Prepis 18 – 20

(četrtek, 17.9.2015, 1.del)

Heinz

Duša vedno sebe se zave,

Ko sama se ustvarja.

Sveta pa duh stremi naprej

Oživljen v spoznanju sebe

iz duš teme ustvarja plod

volje smisla lasnega.

Včeraj smo razmišljali o prvi misli, ki je nekako zajeta v tem tedenskemu izgovoru. In naučili smo se stvar tudi tako razumeti, da namreč človeški jaz ustvarja sam sebe. Ozavestili smo si, jasno nam je postalo, da nosimo v sebi dva jaza. Mi v nemščini imamo izraze vsakdanji, nižji jaz in višji, resnični jaz. Na tem jazu smo tudi pri meditaciji lahko zaznali, da ta višji jaz sega daleč preko nas. V nasprotju z nižjim jazom, ki je koncentriran v meni, višji jaz pa je tudi v periferiji. In to je ta beseda v  koledarju duš, sveta duh v nas. On stremi naprej, na novo je oživljen v spoznanju samega sebe. Sveta duh je oživljen na novo s tem, da jaz samega sebe spoznavam.  In tu srečamo besedo na novo oživljen. V koledarju duš je to zajeto in pogovarjamo se o tem, da gre v bistvu za nekaj kot sam sebe na novo roditi. Pomeni z dugimi  besedami, v vsakem človeku je zasnova tistega višjega jaza. To, da ta višji  jaz mora človek sam oblikovati, sam roditi, sam na nek način do njega priti. In to so te štiri vrstice v tem, da sam sebe ustvarja, sam sebe zazna, spozna. Sveta pa duh stremi naprej, poživljen s tem, da sem se spoznal.

Bernhard (06:45)

Obravnavali smo intervale, primo, sekundo, terco, kvarto, kvinto in seksto. Sedaj prihajata na vrsto septima in oktava. Vse po vrsti bomo še enkrat zaigrali (08:30 prima, sekunda, velika terca, kvarta, kvinta, seksta, septima, oktava -10:02, še enkrat poslušajmo septimo 10:07-10:32). Kako jo čutimo, kaj dela z nami?

Odg.: dvigne nas ven,  ja, nekaj ostrega, konfliktnega

Točno, zelo dobro. Še kaj? (B. ponavlja septimo) A stvar lahko tako ostane? Ali imate občutek, da bi bilo to potrebno to spremniti?

Odg.: nekaj manjka, zaključek, tako je kot neka nesigurnost.

Ko je zaigral po septimi še dodaten ton za oktavo, so bili odgovori: pomiri, skoči v nebo, skoči na drug oblaček, zdaj smo pa doma.

Pol tona in svet je spet v redu. To septimo prištevamo k neki določeni kulturni epohi. Slišali smo, da je mala in velika terca nekaj, kar sodi k naši kulturni epohi. Zaradi tega, ker ta terca se čisto vseli v nas. Terco lahko notranje duševno doživimo z durom in molom. V drugih kulturnih epohah je bilo čisto drugače. Pomislite na majhnega otroka, 2,3 leta star. Majhen otrok ne doživlja tako kot mi dura in mola v svoji notranjosti. Otrok se še počuti povezanega z okoljem. Otrok je čisto avto, čisto drevo, konj, vse, kar vidi. Tja živi. In tako si moramo predstavljati to, je bilo tudi s človekom v času atlantske kulture in v praindijski kulturi. Ljudje so takrat živeli prazaprav s svojo zavestjo čisto zunaj. Čutili so se povezane z okoljem. Niso bili še tako pri sebi kot danes. In to je septima. Ne, da so takrat peli septimo. Govorimo o razpoloženju septime, ki je takrat bilo prisotno. Govorica in petje sta bila takrat še čisto drugače povezana. Govor in petje je bilo bolj prepleteno, tega se ni moglo dobro ločevati. Posameznih tonov kot danes, tako ali tako niso mogli peti. Tako rapoloženje pa so vsi to doživljali. Čisto v tej septimi so živeli. V evritmiji je zanimivo, septimo pokažemo takole s prsti. To je v evritmiji, tonski evritmiji septima. Torej praktično prsti, ki nekako tipajo v periferijo. Zanimivo sedaj pa je, da mi danes v sodobni glasbi, če nimamo več temeljnega tona, se lahko gibamo v septimi, pogojeno s tem, da smo obenem čisto pri sebi. Na žalost nimamo klavirja, da da bi vam to pokazal. Če igramo same septime tu in tam, na podoben način  kot pri vaji s petjem, kjer vsak poje svoj ton, potem se kot izgubimo. Ni več orientacije. In sedaj je treba vzpostaviti odnos med svojo notranjostjo in s tistim zunaj. In to je septima danes. Mi septimo lahko uporabimo času ustrezno, če nam uspe, da primo, ki jo nosimo v sebi, shranimo odnos do septime zunaj. V kanonu imamo prvi ton, ki ga je Jan igral, in pod tistim tonom je napisan tekst Mati Zemlja. To je bil njegov ton. Čisto v sebi ga nosimo, povezani smo z Zemljo. Če mi to uspemo, da odnos z Zemljo v nas ohranjamo, potem smo lahko tudi tam zunaj. In sicer sočasno. V času kulture na Atlantidi to še ni bilo mogoče. Ljudje so bili takrat še čisto zunaj. Lahko to razumemo? Je tako, da vsa zgodovina človeštva se v vsakem otroku v toku njegovega razvoja praktično ponovi. Za enega otroka v določeni starosti to velja. Če bi odrasel človek tako v tej septimi živel zunaj, potem bi bil to patološki pojav.

20:07 Sedaj pa še enkrat nazaj k oktavi. In če nimamo septime? (20:31-20:56). Kako se doživljate? Kar se prostora tiče. Ste tukaj ali imate občutek, da vas en ogromen prostor obdaja?

Odg.: svobodno, velik prostor, kot eho, odmev.

(21:45-22:04) To je seveda isti ton, samo višje in kot da se tu nek krog zaključuje.Vseh sedem intervalov je zajetih v tej oktavi. In tako lahko govorimo o razpoloženju oktave. (B. igra oktavo 22:37-22:43). V Waldorfski šoli pravijo, da v 8. razredu osnovne šole otroci lahko pridejo v nekaj takega kot  razpoloženje oktave. In napotek Steinerja je, da naj bi v tistem času govorili in peli balade. Balade, zaradi obsega in gibanj, ki jih predstavljajo, človek od 14 leta naprej v bistvu šele lahko v celoti zajame, dojame. Takrat ima otrok v bistvu, kar se glasbe tiče, vse intervale na razpolago. Jih lahko razume, doživi. In potem pride v Waldorfski šoli korak, da pravijo torej, v gimnazijskem delu, 12.,13. razred, da se učenec lahko počuti tako svobodnega, če je enkrat svojo sredino, svoj temeljni ton našel, da ima zdaj intervale na svobodno izbiro. In ne tako kot včeraj, ko smo stalno slišali ta temeljni ton. Tega potem ne potrebuje več.

To torej bi bilo glasbeno gledano potek intervalov, tako kot jih danes uporabljamo pri vzgoji človeka in kot se je to dogajalo v preteklosti v evoluciji človeštva. Interval sekunde pa je šele bodočnost kot razpoloženje. Interval prime pa je še v bolj daljni bodočnosti. Danes to težko razumemo, pa tudi ni treba. Mi živimo danes v mali in veliki terci, v duru in molu, v tem rapoloženju živimo. In na koncu bi rad še enkrat naredil tisto, kar smo poskušali s tem, da pravi temeljnega tona nimamo več, gibljemo se svobodno, na nek način kot v razpoloženju moderne prime in septime. Da smo čisto pri sebi in sedaj imamo odnos do vseh tonov. Vsak zapoje drug ton. Torej, do vseh tonov ustvarimo iz tega svojega temeljnega tona nek odnos. Poskušajte najprej, poskušajte v svoji notranjosti vzpostaviti odnos z vsakim posameznikom, ki v tem prostoru sedi. In potem, na moj znak, vsak od vas zapoje nov ton. Tako kot smo to že delali (27:34- 28:35). Če spimo, lahko to zveni kot da pojejo mačke. Treba je biti zelo pozoren, to je seveda naporno. Zelo, zelo zanimivo je slišati, kateri ton prihaja od tu, kateri od tam. Neverjeten izziv je to. In če to enkrat premagaš, potem lahko zaznaš skupen, kvaliteto, je svetla ali temna, je gosta, je široka, razpršena, nosi svetlobo ali temo s seboj, rdeč ali moder, ga čutimo kot nekaj mehkega? Torej različene čutne kvaliltete ima to. Jutri zvečer bomo to vgradili v naš koncert. Tako bodo imeli veliko paleto od klasične do moderne sodobne glasbe. Hvala! 30:14

Heinz

33:22

Skupaj smo včeraj poskušali, da Steinerjevo opozorilo za meditacijo v naravi in z naravo meditiramo. Ta meditacija je poskus, da dosežemo tisto, o čemer je govoril Bernhard ravnokar. Namreč, da tisto razpoloženje septime, ki je otrokom popolnoma samo po sebi umevna, otroci še živijo v enosti s svetom v prvih treh letih. In ta enost, ki jo otrok doživi v sočutenju sveta, je naša naloga. Čisto na začetku sem citiral Steinerja, ki nam je v svojih zadnjih letih življenja omogočil poglobljeno meditiranje, meditacijo. O tem bom jutri govoril še več. On je namreč rekel, da se moramo z naravo zrasti. Tudi v religiji srečate to in vsi to poznate. To besedo poznate iz evangelija. Če ne postanete kot otroci, ne morete v nebeško kraljestvo. In vse te kreposti, o katerih sem tu tudi na tablo nekaj napisal 36:30, krepost nepristranskosti, odprtosti. Otrok v starosti do treh let, se še nikogar ne boji, k vsakemu bi šel. Pri njem še ni prišlo do te ločitve med njim samim in svetom. Zaradi tega otrok šele s tretjim letom, mogoče malo prej, govori o sebi kot o jazu, sam sebi reče jaz. Otrok pravi npr. za sebe, Heinz bi to rad. Ni ločevanja. To zraščanje z naravo pa je danes prvi korak, ki ga Rudolf Steiner  v svojem šolanju za meditacijo zahteva kot potreben prvi korak. Takoj pridejo na vrsto pogovori o naših izkušnjah z meditiranjem o rasti, cvetenju, venenju in odmiranju.

Na začetek pa bi le rad postavil še dva teksta, dva teksta, ki govorita o tej kvaliteti, kako človek lahko najde pot od tega do tistega jaza, ki lahko in sega v naravo. To je edina Goethejeva pravljica. 1785 leta, pravljica o zeleni kači. Mnogi od vas jo poznajo, in lepi liliji. Praslika te pravljice je, tu  je kraljestvo zemeljskega, tu je kraljestvo duhovnega. Med obema pa je deroča reka. Nihče ne more čez to reko. Samo eden, ena. V pravljici je to zelena kača. Če samo enkrat pomislimo na to, da poznamo mit o kači kot o zlobnem bitju. Tisto je rdeča kača. Kača, ki pravi oči se ti bodo odprle in boš…. Na žalost smo vsi jedli to jabolko. Pri ženskah se tega ne vidi. Pri moških pa. Adamovo jabolko. Ženske so celo jabolko pojedle, pri nas se je pa v grlu ustavilo. In od takrat vidimo svet, ampak vedno samo od zunaj. In Bernhard mora prostore zatemniti in mora reči, zaprite oči in poskušajte poslušati . Potem, ko smo zaprli oči, ugotovimo, da je svet drugačen, drug svet. V vsej romantiki, ne vem ali je to pojem tudi v slovanščini, ampak tudi v romantiki imamo celo kulturno epoho, romantiko in eden najpomembnejših predstavnikov romantike je Friedrich von Hardenberg, imenovan Novalis. Himne za noč je pisal. Začnejo se s himno svetlobi in se končajo z globino noči. V tej pravljici pa ne gre za isto rdečo kačo, temveč za zeleno. In ta zelena kača, tisto, kar se je dogodilo v raju, da namreč vidimo samo zunanjo stran sveta, to sedaj ta zelena kača izniči. Sedaj je mogoče treba malo čutiti kdo ta kača je, kaj je njena bit. K temu vprašanje. Kdo je najtežja žival na svetu? Ampak vprašanje, ki ga  je Aristotel zastavil svojim učencem,  pred približno 2500 leti. Kdo je najtežja žival na svetu?  (odg.: kit, slon). Kača. In zdaj opazite kako Aristotel razmišlja. Tudi deževnik, tudi slepec sta tako težka, da se od Zemlje sploh ne moreta dvigniti. Teža kot kvaliteta, dvigniti se od sveta. In zaradi tega, pravi on, je to najtežja žival. Potem je Aristotel vprašal svoje učence tudi, kaj pa je najtežji element? Zemlja, voda, zrak, svetloba, ogenj? (Odg.: zemlja, voda, voda gre gor). Aristotel pravi, zakaj pa voda? (Odg.:Ker gre vedno dol.). To je pravi odgovor. Vedno poišče najglobje globine. In kamen stoji, ne more tako daleč. To je drug način razmišljanja. In zakaj je zelena kača pri Goetheju nekaj drugega, ne tisto bitje, ki je po svojem pojavu najtežja na svetu, temveč vzame on aspekt kače. Kača se torej giblje po zemlji. In če si poskušate to zamisliti, kako se kača giblje, na vsakem mestu čuti ona najmanjši kamen in vsako rastlino. To pomeni, bitje je, ki ta pojavni svet zelo jasno začuti, vdihava v sebi, neverjetna sposobnost, o kateri pravi Goethe, mi potrebujemo to sposobnost. V mislih to vsi delamo. Govorim in vi greste v moje misli. In če to delate dobro, potem se v vaši zavesti to razodevanje zasveti, torej misli drsijo kot kača okrog besed in misli drugega. In tako kot kača, zaznava kamen z vsem svojim bitjem, tako ne more zaznati kamenja nobena druga žival. Čuti zemljo, vodo. Verjetno ste videli kako čudovito se giblje kača v vodi. Prilagodi se vodi in je kot val. In ker ima kača to sposobnost, lahko vsako bitje, ki ga obda, v svoji notranjosti ponazori ponovno, odslika. In v popolnosti lahko registrira, kakšno bitje je to drugo. V pravljici je kača tista, ki lahko naredi most med čutnim in duhovnim svetom.

In sedaj pravi zelena kača:

Prebijam se skozi temelje skal in želim lastno voljo teh skal obleči v človeške besede, slutim kdo je to bitje Zemlje in hočem lastno razmišljanje Zemlje misliti v človeški glavi. Vsrkavam v sebe čisti zrak življenja, oblikujem vse mogočnosti zraka v človeškem čutenju.

Meta: Zdi se mi noro, da se je meni danes zjutraj most naredil. Kaj pa če je to tudi most iz materialnega v duhovno. To je čisto noro, kaj se nam sestavlja. Pretresena sem, res.

V japonščini se to sliši takole: pojdi k boru, če hočeš o boru karkoli izvedeti, ali bambusu, če hočeš karkoli izvedeti o bambusu. Pri tem pa se moraš popolnoma osvoboditi od tvojih lastnih misli in cirkuliranja teh misli. V nasprotnem primeru boš tvoj subjekt vtisnil v objekt. Tvoj žig mu boš vtisnil in izvedel  ne boš nič. Tvoja pesnitev bo postala iz tebe same, če se boš z objektom zlil v eno. Če si prodrl tako globoko v objekt, da v tem vidiš tleti nekaj kot skrito luč. Kakorkoli bodo izbrane besede tvoje pesnitve, dokler tvoje čutenje ni postalo eno z naravo, dokler si od objekta še ločen, tvoja pesnitev ni resnična, temveč subjektivni ponaredek. Matsuo Basho, 17. stoletje, japonski zen menih. Na japonskem so že vedeli, kako moram izgraditi ta most, kako moram preko te soteske. Mogoče ste zaznali enkrat, kako Japonci s svojo kaligrafijo imajo neverjetno sposobnost. Japonski slikar stoji pred drevesom, slamico, pred cvetlico, pred živaljo, ima pred seboj bel list, čopič pred seboj in eno uro dolgo gleda to slamico. Tako dolgo, dokler ni nastalo. Potem vzame čopič, v 5 sekundah ga …. naredi. On gre tako globoko v ta pojav, ima to potem tako v sebi, da je v trenutku gotov, tako v sebi to potem nosi. In to je ta sposobnost, ki jo potrebujemo, če z naravo delamo.

In sedaj vprašanje. Kako je bilo s to vajo? Ste vadili? Kakšne so izkušnje?  Se je lahko kdo zlil s tem pojavom in je pri tem razvijal misli in čustva, ki jih je v stanju sedaj povleči v besede? Običajno ni tako enostavno govoriti o tem. Ampak, ker se že tako dolgo poznamo, pa to lahko tvegamo. Komu je uspelo umreti s tem listom? S takim listom, posušiti se.

Odg.:

  •  Jaz sem včeraj to poskušal to delati na obali z listom neke rastlline, ki je bil zelo debel. Ta rastlina je ravno oblikovala popke. In od iste rastline sem našel tudi že osušene liste. Ugotovil sem, da če pogled usmerim nekam drugam in se potem k rastlini s pogledom vrnem, potem je to postalo mnogo bolj živo, mnogo več mi je povedalo to razcvetanje in umiranje, venenje. Prej sem poskušal samo to rastlino gledati in opazovati, pa ni šlo tako dobro.
  • Jaz sem gledala na obali bor, zelen, bil je zelo živ in sem se z njim zlila, imela sem posebne vibracije v sebi, se mi je zdelo, da se je kar malo priklonil. Obenem je bila pa na istem boru suha veja. Imela sem občutek, da se je ta veja kot žrtvovala, da odmiranje ni prizadelo bora samega. Bor je imel iste energije tam, ta mrtva veja, je bila kar neki mir, nič posebnega se mi ni zdelo. Nobene žalosti ni bilo.

Se pravi, ta veja je bila še na drevesu,  je bila s tem borom še povezana. Če bi dvignili eno iglico, ki je padla na tla, potem bi bilo doživetje mogoče drugačno. Čudovito.

  • Jaz sem pa gledala eno rožo v lončku, ki je krasno cvetela in je imale spodnjo vejo odlomljeno v …… in ko sem jo gledala, sem v trenutku doživela predstavo družine, kjer nekdo, ki ga imaš rad, umre. Moram reči, da nisem nič težkega čutila ob tej misli.
  • Jaz delam to meditacijo brez problema. Ampak nikoli še nisem v meditaciji doživela, da se spojim s to rastlino, ki umre. Ampak jaz lahko, ko grem v vrt in vidim, da je odlomljena veja, imam bolečino, kot rastlina.
  • Jaz živim tu zraven v kampu, imam mizo, pod katero je na robu pod nogo začel rasti mladi hrast. In že preden je nam bilo to naročeno sem ga gledala in pomislila na to, kako je to sveto bitje tu spodaj in kako ga je treba rešiti, ker se bori, raste sam in bom predlagala ali pa bom sama to naredila, da ga presadim na neko drugo mesto. Prvo se bom posvetovala z lastniki. Hočem povedati to, da čutim tisto silno moč tega bitja, ki se bori za svoj obstoj in življenje.
  • Jaz sem se poskusila igrati z enim cvetom, ki cveti. Potem sem vzela regratovo lučko, s semeni. Pa imam občutek, ko še razmišljam, ko mi še vedno odzvanja, da nisem prav naredila. Ker me je regrat, cvet, sem čutila, da me je bolj z barvo nagovarjal. Tak občutek, vem, da še nisem uspela v tem, da bi mi dovolil ta cvet, da vstopim vanj. Sem se premikala iz lučke, so bile te lučke tako lepe in žive, da sem imela občutek, da to ni čisto mrtvo. Imela sem pred seboj, da je to življenje noter.
  • Jaz sem pa vzela slez. Na plaži sem ga odtrgala. In sem si najprej rastlino v celoti ogledala, kako raste, majhni listi, večji, kako gre potem v cvet. In na isti vejici je bil tudi cvet, ki je že venel. Vse sem si ogledala, preštela, natančno tudi kako se zvija, ko vene. Potem sem pa začela meditirati, rast v cvet, kako odmira, kaj nastaja in venenje cveta, rastline. In ko sem šla drugič skozi ta proces, sem pri odmiranju kar zaspala, me je kar zmanjkalo, zadremala sem pri tem procesu. Potem sem začela še enkrat, ampak nisem prišla do konca

Zelo lepo. Ko ena rastlina veni, umre, gre nekaj proč od nje in v bistvu te je to potegnilo s seboj.

  • Jaz sem pa imela danes zjutraj zanimivo doživetje. Stali smo v krogu, gledala sem v travo, bilke, bile so kratke, trde, pol zelene, pol rjave. Ob zrenju v travno bilko, se je ena od travnih bilk, ki sem jo čutila kot živo, je bila na koncu rjava, polovico zelena, polovico rjava. Ta travna bilka se je počasi, ni bilo vetra, spuščala k tlom. Nikoli še nisem kaj takega doživela. V bilki je bilo še življenje in že odmiranje. To sem čutila.

Pomembna izkušnja. Hodimo na sprehod po tej krasni poti in te čudovite pinije, kakšno moč imajo, kakšno zelenilo nosijo v sebi. Ob njih vidimo majhna drevesca, posušena in potem naenkrat vidimo na tleh tudi rastline, ki cvetijo, pisano cvetijo. Obenem pa odmrla trava. Potem prihaja nekdo nasproti, ki ima trening jogginga, za njim gospa, ki ravno še lahko hodi.  Potem pride moški s psom in pes se takole, potem pride … In človek ima občutek, življenje, nastajanje, razcvetanje, venenje, umiranje v vsem kar vidiš, v vsem okolju, v vsem kar vidiš. In to je to doživetje, v katero nas vodi Rudolf Steiner. V nekem življenju stojimo, kjer se to nenehno dogaja, nastajanje in umiranje. Tamle zunaj nekje, ne vem, če ste ga tudi opazili, je en čudovit grm s čudovitimi roza cvetovi. Neke vrste trava je, z visokimi bilkami tukaj zunaj. Nekaj kot sulice,  japonska trava ali miscanthus. Vera je rekla, jaz sem postala drevo. In če se tam pred ta grm postaviš in si vzameš 20 minut, in v sebi ponazoriš to. Joseph Kreuf je rekel, da je vsak človek umetnik in slog umetnika je vživeti se v to in ti imaš to lastnost. In potem lahko čutiš, kako si kot zlit v ta svet eteričnega v opazovanju in enostavno participiramo v tem svetu eteričnega.

‘Kako doseči spoznanja višjih svetov’ se imenuje knjiga. In to je ta prvi višji svet. In v ta svet pridemo s temi preprostimi vajami. In to, kar pravi Bernhard, skrbno opazujte in nato se popolnoma izpraznite in spet nazaj na opazovanje. In naenkrat se te nekaj dotakne kot da bi naenkrat zaznal notranjo plat te rastline. Še kdo kakšne izkušnje, podobne?

  • Jaz sem bila pod tem istim drevesom kot Vera, meditirali sva vsaka zase. Opazovala sem te barve, te zelene barve, koliko različnih odtenkov je bilo, potem so bili storžki, eni so bili v nastajanju, eni v umiranju, potem sem opazovala, kako se je ta bor predajal temu vetru, nobenega upora ni bilo. In se me je energijsko tudi dotaknil, čutila sem vibracije.

Heinz: Tudi jaz sem na tem vadil, tudi mene se je dotaknilo. Preden sem vajo spoznal, sem vedno mislil, to me ne zanima. Naj zmeraj gledam to razcvetanje. Potem mi je pa enkrat nekdo opisal, koliko občutkov, čustev tudi v takem listu, uvenelem še tiči. Zrela izkušnja. Tudi nekaj grenkobe. Biti čisto pri sebi je tu prisotno. Nekaj zelo resnega. Ta list sproža v meni čustva. In prvo čustvo je, pač me ne zanima, ne maram, preč grem. Drugo čustvo, to je tisto pomembno, drugo čustvo, da prvo vagamo in se potem počasi potopimo v njegovo notranjost, mogoče ni najprimernejši list, včasih imamo liste, kjer zaznamo samo še žile in mislim da je takrat en tak list nekaj posebno lepega. In potem pravi Rudolf Steiner, oprostite, da ga citiram, on pravi, če hočete zaznati jaz drugega človeka, potem poskušajte zaznati jaz starega človeka. Starega? Ja, starega. Pri tem boste opazili, da vsak gib vodi jaz tega človeka. Vse je prežeto z zavestjo, čisto drugače kot pri mladih. Kako se usede, kako se nasloni, kako gre navzdol, njegove roke. Vse to so gibi,  ki jih vodi iz jaza tak človek. In če hočete vedeti kako izgleda človek, ki jaza nima. Če telo ni prežeto z jazom, če je človek enostavno pijan ali omamljen, ves človek je odsoten, tam lahko seveda vidimo, kaj je telo brez jaza. In na koncu, bi rad še kdo kaj dopolnil.

  • Jaz bi samo povedala, da sem se slabo počutila, bila sem doma v sobi, nisem šla nič ven in naenkrat sem zaslišala te ptičke, škorce. Šla sem gledat na okno, na katerih drevesih so. To so ogromjanske ciprese, mislim, da so ciprese, ki jih sprejmejo stotine. In to drevo, imela sem občutek, da so se imeli tako lepo, jaz pa tudi, ko sem jih gledala in poslušala, tu ni bilo umiranja, nisem pomislila na to, ampak na to sožitje.

Meta: enkrat smo imeli pri meni delavnico in tam so rekli, poskušaj začutiti eno drevo in ga vprašaj, kaj je najlepše v njegovem življenju. Ko sem šla jaz k moji lipi in sem jo vprašala, kaj je tvoje najlepše v tvojem življenju? Potem je pa rekla, to, da je vran v mojem vrhu gnezdil in imel mladiče. Sigurno se drevesa veselijo ptičev!

Ta vaja, ki smo jo pravkar delali, namreč cvetenje in venenje. Druga vaja je pa to, kar si ti delala. Spodbuja torej, da poslušamo, to smo že večkrat delali in poslušamo predvsem glasove živali. In poskušamo zaznati med čustveno sporočilnostjo nekega glasu in ropotom ali zvokom, ki ni čustveno obarvan. To je druga vaja. Kako si čutila to petje škorcev?

Odg.: prekrasno, to bi kar poslušala, potem pa naenkrat kot bi odrezal vsi nehajo, ampak začnejo pa spet počasi, en za drugim, pa spet vsi.

Kako je bilo razpoloženje tega njihovega petja?

Odg.:se mi zdi, da so navdušeni, da se lahko usedejo na drevo eden zraven drugega, da si povejo stvari.

Veselo?

Odg.: veselo, ja.

  • Me dve sva pa zaznavali, gledali dva galeba, ali dvorjenje ali ljubezensko izpoved, kar spreletelo te je po celem telesu, drugi pa nazaj, vzpodbudilo  me je.

To je druga vaja namreč. Tretja vaja, v nadaljevanju. To je vaja, pri kateri pri vsakem razgovoru, kjerkoli ali s komerkoli se že pogovarjate, poskušate tisto, kar je nekdo rekel, da to enostavno sprejmete. Obvladajte se, da v tistem trenutku, ko on govori, ne le ne govorite, ampak tudi ne mislite drugih argumentov. Vi poznate to iz razgovorov, nekdo govori, drugi pa reče, ja, ja, ampak…. Da se torej tako obvladate in umaknete, da tudi takrat, kadar drugi reče nekaj, česar sploh ne morete akceptirati,  ker smo popolnoma drugega mnenja, da to v sebi preprosto utišamo, sprejmemo tisto, kar je drugi rekel (Meta: to je pa grozno) in potem v človeku nastane, da se lahko v drugega čisto potopimo. To je ista zgodba, kot jo poskušamo pri cvetlici, pri cvetenju in umiranju. In je isto kot če poslušam nek hrup ali petje ptic. Enaka sposobnost, da se povsem čutim v tisto drugo. (Meta: to je katastrofa). Ne glede na to, ali so to besede, ki so neko sporočilo ali je popolnoma prazno čvekanje, ki nas sploh ne zanima, vse je treba sprejeti. Usedeš se v neko restavracijo, mogoče hrbet obrneš k mizi, pri kateri se pogovarjajo denimo Italjani in ne poskušaš sploh ocenjevati, temveč enostavno poskušaš doumeti, kaj se tam meša eno čez drugo, prepleta. Najbolj zanimiva stvar, mislim, je opazovati eno italjansko družino na kampingu, vsi ob eni mizi. Podobno veselo kot škorci na cipresi in potem enostavno obvladovati, če rečeš, ja zanimivo, to je izražanje italjanskega temperamenta. Vsak nekaj reče. In tam ni nikogar, ki bi eden drugega popravljal, to pa nisi dobro povedal. Oni si dovolijo to svobodo. Jaz tako, ti pa tako. Se sploh poslušajo? Tam se dogaja res nekaj drugega, res je primerljivo z žvrgolenjem ptic, enostavno se veselijo skupnosti. Enostavno imajo veselje eden z drugim. Najbolj strog kontrast k budistični ponedeljkovi vaji. Govorili bi samo, kar je smiselno in pomembno. Nič drugega naj ne pride preko mojih ustnic. Učil se bom molčati. Te stvari je treba registrirati, zaznati. Tako ti živijo. Tretja vaja. Ste jo dobili prevedeno, kopirano?

Čas za kavo. Po pavzi in Bernhardu bomo nadaljevali v sosednji sobi in sicer naslednji korak v meditaciji. Kamen, zemlja, voda, zrak in svetloba. To bi rad z vami preveril. Vzemite kamen torej s seboj. Mi bomo priskrbeli vodo. Bi kdo lahko skrbel za zrak? V steklenico jo lahko damo. Ima kdo vžigalice? In potem bomo v sosednjem prostoru nadaljevali.

PREPIS 19

(četrtek, 17.9.2015, 2.del)

Bernhard

Danes smo nekaj slišali o septimi in oktavi. Še enkrat sem vam hotel nekaj zaigrati (0:38-2:01). Obrazi vse povedo. Lahko opišete eno ali drugo? Kako se vas dotakne eno ali drugo in zdaj, ko septimo in oktavo obenem udarimo? Čisto subjektivno. (Meta: za mene sta skupaj septima in oktava težava, nevzdržno, septima in osnovi ton, ali ne?) (3:01-3:33). (Meta: za mene subjektivno je to drugo problematično) (3:51-4:05) Je oboje prijetno? Je eno neprijetno, drugo prijetno?

Odg.: septima je neprijetna; meni je oboje prijetno; prvo manj prijetno kot drugo; (4:50- 5:25) Odg.: to je meni harmonično, tisto je pa disharmonija.

Sedaj smo slišali pojem harmonično in neharmonično.

Odg.: to je res, ampak meni je oboje prijetno, eno bolj, eno malo manj, nobeno ni zoprno.

Torej ta pojem neharmoničen uporabljamo pogosto tudi pri človeških odnosih, neharmoniramo dobro. Vedno ima to opraviti z odnosom. Ko to delamo, izhajamo vedno iz osnovnega tona. Če imamo tu eno septimo in tam eno, potem je to drugače. Osnovni ton pa je naša izkušnja, na kateri gradimo. To, kar smo peli danes zjutraj, ti različni toni, veliko septim je bilo vmes. Osnovnega tona pa ne. In to je to novo. Ko osnovnega tona ni več, potem zaznamo nekaj drugega. Harmonija in disharmonija je stvar, ki je v odnosu s temeljnim tonom, ki ga nosimo v sebi. V času stare Atlantide in stare indijske epohe ni bilo temeljnega tona. Vse je bilo še eno. Človek in svet. Sedaj smo se od sveta distancirali, nosimo v sebi svoj temeljni ton, zaradi tega lahko razlikujemo harmonijo in disharmonijo. To potrebujemo.

In sedaj pride naslednji korak. In kar se tega tiče moramo reči, da vsak človek stoji drugje, da poslušamo vsak interval tako, kot da bi bilo to bitje. Potem ne bo subjektivnega ocenjevanja, ko je harmonično ali disharmonično, temveč bomo poslušali novo kvaliteto in pustili svoja čustva ob strani. Pomeni, da razvijamo novo čustvo za kvaliteto septime. In to bomo poskušali sedaj. Da bomo v razpoloženju septime nekaj poskusili. To so cimbale, tako imenovane in igramo jih takole. (10:01-10:13). Zelo dolgo še zveni ta ton. Najprej samo cimbale (10:23-10:50).

Kako bi to opisali?

Odg.: lepo; srebri se;.

Sedaj pa najprej plošča in ko bo to izzvenelo, potem cimbale (11:22-11:53). Zdaj pa obratno, najprej cimbale, potem pa palice, zdaj pa cimbale in železne palice skupaj (12:21-13:19). Zelo dobro. Kdo bi? Isto stvar, najprej cimbale in palice in poskušamo slišati, v kateri prostorski sferi slišimo cimbale. Potem pa sledijo gongi in plošče, gongi zelo tiho. In potem bomo poskušali čutiti, v katerem predelu se nas dotikajo plošče in gongi (15:06-15:59). Isto stvar v temi. Najprej cimbale in palice, potem pa gongi in plošče (16:25-17:26). Čutiti je treba kje je sredina in z malim zamahom v sredino. Še enkrat (18:03-19:06). Zelo lepo. Ste čutili, kako se cimbale in palice zelo daleč in potem gongi in plošče, popolnoma druga slika, bolj tu. Kako je bilo za vas v temi?

Odg.: ko so palice prekosile cimbale je prišel čisto leden zvok.

Naenkrat slišiš drugače.

Odg.: kot proces cvetenja in odmiranja.

To je previdno izraženo to, kaj bi za nas danes utegnila pomeniti septima kot razpoloženje, če nimamo več temeljnega tona in kaj bi pomenilo razpoloženje oktave, če nimamo več temeljnega tona. In opazili ste, da če s tako pozornostjo poslušamo v ozadje, potem temeljnega tona ne potrebujemo več. Toda, ne da bi si prizadevali v zavesti ne gre. Hvala!

Heinz 23:13

Jaz sem zdaj nekaj prinesel. 24:50. Vsak ima svoj kamen. Lep kamen, bravo. 26:37 Dopoldan smo se pogovarjali o tem, da je cilj antropozofske poti šolanja, pomeni tisto, kar se nanaša na duhovni razvoj človeka, vedno izhaja iz narave. To pa ni novo. Že stoletja je temu tako na Kitajskem. V kitajski duhovnosti alkemija vsakdana. Najdemo jo torej tudi v drugih duhovnih poteh. Samo in izključno v neki čisto določeni budistični poti, veji, so videli temelj meditacije pravzaprav v tem, da naj bi se človek od zemje ločil. Takrat niso iskali duhovnosti v svetu, temveč so poskušali doseči nek notranji duševni prostor. Torej ekstremno nasprotje med krščansko  rožnokrižarsko potjo in določenimi hinduistično-budističnimi potmi iz Indije, Nepala in Butana. Ampak vedeti moramo, da so v budizmu različni tokovi. Normalni budizem ne pozna bogov. Hinduistični budizem pozna bogove. Pot po kateri mi hodimo je pot skozi naravo k duhovnemu. Zaradi tega so štirje elementi bili vedno bistven pristop k naravi. Štirje elementi konstituirajo s petim vso resničnost tega sveta. Kako pa se peti element imenuje? Kvintesenca. Eter se imenuje. Torej, imamo eterski svet, ki so ga Grki doživljali neposredno kot očeta eter. In k vsem materialnim elementom zemlja, voda, zrak, imamo eterični ekvivalent  zrak-svetloba, voda-kemični eter ali tudi eter zvoka, pomeni isto in bi ga lahko označili tudi kot ljubezen. To je dopolnilna kvaliteta, kolerat eteričnega v odnosu z vodo, v povezavi z vodo. Eterski element kolerira z etrom zemlje, ki ga imenujemo eter življenja. Da bi se že danes pogovarjali o teh eteričnih elementih je morda prezgodaj.

Danes bomo ostali pri elementih: zemlja, voda, zrak in luč, svetloba. Jutri gremo k: ljubezen, življenje in toplota. In to, kar bom z vami sedaj delal, bo priprava na meditacijo, ki jo morate opraviti sami. Vemo, da živi v vseh elementih neka skrita notranja stran. Za vsem, kar je na svetu čutno zaznavnega, se skriva notranja plat. Primerljiva je z nami, kot tu sedimo. Vsak vidi samo zunanjo stran drugega, to kar kdo od nas misli in čuti, ostane za nas skrito. Nihče ne more na drugem tega videti. Za mladega Rudolfa Steinerja je bilo prav zato zelo pomembno, da je srečal Goetheja. Ker je v Goetheju nenehno prav to vprašanje živelo. Če vidim rdečo barvo, kaj je rdeče? Če je gledal kaj se v očesu potem pojavlja (34:28), kako je s fokusirano pozornostjo gledal rdečo barvo in se potem z očesom premakne na belo oz. sivo steno in vidi reakcijo očesa na tisto rdečo v komplementarni barvi. Ampak tega ni imel v mislih. V  mislih je imel kako bi prišel do kvalitete, ki za rdečo barvo eksistira. Ne vem kako se vi počutite. Pravzaprav pa je tako, da vsi ljudje imajo občutek, da je rdeča topla barva, modra pa hladna. Ali bi se lahko sploh zgodilo, če stojite pod tušem, da bi, ko želilte toplo vodo, obrnili na modro? Rdeče in toplo sodi skupaj. Notranja stran rdečega je toplo, obenem pa je notranja stran rdeče barve jeza.

Tako kot tisto, kar smo omenili na začetku, kako je Rudolf Steiner v Helsinkih rekel, predstavljajte si nad seboj modro nebo. Poseben občutek boste v sebi ugotovili. In on je ta občutek tudi poimenoval. Ljudem je na ta način pomagal doživeti kaj je za modrino neba. To je duševna kvaliteta. On jo imenuje pobožnost ali predanost. Tudi za zeleno je prav tako nekaj, tudi za belo. Za kamnom pa najdemo še nekaj drugega. Za vodo je še nekaj drugega, za zrakom je še nekaj drugega in za svetlobo.

In to je sedaj ta pot, ki jo opisuje kot pot, da pridemo v ozadje elementov, notranjo stran. Pot do notranje plati kamnin ali zemlje je pravzaprav zelo, zelo enaka kot tista pot z rozino. In vzemite prosim v roko kamen. In s kamnom naredite isto vajo kot z rozino. Obtipate ga, njegovo površino. Tam so okrogline, ostri vogali, njegovo trdnost čutite. Obračajte ga in opazujte, kako se njegova oblika spreminja. Poskušajte si ozavestiti njegovo barvitost. Poskušajte z nohtom zarezati v njegovo površino, da vidite kako je trd. Poskušajte čutiti ali je topel ali je hladen. In ta proces, ki ste se ga ravnokar lotili, bi bil, če bi to meditativno poglabljali tak, da bi kar dolgo trajal. Preden bi kamen lahko v sebi čutili tako, da v vaši duši pusti svoje sledi. Omenil bom, da vidite kako težko je to, vzemite prosim kamen v roko pred oči, zapomnite si njegovo obliko, njegovo barvo s te strani. (40:56-41:09) Zaprite oči in poskušajte to sliko v svoji notranjosti še enkrat obuditi, predstaviti. Barve, spremembe barve na kamnu, obris oblike, oblika površine. (41:47-42:03) Ko ta kamen vidite pred seboj, odprite oči in poglejte, primerjajte, če ste vse to dobro fotografirali. Proč. Presenečeni? Ste zmogli? Težko? Imamo preproste kamne. Mogoče imate preprost kamen. Kaj pa če vzameš tega? In sedaj opazujte koliko intenzivnosti je potrebno, da si v predstavi ponovno ustvarim ta kamen v njegovi obliki in barvi. Obrnite kamen za 180 st., ali če je zelo ploščat, ga preprosto obrnite na drugo stran, in zdaj pojdite še enkrat s svojo zavestjo na levo stran kamna, začnite v svoji zavesti risati ta obris od leve na desno spodaj, zapomnite si to obliko. Poglejte kako je oblikovana površina. Kako se kvalitete barve spreminjajo, svetloba in tema. Zaprite oči in skušajte to v svoji predstavi še enkrat ustvariti. (44:53-45:09) Če vam že gre, lahko malo poškilite, da se prepričate ali je prav ali ne. (45:23-45:47) Oči naj ostanejo zaprte in še enkrat poskušajte v roki oceniti kako težek je ta kamen, preverite kako trd je. Pretipajte vso površino z zaprtimi očmi in spet tako kot pri rozini, s takim pristopom, kot da je ta kamen za vas popolnoma  nekaj tujega. Slepo položite kamen predse na tla, še enkrat v svoji predstavi ta kamen ustvarite z vsemi njegovimi kvalitetami, na podoben način kot pri rozini. (47:42-47:­53) V svoji predstavi zdaj ta kamen zbrišete, poskušajte ustvariti popolnoma prazen prostor, oči so še vedno zaprte. Ampak v predstavi ni ničesar več. (48:17-48:39) In sedaj spet v svoji predstavi ta kamen ustvarite. V barvi in obliki kot je. Obrnite ga v svoji predstavi. Čutite v svoji predstavi kako težek je, kako topel, hladen je, njegovo milo ali ostro površino. (49:25-49:32)In to predstavo izbrišete. (49:36-50:00) Če se je pojavil notranji občutek, potem ga za trenutek še ohranite kot svojo skrivnost. Če ni posebnega občutka, zbrišite ta kamen, mirno, v hvaležnosti, iz svoje predstave in se vrnite mirno v prisotnost tega trenutka. 50:47

Vzemite stekleno skodelico (kdo bo pomagal vodo točiti?), opazujte, ne da bi govorili, kaj z vodo delam, opazujte kako se ta voda v skodelici giblje in bodite s to meditativno zavestjo prisotni pri tem, kar počenjamo. Drugi element. Opazujte, prosim, ta element tako intenzivno kot mogoče, kako prozoren je. Kratko sledite mojim napotkom, prosim. To skodelico rahlo tresite, pihnite na površino, čutite kako hitro reagira ta element, kako je odprt na naše spodbude. S prstom v vodo, čutite kako hladna je, čutimo kaj je to vlaga, še enkrat s prstom skozi vodo in bodimo pozorni na to, kako se ta voda prilagodi vašemu prstu, kako se je ta elemet tudi skodelici čisto prilagodil. Nato skodelice nagnite na levo in na desno, da se ozavestite, kako se ta element vedno oblikuje tako, da je njegova površina v odnosu s površino Zemlje. Vedno ohranja vodoravno linijo, tako kot tla na katerih stojimo. Poseben trenutek, pravzaprav prag je, če to vodo smatramo za nekaj, kar nam je še tuje, kar vidimo prvič. Da na to vodo gledamo tako kot nekdo, ki stremi nad čistostjo tega elementa, ki stremi nad prilagodljivostjo, kako čudovito, da reagira čisto na vsako gibanje, da reagira tudi na zrak, na gibanje zraka, pa kljub temu vedno ohranja odnos do svojega temelja, Zemlje. In zdaj spet zapremo oči, skodelico z vodo imate pred seboj, vidite kako ste razgibavali skodelico, kako se je ta element v skodelici gibal, kako voljno se je spreminjal, kako je krasno reagiral, kako se je prilagodil vašemu prstu, ga zmočil, kako se je ta hladen element pripravljen prilagoditi popolnoma svojemu okolju.

V svoji fantaziji postavite sedaj kamen, spet si ga predstavljamo in v svoji predstavi postavimo poleg kamna tudi vodo v skodelici. Brez dolgega in velikega razmišljanja poskušajte preprosto zaznati v sebi zaključeno obliko kamna in vedno ostane tak kot je. In v primerjavi z njim vodo, ki se giblje, vsakemu prilagodi, v nasprotju s kamnom je voda čista in prozorna, omogoča, dovoli, da se s prstom potopimo vanjo, ta prst popolnoma obda in potem se v predstavi vrnite h kamnu, ne morete ga stisniti, trd je, nekako zaključen v sebi, fertig. Iz svoje predstave umaknite kamen, ohranite vodo, še enkrat doživite bitje tega elementa, ki je tako prozoren, pripravljen prilagajati se, je hladen in potem tudi ta element iz svoje predstave izbrišemo.

V sebi poskušajte vzpostaviti popolno praznino.(01:00:50-01:01:04) In bodite pozorni na to ali se kot odzven tega elementa v vas kaj oglaša, naredi zaznavno. Pridite spet k sebi, odpustite to praznino, vodo, vrnete se v ta prostor na Zemlji, v ta naš prostor.

Tukaj imamo pa zrak. Z zrakom bo mogoče malo težje, mogoče pa zelo lahko. Element zraka sega od Zemlje tja do temeljev nebes. Bližji nam je ta element kot kamen ali voda. Vdihavamo ga, izdihnemo ga. Vedno nas obdaja. Prosim, da se skušamo v tem meditativnem  razpoloženju, enkrat gremo okoli hiše in smo pozorni na to, kako nas obdaja zrak. Mogoče je tudi kakšen rahel veter zunaj, tako da čutite kako blag je ta zrak, ko se dotakne vaših lic. In da zaznate njegovo blagost v gibanju vej grmovja, da doživite ta jasen, transparenten element, ki obdaja ves svet. In skušajte nekaj tega, česar ne moremo videti, kar pa lahko čutimo, prinesti s seboj spet v ta prostor. Enkrat okrog hiše gremo in vrnili se bomo sem. In naša vsa pozornost velja zraku okrog nas, gibanju tega zraka, zraku kot naše dihanje.( 1:05-1:11:45) Čutite dihanje, osvežitev vdiha. Če dihanje zadržite tako dolgo, da čutite nujo, da spet morate dihati, je osrečujoč občutek, da končno spet pridete do zraka. In če obenem mislite na to, da vsa bitja z dušo na tej Zemlji dihajo, da tudi rastline na poseben način dihajo in sicer tisto potrebujejo kot mi izdihnemo, da bi nam lahko dale to, kar mi potrebujemo in vdihnemo. Zaprite oči in si zastavite vprašanje ali nekaj od tega duševnega elementa, ki živi v zraku lahko zaznam tudi v sebi. Ali ta transparentni in gibljivi element, ki me vsega prežema, ki prinaša ton našega sporočila k vašim ušesom, ali lahko doumem karkoli o bitju tega elementa? Poskušam si predstavljati.

1:15:00 Ta element iz svoje zavesti spet odpustim. Prazen sem. Lahko, da se pojavi nekaj kot odzven prejšnje predstave, čustvo, premik, kot neka barva (1:15:31-1:15:47) in v svojo zavest spet prikličem kamen, skodelico z vodo, zrak. Bitje tega zraka kot Zemlja tja do nebes, kamen, ki počiva v sebi in vedno gibljivo vodo, ki je tako čista, prosojna in gibljiva. Čvrsto, tekoče, plinsko.  Njihova bit me napoljnjuje. Iz predstave odpustim kamen, iz predstave odpustim vodo in tudi zrak. Če se je v meni pojavilo neko čustvo, ga zadržim za svojo skrivnost. Sprejmem ga kot darilo. Počasi pridem spet v sedanjost, odprem oči v ta prostor. 1:18:29

Zdaj gremo pa k četrtemu elementu, tega lahko danes še obravnavamo. Ta četrti element moramo še obdelati, saj sem jih vendar prosil, da ta prostor ustrezno uredijo. Vprašati vas moram, če to še zmorete? Lahko. 1:20:13 Upam, da nam bo to s četrtim elementom uspelo. 1:21:34.V svoji fantaziji moramo poskušati postaviti več teme. Gre za element svetloba. Vsi mislimo, da vemo kaj svetloba je. Zemlja – materija, voda – materija, zrak – materija. Do prvega elementa, ki ni materialen pridemo. Zaradi svetlobe pa vidimo. Svetlobe same pa ne vidimo. To si moramo ozavestiti. Ni preprosto. Rabimo kar nekaj časa, da v sebi ustvarimo to predstavo. Vedno mislimo, lahko gledam v Sonce. Ta ura fizike bi bila relativno dolga, da si to še enkrat ozavestimo. Pogosto ste doživeli, da ste bili v prostoru, zatemnjenem. Denimo, da je bil to prostor, ki je bil zatemnjen s takimi zavesami, da res ni nobene svetlobe prišlo v prostor. Mogoče ste pri projektorju v nekem velikem prostoru doživeli, da pramen svetlobe gre skozi prostor in tam nekako kaže nekaj kot svetlobo. Pomeni z drugimi besedami, če bi tu imeli zaveso, ki popolnoma zatemni, Sonce bi zunaj sijalo in imeli bi majhno luknjico, potem bi videli svetlobo tu na steni. Ne pa vmes. Samo če pride kaj vmes, vidite tisto osvetljeno, ne pa svetlobe same. Za našo zavest je to zdaj pomembno. Torej, če govorimo o svetlobi, moramo obenem govoriti o temi. In meditacija o svetlobi se začne tako, da zatemnimo. Prosim, na podoben način, kot je to Bernhard delal ves ta čas, poskušajte. Luč ugasnemo, oči zapremo, predstavljajmo si, da smo v popolnoma zatemnjenem prostoru. Poskušajte prisluhniti, čutiti, kaj se v naši duši potem pri vsakem dogaja. Tega ne moremo narediti, bilo bi pa zelo dobro. 1:25:17 Če bi luč ugasnili in bilo bi res popolnoma črno in v tem prostoru, bi se gibali. Si lahko predstavljate, lahko ostanete tam, ko bo luč ugasnil, če bi vstali in skušali narediti nekaj korakov, boste na hitro opazili, opazili boste, da se vaše duševno razpoloženje takoj kvalitativno spremeni. Torej, za čisto majhen trenutek, za to ne rabimo pet minut. Bernharda bom prosil, da luč ugasne, vi pa zaprite oči. Počasi poskušajte otipati v lastni duševnosti, kaj pa tam je, če nič ne vidim? In potem samo vstanite in naredite en korak naprej, na desno in na levo. Opazili boste. Pozor! Oči zapremo. (1:27:10-1:27:36) Predstavljajmo si, da se prebudimo, oči so še zaprte, in okrog nas je absolutna tema. Usedem se na posteljo in z zaprtimi očmi poskušam vstati. Oči so tako zaprte, da je sedaj popolna tema. Vstanemo, en korak, in čutite, kaj je v vaši notranjosti drugače. Če bi bilo popolnoma temno, obrnite se k meni in počasi vidite, odprite oči, poglejte okrog sebe, kaj dela svetloba?

Odg.: Osvetli, naredi vidno

Še druga kvaliteta.

Odg.: notranja varnost, toplota

Še ena kvaliteta.

Odg.: prostor vidimo, začutimo, gibanje.

Pozor, trenutek, nekaj je, kar je tu pomembno, kar svetloba naredi.

Odg.: Osamljenost in skupnost.

Ampak,  predstavljajte si, luč izgine. Tema je misteriozna, skrivnostna. Luč se prižge.

Odg.: nesigurnost, varnost, zaupanje.

Najbolj pomemben pojem odnosi so…., odnos do prostora, odnos do sočloveka. Ponoči stojite na balkonu, sonce, naenkrat nastane prostor, odnosi nastanejo. Razmere postanejo vidne. In za doživljanje je tako zelo pomembno, da si ozavestimo, da vidimo, da svetloba vzpostavlja odnose. Vidim vas in vi vidite mene. Ampak, bi se lahko podali v to držo zavesti, da je med menoj in Meto svetloba, tako kot med nami, med vsemi predmeti je svetloba. Mi vidimo vedno samo osvetljene predmete in ne opazimo, da je vmes vendar svetloba, primerljiva z zrakom. Skoznjo gledamo. Prizadevati si moramo, da si to ozavestimo. Če duševno razpoloženje pri temi primerjate z duševnim razpoloženjem pri svetlobi, odnosi so lahko samo v prostoru, kako bi opisali duševno razpoloženje v temi in kako v luči? Kako bi opisali duševno razpoloženje pod neonsko svetlobo ali zunaj pri vzhodu Sonca ali pri opoldanskem Soncu? Zelo različno. Svetla, jasna svetloba, ki jo v duši zaznavamo, kakšno čustvo se pri tem poraja?

Odg.: hvaležnost, veselje, nekaj nas dvigne, lahkotnost.

Kaj pa tema?

Odg.: tesnoba, molčanje, tišina

In sedaj kot zadnje poskušamo to kvaliteto svetlobe, ki obdaja ves prostor, zajeti. Ta svetloba, ki pa vse površine,  kar jih tukaj najde, pa se sama sploh ne pokaže, je med nami in nam prinaša veselje, kadar je tukaj. Bi lahko oči zaprli in si predstavljali to svetlobo, to svetlobo, ki vse osvetljuje. V sebi ustvarimo tisto, kar prinaša lahkotnost in veselje s seboj. In v notranji zavesti čutimo ta lahek element svetlobe, ki je nematerialen in ko ga ustvarimo, ga spet odpustimo. In pazite na to, kakšen eho se pojavlja kot njegova duševna kvaliteta in se vam mogoče tudi malo razodene (1:37:26-1:37:48). Povabite svetlobo, povabite zrak, povabite vodo v svojo predstavo. Pozovete kamen v svojo predstavo. Kamen ni voda, voda ni zrak, zrak ni svetloba. Štirje elementi v karakterističnih lastnostih, posebnostih. V sebi omejen kamen, živ element vode, ki se povsod zavleče in razprši, lahko transparentno kvaliteto zraka in svetlobo, ki vse osvetljuje in se sama skriva. Te štiri elemente imamo v svoji predstavi, vse štiri elemente iz svoje predstave spet odpustimo. Ta sprehod skozi štiri elemente zaključimo s hvaležnostjo v srcu. Mogoče se vam kot nek preblisk od enega ali drugega kaj odtisne v zavest. Počasi, počasi odpremo oči in se vrnemo v ta prostor.

Zahvaljujem se vam za to, da ste zmogli zdržati do  konca. In tako kot se bo jutri potem zaokrožila tema glasbe, tako bomo tudi mi jutri gledali na za nas materialno  prekrite, skrite elemente. Eterični ekvivalent k vodi, eterični ekvivalent k zemlji in potem tudi še na najpomembnejši element toplota. Sploh ne bii mogli biti tukaj brez toplote, samo z dvema stopinjama manj bi bili že v posteljah, tudi če bi imeli dve stopinji več. Ampak toplota je tisti element, ki človeku omogoča biti človek. In seveda element toplote je v zvezi z ljubeznijo. Ampak toplota je nekaj, kar nas nenehno prežema. Kar omogoča naš jaz.

Zahvaljujem se za vašo pozornost.

PREPIS 20

(četrtek, 17.9.2015, 3.del)

Jutri imamo koncert kot veste in zdaj bomo še enkrat, imamo tako rekoč generalko. Najbolje da gremo lepo po vrsti vse še enkrat skozi.

Meta: Bernhard in Heinz sta imela dobro idejo, da mi vse ljudi iz hotela povabimo. Jaz sem to vabilo izrekla, rekli so, da zelo radi. Moramo pa biti vsi ob 7h pri večerji, da bodo to zmogli. Ob tričetrt na sedem.

Bernhard

Vsak si vzame en gong. 2: 27 S tem bomo začeli. Zaigrali bomo ritem naše pesmi (zaigral je ritem pesmi). 4:17 Vsak ima dva instrumenta. Danes bomo to zaigrali, jutri zjutraj ob 9h še enkrat, še enkrat ob 11h. 5:31 Koncert se začne s primo. Ne samo ta prima, temveč tudi ta prima in ta. Tri prime imamo. …? Velika in mala terca. Malo vaje (6:00-7:12) Zelo preprost začetek. Prima, trozvočje, terca. Potem gremo naprej k sekundi, torej k vodi. In to delamo z usti. Primo da slišim. Ne vsi naenkrat. Same sekunde. Čisto svobodno. Temeljni ton (8:00-8:17). Zdaj poskušajmo to peti tako fino kot voda res reče. Skrivnostno (8:31- 9:13). Zdaj pa izzven z vsemi instrumenti. In zdaj poskušajte to, kar smo tako kot gibanje vode prej peli, dobiti v zvok svojega instrumenta. Zelo, zelo fino, kakor hočete (9:40-10:14). Zdaj pa ne bom dal znaka kdaj končamo, ampak vsak konča takrat, ko on sam misli, da je dovolj. Vsak poskuša razviti občutek za razmerje dolžine. Mogoče je, da nekdo krajše igra, drugi daljše, ampak enkrat bomo začutili: zdaj je pa dovolj. Najprej z glasom in potem z instrumenti (11:05-12:42). Zdaj po petju ne naredimo nobene pavze, temveč to petje gre neposredno v igranje, tako da eni še pojejo, drugi pa že igrajo. Brez presledka menjajo (13:20-14:40).

Tretja točka, trozvočje, dur in mol. Najprej bom pokazal (14:58-15:42). Zdaj bi pa peli eno pesem v duru, potem bomo pa z instrumenti nekakšen izzven tega v duru, nato isto z neko žalostno pesmijo in potem isto, izzven tiste (16:24-pojemo pesem ‘konjički škrebljajo…..’-16:58). Ta je žalostna. (17:12 pojemo ‘moj očka…..’ -17:30, nato  instrumenti-18:09, nato pojemo ‘zagorski zvonovi…..’-18:48, nato instrumenti -19:18). Plošče igramo še bolj počasi, zelo melanholično. Vsi gongi lahko igrajo, ampak zelo narahlo, zelo mirno, še enkrat (19:51-20:27 pojemo zadnjo pesem. Je žalostna pesem, vendar v duru.  Zapojemo ‘lipa zelenela je….’ . Tudi ta je v duru. Zapojemo ‘kje so tiste stezice… Zapojemo ‘vsi so venci bejli….’. Ali lahko eno zapojemo v molovski tonaliteti, ‘čuk se je oženil…’.  Počasi zapojemo ‘čuka’ v molu (25:43-26:09). Pojemo ‘tam kjer teče bistra Zila…..’. Pojemo čuka v molu,(28:25-28:40). Še enkrat molovsko pesem, potem pa z instrumenti kot vzdušje pokušamo to igrati, vmes pa cimbale, gongi narahlo, plošče pa tiho, palice pa ne (pojemo čuka, nato instrumenti 30:00- 31:36).

Tu je še nadaljevanje, če bo potrebno, bom to prepisala kasneje. Bo Meta odločila.