(sreda, 16.9.2015, 1.del)
Heinz (iz koledarja duš)
Duša vedno sebe se zave,
ko sama se ustvarja.
Sveta pa duh stremi naprej
poživljen v spoznanju sebe,
iz duš teme ustvarja
plod volje smisla lastnega.
2:35
Izrek pozove v zavest v svoji prvi misli prav to, o čemer smo se pogovarjali prva dva dneva. Ozavestimo si, samega sebe ustvarjati, to kar smo razmišljali na različne načine namreč, kako prebuditi višjega jaza ali tihega jaza v sebi ali prebuditi tisto, kar imenujemo anatman. To je v človeku tista instanca, ki zaznava tisto kot biti priča. To instanco opisuje ta izrek v besedah ‘ustvarjati samega sebe’. Nenehno ustvarjati samega sebe in tako se duša same sebe šele zave. Ko smo včeraj delali vajo z meditacijo, ste čutili, da te kvalitete duše, misliti, čutiti in delati, pri tem zaznavamo, registiramo globje kot v našem vsakdanjem življenju. Imamo zelo jasno zavest o našem fizičnem, mineralnem, zemeljskem telesu. V zrcalo pogledamo, vsako jutro ga vidimo. Ni vedno razveseljivo. Ampak to je samo zunanja plat našega bitja. Notranja plat se skriva. Mogoče je tista, skrita bolj razveseljiva. Še enkrat, prosim, spremljajmo to misel.
Ustvarjati nenehno samega sebe omogoča, da se duša sama sebe zave. Zzzzzzz. Z je zvok zavesti. Človek razvije ta zvok v otroštvu čisto proti koncu, ko je že vse druge zvoke obvladal. Otrok brez zob sploh ni v stanju izgovoriti S. In ko enkrat S izgovori, potem to kar malo boli. Pravzaprav otrok položi jezik med zobe in govori tako kot je on ravnokar rekel. (Meta: jaz tega sploh ne znam). To je odločilen zvok v teh prvih dveh vrsticah tega izreka v nemščini. Nenehno ustvarjati sebe omogoči, da se v bistvu sami sebe zavemo. (Meta, tudi pri nas je tega S veliko v tem izreku). Pravzaprav je to zdaj že uvod v našo temo. Jutri bomo pa pri tem izreku malo bolj poskušali razumeti drugo in tretjo misel. 8:16
Bernhard 9:14
Včeraj smo se ukvarjali z veliko in malo terco. Tudi s kvinto. In potem smo to trozvočje igrali. Za terco pravijo, da je to interval naše kulturne epohe. Dur in mol sta v zvezi s tem. S tem pa tudi rapoloženja v vseh naših pesmih. Ta zakladnica pesmi, 200, 300 let stara, nam bo gotovo na razpolago še naslednjih 100 let. Kljub temu pa se je že pred 100 leti začelo tudi nekaj novega. In iz tega biti voden v majhni in v veliki terci, namreč v tej smeri, da se velika in mala terca ločita od osnovnega tona, kot pri tisti naši pesmi, kjer smo samo na začetku še osnovni ton slišali. In potem naenkrat 11:13 osnovnega tona sploh ni več in imamo majhno in veliko terco brez tega osnovnega tona. In moramo sami vedno znova najti nov odnos do terce. To je zelo naporno. To ni nekaj samo po sebi razumljivega. Prima (11:55) je bil naš osnovni ton in terca (12:01-12:04) , majhna terca.(12:07-12:21). To poznamo, to je lepo, to lahko uživamo brez naporov.
Najprej vam bom zaigral. Danes bomo namreč obravnavali drugi interval. (12:56-13:24) Kako to učinkuje na vas?
Odg.:
- vzpodbudno
- klic
- ni mi tako prijetno kot oni prej
Dobro. Uspava ali prebuja?
Odg.:
- prebuja
Ne vem kako je v Sloveniji, ampak v Nemčiji, če hiša gori, pridejo gasilci (14:32-14:39). Pozor, nevarnost! Policija, gasilci! Pozor! (14:49- 14:55). Zakaj pa so gasilci izbrali kvarto in ne kvinto? So se zmotili? Poskusimo še enkrat to isto s kvinto (15:18-15:25). Cerkveni zvonovi. Ali pa, zakaj pa gasilci ne nagovarjajo naših čustev? (15:59-16:08).
Kvarta torej. Nekaj, kar prebuja ima na sebi (16:47-16:55). V Nemčiji imamo veliko narodnih pesmi, ki se začenjajo s kvarto. V Sloveniji ni tako? Mnoge pesmi se začenjajo s kvarto, ki nas zares nekako pozivajo Pred 100 leti pa se je pojavil zelo zanimiv komad. Arnold Schoenberg ga je komponiral. Avstrijec, z Dunaja prihaja. 1873 je rojen, avtodidakt je bil. Ni študiral glasbe. Bil pa je najpomembnejši komponist 20. stoletja. Najprej je komponiral čisto romantično. Podobno kot Brahms in Gustav Mahler. V letu 1908 je naenkrat opazil, da mora drugače komponirati. Vse je radikalno spremenil. In začetek te spremembe v njegovem komponiranju je bil komad za majhen komorni orkester, ki se začenja z rogom. In rog igra samo kvarte eno nad drugo. Ljudje nekaj novega se začenja! Konec je s terco, veliko in malo. Čas se je spremenil. Nekaj novega prihaja naproti. In s kvarto je to naredil. Kvarto pripisuje Rudolf Steiner gibu razmišljanja. Lahko bi rekel, razmišljanje, smisel za razmišljanje, lahko pa tudi rečemo, razmišljanje ima pa opraviti z neko vrsto gibanja. Pri evritmiji imamo različne intervale, ki imajo opraviti z deli našega telesa. Sekunda je podlaht, tam sta dve kosti. Gibanje kvarte pa je takole, to je kvarta, štirje prsti. Torej poziv. Pomeni, ljudje razmislite, gibanje. Narodne pesmi pa, ki prebujajo, npr. jutranjice. In to je interval, ki ga je uporabil Schoenberg kot poziv, da se prebudimo. Če to slišimo, tukaj se lahko potem vprašamo, kje pa je temeljni ton. Ni ga. Izginil je. Sami ga moramo v sebi iskati, sicer se izgubimo. In ta zahteva pred 100. leti, se najde pri Rudolfu Steinerju tudi na drugih življenjskih področjih. Tudi on jo je formuliral, to zahtevo. Mi moramo iskati svoj lasten temeljni ton. Sicer se ne moremo prebuditi v kvarti.
Sedaj pa imamo še drug interval. Še enkrat kvarta (23:12-23:27) in kvinta (23:32-23:44). Če to slišite eno za drugim, kvarto in kvinto, kako se počutimo?
Odg.:
- da nas vleče ven, naprej
Kvarta ostane še tu, kvinta gre pa naprej (24:14-24:33). Vprašanje: kako daleč ven nas to potegne, do periferije, do kod? (24:57-25:14). Kako se počutimo, kar se tega poziva iti ven tiče? Imamo še tla pod nogami? Ali že letimo po zraku?
Odg.:
- smo že v zraku
- jaz teh zvokov nisem vajena, ni mi preveč domače
Še en korak naprej. Še enkrat kvinta (26:28-26:56). Kako pa se zdaj počutite? Imate še tla pod nogami? Kako daleč nas vleče to ven?
Odg.:
- tukaj se začne let
Seksta (27:34-27:44). Kaj dela to z nami?
Odg.:
- seksta nas potegne gor
- jaz imam občutek, da še vedno stojim na tleh, ampak da se vedno bolj tanjšam pa da me gor vleče, da sem črta
Gre gibanje naravnost navzgor ali gre tako naokrog ven? Hladen gib, samo naravnost ali topel? (28:24-31)
Odg.: topel
Ta interval imenujmo seksta. Pri kvinti je Marko rekel, da je ravnotežje prisotno, naprej če gremo, pridemo v neko vrsto dihanja, pridemo v gibanje, seksta pa že vodi ven, ima tudi nekaj toplega na sebi. Poznate ‘Čarobno piščal’, Mozartovo? (arija: 29:52-29:30:19). Opazimo torej neverjetno toplo nam postane okrog srca, ker pomislimo na svojo ljubljeno. To ni bilo nič hladnega, to je bila zadeva srca. Zaljubljen biti, toplo okoli srca, to je seksta. On ni razmišljal, on je takoj čutil, da tako mora biti. Še enkrat slišimo te tri, kvarta, kvinta in seksta (31:17-32:00). Lahko bi rekli, da je kvinta kot neke vrste prag. In potem prihaja novo. Še enkrat tako kot včeraj, da z otroki v šoli prva tri leta pojemo pretežno v rapoloženju kvinte, saj si takrat še znotraj meje, smo še v tem gibanju dihanja toliko starih otrok. Po pavzi bomo muzicirali sami s to kvaliteto, ki smo jo obravnavali.
Heinz
33:39
Vsako dopoldne sem malo pogledal nazaj, kaj smo delali dan pred tem. Včeraj smo obravnavali šesto vajo, namreč nepristranskost oziroma odprtost. To je kvaliteta, v kateri sem pripravljen vedno spoznati še nekaj novega. Da bi novo spoznal, sem moral do tistega razumevanja, ki sem ga dotlej negoval, tudi posloviti. Zadržati ga moram, umakniti. 35:04 V tej kvaliteti se stvari same predstavljajo, njihovo kvaliteto same sporočajo. Ne vem ali ste sami sebe že kdaj opazovali, če ste bili v muzeju in stali pred neko moderno stvaritvijo, denimo sliko in ste imeli neposreden občutek ja, kaj pa je zdaj to? Potem pa naenkrat pogledate kaj je bilo naslikano, kaj je zdaj to? In potem vidite znamenitega avtorja in spodaj napis kompozicija. Črna linija, rdeča točka, zelena točka, špirala, kvadrat. Hitler je imenoval to izrojena umetnost. Vse te slike je zbral, naredil razstavo in je Nemcem rekel, poglejte to je izrojena umetnnost, to ni več človeška umetnost. Ste že slišali za te umetnike? Lahko bi jih dvajset naštel. Enostavno jih je uničil. In niso smeli več slikati, niso smeli več plasticirati, lahko so bili uslužbenci na pošti, poštarji. Večji del ljudi je tudi menilo, da ima Hitler prav.
Picasso z upodobitvijo človeškega obraza, ki naenkrat riše profil in frontalni obraz in naenkrat ustvari multiperspektivnost. Stojiš pred sliko in rečeš, v obraz mu gledam in obenem gledam v profil, ta linija je tista linija, v kateri vidimo človeka v njegovi intelektualnosti. Frontalno pa je kvaliteta, kjer človeka prepoznamo v njegovi čutnosti in to je intelektualna vzvišenost, če z vami tako govorim npr. kot Mefisto. Poznate kdo je to Mefisto? In Faust stremi naprej. Tako da imamo ta nasprotja. In revolucija, o kateri je Bernhard govoril, ta glasbena revolucija, enostavno so jo utišali, odžagali. Akceptirali so samo še to, kar je bilo glasbenega ustvarjanja do romantike. Vse po tem so preprosto diskvalificirali kot izrojena umetnost. Rad bi vas spomnil na to, da nepristranskost in odprtost ni nekaj, kar pride samo po sebi, to je treba vaditi vsak dan, na novo pridobiti vsak dan.
Bernhard: Mi smo v skupini sinoči poskusili nepristransko poslušati. Na vsak hrup, na vsak zvok smo se poskušali čisto odprto, nepristransko vživeti.
Heinz: Pot duhovnega šolanja nosi v uvodu stavek, ki pravi, izbrisati samega sebe in svoje predsodke. Saj samo takrat potem duhovnemu …… na razpologo za duhovna spoznanja. To nepristranskost in to odprtost lahko smatramo tudi, ali opišemo kot kvaliteto nesebičnega darovanja. In to je pogoj, da bi nekaj duhovnega sploh lahko registriral. Čisto konkretno: če ste vi vzgojeni v nekem religioznem duhu, pomeni ali hinduizem, islam, katolik ali pa pravoslavni, evangelisti, boste svoja duhovna spoznanja vedno našli v slikah, ki jih v sebi že nosite.
Zaradi tega pravi Rudolf Steiner, 42:40 da antropozofija ni religija. Antropozofija je spiritualni pogled na svet, pomeni duhovni pogled na svet, brez Marije in Jožefa. In noben svetnik v antropozofiji nima prostora. Čeprav je iz duhovnega stališča, to jem jaz rekla, in se Heinz kar strinja, iz duhovnega stališča torej postavil Kristusovo križanje kot osrednji dogodek v razvoju človeštva pred ljudi. In napisal knjigo. Predaleč bi peljalo, da bi to celo misel resnično poskušali razumeti. Rudolf Steiner je ponudil roko, da nekako krščansko skupnost pomaga ustanoviti kot neke vrste aktualizacijo. To krščansko skupnost pa je on zelo jasno ločeval od skupnosti , ki se preprosto ukvarja s potjo spoznanja. Biti antropozof pomeni biti iskalec spoznanja, ne biti vernik, iskalec spoznanja. In če to smem pritrditi s samo še z eno mislijo, on je k tej neverjetni izjavi, ki jo lahko razumemo, on je rekel, antropozofija je obrnjen kultus. Pomeni, on (Heinz) sam sebe zdaj umika iz te teme, čeprav ga silno zanima in pravi, če vi nujno hočete o tem govoriri, potem ja, pravzaprav je pa to druga tema. Še enkrat vprašanje, ali ste vi od tega, kar smo počenjali včeraj, prvi poskusi meditacije oz. tega ‘spoznaj samega sebe’ v telesu duši in duhu, razumeli? Ali je v zvezi s tem ali z vajami, ki ste jih opravljali tudi včeraj, danes zjutraj mogočr kakšno vprašanje, kakšen predlog?
Danes bi vas prosil, da naredite vajo. Enostavno vam jo predpisujem. Nalogo. In da boste motivirani, sem tamle za vas nekaj pripravil, niso hostije, čeprav so na oltarju. Vzemite, vsak vzame eno skodelico, toda ne pojejte še, kar je v njih. Naj vsak vzame eno skodelico, krožnik.
48:34 Zdaj ne bo mogoče pisati. Eno roko rabite za rozine. Pozneje bomo pa vse zapisali. Vzamete rozino v roko. Skušajte se delati tako, kot da jo prvič vidite. Prvič. Kakšna barva? Držimo proti svetlobi. Obrnemo. Kakšna je površina? Potipamo, pritisnemo, to rozino stisnemo. Mehke so. Ne še pojesti. Bodite pozorni na to kakšen je vaš notranji odnos do te rozine? Prijeten? Se počutite prijetno? Manj prijetno. Jih radi jeste? Prijetna predstava ali zadržana? Povohajmo, diši? Držite jo malo stran od sebe in čisto, čisto počasi in zdaj jo boste takoj pojedli. Ampak čisto počasi. Mogoče imate občutek, da se že slina nabira v ustih? Čutite svojo dušo? In zdaj boste to rozino dali v usta. Čutite v ustih to rozino, malo ugriznite, počasi žvečite, še ne pojesti. Opazujte kdaj imate potrebo, da jo pogoltnete. Perfektno. Dobro? Še ne pojesti. Pomislite, vaša telesna teža se je povečala za težo te rozine. Lahko pojeste. Čutite? Aha, tukaj je sladko, tukaj je kislo, debelejši ste. Ta isti ritual, ki smo ga sedaj delali skupaj, delajte z obema drugima rozinama, ampak čisto tiho. Tudi jaz, čisto tuje mi je. 01:03:08 Še kaj okusa v ustih? Lahko poskušate zasledovati kako ta sladko kisla kvaliteta še naprej v vas živi? 1:04:08
Katera vaja je bila to zdaj? Nobena od teh, ki so napisane. Nova je. Je še niste srečali. To je tako imenovana vaja meditacije pozornosti. Mogoče kaj takega še ni tukaj ali pa se zelo varam. V ZDA, južni Ameriki in v Evropi imajo klinike s tem imenom, ste že slišali? Kmalu se bodo tudi pri vas pojavile. Mind fullness, pozornost. Obvladovanje stresa s pozornostjo. To pomeni, ljudje z ‘burn out’ sindromom (izgorelost). V današnjem času in družbi se to kar pogosto pojavlja. V Evropi je približno 50 klinik, v katerih ljudi zdravijo izključno z meditacijo pri ‘burn out’ sindromu. Nobenih medikamentov ne dajejo. Izključno z vajami pozornosti, kot je npr. ta, ki smo jo ravnokar izvajali. To je začetna vaja. Ljudje, ki so se preveč razdali in so izgubili svoje središče, ki nimajo pravzaprav nobenega vzgiba v sebi več, so nekako depresivni, na ta način jih potem spet postavijo na noge. Tako, da potem čisto vse, kar od jutra do večera delajo, delajo z ekstremno pozornostjo. Za to obstoja tudi ime. Ameriški psiholog je to utemeljil. ??? herbert …. ?? Če bi se vam slučajno zgodilo, da ste zaradi izgorelosti pri zdravniku. Njegove knjige so zelo razširjene, verjetno so tudi že v slovenščino prevedene. Vedno znova omenjam tu Arthurja Science-a in ta gospod je njegov prijatelj. Skupaj sta v družbi, ki jo je ustanovil Dalaj Lama. Na internetu najdete to pod naslovom Mind and Life. 1:10:16
Pri tej vaji imate prvo vajo pravzaprav kakršnekoli meditativne vaje. Čisto nezavedno ste jo pri tem, kar smo ravnokar delali, opravljali. Če to dobi bolan človek, in zdravnik, ki je za pacienta odgovoren, lečeči zdravnik. In ta prva stopnja je potem preprosto stopnja pozorno spoštovanje pred rozino, približen občutek za to, kar smo omenjali kot spoštovanje, kar smo omenjali kot devocijo, z ljubeznijo ste jo prijeli v roko, s pozornostjo ste jo imeli v roka. In danes smo si ozavestili, da moramo na poti k meditaciji vedno najprej skozi vrata in to je to, kar smo delali z rozino. Malo devocije, malo pozornosti, smo si jo ogledali. ….., spoštovanja in devocija. Zdaj smo naredili zaporedje vaj in ko vadimo naprej, moramo spet skozi druga vrata. Tam pa srečamo novo besedo za tisti naš novi jaz. Na nek način mora biti v vas nekaj, čim neko stvar delate v povezavi s čustvi, če pri tem pride samo do neke večje živčnosti. Pomembno je, da vzpostavite distanco do vaših čustev. In ta pomembna beseda, imenujemo kontrola čustev ali biti sproščen. To je dvoje vrat, skozi katera morate stopiti, da bi sploh lahko meditirali. To, kar ste vsi naredili čisto popolno, čisto prav, vso vašo pozornost ste koncentrirali na to rozino.1:14:58 Ne le rozino, temveč na vse, kar se s to rozino povezuje. In to je ta pojem za prvo fazo meditacije, ki je najbolj pomemben in ki ga lahko označino kot fokusirana pozornost. Pozornost je temeljni pogoj, da sploh lahko vzpostavite odnos do česarkoli. Pogoje smo ustvariti, s tem da kontroliramo svoje misli. Moč smo ustvarili s podporo dejanj, oz. iniciativo za neko dejavnost.
In sedaj imam še drug pomemben korak, o katerem se doslej še nismo pogovarjali. Torej govorili smo o fokusirani pozornosti, kar pomeni, vsa naša zavest se usmerja na predmet, ki si ga ogledujemo. To je prva faza. Potem bo pa danes druga, ki si je še nismo ogledali. To je ta, fokusirali ste se na predmet, ta predmet pa zdaj izbrišemo in greste s svojo zavestjo, tako kot smo se to učili, v svoj višji jaz. In v odprto pozornost, tako kot imamo to pri vaji nepristranskosti oz. odprtosti, tam smo se tega naučili. Torej ne segamo v okolje, temveč dovolimo, da se nam sporoča. Doslej sem vam imenoval k vsem tem vajam eterične tokove. Poglejte malo. Kontrola misli, logično zaporedje misli vedno daje sigurnost in čvrstost. Najpozneje po 20. dneh vaj boste to osvojili in v sebi čutili to čustvo varnosti, sigurnosti. In Rudolf Steiner govori, kako naj to pustimo, da teče v sredico, v srce. Za tem smo potem imeli kontrolo dejanj oz. iniciativo volje, iniciativo, da nekaj storimo, da naredimo nekaj. Najpozneje v enem mesecu takega dejanja, ob istem času, naredim isto stvar, ki je nepomembna, ob 10h 48 to naredim vsak dan. Ko to delate 20 dni, katerokoli dejanje, boste dobili občutek, da vas je to okrepilo, da imate občutek, da hočete narediti še več. In ta občutek vlijte iz čela v okolje srca in preko. To pomeni, v vas sta dva tokova. In tokovi pomenijo. Poglejte še enkrat sem. Če bi bil profesor, pomeni raztresen. In po tej vaji se imate v rokah, sami sebe.To je kontrola misli in kontrola volje. Veste kako ta izgleda? … dejavnosti. Pri 16 letih bi bilo to malo drugače kot v starosti, v kateri smo mi. V času pubertete, pri 20, 30 letih že ob 5h popoldne začnejo razmišljati, kaj bom pa danes zvečer naredil? Enostavno avto vzamem, pojma nimam kam grem, ampak nekam. Če imam motor pa seveda takole. Avstrijci imamo pesmico, tekst govori o motoristu, ki ima neko tako čelado iz pločevine. Ne vem kam se peljem, zato tudi še nisem tam. Tudi gospodinje imajo ta problem. Pravkar sem nekaj očistila, potem moram hitro še to, pa to, pa to narediti in človek nenehno dela, namenila sem posesati, ampak moram najprej perilo obesiti. Poznate to?
In ta kaotična potreba po dejavnosti se zdaj kot da smo jo prijeli in uredili, jo spravili v red.
Tretja vaja kontrola čustev nas je pripeljala do tega, da čutimo v svoji notranjosti mir in čustva me ne morejo spraviti iz ravnotežja. V meni se je ustvarilo neko središče. Mogoče to poznate. Nekdo vam prihaja naproti in v sebi nosi preprosto mir. Ima svoje središče. In to začutite. Torej, če boste vi to vadili 20 dni, boste dosegli to stanje notranjega miru. To boste sevali v svoje okolje. Človek, ki ima notranji mir, je nekdo. In pustite, da to seva v vaše noge, vaše roke, v vašo glavo. In vsi ste prežeti z varnostjo, sigurnostjo, aktivnostjo, notranjim mirom. 1:25:43
Naslednja vaja pozitivnosti. Ko greste naslednjič k zobozdravniku in odprete usta, zdravnik bo rekel, za božjo voljo. Če on to reče, potem to pomeni nikoli ni vadil. Če bo pa rekel, dva zoba sta še vedno lepa. Ali pa kadar greste s tremi lasmi k frizerju in frizer vpraša, kakšno frizuro želite danes, potem rečete enostavno na prečko. In če frizerju pri delanju pričeske en las izpade, na žalost mi je en izpadel, kako bomo pa zdaj? In frizer se loti frizure in še en las gre. Oprostite, grozno, ampak kaj se je meni zgodilo, še en las je pade venl. Kaj bova pa zdaj naredila? Kar divji je …. Razpuščeno. Sploh se ne bom več strigel. Torej vaja pozitivnosti je to, če ste opazili, kako pogledam na stvari. Temeljna misel je, ni pomembno kaj nekomu manjka, pomembno je kaj ima. In ta duševna odprtost v pozitivnost je nekaj, pri čemer se vsa avra človeka, tančica duševnosti nekako spremeni in je nekako prosojna. In ta prosojnost povzroči notranji občutek, ki ga lahko opišemo z lažnostjo. Povsod vidite pozitivno, čeprav je toliko slabega na svetu.
Ampak samo v nebo poglejte, ki nas vse obdaja, zvezde, ki vso Zemljo obdajajo. In v oklepaju, ko smo v Nemčiji imeli še zid, Vzhodna Nemčija, komunistična in kapitalističen zahod. En profesor v Stuttgartu, dr. Benesch, ki je vodil visoko šolo za antropozofske duhovnike, je šel v vzhodno Nemčijo in je izobraževal ljudi za duhovnike za krščansko skupnost. In ko je šel čez mejo, ne vem, če ste nekaj takega kdaj doživeli. Jaz sem šel čez, ja, vse žepe so mi preiskali, vse, kar sem imel, čevlje sem mora sezuti, podplate so pregledali, čisto vse, do spodnjih hlač sem se moral sleči, pravzaprav je bilo to res žalostno. Pasoš so kontrolirali, naenkrat pasoša ni bilo več, jaz sem moral nekam iti in pasoša ni bilo več. Moral sem iti po dolgi poti, moja prtljaga je bila naenkrat čisto nekje drugod, to se pravi, to je bilo res psihično maltretiranje ljudi. To, kar so tam počenjali, je bila res prava katastrofa, človeka so dotolkli. Na koncu človek ni več vedel zakaj je šel tja. In ta profesor Benesch ni naredil nič boljših izkušenj kot take. Ljudje, ki so tam živeli v situaciji, kjer je bilo tako, da je eden vohunil in poročal za vse druge, celo družinski člani med seboj. Sin je pripovedoval na policiji, kaj je oče rekel proti vladi. Torej prof. Beneš je šel tja in s temi ljudmi prvi študiral kozmologijo in astronomijo. Enostavno jih je odpeljal v druge svetove, v okolje sveta. Približno 900 km/h se vrtimo okrog Zemlje in okrog Sonca. Cela ta krogla približno z 200 km/h drvi naprej, Sonce ima premer 230 krat večji od Zemlje, neverjetno ogromno toplote in svetlobe seva v ves kozmos. Bistvo Sonca pa ni njegova ploskev, temveč tisto, kadar je Sonce zatemnjeno, namreč njegova korona, ta korona Sonca seva do Saturna. To je 12 miljard stopinj, na površini Sonca je 12 miljonov stopinj. Na površini Sonca pa 5 miljonov stopinj. Si predstavljamo? Vsi so naenkrat dobili neverjetno kozmično dimenzijo, planet. Obupen svet, v katerem so živeli, je bil naenkrat v čisto drugi luči, drugače so ga lahko gledali. Kot neke vrste zdravljenje je bilo s tem, ko jih je s te ožine potegnil ven v kozmične širine.
In če se smem vrniti k naši temi, k naši vaji, ki se imenuje pozitivnost. Tam se govori o tem, da se duša razširi, da čustva postanejo večja, kot je človek sam. In mi vsi poznamo ljudi, pridejo skozi vrata in imaš občutek, da so luč. In so drugi ljudje, ki pridejo skozi vrata in imaš občutek, da so prinesli temo. To je ta pozitivnost, ki seva ali pa ne. Rudolf Steiner je rekel, ta blaženost potem seva skozi oči. In delajte to. Delajte to.
Hodim na sprehod. Nekaj takega kot tu se mi še nikjer ni zgodilo. Nihče me ne pozdravi, nihče me ne pogleda. Vsi grejo nekako mimo. Od petka sem tukaj, vedno hodim po tej poti. Če pridete v Švico, v smeri Materhorna, recimo na 3000 metrov, če pride …. pravi … (Če greš pri nas na Triglav je ravno tako, vsi pozdravljajo.) Nič slabega ne bi rekel za Hrvate, ampak tu nihče ne pogleda v oči. Včeraj sva bila z Bernhardom na poti in turist me je vprašal nekaj, kontakt je bil tu. Hotel sem reči, sevajte to iz sebe ven. Arthur Science s tem v zvezi opisuje, da ta vaja dela človeka socialnega, sprejemljivega človeka.
Sedaj pa zadnja vaja, napristranskost, odprtost. Z odprtostjo človeka se njegova sposobnost percepcije spremeni. Kdor vadi to 20 dni, to odprtost in gre ven in vidi, kako se veje zibljejo v vetru, kako oleander cveti, vse kaj dela veter, opazi neko razburjenje. Človek ne ostaja v tej predstavi: na kopališče grem, plaval bom in ta, ta, ta, ta. Ampak hodi po svetu z odprtostjo. In Steiner govori, pustite skozi oči in skozi ušesa, skozi kožo kot organ toplote, dovolite da vse nekako doseže vašo notranjost. To je potem pogoj za to drugo fazo. Prva faza fokusirana pozornost, druga pa odprtost ali odprta pozornost. To v bistvu je proces meditacije. In te dva sodita skupaj.
1:40:01
Sedaj pa še do konca. Danes vam bom dal nalogo za meditacijo. Po pavzi bomo delali še enkrat vajo ‘spoznaj samega sebe’, potem vam bom pa dal pa nalogo, ki jo bom po pavzi opisal. Tu sem hotel samo dokončati. Če imate začetek meditacije skozi vrata ponižnosti, sproščenosti, notranji jaz se zasveti. Potem vzemite nek predmet, upam, da ima vsak svoj kamen in potem se koncentrirajte tako kot na rozino, fokusirajte vso svojo pozornost na ta predmet. Tega danes nismo delali. Potem, ko ste to naredili, zgradite v svoji notranjosti s tem, da vse odpustite, brišete, zradirate, ustvarite v svoji zavesti praznino. O tem se še lahko pogovarjamo, jutri še bolj točno. Tako rekoč, vsi smo pojedli rozino, ves proces smo spremljali. Mogoče celo vi, tako kot jaz, še vedno čutite v ustih ta okus. Ali bi se lahko na poseben način koncentrirali na to, kar se je tam zgodilo? In če to zmorete, potem boste čutili, kako se nekaj iz notranjosti tega plodu vas dotakne. In ne le plod, temveč tudi list te rastline. Danes vam bom dal potem nalogo, fokusirati in potem odpustiti, zbrisati. Na podoben način kot pri vaji nepristranskosti, ostanemo popolnoma odprti. In tako, kot če se zelo intenzivno z nekom pogovarjate, in se potem od njega poslovite, ostaja nekaj kot izzven tega razgovora, kakršenkoli, ampak izzven je tu. In bodite pozorni na ta izzven. Lahko rečem eho ali izzven v tej pozornosti, odprtosti. In ko je ta proces končan. Karlina je rekla 7 minut se lahko koncentrira, po 7 minutah je to končano. Greš nazaj, skozi prva vrata in vzameš s seboj v svoje življenje rezultat in ga integriraš. In potem greš naprej in greš skozi vrata, ki se imenujejo hvaležnost. Budist posveti ves rezultat svoje meditacije vsem bitjem sveta, ki morajo še trpeti, ne jemlje jih za sebe, temveč jih daruje duhovom.
Mi kot antropozofi mislimo, da me meditacija naredi bolj sposobnega, da služim drugim ljudem, omogoča, da drugim ljudem bolje služim. Torej ne egoizem, samo za samege sebe, temveč da drugim služim, tistim, s katerimi sem. In čudovita misel na tem mestu se imenuje, če vrtnica sebe okrasi, je okras celemu vrtu. Vaša duševna čistost, odprtost, ljubeznivost ni samo za vas nekaj dobrega, temveč za vse ljudi. In potem je meditativni proces končan. In mogoče se spomnite, kar ste z Meto mogoče kdaj delali. E, izgovorite ga, usta zaprete in potem vsak dan. In to se začne z dvema minutama, tremi, četrt ure, tako kot to zmorete. Nobenih napačnih ambicij, da mora biti to ena ura. Danes je sreda, 16. In sedaj imamo te pomembne pogoje za meditiranje. Nekako smo jih predelali. Po pavzi vam bom povedal, kaj bi rad, da danes popoldne meditativno obdelate. In potem bomo naredili še enkrat tisto vajo, spoznaj samega sebe. Hvala lepa.
PREPIS 16
(sreda, 16.9.2015, 2.del)
Bernhard
Skupaj bomo muzicirali ta dva intervala, kvarto in seksto. Kvarto vam bom zaigral in potem še enkrat točno opazujte kateri vzgib se pri kvarti poraja v vas (00:25-00:34). In sedaj se usedite tako kot je ta gesta kvarte v vas nastala (00:49-00:56). Še enkrat, zdaj se pa postavite tako kot kvarta to z vami dela (1:01-1:07). Sedaj pa naredite enega ali dva koraka (01:13-01:20). Ista zgodba s seksto, najprej poslušamo, potem čutimo kaj to v nas vzpodbudi (01:40-01:47). V Mozartovi Čarobni piščali smo slišali. Ta toplota naj vas orazpoloži. Srečujte druge v tem prostoru s tem občutkom toplote, ki v vas nastaja (02:21-02:32). Nekaj tega najdemo v tej gesti, kar smo označili prej z odprtostjo, tudi s toploto ima odprtost opravka. In zdaj se postavite tako, da druge lahko z odprtostjo, s toploto srečate (3:00- 03:16). Ostanite tako in reagirajte na to, kar bom zaigral (03:35-03:47). Težko je izraziti, ampak jasno sem opazil, v notranjosti se je nekaj dogodilo.
Vzemite si kateregakoli od instrumentov. (-05:08). Vsak se odloča za sebe ali lahko igra za oba intervala, kvarto in seksto ali samo za enega. Najprej kvarta, in mislimo na to, kar je Schoenberg postavil v svet s tistim pozivom biti buden, spoznanje, zavest in ko imamo to v sebi, gremo v seksto, v toploto, v odprtost. Ne bom dal znaka, samo na začetku za kvarto. Potem poslušamo, potem pa vsak zaigra, ko bo imel občutek, da je prav, seksto in mi bomo tudi tam poslušali. Poslušati kvarto, tudi seksto poslušati. Samo za kvarto bom pokazal, tako da bomo lahko dobro začeli (06:55-08:08). Enostavno še enkrat to isto (08:14-09:20). Še enkrat bomo to naredili in predvsem bodite pozorni, spremljajte nekako ta dva različna vzgiba (09:39-11:29). Še majhen primer. Ste že bili v Švici? V Švici imajo poštne avtomobile. Kar pomeni, če rečem poštne avtomobile, imajo pravzaprav avtobuse, ki prevažajo ljudi. In pošta ima točno ta signal, ki smo ga sedaj poskušali začutiti. Ampak v obratnem vrstnem redu. Najprej seksto navzdol in potem kvarto navzgor (12:15-12:25). Torej poštni avto nas najprej malo ogreje, potem pa pravi: pozor. Vedno sem se spraševal kdo v Švici se je to izmislil? Je to namen ali je slučaj? Imam občutek, da so bili ljudje na poslu, ki imajo kar dober muzikalični občutek (12:57-13:06). Torej tudi še danes poštni avtobusi tako trobijo. Nekaj podobnega sem ugotovil tudi v Berlinu in sicer v pricestni železnici. Tudi oni imajo, preden zapirajo vrata, kvartni signal.
Heinz (13:58)
Bernhard nas je že pripeljal v to poslušanje in to fino čutenje vzemimo s seboj zdaj v meditacijo. Noge so na zemlji, sedimo vzravnano. Je to dovolj glasno? Vsak sliši? Še ne zapremo oči. Če je bil kdo kdaj v Delfih, si mogoče to situacijo Apolonovega templja tam lahko predstavlja. Najprej se gre mimo zakladnic, tam, kjer so ljudje puščali svoje darove za Apola in potem se približujete templju s temi neverjetno visokimi stebri. Grški tempelj ima stebre, ki obdajajo vse štiri strani, tako da lahko svetloba in zrak dobro prevevajo prostor. Samo čisto v notranjosti je celica, ki je sezidana. Tam je stala slika boga Apola. To je bil prostor njegove prisotnosti v templju. Preden pa je človek vstopil, ga je tale napis spodbujal, ‘spoznaj samega sebe’. Ta poziv se nanaša tudi na nas, ne le samo na nas. Temveč je to poziv, ki se nanaša na človeštvo. Ohranjajmo občutek, da to priteka od zunaj v nas, da v nas zveni ‘človek, spoznaj samega sebe’.
18:08 Zapremo oči, in se podamo v to držo in slišimo to besedo še enkrat. Sledim pozivu tega izreka, hočem začutiti moje fizično, zemeljsko telo. Potipam v podplate, ki se dotikajo Zemlje. Razgibavam prste na nogi, da bi si ozavestil te podplate. Čutim peto, blazinico, prste na nogi, lok v stopalu, rahlo razgibavam spodnji del nog v področju skočnega sklepa. Čutim goleno tja do kolena, meča in sprednji del, čutim stegnenico desne in leve noge in to kako je povezana z medenico. Poskušam čutiti moje prste, rahlo jih razgibavam, čutim sklep roke v zapestju, čutim komolec, čutim upognjen komolec in zgornji del roke, nadlakt tja do ramen in do lopatic. Poskušam si ozavestiti trup, prednjo stran s prsmi, hrbet, zadnjo stran, hrbtenico, ki teče navzgor. Na koncu hrbtenice, na atlasu počiva glava. Oči so zaprte. Tisti prostor, kjer imam predvsem organe čutil, je umirjen. Noge in roke, trup in glava so fizični človek. Vsako področje si notranje ozavestim pa tudi odnos vsakega področja do kateregakoli drugega področja telesa. Kako se povezujejo okončine nog in rok s trupom, kako glava počiva na vrhu in kraljuje. Ozavestim si tega fizičnega človeka, ki meni pripada. Nekaj časa vztrajam pri notranjem zaznavanju mojega telesa. (24:10-24:32)
Sedaj bom usmeril pozornost na notranjo stran in na notranje življenje, tja, kjer ima volja svoje namene, moja čustva, svoja gibanja, kjer se zrcalijo moje misli. Razgibavam palec in se dotaknem drugega prsta in čutim, kako fino usklajeno uboga moja volja moje namene. Razgibavam prste na nogi in čutim, kako moje namene neposredno lahko uresničim spet v fino usklajenih gibih. Glavo obrnem rahlo na desno in lahno na levo, dvignem jo in čutim, kako nežno reagira na moje ukaze. Živim v aktivnosti, ki jo sam usmerjam, del mojega bitja je.
Pozornost usmerim na moja čustva. Opažam, kako bogato je to življenje. Kako čustva v vsakem trenutku reagirajo na to, kar je okoli mene, na tisto, kar mislim, o čemer razmišljam in na tisto, kar delam. Čutim, kako pomembna so za mene. Kako močno vplivajo na moje življenje in kako se v njih moje življenje zrcali. Njihovega pomena se le pol zavedam. Le delno jih obvladujem. Njihovo kraljestvo je za mene delno zastrto. Toda kadarkoli lahko vstopim v to področje, na to, kar delam, fino reagira.
Sedaj usmerim mojo pozornost na moje misli. Življenje misli je vsebina mojega življenja. Kljub temu sega daleč preko mojega življenja. Pravzaprav ima življenje mojih misli delež na svetu. Z mojimi mislimi se lahko z drugimi sporazumevam. Zajemajo vse bogastvo sveta. Čutim nenehni tok aktivnosti mojih misli. Zaradi zaznav vem, da je razmišljanje del mojega bitja. Moja volja reagira v mojih namenih, moje čutenje me prežema. Tok mojih misli se združuje v enega samega jaz. Oblikuje čisto naravno enoto in imajo v telesu svoje ustreznosti. Razmišljanje se povezuje z mojo glavo, čustva tečejo skozi moje srce, volja aktivira moje okončine. Toda eno so. Samo v mislih jih sploh lahko ločujem. Jaz sem vsi ti trije. In tiho živim tja noter v vse tri in v enost.
Mojo pozornost bom sedaj ločil, izvlekel iz telesa in duše. Pozornost bom usmeril v aktivnost in sedanjost, ki oživlja mojo dušo in moje telo. Ki me prežema, je pa mnogo večja od mene. V mojem razmišljanju se zasveti, pa ni vsebina mojih misli. Kako težko si ju je ozavestiti. Čutim, da je prisotno nekaj univerzalnega, kar tudi mene prežema, ki me v bistvu naredi, ki sem jaz, toda ne le to. Delovanje nekako zaznavam samo v zrcaljenju, ta tretji del mene se včasih zdi, da sem jaz sam. Toda to je nekaj brez starosti, to je nekaj brez spola, nobenih drugih posebnosti nima. Če tega tretjega dela v meni ne bi bilo, bi bil samo telo z mislimi, čustvi, nameni utemeljenimi v navadah. Moja posebnost, moj ženi (genius), pa ne bi bila tu. Manjkala bi, slutim ta jaz, ki ni jaz. Te tri aspekte mojega bitja, telo, dušo in duha ohranjam združene v prostoru moje meditacije. Ti trije aspekti me tvorijo, so jaz. Vsak od njih je sedaj realno prisoten. Skušam jih ohranjati nekaj časa prisotne.
Ta čustva in predstave odpustim iz svoje zavesti. V meri kot to zmorem, se popolnoma izpraznim (pavza).38:10-39:12
Naprej hodim po poti in to zavest, ki me napoljnjuje sprejmem tako, da jo skušam integrirati v svoje življenje. Naprej grem, grem skozi vrata hvaležnosti, ki vse, kar sem dobil, predaja spet svetu. V naslednji minuti bom to meditacijo zaključil. Počasi bom odprl svoje oči in bom stopil v sedaj in tu. 40:44-41:50
Danes zjutraj je bilo to kar naporno. Ali prenesete še kaj? Lahko? Kdo ima občutek, da je bilo dosti? To kar sem omenil že danes dopoldan, bi potem z vami naredil že sedaj. Nalogo vam dam za svojo meditacijo. Najprej vam jo bom pa predstavil in zato gremo v drugi prostor. 42:44
44:38
Vaja, ki vam jo bom na kratko opisal, je prva vaja za meditacijo iz knjige ‘Kako doseči spoznanja višjih svetov’. Sedaj pa kot ključne besede.
Št. 1. Duša mora svojo pozornost usmeriti na dogajanja v svetu. Dogajanje, to pomeni, kar je življenje okrog nas. Vedoč, da v okolju vsak dan, kadarkoli v vsakem trenutku stojimo med tema dvema dogodkoma …. Vsak trenutek. Na mizi imamo rožo in uvenel list, vsak trenutek imamo rast, uspevanje in cvetenje. Vsak trenutek je v toku venenje in odmiranje. Zdaj pa lahko napišete: rast, uspevanje, cvetenje, venenje, odmiranje. Svet živega, ki nas obdaja, temu naj se duša posveti, odpre. Povsod so ta dogajanja, ki sem jih ravnokar omenil v toku, prisotna. Sedaj pa prosim spet ne pišite. Če vidite razcveteno cvetico, imate neposreden občutek v oko. Je to krokus? Ja. Neposredno čustvo, če vidite cvetlico, če vidite uvenen list, imate tudi neposredno čustvo. Verjetno bi bili zelo razočarani, če pridem z uvenelim listom, čisto drugače je, če pridem z rožami. Toda to so prva čustva. Simpatija, antipatija. In potem obstaja še drugo čustvo, občutek. In to je potem tisto delo, ki si ga bomo naložili za današnje popoldne. Vse okoli je polno čudovitega grmovja in veselo raste, kaže vitalnost. Med tem grmovjem imate kolikor hočete uvenelih listov.
Sedaj pa še tretji aspekt. 49:22 Zdaj pa to razcvetelo ali cvetočo rožico na nek način spremljajte tako, kot ste prej tisto rozino. Skušajte to cvetenje in rast zajeti ne le statično, krokus je, temveč skušajte priti v to gibanje nastajanja, nekaj se je tu oblikovalo. Ko sem v petek sem prišel z Bernhardom, sem videl en krokus tamle zunaj, odkar sva tukaj, jih je pet razcvetenih. Nismo opazovali, naenkrat so tu, in septembra to cveti. Vaja je sedaj, da dvignemo v zavest to, kar se tukaj dogaja, nekaj raste in cveti. In ozavestiti si to venenje. In če sedaj iz tega, kar smo delali do sedaj, ves umetniški občutek, tudi z glasbo, poskušajte notranje spremljati, kaj se dogaja pri tem venenju? Kaj je v tej gesti odmiranja prisotno? Poskušajte notranje podoživeti. Boste nekaj doživeli na tem.
Ta doživetja so pomembna najprej. Vživeli ste se v tisto, kar je v razcvetenju in v tisto, kar odmira. Glede na to, koliko pri moči ste, kaj zmorete 5 minut, 7,10. Vzemite to v center svoje pozornosti, v to fokusirano pozornost in potem to spet razblinite. In poskušajte prisluhniti kaj se v vaši notranjosti poraja kot čustvo ali misel. Kakšen eho ima to. In če tu ne boste pozorni na prvi občutek, temveč na to, kar se potem v vas kot čutenje poraja kot misel. To se ne more dogoditi takoj. Temveč dihate, gledate tja, vzamete vase, pogledate bolj točno, pogledate še enkrat, še bolj točno, kako se gibljejo listi, cvetni listi in potem to popolnoma spet razblinite. In ta cvetlica, ta šopek bo v vas pustil posledice, ravno tako kot ovenel list. In če ste to naredili dovolj pogosto, je pomembno, da v svoji duši vedno puščate prostor, da se nekaj pojavi, in če se pojavi eho v obliki barve, čustva, zvoka, če pride v obliki nekega gibanja, potem tega ne vidite, temveč dovolite, da to preprosto je. Sprejmite to s hvaležnostjo. In če ne pride nič, bodite ravno tako hvaležni, sprejmite tudi to s hvaležnostjo. In sedaj dihajte, govorimo o kognitivnem dihanju, torej dihanje povezano s spoznanjem. Pogledati tja, spustiti. Pogledati tja, fokusirati pozornost odprto, budna pozornost. To je vaja. Vi začnete s čustvom. Brez tega ta stvar ne gre. Odkod ….. Nekje morate nekaj zaznati. Zrak, svetloba, karkoli. Mogoče stojite pred grmom in razvijte občutek kakšno čudo je. In na tem potem začenjate, potem pa morate skozi sproščenost. Ne z občutkom, hej, kako je to super, temveč mir, notranji jaz je prisoten in potem jemljete cvetenje, odgovor, odmiranje, odgovor. Po 5, 7, 15 minutah greste spet tukaj skozi vrata hvaležnosti in potem hodite še enkrat po tej isti poti. Enkrat, dvakrat, trikrat in nobene ambicije pri tem. Ničesar hoteti videti, ničesar hoteti slišati. Preprosto tako, kot če srečate ljubega človeka, izmenjate nekaj besed, zanimate ga. In po vaji odprtosti dovolite, da roža govori. In potem spet opustite to misel. Zelo pomembno je, da nimate nobenih napačnih ambicij o tem. Jutri vam bom o tem povedal več. Če se v tej odprtosti nekaj pojavi, vsak trenutek, ko se nekaj pojavi, je pravzaprav milost. Pomeni, vegetarijanci ali ljudje, ki živijo vegansko, Rudolf Steiner je rekel, to je za ljudi dobro. Tisti, ki delajo duhovno, so vegetarijanci. Rekel bi pa tudi, s tem kako jeste, še ni rečeno, da pridete v nebesa. Bolje je jesti šunko kot misliti na šunko. Torej duševno ravnotežje je pomembno. Ne, ne vem kako zagrizeno hoteti. Do jutri. In jutri mi boste povedali, kako ste uspeli, brez prisile. V krogu bomo sedeli in lahko kaj poveste. Če nimate nič povedati, potem pač ne boste nič povedali.
PREPIS 17
(sreda, 16.9.2015, 3.del)
Bernhard
Malo za šalo sem včeraj rekel, v petek imamo koncert. Če smo do sedaj že toliko vadili, da naj do te uprizoritve le pride. Danes govorimo o komponiranih koncertnih programih. Kar pomeni z drugimi besedami, neko kompozicijo naredimo in ta kompozicija je preprosto sestavljena iz vseh delov, ki smo jih tukaj že naredili. Glasba s primo, sekundo. To, kar smo danes delali s kvarto in seksto, z malo in veliko terco, z durom in molom. In lahko bi to tako uredili, da bi vse skupaj imelo nek glasbeni smisel. In na koncu seveda kanon. To se pravi zaključek, krona. Kar se kanona tiče, sem hotel povedati še to v razlago, zakaj pravzaprav pojemo kanon. To ni samo zato, da naredimo preprosto lepo glasbo, temveč, ker so v tem kanonu ritem, harmonija in melodija lepo povezani.
V vsej klasični glasbi so neločljivo vedno povezani ritem, melodija in harmonija. Zakaj je temu tako, se lahko vprašamo. In zakaj v sodobni glasbi temu ni več tako? Iz duhovne znanosti menimo, da melodija ustreza glavi, področje glave. Ritem ustreza volji, delu, našim okončinam. Tisto pa, kar pripada duru in molu, razpoloženju, to ustreza našemu osrednjemu predelu, čutenju. Če gledamo na človeka, ugotovimo, da je pred 100 leti človek še te tri kvalitete, misliti, čutiti in hoteti, neločljivo v sebi povezoval. In pred 100 leti se je preprosto začelo v ljudeh dogajati, da so se te tri stvari v človeku začele ločevati. To preprosto prepoznamo po tem, da mi danes s svojo voljo nenehno delamo stvari, ki jih pravzaprav, kar se našega razmišljanja, kar se našega čutenja tiče, ne moremo smatrati za dobre. Npr. vozim avto, točno vem, da če vozim avto, onesnažujem okolje. Kljub temu ga vozim. Lahko bi rekli, ne gre drugače. Mi to preprosto delamo. Potem se vprašamo, kakšen pa je naš občutek pri tem? Veliko primerov bi lahko nanizal. Danes je enostavno tako, da mi te tri kvalitete duševnosti lahko ločujemo. V glasbi lahko opazujemo. V New Yorku je skupina, ki se imenuje Stomp. 10 glasbenikov z vsega sveta jo sestavlja, med 20 in 30 let stari so. Ti glasbeniki uprizorijo koncert, ki traja 2 uri. In na tem koncertu ne slišite nič, razen ritma. Melodije ni, harmonije ni. Npr. tam igrajo komad, pri katerem ima 10 ljudi v rokah preprosto metlo, omelo in z njim tolčejo po tleh. Določen hrup nastaja (6:47-6:53). Vsi tako potem kot sem približno pokazal, denimo tolčejo okrog sebe, ampak vse skupaj tako koordinirano, da je človek navdušen. Čisti ritem, melodije ni. Sam sem to slišal v Muenchenu. Bil sem fasciniran.
Potem sem prišel domov in se spraševal, kaj pa me je, kar se glasbe tiče, tako prevzelo? Muzkalično me to sploh ni prevzelo. Fascinanto pa je bilo, da 10 mladih ljudi to zna. Seveda so vadili leta dolgo. Tole delajo, vsak od njih 10 ima jabolko in ko prvič v jabolko ugrizneš, slišiš nekaj. In oni to delajo… Predstavljajte si, pred leti, ko je živel Mozart so bila jabolka in omela tudi že na svetu. Tega pa niso delali. Zakaj pa ne? Ker je v ljudeh še živela enost med misliti, čutiti in delati. Ni bilo potrebe.
Mogoče poznate tole zgodbo. Kupite CD z meditativno glasbo. Čisto rahli zvoki v ozadju, ni ritma, ni melodije. Ali greste v restavracijo, pogosto tega sploh ne opazite, v ozadju tiha glasba. Jaz mislim, da je to grozno. Jaz grem vedno tja in rečem ali izklopite ali pa gremo. In marsikdaj dobim odgovor, ni mogoče. Glasbo moramo pustiti. Tudi če ljudje ne poslušajo, ne smemo tega izključiti. To so nove stvari, so v zvezi s tem, da se misliti, čutiti, delati v človeku vedno bolj ločuje. Kar smo danes delali s Heinzom, ko smo delali vajo mišljenja, eno za čutenje in eno vajo za voljo, tega Goetheju še ni bilo treba. Pri Goetheju so bile te sile še združene. Mi pa danes te sile lahko posamezno vadimo. S temi vajami je Heinz to z vami delal. Tudi v glasbi to lahko delamo. In to bomo sedaj delali. Po notah bomo ploskali ritem.
12:27 Mi smo torej skupina Stomp, delamo ritem, nobene melodije, nobene harmonije 12:38. Ločujemo. Čista vaja za voljo (12:48-13:21). Presenetljivo dobro. Še enkrat (13:34-14:08).
14:56 Lahko tudi samo poslušaš, ni važno sodelovati (15:01-15:38). Pri tem kanonu in zato delamo ta ritem posebej. Ko bomo to v kanonu peli, mora biti to perfektno, ker sicer to ne bo mogoče. Ker mora melodija točno ustrezati ritmu. Kot ura. Perfektno mora biti. Ampak mislim, da bomo to zmogli. Kdo se počuti že sigurnega pri tem? Še enkrat, potem bomo pa imeli dve skupini, vedno z vašo pomočjo (16:52-17:28). Kar delamo je nekaj zelo abstraktnega. Drugi bi si lahko melodijo sami zapomnili in ritem bi preprosto prišel zraven. Sam po sebi. To je tista …. Nekaj slišiš, ponoviš in ritem je preprosto osvojen tudi s tem. Zdaj pa mi to ločujemo. In to je težko. Abstrakt. Vaja za misli. Pozneje bomo vse sestavili in bo lažje. Še enkrat (18:23-19:09). Naredimo dve grupi (20:14-21:35). Če delamo to še z nogami, bomo pa še bolj Stompi. (21:45-23:07) Kako se počutite, če to delamo? (Odg.:Dobro, veselo, poživljajoče …. ?) Melodije ni, harmonije ni, samo ritem.
Zdaj bomo ponovili to, kar smo delali včeraj. Spet isto stvar. In mi vsi pojemo melodijo (23:55-26:55). Poskusimo sedaj, zdaj poje ena skupina, potem poje druga skupina (27:07-28:00). Umetnost pravega glasbenika je, če ta kanon poješ, da slišiš vse tri glasove, svojega in druga dva. Ko dirigent dirigira neko opero mora naenkrat slišati 15 glasov in obenem še brati. Jaz tega ne morem. Super, nisem si mislil.
(30:37). Zdaj bomo pa delali točno nasprotno. Komad, kjer so ritem, harmonija in melodija prisotni. Vsak igra na svoj instrument tri tone. Luč bomo ugasnili in upajmo da bo vsak zadel svoj instrument. Komponirali bomo komad. Instant composing, pravijo Angleži. Torej komad se lahko neskončno dolgo vleče, ampak vsak ima samo trikrat priložnost, da udari na svoj instrument. Popolnoma svobodna kompozicija, vsak pa igra svoj ton takrat, ko misli, da ima prav. Zdaj je moj zvok na mestu. Lahko stojite ali pa sedite, tako kot vam je prav. (34:41, najprej tišina in potem začnete, ko mislite, da se sme začeti – 37:10). Celo stvar ponovimo še enkrat pri luči. Vsak sme udyriti 3x (37:27-39:04). Lepo, zelo lepo. Ste doživljali tole zgodbo drugače pri temi kot pri luči, ali je bilo enako?
Odg.: drugače
Kdaj je bilo bolje?
Odg.: v temi
Če je svetlo, je pozornost motena. To je skrivnostna stvar. Steiner govori o delovanju teme in o delovanju svetlobe. To sem pogosto preizkušal. Jaz sem pogosto ponoči to preizkušal v avtu. On spi v avtu. Ta avto, ki je zunaj, lahko ga zgoraj razpne in zgoraj leži. In potem si je mislil, ja tukaj pa sigurno bolje lahko slišim. Sigurno se sliši več ponoči in potem sem se pogovarjal z nekim fizikom, ki je zaposlen pri teh vesoljskih poletih in pravi, da ravno to raziskujejo. Da pa ni še rezultatov, oz. še niso prišli na to, zakaj se ponoči bolje sliši. Rudolf Steiner govori o delovanju svetlobnega etra. Mi imamo štiri etre. Toplotni eter, eter svetlobe, kemični eter ali eter zvoka in eter življenja. In da je to s tem v zvezi. Na Bodenskem jezeru to vemo. Imamo koncerte torej, ki jih pri popolni temi igramo in koncerte, ki jih pri dnevni svetlobi igramo. Ja, mislim, da je dobro, da v petek mi to tudi naredimo. Res je tako kot ste vi rekli, da je v temi mnogo bolj intenzivno. To, kot druga stran k temu kanonu z ritmom.
Toliko, najlepša hvala in lahko noč.