Ritmi in zorenje
V mesecih visokega poletja z izdelovanjem preparatov nimamo posebnega dela. Seveda nabiramo rman in morda preslico, medtem ko sta regrat in kamilica že posušena in čakata v vrečkah, kopriva in kremen pa zorita v poletni zemlji. Rogove s kremenom bomo ob koncu Mihaelovega časa vzeli iz zemlje, kopriva pa bo ostala v zemlji še do Janezovega naslednje leto, tako, da bo v tleh izpostavljena prav vsem silam, ki se v enem letu z letnimi časi zvrstijo.
Največ dela bo okrog Mihelovega, ko regrat, rman in kamilico, hrastovo lubje in gnoj v rogu zakopljemo in jih pustimo, da zorijo v tleh. Glede na to, kje preparate delamo, si ob izkopavanju pogosto zastavljamo vprašanje, kdaj so preparati zreli in kako to ugotovimo? Preparati regrat, gnoj iz roga, rman, kamilica in hrastovo lubje praviloma dozorijo za Veliko noč, kopriva za Janezovo, kremen iz roga pa ob koncu Mihelovega časa. In kako vemo, da je preparat zrel? Je odločilen izgled, vonj, obarvanost, stopnja razkroja? Morda pa so to le zunanji znaki nekega notranjega zorenja, ki se ga ne da oceniti s čuti? Kaj pomeni zelenkasta barva gnoja iz roga, ki ima še vedno duh po kravjem gnoju? Je to znak nezrelosti? Seveda ne. Vonj dokazuje, da gnoj še ni popolnoma razgrajen in bomo za razgradnjo poskrbeli pri skladiščenju. Kljub temu je tudi v preparatu, ki izgleda še zelen “prisotna neizmerna sila eteričnosti in astralnosti.” Te sile so v šestih zimskih mesecih nenehno prežemale gnoj v rogu. Čeprav se nam preparat na videz ne zdi zrel, so te sile eteričnosti in astralnosti prisotne in vezane na snov. Akumuliranje teh sil je proces, vezan na letni čas in okolje, ki so mu preparati izpostavljeni.
Dogajanje lahko ponazorimo z lastnim dihanjem. Ob vdihu pridemo k sebi, smo čisto pri sebi, ob izdihu se obrnemo k svetu, smo bolj zunaj. Med vdihom in izdihom imamo majhen, a zelo pomemben premor med samozavedanjem in predajo. Po izdihu moramo spet vdihniti. Tudi sedaj nastopi majhen premor. Če pogledamo oba premora, vidimo, da se bistveno razlikujeta. Eden je stanje največje budnosti, koncentracija in pripravljenost predaje, nagnjenost k temu, da v svetu zaspimo. Drugi je ponovno prebujenje v predaji sebi – začetek in vedno močnejši vdih.
Te cikle našega malega sveta najdemo tudi v velikem svetu. Dnevni ritem z izdihom najdemo v jutru, predajo najdemo v opoldanskem času, vdih pa zvečer. Podobno izgleda leto. Zemlja ima v letu svoj vdih in svoj izdih: okrog 7. januarja začne svojo eteričnost in astralnost počasi izdihovati. Proces se stopnjuje do spomladanskega enakonočja, se upočasni do Janezovega, ko imamo nekakšno “mirovanja dihanja”. Janezovo je premor v predaji, v izdihu. Zemlja zaspi v kozmos, se prebudi in že hrepeni, da bi prišla k sebi.
V začetku julija se začne počasno prebujanje z vdihavanjem. Vdihavanje se stopnjuje do Mihelovega, se potem upočasni in okrog Božiča pride spet do relativnega mirovanja, nekakšnega samozavedanja.
V 13 svetih nočeh, ki so med Jezusovim rojstvom 24.12. in krstom ob Jordanu, 6.1., imamo premor med vdihom in izdihom. Zemlja je čisto pri sebi. Svoje bistvene sestavne dele ima čisto pri sebi kot buden, misleči človek. Zemlja “samotna potuje skozi prostor svetov.” Je emancipirana od kozmosa okrog sebe, zapira se vase kot človek, ki z meditacijo išče povezavo z duhom. V tem, globokem zimskem času zaide v “pogovor” z najbolj oddaljenimi kozmičnimi silami, z nadsončnimi planeti in področjem zvezd stalnic, ki tedaj delujejo na sfero dihanja v notranjosti Zemlje.
Če spremljamo Zemljino sfero dihanja v letu vidimo, da se na začetku januarja začne počasno izdihovanje, ki ga spremlja prebujanje narave. Življenje, ki je bilo pozimi v zemlji pod snežno odejo in je šest mesecev sprejemalo pomembne impulze prenove, se dvigne nad zemljo. Okrog Velike noči se sfera dihanja vedno bolj ločuje od Zemlje. Mineralna zemlja postane podobna truplu, življenje je izdihnila, življenje je zunaj – na površini. Takrat je čas, da zakopane preparate – razen koprive – vzamemo iz zemlje. Ko jih vzamemo iz Zemlje, jih premestimo v sfero dihanja Zemlje, sfero življenja, ki sedaj deluje nad zemljo. Tudi nabrane zeli regrata, rman in kamilice, ki jih pripravimo za prepariranje, so izpostavljeni sferi življenja, ki je v poletnem času zunaj Zemlje.
Kaj pa kremen? Rogove s kremenom položimo v “spečo”, poletno Zemljo. Speča Zemlja poleti svoje mineralne mase kristalizira z lastno silo. Tam, v globini Zemlje se v času poletja zrcalijo sile poletnega Sonca ter nadsončnih planetov Marsa, Jupitra in Saturna. To so prave razmere za zorenje preparata iz kremena. V Zemlji naj bi ostal vse dotlej, ko se sfera dihanja s svojimi življenjskimi silami in povezavami spet poveže z mineralno Zemljo in okolje v mineralni Zemlji spremeni. Regrat, rman in kamilica se preselijo za sfero dihanja, torej v Zemljo. Tudi gnoj v rogu in hrastovo lubje izpostavimo delovanju Zemlje v zimskih razmerah.
“Nekako sredi novembra, decembra, oddajajo mineralne mase sile, ki so za rast rastlin izredno pomembne.” To je čas, ko se zemeljska kristalizacija sprošča in prehaja v kozmično kristalizacijo mineralnih mas. Je čas, “ko Zemlja z nebom govori ”. To dogajanje kulminira v 13 svetih nočeh in še enkrat, sredi januarja pa do februarja, ko doseže kristalizacija najvišjo kozmično moč.
Sonce potuje v toku leta mimo vseh dvanajstih ozvezdij zodiaka. Kvaliteto ozvezdja pred katerim se giblje, sprejme vedno tudi v svoje sevanje. Luna, posebno ko je polna, zrcali na Zemljo zodiakalne vidike Sonca, ob mlaju pa seva na Zemljo sile vseh znamenj. Odnos med planeti in Zemljo se zaradi gibanja nenehno spreminja, ravno tako odnos Zemlje do Sonca in zodiaka. Tako nastaja, povezana z Zemljo in njeno sfero dihanja, vedno drugačna mešanica sil, ki iz kozmosa na Zemljo pritekajo tudi glede na to, kje se sfera dihanja Zemlje nahaja: v polnem izdihu, kot da bi spala za Janezovo, polnem vdihu, budna in čisto pri sebi za Božič, v dvigu, izdihu za Veliko noč ali padanju za Mihelovo.
Procesi v toku leta so pomembni za vse življenje na Zemlji. Vplivajo tudi na zorenje preparatov in so nam lahko v pomoč pri ravnanju z njimi.
»Lebendige Erde« 2001