Današnja medicina, usposobljena za najvišje dosežke na znanstveno tehničnem področju, si mora dovoliti očitek, da ji doslej ni uspelo, da bi se zdravje ljudi popravilo. Prišlo je le do sprememb v spektru bolezni: infektivne bolezni so se omejile, kronične bolezni pa so se zelo razširile. Razlog temu je, da je prehrana ljudi napačna, kar ima za posledico zmanjšano odpornost, človek pa je obremenjen in zastrupljen z ostanki kemikalij, sredstvi za uničevanje insektov, za uničevanje plevela, ostanki zdravil dodatki živilom in tako dalje.

Kako naj bi izgledalo kmetijstvo, ki bi bilo sposobno proizvajati človeku zares ustrezna živila? Z biološko–dinamično pridelavo se zemljo oživlja. Uporabi kemikalij se lahko odrečemo. Prepreči se zastrupljanje zemlje in rastlin. Ohranja se ekološko ravnotežje in  prideluje živila, ki služijo zdravju. Kako velika je danes obremenitev našega okolja, naj ilustrira le en podatek: na trgu imamo že več kot 1.000.000 raznih kemičnih proizvodov. K temu prihaja vsako leto okrog 300 novih spojin!

Iz tujega tiska

Dr. Wolfgang Schaumann

PREHRANA IN KMETIJSTVO

Prehrana in zdravje

Vabljiva izbira ponudbe prehrambnih artiklov iz vsega sveta nam daje vtis, da je vprašanje prehrane izvrstno rešeno. Pred ozadjem lakote v deželah v razvoju živimo dobro. Na drugi strani so kronične bolezni presnove vse številnejše. Počasen začetek kroničnih bolezni otežuje točno ugotavljanje vzrokov. Običajno vpliva obenem več škodljivih vplivov (zato se govori o multifaktorialni genezi). Različni vplivi se lahko ne le seštevajo, temveč potencirajo.

V zadnjem času se vse bolj širijo virusne in glivične bolezni pri rastlinah, živalih in ljudeh. Za virusno bolne rastline skorajda ni zdravil. Glivice postanejo posebno hitro odporne proti fungicidom, nekatere vrste glivic zapustijo v napadenih rastlinah strupe, ki se ne morejo odstraniti niti s kuhanjem niti s pečenjem.

S prehrano se vsakodnevno povezujemo z okoljem, iz nje vedno na novo pridobivamo sposobnost, da živimo. Katere zveze obstojajo med zdravjem in boleznijo na eni in vsakodnevno hrano na drugi strani? Veliko vlogo pri tem igra  tudi predelava živil. Z industrijsko predelavo živil (sladkor, bela moka), z dodatki živilom, z enostranskimi jedmi in prehrambnimi navadami na zdravje škodljivo vplivamo.

Že v poljedelstvu samem prihaja do dobrih in slabih vplivov na oblikovanje živil, tako da nastajajo velike razlike med živili ene vrste. Ogromne spremembe v poljedelski proizvodnji so na eni strani prinesle velik napredek, vedno močneje pa se upoštevajo samo delovno –tehnični in ekonomski aspekti. Pozablja se, da je producent živil vendar narava: zemlja, rastline in živali v zvezi z geološkim, meteorološkim in kozmičnim okoljem, predvsem Soncem. Nujno potrebno je, mnogo bolj kot je danes slučaj, spoznavati in upoštevati naravne življenjske pogoje.

Opazujmo tale primer: Majhni otroci pogosto ne prenašajo več zelenjave in mleka. V teh živilih je zaradi načina pridelovanja oziroma zaradi krme krav prišlo do sprememb. Isti otroci namreč mleko in zelenjavo iz biološko –dinamične proizvodnje uživajo brez težav. Posebno jasna je težava pri veliko diskutiranem nitritu v špinači ali korenju. Špinača se danes običajno intenzivno gnoji z dušičnimi gnojili. Sorte so za tak način že vzgojene. Visoka vsebina dušika v zemlji rastlini ne dovoli sprejeti le toliko dušika, kolikor se ga lahko vgradi v beljakovine in podobne povezave. To bi bilo zdravo. Prekomerni dušik se kot nitrat, torej v obliki soli, kopiči v listih. Pri transportu ali pa v prebavnih organih se lahko nitrat reducira v nitrit. Nitrit pa je krvni strup, ki preprečuje funkcijo rdečih krvnih telesc za prenašanje kisika. Zaradi pomanjkanja kisika pride do plavila otrok, ki v težkih primerih pripelje v smrt.

Nitrat se z drugimi povezavami dušika v substanci rastline povezuje v tako imenovane nitrosamine. To se lahko dogodi v loncu ali v kislem okolju želodca in pod vplivom črevesne flore v človeku. Da bi to popravili, danes običajno ne spremenijo načina pridelovanja, temveč skušajo tovarne pred konzerviranjem ali zmrzovanjem nitrate ali nitrite izprati. Nitrosamini povzročajo raka.

Človek uporablja svoje telo. Zdravje se kaže v tem, da telo z vsemi svojimi funkcijami, kot samo po sebi razumljivo, sledi volji človeka. Življenje podnevi telo črpa. Prehrana in spanje ga ponovno izgrajujeta. S prehrano vedno znova dajemo telesu to, kar je potrošilo. Pri tem ne gre enostavno za nadomestek kalorij in tvari, temveč za stimulacijo velikega števila posameznih funkcij, za izpolnitev kompliciranih pogojev. Za to potrebuje človek hrano, ki je, tako kar se tiče rastline, kot kar se tiče tal, zdrava, ki se je razvijala vegetativno iz bogato razvitega življenja v zemlji in ki je dosegla pravo zrelost.

Samo ob sebi naj bo razumljivo, da mora biti hrana brez sintetičnih dodatkov ali ostankov strupov.

Tvorjenje kvalitete v rastlini in vpliv nanjo

Za vrsto specifična sestava rastline se bistveno spremeni, če se pri proizvodnji uporabljajo ekstremne mere za povečanje količine in se sorte izbirajo le po tržnih kriterijih ne glede na pogoje rastišča. Z umetnim gnojenjem in uporabo kemičnih zaščitnih sredstev je dolgo mogoče dosegati tudi brez negovane zemlje visoke pridelke. Toda to vodi do povečanja vode v proizvodih, do bolj grobih celic, večje koncentracije dušika, do spremenjenega razmerja beljakovin in mineralov, do spremenjenih aktivnosti fermentov in podobnih premikov. Rastlino se slabše skladišči, kar vodi do uporabe nenaravnih sredstev pri skladiščenju. Bolni in občutljivi ljudje, če sploh še imajo možnost primerjave, zelo hitro opazijo spremenjeno stanje rastline. Tudi ljudje z dobrim vonjem in okusom bodo to hitro opazili. Z dodajanjem arom za vonj in okus, dodatnimi bremeni za naše zdravje, se potem poskuša tudi to več ali manj dobro prekriti.

Posledica enostransko spremenjenih rastlin je nato cela vrsta dodatkov za katere se meni, da jih je potrebno dodati. Posebej vitaminov. S tem se lahko doseže marsikaj pozitivnega, toda najvažnejšemu, vprašanju zdrave pridelave rastlin se izognemo. Zelo hitro pride do uživanja vitaminov, ki za nekajkrat presegajo potrebno količino, saj se sumirajo iz različnih živil. To je lahko tudi nevarno. Tako se na primer pri otrocih s prekomernim uživanjem vitamina D3 lobanja prehitro strdi ali pa pride že v mladih letih do skleroze ožilja. Uživanje pripravljenih vitaminov tudi sčasoma popolnoma paralizira procese usvajanja in preobražanja vitaminov iz zaužite hrane.

Poljedelska proizvodnja organizirana s kemično – tehničnimi sredstvi na industrijski način, uporablja strupe in že v naravi prihaja do nezaželjenih regulativov in razmnoževanja škodljivcev.

V praksi potrjeno je dejstvo, da se vprašanje škodljivcev lahko reši le s preobrazbo poljedelstva, vključno tal, v smislu organizma, to je z oblikovanjem, “biotopa” in z vrstami rastlin, ki ustrezajo lokaciji. Ker se vse to na splošno premalo upošteva, je škodljivcev vse več in več.

Pri tem je od začetka tega razvoja prisoten problem ostankov zaščitnih sredstev v rastlinah, v živalih in v tleh. Zato je uveden tako imenovani čas karence, ki odreja, kako dolgo po uporabi zaščitnega sredstva se določen produkt ne sme prodajati. Izločanje kemičnih substanc iz rastline pa je odvisno od mnogih faktorjev, tako da se čakalni časi lahko smatrajo le kot orientacija. K temu prihaja še problem “metabolitov”, produktov kemičnih sredstev, ki imajo lahko čisto drugačno delovanje kot sredstvo samo.

Vrsto zaščitnih sredstev so po dolgoletni uporabi v mnogih deželah prepovedali, ker prepočasi razpadejo  in ker je prišlo do njihovega kopičenja v členih naravne verige, pri živalih in ljudeh (klorirani ogljikovodiki), npr. DDT. Leta 1976/77 v tisoč raziskanih jajcih domačih vrst ptic ni bilo niti enega brez sledi teh strupov in je bil najmanj eden od strupov nad mejo tolerance, ki velja za živila. Pri človeku je predvsem materino mleko nosilec ostankov kemikalij, ki so s hrano prišle v telo.

Ogroženi so mnogi insekti, posebno metulji. Tudi na mestih, na katerih se ni pričakovalo, so najdene velike količine ostankov kemičnih sredstev za uničevanje plevela še dolgo potem, ko so bila ta uporabljena (npr. gozd in gozdni sadeži).

Razen neposrednega delovanja strupov se o dolgoročnem delovanju majhnih količin na človeka ve zelo malo, posebej zaradi sumiranja, interakcij različnih sredstev, ekoloških učinkih v naravi in tako dalje. Principielno je tisto, kar se da kontrolirati, vedno bistveno manj kot obsežnost delovanja v naravi in pri človeku. Poizkusi, da bi se eksperimentalno dokazale posledice pri človeku, niso mogoči; tudi razlogi kroničnih bolezni se zelo težko dokažejo, saj lahko njihov začetek leži še v embrionalnem stadiju.

Tisočletja se je človek razvijal z naravo. Oba izhajata iz iste osnove. S prehrano se človek z okoljem zelo intenzivno povezuje. Organizem s fermenti prehrano predeluje, preoblikuje, jo usvaja in spet izloča. Fermentni sistem, v davnih časih nastal iz notranje premoči narave, je po dosedanjih spoznanjih, dedno fiksiran. Obstojajo zelo tehtni razlogi za to, se naučimo pridelovati tako, da se uporaba vprašljivih sredstev lahko opusti.

Iz moderne zaščite rastlin se je tako razvila “integrirana zaščita rastlin”, ki poizkuša določiti ekonomske meje škode in bi se kemijska sredstva uporabljala šele, če je to nujno potrebno.

Postopek se sedaj imenuje “integrirana pridelava”. S tem se počasi približujemo temu, kar si biološko – dinamičen način pridelave prizadeva uresničiti že 80 let.

Vsaka vrsta rastline nima samo svojih enot zasičenja in toplote, temveč določen, tipičen vpliv na posameznika, ki jo uživa. To velja tudi za rastline, ki jih uživamo kot glavne sestavine hrane. Krompir deluje drugače kot pšenica, oves ali ješprenj in tako dalje To je dobro znano iz krmljenja domačih živali. Karakteristike celih narodov so v zvezi s prehrambenimi navadami. Zato so v prejšnjih časih veljale stroge prehrambene navade. Človek sedanjega časa ima vedno bolj individualne potrebe po hrani in lahko različna kar živila, njihovo delovanje na telo in duha spozna in koristi sam. Ostane pa odvisen od tega, kar vsebujejo ko jih kupi.

Vsaka snov, ki jo rastlina zgradi, je na izboren način povezana z minerali. Čim temeljiteje se raziskuje, tem več elementov se odkrije. Sorazmerja količin so v različnih vrstah rastlin, v različnih tleh in pri različni vrsti proizvodnje, zelo različna. Za organizem, ki se z njimi hrani ni važno le to, da užije neko količino snovi, mineralov in slednih snovi. Za zdravje in delovno sposobnost, morajo biti vsebovani v pravih razmerjih v organski zvezi žive rastline, ki raste v zdravih, oživljenih tleh.

Plodna zemlja kot živ organ poljedelstva

Skrb zaradi razvoja enostransko, kemijsko orientiranega industrijskega poljedelstva je bila razlog, da je skupina poljedelcev že kmalu po prvi svetovni vojni vprašala za nasvet Rudolfa Steinerja. Ta je v osmih predavanjih je leta 1924 razvil velik pregled na temo narava in človek z aspekti  in merami za kmetijstvo, katerega pridelki bodo res človeku koristili. Iz teh nasvetov se je rodil biološko – dinamičen način gospodarjenja. Ena od takrat čisto novih zahtev je bila, da je gnojenje v oživljanju tal. To je postal eden osnovnih aspektov biološko – dinamičnega dela.

Ko je človek odkril minerale, se je rodilo upanje, da se bo z mineralnim gnojenjem rešilo vprašanje poljedelske proizvodnje. Najbolj konsekventen način uporabe novega odkritja je bila rast rastlin v raztopini hranilnih snovi namesto v zemlji. Veliko upanje na tako od zemlje neodvisno produkcijo živil pa se ni dalo izpolniti, ker so izločki korenin vodo kmalu pretvorili v strup za rastlino (sladkor, aminokisline, mravljična, oksalna, citronska, jabolčna, mlečna in druge kisline). V oživljeni zemlji rastlina s temi kislinami aktivno vpliva na minerale. Presežke teh izločkov odvzame rastlinam mikroflora in mikrofauna, in jih ponovno vključi v zvezo življenja. Iz vzajemnega razmerja med rastlino, minerali in življenjem v zemlji se rojeva plodnost tal.

Kaj pa pričakujemo od plodne zemlje? Zadržuje naj snovi, ki so v vodi raztopljene, da jih voda ne odnaša naprej, obenem naj bi raztvorila minerale, ki so pred davnimi časi oblikovali kamenine. Zadrži naj vodo, ki bi hotela odteči, toda rastlinam naj jo spet da, tudi še tedaj, ko že davno ni deževalo več. Voda, kar jo je preveč, naj bi pronicala skoznjo in naj bi bila potem čisto čista, hladna in sveža, brez bakterij, da imata človek in žival bogat vodnjak in izvir in ne trpita želje. In če se utrga oblak, naj deroča voda zemlje ne pobere s seboj. Če hodiš po njej, naj bi čudovito dišala, naj bi bila mehka in naj bi se vdajala. Dihala naj bi kot žival, tudi če je mokra, ker korenine rastlin potrebujejo dušik. Če nad njo vihra vihar, naj se ne bi prašila, rastlinam naj bi dala čvrsto bazo – toda rahla mora biti za mlado koreninico, ki raste vanjo pa tudi za vsako orodje, ki jo obdeluje. In ko zunaj reže mraz, naj pod zmrznjenim pokrivalom naprej živi. Ko se potem sonce dvigne višje, naj se to življenje prebudi k novemu delu, vendar naj zadrži izravnan hlad, tudi ko žge poletno sonce. In vse, kar je umrlo naj sprejme, naj skrije našemu pogledu, brez hrupa, brez vonja, naj čisto brez vznemirjenja pretvori v to, kar je sama.

In ta čudež res dela! Dovrši ga, če je oživljena. Mnogo nasprotujočih sposobnosti, ki so kos ekstremom in ki svoje delovanje vodijo k sredini, so tipične lastnosti življenja. V velikem številu vrst, razporejenih po nadstropjih, je zemlja prepredena s koreninami rastlin, algami, glivicami, črvi, insekti, ličinkami in drobnimi pršicami, enoceličarji in bakterijami. Specialisti za skoraj vsak primer so tu in se aktivirajo, se razmnožujejo, če imajo za to možnost. Tako zbirajo dušik iz zraka, če lahko obenem izločajo dovolj rastlinske substance. Dušik pa enostransko oddajajo z vodo v podzemlje ali nazaj v zrak. Tvorijo humus, čigar količina in sestava je za fizikalne in biološke karakteristike tal največjega pomena. Najboljši primer te dejavnosti dajejo velike vrste deževnikov. Svoje rove gradijo tudi več metrov v globino, pri tem obdajo stene z izločki tako stabilno, da se tudi pri močnem deževju ne podrejo. Glivice in drobne korenine najdejo v oblogi rovov odlično hrano. V črevesju povezujejo črvi glino tal s produkti prebave svoje rastlinske hrane v tako imenovan glinasti humusni kompleks, v ideal plodne zemlje.

Koliko deževnikov živi v zemlji je posebej odvisno od gnojenja, toda tudi od vrste tal in mnogih drugih faktorjev. Brez zadostne preskrbe tal z organskimi deli npr. pri kemijskem preprečevanju rasti plevela in uporabi kemijskih zaščitnih sredstev, se njihovo število zmanjšuje. V hektaru plodne zemlje je lahko prisotnih 1000 kg in več deževnikov, ki opravljajo svoje dobro delo. Podobno je pri bakterijah in glivicah kjer so razlike, odvisne od metode, še mnogo večje kot pri deževnikih.

Za večji del živih bitij zemlje je direktna sončna svetloba smrtna in pred svetlobo bežijo. Imamo plavalce, ki lahko živijo le v vedno vlažnih razpokah.

Razen organskega gnojenja temeljito pospešuje  življenje v zemlji izravnana temperatura in vlaga, zaščita pred svetlobo, vetrom in padanjem kapljic kot je to pri rastlinah, ki segajo ena do druge, ali pokrivanje tal s slamo, kompostom in drugim.

Korenina rastline najde v mehki zemlji dovolj kisika, in z dihanjem in izločanjem kislin aktivno prodrle v tla in minerale in pokrije svoje potrebe po snoveh.

Razpad reda kot posledica enostranskih mer

Največ težav z rastlinskimi škodljivci je posledica dejstev, da tla niso razvita na opisan življenje izpolnjujoč način. Če gnojimo s povišanimi dozami soli in uporabljamo kemična sredstva proti plevelu, življenje v tleh usiha in tla s časom izgubijo svojo dobro strukturo. S tem postajajo kulturne rastline vedno bolj odvisne od mineralnih gnojil, ki niso nikoli tako mnogovrstna kot organska in nikoli ne morejo zagotavljati enakomerno rast rastline. Posledica je spremenjena pretvorba v listih. Karakteristična izgradnja rastline je motena in to vodi k zmanjševanju prehrambenih vrednosti. Zaradi spremenjenega vonja in okusa posamezne sorte vabijo členkarje ali glivice s posebnimi potrebami, te se hitreje razmnožujejo in postanejo škodljivci. Če uporabimo strup, posegamo običajno globoko v raznolikost živega sveta. Koristni insekti utrpijo ponavadi večjo škodo kot živali, ki ogrožajo rastlino. Ne more se preprečiti, da pridejo sredstva tudi v tla, kjer še naprej škodujejo organizmom tal. Vse prehitro se pride v začaran krog: ena škoda potegne drugo za seboj. Novi pripomočki postanejo potrebni. Škodljivci postanejo odporni do uporabljenih sredstev, pridobijo sposobnost, da so vedno hitreje rezistentni proti novim sredstvom. Pri bakterijah se rezistenca lahko prenaša na druge bakterije. Rezistenca je “nalezljiva” ali dedna.

Pojavljajo se tudi druge spremembe: Tla niso več sposobna zadrževati visokih količin dušičnih gnojil. Nitrat prihaja v talnico, voda postaja neužitna, za poljedelca je zgubljena. Ta poskuša s še večjimi količinami in poslabša situacijo še bolj. Reke in jezera “autrofirajo”, pridejo v stanje preobilja hrane. Vodna flora in favna se močno razbohotita. Velike količine odmrlih organskih mas potrebuje zelo veliko kisika. V jezerih prihaja do gnilobe. Zaradi pomanjkanja kisika jezera izgubijo sposobnost, da se čistijo sama. Voda jezer in talnice se brez posebne predelave ne moreta uporabljati za pitno vodo.

Iz tal njiv, voda odnaša drobne sestavne delce in z njimi fosfat, ki je nakopičen v zgornjem sloju. To moti zdravo presnovo vode in postavlja ljudi pred skoraj nerešljive probleme, ki jih povečuje kopičenje fosfata v vodah iz pralnih sredstev.

Pokazalo pa se je, da se problem izpiranja hranilnih snovi, pri naši klimi lahko obvlada s pravo mero gnojenja v pravem času leta. Zato se poskuša gnojiti z dušikom po analizi tal (N-min-metoda). Ta metoda pa je zelo draga. Različna tla se glede na dodatke dušika obnašajo zelo različno. Če pa vlada v tleh pomanjkanje zraka, do česar zelo lahko pride, izgube tla presežke dušika v zrak. Namesto bioloških procesov tvorjenja dušika iz zraka, pride do bakterialnih procesov, ki mineralno povezavo ogljika spet spremenijo v plin in ga odpustijo v zrak. Zaželjeni in po možnosti spodbujeni življenjski procesi se spremenijo v svoja nasprotja.

Domače živali in zemlja

Domače živali predstavljajo važen sestavni del poljedelstva. Še posebej govedo, ki se nenadomestljivo za pridobivanje mleka, odlično vključuje v krogotok pridelovanja.

Njegova fizionomija potrebuje krmilno rastlino v stanju največjega vegetativnega razvoja, stebla in liste v velikih količinah, prav takrat, ko je tudi v tleh največja aktivnost rasti in oživljanja, saj rast korenin na splošno odgovarja delu rastline, ki je nad zemljo. Košnja ob tem času dovoljuje primernim rastlinam hitro ponovno rast in razvoj. Tudi korenine rastejo potem na novo, tako, da mlade korenine tla intenzivno pretkejo.

Leguminoze so za krmljenje goveda posebno primerne, imajo izrazito sposobnost priprave in osvajanja mineralov iz tal. Rastline te družine se povezujejo s posebnimi bakterijami tal, ki stimulirajo korenine k tvorbi gomoljev, v katerih se potem razmnožujejo. Ti mikrobi asimilirajo dušik iz zraka, ga zbirajo in oddajajo rastlini in tlom. Za živali je dobro, če dobijo mešanico vrst detelje s travo. Ta kombinacija je za pretvorbo tal posebno ugodna, saj korenina detelje dopolnjuje gosto in drobno koreninjenje trav, ki prevzemajo dušik, ki ga gomoljčne bakterije oddajajo.

Pri prebavi spravi prežvekovalec sprejeto krmo najprej v svoj predželodec in ga tam na novo oživi z množico različnih mikroorganizmov. Krava jih prenaša od zunaj ali jih zaužije s krmo. Del teh mikrobov lahko prebavlja celulozo in krava na ta način rastlinsko hrano lahko posebno dobro pripravi in osvoji. Vsebina črevesja se potem skoraj popolnoma spremeni in je popolnoma odvisna od živali. V debelem črevesju prihaja ponovno do oživljanja z bakterijami. Mineralne snovi iz telesa, dušik v obliki beljakovin in podobnih povezav, sluzi, mnogo encimov in prebavnih fermentov prihaja preko izločkov v gnoj. Na ta način postaja živalska presnova važen stimulator življenja v tleh in zdrave, močne rastlinske rasti.

Da bi bili lahko konkurenčni, je pridelava mleka dandanes vezana na visoko mlečnost. Ob pridelavi mleka se, kar se tiče mineralnih snovi in dušika, predvsem gnoj in gnojnica goveda vračata v krogotoke pridelave. Res je, da je gnoj najprej v stanju, v katerem v tleh še ne more delovati ugodno. Mora se ali zelo na drobno porazdeliti na površini tal, kot je to primer na pašniku če se gnoj raztrosi, ali pa skladiščiti tako, da se začnejo procesi razpadanja, ki ga preobrazijo v smeri tvorjenja humusa. Če zrak nima pristopa, to vodi do gnitja, ki lahko deluje na tla in rastlino zelo škodljivo. Zelo važno je torej, da se preobrazba snovi pravilno usmerja. Pri tem so biološko –dinamični preparati posebno dragocena pomoč. Dodajajo se gnoju oz. kompostu.

Aktivnost življenja

Vzrok, zaradi katerega se določena rastlina razvija dobro ali manj dobro je na eni strani okolje. Na drugi strani posega rastlina s svojo dejavnostjo v okolje in gradi svoj kompliciran red snovi, visokih stopenj energije, s pomočjo sončne svetlobe in toplote. Na čisto različnih tleh uveljavlja svoje zahteve in izgrajuje svoje telo tako, kot je to  zanjo tipično. V kolikšni meri to uspe oz. se spremeni zaradi enostranskih vplivov okolja, določa njeno vrednost kot živilo. Čim močnejša in čimbolj zdrava je notranja aktivnost, tem manj lahko okolje škoduje.

Poljedelec mora zato v prvi vrsti na okolje pozitivno delovati. Na drugi strani lahko vpliva direktno na življenjsko aktivnost. To pri biološko – dinamičnem delu omogočajo posebej pripravljene substance. Tako npr. kremenov preparat, ki se v visoki razredčitvi škropi na rastline (10 na –6 do 10 na –7 potenco) in deluje na spremembo v pretvorbi, kot prihaja do nje pri intenzivnem izpostavljanju svetlobi. Škodljive posledice enostranskega gnojenja se do določene mere spet izravnajo.

Pri delu je zelo važen čas opravljanja. Rast rastlin lahko na različne, ponavljajoče načine v skladu z določenimi kozmičnimi ritmi stimuliramo in usmerjamo razvoj v določeno smer.

Za notranjo aktivnost rastline je pomembno seme. Dobre ali manj dobre lastnosti rastline so preko semena dedne tudi še v naslednjih letih.

Kmetijstvo kot organizem

Preko rastlin, tal, krme in gnoja smo se spet vrnili k zemlji in spodbujanju življenja v njej. S tem lahko dosežemo, kar narava vsepovsod dosega sama: življenjska skupnost iz v glavnem zelo številnih rastlin, ki lahko pridejo med seboj v ravnotežje, se ena drugi prilagodijo in tvorijo harmoničen red. Razen v poljedelstvu so to temeljito študirali pri gozdu in tolmunih. Običajno človek to razmerje s svojim poseganjem moti in ne redko ga popolnoma poruši. Razpad tal je zadnji korak h krasu in opustošenju. Na primerih pojava škodljivcev, tvorjenju rezistence, širitvi kemičnih zaščitnih sredstev za rastline, izpiranjem nitrata in erozijo, z uničevanjem presnove voda, smo opisali razmere sedanjosti.

Z živinorejo pa poljedelec lahko naredi iz svojega gospodarstva zelo intenziven, produktiven organizem, v katerem pride podobno kot v naravi do vsestranskega oplajanja. Domače živali in kulturne rastline pridejo lahko z živalmi in rastlinami narave v harmonično, živo, dinamično sožitje. Kompost je centralen organ tega reda.

Če opazujemo posamezna živa bitja, ki se medsebojno držijo v ravnotežju in drug od drugega žive, odkrijemo življenjsko skupnost, v katero je človek konec koncev vključen. Če bolj pazimo na pogoje za uspevanje te skupnosti, na zakone njenega formiranja, vključimo tudi kozmos in govorimo o tem, da se mora enota poljedelstva oblikovati kot organizem, kot posamezen človek, v katerem predstavljajo tkiva celice in organi, funkcionalno enoto, kjer vsak služi višji formi. Raziskava teh zvez je danes postala važno področje znanosti: ekologija. V tem smislu razvite biološko – dinamične kmetije pridelujejo rastline, ki se odlikujejo po okusu, se dobro skladiščijo in se odlikujejo po majhnem napadu škodljivcev. Če so izjemoma potrebne regulativne mere, se uporabijo izbrane naravne substance. Tudi vrtiček se lahko razvije v smislu enotnega organizma in je na ta način lahko vir najboljših živil, mesto odkritij in novega zdravja.

Pokrajina in kmetijstvo

Kamorkoli v Evropi gledamo, je človek naravo preoblikoval. Poljedelec in gozdar sta oblikovala in ohranjala našo sedanjo pokrajino. Pogosto prav to, kar je lepo in kar nam nudi rekreacijo, brez človeka ne bi bilo prisotno. Pogosto pa nerazumevajoč in egoistično misleč človek skruni naravo. Pomanjkanje delovne sile sili kmeta, da išče vse možnosti racionalizacije. Samo to kar je najbolj važno se opravi. Pri sedanjih ekonomskih razmerah se siromašnih tal na pobočjih ne obdeluje več. Na robu srednje visokih gora so velike površine opustošene.

Oblikovanje narave in izkoriščanje narave po človeku

Kmet oblikuje in neguje skoraj vse človeško okolje zunaj mest. Pri tem se mora ravnati po ekonomskih principih, če hoče ostati pri življenju. Nujnost rentabilnosti je glavni razlog za mnoge spremembe, v našem času in ta trend se nadaljuje. Kljub upravičeni racionalizaciji pridejo sredstva in poti racionalizacije do svojih mej ob naravnih zakonih. Iz teh se konec koncev tudi človek ne more izključiti, brez da prej ali slej čuti žalostne posledice. Ekonomski pogoji vodijo k temu, da se poljedelska proizvodnja vedno bolj izdvaja iz narave, podobno, kot pri industriji. Police bi lahko napolnili s knjigami, ki opisujejo nevarnosti takega početja. Biološko – dinamične kmetje že desetletja dokazujejo možnost združevanja visoke produktivnosti in zdravja. Prav oni so pobudniki za nova vprašanja in raziskave in mnoge predloge za praktično izvajanje preizkušenih mer in novih poti. Te kmetije še vedno predstavljajo veliko manjšino. Pri tem smo mi vsi odvisni od narave in od človeku ustreznega reda v poljedelstvu.

Biodinamiki, kmetje, gozdarji, vrtnarji in vrtičkarji se, zavedajo stiske časa in se v svetu združujejo v delovne skupnosti. Na rednih srečanjih izmenjujejo izkušnje, dajejo nasvete začetnikom, dogovarja se skupna proizvodnja in prodaja. V vsakem združenju deluje eden ali več plačanih svetovalcev.

V raziskovalnem centru za biološko – dinamično gospodarjenje v Darmstadtu, so se združili poljedelci, znanstveniki in potrošniki, ki nadaljujejo delo tako na področju filozofskih osnov kot praktičnih zadev. V inštitutu za biološko – dinamična raziskovanja opravljajo poizkuse, skrbe za informiranje in šolanje. Raziskovalni oddelek izdaja časopis “Živa zemlja” (Lebendige Erde). Izkušnje, stare več kot petdeset let, predstavljajo na tečajih in kongresih.

Raziskovalni oddelek ima svoj raziskovalni inštitut. Ta sodeluje s sekcijami Visoke šole za duhovno znanost na Goetheanumu v Dornachu (Švica), z biološko –dinamičnimi raziskovalnimi ustanovami v svetu pa tudi drugimi znanstvenimi inštituti in vladami. V Inštitutu za biološko – dinamične raziskave se med drugim posvečajo vprašanju kvalitete proizvodnje.

Pridelki so v prodaji kot “Demeter – živila”. Beseda in slika sta zaščitena. Vsak proizvajalec, predelovalec ali trgovec Demeter proizvodov ima z “Demeter zvezo” pogodbo, s katero se obvezuje, da se bo pridrževal določenih smernic. Demeter zveza to vsakoletno kontrolira.

V širjenje biološko – dinamičnega načina pridelovanja hrane in s tem pridelovanje zdravih živil, v ohranjanje in povečevanje produktivnih sil narave, se lahko vključi vsak! Proizvodi z blagovno znamko “Demeter” se odlikujejo po tem, da so proizvedeni ne le tako, da ohranijo svoje naravne moči in se predelujejo brez strupov, temveč so pridelani na popolnoma zdravih tleh. Vsak, kdor je užival Demeter proizvode, bo potrdil njihovo visoko kvaliteto. Posebno nujna je proizvodnja take hrane za otroke. Skupaj z neoporečnim kravjim mlekom je Demeter kvaliteta najboljše nadomestilo za materino mleko.

Spodbujanje in širjenje biološko – dinamičnega dela z zemljo je nujna potreba tega časa in predvsem skrb za življenje bodočih rodov.

                                                                                                                         Dr.: Schaumann