Prepis 11 – 14

(torek, 15.9.2015, 1.del)

Duša vedno sebe se zave,

ko sama se ustvarja.

Sveta pa duh stremi naprej

poživljen v spoznanju sebe,

iz duš teme ustvarja

plod volje smisla lastnega.

2:20

Bernhard

Danes je tretji interval na vrsti. Po primi in sekundi, terca. Terco poznamo kot veliko in malo terco (zaigral je na gong 2:42-3:46). Kako bi opisali te intervale?

Odg.:

Prvi je bil močen, drugi pa bolj nežen.

Kot svetloba.

Lep.

Prvi je šel v prostor bolj horizontalno, drugi pa navzgor.

Še enkrat vam zaigram drugega (4:50-5:09). Kakšno razpoloženje menite, da se pri tem čuti?

Odg.:

Kot dežne kaplje.

Romantično.

Čutim se kot ponižno.

V notranjosti se me dotakne.

Kaj dela to z vami? Vas vodi ven ali v sebe?

Odg.:

V sebe.

Jaz imam občutek kot tisti zvon, ko ga čuješ zvečer, odhajanje, zahod sonca.

Nekaj, kar se nas v notranjosti dotakne. Bi rekli, da je nekaj žalostnega?

Odg.:

Ja, žalostnega.

Pri mali terci ima človek občutek, da se ga v notranjosti dotakne, da prideš k sebi (7:15-7:36). Potegne bolj navzven. Mala terca je prej večerno razpoloženje. Bi utegnilo bitiprej  nekaj  jutranjega? Torej pri obeh intervalih lahko rečemo, da imata čisto določene duševne kvalitete (8:33-8:45). Notranje se nas dotakne. Pogosto sem malo in veliko terco igral z otroki 1. in 2. razreda. Ugotovil sem, da otroci od petih, šestih, sedmih let, razlike male in velike terce v sebi še ne čutijo. Lahko zapojejo brez problema, duševno rapoloženje pa v otrocih potem še ne živi. Če sem jih vprašal ali je to veselo ali žalostno, so pri mali terci že rekli, to je veselo. Za otroke je to tudi resnica. Oni tega še nimajo, otroci še povsem v sozvočju s svojim okoljem živijo. In to, da grejo v sebe, se šele pri 9,10 letih začne. Vedno znova 100x, sem poskušal to slišati, vedno je bilo tako. Žalostno, veselo, otrok tega v otroškem vrtcu še ne more prepoznati.

Torej poznamo veliko in malo terco. Pri vseh pesmih, ki smo jih tukaj prepevali, vsako pesem ima opraviti z malo ali veliko terco. Lahko tudi rečemo dur ali mol. Eno za drugo bom zdaj zaigral (11:11- 11:38). Kako pa to na vas deluje?

Odg: Harmonično, uravnoteženo.

Zaključeno.

Ne slišimo več tega žalostnega, ki ga imamo znotraj. V ravnotežju je. Hecno. Oboje imamo v sebi. Iti vase, iti ven. Žalosten biti, biti vesel. Kot neke vrste gibanje (12:41-13:00). Kako to čutite?

Odg.: kot tehtnica

(zaigra: 13:15-13:27) Še druga mnenja? (zaigra ponovno:13:43-13:53)

Odg.: pomirjujoče.

To je Marko že rekel. Ravnotežje ima, nekaj pomirjujočega na sebi. Zato najdemo v Waldorfski pedagogiki napotek, da z otroci do 9. leta starosti delamo prav (14:34-14:40), če ustvarjamo glasbo v tem razpoloženju in tudi pojemo. In če pojemo z njimi pesmi, ki so v tako imenovanem kvintnem rapoloženju. To namreč je kvinta (14:54-15:06), 5 tonov. Ravnotežje, 5 tonov. 15:11 Situaciji občutkov za življenje majhnih otrok ustreza prav to. Kako se vi pri tem počutite? Dobro? Ali se vam zdi, da nekaj manjka?

Odg.: Manjka en vodilni ton tukaj, še nekaj zraven.

(zaigra: 15:57-16:20) Sedaj tega tona nimam, ampak (16:26 ampak,16:33, če ga zapojem-16:48, zapojmo, najprej malo, potem veliko 16:51-17:30). Sedaj se vsak lahko odloči ali bo pel veliko, srednjo ali manjšo. Manjšo z molom (17:44-18:09). Mala terca (18:11-18:24). Sedaj veliko terco (18:27- 18:46). Sedaj pa ravno tako močno mali terco (18:51-19:12). Zdaj pa pojmo veliko in malo terco tako, kot to nam ustreza, kako bi peli veliko, kako bi malo? Najprej veliko. (19:30- 20:00). Zdaj pa pojemo vse stopnje tonov tako kot včeraj. (20:05-20:45). Tu gre samo za pol tona med durom in molom. Kar se pa občutkov tiče, je to velika razlika. (B.poje:21:02- gre za tole -21:25). No poglejte zaradi tega majhnega vmesnega tona smo enkrat  vžalosti, drugič v veselju. (21:44 smo zapeli po Koroškem po Kranjskemn že ajda zori…. – 22:02). Ka bi rekli, je to dur ali mol? Dur. (22:20 pojemo Lipa zelenela je… – 23:03). To je mala terca. To je jasno, velika in mala terca. Grozno velika razlika. In to je pravzaprav naš srednje evropski čas, ko pravimo, da gre za čas, ki ga nosi mala in velika terca. Rimljani tega še niso mogli peti. Tudi v islamu tega nimajo. Tam pojejo takole (B. zapoje 23:39- 23:44). In danes se pesmi v islamu spreminjajo bolj v mol. (Slušateljica: Ko je pel te tri tone, sem imela ves čas občutek, to je duhovna melodija, to je melodija Boga.) In to je tista lepa stvar. Mi te pesmi lahko pojemo, vesele ali žalostne, sami pa ne vemo zakaj je to tako. To je dobro! Danes pa s spoznanjem, z zavestjo lahko naredimo še en korak naprej, sicer bomo zamudili. Ne bomo se razvijali v paralelno kot je v duhu našega glasbenega časa. Doma smo lahko v starem, novo pa moramo iskati.

Heinz 26:09

Torej iz teh nivojev, v katerih se lahko čutimo noter, ki ga zaznavamo s čutili, se zdaj premaknemo spet v tisti nivo, kjer smo pač z mislimi doma. Včeraj smo si ogledali dve zelo pomembni vaji. Ti dve, tako prva kontrola misli kot kontrola volje, lahko v nas prebudita novo instanco. To razlikovanje med mojim vsakdanjim jazom ali tako kot psihologija to tudi imenuje, mojim socialnim bitjem, to razlikovanje od tistega drugega jaza, tako imenovanega mojega tihega jaza in to nas najbolj zanima v tej vaji, četrti tukaj, kontrola čustev. In ta težavni trenutek, mi imamo za to področje čustev tri izraze: emocije, občutki in čustva. O emociji govorimo, kadar gre za čustvo, ki je zelo vezano na telo. Čustvo, občutek je neko čustvo, s katerim se rahlo tipamo v svoje okolje in kar lahko imenujemo tudi tisto čutenje, s katerim nekaj vzamemo vase. Beseda čustvo v Nemčiji pa v nemški besedi že samo pove kaj pravzaprav pomeni. Fuehlen pomeni čutiti. Inteligenca je misliti zelo ostro in kontrolirano, taka kontura kot jo ima neka skala, neka gora, gorovje. Čustva pa imajo na sebi nekaj tekočega, nekaj vodenega. Čustva so pravzaprav razburjenje vodnega, kot se giblje morje v viharju. In ta lepa slika, ki jo vsi poznate iz evangelija, Kristus hodi po vodi. Tu gre za tisto višje bitje, višji jaz, ki lahko ta čustva obvladuje. 31:00 Je misel v sliki, ki nam jasno pove, kakšne sposobnosti ima ta višji jaz. Peter tudi stopi v vodo, ampak se potaplja. Zaradi tega, ker se vedno potopimo v svojih čustvih. Mi na jugu Evrope bolj kot tisti na severu, na Švedskem in Norveškem. Mi imamo močnejšo emocionalnost. Anglež si takole ogleduje svet in je cool. Nič ga ne spravi iz ravnotežja, roke v žep, si to ogleduje. Mi v Nemčiji pa imamo besedo cool, enostavno smo jo prevzeli zaradi tega, ker sploh nimamo Nemci ustreznega izraza, ker označuje posebno držo. In coolness je pogoj, da tisti drugi jaz v nas lahko prebudimo. In Nordijci bodo to prej obvladali, njim je to lažje. Zelo jasno vidite te stvari, če gledate Italijana. Vsako gibanje je povezano z gibom. Takoj da vse iz sebe. Norvežan bi rekel, ja Italjani, ti so malo nori.

V naši vaji kontrola čustev je to tista bistvena točka, da izraz čustev obvladujemo. V nemščini imamo zaradi Goetheja ali po Goetheju pravzaprav dva pojma, posebna. In sicer do neba vriskaje in dotolčen ali žalosten kot v smrt, na smrt žalosten. To je ta razsežnost čustev. In ta izraz v nebo vriskaje vesel in žalosten do smrti, to moram zdaj zelo jasno povedati, ne čustvo samo, temveč izraz tega čustva, tega moramo kontrolirati. Bolečina, ki jo doživim, je vedno enaka, tudi pri kontroli čustev. Izraz čustev, tega pa moram obvladovati. Pri bolečih trenutkih ali pa če nekaj žalostega slišim, ne bom vedno začel jokati in ne bom vedno padel takoj v depresijo. In ista stvar v nasprotni strani, torej da ne padem takoj v neko manično veselje. Torej, npr. greste gledat nogometno tekmo, čudno vas gledajo, če ne boste tam neposredno pokazali vseh svojih čustev. Če se boste nekako držali zadržano, bodo vsi mislili, da navijate za nasprotnika. Tam torej so mesta, kjer se čustva izražajo brez vsake kontrole. Koncert jazza je nekaj drugega kot klasična glasba.  Na koncertu sodobne glasbe, tam pa lahko doživite tako pozornost kot je sicer nikjer ne srečate. In sicer zaradi tega, ker ne morete v to glasbo s čustvi. Moderna glasba človeku odreka to, da bi se lahko s čustvi z njo notranje povezal. To je tako kot je rekel Bernhard, pozorni postanemo na to, kaj posamezni toni, intervali, instrumenti s svojimi zvoki govorijo. Zato so koncerti s sodobno glasbo pravzaprav redki in slabo obiskani, skoraj zaključena družba vedno. Pri nas v Nemčiji pravijo, sodobna glasba je to, česar kot glasbo ne prepoznamo več. Ker svojih čustev na to ne moremo več aplicirati, ne moremo jih razumeti čustveno.

Sedaj pa se dogodi nekaj pri poslušalcih. Človek je kot v neki zavesti okolja. Zelo, zelo sem buden, nisem pa centriran v sebi, ne poslušam nekaj od zunaj, ki mene notranje nagovarja, temveč se jaz razširim, da bi dosegel tisto, kar kot ton, ritem barve v tej glasbi pač prihaja. Zaradi tega imenujejo ta tihi jaz tudi periferni jaz. Torej nasprotje tega, mi sedimo tukaj in vsak gleda v svet iz  svojega zornega kota. Sedaj pa ta zorni kot zapustimo in gremo v okolje. In to je tista mala vaja, ki sem jo večraj omenil. Imate konflikt z nekom. Pride do močne konfrontacije, glasne besede, kričanje. Vi greste v to vajo. To situacijo si predstavljate in sedaj poglejte na to situacijo iz višjega zornega kota. Poglejte tudi samega sebe v tej konfrontaciji s tem človekom. In v tem trenutku lahko poskusite razumeti drugega v njegovi akciji in reakciji. Pa tudi samega sebe razumeti v reakciji. In v tej poziciji, kot priča dogodka, boste lahko razvili tudi razumevanje za drugega v sebi. In to je bil potem tisti drugi pojem, da se lahko med ljudmi, na nov način doseže ne le razumevanje, temveč tudi sprava. Pogledali smo na ljudi, ki so nam v tem resničen vzgled. Nihče ne bi mislil v Evropi, da nam bodo Južnoafričani lahko tak vzgled. Da s tema dvema človekoma, Nelson Mandela, škof Tutu, postane življenje po postavi po kateri se lahko zgledujemo, ne maščevanje, temveč sprava. Ta socialna oblika soočanja privesti skupaj tiste, ki so naredili nekaj hudega in tiste, ki so prizadeti, tako kot so v južni Afriki to zmogli, kot potem preselili tudi v Ugando. Tam se srečujejo žrtve s storilci in ena in druga stran si ozaveščata dejanje samo. In eden prizna kaj je naredil narobe, drugi pa to krivico odpusti, krivico, ki je njemu storjena.

L. 1905 je Steiner  torej to knjigo napisal, v kateri najdemo vajo kontrola čustev. Takrat je bilo to nekaj za ljudi eliternega. Torej samo za ljudi, ki so res stremeli za tem. Danes je to postala socialna nujnost. Rojstvo višjega jaza v človeku se dogodi na tem mestu. In če se je to rojstvo dogodilo, lahko naredimo naslednji korak. Namreč, da v vsem, kar vidimo okoli sebe, v vsakem človeku, v vsakem pojavu tega sveta, jasno vidimo. Imamo desno oko in imamo levo oko. In desno oko vidi vse kar je narobe, kar je krivica, kar v tem svetu uničuje. Levo oko čustev pa vidi obenem vse, kar v tem svetu živi dobrega, pozitivnega. Angleški sociolog pravi, imamo oko, ki vidi vse, kar je narobe in imamo tudi oko, ki ima možnost videti dobro. Ampak to oko vidi vsak dan bolj motno in motno in obupava nad samim seboj. In to je to, ta krepitev, jačanje, do katerega pridemo prav s to vajo, da v vsem, kar vidimo, vedno poskušamo najti tudi pozitivno. Razpadajoče truplo psa in ti čudoviti beli zobje. Ta krasna slika. Torej tisto, kar je slabo ne smatrati za dobro, temveč v slabem iskati, videti dobro. 

Rudolf Steiner pa na podoben način kot vaje evritmije povezuje te duševne preobrazbe v telesu s telesnim čutenjem. To pomeni, če nam uspe vzpostaviti notranji mir, kjer svoja čustva vodimo tako, da lahko stojijo na morju, ki valovi. Če imamo ta notranji mir, potem naj bi imeli občutek, kot čustvo duše pošljemo v srce in dovolimo, da sega v roke, da sega skozi noge in za tem v glavo. Pri drugi vaji pozitivnosti pravi, imeli boste občutek, kot da postajate čisto ne le prosojni, ampak kot da te kože ni, da je vse tanjša, da čutite mnogo bolj jasno svoje polje, kot da postajate vi večji preko kože, kot da bi prostor okoli vas tudi še sodil k vam. In potem nastane neko čudovito čustvo, nek občutek, krasen. In dovolite, da ta občutek gre navzgor iz srca skozi vaše oči v okolje. To pomeni, rezultat teh vaj se zasidra v mojem vsakdanjem jazu. Če imam to moč, potem lahko pogledam v oči človeku, ki je brezdomec, potem lahko srečam človeka, ki ima drugo barvo kože in drugačno religijo. Na ta način nastane v meni samem nova kvaliteta. In ta nova kvaliteta se imenuje nepristranskost, odprtost.

In šesta vaja, tako stati v prostoru, tako srečevati svet, da svoje pojme obvladujemo. Torej da se odrečemo temu, da pravimo, ja, saj to pa že poznam. To nagnjenje, da tisto, kar sem včeraj videl, enostavo rečem, ja to poznam, tega si sploh ne ogledam več. Človek, s katerim dolgo skupaj živim, mu lahko rečem, saj ga poznam. Še slabše je druga stran, da pravim, tipično ta človek. Da torej vsak dan začnemo s tako odprtostjo, da se nekaj lahko dogodi, česar ne pričakujemo. To je, predvsem za zakonce, zelo zanimiva vaja.Tu se lahko dogodi nekaj, kar iz tistih oglatih predstav lahko osvobodimo.

In na tem mestu je treba spomniti na to, da so v svetu nastale največje katastrofe zaradi tega, ker človek te odprtosti ni imel, da te nepristranskosti ni imel, temveč da je bil vedno poln predsodkov. Giordano Bruno, na grmadi je končal v Firencah, zaradi tega ker so rekli Sonce je v sredini, Galileo Galilei. Dolgo časa so se smejali kvantnim fizikom, ker so rekli 53:00, da svetloba ni valovanje, temveč delci. Še več so jih zasmehovali,  ko so l.1923 v Bernu človeka, ki je delal v patentnem uradu, slišali kako pravi, en meter ni enak metru in ena ura ni enaka eni uri. Potem pa se pojavi nekdo, da je en meter en meter v našem vsakdanu namreč mislimo tako. Ampak čim enkrat spremenite ta okvir, v katerem mislite tako hitro kot mislimo v hitrosti svetlobe, se en meter skrajša ali pa se podaljša. Mi vsi smo že potovali z avionom in smo imeli te neprijetne izkušnje. V avionu letiš, gledaš ven, pride drug avion naproti in zanimivo, oba imata hitrost 800 km na uro in zelo dolgo gresta eden mimo drugega. 1600, to bi moralo hitro miniti, to srečanje.  Albert Einstein je razvil teorijo relativnosti prostora in časa. To nam je priklical v zavest. In fiziki njegovega časa so morali umreti, preden so to priznali. Vi veste, da je tudi danes še, v tem največjem stroju v Genovi v toku poskus v tem groznem pospeševalcu elektronov, kjer poskušajo  ravno vse to preverjati na eksperimentih, kar je Einstein trdil.56:03 To pomeni, ta peta vaja, ki se imenuje nepristranskost in odprtost, je nekaj,  kar se nas vseh tiče in sicer vsak dan. Grozljivo zgodovinsko dejstvo je s tem v zvezi, da smo v Nemčiji doživeli, da so proti Judom in proti Ciganom imeli ogromno predsodkov. Toliko predsodkov, da se je to izrodilo in pripeljalo do uničevanja teh ljudi in sicer na industrijski način.  Naenkrat smo lahko doživeli, kako predsodki v našem svetu lahko uničujejo. Holokavst je rezultat takih predsodkov. Vsa etnična čiščenja, ki jih poznamo tako iz Evrope kot iz Afrike so pravzaprav utemeljena na predsodkih. In to je nekaj, kar sem že prej omenil pri kontroli misli, da je naloga naša, da predsodke v odnosu do drugih, obvladamo. 

58:23

Torej  še enkrat pogled nazaj na kontrolo čustev,  pozitivnost in sedaj nepristranskost. In če vam enkrat uspe, da greste tukaj dol po poti in vse odmislite, da je tam cedra, da je tam bugenvilija, karkoli, temveč sem samo pozoren, preprosto samo odprt, potem si lahko nastalo rahlo čustvo , Rudolf Steiner to tako opisuje, kot da bi prostor okoli vas postal zelo živ, kot za tisto, kar se giblje kot veter, dobi drugo kvaliteto. Tako, da imamo občutek, da smo obdani z živostjo samo, ki vibrira okoli nas. In pri pozitivnosti se ta omejenost v fizično telo enostavno premaga. Človek ima občutek kot da bi bil v svojem okolju in videl to vibriranje. Samo če se je v človeku razvila ta odprtost, je človeku mogoče zaznavati duhovnost. V poti duhovnega šolanja v antropozofiji so te preobrazbe duševnosti v človeku obenem prva stopnja k duhovnemu videnju. Če mi ne bi bili nepristranski in bi si duhovnost pač predstavljali kot si jo, pomeni, da bi bili v nekih krutih predstavah. Že naše misli, omejene na neke krute predstave. In to, kar poznamo iz evangelijev, da duh veje kjer hoče, od nas pričakuje nenehno pozornost videti v stvareh duhovno. In zaradi tega so ti pojmi višji svetovi, višji človek, višje spoznanje v bistvu samo slika. Ni nad nami, temveč okoli nas, pri nas.

Mi smo se dogovorili, da bomo vsako jutro 10,15 minut porabili zato, da pogledamo, kako pridni ste bili z vajo. Mogoče je čisto smiselno, da preden nadaljujem s tem, kar sem si pripravil za danes, da to nadoknadimo. Kako ste kaj vadili? Je kdo od vas vadil to vajo ponižnosti?

Slušatelj.: Jaz, ki to stalno delam, sem po njegovi metodi, tako kot nas je on v to peljal, sem bila presenečena, da sem točno po sedmih minutah končala, tako kot jaz vse druge stvari druge dni delam. Nisem pa sposobna dalj časa to delati. V  meni očitno živi ta stari vzorec, da ko delam toliko in toliko minut  in po toliko in toliko minutah sem končala. Kakšen je pa rezultat? Jaz sem popolnoma dobro naredila tako kot nam je on opisal. Recimo ta svinčnik…(Meta: On sprašuje za vajo devocije). Moj mož mi pravi, zakaj ne delam 15 minut. Zato, ker nas  je on opozoril na to, da poskušajmo koncentracijo dalj časa vzdržati. Recimo 15 minut.

Vi ste rekli, da naj bi človek vzdržal 15 min, ne, ne. Če imate 5 minut, je 5 min dovolj. Če imate 15 minut, je tudi dobro.

Odg.: jaz te meditacije peljem in sem se hotela izboljšati, da se bolje skoncentriram, da bi bilo boljše kot je bilo do sedaj in sem v določen času zopet prekinila, ne da bi na uro gledala.

Meta: Ali je kdo delal vajo devocije?

Slušatelj.: Zelo težko sem opazoval sebe in svoja čustva. Težko mi je bilo postati nevtralen in sprejemam, da bi moral narediti en korak nazaj v primeru, da bi se lahko nevtralno postavil v dogodek, ki se je zgodil. In sem ugotovil kje imam težavo.

Heinz: Na tem mestu si je treba vedno ozavestiti, da je bolje predstavljati si emocionalno situacijo, ki je časovno malo bolj oddaljena. Ne včerajšnji spor, tam je težje. Ne čustveno razburjenje od včeraj ali predvčerajšnjim, temveč mogoče tisto izpred nekaj mesecev. Poskusi se tam ponovno vživeti, pri aktualnih dogodkih se je težje distancirati.

Slušatelj.: To je res, ja. Predstavljal sem si dogodek,  ki se je preblizu zgodil.

Odg.: Jaz ravno to prosim. Jaz vem, da pri meni danes devocija ne deluje, za druge ne morem reči. Ali bi lahko še enkrat ponovil to vajo. Jaz se s tem zelo borim doma. Mi ne uspeva.

Meta: Skoraj ne verjamem. Poglej Marko ima tamle posnetek, mogoče ga prosiš, da ti to, kar je o devociji govoril, enostavno da si poslušaš.

Slušatelj.: Mi smo se o tem učili, predavanje sem poslušala.

Slušatelj.:Jaz že dalj časa poskušam s to vajo o devociji in ponižnosti. Je to zelo težko, ker vedno znova in znova pozabljam in …… In zato mi je zelo všeč ta poudarek, da moramo aktivno oz. energično sami sebe opozoriti, da ponovno poskušamo. In drugo, glede vaje, 5 min, ne vem če mi je že parkrat v življenju uspelo resnično 5 minut čisto in točno vztrajati. Vedno mi prihajajo, in to še sedaj, druge misli in se niti ne sekiram, ker kakor hitro, ker mi je všeč to, da lahko popravim, da se takoj vrnemo na temo nazaj.

Slušatelj.:Še nekaj bi vprašala. Jaz sem poslsušala predavanja dr. Fištrovca o devociji in jaz živim v tem, da pomeni devocija živeti v dobroti, lepoti, pravici in resnici. Samo, to sem jaz samo naučena. Kako doseči?

Meta: Ne vem, če je sedaj to smiselno. Mi moramo mogočr vsa ta tvoja vprašanja obravnavati v  času izven tega, kar si je on namenil, tako mislim. On nam je včeraj dal konkretne vaje, s čim naj se ukvarjamo. In zdaj sprašuje, če je kdo te vaje delal. Mogoče ga prosimo ali pa bi se mi za mizo usedli in bi se o tem pogovarjali, ker je tukaj že bilo. Takole se sprašujem. Da mi zdaj ponavljamo eno stvar, ki smo jo  vzeli, skoraj ni na mestu. Lahko mi pomagamo, lahko pa tudi g.Heinz popoldan za kakšne pol ure ti kaj razloži.

Slušatelj: Samo popravek, prej sem rekel, da se ne sekiram, če se zmotim, ker lahko popravim. To ni res, ker v resnici se vendar sekiram. Moti me, da se motim.

Heinz: Čustvo jeze je dobro, še bolje pa je, da takoj ponovno poizkusiš.  1:16:04 In ne zapletaj se predolgo pri tem, da nekaj ni uspelo. Je še kdo poskušal to vajo delati?

Heinz: Je še kdo poskušal delati to vajo?

Slušatelj.: Jaz sem eno čustvo, stvar, ki sem jo imela pred leti, sem mislila, da je že vse razrešeno. Pred dvema letoma. Potem sem rekla, zdaj sem  jaz to rešila. Ko sem začela, sem poskusila sem pri tej vaji nekaj drugega, vendar mi stalno tisti isti dogodek zdaj ….Tista polovica, ki sem jo razrešila in sem mislila, da je to vse, je bilo vedno še vprašanje, kaj pa če ni res. Če je tam še nekaj drugega zraven? In še zdaj ne vem, reševala sem in reševala, pa sem mislila, saj me ne zanima. Vedno me je ta moj drugi jaz, prijatelj skušal, je rekel, ja, moraš razmisliti, moraš vprašati. Moraš dotično osebo vprašati, ker drugače ne bom vedela. In sedaj ne vem kako naj to sprovedem. Ker to je pa sila osebna zadeva. Ali naj jaz to osebo fizično vprašam? Ker medve misliva obe, da sva vse ena drugi oprostili, oz. da sem jaz vse oprostila in sem ji to tudi rekla, da sem ji vse oprostila zdaj se je pa zadaj vidi, da nekaj ji pa še nisem. To je bila ena ženska. In to me zdaj kljuva, od včeraj. Zdaj pa ne vem ali sem vse oprostila ali nisem, pa bi rada.

Meta: Vaja se nanaša na to, da od zunaj pogledaš. Poskušaš objektivno ocenjevati. Mislim, da je ta bolečina oprostiti, pozabiti je spet druga tema. To tudi mene zelo zanima. Kaj misliš ti?

Heinz: V tej vaji poskušam drugega razumeti in razumeti mojo reakcijo. In lahko da bom prejšnji občutek, da sem nekaj naredil narobe, popravil. In da bom zmogel iti tja in prositi za odpuščanje, če je treba. Kot posledica tega, te vaje.

Sluš.: Ona pa hoče, da ji drugi odpusti. Ona ne ve, če je ta drugi tebi zares odpustil. Ona se lahko pomiri, da bi pa nekdo drug to naredil….

Heinz: To ni v naši moči.

Sluš.: Ne, jaz nočem, da ona meni odpusti, recimo, da mi je odpustila. Ampak jaz bi rada izvedela resnico, oz. in ji še tisto drugo zadevo zraven odpustila, ali je kaj za odpuščati ali ni za odpuščati? To je zdaj vprašanje. In to me je včeraj začelo glodati.

Heinz: Na nek drug način bo to treba reševati. Mislim, da je res potreben oseben kontakt. Naša vaja je taka, da se miselno ukvarjamo kot nepristranska priča s situacijo, ki me je čustveno razburkala. In poskušam priti nekako v stanje, da pogledam samega sebe in si odgovorim, mogoče tudi res na vprašanje, zakaj sem tako reagiral? In če sem v dveh, treh letih res v stanju, da v taki situaciji sploh ne pustim, da sem vpleten, ampak sem takoj na tistem višjem stališču opazovalca, potem mislim, da je to čudovit rezultat naših prizadevanj.

Sluš.: In če nimaš takih konfliktov, kaj pa potem delam? Kako pa potem narediš to vajo?

Heinz: Gotovo si tudi ti doživela trenutke, ko si bila žalostna. Imela bolečine. Ko te je ta bolečina mogoče tudi premagala. Če se to še ni zgodilo, potem si očitno že tako daleč, da ta vaja za tebe ni več potrebna.

Sluš.: Jaz to doživljam že 20 let, vendar mi je ravno.

Heinz: Takole ravno, da ti je vseeno. To ni prav.

Sluš.: Ne, umaknem se, in me čustveno ne prizadane. Medtem, ko drugi, če pridejo k meni, če to doživijo, so pa šokirani in tega ne prenesejo.

Sluš.: Ona dobiva trajno provokacijo in se proti njej ne more upreti. Ona te provokacije ne more ali pa noče razumeti.

Sluš.: Jaz vem, da ima ona problem, ona je težka in je v duševnosti malo premaknjena. Ko se je to začelo, sem se hotela z njo pogovoriti. (Meta: to je tvoja tašča zdaj?) Ne, ne to je moja teta. In mi ni dovolila, da se sploh pogovarjam. In mene je od te bolečine bolel križ. In ko sem spoznala, da ona tega noče rešiti.

Meta: Kaj lahko naredimo s tako vajo, če imamo take probleme?

Heinz: Govorim iz mojih profesionalnih izkušenj. Trideset let, to sem vam povedal, sem delal z ljudmi, ki so bili svoje čase v drogah. Tudi veliko mladih žensk sem srečal, ki niso bile več zmožne čustev, ki niso nobenih čustev dovoljevale. Mi smo imeli umetniško terapijo in smo naštudirali razne igre. In pri igri je pač tako, če neko vlogo dobiš, moraš pač postati tisti in moraš v sebi oživeti vlogo, ki jo igraš. In jaz sem opazil, da jaz teh nekaterih sploh ne morem doseči. Trajalo je dolgo, dokler nismo prišli do tega, kaj je razlog te čustvene otopelosti. Odkrili smo, da je šlo pogosto do zlorabo v času otroštva ali odraščanja. Da so stvari, ki so jih davno odrinile nekam v svojo preteklost. Zaradi tega pa, ker so pozneje prišle v odvisnost od drog in so z drogami pravzaprav same sebi hotele pomagati. Menil sem, da se je lahko sanacije brezčustvenosti bilo mogoče lotiti šele, ko so si točno ogledale situacijo, zakaj so nekako otopele. Brezčustnost ima lahko mnoge razloge. Odklanjanje, nesodelovanje. Podoben problem kot pravzaprav premočno vpletanje v vse stvari. Tisti, ki se povsod umika, ki noče stvari imeti več posla, mora pač vaditi nasprotno, namreč skušati podoživljati kaj živi v drugih. Tako, da doživi skupnost. Kontrola čustev pomeni, da izraz čustev moramo imeti pod kontrolo. Če trpimo zaradi hladnih čustev, je zelo potrebno, da se spustimo na to pot. 1:31:30

Ampak reči je treba, da so ljudje, ki te vaje preprosto obvladajo. Kontrola misli je za nekoga nedosegljiva, pri drugm  je enostavno dejstvo. Kontrola volje, eden obupava, ker je nesposoben lastne iniciative, pri drugem je to tu. Pomeni z drugimi besedami, ozavestiti si moramo, da nismo prvič na Zemlji. Imamo že dolgo preteklost. In mislim, da tisti, ki so živeli v srednjem veku, mogoče v nekem samostanu, prinašajo s seboj veliko moči na področju kontrole svoje volje. Meniško življenje je vedno zahtevalo kontrolo čustev, volje, kontrolo misli, tako, da človek, ki se danes ponovno rodi s to preteklostjo, vse te lastnosti že prinese s seboj. In mi vsi vemo iz naših izkušenj, da so ljudje, ki imajo to moč, pozitivno. Vrata se odprejo in tak človek stopi v prostor in enostavno je bolj svetlo. Pozitivnost, ki jo mi dajemo eden drugemu, je. Toplota in luč. In so ljudje, ki to enostavno prinašajo. Zanimivo, tudi vsak otrok. In šele v puberteti nekako izgubljajo.

Večkrat omenjam Arthurja Science-a, on je to vajo delal z vsemi študenti v tistem splošnem študiju. On opisuje, da so potem študentje obiskali neko psihiatrično bolnico z najtežjimi bolniki.  In razen tega je šel z njimi v eno camphill ustanovo. Camphill so antropozofske ustanove sobivanja antropozofskih pedagogov s težko prizadetimi. In sicer je bila to ustanova za odrasle prizadete. Z avtobusom s 50 študenti, iz ene najboljših ameriških univerz, ga je obiskal. In opisal je, da je bila njihova naloga vaditi tam nepristranskost. Študenti so stopili iz avtobusa in vsi prizadeti iz camphill-a, večkratno prizadeti, pridejo k njim. Vi gotovo poznate ljudi, ki so večkratno prizadeti. Večkratno prizadeti, to se pravi mogoče ne le fizično, spastiki, z ne vem kakšnimi obrazi in ti pridejo polni radosti zdaj do študentov in študenje niso vedeli kako se naj do njih obnašajo. Ves dan so ostali tam in na koncu dneva potem, ko so s prizadetimi skupaj delali, so bili vsi študenti navdušeni nad srčnostjo teh prizadetih ljudi. Iz strahu  je naenkrat nastajalo prijateljstvo, prijateljsko srečanje zaradi tega, ker so se študentje odprli za srečanje s temi prizadetimi. In on predlaga, da naredimo takole vajo. Vzamemo list papirja in napišemo: katere skupine ljudi vzbujajo v meni neprijetne občutke? Katero osebo iz mojega okolja smatram za problematično.? V katero četrt mojega mesta ne zahajam? Naredite si listo in potem delajte na tem in notranje se pripravite na pogovor s človekom, ki ga sploh ne marate. V Johanesburgu, kjer so res naselja kriminalcev, so mi rekli, tja ne smeš. Če greš z avtom noter, zakleni vrata od znotraj. Samo skozi se pelji. In jaz sem se tja zapeljal in sem odprl vrata in sem stopil ven. In šel sem na trg. In srečal sem jih. Pravi, lepo jih je bilo srečati, stojnice so bile prekrasne. Tako lepo okrašene kot pri nas za božični semenj. Zelo ljubeznivi ljudje. Južnoafričani pa pravijo, ne, z njimi ne smeš imeti nobenih kontaktov.  

1:39:06 do tu zvočno prekontrolirano

Torej kot vajo si potem zastavimo: grem v taborišče za begunce, poskušal bom vzpostaviti kontakt, pogovarjati se z ljudmi. Nekdo je hotel še nekaj reči.

Sluš.: Jaz sem včeraj poskušala to vajo narediti, pa mislim, da že večkrat prej tudi. Pač razmišljati o dogodkih, v katerih sem prišla v konflikt z osebo in takrat sem izražala neka čustva, ki jih sicer ne bi želela. Vendar, ko sem hotela pogledati to z vrha, nisem znala prav oceniti pozicije v tem konfliktu. In sem pustila. (Meta: razumeti se in razumeti drugega). Verjetno je treba to večkrat poskušati.

Heinz: Ja. Drugo situacijo si postavi pred oči, pred dušo. Kot sem včeraj že omenil, bi po pavzi rad naredil prvi korak k meditaciji. Mogoče samo nekaj misli pred tem. Najpomembnejše pravilo za vsakega, ki želi meditirati je, ne sme posegati v področje svobodne volje drugega človeka. Če z vami opravljam, vodim meditacijo, morate imeti občutek take svobode, da si resnično rečete, ja, v to grem. In ta vaja, ki jo bom z vami delal, se ne osredotoča na neko duhovno kompleksno situacijo, delali bi vajo glede na notranje zaznavanje našega fizičnega telesa, notranje zaznavanje naših misli, čustev in naše volje in poskus notranjega zaznavanja tistega, kar lahko imenujemo duhovno v nas. Ta vaja je na nek način nadaljevanje tistega, kar poznamo iz Grčije kot izrek. Na Apolonovem templju so ta izrek vklesali: ČLOVEK SPOZNAJ SAMEGA SEBE.  Z dodatkom: kar se telesa, duše in duha tiče. No, to vam dam zdaj kot razmislek za pavzo. Da približno veste, kaj vas čaka.

PREPIS 12

(torek, 15.9.2015, 2.del, po pavzi)

Bernhard

Danes zjutraj smo spoznali veliko in malo terco, dur in mol. Zapeli smo dve pesmi eno v duru eno v molu. To bomo še enkrat, da zapojemo najprej neko pesem v duru in potem bomo z instrumenti ponovili neko razpoloženje v duru. Vsak naj si vzame en instrument. 00:44-2:26 Zapojmo isto (pojemo: jaz sem se pa nekaj zmislu….2:50-3:15) Sedaj instrumenti to, samo razpoloženje,  ne ritma (3:26-4:02). Sedaj žalostno (4:04-5:43, pojemo: kje so tiste stezice… in nato še samo instrumenti). Zdaj pa še enkrat to žalostno pesem, potem pa igrajo samo tisti svoj instrument, za katere menite, da pašejo k temu razpoloženju. Če menim, da ne paše, pač ne igram. Nekaj instrumentov odlično paše k temu, drugi pa manj (6:25-7:58 pojemo vse stezice so lepe….. nato instrumenti). Čudovito! Tudi brez melodije lahko z instrumenti ustvarimo razpoloženje in vi opažate, kako previdno moramo igrati, neverjetno se moramo koncentrirati. Vsak ton ima svoj pomen. Nobene melodije ne moremo več slišati pa kljub temu nas to razpoloženje čisto prevzame. Še enkrat žalostno (8:48-10:27, pojemo: bom grmovje posekal, travico….. nato instrumenti). Ste opazili kakšna je bila vaša duševna drža pri tej pesmi? Lahko to formulirate.

Odg.:

  • melanholična, malo.
  • tiho
  • vase se potegneš
  • na koncu je pa spet vzpodbudilo, ker bo naredil tisto, kar je včasih bilo
  • jaz bi kar zajokala
  • jaz sem pa občutila razliko med peto kitico in instrumentalno izvedbo
  • jaz sem čutila povezanost delovanja nas vseh

B.: Čisto drugače, kot če poješ. Pri petju je ta povezanost prisotna, ampak pri igranju je čisto drugače. In mislim, da je to odločilna stvar za meditacijo. Kaj je tu drugače, kako se čutimo pri petju, kako se čutimo pri instrumentu? 12:21 Kaj je razlika? Kakšna je notranja aktivnost, kakšen notranji odnos, drža je prisotna?

  • poslušati moramo drug drugega, instrumente
  • pri igranju je bila pri meni večja pozornost vključena kot pri petju.
  • v bistvu, ker nisi sam angažiran. S petjem si angažiran in v bistvu si nekako temu pozoren. Pri poslušanju se pa v bistvu samo, nato pa noter prideš.

B.: Lepo, lepo, čudovito. Hvala vam

14:05

Heinz

Stole malo bolj razmaknite. Prvi večer sem že enkrat na kratko opisal kakšna je naša drža pri meditaciji. Z obema nogama smo na tleh. Ne naslonimo se, sedimo vzravnani. Roke lahko držite kakor hočete, z dlanmi na stegnih ali odprte. Prosim, da oči zaprete. Potem bom s to vajo, kot sem že rekel, vas bom vodil skozi telo. Da pa bi telo čutili, vas prosim, da prste na nogah malo razgibljete. Ni treba brcati, temveč malo jih razgibajte, samo toliko, da dobite občutek, ja, ja, to je moj podplat, ja to so moje goleni, čisto rahlo. Poznamo situacijo, da če zasledujemo v sebi voljo, potem opazimo kako skrivnostno, nežno roka zmore vzeti očala in kako vse to tako fantastično funkcionira, od namena, da postavim na nos svoja očala in kako fantastično voljo uresničujem s svojim telesom tako, da najbolj fine gibe zmorem. Na tem mestu vas prosim, da takrat, ko govorimo o volji, potem tudi to na nek način naredite. Prste skupaj. In ko bomo nekako zaznavali s svojo glavo, imamo sedem vretenc vratnih in na zadnjem počiva glava. Za naš občutek je kot breztežna na hrbtenici. In ko bomo govorili o glavi, potem poskušajte zaznavati, ja, čutim svojo glavo. In ko bomo šli skozi telo, bomo poskušali zaznavati to, kar čutimo v duši (to je že dobro, da znamo) in ko gremo potem skozi ta čustva, skozi naše namene, naše misli, namene, pravzaprav vstopamo v novo področje. To je tisto, kar najtežje prepoznamo in kar najtežje obvladujemo s svojo zavestjo. Kar se telesa tiče popolnoma jasno čutimo. Pri duševnosti je stvar malo bolj problematična. Kar se pa duhovnosti tiče, se moramo šele naučiti, da to duhovnost v sebi sploh lahko najdemo. Posamezne korake bom vodil tako, da vam bom vedno pustil dovolj časa, da to, kar sem zdaj kot napotek dal, tudi realizirate v sebi. Lahko bi bilo, da bomo za to porabili četrt ure.

(Vodena MEDITACIJA: 19:25)

Prosim vas torej, da zaprete oči.

Poskušam se nekako vživeti v svoje noge, tja noter potipam. V prste na nogah. V peto in v tisto med prsti in peto. Čisto narahlo razgibavam te podplate, čutim skočni zglob, čutim podkolenico, čutim upognjena kolena. Rahlo gibam kolena navznoter in navzven. Čutim stegna, ki se končujejo v medenici. Čutim roke, posamično prste, položene imam na stegnih. Narahlo jih razgibavam, da bi si jih popolnoma ozavestil. Čutim spodnji del roke, komolec, zgornji del roke, ramena. Skušam se vživeti v telo, hrbet, prsi. Čutim gibanje dihanja, mogoče čutim utrip srca. Mojo zavest preusmerim zdaj k glavi, čutim okroglino svoje glave. V glavi imam največ čutil. Sedaj pa sem vrata zaprl, oči so zaprte. Okončine, noge, roke, telo, glava so moje fizično telo. V notranjosti čutim v kakšnem odnosu so okončine do trupa. Glave do trupa. Notranje si to ozaveščam. Sedaj se zavedam fizičnega telesa na meni. Od podplatov do glave skušam celoto telesa čutiti na meni in v meni. Nekaj časa vztrajam v čutenju tega celega telesa.

Sedaj se posvetim notranjosti, svoji duši. Misli me prežemajo, čustva in nameni me prežemajo. Opazim, kako skrivnostna je moja volja. Palec in srednji prst obeh rok privedem skupaj in se čudim kako čudovito vsklajeno je to gibanje. Kot človek se počutim, da živim v vodeni aktivnosti svoje volje. Del mojega bitja je. Opazim, da imam bogato čustveno življenje, čustva simpatije, antipatije, utrujenosti, stresa, obžalovanja. Opažam, kako zelo pomembna so ta čustva za mene. Kako močno odločajo ta čustva, kako živim. In kako se v teh čustvih moje življenje zrcali. Pomene čustev se le delno zavedam. Obvladujem jih, toda tudi čustva me obvladujejo. Njihovo kraljestvo, kraljestvo občutkov, je le delno vidno. Če pa se za ta čustva zanimam, mi dovolijo, da vstopim in jih vidim. Na to, kar počenjam, fino reagirajo. Sedaj usmerim zavest na svoje misli. Življenje mojih misli je pravzaprav moje življenje. Toda to življenje mojih misli je pravzaprav del nečesa, kar me presega. V mislih se lahko z drugimi sporazumevam. V mojem razmišljanju je nekaj velikega, univerzalnega. V toku nenehne aktivnosti misli sem. Zaradi moje sposobnosti notranjega zaznavanja vem, da je sposobnost razmišljanja del mojega bitja. Ti trije, misli, čustva, namen in volja, se v meni prepletajo v en sam jaz. Tvorijo naravno enost in imajo ustreznosti v odnosu do mojega telesa. Moja volja in moji nameni v odnosu do mojih okončin. Moje misli v odnosu do glave. Moja čustva v odnosu do mojega srca in dihanja. Samo na nivoju misli lahko misli, čustva in voljo razlikujem. Jaz pa sem vsi ti trije skupaj. In tiho živim v te tri in v to enost. Svoja čustva in pozornost usmerjam od mojega telesa in od moje duše proč. Pazim na sedanjost, ki vse oživlja, ki vse prežema in jo daleč presega. Sedanjost, ki se sveti v mojih mislih pa ni vsebina mojih misli, težko je razumeti. Čutim, da je okoli mene nekaj univerzalnega. Ta prisotnost sem jaz in presega me. Brez te prisotnosti bi bil samo telo in zavest. Povezava fizične materije z mislimi, čustvi in nameni, ki ustrezajo navadam. Toda tisto, kar je meni lastno, moj ženi (genijus), moja individualnost, te bi manjkali. Slutim prisotnost nekega jaza, ki ni jaz. Te tri aspekte mojega bitja, telo, duša in duh ohranjam združene v prostoru moje meditacije. Ti trije sem jaz. Telo, duša, duh. Vsak  je realen in prisoten. Zadržim jih v svojem čutenju. In sedaj jih spustim  kot slike, kot čustva,  kot predstave. Spustim jih iz svoje zavesti ven. Popolnoma se izpraznim, samo moja pozornost je odprta. Brez pričakovanja pričakujem. Globok mir napolnjuje telo in mojo zavest. (tišina: 38:22-39:12) Napolnjen/a s hvaležnostjo zaključujem to meditacijo in se vrnem v sedanjost tega prostora, v katerem počasi odprem oči in se vrnem v sedaj. Meditacija je pri koncu. 39:54

40:29

Predlagam, da si dovolimo še 5 min, vsak po svoje, čez 5 minut se srečamo, ampak v miru, ne se pogovarjati.

PREPIS 13

(torek, 15.9.2015, 3.del, po meditaciji)

Heinz

Ste lahko spremljali?

Odg.: ja

Je bilo za koga to zelo težko? Spremljati to meditacijo.

Bernhard: Za mene bi bilo dovolj, če bi na začetku samo ustvarili zavest za telo…..Nadaljevanje sem lahko spremljal, za polno ozaveščanje  in notranjo realizacijo tega mi je bilo pa preveč.

Heinz: Tudi drugi podobne izkušnje?

Odg.:

  • malo
  • na trenutke se mi je pozornost izgubila
  • mogoče, zato, ker je bilo malo vroče, tudi zaradi tega
  • jaz sem v začetku spremljala svoje telo, čutila sem, kako mi tečejo solze, potem ko smo pa združili telo, dušo in duha, se nisem čutila; kasneje spet sem čutila, ko smo prihajali iz posebej spet telo in duh, duša, sem spet čutila, da mi spet tečejo solze; ampak v tistem času, ko se nisem čutila, je bilo vse modro v trenutku, potem pa spet pojenja
  • modrine sem pa tudi jaz imela ogromno, ko smo bili tam pri duši, ko smo bili gor pri duhu

Verjetno ste opazili, da je takrat, ko govorim o duhu pravzaprav najtežje. Telo tako dobro lahko čutimo. Če pa smo v tem področju, področju nejaza, tam človeku manjkajo tudi besede. Naš govor je narejen za poimenovanje tistega zemeljskega. In če se hočemo otipati v naš genij, v naš jaz, nam enostavno pojmi manjkajo. Na razpolago so nam pojmi, ki v bistvu ne zajamejo tega. Individualnost, da je vsak od nas druga individualnost. Kakšne razlike med ljudmi, vsak nosi v sebi drugo luč drugega genija. Ste opazili, kako zelo zavestno v svojih mislih, čustvih in volji, kako pa to tretje potem, nemreč duhovno človeku kar uhaja. Ste si ozavestili to? Ste vi to tudi tako čutili? Okoli leta 876 je bil koncil v … in tam so enostavno ukinili eksistenco duha. Takrat so rekli, človek ima samo fizično telo in dušo, nekatere duhovne lastnosti, toda samostojnega duha ne. In na tem mestu opažamo, kako težko se je v to dejstvo vživeti in prebuditi. Ljudje so opisovali kaj so doživeli.

Je bilo komu neprijetno pri tej vaji?

Bernhard: zanima me od kod je tale tekst?

Heinz: Nekaj je iz predlogov Arthurja Science-a, nekaj je pa mojega. Ker sem jaz nekako zelo veliko v svojem življenju delal na vseh teh treh delih človeka, sem to nekako oblikoval takole.

Slušatelj:

  • k vprašanju o neprijetnosti, mi je bilo nekoliko neprijetno takrat, kadar ni bilo časa za prevod in je naslednji stavek morda nekoliko prehitro začel
  • meni je bilo neprijetno, ker nisem mogla duše oprijeti

Heinz:  Zato sem pa toliko besed izgubljal na tem. To je ta stvar zajeti dušo. Včeraj smo se pogovarjali o tem toku, nenehnem toku čustev. In ta težava, da ga v resnici zajamemo, čutiti to,  kaj to je, delno je podzavestno, čustva postanejo zavedna, opazim, da se čutim vse življenje povezanega že z njimi, s temi mojimi čustvi, na drugi strani pa me ta čustva potegnejo v podzavestno. In skušal sem z besedami, ki sem jih uporabil to tudi opisati, izraziti. Da pravimo, jaz sem čustvo, obenem pa so bolj globoko nekje kot jaz, saj teh čustev nisem v stanju voditi vedno. Na mene reagirajo. 9:40 Ampak nekateri med vami so rekli, grem navzdol in potem me čustva enostavno odnesejo, jaz moram preprosto reči, če se ukvarjam torej s tisto vajo, ta čustva moramo spet potegniti nazaj, vaja devocije je zdaj na vrsti. Pri glasbi se verjetno počutimo podobno. Bernhard vas vpraša, kaj pri tem tonu čutite? Kako naj ?nepotrebno? ta ton opišem, tisto, kar je bilo igrano vas nekam drugam odpelje. In sedaj opiši kaj je pa med tonom. Bi hoteli to meditacijo tudi ponoviti kdaj z več pavze? Nekateri prikimavajo. Jutri še enkrat?

Ber.: Jaz sem pa v vsem zelo počasen. Začetek je bil čudovit. Ko greš od noge navzgor. Tako počasi kot smo po telesu potovali, je bilo meni zelo ustrezno. Mogoče bi s to počasnostjo nadaljevali. Potem je bilo precej teksta in potem tista odprtost za duhovno prezenco in mislim, da smo imeli premalo časa za podoživljanje odprtosti za duhovnost.

14:37 Do tu tudi slušno prekontrolirano

Heinz: Pravzaprav sem imel jutri namen, da iz tega, kar smo danes šli skozi, izluščimo bolj tisto, kar je bistveno in to je tista prisotnost duha v za duhovno. Prezenca v zaznavanju duhovnega.

Lahko še enkrat noge na tla. Poskušajte čutiti v sebi svoj skelet. Človeka kot … Samo v podplatih, v stopalih, in odnos blazinic. Poskušajte čutiti vse prste na nogi posamično in potem jih malo razgibajte, spodnji del noge v skočnem sklepu malo na desno, tako da čutite, dvignite se na prste in nazaj  na peto in poskušajte čutiti ta podplat in potem skočni zglob. In potem skušajte doživeti to kost, ki povezuje skočni zglob s kolenom. Zraven te je čisto tanka kost, ki jo imenujemo mi noga meč. Če primemo, jo boste rahlo začutili, to tanko kost. Potem pa čutite v koleno, v pogačico, lahko jo malo potipate in kako potem kosti stegen počivajo v tem kolenskem delu. To je masa, ki se giblje. In potem pojdite s svojo zavestjo po kosteh stegna in čutite ta vrat kolka, ki počiva v medenici. Glavico. Stegnenico. Sedaj poskušajte čutiti v sebi človeka mišice, samo mišice. Potegnite skupaj prste na nogi, čutite jih, potem delež mišic na blazinici, če to lahko, potem golenico, najprej desno potem levo, potem pojdite v desno stegno, pa v levo stegno in potem mišice ritnic. In naenkrat z enim vdihom napnite vse mišičje v nogah, tja do ritnic in obdržite napetost. Spustite vrat in še enkrat samo desni podplat, samo levi podplat, samo desno goleno, samo levo goleno, samo desno stegno, samo levo stegno. Desno plat riti in levo plat riti. Če gremo potem po hrbtenici navzgor. 20:02 (Pri izobrazbi za gledališčnike, za igralce je to prva stvar, ker je zelo pomembno, da so oni prezentni kjerkoli v svojem fizičnem telesu. To pa pravzaprav ne sodi več v našo meditacijo.) Vas vodim potem navzgor tja do posameznih nevidnih kosti in kaj je na kateri kosti obešeno. Da potem tudi čutite. Obstaja pa usmeritev v meditaciji. Thich Nhat Hanh je učitelj te vrste meditacije in je izjemna. On vodi ljudi v meditacijo, ko je pri katerem se človek nauči vse pozornosti, na dogajanje pri hoji. Če danes popoldne kamorkoli greste, si vzemite čas, da enkrat pet minut dolgo poskušate zelo, zelo pozorno čutiti, kako težo prenašate iz ene noge na drugo. Kako izgleda to dvigovanje noge, kako od pete gremo preko blazinice v prste, kako prenesete potem svojo težo. To je potem nekakšna ustreznost temu, kar smo tukaj delali. Torej čustvena nepristranskost ali odprtost, pozitivnost in tam ste v samem telesu prisotni. In če bi potem imeli še malo časa in volje, potem skušajte zasledovati tok svojih čustev. S tem, da se npr. usedete nekam in enostavno opazujete pokrajino, živali, ljudi, poslušate petje ptic, poskušajte zaznati veter in njegovo gibanje. In poskušajte zaznati kako to neposredno deluje v vaša čustva. Običajno smo brezzavedno v tem. Če pa to ozavestimo, morda že jutri bom vadil z vami neko vajo, ki je utemeljena v tem, zdaj jo bom naredil. Imamo jate škorcev. In ena od teh vaj (udarec: 24:05) je tale: ta zvok in potem petje ptic. Biti enostavno pozoren, zvok je poln duševnosti. Zvok nekega metala je temen, zvok lesa, razlikovati. Da se naučimo razlikovati …prisotna, je nekaj duševnemu podobnega, kot npr. naši instrumenti,  tu (udarec: 24:49) pa je v bistvu samo hrup. In da se to naučimo razlikovati. To sodi k naslednji vaji. Če lahko popoldne to nekje zaznavate, potem vedite, da je to v bistvu pripravljanje na to, da se drugače počutite v svojem fizičnem telesu, v duši, drugače v svetu. In pri vseh teh vajah delate vedno isto, vedno rojevate v sebi tisti drugi jaz. V tem trenutku namreč, ko ste na nekaj pozorni, na neko gibanje, niste več vi sami, temveč ste v okolju in nekaj čutite, zaznavate v meni. In v tem trenutku raste zavest za to, kaj v nas duhovnega živi. In ko se jutri srečamo, bo temelj za to vajo že boljši.

Še zadnja stvar za danes. Teh 5 vaj smo vzeli. Vrata ponižnosti je temelj, da sploh lahko pridemo v meditacijo. V nadaljevanju je tako imenovanih 5 malih vaj, za katere pravi Steiner, da jih moramo nadaljevati vse življenje. Nikoli jih nismo naredili dovolj. In potem imamo še eno vajo, ki vse te vaje povezuje. In jo imenujemo sozvočje vaj. 15.sept. do 15.okt., 15.okt. do 15.nov., 15.nov. do 15.dec., 15.dec. do 15.jan., 15.jan do 15.feb. Torej vaja2, vaja3, vaja4, vaja5, vaja6. Vedno po en mesec, vaja2 kontrola misli, vaja3 kontrola volje, vaja4 kontrola čustev in potem imamo v sebi dosežen temelj, v katerem se to duhovno mnogo jasneje lahko zazna. In naslednje mesece, naslednja leta bomo delali tako, da če nam naše misli uhajajo, če opažamo, da naše razmišljanje ni več logično, če imamo probleme, da neko stvar različno razumem, potem to ni …. Če imam probleme s tem, da sem preveč negativen, peta vaja. Torej si vzamemo posamezne vaje. Potem opazimo, da postanemo pozorni na to, kako se moja duša v toku let razvija. 28:52 In vedno se vračam glede na potrebnost k eni ali drugi vaji. In to potem imenujemo sozvočje vaj. To torej bi bila tako rekoč metodika kako, ampak vse je postavljeno v našo svobodo. Nihče ne more od nikogar od zunaj karkoli zahtevati. Ampak poskušajte to, delajte to en mesec dolgo. Opazili boste, da so to vaje body buildinga v duhovnem smislu. Močni boste. Prav krepitev telesa v duhovnem smislu, če ste prvo mogli,  je drugo že lažje. Greste na Triglav in potem greste na Mont Blanc, Mont Everest. Potem se bomo pa gor spet videli. Hvala lepa!

PREPIS 14

(15.9.2015, 4.del, zvečer)

Bernhard

Hotel sem vas še vprašati, če je mogoče to prenaporno. Povedati morate preprosto, če je predolgo. Poskušal bom na kratko narediti, da pojemo ta kanon. In potem, na koncu bomo v temi, luč bomo ugasnili,  samo poslušamo. Da ne bomo ugibali kateri material je zdaj to, ampak bomo samo poslušali in notranje se odprli, bili pripravljani, da nekaj čisto novega zvemo.

No nekaj tradicionalnega. ( čakamo, 1:16-2:49) Kdo zna note brati? Torej berite note, ampak pojte samo primo, medtem ko bova po notah pela Gina in jaz (pojemo: 3:35- 4:33). In kdor upa, naj poje z nama melodijo. Ostali pa samo temeljni ton. Kdor bo melodijo pel, naj pride tja (pojemo 5:20- 6:17).

Jan bo vedno znova intoniral (pojemo 7:00-7:55). Zdaj pa naslednji korak. En, dva, en dva, …. On bo dirigiral. Vedno, ko dam roko dol, takrat udari (pojemo 9:16-10:07). (pojemo 11:40- 12:06). On je igral primo, ki jo pa v bistvu mi samo na začetku slišimo. V kompoziciji ni vsebovana, misliti si jo moramo, za nas je pa to pomembna pomoč zaradi ritma in da obdržimo primo v sebi (pojemo 13:18-14:13). Zdaj pa mogoče lahko vsi pojemo melodijo (pojemo 16:02-16:58). Malo hitreje (pojemo 17:13-18:00). Ste vsi že peli melodijo? Zdaj bomo vsi peli melodijo (pojemo 18:50-19:38) Veliko boljše je, da se držimo tona. Čeprav ta ton se pojavi samo na začetku potem pa nič več. Jutri nadaljujemo. V petek je koncert.

20:38

Zemlja ti mati moja,

ti, ki me prehranjuješ,

ti sestra, sveti ogenj, prijatelj moj

in ti brat moj, gorska reka,

ti, oče moj, eter,

vsem vam rečem v strahospoštovanju

ljubezniv hvala.

Ta tekst je napisala Karoline von Guenderrode, ki je bila sodobnica Goetheja in ga je tudi poznala. Jasnovidna je bila, pesnica je bila, zelo zgodaj je umrla. Samomor je naredila. 28, 29 let je imela.

Še enkrat na kratko naše poslušanje.

23:28 Še enkrat bom ponovil. Gre za to, da ne ugibamo kateri instrument igramo, temveč da se koncentrirate s prisotnostjo duha na to, kar slišite. Zaprimo oči (24.00-33:13 poslušamo različne zvoke: zvok na instr., še en zvok na drug instrument, tretji zvok na instr. , še en zvok na les, še dva zvoka na isti instrument, zvok na ?, zvok na instrument, 3x na isti predmet, 2x zvok, 1x na ?, 2x na isti instr., šumenje s papirjem, še enkrat, 2x zvok na ?, 1x na?, zvok na instr. itd.)

No, kako ste se pri tem počutili?

Odg.:

– vsake toliko časa je zmotil tisti zvok

– skrivnostno

– jaz sem skoraj zaspala

– tudi jaz

– jaz sem slišala, ko je zaigral en instrument,  sem ga slišala v ušesih in se je zvok preselil dol; ko je zaigral na neinstrument sem slišala samo v ušesih

– jaz sem tudi ta dva zvoka ločila; prvega samo kot udarec ali nekaj takega; drug se je pa širil v prostor in je šel naprej

Ali se je kdo prestrašil, ko je naenkrat prišlo nekaj, česar ni pričakoval?

Odg.:

  • ne, ker so bili samo znani instrumenti
  • ti instrumenti so bili krasni, drugo je bil pa hrup
  • jaz sem pa poskušala slišati, če se to lahko nekako razume kot izražanje nekih bitij; in res se mi je to zdelo, da je bil to kot nek razgovor, ampak zelo redkobesedni so bili

Ozadje takega igranja je sledeče. Vprašanje je ali nam uspe popolnoma izključitit naše misli, ne da bi mislili, aja, to je bil gong. Da poslušamo samo kvaliteto, malo neznanih stvari je bilo zraven. Nekaj stvari smo dobro poznali, ampak tako kot meditacija, kjer mora človek imeti čustva in misli pod kontrolo, ne da sprejemaš tiste misli s strani, temveč zajameš bistvo misli.

Če je res tale zgodba ne vem, ampak lepa je. Nekdo mi je pripovedoval, da so v Italiji imeli neke …, ki imajo spredaj pri kasi neke vrste kovino in na ta metal mečejo kovance in tako slišijo ali so kovanci ponarejeni ali so pravi. Uho nam mnogo hitreje pove, kakšno kovino imamo. 

Na Bodenskem jezeru smo delali poskus. Ena gospa, ki tudi dela instrumente, vzela  je 12 različnih nemških vrst lesa listnatih dreves. Velikost plošč je bila enaka in mi smo tolkli po teh ploščah. Bil je jesen, breza, hrast, bukev in vsak les je drugače  zvenel, čeprav je bila velikost plošč enaka. Torej, samo uho nam je povedalo, to je breza, to je javor. Bistvenega, duhovnega, ki je za lesom, nismo odkrili z očmi, temveč z ušesi. In to je bil v ozadju motiv tega, kar smo ravnokar počenjali. Mi imamo tudi pojem za tole in sicer poslušaj me brez predsodkov.

Hvala.