti Božični praznik bo prav zaradi tega kontrasta znak, ki bo ostal človeškim srcem na Zemlji dolgo v spominu. Saj gotovo, če ohranjamo notranjo iskrenost srca in notranjo resničnost duše, tisto, kar moramo nenehno ohranjati pri našem duhovno – znanstvenem razmišljanju – ne moremo tega Božičnega praznika praznovati z enakimi čustvi, kot smo praznovali druge Božične praznike. Spodbuditi nas mora h globokemu razmišljanju, spodbuditi nas mora čisto posebno k temu, kar se nam razen tega, kar človeška srca lahko vodi nazaj v čase, ki našim niso podobni, pokaže iz našega duhovno – znanstvenega poglabljanja kot ideja za bodočnost človeštva. Mi smo v toku let zapisali v svojo dušo marsikaj, kar nas lahko navaja na duševno razpoloženje, ki so ga taki časi v preteklosti ustvarjali.

Moji ljubi prijatelji, kaj pa je, kar moramo čutiti in kar sedanjosti tudi še tako zelo manjka? Če mi pokličemo pred oko duševnosti tisto, kar je pogosto oblikovalo srce ob naših opazovanjih, vidimo, da v globinah človeške duše manjka spoznanje resnice o tem, kar je prišlo na svet tistega dne, ko to Božično noč leto za letom slavimo.

Posebej pomembno, tisto globoko, kar se je dogodilo v času, na katerega nas ta Božični čas spominja, res ni bilo izraženo brez pomena, je bilo globoko pomembno izraženo v izreku, ki ga je človeštvo na Zemlji tudi, človek bi rad rekel iz navezanosti, sprejelo v izreku:

Božje razodetje v višavah
in mir ljudem na Zemlji
ki so dobre volje.

Tisto, kar je najbolj enostavno, je pogosto za človeška srca najtežje razumljivo. Tako enostavno ta izrek tudi zveni. Imamo pa le prav, če si vedno bolj in bolj ozavestimo, da bodo vsi bodoči časi življenja na Zemlji lahko ta izrek vedno globlje in globlje razumeli, se v njegove pomembne besede vedno bolj in bolj lahko vživeli.

Pojav posvečene Božične noči, ni kar tako postal iz skrivnostne zgodovine pojava Jezusa na Zemlji najbolj popularen – nič ni postalo bolj popularno kot otrok Jezus, ki stopa v življenje na Zemlji. Saj imamo s tem možnost, da s tem postavimo nekaj pred človeško dušo, kar ljubeče sprejmejo tudi srca še majhnih otrok, če ta otrok zunanje čutne vtise lahko sprejme, četudi zaenkrat še ne z besedami, je to le obenem nekaj, kar se tako globoko potopi v tiste globine duševnosti, kjer ljubezen človeka najbolj blago in obenem najmočneje toplo prežame.

Resnično, človeštvo na Zemlji še ni kaj dosti dalj, kot pri otroškem razumevanju skrivnosti Kristusa-Jezusa in epoha za epoho bo še morala miniti, da bo človeška duša spet pridobila tisto moč, s katero bo zmogla sprejeti vase vso veličino misterija na Golgoti. Tako naj ne bo vsebina tokratnega razmišljanja o Božiču taka kot druga leta, temveč nekaj, kar nas privedeno pred naše duše, sme odpreti za to, da nam marsikaj od tiste globine, ki je potrebna, da bi misterij na Golgoti v naših dušah prav zasvetil, še manjka.

Prav v toku zadnjega leta smo večkrat govorili o tem, da moramo na naših duhovno znanstvenih tleh praznovati vstop ne le enega otroka Jezusa, temveč dveh Jezuščkov in smem reči, da s tem, da se nam je z duhovno – znanstvenim opazovanjem razodela ta skrivnost o dveh Jezuščkih, lahko naredimo skromen začetek do novega razumevanja misterija na Golgoti.

Počasi in postopoma le, je Misterij iz Golgote prevzel človeške duše. Ko se je vselil v te človeške duše, se lahko postavi prednje, ko mi na primer pogledamo na to, kar si je današnje krščansko človeštvo v gledanju na Božičnega otroka priborilo. To s čemer se je moralo prežeti, je šlo od vzhoda proti zahodu, z drugim pojmovanjem nekega božjega posrednika med najvišjimi božansko-duhovnimi bitji in  človeško dušo.

Večkrat smo že obravnavali, da je paralelno s tokom krščanskega življenja od vzhoda proti zahodu šel drug tok razodetja, bolj na severu, preko Črnega morja sem, ob Donavi, navzgor do Rheine sem v zahodno Evropo. To je služba, ki jo poznamo kot Mitrovo službo. Izginila je po prvih stoletjih krščanskega časovnega štetja. Toda v prvih stoletjih krščanskega časovnega štetja je v Evropi prežela prav toliko src kot krščanstvo samo. Globoko se je vtisnila in se razširila v predelih srednje in vzhodne Evrope. Tistim, ki so se zanjo opredelili, se je zdel Mitra prav tako odličen in velik kot božji poslanec, ki se je spustil sem dol iz duhovnih višav v življenje na Zemlji, – kot se je kristjanom zdel Kristus. Prav tako vemo, da so slavili vstop Mitre v življenje na Zemlji v zimski sveti noči, na najkrajši dan; prav tako slišimo, da je bil skrito rojen v votlini, da so najprej zaznali njegovo hvalnico pastirji. Posvečena mu je bila nedelja, tudi v nasprotju z drugimi, starejšimi prazniki. In če se vprašamo: kaj je karakteristično pri Mitri na prihodu sem dol?… Reči moramo sledeče: tako kot je bil Kristus predstavljen v Jezusu, Mitra ni bil predstavljen. Če bi si ustvaril sliko, predstavo o njem kot sliko, bi vedel, da imaš s tem samo simbolno predstavo. Resničnega Mitra so lahko videli samo tisti, ki so bili jasnovidni. Sicer so si ga predstavljali kot posrednika med človekom in duhovnimi hierarhijami; toda niso ga predstavili tako, da se je utelesil v človeškem otroku. Predstavljen je bil tako, da je bil on, ko se je spustil na Zemljo, v svojem resničnem bitju, viden le posvečenim, le tistim, ki so imeli jasnovidnost. Da je tisto duhovno bitje, ki si ga moramo predstavljati kot posrednika med duhovnimi hierarhijami in človeško dušo utelešeno v zemeljskem telesu kot otrok, te predstave v Mitrovi službi ni bilo. Saj je to, kar je Mitrova služba, utemeljeno na tem, da staro, primitivno gledanje pri velikem številu ljudi ni bilo prisotno.

Če raziščemo pot Mitrove službe od vzhoda proti zahodu, najdemo med ljudmi, ki so  postali Mitrovi služabniki, veliko število takih, ki so lahko gledali v tistih vmesnih stanjih med budnostjo in spanjem, kjer duša ne živi v sanjah temveč v duhovni resničnosti, sestop Mitre od eona do eona, etapo za etapo iz duhovnega sveta tja do Zemlje. Gledali in pričevali so lahko mnogi, da se je pojavil tak posrednik, posrednik duhovnih svetov za ljudi.

To, kar so imeli kot Mitrov kult, je bilo v zunanjih, več ali manj slikovitih predstavah tisto, kar so gledali vidci. Kaj je pravzaprav, kar nas srečuje v tej Mitrovi službi? Ne smemo verjeti (to izhaja iz vsega našega pogleda na svet) da vemo o Kristusu nekaj šele od misterija na Golgoti. Kot tisti duh, ki bo prišel, so ga poznali posvečeni in njihovi učenci tudi v predkrščanskih časih. Posvečenci so vedno znova in znova kazali na tistega, ki so ga gledali kot duha Sonca, ki prihaja iz  višin navzdol, ki se je Zemlji približeval, da bi v Zemlji bival. Kot bodočega, prihajajočega, so ga označevali. Zanj so  vedeli v duhu in so ga gledali kot navzdol prihajajočega.

Potem se je zgodil misterij na Golgoti. Mi vemo, kaj pomeni. Mi vemo, da je s tem misterijem na Golgoti duh, zaradi katerega je dobila Zemlja svoj smisel, prišel v človeško telo. Vemo, kako je odtlej ta duh z Zemljo povezan in mi vemo tudi, da se bo človeštvo razvijalo tako, da bo v ne tako daljni bodočnosti v duhu spet gledalo Kristusa, ki je z misterijem na Golgoti svoje življenje združil z življenjem človeštva na Zemlji. Ne govorimo nič napačnega če rečemo: tisto, kar so stari posvečenci na različnih mestih ali mestih, kjer se je negovala duhovnost gledali, prepoznamo odtlej kot nekaj, kar življenje na Zemlji prežema, preveva, pulzira, življenje Zemlje tke.

Bilo pa je tako, da se je za jasnovidno prepoznavanje moralo vedno bolj in bolj izgubiti s tem jasnovidnim prepoznavanjem samim, gledanjem navzgor v duhovne sfere, da bi videli Kristusa, po tem, ko se je spustil na Zemljo, po tem, ko so ga videli tudi tisti, ki niso jasnovidno prepoznavali, da je prežet z božjo ljubeznijo, da je on tisti, ki bi ga morali vedno smatrati kot najvišji zaklad ljudi na Zemlji. Ljudje naj bi čutili tako, da so v svoji zemeljski hiši prejeli od tistega boga, ki ga imenujemo Bog Oče, veliki dar kozmične ljubezni, Kristusa. Tako naj bi ga spoznali kot bitje, ki naj bi bil odtlej s časi – kot smisel evolucije na Zemlji – povezan. Tako naj bi ga spoznali v njegovem življenju: kot otroka od prvega vdiha pa do duhovne veličine Kristusa na Golgoti, v meri, kot se človeškim srcem lahko razodene.

Ker je bilo našemu času sporočeno še bolj točno, nam je bilo mogoče, da s petim evangelijem, ki smo ga dodali štirim drugim evangelijem, spoznamo vsak korak tega Božjega življenja na Zemlji in zapolnimo vrzel. In ker naj bi ljudje obenem čisto prepoznali v Kristusu Jezusu enega od svojih bratov, takega, ki je prišel iz širin duhovnih kraljestev v ozko dolino Zemlje zaradi ljubezni do človeka, ker naj bi ga ljudje kot takega spoznali v najbolj zaupnem, najbolj intimnem spoznanju, zato so morale biti sile spoznanja in ljubezni človeške duše zbrane, da bi bilo mogoče pogledati tisto, kar se dogaja med ljudmi kot začetek novega, krščanskega časa.

Za to pa je morala biti moč ljudi koncentrirana in obenem koncentrirana tja, na življenje Kristusa Jezusa. Nekaj časa se je morala odvrniti od pogleda navzgor v duhovne sfere s tistim, kar se je vselilo v otroka v Betlehemu, kar se je spustilo dol iz kozmičnih višin. Danes pa živimo v času, v katerem se mora pogled spet razširiti, ko mora človeški napredek in človeška evolucija evolucijo spet res obvladovati. Le tako bo Kristus ostal v tem, kar je. V življenju Zemlje, kot tisti, ki je sestopil iz božansko duhovnih višin.

Mitrova služba je bil zadnji močan spomin na Kristusa, ki še ni prišel na Zemljo, ki pa se je spuščal sem dol. Potem je bilo človeštvu dano, da Kristusa vedno bolj in bolj sprejme v svoje srce, tako, da je bilo sprejemanje mogoče tudi za majhnega otroka, toda na način, da se je obenem zapiral duhovni pogled, po katerem vemo, da je Kristus kozmično bitje, s pogledom v katerega vemo, kakšno vrednost ima on za zemeljsko dolino.

Počasi in postopoma  izgine Mitrova služba s tem, da se človeku lahko pokaže Kristus kot kozmično bitje.

Potem vidimo, kako izginja jasnovidno spoznanje, kako celo za tiste, ki še imajo jasnovidno zaznavanje v starem stilu, jasnovidne sposobnosti izginjajo in kako s tem izginevanjem preneha tudi možnost, spoznati Kristusa v njegovi resnični biti. Da ga ne spoznamo le v njegovem zemeljskem delovanju, temveč v njegovi nebeški gloriji. Nato vidimo, da se kaže oslabljena, kljub siceršnji veličini nauka, spet v utemeljitelju maniheizma. Mani kaže na Jezusa, toda ne tako kot je prav pri naivni, primitivni verujoči duši, ker je bila v duhu, ki je maniheizem utemeljil, prisotna še stara jasnovidnost.

Ni pa v njem tudi še ničesar, kar bi bilo lahko nasprotno razumevanju krščanstva. Kristus – Jezus je za Manija bitje, ki ni prevzelo zemeljske telesnosti, temveč je na Zemlji živelo v nevidnem telesu, eteričnem telesu.

Vidimo, da se borimo za razumevanje pojava Kristusa. Zakaj se to dogaja? Prizadevanje je potrebno: da bi gledali navzgor, da bi videli obenem, kako je bitje Kristus prišlo navzdol, ko še nimamo možnosti, da bi videli, kako se bitje, ki se spušča, resnično naseli v človeškem telesu. Še preden je bilo to polno razumevanje mogoče, je bilo najprej potrebno prizadevanje, borba v duši.

Vidimo, da se nauk manihejcev širi od vzhoda proti zahodu… rad bi rekel: nauk, ki na prvi strani gleda še k božjemu duhu, ki se spušča navzdol in gleda tja na vse tisto, kar je bilo vsebovano v starem pogledu na svet. Prežetost sveta ne samo s fizičnim bitjem, ki se ponuja človeškim čutilom, temveč tudi z bitjem, ki gre skozi svet s tkanjem zvezd.

Povezovanje človeške usode, človeškega življenja s tem kozmičnim življenjem, je prežemalo dušo manihejca, to se je v njem ukoreninilo, ga krepilo v boju proti zlu, ki deluje v človeškem življenju obenem z delovanjem dobrega Boga. Manihejstvo je gledalo globoko, globoko v skrivnost  zla. Toda ta skrivnost zla nam lahko stopi v svoji globini pred dušo le, če smo v stanju, da ga razumemo v zvezi z misterijem na Golgoti, če misterij na Golgoti prežamemo s skrivnostjo zla, k čemur je maniheizem stremel.

In resnično, prav tisti, ki so bili najbolj globoko in najbolj intenzivno pozvani, da predajajo svoje duše razumevanju misterija na Golgoti, so se borili s tem, kar se kot ostanek starega jasnovidnega spoznanja sveti v novejše čase. Pomislimo samo na velikega učitelja zahodnega sveta, svetega Avguština. Preden se je prebil do spoznanja Paulinskega krščanstva, je bil predan nauku manihejcev. Nanj je naredilo še velik vtis, če je lahko zaznal, kako je stopalo božansko-duhovno bitje, posrednik, navzdol iz božansko-duhovnih sfer od eona do eona. To duhovno gledanje presvetljuje Avguština v prvih časih njegove borbe za spoznanje, kako se je Kristus vselil na Zemlji v fizično telo in kako se z njim razreši skrivnost zla.

Pretresljivo je gledati, kako je Avguštin govoril s Faustom, znanim škofom Manihejcev in se je samo zato, ker ta škof ni mogel narediti nanj potrebnega vtisa, od Manihejcev odvrnil in se posvetil paulinskemu krščanstvu. Toda v tem dvigovanju in padanju vidimo tisto, kar lahko imenujemo spoznanje nadzemeljskega Kristusa, kot je bil pred misterijem na Golgoti. In v principu izgine to, kar so bili ostanki stare jasnovidne zaznave, povsem šele s pojavom novega časa, s pojavom pete poatlantske kulturne epohe.

Ta stara jasnovidna zaznava pozna še nebeškega Kristusa. Tudi še v začetkih krščanstva so ga lahko čutili. Toda videti, kako se spusti dol, to je bilo mogoče za staro, jasnovidno spoznanje. Nas se mora globoko, globoko dotakniti če zaznamo, kako so si v prvih časih razširjanja krščanstva tisti, ki so vzeli svoje spoznanje še iz stare jasnovidnosti, hoteli Kristusa ozavestiti. Kako so, da bi Kristusa spoznali, gledali ne le v Betlehem, temveč v nebeške sfere, da bi videli, kako se od tam spušča navzdol, da bi ljudem prinesel odrešenje.

Mi vemo, da je bila razen Mitrove službe, razen Maniheizma, v zahodnem svetu še gnoza, ki je hotela povezati staro jasnovidno spoznanje velikega duha Sonca, ki se spušča iz božanskih sfer, s spoznanjem zemeljskega življenja Kristusa Jezusa. Potem pa je pretresljivo, kako se hoče človeška duša vedno bolj koncentrirati na zemeljsko razmerje Kristusa – Jezusa. Pretresljivo je videti, kako se ta preprosta človeška duša, ki ničesar ne smatra za dovolj preprosto, boji mogočnega čustva, ki ga je morala imeti pri grandiozni predstavi stare gnoze. Prvi kristjani so se bali teh grandioznih predstav.

Tja v naš čas gre pri tistih, ki se jih je dotaknilo duhovno spoznanje, bojazen, da bi duša utegnila priti v kaos, če se dvigne v čase, v katerih lahko vidi, kako se Kristus spušča iz najvišjih višav, da bi lahko bival v človeškem telesu.

Nas pa se, kar so lahko rekli še gnostiki, kar se tiče nebeškega Kristusa poleg zemeljskega Kristusa, zelo dotakne. Rad bi rekel, moji ljubi prijatelji, če mu pokažemo z duhovno znanostjo pot do nove jasnovidnosti, da bi našli Kristusa, kot se je spustil navzdol iz nebeških višav, naš duševni pogled ne bo nikakor otopel za zemeljsko življenje Kristusa Jezusa.

Kar se tega tiče najdemo nazoren izrek gnostikov:

Glej tja, o oče, kako to na Zemlji bitje

Cilj in žrtev vsega zla, daleč od tvojega navdiha tava.

Glej izogiba se grenkemu kaosu

Brez ideje, kako naj skozenj najde pot.

Zato, o oče, pošlji mene!

Spustil dol se bom, pečat bom nosil

Šel skozi eone, vsako sveto vest pojasnil.

Potem bogov pokažem sliko in darujem vam tako

Svete poti globoko skrito vest:

Za vas odslej se imenuje »gnostik«.

Moji ljubi prijatelji, čutimo, da nas nova duhovna znanost spet mora pripeljati v te stvari, da lahko v gledanju okoli Kristusovega dogodka ustvarjamo duhovno avro, ki je bila za človeštvo čisto izgubljena. To smo to že večkrat omenjali in na to smo morali tudi danes pokazati. Počasi in postopoma moramo to narediti, nekako moramo skušati to, kar nam duhovna znanost lahko razodene, razumeti tako, da človeška duša, ki je danes še zelo oddaljena od duhovne znanosti, to lahko sprejme.

Zato sem skušal – v principu – vso antropozofsko modrost o Kristusovem dogodku, namreč o Sveti noči in njegovi zvezi s človeško dušo, strniti v preproste besede, ki jih najdemo tudi tukaj:

V očesu duše se zrcali

luč upanja sveta.

Modrost vdana duhu

v človeškem srcu govori:

Očetova ljubezen večna

na Zemljo sina pošlje,

ki milostno človeški stezi

daruje luč neba.

Upajmo, da bodo za zemeljsko evolucijo prišli časi, v katerih se bo lahko reklo več – mnogo več in z bolj jasnimi besedami o skrivnosti na Golgoti; s preprostimi besedami za ves svet, v katerih se lahko dotaknemo tistega, kar tudi o misteriju na Golgoti duhovna znanost človeštvu lahko reče.

Vidimo kako prav ob koncu četrte, celo do začetka pete poatlantske kulturne epohe staro jasnovidno zaznavanje premine, da zadnji ostanki, ki so človeku še dani, zapadejo zaničevanju Pretresljivo je, kako to vidimo utelešeno v tisti postavi, ki nastopi – mnogo bolj razširjeno kot bi mislili – v Evropi prav pri minevanju četrte kulturne epohe. Nastopi v postavi ljudskega avanturista, saj je postal avanturist, ki lahko nosi še zadnje znake jasnovidnega spoznanja: magister Georgius Sabellicus Faustus junior, Magus secundus, philosophus philosophorum, fons necromanticorum, chiromanticus, agromanticus, pyromanticus, in hydra arte secundus. To je popolni naslov tistega Fausta, ki je potem v 16. stoletju spet tu kot predstavnik minule stare jasnovidnosti, tistega Fausta, ki je še imel vpogled v duhovne svetove, četudi je bil ta pogled že kaotičen. Potem pride čas, da človeški duši ni več dano, da bi, če se pasivno prestavi v določena stanja – kot v starih časih –, lahko duhovno gledala, temveč lahko gleda le, kar je čutno zaznavno in lahko pridobi le tisto, kar razum v čutno zaznavnem kombinira. Tragika zadnjega duhovnega gledanja je prišla do izraza v preprostih sporočilih preko Fausta juniorja. Pravzaprav se že v svojih naslovih imenuje tako, da lahko prepoznamo, da je on obenem zadnji med tistimi ki je lahko gledal v sfere, skozi katere se je Kristus spustil na Zemljo. Imenoval se je Faustus junior in s tem namigoval na manihejskega škofa Faustusa.

Mi vemo, da je poznal škofa Faustusa po katerem je hrepenel Avguštin. Spisi Avguština niso bili v Evropi nikoli tako razširjeni kot v časih, ko so nastali spisi Faustusa juniorja. In imenoval se je Magus secundus – in s tem namigoval na Magusa primusa, ki je predstavljal za take, ki so še lahko gledali, enega tistih, katerih pogled je segal do nebeških sfer, katerega pa so se bali tisti, ki so hoteli nebeško moč koncentrirati le vase – namigujoč na starega Simona Magusa. S tem kaže nanj. Kaže pa še na nekoga o katerem iz našega duhovno znanstvenega gledanja vemo, kako so se njegove oči odprle, da bi gledal v duhovne sfere. Imenoval se je »in hydra arte secundus« kot naslednik tistega, ki je v bil tej umetnosti imenovan Primus.

Vidimo zadnji ostanek žareče večerne zarje tistega, kar je bila stara jasnovidnost in mi vidimo, kako postaja ljudem ta stara jasnovidnost nerazumljiva. Da, resnično se je izpolnilo, kar se nam tako pretresljivo kaže v Faustovi sagi: da je Avguštin hrepenel po Faustusu seniorju in kako ga z naukom Faustusa seniorja seznanita star mož in zdravnik… Prav tako nam stopi naproti, preneseno na druge razmere, Faustus junior v ljudski sagi: tu se spet pojavi stari mož, ki ga opozori, toda on je svoj pakt že sklenil. Svojo dediščino preda doktorju Wagnerju.

Če pregledamo čase in to, kar je prišlo kot gledanje duhovnega sveta, če vidimo kako prihajajo časi pete poatlantske epohe moramo reči: to je doktor Wagnerju predana zapuščina. Vse je odvisno od tega, kako tako zapuščino lahko upravljamo. Pri Faustu je še gledanje v duhovne svetove; pri Wagnerju je tisto, kar lahko označimo z besedami: da zagnano kopljemo in iščemo zaklade in smo srečni, če najdemo deževnika.

To je materialistični pogled na svet naših dni.

Ni nobeno čudo, da se je pri našem materialističnem pogledu na svet ves nazor o nebeškem Kristusu izgubil, ja, da imamo danes še vedno opraviti s strahom pred razširitvijo predstave, na katero pa naj bi se sile Zemlje koncentrirale. Mi pa vemo da bi človeštvo na Zemlji tudi moralo vse razumevanje za to predstavo izgubiti, res izgubiti, če ni v stanju oblikovati z novim, duhovnim pogledom okoli tako pretresljive slike Božičnega otroka in njegovem nastajanju v triintridesetih zemeljskih letih nove avre. Duhovna znanost bo pozvana – tiste duše, ki se resno ukvarjajo z duhovno znanostjo bodo čutile, da so pozvane k temu; da pogled človeških duš – poleg zemeljskega Kristusa – spet izostrijo za nebeškega Kristusa. Saj bo takrat Kristus prepoznan za bodoče čase na Zemlji tako, da ne bo mogel biti za napredek in odrešenje človeštva nikoli več izgubljen.

Ko bo modrost spet prodirala navzgor v višine, kjer tudi v božanskih sferah gori ogenj ljubezni, potem človeška duša resnično ne bo izgubila tega čudovitega, tistega kar prodira v najgloblji vir življenja človeka, tistega, kar o Kristusu Jezusu lahko ve. Toda potem bo neskončno veliko pridobljenega. Pridobljeno bo, kar se k temu MORA pridobiti, če naj bi šel razvoj človeštva prav naprej.

To pa, kar lahko danes rečemo – kljub temu, da so se novodobni izviri novega spoznanja duha že odprli –  je v resnici tako, da se Božični praznik še slavi v simbolih.

Tistega, ki se prav vživi v to, kar je danes še naše duhovno – znanstveno spoznanje, prevzame globoka ponižnost. Samo slutiti smemo, slutiti smemo, kar naj bi enkrat v bodočnosti za človeštvo postala duhovna znanost. Ker, kar danes o njej lahko spoznamo, to se, ko bo minilo veliko časa, lahko nanaša le na to, kar je bilo človeštvu enkrat darovano, od majhnega Božičnega otročka do odraslega Kristusa – Jezusa.

Mi imamo res danes v naši na novo začeti duhovni znanosti še otroka. Zato je Božični praznik tako res naš praznik in mi čutimo, moji ljubi prijatelji, da mi v primerjavi s tem, kar lahko deluje kot luč ljudi v razvoju človeštva, danes živimo v globoki temni zimski noči in da resnično z našim današnjim znanjem stojimo pred tem, kar se nam v globoki zimski temi razvoja Zemlje razodeva tako, kot so nekoč stali pastirji pred otrokom Jezuščkom, ki se je najprej razodel njim. Kar se tiče razumevanja otroka Jezuščka se lahko danes počutimo kot takratni pastirji. Tako, da prosimo izvire duhovnega življenja, ki naj bi za človeka vedno bolj in bolj tekli, jih prosimo, da dovoljujejo vedno več in več božjega razodetja v duhovnih višinah in darujejo mir, ki ga to razodetje človeškim dušam lahko da, ki je zanje resnično dober. Kot simbol se nam tu pokaže prav Božični praznik.

Malo vemo o tem, kaj bo imel svet nekoč kot duhovno znanost. V globoki ponižnosti slutimo, kaj bo še prišlo. Toda, če hočemo pustiti, da stopi tisto malo prav v naše srce, kako veličastno je.

Poglejmo preko današnje evropske obline na Zemlji, moji ljubi prijatelji. Kako razmišljajo narodi eden o drugem, kako iščejo eden pri drugem krivdo za tisto, kar se dogaja! Če se nam bo spoznanje duha zares zapisalo v dušo, bomo krivdo, ki jo sedaj išče en narod pri drugem razumeli. To krivdo ima v resnici nekdo, ki je zelo, zelo internacionalen, ki vodi svoje korake od naroda do naroda… Toda o njem govorijo samo v krogih tistih, pri katerih se je v srca vselilo nekaj duhovne znanosti: tam govorimo o Ahrimanu, ki v navezi z Luciferjem resnično nosi krivdo.

Toda ne najdejo ga, če vedno usmerjajo pogled k drugemu, temveč le, če iščejo poti spoznanja s spoznanjem samega sebe. Tja dol, v kaotične globine se gre: potem ga čutimo, tega Ahrimana. Da, potem ga bomo prav prepoznali in se naučili, da ga prepoznamo v povezanosti s tem, kar nam misterij na Golgoti lahko pomeni: Razglasitev razodetja modrosti in miru v višavah in globinah zemeljske doline. Šele potem začutimo, kaj je ves ogenj ljubezni, ki iz misterija na Golgoti lahko seva, ogenj, ki ne pozna meja med narodi Zemlje.

Veliko je že v tem, kar je kot duhovna znanost stopilo pred naše duše. Poglejmo na tisto, kar se je že razodelo pred našo kaotično sedanjostjo in kar je sedaj našlo tako pretresljiv žalostno-boleč izraz. Najdemo, kako majhno, kako zelo majhno je tisto stanovanje duše, v kateri mora danes živeti novo razumevanje Božičnega otroka, ki naj bi prišel na Zemljo. S tem Božičnim otrokom je tako, da se mora pokazati ubogim pastirjem, da je moral biti rojen v hlevčku, skrit pred tem, kar je takrat obvladovalo svet. Ali ni z novim razumevanjem tega, kar je v zvezi z misterijem na Golgoti tudi sedaj spet tako? Ali ni tako neskončno daleč od tega razumevanja oddaljeno tisto, kar se pojavlja zunaj v svetu. Kako daleč je svet v začetku našega časa od tega, kar se je razkrilo pastirjem, ki so slišali:

                   Razodetje Božjega v višavah

                   in mir ljudem na Zemlji

                   ki so blage  volje!

Slavimo, moji ljubi prijatelji, ta Božični praznik  obnovljenega razumevanja Kristusa v naših srcih in v naših dušah; počutimo se, če hočemo praznovati pravi Božični praznik kot pastirji… daleč proč od tega, kar je sedaj zajelo svet! Toda po tem, kar se nam kot pastirjem razodeva, spoznajmo to, kar se je takrat moralo prepoznati – prepoznajmo obljubo varne prihodnosti. In v  naših dušah zgradimo zaupanje v izpolnitev te obljube: zaupanje v to, da – kar danes čutimo kot otroka, h kateremu hočemo moliti… ta otrok je novo razumevanje Kristusa: raslo bo, živelo bo, in ne bo tako dolgo, da bo tako zraslo, da se v njem lahko utelesi Kristus, ki se pojavi v eteričnem, kot se je Kristus lahko utelesil v telesu mesa v času misterija na Golgoti.

Izpolnimo se z lučjo, ki nas lahko v zaupanju na ta dogodek presvetli do globin duše, pregrejmo se s toploto, ki lahko prežema našo dušo! Če se počutimo, da smo pred višavo, v kateri stopa pred našo slutnje polno dušo luč duhovne znanosti, takrat  šele lahko vemo da bo enkrat napolnila svet.

Če mislimo tako, slavimo prav v tem težkem, bolečem času pravi Božični praznik. Ker tu ni le globoka, temna zimska noč letnega časa. Tu je nad horizonti narodov posledica ahrimanične teme, kot se je sčasoma dvignila sem gor od začetka pete poatlantske kulturne epohe. Toda tako, kot je najprej razodetje Kristusa lahko prišlo samo do pastirjev in je potem vedno bolj napolnilo svet, tako bo vedno bolj in bolj tudi to novo razumevanje misterija na Golgoti napolnilo svet. In prišli bodo časi, ki bodo kot časi luči tudi za človeštvo zamenjali čas zimske noči, v katerem živimo danes.,

Počutimo se kot pastirji v odnosu do tega, kar je še otrok: v odnosu do razumevanja Kristusa. In čutimo, da lahko v vsej ponižnosti prežamemo z novim smislom izrek, ki znotraj napredka razvoja Zemlje ne bo veljal le kratek čas, temveč naj bi postal vedno bolj pomemben. Združimo se z dušo – toda z dvignjeno zavestjo – v tem Božičnem času v tako obetavnem izreku:

                            Božje razodetje v duhovnih višavah..

                            Mir, mir, vedno več in več

                            vsem človeškim dušam na Zemlji

                            ki so blage volje.