(Lošinj 2011, H. Friedrich, Misterijska drama)
Meta: Kot druga leta bomo mi poskušali, razen tega dopoldneva, kjer bo umsko miselno delo, poskušali ustvarjati harmonijo tudi v sebi. Pomeni, za dušo nekaj s petjem združeno s tem, da se veselimo, da smo skupaj, tudi z evritmijo, jutranjo telovadbo, z jutranjimi sprehodi. In potem bi potem, ko pridemo nazaj, delali evritmijo vsi skupaj pri tem spomeniku, da tisti, ki ne gredo na sprehod, pridejo zraven.
Heinz:
Zelo sem vesel, da me je usoda pripeljala sem in to s temo, ki me zaposluje že 50 let. Z devetnajstimi leti sem prišel na Goetheanum in sem takrat prvič videl te drame. Razumel nisem nič, popolnoma nič. Ampak jaz sem vedel, da je to nekaj čisto posebnega, tisto, kar te drame posredujejo človeku. In teh petdeset let sem rabil, da te drame razumem. In verjetno je to, da jih razumem, še iluzija. Preden bom karkoli povedal o sebi, bi hotel vedeti, kakšne izkušnje s temi dramami vi sami že imate. Kdo ni še nikoli nič o tem slišal?
V antropozofiji imamo pojem v trenutku prisotni človečnosti, ki je orientirana po predmetu, ki se osredotoča na nek predmet. To je komplicirano. In ta zavestna notranja drža se imenuje, antropozofsko rečeno, duša zavesti. In znak duše zavesti je to, da gre roka navzgor, če ne razumem. Če ne razumete, dvignite roko. Jaz tega ne bom skril v svojo notranjost, če nečesa ne razumem, ampak bom povedal. In jaz vas lepo prosim, če bom jaz govoril preveč težke stvari, da dvignete roko in povejte: ne razumem, povejte še enkrat. Kozmos v misterijskih dramah je tako velik, da ga lahko primerjamo s hišo, s hišo, za katero ne vemo koliko sob ima. Ima najmanj pet nadstropij v kleti in se potem dviguje kot neke vrste nebotičnik, ogromno nadstropij navzgor in potem še neke vrste podstrešje. In nikoli ne prideš do konca v tej hiši. Na nek način kot Trnjulčica v pravljici, v kraljevskem gradu ni poznala niti vseh sob, tako velik je bil.
In sedaj Rudolf Steiner enkrat pravi, antropozofija je pot, pot skozi to hišo navzgor in navzdol. On to formulira takole: antropozofija je pot, ki duhovnost v človeku želi voditi k duhovnosti v celoti sveta. To pomeni, v teh hiši je res ves svet spravljen. Sedaj bi se rad omejil na čisto malo tem iz teh misterijskih dram. Koncentriral se bom nanje. In sicer bom vzel za temelj izjavo, ki jo je Steiner rekel o sebi. On je namreč rekel, moje poslanstvo na Zemlji je bilo to, da prebudim nov način razumevanja za reinkarnacijo duha in novo razumevanje za usodo. In druga stvar je bila, da ljudi popelje na pot duhovnega razvoja. In to sta dve veliki temi, ki jih obravnava v teh misterijskih dramah.
Toda ne obravnava jih v glavi, ne kot filozofijo, ne na tak način kot Rudolf Steiner to obravnava v svojih knjigah Teozofija ali Tajne vede v obrisih, temveč tako, da človek lahko to začuti neposredno s svojim srcem na usodi drugih ljudi, čuti realnost tega ponovnega rojevanja. In čuti realnost, kaj se dogodi, če se človek duhovno razvija naprej. In vsak duhovni razvoj naleti na odpor, zmote, na obupe, spraviš se na napačne poti in to je tema teh dram, tema vseh misterijskih dram. O teh stranpoteh, o zmotnih poteh, o konfliktih človeka, ki je na poti duhovnega razvoja, s težavami te poti. In Rudolf Steiner potem specificira v misterijskih dramah duhovni razvoj človeka na ta način, da nam pokaže, da nikoli ni možno, da bi se en človek razvijal sam za sebe, temveč se vedno lahko razvija samo skupaj z drugimi. Človek se razvija vedno v skupnostih in to je tema teh štirih dram.
Torej z devetnajstimi leti tega nisem vedel. Potem sem se šolal. Jaz sem igralec in režiser in od mojega šestindvajsetega leta sem vedno znova misterijske drame uprizarjal na odrih. In da se nisem popolnoma ’odštekal’ od Zemlje, sem samo polovico svojega življenja, poklicnega življenja, daroval tej temi. Drugo polovico svojega življenja pa sem daroval tistim ljudem, ki so prišli na mejo, morda že v prepad naše družbe. S tistimi, ki so odvisni od drog. In s temi odvisniki sem delal tako kot se gledališkega dela tiče, se pravi gledališko in na oblikovanju govora. Ker menim, da je res oblikovanje govora, torej delo z govorom in delo na gestah, delo na možnostih, ki so človeku dane za njegovo izražanje, da je to res terapevtsko sredstvo za tiste, ki so odvisni od drog in so se popolnoma umaknili v svojo notranjost. Popolnoma so se ločili od svojega socialnega okolja pa tudi od samega sebe in propadajo kot ljudje. In tako, na ta način sem imel v mojem življenju krasno ravnotežje, ker sem delal s tistimi ljudmi čisto spodaj, obenem pa sem delal z njimi ravno s temo, ki jih daleč presega.
Delal pa sem tudi z mladimi pevci in sem z njimi študiral opere in mene je ta tema misterijske drame večno zanimala in jaz sem npr. insceniral Čarobno piščal v Nemčiji, Švici. V Avstriji smo imeli te prireditve. In v mnogih predstavah te opere sem srečal to isto temo, ki jo obravnavajo misterijske drame, ampak bolj človeku blizu je nekako predstavljena ta tema. V Čarobni piščali imamo Papagena, ki predstavlja človekovo animalično nagonsko naravo. In potem imamo Tamina, to je idealen človek, idealističen človek. In od te napetosti med ljudmi, ki smo mi v našem vsakdanu in tistimi, ki smo mi v duhovnem, o tej napetosti govorijo tudi misterijske drame. Toda v kvaliteti, ki je bila potrebna človeštvu dvesto let po Čarobni piščali.
Danes vam bom povedal samo nekaj iz okolja teh misterijskih dram. In jutri bom šel potem v sam center. Jutri bom potem naredil majhen ovinek, da bi vam stvar lažje pojasnil. In zdaj bi rad nekaj vprašal. V center prve drame je postavljena meditacija svetlobe. Tisti, ki ima voljo je povabljen, da z menoj vsako jutro, v nemščini, to čudovito meditacijo bi skupaj delal. Bi rad z vami skupaj govoril to meditacijo. Vi seveda lahko rečete, hvala, ne. Ali pa (Meta: tri, štiri) JA. Vsi boste dobili po en primerek. Rad bi, da z menoj to preberete. In da to tudi razumete za tiste, ki ta trenutek tega še ne.
Ta meditacija svetlobe glasi:
„Des Lichtes webend Wesen, es erstrahlet
Durch Raumesweiten,
Zu füllen die Welt mit Sein.
Der Liebe Segen, er erwarmet
Die Zeitenfolgen,
Zu rufen aller Welten Offenbarung.
Und Geistesboten, sie vermählen
Bitja, ki tkejo svetlobo,
zasvetijo skozi širine prostora,
da bi svet napolnile z življenjem.
Blagoslov ljubezni ogreva zaporedja časov,
da tako pozove razodetja vseh svetov
in poslanci duha poročijo bitja.
Prva misel: Svetloba, ljubezen, svetloba zasveti, ljubezen ogreva, svetloba seva skozi prostor.
Druga misel: Ljubezen ogreva zaporedja časov.
Težko, zelo težko. Potrpite, znalo bi biti, da bomo v petek že razumeli.
Blagoslov ljubezni ogreva zaporedja časov,
da bi pozval razodetja vseh svetov.
To je misel v oklepaju.
Če zdaj pogledate ven, ne vidite nobenih barv. Vse je sivo ali črno. Svetloba pokliče nekaj k razodetju. Razumete? Zdaj je pa zelo skrivnostno, da svetloba ni samo svetla, temveč je tudi topla. In tako kot živ človek lahko v drugem nekaj prebudi, česar drug človek, ki ne ljubi, sploh ne vidi. Mi imamo v nemščini izraz ’ljubezen odpre oči’. In tako sta svetloba in ljubezen kot svetloba in toplota in k razodetju pripeljeta tisto, kar bi bilo skrito brez svetlobe in brez ljubezni. Ja? OK.
In poslanci duha. Kaj razumemo pod ’poslance duha’? Se koga spomnite, kdo bi utegnil biti poslanec duha? (Odgovor slušatelja: Kristus). Še kdo? Angeli se imenujejo poslanci. Poznate tudi človeka, ki je poslanec duha? (Odgovor slušatelja: Steiner, Dalaj Lama, Jezus sam). V našem antropozofskem razumevanju je poslanec duha nekdo, ki skozi sebe drugim lahko nekaj sporoči iz duhovnega sveta. Mi imamo v stoletjih zelo veliko ljudi, ki sporočajo duha. Če mislite na Sokrata, Platona, Frančiška iz Assisija, ki so bili v stanju razsvetliti druge ljudi, ki so oblikovali luč in sedaj glasi, oni poslanci duha poročijo, to je zelo zanimiva beseda, poročijo bitja, ki tkejo svetlobo z razodetji duševnosti, duše. In če sedaj mislimo na eno pomembno Kristusovo besedo ’jaz sem luč sveta’, potem je ta smisel v tem skrit. In poslanci duha poročijo bitja, ki tkejo svetlobo z razodetjem duš. Za nas v naši vsakodnevni zavesti je svetloba nekaj, česar ne vidimo.
Slušateljica: Ali bi besedo poročiti raje zamenjali z besedo povezati?
Heinz: Lahko narediš zaenkrat, se povežejo.
Meta: ’Poročiti se’ je v krščanskem smislu je ena večna stvar, z blagoslovom.
Če se poskušamo zavestno postaviti enkrat v neko situacijo, v kateri bi na cel svet gledali nekako samo v črnem, tako kot ponoči izgleda in potem naenkrat kot z bliskom v naši fantaziji dovolimo, da se ta noč presvetli in se naenkrat pojavijo vse barve sveta, potem bi, če se opazujete, zaznali, da se vaša duša kot prebudi. In da je bila pred tem, ko je bila zunaj tema, kot zaprta. Na podoben način, kot če zrete pred seboj v obraz, ki je popolnoma brez izraza. In človek, ki mu ta obraz pripada, se naenkrat zasmeje in svetloba iz oči vam pride nasproti. In to je sedaj tukaj naloga, da v svetlobi nekaj doživimo, kar sicer vedno prespimo.
Ne vemo, da svetlobe ne vidimo. Zelo, zelo si moramo prizadevati, da tisto, kar se dozdeva, ki nam daje vtis, da vidimo svetlobo, da mi ta vtis prepoznamo kot zablodo. Predstavljajte si en prostor, ki je popolnoma zatemnjen. Črne zavese, za tem okno, v tej zavesi luknja, sonce sije skozi to luknjo v prostor, ničesar ne vidite razen tistega madeža na tleh in morda delce prahu v zraku. Morda. In na tem lahko spoznate, da ne vidite svetlobe, temveč tisto, česar se svetloba dotika, kar je obsevano s svetlobo. In to vprašanje bomo postavili v center jutrišnjega dne. Da bi svetlobo v njenem načinu delovanja poskušali ozavestiti in sicer glede na rastline, kako v rastlinah svetloba deluje. Saj na koncu te meditacije najdemo še en stavek. Če človek bitja, ki tkejo svetlobo lahko poveže z razodetjem duše, potem v bistvu že živi v višinah duhovnega sveta. Trajalo bo nekaj časa, da boste to v svoji notranjosti lahko sprejeli kot nekaj, kar lahko zajamete in osvojite. Potrebujete potrpljenje. Če pa mi to vsak dan ponavljamo in vzamemo to tudi v sanje, potem bo počasi nastalo nekaj kot neko notranje razumevanje tega besedila. To namreč je bitje mantre, da je mi namreč ne moremo razumeti z glavo, temveč samo s srcem. Ta meditacija ali ta mantra je postavljena v center prve misterijske drame.
Prva drama se imenuje’ Vhodna vrata posvetitve’. In tu smo mi na tistem mestu, na katerem se dogaja Čarobna piščal, če to opero poznate. Če se spomnite torej, to je tisto mesto, kjer človek prestaja preizkušnjo z ognjem in preizkušnjo z vodo in skozi katera Pamina in Tamino gresta. Papageno pa seveda ne, on ne bi hotel. Je preveč naporno, tega ne mara. Jaz bi hotel življenje, vsakodnevno življenje, super ženo, dovolj za jesti in če dobim še kaj za piti. Tako, tako. Tisti del v nas se ne ukvarja rad s tem svetom, drugi del v nas, idealični človek v nas pa išče to posvetitev, išče vhodna vrata k posvetitvi in bi rad šel skozi. On ve namreč, da je vsakodnevna zavest prepolna zmot in neresničnosti. Da predstavlja ta vsakdanji svet samo zunanjo plat sveta. Zunanjo plat sveta na podoben način, kot če bi jaz imel o vas samo fotografijo. Jaz bi vas pa rad spoznal, vas srečal. Da bi vas srečal, je pa potrebno, da grem skozi zunanje vtise človeka kot ste. Hočem vedeti kako razmišljate, kako čutite. Ker če se hočem z vami povezati, se moram sam zaposliti. Jaz moram misliti vaše misli, jaz moram čutiti vaša čustva. V trenutku moram sam sebe pozabiti. Papageno tega noče. Samo tiste prijatelje bi hotel imeti, ki mislijo tako kot mislim jaz. In ki tako čutijo kot čutim jaz. In ki hočejo vse to, kar hočem tudi jaz.
To je nasprotje v katerem nenehno smo. In v ’Vhodnih vratih k posvetitvi’ se to nasprotje tematizira. Sedaj so pa ta vhodna vrata v posvetitev prva od štirih misterijskih dram. Rudolf Steiner je imel namen napisati dvanajst teh dram. Napisal je štiri. Potem je izbruhnila prva svetovna vojna in je prekinila zaporedje dram. Leta 1910, v neverjetno pomembnem času, takrat piše namreč Sigmund Freud prvič o podzavesti in o podzavestnem in odkrije, da smo mi ljudje pravzaprav ledena gora, kjer se vidi samo ena petina od tega, kar človek je. In druge štiri petine so nekje spodaj. So nekje, da se jih sami ne zavedamo. In Sigmund Freud je vedel, da so sanje včasih v stanju, da ta nezavestni svet človeku razodevajo. In da globoki sloji našega lastnega bitja včasih dvignejo sanje v zavest. Mnogi od nas, ne vem kako je to pri vas, vsak od narodov je po mentaliteti malo drugačen. Ne vem kako je to v Sloveniji. Jaz sem Avstrijec, ki je živel petdeset let kot delavec na začasnem delu v Nemčiji. Mi ne maramo poslušati teh globljih slojev našega bitja, globljo plat našega bitja.
Ponavadi radi damo čez pokrov. (Slušateljica: Slovenci tudi). In če pomislite na drugo svetovno vojno in na to, kar mi poskušamo odrivati, kar smo opisali v Nemčiji z našo nesposobnostjo obžalovanja, to kaže, da vsi radi tisto, kar je neprijetno porivamo nekam navzdol in da poskušamo biti tam zgoraj v neverjetni aktivnosti, da smo polni besne aktivnosti in da hočemo te globlje sloje našega bitja kot stresti s sebe.
In to je zdaj vsebina misterijskih dram, da posamezni ljudje, ne samo gledajo v globine svoje duše in lahko gredo tja, ampak v stanjih, ki so podobna sanjam, lahko gledajo v svoje prejšnje inkarnacije. 3500 let zajema to obdobje, ki ga obravnavajo misterijske drame. 1400 let pred Kristusom v Egiptu, potem v germanskem času, v času okrog Kristusovega rojstva, v 12. stoletju in leta 1910, torej v sedanjosti, takrat ko je Steiner te drame pisal. Torej v te čase gledajo posamezni ljudje, ki v drami nastopajo. In Rudolf Steiner je želel na teh ljudeh ljudem pokazati kakšna velika pomoč je lahko za človeka, če v soočenju z drugim človekom lahko pridem do spoznanja, zakaj do tega človeka konkretno čutim tako antipatijo. Zakaj do nekega čutim tako simpatijo. Če bi tukaj zaprl vrata in čez eno minuto nekdo vstopi, vsi bi ga pogledali in ne morete nič drugega kot ali smatrate ali je simpatičen ali pa ostanete popolnoma hladni ali pa se vam zdi zelo čuden. In opazili boste, preden že ste kakorkoli uspeli razmišljati, ste ga že obsodili in celo življenje si morate prizadevati, da te predsodke, ki nas vedno znova srečujejo, nekako odpravite, jih umaknete pred realno sodbo.
Vse moje življenje, v tistem času, ko sem delal z odvisniki od droge, sem se moral nenehno vaditi, da tisto, kar sem jaz v njihovi zunanjosti nekako zaznal kot zanemarjeno telo. Imeli so AIDS, prostituirani so bili, imeli so odprte rane, stalno je bilo potrebno gledati skozi to zunanjo ovojnico in si predočiti njihov jaz, njihovo osebnost. In v tem soočanju stoji človek vedno pred neverjetnim čudom. Da za takim razsulom lahko stoji zelo svetel človeški jaz. In naše delo je bilo, da ta človeški jaz pozovemo, da se vrne v sedanjost. In to je ravno poskus, ki ga vedno znova srečamo v misterijski drami kot poskus posameznih oseb, ki jih srečamo in sicer vedno, ko srečajo neko drugo osebo. Namreč prvi vtis simpatije ali antipatije zamenjamo z vprašanji, da vzamemo ta prvi vtis v meditacijo, se sprašujemo v kakšni meri je res ali ne in si zastavimo vprašanje, zakaj reagiram tako, ko tega človeka vidim.
O tem govorijo misterijske drame. V to podzavest pa ne moremo kar tako iti. In Rudolf Steiner nam pokaže katere so poti tja. In v teh misterijskih dramah je govora o teh poteh v podzavest. Torej sedaj sem tako malo začrtal, kaj nekako so okviri teh misterijskih dram. In k temu bi dodal eno Steinerjevo besedo. Leta 1910, trinajst let pred svojo smrtjo, je rekel, če bi ljudje brali moje misterijske drame, jaz ne bi moral imeti več čisto nobenega predavanja. Ampak ljudje jih niso brali in je moral imeti predavanja. Namreč, ker takrat ljudje še niso imeli v sebi dovolj moči, da bi se s temi misterijskimi dramami ukvarjali. Ker v tistem času, na podoben način kot danes, so bili ljudje zaposleni z drugimi problemi, finančna kriza, kriza Evrope. Te stvari nas tako nekako okupirajo, to se pravi, vsi smo potegnjeni v neko zunanjo realnost, na podoben način kot v prvi svetovni vojni, z vsemi skrbmi, ki so jih ljudje imeli. Celo človeštvo je bilo potegnjeno v tisto dogajanje, v zemeljsko materialno dogajanje življenja. Da bi pa človek prišel v to duhovno sfero svojega bitja, človek ne bi smel imeti nobenih skrbi in stisk in sploh nas ne smejo stiske in težave porivati v to sfero. Ne smejo biti stiske in težave zaradi katerih se umikamo vanjo.
In v tem času dopusta, ki ga tukaj preživljamo (poleti je človek malo bolj zunaj kot pozimi, ko je hladneje), morda je ta čas posebno dober. Tudi zaradi tega, ker je pred nami Mihaelovo, je morda le super čas, da najdete to moč duha, da prevrtate malo pot v te sfere, v to trdo kamnino. Ta kamnina namreč se namreč imenuje duhovni razvoj, duševna preobrazba, sočutiti, sodoživljati dramatično gibanje.
Dosti za danes! Če se strinjate, jutri ob devetih.
Prepis 184
Heinz:
Včeraj sem vam rekel, dovolite, da današnji dan začnemo skupaj s to mantro v nemškem jeziku.
Jaz vam bom prebral vnaprej vrstico za vrstico, vi pa vzemite list pred sebe tako, da spremljate, da obenem, ko slišite te besede in jih najdete na listu, to gledate kot na glasbo in dirigenta.
(Heinz pove vrstico, slušatelji ponavljajo v nemščini. Tako pove celo mantro.)
Des Lichtes webend Wesen, es erstrahlet
Durch Raumesweiten,
Zu fuelen die Welt mit Sein,
der Liebe Segen, er erwarmet die Zeitenfolgen,
Zu rufen aller Welten Offenbarung
und Geistesboten, sie vermaehlen
Des Lichtes webend Wesen
mit Seelen offenbarung;
Und wenn vermahlen kann mit beiden
Der Mensch sein eigen Selbst,
ist er in Geisteshoehen lebend.
Sedaj pa zelo kratek ’a’ alle, zu rufen aller Welten
zu rufen aller Welten Offenbarung
Ta beseda Offenbarung – razodetje – je velika beseda.
V nemščini imamo besedo ’zu’ – pomeni zaprto, z besedo zu usta zapremo, nato imamo besedo auf, usta odpremo, to pomeni odpreti. In tja do oblike ust je zaprto in odprto. Zu und offen, genau.
Pri besedi offenbarung je večkratno odpiranje.
Beseda vermaehlen – poročiti, ta beseda prihaja iz besede jesti obrok – malen. vermaehlen – poročiti se – pomeni vzeti eno stvar zelo vase. Dva se poročita, se vzameta zelo vase. Jaz nek obrok vzamem vase. (ich nehme ein Mal zu mir). Če sem poročen vzamem eno ženo k sebi (ich nehme eine Frau zu mir), jaz se z njo poročim. Potem postaneta mož in žena eno. In v nemščini imamo to notranjo povezavo od essen ein Mal– jesti, obrok pojesti in poročiti se. In če je v tekstu govora o vermaehlen – poročiti se, poroke bitij, ki tkejo svetlobo z razodetjem duše, potem pomeni to, da ne vidim samo neko svetlobe zunaj, temveč, da s svetlobo prihaja do mene nek občutek, čustvo.
Danes sem šel ven četrt pred šesto, temno je bilo. In potem je vzšlo sonce. In na tej strani je naenkrat nastala barva. Modro vijolično roza. In naenkrat je človek videl čisto drugače kot v temi. In tu nastane nekaj kot razodetje za dušo. Tako kot je vsaka barva razodetje duše. O tem bom kmalu še kaj več povedal.
Zdaj pa še enkrat ta tekst. To vrstico
um geistes boten sie vermeahlen.,
des Lichtes webend Wesen
mit Seelen Offenbarung
und wen vermahlen kann mit beiden
der Mensch sein eigen selbst
ist Ehr’ in geistes Hoeher Leben
Zelo, zelo dobro. Vedno bolje bomo odslej ta tekst tudi razumeli.
In če sedaj začnem z včeraj začetim predavanjem Rudolfa Steinerja o tem razmišljati skupaj z vami, potem bo tisto, kar je tu mogoče še kot uganka, za vas v vaši notranjosti postalo razumljivo. Toda, da bi to predavanje razumeli, moramo v notranjosti narediti neke vrste duhovni preskok. Rudolf Steiner je imel vedno cikle predavanj s petimi, desetimi, do dvajset predavanji. In jaz bom sedaj vzel iz cikla predavanj, ki se imenuje poslanstvo Mihaela, nekaj, kjer on govori o delovanju Mihaela v svetu. Iz tega cikla bom sedaj vzel šesto predavanje. To je center dvanajstih predavanj. Ta cikel je imel leta 1919 leta, kratko po prvi svetovni vojni. In ta preskok, ki ga moramo narediti, vedno znova smatra Steiner, da smo sposobni narediti. Vedno moramo misliti, da takrat, ko se povezujemo z antropozofijo, vidimo človeštvo v njegovem razvoju. In sicer v neverjetno velikem in dolgo trajajočem razvoju. Primerljivo s tem kot vidimo danes majhnega otroka, ki kot sicer čisto nobeno bitje na tem svetu, potrebuje enaindvajset let, da se razvije. To pomeni v Nemčiji je tako, da so ljudje z enaindvajsetimi leti pravno za sebe odgovorni. Pred tem pa ne. Ne vem kako je to v Sloveniji. (Odg.: z osemnajstimi). Pred tem pa se vsakemu mladostniku, vsakemu človeku pred sodnikom priznajo olajševalne okoliščine. Ni še odgovoren za samega sebe. Šele ko se Jaz v človeku rodi, takrat šele je človek odgovoren za svoja dela. Bo to pri vas tudi tako? (Meta: pri nas z osemnajstim, Heinz: Se Slovenci hitreje razvijajo?).
In sedaj začenja Rudolf Steiner v svojih predavanjih, torej vedno znova pričakuje od nas, meni, da bomo zmogli, da razvoj človeštva sprejmemo v svojo zavest, nosimo v svoji zavesti. In on sveti v to stvar, s svojo zavestjo posvečenega človeka v pretekli mitološki čas.
Tako kot ga mi najdemo v svetem pismu Stare zaveze, pa tudi v pravljicah, v sagah in pripovedkah vseh narodov, vsak narod pozna pojem vesoljni potop, vesoljni potop kot konec Atlantide. Platon opisuje v svoji ’Državi’ ta potop Atlantide kot celega kontinenta, ki je bil med današnjo Evropo in Ameriko. Tam, kjer je danes Atlantski ocean. In ta zemlja je poplavljena v tem vesoljnem potopu. Ne morem govoriti o tem, kar piše v pismu Stare zaveze točno kot razlog za vesoljni potop. Toda Rudolf Steiner opisuje to atlantsko katastrofo kot nek časovni oddelek, ki je določen razvoj človeka pač dokončal. In potem se začne tako imenovani poatlantski čas. In odtlej je približno 10 000 let. In on potem deli ta čas od takrat do danes v epohe. Vedno približno 2300 let ena epoha. On imenuje prvo epoho po tej atlantski katastrofi praindijska epoha. Tej potem sledi perzijska epoha, tej potem sledi kaldejsko-egipčanska epoha, tej pa grško-latinska epoha. Sedaj pa smo mi v naši sedanji epohi, ki je peta časovna epoha po potopu Atlantide. In v tem predavanju opisuje Steiner zavest in preobrazbo zavesti, ki smo jo mi ljudje opravili v času od Atlantide preko pra-Indije, pra-Perzije, do Egipta, do Grčije, do sedanjosti. V enem takem stavku zraven pravi, mi vsi smo to preživeli. CG Jung bi rekel, počiva v naši kolektivni podzavesti. To pomeni, nekaj od tega, kar sem včeraj opisal z ledeno goro, da je samo petina našega bitja nam samim v zavesti, štiri petine pa so tam spodaj, to se nanaša na te pretekle epohe. Praindijska, praperzijska, egipčansko-kaldejska in grško-latinska. To so tiste druge štiri petine. Danes pa smo prišli sem gor.
Sedaj pa opisuje Rudolf Steiner, potem ko je začel ta uvod, kako se je zavest človeštva preobrazila. In on jemlje odnos človeka do njegovega okolja kot prostora, kot naravo in odnos do časa, v katerem živimo. In sedaj pravi, indijski človek ne bi mogel nikoli imeti takega odnosa do prostora kot ga ima človek danes. Mi danes, z našimi tehničnimi sredstvi, lahko vidimo Zemljo od zunaj. Mi vemo kako ta dragoceni planet turkizne barve izgleda, ker imamo to izkušnjo vesoljnih poletov. Indijski človek je poznal samo neskončno širino prostora. In doživljanje časa za stare Indijce ni imelo preteklosti, sedanjosti in bodočnosti, temveč se je eno zlivalo v drugo. Spominjanje in slutnja prihodnosti so se zlivale v sedanjosti človeka. To, kar se tudi nam včasih dogaja in čisto posebni ljudje imajo v svojem bitju veliko smisla za bodočnost, slutnjo. Prej so imenovali take ljudi preroki. Lahko so tisto, kar je pripadalo prihodnosti, vzeli v sedanjost in preteklost so znali vzeti v sedanjost. Npr. Mojzes je to naredil v svoji genezi. Star nastanek sveta kot notranjo izkušnjo je on lahko poklical v svojo sedanjost in jo lahko opisal. To je bila zavest staroindijskega človeka.
In v predavanju govori potem naprej kakšen je bil pa perzijski človek. Torej, s tem se ne misli današnja Perzija, temveč on jo imenuje pra-Perzija. Tam je bil odnos do človeka, do prostora in do časa že drugačen. Perzijski človek, in mi to iz dokumentov tistega časa vemo, je imel zelo močno zavest o Soncu. Oni so govorili o sončni auri s pojmom Ahura Mazda. In ta svet Sonca je stal nasproti svetu na Zemlji, oziroma svetu pod Zemljo, svet Angra Mainju. Zanje je imel svet aspekt svetlobe in aspekt teme. In vsak človek je bil za drugega ali svetel ali temen. Če je bil en človek širokosrčen, ljubeč, so videli v njem in v njegovi auri svetlobo. Če je bil nek človek trmast, skeptičen, potem so rekli, ta človek je temen. Ves svet je bil zanje prežet pravzaprav z zvokom morale. Ampak tudi takrat, čeprav je perzijski človek v tistem času prvič začel obdelovati zemljo, še vedno ni imel pravega pojma o prostoru, tako kot ga imamo mi, pa tudi pravega pojma za čas ne. Duhovnost in bitja narave so se kot prežemala. Sonce je dajalo plodove Zemlje in on, perzijski človek, je bil del tega božjega sveta.
In potem, v naslednji epohi, v tretji, približno četrto, tretje tisočletje pred Kristusom, tam doživimo pri Egipčanih že povsem jasen odnos do prostora. Oni so lahko svoje piramide tako usmerjali proti Siriusu, da je prav v času enakonočja Sirius v ozvezdju Oriona posvetil v piramido skozi neko čisto določeno okno. Če zasledujete kako so zgrajene tri piramide v Egiptu, od katerih je ena Keopsova, potem v tem lahko prepoznate pas Oriona. In v poplavah Nila, v plodnosti, ki jo je Nil prinašal s svojimi poplavami in omogočal na ta način življenje ljudi, v tem so še vedno doživljali učinek božjega v povezovanju z naravo.
In takrat je Rudolf Steiner narisal na tablo nekaj in je rekel, v prvih treh kulturnih epohah je bil človek kot eno z božansko naravo. Toda ob koncu egipčansko-kaldejske epohe in na začetku grško-latinske epohe, približno okoli tretjega tisočletja pred našim štetjem, se sproži v človeku proces. Človek se ne čuti več eno z vsem svetom, temveč doživlja v vetru zunaj, ko se gibajo listi palm, delovanje božjih bitij. Ampak doživlja obenem tudi, kakor Germani, v lastnem dihanju delovanje božjega. V dihanju je tako rekoč imel zavest nenehnega srečevanja z božjim zunaj in božjim v sebi. In od tistega časa imamo vse vaje joge. Svet se je razvijal tako, da sta človek in duhovno božanski svet povezana v svojem dihanju. Se srečata v dihanju. Vedno je iskal človek preko tehnik dihanja, preko vaj dihanja, s tem da izdihne, da zastane z dihanjem določen čas, da v sebi nekaj realizira in da potem spet vdihne. Doživlja se v gibanju in v izmenjavi kot v srečanju z božjim. In če se spominjate na to, kakšna je zgodba v genezi Mojzesa o razvoju sveta in človeka, on opisuje kako Bog da človeku živo dušo z vdihom. Vdihnil mu je živo dušo, se spomnite tega? Tu je bilo preko dihanja povezano božje s človeškim. In to je bila njihova predstava. To je bila predstava, ki so jo imeli tudi še Egipčani, da smo mi z duhovnim svetom povezani z dihanjem. Če gre danes kdo skozi to šolanje in mnogi hodijo v Indijo in vadijo te vaje dihanja, pa ne morejo več srečati božjega, ne morejo doživeti tega srečanja z božjim, nekaj doživijo, toda ne doživijo več enosti z božjim, temveč drugo, tudi duhovno resničnost. O tem bom govoril pojutrišnjem.
Danes pa bi rad nadaljeval s to mislijo, da v četrti epohi, v grško-latinskem času, naenkrat, kot da je raztrgano narazen, tisto, kar je človeško in tisto, kar je božje. Nobene povezave ni več med človekom in naravo. Človek je ločen, gradi templje in poskuša oblikovati templje, jih graditi tako, da če gre v ta tempelj le prosi in upa, da bo božje spet srečal, da bo božje spet prišlo k njemu. To je začetek religije. Religiare pomeni ponovno povezati. Ponovno povezati človeka z božjim. In v tem ločevanju živimo tudi danes. Razumete?
In v tem trenutku njegovega predavanja nas poskuša Rudolf Steiner opozoriti na duhovno dejstvo, ki ga ne moremo neposredno doživeti, ki se mu lahko le počasi približujemo. Govori o tem, da je svet zraka okrog Zemlje njena tako imenovana atmosfera, ki je bila prvotno popolnoma zasedena z duhovnostjo in dušami. Da je ta duša na poti od Egipta v Grčijo popolnoma izpraznjena. Mi moramo to kot misel hipotetično najprej sprejeti. On govori iz svojih izkušenj o tem, da je prej joga ali jogi vdihaval duha in dušo. Danes pa vdihava zrak. Ne več duha in ne več duše. Toda danes bi se nekaj spremenilo glede na naše čutne zaznave. In on pravi, v izkušnjah, ki jih imamo preko čutil, če mi te izkušnje pazljivo v svoji notranjosti spremljamo, lahko zaznamo, da je v našem zaznavanju že nastal nov impulz. Goethe je to opisal. Gledam na zeleno površino. Poznate to? Ampak za tem dobim drugo sliko, nasprotno barvo, rdečo. To pomeni, v nas nastane proces, kjer imamo zaznavo, čutimo, da se v nas spremeni. Kar je pri tem pomembno, da to zaznamo, je samo, da izključimo našo glavo in da pazimo samo na našo čutno zaznavo. Potem pride taka slika za tem, toda ne samo glede na oko, temveč tudi glede na vsa druga čutila.
Tudi na uho in glede na to kako zvok v naših ušesih zveni. (Heinz je spremenil, stisnil, popačil glas) In če bi jaz ves čas takole govoril, bi počasi doživeli, da vas nekaj stiska okrog srca. Vprašali bi se, a se ne počuti dobro? (spet je spremenil glas, nenaravno globok, počasen glas) Če pa bi z vami govoril takole, bi imeli občutek, za božjo voljo, kje pa on je? (Spet govori s svojim glasom). Neposredno čutite, če nekaj slišite, nek izraz duševnosti. Ampak ta izraz duševnosti je podzavesten. Sedaj pa poslušate svoje misli, ne poslušate mojega glasu. To zbrišete. Ampak, če ste sedaj pozorni na zvok mojega glasu, če ste pozorni na ta glas, potem čutite, to ni tako dobro. In če slišite slavčka, potem je vaše duševno občutenje čisto drugačno. Zelo jasno čutite, da je v izražanju vseh zvokov sveta, npr. v zvonenju cerkvenih zvonov, v bobnenju letala, reaktivcev, potem slišite v izrazu zvoka in tega hrupa, nek občutek v duši se poraja. In ta se lahko stopnjuje do občutka strahu. Če to pride preveč nizko dol, tak reaktivec, čutite to kot neprijetno, neposredno. Rudolf Steiner opozarja na to, da ni samo v ušesu tako in v očeh tako, to je tudi v toploti, ki jo čutimo tako. Če gremo ven v hladu, v vonju, v vseh naših čutilih, je danes enostavno prisotna kvaliteta, ki jo običajno prespimo. Ne pazimo na to. In v knjigi ’Kako doseči spoznanja višjih svetov’ govori Rudolf Steiner o tem, naučite se poslušati. Pri vsakem zvoku, pri vsakem hrupu boste doživeli nekaj v vaši duši, razodetje v duševnosti.
In sedaj, jaz zasledujem njegovo misel, predavanja, vzame on sedaj svetlobo kot tisto bistveno, kar spreminja. Primer spremenjene organizacije čutil. Spremembe organizacije čutil. Vsi smo se v šoli učili, svetloba je val. Svetloba ima za fiziko dve različni možnosti razodetja, mogoče ste to slišali. In sedaj pravi Rudolf Steiner, pozabite vse, kar ste kadarkoli pri fiziki slišali o svetlobi, o optiki. S svojim čutenjem se morate tako v svoji notranjosti prežeti, da boste v nihanju svetlobe doživljali dušo in duh sveta. Da boste v razodetju svetlobe doživljali razodetje duše in duha sveta. Morate postati pazljivi v tem trenutku, ko nekaj opazite. Npr. ko zaznate nastajajoče jutro. S tem, da sami umaknete vsako svoje razmišljanje, da ne rečete takoj, oh, kako je lepo, temveč se umaknete v svojem razmišljanju in v svoji duši poskušate pomagati do srečanja s tistim, kar se izraža v barvah kozmosa, modrina neba, vzhajanje Sonca, zahajanje Sonca, igranje svetlobe v palmah, v listih, na vodi. In v tem trenutku, pravi on, to je naša nova zavest, ki jo moramo razviti. Prej je bil tako imenovani proces duše, ki je povezana z zrakom, je z zrakom eno.
Danes pa imamo proces, kjer se duša povezuje s svetlobo. In pravzaprav, če imate potrebo, da greste ven zgodaj zjutraj, potem prihaja iz naše podzavesti ta potreba, da želimo srečati ta svet, ki je poln te duševnosti. In to je sedaj impuls tega predavanja, da pravi on, prosim, pojdite v naravo, ne govorite, ne mislite, sprejmite, zaznajte in potem bo narava spet govorila vam. In potem pravi, bo svetloba ponovno vzpostavila ta most do božjega. In na koncu tega predavanja pravi, ta proces se je razvil, ker je Kristus prišel v svet. On je luč sveta. On nosi svetlobo in toploto na Zemljo.
Novalis, romantični nemški pesnik, je to strnil v pesem.
On, Kristus, on je zvezda, on je Sonce,
on je vodnjak večnega življenja,
iz rastline in kamna, morja in svetlobe,
me srečuje njegov otroški obraz.
To je novo razumevanje tistega, kaj svetloba je.
Stvarniku priklonimo se v zahvalo in čast,
svetlost skrivnosti je ustvaril zame, amen.
Prepis 185
Zdaj bi prešel k temu prirodoznanstvenemu aspektu. Ampak duhovno znanstvenemu aspektu prirodoznanstvenega stališča o tem, kako deluje svetloba v rastlinskem svetu. Pred tem pa bi rad, da Meta prevede en odstavek iz tega predavanja, to je od Steinerja osebno.
Odstavek predavanja: Naučiti se spoznati tisto, kar je po zunanjosti materialno, kot nekaj, kar nosi v sebi dušo in duha. To je pomembno. Da ne bo resnično duhovne znanosti, če ljudje na eni strani opisujejo materialna dejstva na tak način kot smo danes tega vajeni in da kot temu rečejo, kar tako zraven kot neke vrste dekoracija, ampak v tem materialnem je povsod prisotna tudi duhovnost. Kar se tega tiče so ljudje čudni. Kar se tega tiče, se ljudje radi umikajo v abstraktnost. Tisto pa, kar je potrebno je, da se v bodočnosti ne razlikuje materialno od duhovnega, temveč da se v materialnem samem hkrati vidi tudi duhovnost in da se v duhovnem vidi prehod v materialno. Da se prepozna način delovanja duhovnega v materialnem.
Ste razumeli? Še enkrat, bom pojasnil. Normalno imamo zunanji svet, ki ga zaznavamo s čutili in ta svet pojmujemo s prirodoslovnimi predstavami. Tega smo iz šole vajeni. Torej, mi slišimo slavčka, mi vemo iz naravoslovja, da slavček poje samo zaradi tega tako lepo, da privabi samičko. Da imajo ptice teko lepo perje samo zaradi tega, da naredijo vtis na svojega partnerja in vplivajo nanj s tem. Torej dejstvo, da je v naravoslovju misel vedno povezana z nekim razlogom. Naravoslovje pravzaprav ne pozna lepote. Ne pozna življenja umetnosti v naravi. Vrtnice ne more opisati kot vrtnico, temveč jo opiše kot pojav narave, ki ima toliko in toliko listov, toliko prašnikov, toliko cvetnih listov in toliko in toliko žigov, to je najbolj notranje v vrtnici, mogoče v plodnici, pestičev. Naravoslovje pa se sploh ne briga o tem, kakšen je izraz neke vrtnice in tudi ne vtisa, ki ga na nas naredi. Naravoslovec bi svoji ljubljeni prav tako rad daroval kaktus kot vrtnico. Torej naš prirodoslovni način razmišljanja je oblikovan s tem smislom, ki ga po njihovem razumevanju neka stvar ima, smisel. Mavrica je optični pojav. Ampak pri Noetu pa je bil to znak povezanosti Boga s človekom. To pomeni, Rudolf Steiner opisuje, da se mi moramo naučiti, da duhovnost vidimo skupaj s prirodoslovnim in sicer ne kakorkoli, temveč zelo točno.
To bom poskušal zdaj. In to misel sem vadil leta dolgo z ljudmi, ki delajo v botaniki kot prirodoslovci . Razvil sem pravzaprav to misel. Na eni strani gledam z očmi prirodoslovca na asimilacijo. Pojem asimilacije na splošno poznamo, ali ne? V asimilaciji se dogaja, da se klorofil, kemična substanca v rastlini, pri srečanju s svetlobo, preobrazi to svetlobo v kemično energijo. Ta kemična energija vzame iz gospodarjenja z vodo v rastlini, iz vode v rastlini in vodo in H2O razkroji v ione vodika in vodiko-kisikove ione. Potem vzame rastlina iz okolja CO2, ogljikov dioksid, ki ga mi in avtomobili in avioni izdihujemo. Torej strup, zaradi katerega bi se mi zadušili. To rastlina posesa, vdiha. In kemična energija svetlobe v rastlini razkroji ogljikov dioksid v ogljik in kisik in ga poveže z molekulami vode, z vodikom in kisikom in molekulami ogljikovega dioksida v nove substance. C6H12O6, sladkor. Potem odvzame rastlina tej substanci vodo in nastane škrob. Potem to še bolj nekako strne in nastane celuloza, substanca rastline. To je prirodoslovno prepoznaven proces asimilacije. Če sedaj gledate na to dogajanje kot smo ga sedaj vadili pri naši svetlobi, se optika tega dogodka spremeni.
Svetloba je nevidna. Včeraj sem vam to skušal to prikazati. Svetloba je po svoji kvaliteti za čutilo očesa nevidna. Vidimo samo to, na kar je svetloba padla. Ta kvaliteta svetlobe je malo primerljiva z našim lastnim razmišljanjem. Nikoli ne vidimo našega razmišljanja, temveč rezultat svojega razmišljanja, misel samo. Najprej moram misliti in če sem mislil in misli strnil, potem vam to misel lahko povem. To je odnos svetlobe do človeka. Drug odnos svetlobe do človeka je, da je svetloba, moralno gledano, tako nesebična, da nikoli ne pokaže same sebe, temveč vedno pokaže tisto drugo. Tako kot nekdo, ki ljubi, je prisoten samo za svojega ljubega. Torej če ljubezen hočemo razumeti, je tako, da živi v meni ta drugi, ki ga ljubim, ne da živim jaz v njem. Temveč, da on živi v meni. Potem imava primerljivo doživetje kot nam ga kaže svetloba. Popolnoma se izbriše in dovoli samo, da se tisto drugo, na kar pade, pokaže. In če si sedaj predstavljate, da tista nevidna svetloba pade na rastlino ( v oklepaju vam moram to še enkrat opisati na sliki o malo večji rastlini).
Predstavljajmo si veliko lipo, njene veje, kako se razraščajo v vejice in najmanjše vejice vse okrog drevesa 360 stopinj, se raztezajo v nebo, v zrak, v področje zvezd in Sonca. Ampak to je samo polovica lipe. Druga polovica je za nas nevidna. Enako velika, pod zemljo. Enako velika kot tisto zgoraj. In kadar gre gozdar v gozd gledat krono drevesa in lahko pove, moramo jo podreti, ker nima dovolj korenin. To pomeni z drugimi besedami, imamo rastlino z veliko krono, s katero sega v prostor zvezd, sonca, zraka in drugo polovico, ki sega v prostor, ki je temen in bolj voden. Vmes pa, kot posrednik, je to deblo. To je zunanji pojav. In v tem drevesu se dogajajo procesi. V skrajnih koreninah izloča rastlina kislino. S to kislino raztaplja minerale in soli, ki so v zemlji. Iz zemlje pa jemlje tudi vodo. To vodi v center debla, običajno januarja v času svetih treh kraljev. Potem gre ta tok iz zemlje tja navzgor, pravzaprav se takrat začenja ta tok. To je tok vode in pri brezi, to slučajno zdaj vem, je to v enem dnevu 300 veder vode, ki jih rastlina posesa iz zemlje in jih vodi navzgor po deblu in dovoli, da izhlapijo v atmosfero. In tako postane v rastlini, tisto, kar je težko, pomeni minerali, soli in voda, se preobrazi v lahko. V kapilarah teče nekaj navzgor proti silam težnosti zemlje. To je neverjetna uganka. Ravno tako malo razumemo cirkulacijo krvi v človeku. Kako jaz lahko stojim pred vami, 1,85 visok in nenehno dosega kri to višino.
In sedaj prihaja drug proces pri rastlini. Rastlina jemlje zrak in jemlje to ogljikovo kislino vase skupaj s svetlobo. In to svetlobo preobrazi počasi v sladkor, škrob, celulozo. Materijo dvigne navzgor in če si sedaj mislimo to svetlobo na duhoven način, potem lahko rečemo, da nekaj duhovnega postane materialno čutno zaznavno. Svetloba je v procesih asimilacije potegnjena navzdol v kemični proces. In ves svet, ki ga mi vidimo in to so ponavadi zelene trate, cvetje, grmovje, vse to je v bistvu iz svetlobe. In kdo sem jaz, neke vrste peč. Nosim toliko lesa vsak dan, z zelo veliko truda, v prvo nadstropje in potem ko ta les zgori, nosim samo peščico pepela spet navzdol. To, kar je bila v rastlini svetloba se preobrazi v toploto in tudi v svetlobo. In samo tisto, kar resnično prihaja iz zemlje in to je maksimalno 5 %, je potem pepel, ki ga spet zemlji vrnemo. In sedaj se je za normalnega človeka prirodoslovno pojmovanje spremenilo v svoje nasprotje. Normalno mislim, drevo stoji tam, spodaj je zemlja, tam je voda, od tam pobere substance in potem raste, raste, raste. Obratno! Iz konice lista, tam je namreč vršiček vegetacije, tam raste rastlina. Rastlina raste od zunaj na noter. Ne raste iz znotraj navzven, samo tako izgleda. Vršiček vegetacije kopiči celice pravzaprav od zunaj na noter, tako da list raste od zunaj na noter.
In sedaj, s tem novim pogledom na rastlino postajamo priče dejstva, da ta svetloba, ki je podobna našim mislim in našim čustvom ljubezni, da ta svetloba omogoča ves čutni svet, da ga lahko zaznamo. In to so ne le rastline, tudi živali ne, tudi ljudje. Nobena rastlina, nobena žival, noben človek ne živi brez svetlobe. In če v tej čudoviti pokrajini, ki jo tukaj srečujemo, čutimo, kako nas svetloba prežema, potem depresivna čustva izginejo. Depresivne misli se enostavno razkrojijo zaradi tega, ker jih sonce presvetli. In to je tista misel, kot jo tukaj srečujemo, čutimo, kako nas svetloba prežema, potem depresivna čustva izginejo, depresivne misli se enostavno razkrojijo zaradi tega, ker jih Sonce presvetli.
In to je tista misel, ki jo kot zahtevo postavlja Rudolf Steiner, glejte v svet in prepoznajte duhovnost v materialnem. Ampak ne le v rastlini, temveč tudi v živali. To pomeni v vsem karkoli kot žival vidimo. V vsaki gesti doživljajte duševne in duhovne kvalitete. Mi imamo v literaturi tako imenovane basni. In v basnih je prisotno nekaj te kvalitete. Vidimo nekaj te kvalitete. To pomeni torej, vsaka žival ima določen notranji odnos do nas ljudi, do naše enostranskosti. Osel ali kamela, ptica ali neka vzvišena misel, nekaj, kar kar naprej dela kot pujs, torej čutimo notranjo duševno kvaliteto vsakega bitja. In če bi se tukaj pokazal kot en lep pav, potem bi vi prepoznali in doživeli v meni moje samoljubje. In tako je živalska narava kot duševna enostranskost človeka, ki je postavljena ven. In sedaj smo prišli do novega načina gledanja narave same.
Jutri pa vam bom prinesel knjigo, v kateri botanik dr. E.M. Kranich? (Knjiga Drevesa in planeti, ’Baume und Planeten’) govori o duševnih razodetjih govora cvetja. In to sedaj je bil poizkus, da tkanje bitij svetlobe v našem telesu lahko razumete. Sedaj si lahko predstavljate, kakšen duhovni smisel je za stavkom ’tkanje bitij svetlobe’, če se voda razcepi v vodikove in kisikove ione in ogljikov dioksid razkroji in oboje na novo poveže in nastanejo s tem nove substance. Sedaj pa spoznamo obenem v tem, kar je v tekstu in poslanci duhov poročijo tkanje bitje svetlobe z duševnim razodetjem človeka in to duševno razodetje svetlobe je, in mi to včasih tudi rečemo, posvetilo se mi je. Ali pa, ko nek človek stopi v prostor, je ta prostor naenkrat svetel, da mi duševno toploto svetlobe doživimo. In to je naloga poslanca duha, da tako kot sveti Frančišek iz Assisija, govorimo o našem bratu Soncu. Poznate pesem ’Sonce sv. Frančiška’? In Rudolf Steiner to zgosti v našem času znanstvenega prirodoslovja na drugačen način. On privede to misel do atomarne, do molekularne strukture sveta. In če sedaj potem v Genovi v velikem HCD-ju, v tem največjem fizikaličnem stroju, ki ga imamo, (je to nekaj kar poznate?), tam streljajo sedaj z atomi ali z nad-delci na kvark delce, da bi v resnici izvedeli kaj svet je. Kako je svet nastal? Mi hočemo razumeti tisti pra-pok. Ta svet nima nobene duše, nobenega duha več . Tako kot so izpraznili nebo, samo še baloni plina. Cela astronomija je samo mehanska tvorba.
In sedaj se moramo naučiti, in če vstanemo dovolj zgodaj zjutraj, vidimo Venero, ki ravno stoji na jutranjem nebu, kot svetlečo zvezdo jutranjico. In če opazujemo njej nasproti, to se pravi barvno skalo Eosa, (poznate Eosa?, to je bila v Grčiji boginja jutranje zarje), in če to primerjate z jutranjico Eos, potem je za vas nebo spet duševno in duhovno živo. V duševnem in duhovnem smislu živo. In strnjeno, pravi Rudolf Steiner, to je poslanstvo Mihaela. On prinaša človeku misli, ki so prežete z duhovnostjo, ki duševno in duhovno v svetu človeku spet približajo tako, da človek to lahko razume. On je kot poslanec duha, ki nas iz te materialne mrtve resničnosti spet poskuša odpeljati ven v svobodo. In ko bomo jutri to mantro še enkrat govorili, vam bom povedal, kako v misterijski drami v duši enega človeka, v kateri živi ta misel, kaj to sproži v duši tega človeka. Ravno to spoznanje. In s tem pridemo v sam center prve drame.
Prepis 186
Vprašanje poslušalke: Jaz bi vprašala za svetlobo, ki jo človek zazna v sebi. Ali jo lahko zanemari?
Heinz: Svetloba. Jaz se moramo vsak dan na novo truditi, da to vajo delam. Pri vsakem človeku, v naravi, pri zvezdnem nebu, vedno. Na eni strani, da gledam na stvari kot priridoslovec in nebo je prazno in hladno. Nečloveške, življenju sovražne praznine me gledajo in potem stvar pogledam z drugim pogledom in vidim ovna, lahko vidimo ovna na nebu. In ne vem kako je to tukaj, mislim, da Orion ob 2h ponoči vzhaja. In vidite najbolj svetlo zvezdo v Orionu, to je Sirius, to je veliki pes. In potem naenkrat vidite svet slik. In če si predstavljate, da je vsa Zemlja obdana s ciklom slik, dvanajst slik zodiaka in da se Zemlja obrača vedno s Soncem, se nova hiša tega sveta zodiaka na nebu pojavi ali zaide. Če tako razmišljamo, potem svetlobo v nas ohranjamo. Ampak vaditi je treba. Rudolf Steiner pravi: vaditi, vaditi, vaditi. Samo po sebi ni nič. Če stvari pustimo, zanemarimo, padejo navzdol.
Poslušalec: Kako lahko v kamnu ali v še tršem kot je diamant, vidimo duhovno? To gre na prejšnjo temo, ko je Steiner rekel, da je v vsakem materialnem nekaj duhovno.
Heinz: Sam si lahko odgovoriš.
Poslušalec: Ne znam si.
Heinz: Poglej si kristal, poglej si zlato, poglej si železo, pločevino, kalcij, apnenec in primerjaj z njimi kristal, silicijev dioksid, ki je rožnate barve. In odvadi se, da boš rekel, ja, to je apnenec, to je rožni kamen, roževec, temveč dovoli, da to na tebe deluje in ne misli, ne obremenjuj s tvojim znanjem. In če kaj čutiš v sebi, potem boš kar tako kot slučajno prišel do nekoga, srečal nekoga, ki o kamnih zelo veliko ve. Če si kristjan, potem verjetno poznaš Janezovo apokalipso in novi Jeruzalem. Tam srečaš beril, kalcedon, torej celo mesto je grajeno iz poldragega kamna. In tam opaziš, glava mora mirovati, srce se mora odpreti. In tako kot gledam v pokrajino moram gledati tudi na kamen. To je ista stvar, kar sem mislil prej z besedami kaktus ali vrtnica. Torej neposredno morate čutiti, moji prijateljici kaktusa pač ne morem dati za rojstni dan, razen če ima kaktuse blazno rada.
Poslušalka: To pomeni, da tisti občutki, ki te zajamejo ob pogledu na določeno stvar, rastlino ali človeka, ali so tisti občutki tisto duhovno, v tem smislu?
Heinz: Da, v kolikor lahko svoja lastna čustva popolnoma umakneš. Torej, če gledaš v naravo, kot prijatelj preprosto rečeš, ha, kot nekdo, ki je pohodnik in rad hodi v naravo, potem se lahko veseliš. Ampak svoje veselje postaviš med naravo in sebe. Če se pa povsem umakneš s svojimi čustvi in dovoliš, da tisto drugo govori, nastanejo tista čustva, ki so objektivna.
Poslušalka: Saj tako mislim, tisto občutje, ki ga začutiš v sebi pravzaprav moraš gledati tako kot otrok.
Heinz: Ja, ja! To je to. Kot je v evangeliju napisano, postati morate kot otrok. Kdor ne bo kot otrok, ne more priti do božjega kraljestva.
Poslušalka: Mislim, da je največji problem nas odraslih z določenim znanjem, to znanje odstraniti in potem pogledati kot on živi. In moral bi nam povedati, kako mi lahko to odstranimo.
Heinz: V germanski mitologiji imamo sliko divjega prašiča, ki stalno dirka v glavi sem in tja. Vedno išče nekaj, kar bi lahko požrl. To so naše misli. Če greste v muzej, v galerijo in v prostoru stojite in opazujete ljudi, torej če pridete v neko dvorano s slikami, potem boste videli, da ti ljudje delajo isto stvar kot vi tudi. Gledajo npr. neko sliko. Ne govori neposredno in planejo na to, kakšen je pa naslov te slike. In grejo spet nazaj, in še enkrat ne razumejo in naslednja in ponovno. Kako je naslov, kaj bi to pomenilo. To je najbolj požrešna divja svinja, ki nenehno hoče, da ji služimo. In ta tehnika je zelo težka. Vzpostavlja ti notranji mir. Steiner pravi, če se niste v stanju umiriti, predstavljajte si, v vaši glavi teče zgoraj neka modra tekočina počasi navzdol v vaše telo, tako dolgo, da je vse telo modre barve.
Poslušalka: To mi delamo z alkoholom. (Smeh.)
Heinz: Torej pri alkoholu gotovo ni nobene misli več. Ampak resnično, to je problem modernega človeštva, da je misel vedno tako hitra in mi bi radi tako hitro nekaj vedeli in vzeli potem s seboj, ja, tole reč pa sedaj vem. Če pa nekaj hočem resnično vedeti, opazim, da ne smem gledati in ne morem zajeti s pogledom in mislimi. Gotovo poznate besede Exuperyja (Mali princ), samo s srcem dobro vidimo. Samo s srcem se dobro vidi. Če gledate z glavo, greste skozi naravo in enostavno spustite vse svoje misli in poskušajte imeti občutek, vse, kar je dobro, vse barve, vse oblike naj me izpolnijo in naj mi sporočijo kdo so. Greste v naravo in rečete preprosto, vse, kar je dobrega v svetu, v barvah in oblikah, naj bi delovalo na mene, se me dotaknilo. Ta notranji mir, ki potem nastane, dovoli, da se ta svet lahko razodene. In čutili boste globoko srečo. Če ste tega divjega prašiča v sebi enkrat ustrelili, se človek in njegovo srce lahko odpre za svet. Pri vsakem človeku to poskušamo. Je tako? Težko je, vem. Ampak zvečer moramo pogledati dan nazaj retrogradno, to je vzpodbuda, da pogledamo, kje sem spet poskušal uveljaviti svojo voljo, svoja čustva. Kje sem se pustil spet zapeljati. In kje mi je uspelo, da živi svet v meni. In to je spet odnos do ljubezni svetlobe, da drugi živi v meni in ne jaz v njem. To so velike modrosti. Vaje dolgo trajajo.
Če hočete, bi vam lahko navedel sekvenco vaj, ki jih navaja Rudolf Steiner, da svet, ki ga lahko doživljamo, zunaj pustimo, da spregovori. Lahko mi rečete, pa bom to dal. Šest malih vaj. Pogoji na poti okultnega razvoja, zapis predavanja v katerem je šest malih vaj. Budova pot, steza Budova, tam je to.
Slušateljica: Mogoče bi bilo vseeno z njegove strani to doživeti, ker vsak ima svoj način.
Meta: Na vsak način.
Hans: To ni moj način gledanja. Jaz vam lahko samo te Steinerjeve vaje še enkrat prikažem in povem, kako z njimi delamo. Florine Londers, to je Američan, in Pimel, en Nemec, sta te vaje ekstenzivno predelala in razvila metodično pot. Za vsak dan, kako se mora preobraziti, da bom uspel kontrolirati svoje misli, svoja čustva, da bom kontroliral svojo voljo, da bom razvijal pozitivnost in nepristranskost. To je teh pet vaj in šesta je potem, da vse skupaj naenkrat upoštevam.
Slušateljica: Ali je to to, kar misliš o enem predmetu, o tem misliš samo dobro, so to te vaje?
Heinz: Ja.
Slušateljica: Ali bi nam lahko razložili besedo eter, moč etra v duhovnem smislu?
Meta: To je za en seminar.
Heinz: Predstavil sem vam drevo lipo, deblo in korenine. Sedaj lahko kot človek rečete, tam stoji lipa. Če to gledate iz zemeljskega aspekta, to drevo, potem to drevo stoji tam. Svojo sposobnost zaznavanja pa sedaj lahko spremeniš, oziroma postaviš na drugo stališče, potem ne boš videla tam mesta z drevesom, temveč mesto, kjer gre vse v lahkotnost, v obliko in boš vzpostavila čisto drug odnos, vsa presenečena, kaj pa tukaj raste. V bistvu si s tem v eteričnem, to se pravi v svetu lahkega. Čutiš lahkotnost in čisto zunanje, če se počutim utrujenega, počasi se umaknem, sesedem, zjutraj pa sem spet ves sproščen, regeneriran in čutim kako me te moči spet naredijo, sem prišel k sebi, sem spet spočit, regeneriran, to je pravi izraz. In to je način gledanja, ki ga v nas samih lahko kot obrnemo. To, kar sem prej rekel za zvezde. Ja, lahko vidite samo posamezne točke kot kaos. Seveda morate najprej vzeti zemljevid in naenkrat boste prepoznali slike in s tem ste potem v pogledu, ki je eterično imaginativen način gledanja. In to je eteričnost. In mi nenehno vadimo ta pogled na svet, če eden drugega pogledamo. Pri tem imamo ta eterično imaginativen pogled. V katerikoli obraz pogledamo, vedno vidimo neko sliko. Samo zdravnik za kožo vidi npr. pore. Vi pa tega ne boste videli, temveč izraz, sliko. In to sodi skupaj. Eterično in imaginativno sodi skupaj. Umetnik vidi drugače kot priridoslovec. In zaradi tega, pravi Rudolf Steiner, prirodoslovec mora postati umetnik, da bi naravo lahko razumel. Samo takrat lahko te eterične oblike sploh registrira.
Delal sem v nekem institutu, v Porurju v Herdecke, kjer smo v sedemdesetih letih poskušali organizirati izobraževanje zdravnikov in učiteljev. Oziroma poskušali smo povezati ti dve izobraževanji tako, da obe poklicni skupini najprej absolvirata umetniško izobraževanje. Plasticirali so pljuča, ledvica, glavo. In to so čutili kako te plastične energije v človeku, v srcu in povsod delujejo, kako učinkujejo. In potem šele so se lotili svojega študija. In potem so naenkrat videli nekaj drugega. Normalen zdravnik vidi mehanizem. In organi so kakor nadomestni deli, ki jih lahko zamenjaš. Ledvice, srca, pljuča, vse lahko nadomestiš. In tako lahko zgradijo klona in potem imajo tudi skladišče za te stvari, čisto mehanistično pojmovanje. Če pa se nekdo ukvarja z umetniškimi oblikami organov in organe pri živali ali človeku, organe neke rastline, zaznava tudi tiste sile, ki jih oblikujejo, potem vidi individualne kvalitete, ki jih ima vsak človek v svojih organih. Mi vemo, da tja do najmanjših celic, individualnost človeka pride do izraza, do najmanjših celic. Še bolj diferencirano pa to vidimo v govoru. Ni dveh ljudi, ki imata isto barvo zvoka. In v bodočnosti ne bo treba več dajati prstnih odtisov, temveč bodo imeli odtis glasu. Zaradi tega, ker je to še mnogo bolj individualno. In če gledamo v bitje človek na ta način, s tem umetniškim pogledom, potem vidimo v vsakem pojavu človeka, in glas je najbolj individualen pojav, vidimo torej individualnost človeka. Zdaj ste za zunanjim vtisom pri bitju. Ali poznate univerze Herdecke v Nemčiji? Torej iz tega seminarja je nastala univerza v Herdecke.