(Lošinj 2011, H. Friedrich, Misterijska drama)
Skušal bom in bilo bi lepo, da bi neposredno po vašem petju, začeli s tem deklamiranjem. In jutri bi rad to poizkusil, da to pojete, kar vedno pojete, potem pa menjate samo list in preidete v to deklamiranje. In pazite na to, kaj v sebi čutite, ko pride nekaj muzikaličnega v tisto govorjenje, ki ga sicer samo razum spremlja, ko se preobrazi v to kvaliteto. Če si občutek za muzikaličnost, občutek za glasbo in jasnost misli stojita nasproti. In potem bi se rad spustil z vami v kvaliteto posameznih zvokov, glasov. Tako kot je Rudolf Steiner poskušal to ljudem ozavestiti v evritmiji. Z vami bi rad nekako dovedel v izkušnjo kvaliteto glasov, zvokov iz teh stihov. Torej ne samo na nivoju misli spremljati besede, temveč, da nekako doumemo to, kar mi opisujemo s ’telo besede’. Tam je potem misel nekako utelešena. Da nekako prisluhnemo tej plati govorjenja. V mantri je oblika nekega glasu prav tako pomembna kot vsebina misli. Dušo namreč vodi v neko določeno notranjo izkušnjo.
V transcendentalni meditaciji, verjetno poznate, dobite samo en zlog. Najbolj znan zlog je AUM. In človek se potem odpre. In AUM pomeni ’aaaa’ odpreti se. Vedno, kadar sem utrujen, potem po naravi rečem ’aaaaaa’ (zazeham), ne ’oooooo’, ne ’uuuuuu’, niti ’eeeee’, niti ’iiiii’, ampak ’aaaaa’. In ’aaa’ pomeni, da gre duša ven. Kadar je Indijec intoniral ’aaaa’ in je stopil iz svojega telesa, je bil v nevarnosti, da bo zaspal. In v naslednjem trenutku je potem intoniral ’uuuuu’. ’U’ pa pomeni odpreti se, ufff, u, prebuditi se. Če se tuširate in ste zamenjali kje je topla in hladna voda in potem se ustrašite in rečete ’u’ kako je hudo. To pomeni, indijski človek je meditiral s tem, da je z ’a’ šel iz telesa, ampak ni šel zelo daleč, temveč se je prebudil na meji spanja z ’u’-jem. Z ’m’ se je potem lahko udeležil s tem, da se je prebudil tudi na duhovni resničnosti. In to je pravzaprav vsa skrivnost duhovnega razvoja, osvoboditi se malo iz telesnosti, ampak ne zaspati, temveč ostati buden.
In potem je človek v duhovni resničnosti. In kateri zvok, glas potem v meni zazveni? V tisto duhovno hišo potem vstopim. Rudolf Steiner je vse soglasnike položil v živalski krog, v zodiak. Samoglasnike (vokale) pa je povezal s planeti. Če določen samoglasnik in določen soglasnik povežete, vstopite v tisto hišo, v tisto hišo duhovne resničnosti. Ta mantra, ki jo skupaj govorimo, vodi glavna oseba prve misterijske drame, Johannes Thomasius se imenuje. To je umetnik, slikar osemindvajsetih let. Ta mantra ga odpelje v prvo duhovno resničnost, v prvi duhovni svet. Mi namreč razlikujemo svet na Zemlji, v katerem živimo. Potem pa stopimo kot čez nek prag, skozi neka vrata in stopimo v svet eteričnega, v svet življenja, pravzaprav z zavestjo, če se z živim povezujemo. Tako kot sem včeraj odgovoril na vprašanje ene poslušalke, in sem rekel, lahko vidiš kako drevo stoji, ali pa gledaš na ta prostor kot na mesto, kjer se materija dviguje v lahkotnost. To je potem tisti prvi trenutek prekoračenja normalne dnevne zavesti. Kdor študira botaniko na Goethejev način, vedno prehaja v to eterično življenje.
Torej imamo svet Zemlje, mineralni svet, potem svet življenja, kjer najdemo rastline, potem pa pridemo v svet duš. Po svetu duš pa pridemo v svet duha. In ta mantra, ki jo skupaj govorimo, vodi tega Johannesa Thomasiusa v te svetove.
Po pavzi se bomo o tem pogovarjali. Zdaj bi rad z vami še enkrat govoril to mantro, potem pa bi se poskušal še enkrat spomniti na to, kar smo se pogovarjali včeraj in potem bi šel v ta del misterijske drame z vami.
Govoril bom eno vrstico za drugo pred vami.
Če je v vrstici vejica, potem pomeni to, da je ena dihalna enota od začetka tiste vrstice pa do vejice. In v pesnitvah je vedno tako, da se začne nova vrstica, kadar živi v meni nov duševni ali duhovni impulz. To je razlika med prozo in pesnitvijo, da proza vedno niza eno misel za drugo, pesem pa ena misel, ki pade v moje srce, še ena misel in še ena misel. In sedaj je človek iz glave prišel v drug nivo svoje eksistence. Torej jaz bom govoril naprej, potem bom pa dirigiral vam.
Des Lichtes webend Wesen, (slušatelji ponovijo)
Še enkrat, zdaj bom šel iz te misli malo bolj v glas in vzel bom še ritem. (S slušatelji je vadil, kako naj zvenijo soglasniki in samoglasniki, ali mehko ali trdo, počasi, hitro, kje so poudarki).
In če zdaj govorite celo prvo vrstico s to zavestjo za glasove, ki smo jih sedaj vadili in z zavestjo za ritem, v trenutku govorjenja poizkušate to predstaviti tako, da je drugi na to pozoren. Še enkrat bom povedal vrstico sam. (Slušatelji so ponovili).
Zdaj pa vejica in zatem:
es erstrahlet (slušatelji ponovijo)
Čutite ta notranji impetus, nekaj se zasveti, naša beseda ’strahlen’,’ a’ se odpre skozi izdih, spremljajte zdaj to svojo dušo. (Spet vadi izgovorjavo te besede na različne načine).
Dovolj za danes. Jutri bomo še enkrat šli skozi te vrstice. Moram še malo paziti, da bomo prišli tudi še do misterijskih dram.
Misel iz šestega predavanja o Mihaelovem poslanstvu.
V našo zavest vzamemo hipotetično najprej o tem, ki te stvari ve, namreč o Rudolfu Steinerju, misel o izhodišču, ki ga vsi poznamo, namreč vesoljni potop, potop Atlantide, o čemer je govoril tudi Platon, v času približno devet tisoč let pred Kristusovim rojstvom tja do današnjega časa. Rudolf Steiner nam govori o tem, kako se je zavest človeka preobražala. Zdaj bom to malo globalno povedal. Pra-indijska in pra-perzijska epoha je človeka predvsem vodila v odnos do sveta, kjer se je človek počutil in doživljal enost z Bogom. Ni bilo razlike med božanskim v naravi in človekom. Človek je bil del tega sveta. Božansko je šlo skozi njega in on ni imel svoje volje. V egipčansko-kaldejsko-hebrejskem času se je to spremenilo. Tudi tam nastane skupna zavest. Toda človek je že zelo zavestno čutil boga v sebi in tistega boga zunaj v naravi. In če se spominjate, prvi Hebrejci, Abraham, so nosili oltar skozi naravo. Z naravo so potovali in so iskali trenutek, ko so prišli v notranji odnos do Boga. In mi iz Geneze vemo, da so bili samo izbrani ljudje kot Mojzes in kot preroki tisti, ki so lahko zavestno stopili v odnos do Boga. Zato je bilo vedno potrebno, da je človek v notranjosti in zunanjosti šel na goro, na Sinaj. V tistem času doživljamo, če beremo pismo Stare zaveze, če ga vzamemo zares, kako je že Mojzesov brat Aron, ljudi vodil iz božanskega in v Mojzesov obup so plesali okrog zlatega teleta. V tistem času je nastalo tisto, kar imenujemo joga, namreč neverjetno nujen poizkus stopiti spet v odnos do Boga in sicer iz starega znanja, da je človek povezan z božanskim z dihanjem. In to je slika iz pisma iz Stare zaveze, kjer Jahve ali Jehova človeku vdihne živo dušo v bližini Oden. V hebrejščini je beseda veter in zrak sinonim z besedo duh, z besedo duh enaka. Veste? Poznate to besedo? Veter, dih in ’rurh’. To je neverjetno resna beseda. V nemščini slutimo kaj ta zvok pomeni v naši besedi rauch, kar pomeni dim, ko se iz žrtvovanega dim dviguje v nebo. In v tem egipčansko-kaldejsko-hebrejskem času se je pri ljudeh pojavila volja joge, da se preko dihanja spet dvignejo do resničnosti duha v naravi, da se mu pridružijo. To namreč je bilo sinonimno, častiti Boga je bilo enako častiti naravo, razumevanje narave.
Potem pa stopi razvoj človeštva v naslednjo epoho, naprej v grško-latinski čas. Od približno leta 700 pred Kristusom do 14. stoletja našega štetja. In Rudolf Steiner opisuje, da se v tem času človek popolnoma loči. Leta 800 pred Kristusom je živel Homer. In on je še opisal trojansko vojno. Ta vojna je bila leta 2200 pred Kristusovim rojstvom. To je mitični čas. In če beremo Iliado ali Odisejo, potem vemo, da so bili v tistem času trojanske vojne v Odiseju, v Ajaksu, v Orfeju, v Apolu, Dionizu, Artemidi, so bili prisotni, ampak tudi že v času Homerja so bili bogovi prisotni v teh ljudeh. Pozneje to ni bilo več tako. Bog je bil ločen od človeka. Ampak že takrat se je za zavest Grkov v trojanski vojni, se je svet bogov umaknil iz delovanja človeka. In to je bil tudi čas začetka religije. Tam namreč so čutili, (včeraj sem rekel religere po latinsko pomeni ponovno povezati), kar pomeni, človek je imel potrebo, da se spet nekako poveže z božjim, in takrat so potem začeli graditi templje. Na tem mestu se je ta ločitev popolnoma izvedla. Ljudje niso imeli več nobenega razumevanja za naravo in narava je bila samo še tisto mesto, ki so ga izkoriščali za lastne potrebe. Kjer so ti ogromni kraški predeli, ki jih imamo tudi v teh delih Evrope, tudi v Sloveniji, ki jih imamo tudi na apeninskem polotoku, v Italiji. Kjer čutimo, da so ljudje ogromno lesa podirali in niso imeli zavesti za to, da bi ponovno pogozdovali. In do zadnjega leta, poglejte, kaj se je zgodilo v mehiškem zalivu. Velika nesreča.
Poslušalka: Ali je možno, da se bogovi ali čuvarji našega planeta jezijo in so zato te katastrofe?
Heinz: To je tisto zadnje vprašanje, ki nam ostaja. Zdaj ne morem na njega odgovoriti. Mogoče bomo počasi postali sposobni, da to razumemo. In ko bom danes pogledal v misterijsko dramo, bomo tam tudi našli namig na odgovor na to vprašanje.
In sedaj v prvi tretjini grško-latinske kulturne epohe je tisto, kar je najbolj bistveno v vsem razvoju človeštva, zgodil se je misterij na Golgoti. Kristus se je utelesil na Zemlji. In Rudolf Steiner opisuje, kako nastane popolnoma nova duševno-duhovna realnost, ki človeka prežame. Ampak do danes je trajalo, da to počasi razumemo. Ljudje v času Kristusovega rojstva niso imeli razumevanja za to. Komajda da so razumeli kaj Kristus je. In Rudolf Steiner enkrat to razgrne takole. Če rojstvo Jezusa na Zemlji, ki je postal pozneje nosilec Kristusovega duha, če bi se to dogodilo eno leto pozneje kot se je, ne bi bilo na Zemlji nobenih pastirjev in nobenih kraljev več, ki bi njega spoznali. Z načinom razmišljanja, ki so ga ljudje takrat imeli, tega kozmičnega dogodka ne bi mogli več doumeti. In mi smo danes pri oblikovanju nove zavesti in to predavanje v bistvu obravnava to, mi čutimo, da naše misli s sposobnostjo razmišljanja ni v stanju, da razumemo ta največji dogodek. Mi moramo razmišljati na drugem nivoju, namreč v meditaciji. Moramo se spustiti v meditacijo, da bi razumeli, česar glava razumeti ne more.
In sedaj opisuje Rudolf Steiner to novo pozornost, ki je pri človeku potrebna pri čutnih zaznavah. Mi moramo z veliko pozornostjo spremljati, kar čutno zaznamo. Pri čutnih zaznavah moramo postati tako pozorni, da bomo tisto, kar vidimo, videli tako, da tega ne uničimo takoj s tem, kar nam govori naš razum. In rečemo, to je vrtnica, to je voda, to je to, temveč, da dovolimo, da to, kar vidimo s čutili, da se nas dotakne, da ne razmišljamo, ne razmišljamo nemirno in da to, kar s čutili zaznamo res doseže človeka v nas. Mi moramo v svoji notranjosti popolnoma utihniti in tako se lahko dogodi to, da se nam duševnost in duhovnost sveta lahko razodeva. Rudolf Steiner pravi, vsa čutila so za to primerna, uho, oko, okus, vonj, vseh sedem čutil in še drugih pet. On govori o dvanajstih čutilih. Saj veste, da nimamo samo 5 čutil, ki jih mi ponavadi imenujemo, temveč imamo še čutila in sposobnosti čutenja, ki so globlje skriti. Če vas to zanima, zdaj tega ne bi obravnavali, enkrat pa, ko bo priložnost, me vprašajte. V tem trenutku potem nastane nov odnos človeka do narave. In on pravi, da je ta most od človeške notranjosti do duhovnega v okolju lahko iščemo prav in najdemo prav v tem načinu gledanja, čutenja, zaznavanja s čutili. Prirodoslovje se tudi sklicuje na to, kar je čutno zaznavno, toda samo v tisti meri, ko stvari lahko šteje, meri, tehta. Ničesar ni, kar prirodoslovje lahko zajame, kar ni mogoče, kar ni merljivo po teh treh kriterijih. In že glede na to, kar tukaj danes delam, jaz govorim, včasih sem glasen, zvenim tako ali pa drugače. S tem že same po sebi prihajajo neke določene misli, mogoče celo čustva na dan. Prirodoslovje tega ne more pojasniti, do danes ne. Pravijo, mi ne moremo misliti kakor bi radi. V naših mislih, v možganih je splet, kjer so določene povezave vsakemu človeku že vnaprej dane. Mi imamo vsi enake organe, tako rekoč. Raziskovalci možganov pravijo, mislim lahko samo tako, kot so moje sinapse povezane v možganih. Jaz ne vem kako je to v Sloveniji. Ampak mi v Nemčiji se zares vprašujemo ali človek sploh ima svobodno voljo. Ali je to, da ga določajo njegove sinapse, njegovi geni, oziroma ga ne določa njegova človeška struktura od danih fizičnih pogojev. Toda, pravzaprav sploh ne morem misliti nič novega, temveč vedno samo tisto, kar mu njegovi možgani dovoljujejo.
In vsa problematika, ki je s tem povezana, pojasnil vam jo bom na primeru, ki sem ga sam doživel. Rekel sem vam, da sem delal z odvisniki od drog. Človek, ki je jemal droge in seveda je odvisno od tega, kako dolgo jih je jemal in kakšen človek je kot karakter po sebi, potrebuje približno sedem let, da bi se spet našel. Mi smo jim že pred tridesetimi leti lahko ponujali terapijo, ki je trajala samo osemnajst mesecev. Danes plača socialno zavarovanje samo še terapije, ki trajajo štiri mesece. In bolniška blagajna pravi, odvisnost od drog ni fenomen za katerega človek sam odgovarja, za katerega si odgovoren, temveč pravijo, da je v človeku gen, ki je za tako odvisnost, ki človeka predisponira. Torej, da posameznik sploh ni odgovoren za to, da je padel v drogo. In potem so rekli, zakaj naj mi plačujemo terapijo, ki stane 180 evrov na dan, če je gen tako ali tako prisoten in bo odvisnik droge spet začel jemati. In zdaj jim dajejo nadomestek namesto droge, ki stane samo 3 evre (metadon).
Poslušalci: Saj to je pri nas isto.
Heinz: In ti ljudje zdaj živijo na oni strani svojega jaza, animalično vegetirajo v svetu. To je prirodoslovni pogled na človeka. Prirodoslovno stališče do človeka. In s tem v zvezi pravi Rudolf Steiner, torej v zvezi s tem predavanjem, mi se pa moramo naučiti, da na človeka gledamo čisto drugače. Mi moramo skozi to zunanjost, ki jo zaznavamo s čutili, gledati skozi. To, kar imamo na sebi, to nismo mi, naše telo nismo mi. Kako nekdo razmišlja, kako nekdo čuti, kako se obnaša, kaj dela, torej jaz ga vidim od zunaj. Ampak v njegovi notranjosti, je človek, kar se duha tiče tako daleč kot angeli nad nami. In človek ima na Zemlji v svojem telesu samo reprezentanta, ki mu ni identičen. Obraz, ki ga imamo, od kod prihaja?
Meta: Jaz pravim, mogoče si gensko pogojen. Kar si od staršev nasledil. Meni vsi pravijo, da sem mami podobna. Anropozofi pravijo, da je človek odgovoren za svoj obraz, torej da je to tudi zrcalo notranjega dela.
Heinz: Steiner pa pravi, obraz, ki ga imamo, je rezultat našega zadnjega življenja. To nosimo na sebi. Ne to, kar smo sedaj. To, kar v tem življenju počnemo, česar ne delamo, tak obraz bomo nosili v naslednjem življenju. Zelo pomembno dejstvo, da ne smemo gledati na zunanjost, sedanjo zunanjost fizične postave sočloveka, temveč da gledamo skoznjo. In to je naloga za katero gre.
Zdaj pa preskok v misterijsko dramo.
Slikar Johannes Thomasius je stal pred izpitom, duhovnim izpitom. Oseba, ki jo je on ljubil v drami, se imenuje Marija. Podoba je taka, kot da je ta Marija obsedena z neko hudičevsko močjo. Johannes in Marija imata vsak svojega duhovnega učitelja, oz. skupnega duhovnega učitelja, ki se imenuje Benedictus. In Benedictus vodi Johannesa k temu izpitu. In imamo situacijo, da v Mariji nastane tak obup nad njenimi lastnimi duševnimi problemi, da ona naenkrat pride v izbruh jeze in prekletstvo tega svojega duhovnega učitelja. Tako, da vse, kar je bilo kadarkoli duševno pozitivnega razmerja, kar je pozitivnega občutila do svojega učitelja, je bilo kot izničeno v prisotnosti Johannesa Thomasiusa. Pride do tako dramatične situacije, da človek misli, da ga bo fizično napadla, tega človeka, ki se mu ima za vse zahvaliti. In potem pade ona v nezavest. In sedaj je preizkušnja v tem ali Johannes prav razume, kaj se dogaja. Ali on lahko doume, da to ni od njega ljubljena Marija, ki je to naredila. Temveč, da je on v trenutku priča manifestacije nekega tujega, nasprotujočega bitja v njej. In on je ta izpit naredil. Pravi namreč, ne vidim Marije, vidim neko grozljivo bitje. Oba, Benedictus in Thomasius dvigneta nezavestno Marijo, jo odneseta v sobo in sedaj pride do razgovora med duhovnim učiteljem Benedictusom in Johannesom. In Benedictus pravi Johannesu, ker si sprevidel, ker si videl zakaj gre, in se nisi pustil prevarati vtisom tvojih čutil, da to je Marija, ker si to prepoznal, boš lahko napredoval. Pridobil si sposobnost, da razumeš tisto, kar se razodeva čutilom. In sedaj ti dam tole mantro in ta mantra bo tvoj ključ do naslednje stopnje, do višjih svetov.
To je najprej mogoče pretresljivo ali pa tudi kaotično. Če vam pa jaz potem prikažem celoto, boste to gotovo prav umestili. To sem vam povedal zaradi tega, da razumete za kakšno dramatiko gre v tej drami. In da mi ljudje, ki smo na duhovni poti, nismo zaščiteni pred tem, da postanemo mi prizorišče in kraj, v katerem se lahko zlo inkarnira. Kako pogosto rečemo, spomnite se, tudi jaz sem že malo starejši, kako pogosto sem rekel moji ženi, oprosti, žal mi je, nisem hotel tega. In potem me je vprašala, ampak če ti tega nisi hotel, kdo je pa potem to hotel. Ah, ja, khm, khm. In to so tisti majhni trenutki, ki jih sami čutimo, kot je nekaj, kamor se lahko dvignemo v pozitivnost in rečemo stvari v neki situaciji, ko drugi samo strmijo. Da si lahko nekaj tako dobrega sploh povedal, ali pa da si lahko ohranil tako notranjo držo v neki dramatični situaciji, nisem izgubil živcev, ampak sem prijel volan in sem obvladal situacijo. In človek se vpraša, od kod ta moč?
Rekel sem vam, da smo uprizarjali Mozartovo Čarobno piščal, bili smo na Goetheanumu, se pravi centru antropozofije, tisoč ljudi nas je gledalo. Jaz sedim zadaj na odru, v četrtem poglavju vidim, da je kraljica noči padla v nezavest. Nihče od gledalcev tega ni videl. O kakšni nezavesti se nismo dogovorili. Jaz sem dirkal, se spustil dol in sem rekel, eno igralko iz tretje slike sem slekel in sem rekel takoj se sleci. Tisto kraljico noči smo slekli in preobleki in sem ji rekel, ti igraš zdaj njeno vlogo v četrtem aktu. Kraljica noči je bila nezavestna. Ampak tista iz tretje slike je nastopala. Jaz sem pa obvladoval in pozneje sem si pa mislil, normalno sem histeričen, in sedaj naenkrat sem to zmogel. Katero nebo mi je dalo to moč? Za Johannesa Thomasiusa je bilo to tako pomembno, da je rekel, to ni Marija. Tukaj se dogaja nekaj, česar ne morem razumeti, ampak nekaj drugega se dogaja. Nekaj drugega se je vrinilo vanjo.
In pred pavzo: Rudolf Steiner je za misterijsko dramo zgradil Goetheanum. In v področju, kjer naj bi bil oder in v ozadju odra, naj bi stala statua, ki jo nekateri od vas verjetno poznajo. Postava, ki je Kristusu podobna, tako imenovani reprezentant človeštva. Kdor je bil zdaj v Švici z nami, tam smo zdaj peli, smo si ga ogledali. In sicer z neko gesto, leva roka navzgor, desna navzdol. Pravzaprav tak gib, v katerem je notranji prostor svoboden, osvobodi ga obeh vsiljevalcev zla, pred tistimi silami, ki so krive za to, da nekdo pade v droge, in doživlja neko srečo, ki si jo človek sploh ne zasluži, s tem da enostavno iniciira neko sredstvo. Torej zapeljivec. Neka sila, ki odtegne človeka svetu. Rudolf Steiner jo imenuje Lucifer. In druga sila, ki človeka zasužnjuje, to je tista sila, ki nam poskuša vedno vsiljevati ideje, potrebe po neki notranji varnosti naše eksistence, deluje s strahovi, kadar nam delnice padejo, v nas nastaja nervoza. Vse kar ima opraviti z imeti, s pomembnostjo. V evangelijih govori Rudolf Steiner o Mamonu, torej o bogu denarja. Denarju, ki mu služimo. V stari Perziji so ga imenovali Angra Manu. In iz tega je potem preoblikovana beseda v Ariman, ki jo v antropozofskih besedilih srečamo kot to bitje. Na eni strani Lucifer dviguje človeka od sveta proč, Ariman pa ga poskuša vezati na ta svet. Ti obe sili sta nenehno prisotni v človeku. Običajno govorci pravijo, ja, ne bi vas rad hotel žaliti, v meni je tako, kako je v vas pa ne vem. In ti dve sili se oglasita naglas šele takrat, kot je mogoče naznačeno v Goethejevem Faustu. Se spominjate vsebine Goethejevega Fausta? On bi hotel vedeti katere so skrivnosti sveta. In v tem trenutku, ko v sebi čuti to potrebo, da se iz te zunanje resničnosti poda ven in pogleda v resničnost od zadaj noter, v tistem trenutku nastopi Mefisto in ga zapelje. In ravno tako je z Johannesom. In po pavzi se bomo o tem pogovarjali. Kaj se dogodi, ko mu to prvič uspe? Da spet najde most s to mantro, najde spet most do duha v svetu.
Prepis 189
Nekaj zelo zanimivega lahko opazujemo, v evangeliju je to obravnavano, prav v zvezi s to temo. Lahko si zastavimo vprašanje zakaj je moral Juda v vrtu Getsemani Kristusa poljubiti, da bi rimskim vojakom točno označil kdo je Kristus . To je vprašanje, ali ne? In Rudolf Steiner pravi, ljudje, ki so s Kristusom živeli, so v svojem bitju tudi v fizionomičnem izrazu dobili tako podobnost z njim, da jih za rimske vojake skoraj ni bilo mogoče razlikovati. Za njihov pogled ni bilo mogoče razlikovati kdo je kdo, on jih je vzel kot v svojo avro. In jaz verjamem, da se kaj takega lahko zgodi, če so ljudje zelo ozko povezani. In Steiner pravi, da se avre povežejo tja do eterskega telesa, v etersko telo. To pomeni, če se en zakon dobro zlije, tako da eden celo bolečine drugega v sebi čuti, pa četudi je oddaljen od njega. Ta cikel traja pet let. Po petih letih ločevanja pa se ta eterična telesa spet ločijo in vsak je spet sam za sebe.
Sedaj pogledamo v misterijsko dramo, pripravili smo se. In preden grem neposredno vanjo, se še enkrat spomnite, kar sem včeraj rekel. Rudolf Steiner je smatral, da ima dve poslanstvi na Zemlji. Prvič, da dvigne v zavest ljudi teorijo reinkarnacije in karme, drugo pa, da vodi ljudi na pot duhovnega razvoja. To pomeni, da zavest v ljudeh tako spremeni, da se ljudje sami po sebi morajo podati na pot duhovnega razvoja. Tako rekoč, do osemindvajsetega leta starosti nas razvija nekaj. Ampak pogosto se potem zgodi, da se ljudje potem ne razvijajo naprej, ko je to v njihovih rokah. In Steiner pravi, pri sedemdesetih ponavadi pogosto najdemo take nerazvite ljudi. Stvar je namreč v tem, da človek lahko samo sam sebe razvija. Nihče ne more drugega razvijati, noben zakonec, noben duhovni vodja, učitelj. Vsak razvija lahko samo samega sebe. In reči bi morali, tretja stvar, kar sodi v poslanstvo Rudolfa Steinerja je, da nam posreduje zavest o dualnosti zla. Normalno krščansko gledanje je tole,đ. Imamo ljubega Boga v nebesih in hudiča v peklu, mi pa smo tu na Zemlji v sredini. In da je pot v pekel zelo široka in zelo strma je pot v nebo. In sedaj pravi Rudolf Steiner, na žalost je to katoliško pojmovanje v sebi tako, da se tisto, kar je pravzaprav božje zamenjuje z močjo, ki jo on imenuje Lucifer. To pomeni, z močjo, ki predstavlja nekaj duhovnega v najlepšem smislu, ampak človeka vedno hoče dvigniti iz Zemlje ven.
Jaz sem odraščal v Avstriji, v zelo katoliški deželi in vedno so rekli, Zemlja je dolina solza in mi moramo skoznjo. In tam, na oni strani je duhovni svet in mi hrepenimo po njem. In Rudolf Steiner pravi, ne, ne, Kristus je na Zemlji in v Zemlji. In zato vedno znova prihajamo nazaj na Zemljo, ker ga samo tu lahko srečamo. To je neverjetna misel. Ne gre za tostranstvo in onostranstvo, temveč, za nas postaja tostranstvo že onostranstvo. Goethe formulira to takole: kaj bi bil Bog, ki bi samo od zunaj deloval v okolju svetov in ki bi vse skupaj vrtel na svojem prstu. Njemu se spodobi, njemu je pristojno, da giblje svet v svoji notranjosti. Nositi naravo v sebi in negovati sebe s tem, da neguješ naravo. Tako da tisto, kar živi v njemu, kar v njemu tke in kar v njemu je, nikoli ne more pogrešati svoje moči in svojega duha. Ko je Steiner Goetheja prebral, ta odlomek, je rekel, on je bil prvi, ki je duha doživel v naravi in ki ni duha izgnal v neko onostranstvo. Zaradi tega je hišo za uprizarjanje misterijskih dram tudi imenoval Goetheanum. Zaradi tega, ker v bistvu, mi vsi stojimo na Goetheju, na njegovih ramenih. In to je sedaj nekaj, česar pa Goethe pravzaprav ni vedel in ni poznal, namreč, da sile zla napadajo tisto duhovno. In Steiner ne govori o hudiču in ne govori o ’Bog bodi pri nas’, temveč govori o silah zla, ki nasprotujejo, o nasprotujočih silah. In to sta ti dve sili, ki sta to eno človeka z božjim izničili, ki sta človeka izgnati v čutno zaznavno resničnost in sta mu odvzeli in izgnali v onostranstvo zavest o duhovni resničnosti.
Sedaj pa vemo, katere sile so bile na delu. Torej razen božjega je bilo na delu tudi božjemu nasprotujoče. In sedaj stoji človek v tej konfrontaciji. In Steinerju je bilo to pomembno, da se zavemo, da je nevarnost za človeka eno, da se človek oddalji, ’odšteka’ od Zemlje. Mi govorimo o ljudeh, ki so izstopili. V sedemdesetih, osemdesetih je ogromno ljudi hodilo v Indijo, v Afganistan, kadili so droge, hašiš, vse to, kar je imelo opravka z drogami. S tem so se nekako poskušali ekskalirati ven iz tega sveta. Odgovornost za Zemljo je bila zanje tukaj. Nobene odgovornosti za druge ljudi. Samo sebe so videli. In vi vidite, da je to tisto, brizgam si heroin v mojo lastno kri in jaz kadim ta joint in mojo notranjo resničnost na ta način odrinem, svet izgubim. In Steiner to imenuje, to pomembno moč nasproti, to je Lucifer, ki je sicer nosilec luči, hotel bi nazaj k luči. Zemljo pa ta človek izpusti, hoče zapustiti. In zaradi tega vidite, da vsi ljudje, ki so na tej poti, ni nujno, da jemljejo droge, lahko je to preprosto njihov način življenja. To so ljudje, ki se umaknejo s sveta. Vse kontakte s svetom nekako odlomijo in živijo v nekem svojem svetu.
Druga moč pa, ki jo moramo ozavestiti, ki je nenehno prisotna, to je ta moč, ki nas srečuje v vsem, kar imamo in nas veže na premoženje, ki je v tem, kar imamo in nas na premoženje veže. Primer: Rudolf Steiner pravi, če hočejo ljudje vse svoje stvari zavarovati, svoje zdravje, svoj avto, svojo hišo, svojo starost, kdaj naj pa duhovni svet potem pomaga, če si vse zavaroval? Saj sploh ne morejo več pomagati, ti si popolnoma čvrsto vezan, da se ti ne bo ja nič zgodilo. In to je ta druga sila, ki nas napolni s strahovi, s skrbmi, ki nas res navdaja s strahom. Pomislimo, kaj bom le v starosti, če ne bom imel pokojnine, dovolj denarja in svojega doma. S tem v zvezi govori Rudolf Steiner o zaupanju, ki ga človek mora imeti v nenehno pomoč duhovnega sveta. Ta svet je prisoten. Gospod Zwiauer ne more priti, jaz sem tukaj. (Smeh in ploskanje).
Nič posebnega, ampak razumete, niso vas pustili same. Moja žena je vse počitnice delala v Berlinu s svojimi vnuki. Jaz sem stalno razmišljal, kako bi ji dal malo dopusta, jo peljal na morje. In evo, zdaj smeva biti z vami tukaj. Danes se začenja namreč pouk na njeni šoli in ona pravi, prvič po petindvajsetih letih me ni.
Rudolf Steiner zgradi Goetheanum za uprizarjanje misterijskih dram in vsi ljudje, ki stopijo v Goetheanum hodijo po stopnicah, odprejo se vrata in gledajo to statuo, ki jo je on naredil. Reprezentant človeštva, 9 m visok, ki s tem gibom stoji pred človekom, ki v prostoru srca in duše s tem gibom naredi polje svobode. In ti dve sili, ki iz grško latinskega-časa, v človeku bivata kot zapeljivca, tako da te sile človeka pustijo na miru.
Delovanje teh obeh sil pa se je začelo že v času, ko je bil človek še eno z duhovnim svetom. Govorili smo o času Atlantide, takrat je bil vesoljni potop in pred vesoljnim potopom je bilo tisto, kar mitološko lahko imenujemo raj in v raju se dogodi prvo zapeljevanje človeka. Človeka zapeljejo ta bitja, da stopi v tisto, kar je čutno zaznavno. In kako nam to prikazujejo? Vrt, dve drevesi, drevo spoznanja in drevo življenja. In mit pripoveduje, da Jahve vodi Adama in Evo pred drevo in jima pravi: vse plodove lahko jesta. Ne pa s tega drevesa. Ker če jesta plodove tega drevesa, bosta umrla. In mitična pripoved se nadaljuje, da se Bog oče umakne, Eva in Adam hodita skozi raj, prideta do tega drevesa. Okrog drevesa se ovija kača s čudovitim obrazom. In včasih slikarji rišejo obraz kače tak, da je zelo podoben obrazu Eve. In kača pravi Adamu, je Bog rekel, da bosta vidva umrla, če bosta jedla te plodove. To ni res. Čim bosta jedla te plodove, se bojo vajine oči odprle, spoznala bosta, kaj je dobro in kaj je zlo.. Adam se obrne proč, Eva pa gleda tja. In Eva pravi, v nemščini je takole, ti plodovi izgledajo zelo veseli. Zanimivo jih je gledati. In kača odtrga en plod, enega od teh jabolk. In preden je iz stremljenja prišla ven, je že bilo jabolko v Evinih rokah. In sedaj se začenja tisto, kar je zelo, zelo povezano z drogami. Nekaj bom spoznal, če to pojem. Ne morem vedeti več. Ugriznil bom to. In je ugriznila in potem pravi kači, kako čudovit okus in njene oči se odprejo. Slabo vest ima, gre k Adamu, a ne bi ti tudi, mogoče? Adam: ampak bog oče je rekel tega ne bova. Eva: me imaš rad? Adam: seveda te imam rad. In ugrizne in pogoltne. Grižljaj mu obstane v grlu, in to je Adamovo jabolko. Od takrat imamo moški te globoke glasove, zdaj smo na Zemlji. Tam se je zgodilo. Mi smo padli dol iz tistega sveta. In sedaj ne vidimo več duševnosti drugega človeka, temveč njegovo telo. In on vzame figov list in tudi ona. In se sramujeta in naenkrat vidita zunanjo plat sveta. In to se začenja tukaj v enosti z duhovnim svetom. In potrebno je deset tisoč let, da ta postopek človeka vodi vedno bolj in bolj v zaznavno čutni svet tako dolgo, da je čisto pristal tu, kjer je. In raj je izginil in Jahve je izginil in vse je izginilo. Zdaj smo tukaj.
In to je bil sedaj namen v Goetheanumu, da človek vidi, ti obe sili sta v meni prisotni. Vidimo pa pred seboj to statuo, leva roka gre navzgor, desna navzdol. In tam je Ariman, spodaj ga pritisne z roko dol. Zgoraj je Lucifer. In Edith Meriam, kiparka, angleška kiparka, je rekla Rudolfu Steinerju, recite gospod doktor, če sta Ariman in Lucifer v nas, zakaj ju potem ne narišemo vidne v postavi tega reprezentanta človeštva? Zakaj ju naredimo zunaj te postave. In Steiner pravi, tega ljudje danes še ne bi prenesli. Človek, ki je šel noter, si je ozavestil, da je človek vedno obseden. Torej naš pogled, ki zajema samo materialno, je vedno pogled Arimana. To pomeni, naše oko je pravzaprav že obsedeno z arimaničnim. In ko sem zadnjikrat rekel, če se tu odprejo vrata in notri stopi človek in vidimo ga, potem imamo takoj neko sodbo v sebi, pozitivno ali negativno, običajno ne ostanemo ravnodušni. Ne poznamo ga, ampak kljub temu imamo neko mnenje o njem. Čeprav globoko hrepenimo po njem pa vse ljudi bi posortirali po nekih predalčkih in jih ocenili. Zakaj? Če nekaj obsodimo, presodimo, ocenimo, me to ne obremenjuje teč. Osvobodil sem se tega. Če tega ne naredim, moram ostati odprt, biti in ostati odprt.
In to je sedaj tisto, kar nas spet vodi neposredno v misterijske drame. Verz mantre: ’bitja, ki tkejo svetlobo’ in ta smisel za to, človeka odpira za realnost obstoja duhovnosti v zaznavnem svetu. Tako kot smo to sedaj ves čas razmišljali. Gledam v svet in svet me pogleda. In jaz ne mislim, temveč imam, in to je pomemben pojem, imam čutenje, ki omogoča prepoznavanje. To je razmišljanje s srcem. In ta Johannes Thomasius je naredil to notranjo izkušnjo, ima to notranjo izkušnjo. Popolnoma se je odprl za svet in v trenutku, ko to doživlja, se pojavi ena moč in druga moč. In upam, da boste to razumeli. Prva moč Lucifer pravi, človek, mene prepoznaj in čuti sebe. Izvlekel si se iz vodenja duhovnemu svetu, pobegnil si v svobodne svetove Zemlje. Iskal si lastno bitje v zmedi sveta, da bi našel sebe. Dobil si nagrado s tem, ko si našel mene. Duhovi so ti hoteli položiti tančice pred tvoja čutila, jaz ti jih bom odgrnil. Duhovi v tebi so hoteli uresničiti samo svojo voljo, jaz pa sem ti dal tvojo svobodno voljo. Človek, spoznaj samega sebe in čuti mene.
V tem trenutku, ko nam uspe, da se tako daleč osvobodimo samega sebe, da svet pride v nas, v tistem trenutku pridejo nasprotujoče sile v vsakega od nas in sicer zagotovo. Zakaj mi bo potem zunaj, jaz bi hotel biti jaz sam, jaz hočem biti tukaj čisto sam ne da bi me obremenjevalo to, kar je zunaj. Hočem svobodo. Kam pa bi prišel, če bi izgubil svojo svobodo? Jaz sem jaz. In ta moč govori v človeku. In ta jaz, ki ga v sebi nosimo, imenujemo v psihologiji ego. To ni naše resnično bitje, temveč je tisto bitje, ki živi samo v zemeljskem, ki je tako (poudarek na a) kot nobeno drugo bitje. In če to bitje pravi, duhovi so ti hoteli obesiti tančice, jaz pa ti jih bom odstranil. Potem je to tisto, ki si ga moramo misliti tako, če bog oče, Jahve Adama vodi skozi raj, spomnite se, pravi Adamu, vsa bitja tega sveta poimenuj. In Adam jih poimenuje. In poimenovanje pomeni pravzaprav, da je prepoznal vsako bitje. In sicer prepoznal po njegovih najbolj notranjih karakteristikah. Zaradi tega je tudi imel pravo ime zanje. Pomislite torej, kako dolgo mi potrebujemo, da spoznamo eden drugega. Dolga zgodba. In po štiridesetih letih zakona človek ni siguren, da drugega pozna. Adamu pa je bil svet, ki stoji za zunanjo podobo, odprt. In sedaj Lucifer laže in pravi, Jahve ti je hotel položiti tančice pred tvoja čutila, jaz jih bom odstranil. S tem pravi pravzaprav, pred tem si videl Evo oblečeno, sedaj je pa gola. In sedaj nastane to, s čemer se moramo mi kot človeštvo, zelo, zelo boriti v tem času.
Torej midva živiva v Berlinu v ulici, kjer je največ prostitucije. Kamor prihajajo ljudje iz ne vem kakšnega okolja in gledajo samo na zunanjost teh žensk, ki so v dolgih belih škornjih. Grozljivo kot neke zapeljive lutke stojijo v tisti ulici ena za drugo in izzivajo moške in kažejo vedno neko gladko zapeljivo zunanjost. In človek se izgubi v zunanjosti tega sveta. In naloga je v tem, ravno v tem, s čemer se sedaj ukvarjamo, da gledamo skozi zunanjo sliko v notranjo realno podobo človeka. Ne vem, ali imate v Sloveniji tudi ta pojem ’luciden’. Zunanji pojav, zapeljiv in ves svetel, zunanji izgled. In o tem sedaj govori ta Lucifer, da je človeku naredil viden ta zunanji vtis. In ta zunanji vtis so prej Bogovi nekako poskušali zatreti s tančicami. In v dramatični situaciji, si morate predstavlajti, Johannes Thomasius, ki se je v notranjosti potopil v neko meditativno razmišljanje in naenkrat sliši ta glas in vse hrepenenje se v njem prebudi, da bi ostal ego in da se ne bi razblinil. Kot nekakšen udarec pa pride in sledi to odpiranje.
In ko je potem spet v tem egu, pride k njemu drug glas, o, človek spoznaj mene, o, človek začuti sebe, pobegnil si iz teme duha, našel si svetlobo Zemlje. Posesaj moč resnice iz moje čvrstosti. Jaz sem vladar čvrstih tal. Duhovi lepote čutil so te hoteli odtegniti, jaz delam to lepoto v zgoščevanju svetlobe. Jaz te vodim v resničnost. Človek, spoznaj mene in čuti sebe. In sedaj pravi ta moč, ta sila, svet, ta kakršen je, si lahko naredil za tebe uporaben. Čim pa vidiš duhovnost v svetu, ta svet za tebe izgine. Jaz te bom potegnil sem navzdol v čutno realnost in imel boš čvrsta tla pod nogami. Če namreč gledaš na duhovnost v svetu, moraš prevzeti odgovornost za to. Jaz ti dam ta svet in lahko ga uporabljaš in to je ta druga moč, ki se sedaj prebudi v Johannesu Thomasiusu in ki pravi, neverjetno obupno, ampak v meni je odpreti se, kako udobno je ostati tak kot sem. Ja, potem je svet tam zunaj in jaz sem tukaj doma. Kaj me že zanima? To tukaj, duhovni svet. Jaz hočem biti tukaj, v čutnem, Jaz bi to samo gledal. In to je tako mogočno, da Johannesu Thomasiusu v tem trenutku sploh ni jasno, kaj naj bi naredil. Pred njim stoji to, ta skušnjava, da neha z vsem duhovnim razvojem. Da se ne ukvarja z ničemer drugim, da se ne ukvarja več z duhovnim, temveč živi enostavno tako kot ponavadi vsi ljudje, preprosto je tukaj, vse drugo je prenaporno.
Eden od mojih učiteljev dr. Peneš je enkrat rekel na seminarju za duhovnike. Vprašanje je bilo, kaj je antropozofija. ’Štrapac’ je rekel.
In v tej skušnjavi tema obema silama ne ostane nič drugega kot da še povečata to preizkušnjo. In Lucifer pravi, nikoli ni bilo nobenih časov, ko me nisi doživljal. Vedno sem bil tu. Jaz sem ti sledil skozi vsa tvoja življenja. Jaz sem te smel izpolnjevati z močno posebnostjo, individualnostjo ali nekaj takega. S srečo biti sam, lasten, sebi lasten, srečo doživljati se kot posebno bitje. V nemščini je to tako krasno Selbstseinglueck, to je ena beseda. Sreča biti sam kot individualno bitje. Čeprav individualnost je pravzaprav stopnjevanje tega, ampak bitje za sebe.
In Johannes se obrne od njega proč. In tu pride na drugi strani ta druga skušnjava, sila. Nikoli ni bilo časov, da me ti ne bi gledal, vedno sem bil tu. Oči tvojega telesa so me vedno gledale v vsem nastajanju Zemlje. V ponosni lepoti sem se ti kazal, v razodevanju blaženosti. Ena sila govori iz notranjosti, druga iz sveta. In naenkrat spozna Johannes zakaj gre in pravi, ja, to je znak, o katerem je Benedictus govoril. Obe sili stojita pred svetom duš. Ena živi kot zapeljivec, skušnjavec, v notranjosti, druga pa je zunaj in mi poskuša zamegliti pogled. V vseh stvareh se najde. In s tem, ko je to spoznal, odstre zaveso. In prvič stopi v svet eteričnosti. Spoznal je skušnjavce, oba skušnjavca v sebi in je zmogel v svoji notranjosti narediti to gesto, postavil je vsakega na svoje mesto.
In sedaj moram še nekaj dodati. Ta gesta ni potlačiti navzdol, odriniti navzgor, temveč je v svobodi ustvariti prostor, s katerim Arimana vodimo v sfero, kjer ima svojo upravičenost njegova prisotnost in Luciferja odrinemo v sfero, kjer ima tudi svojo upravičenost. In to je eden najbolj pomembnih rezultatov antropozofije, da zlo ni zlo samo po sebi, temveč je zlo samo (poudarek na o), kadar pride iz svoje sfere. Mi potrebujemo Luciferja pri vsem, kar delamo iz navdušenja. Noben umetnik ne more živeti brez Luciferja. In mi potrebujemo Arimana pri vsem, kar delamo na področju tehnike. Ampak, če stopita v nas, postaneta zlo. In to spoznanje resnično človeka osvobodi, ker čutimo, da se v nas odloča ali postane nekaj zlo ali ne. Če mi to uporabljamo na pravi način, potem ostane v sebi dobro. Zaradi tega je bilo potrebno, da je Rudolf Steiner rekel, ne izogibaj se Arimanu, ne izogibaj se Luciferju, na svoja mesta ju postavi. V tem trenutku, ko mu to uspe, jih tudi premaga in zanj se odpre nov svet. In v ta svet bomo vstopili jutri.
Prepis 190
Mi imamo glas ali vokal, ki ga pripisujemo Soncu in mu pravimo aaauuuu. Tako kot v aurum, kot Sonce, tudi zlato. In to je tudi gib, raum. Tako nastaja nemški jezik. Sedaj pa širina. To je nasprotje od daleč, široko, nasprotje je eng, ozko. To je pravzaprav zvok, ki ga ne pišemo, ki nima svoje črke, zadaj v grlu. V grlu pritisnemo koren jezika proti nebu. Ali lahko razlikujete med mehkim nebom in trdim nebom? Zadaj mehko, spredaj trdo. Je kdo, ki tega ne razume? Vzamemo jezik proti začetku, čvrsto pritisnemo na nebo in potem čutimo nekje trdo nebo neha in potem je mehko nebo. Tam zadaj izgovarjamo a, na trdem nebu pa e, to je trd vokal a, zadaj mehek e, a e, a e, zelo agresivno. Zdaj pa še enkrat naprej k zobem, tam je doma i. A e i, še enkrat a e i . In i pomeni svetloba. e – e, to je nekaj resnega, jeza, meja, velika skala. A e i.
Zdaj pojdite z naslednjim zvokom pred zobe, o. Zdaj pa ustnice nekako zožajte in pridete v u. O u, o u. Aou pa naredite od čisto zadaj do čisto naprej. Aou. Tam je ves prostor z gibanjem.
R pomeni nekaj, kar se giblje, iz Grškega. Raum, prostor, od zadaj naprej., raum, raum. In sedaj prihaja beseda, nasprotje, eng – ozko. In nasprotje weit – širjave. Tako kot ai. Raumes weiten Zdaj pa beseda lehr. Lehr, ozki e, pomeni prazno. Potem pride beseda voll, poln. Ta ’o’ tam spredaj. In iz te besede je nastala beseda fuelle, polnost. In iz beseda polnost je nastalo nekaj, kar opisuje dejavnost, nekaj napolnimo. Čutite ta f, f teče v nekaj drugega. In to je nekaj gibljivega, živega. Fuelle. In sedaj se to giblje naprej fuellen in sedaj je težka beseda, to je beseda svet, Welt (široki e). In naša beseda svet, Welt v nemščini, nastaja beseda nastajati, werden, razvijati se. In v srednjem veku se je svet še imenoval Werld. In v angleščini to še imamo, world. In sedaj, da bi napolnila svet ‘zu fuellen die Welt mit sein’. Kaj pomeni sein v sloveščini? Biti, življenje. Pomeni, da svet napolni z bitji, s tem, da ’biti’ se ne omejuje samo na živa bitja, ampak tudi na vse drugo, kar je materialno brez življenja tukaj. Napolniti svet z vsem, kar je, z ustvarjenim. In mi imamo v nemščini samo to nasprotje, nastajati. Nastajanje je pot k ustvarjenemu, k ’biti’. Da čutimo, da je ’biti’ tisto, kar je ustvarjeno in kar je nastalo.
In svetloba, saj se spomnite, svetloba ima moč, da oblikuje ves svet, ki ga mi doživljamo. Jaz sem pa pripovedoval samo o učinkovanju svetlobe v rastlini in če zdaj gledam sem ven, vse so rastline, malo vode vidim. Pravzaprav pa je vse ustvarjeno iz svetlobe. Predaleč bi šlo, če bi še enkrat mislili to misel, da je tudi vse, kar je čvrstega, nastalo in je narejeno iz svetlobe. Pomislite na bolezen majhnega otroka, če se kosti ne učvrstijo, ne oblikujejo prav. Razlog je pomanjkanje svetlobe, rahitis. S tem lahko ugotovite, kako je svetloba in tisto, kar je trdno nekaj, kar moramo misliti v povezavi. In zlato v Zemlji je materializirana svetloba. In vsa drevesa in vse, kar imamo v Zemlji kot premog, je svetloba. In v našem tekstu beremo, da je ta svetloba napolnila svet z bitji, s tem, kar je ustvarjeno. In sedaj lahko, v notranjosti mogoče to, kar na začetku sploh niste mogli misliti, zdaj lahko to s temi predstavami napolnite ta besedila. In zdaj bomo še enkrat govorili te prve tri vrstice. In vedno znova bomo po prvi vrstici naredili majhno pavzo, tako da naše misli to lahko spremljajo.
Des Lichtes webend Wesen (pause)
es erstrahlet durch Raumesweiten (pause)
zu fuellen die Welt mit Sein.
Za danes. Jutri naslednji stavek, pojutrišnjem naslednji in zadnji dan zadnji stavek.
Hvala, da ste to obesili. Zelo pomembno življenjsko področje, ki ga je Rudolf Steiner realiziral, pa tu ni prisotno. Najbolj pomembno zadevo, ki jo je Steiner prispeval za obnovo človeškega življenja, je firma, ki je to izdelala, enostavno pozabila, namreč waldorfska padagogika. V Nemčiji imamo 300 walfdorfskih šol. Moja žena že mnoga leta dela na waldorfski šoli, ki ima 1000 učencev. To pomeni, waldorfska pedagogika je tista stvar, ki se je najmočneje razvila. Najmočneje razvit impulz in reformno delo Rudolfa Steinerja. Na svetu je pa 1000 šol. V Sloveniji 2. V Celju je začel prvi razred pred nekaj dnevi.
In druga stvar je zdravilna pedagogika, pedagogika za prizadete, ki se tudi po celem svetu zelo širi. To je ’kemphil’ gibanje. To je prostor, v katerem tako imenovani normalni ljudje ustvarijo prostor, v katerem se prizadeti lahko razvijejo, čeprav je to zelo težko. Mi imamo šole za prizadete, imamo šole za poklicno izobraževanje za prizadete in imamo življenjske skupnosti za odrasle prizadete. Okrog Bodenskega jezera, kjer midva stanujeva, imamo osem takih ustanov. Karel Koenig je tista velika osebnost, ki je to stvar tako močno razširil po celem svetu, v južni Ameriki, v Kazahstanu, Rusiji tja do Kitajske. Povsod imajo sedaj to antropozofsko pedagogiko za prizadete. Začel je na Škotskem. On je bil Avstrijec in sicer z Dunaja. Leta 1939 so ga fašisti prisilili, da se je izselil. Ampak on je zaznal, da pod pojmom evtanazije nacisti vse prizadete ljudi ubijajo, enostavno pomorijo. In leta 1940 je bil potem skupaj s prijatelji interniran na Moški otok. In tam se je potem odločil, da bo nasprotni impulz nacističnemu oživel za prizadete ljudi, za prizadete v svetu. Imel sem srečo, da sem ga še poslušal in pustil mi je globok vtis. Nikoli ga ne bom mogel pozabiti. Človek je bil majhne rasti. Kako je govoril o tem! Rekel je, vsi prizadeti imajo svoje poslanstvo na tem svetu. Ljubezen prinašajo v ta svet.
Jaz sem delal na ustanovi za zasvojene z drogami z imenom Sieben Zwerge. Tam je bilo tako, da so tisti, ki so pri nas končali terapijo, odšli v te domove za prizadete. In velika sreča je bila v življenju za zasvojene z drogami, že ozdravljene po terapiji, da srečajo tam te prizadete ljudi. Sprejeli so jih preprosto take kakor so, jih objeli in se veselili, da so tu. Drugi ljudje se ne obnašajo tako do zasvojenih z drogami. Drugi pravijo, ti si v drogah, nič objema, nič. Prizadeti pa so jih objeli in sprejeli take kot so. In danes imamo ob Bodenskem jezeru ljudi, ki so včasih bili odvisni od drog, ki zdaj pa vodijo te institucije, take ustanove, so zelo pomembni sodelavci. In čutili so, da so potem ko so začeli živeti življenje posvečeno nekomu drugemu, ko so začeli drugim pomagati, da so tisti zmogli obvladovati svojo eksistenco, da so se v tem sami našli. In svoje problematike niso več videli, bili so tu za druge. In to je življenjsko pedagoška mera. In če mi ne bi imeli teh domov za prizadete, pravzaprav ne bi vedeli kam naj gremo z ljudmi, ki so bili včasih zasvojeni z drogami.
Slušateljica: Ali obstajajo tudi kakšne take skupnosti za stare ljudi?
Heinz: Seveda. Tam, kjer bivam, je en tak dom za približno 200 ljudi in to je življenjska skupnost, živijo skupaj.
Zdaj bi pa rad nadaljeval s tistim, kar smo včeraj pri misterijskih dramah obravnavali. Kompleks tem moram ponovno odpreti, preden odprem pot v naslednjo stopnjo doživljanja tega igralca Johannesa Thomasiusa, te osebe iz drame. To sliko smo si ponotranjili, smo? Človek na Zemlji je ločen od duhovnega. Nekako je zadrgnjen, odvezan, odrezan, tako kot odrežejo popkovino. Oni pravijo zadrgnejo.
In zdaj moram iti v biografijo Rudolfa Steinerja. In če pogledate v prvo sliko njegove biografije, potem lahko to nekdo prevede. Tukaj piše, Steiner je rojen leta 1861. Ker je njegov oče delal kot železniški telegrafist, se je z očetom selil od postaje do postaje. Ko je bil star 7 let je na neki železniški postaji blizu Dunaja sedemletni Rudolf Steiner nekaj posebnega doživel. Tukaj je to opisano. Mali Rudolf globoko doživlja lepoto narave, ki ga obdaja. Kot sedemletni je ob smrti svoje tete imel svojo prvo nadčutno zaznavo. Od takrat naprej razlikuje stvari, ki jih človek vidi in stvari, ki jih človek ne vidi. Njegova teta je naredila samomor. In mali sedemletni Steiner sedi v čakalnici železniške postaje in vidi svojo teto kako pride v tisti prostor. In ona ga prosi naj dobro misli nanjo. In potem izgine v peč. Rudolf Steiner gre k svojemu očetu in mu to doživetje pripoveduje. In oče ga okrega, reče, ti trapasti otrok, umolkni. Po 14 dneh izvesta mama in oče o samomoru sestre oz. svakinje. Oče se ni opravičil, fant je pa umolknil. In na ta način je živel v dveh svetovih. In ta ločitev za njega ni obstajala, ločitev od duhovnega. Njegov oče je bil telegrafist pri železnici. To bi lahko primerjali, če bi danes nekdo imel očeta, ki dela s Space Shuttel v Cape Canaveralu. Takrat je bil to višek tehničnega napredka. Železnice, tiri, telegraf, kjer se je človek naenkrat lahko pogovarjal na zelo daleč in tam je bil njegov oče. Otrok je s tem odraščal, živel je pa še v drugi realnosti kot oče. Rudolf Steiner je šele leta 1921, pozno, začel govoriti o tem, kar je kot otrok doživljal. Popolnoma se je umaknil in ni govoril o svojih doživetjih. Ampak v njegovi duši je živelo vedenje, da obstaja duhovni svet, da je resničen. In bil je zelo vesel, ko je potem odkril projektivno geometrijo, saj je potem z geometrijo naenkrat lahko razumel. Po Euklidovi definiciji imata dve paralelni črti svoje sečišče v neskončnosti. Projektivna geometrija pa opisuje paralelni premici, ki se v neskončnosti križata in se na drugi strani ponovno pojavita. Geometrija je bila za njega naenkrat tista stvar, kjer človek tisto drugo stran v neskončnem lahko ponovno misli in si misli, da se to na drugi strani tudi spet pojavlja.
Mladi Rudolf Steiner gre skozi šole, je vedno najboljši učenec v razredu, in to tudi mora biti, saj oče nima dovolj denarja, da bi plačeval njegovo šolo. Potem je oče rekel, zdaj boš šel na tehnično visoko šolo. Zvezna železnica ga je preselila v Inzersdorf pri Dunaju, da je mladi Rudolf Steiner hodil lahko z železnico v šolo na Dunaj. V visoki šoli na Dunaju je potem spoznal prirodoslovje svojega časa, vse, kompletno, biologijo, botaniko, zoologijo, vse matematične znanosti je študiral. In je bil nekdo, ki ni bil sanjač, ni bil umetnik, ne kakršenkoli, temveč hočem reči, ni bil povezan z Zemljo, temveč je bil globoko povezan z Zemljo. Toda, vedno je čutil, da je v naravoslovju nemogoče zajeti tisto, kar je najbolj bistveno.
Na tej tehnični univerzi je učil raziskovalec Goetheja in znanstvenik na področju literature. In ta raziskovalec Goetheja je poučeval mladega Rudolfa Steinerja. In opazil je, da ta mladi Rudolf Steiner Goetheja razume bolje kot on sam. Ker je bilo Goethejevo življenjsko delo v celoti najti ta most k duhovnemu v gledanju narave, preko sporočil, ki jih najdemo v naravi. Če se spominjate, od Darwina imamo teorijo evolucije. In po njegovem kot vemo, da vsi izhajamo iz opice. V času Goetheja tega še niso vedeli. V času Goetheja so rekli, skelet opice in skelet človeka se razlikujeta. Obstaja namreč na nebu kost, ki se imenuje čeljustna kost. In naravoslovci so rekli, da je razvoj človeka drugačen kot razvoj živali. In Goethe pravi, če obstaja biti človek v tem, da imamo mi eno kost več, to je traparija. Vzel je to kost in dokazal, da jo tudi mi imamo.
Sedaj bom začel na tem mestu. Ne bo grozno težko, ampak težko bo. Pri tem naravoslovnem gledanju Goetheja, je prepoznal mladi Rudolf Steiner, da je Goethe zaznal v pojavu prisotnost duhovnega in to je zaznal najprej pri rastlini. Od takratnega naravoslovja pa do današnjih avtoritet v naravoslovju švedskemu botaniku Linne-u (Carl Linnaeus), ki nas uči, kako rastline delimo v družine in vrste. Tam je opazil, da v svoji sistematiki ob tem, kar nam rastline sporočajo, gre čisto mirno. Vsako rastlino je vzel in jo sistematiziral po njenih organih. Lilija je drugačna od vrtnice zato, ker ima ena šest listov druga pa pet. In potem so vse rastline kategorizirali po zunanjem izgledu, Goethe pa je imel sposobnost, da je čutil, da nekaj kar živi, ni mogoče reducirati na dele in organe tega bitja. Življenje je nekaj drugega, avto lahko razstavite na približno deset tisoč delov in potem imate mehanizem. Mogoče tudi mehanizem, ki ga je težko razumeti, ampak lahko te dele vzamete in če manjka bencin in napolnite bencin, lahko funkcionira. To pa, kar živi, to je sedaj beseda, ki jo mogoče vsi poznate ’vse skupaj je več kot vsota delov’. In Goethe je opazil, da čim nekaj preide v življenje, nastajajo popolnoma drugačni procesi. To bi bil tečaj, ki bi trajal sedem dni naslednje leto. Nekdo, ki bo prišel, vam bo pojasnil, kako je z metamorfozo rastlin. In Goethe je spoznal, da rastlina obstaja iz enega organa. Namreč iz lista od spredaj in od zadaj. Toda, ta list se preobraža. Iz kličnega lista, od prvih osnovnih listov do čisto zgornjih, cvetnih. Preobrazi se v cvetne liste, preobrazi v prašnike, v plodnico, vedno pa je to preobražen list. In če vzamete vrtnico, verjetno ste že gledali, da je najbolj notranji list v cvetu pogosto samo na pol prašnik in napol cvetni list. In na takih pojavih je Goethe prepoznal, da je vse v preobražanju. In metamorfozis pomeni, preobrazba postave, morfos pomeni postava.
In Goetheju je uspelo, da ta dva svetova, duhovnega in materialnega, poveže na področju botanike. To je poskušal tudi na področju živali, pa mu ni uspelo. Skušal je s svojim prijateljem Carlom Gustavom Carusom tudi pri človeku, pa mu ni uspelo. Nazaj na Dunaj. Steinerjev učitelj, tukaj najdete njegovo sliko, to je Carl Julius Schroeer, je enaindvajsetletnemu Steinerju rekel, ti razumeš Goetheja bolje kot jaz. Ti si star šele enaindvajset, ampak jaz grem zdaj v Weimar, kjer ravno pripravljajo skupno izdajo Goethejevih del. In predlagal bom, da ti urediš vsa prirodoslovna Goethejeva dela. In enaindvajsetletni Steiner pravi, bom. In potem je delal petnajst let dolgo na teh stvareh in izdal v teh petnajstih letih osem debelih knjig. To pomeni, imel je sposobnost, o kateri smo ves čas govorili, da se je tako poglobil v razmišljanje drugega človeka, da je po štirih letih lahko izdal knjigo ’Spoznavna teorija Goethejevega pogleda na svet’, ki je govorila o tem, kako je Goethe razmišljal. Torej takega heroja duha kot je bil Goethe tako dobro razumeti, da o tem napišeš knjigo. Jaz seveda ne vem kako živi Goethe v Sloveniji. Toda, ko je bil Napoleon na svoji poti v Moskvo, se je ustavil dvajset kilometrov pred Weimarjem, v Erfurtu in rekel, jaz bi pa rad tukaj spoznal Goetheja. In ga je spoznal. (Slušateljica pravi, da je bila Sredina s celim avtobusom pred dvema letoma v Weimaru.). To je bilo leta 1883.
Leta1889, ko je bil Steiner star osemindvajset let, ga je na Dunaju teozof Friederich Epstein opozoril, da je Goethe zapustil eno majhno, vendar pomembno delo. To je majhna zgodba, pravljica, ki jo je Steiner dobil v roke. V tej pravljici opisuje Goethe ta svet, delitev teh svetov, in da je med tema dvema svetovoma črna, temna reka. Ko Steiner to bere, mu naenkrat postane jasno, da je bil Goethe v svojem življenju pred točno istim problemom, ki ga je on poznal. Da je med tema dvema svetovoma za normalnega človeka prepad, neka reka, nekaj podobnega kot so Grki poznali reko Lete med enim in drugim svetom. Grki so doživljali, da človek ne more na drugo stran, razen, ko umre in gre lahko čez to reko v neko drugo resničnost. Čeprav sem študiral dramatiko, vam ne morem čisto povedati, kaj se je v Steinerju dogajalo, ko je svojo lastno izkušnjo našel naenkrat točno opisano v tekstu pri Goetheju. Seveda je bil vesel, da je kar odskočil. Goethe namreč opisuje kako lahko ta most zgradimo in kako ga ne moremo zgraditi. In on je opazil, da je Goethe tako dobro zaznaval človeško dušo, da je v tej pravljici vse sile, ki jih v človeški duši najdemo in od katerih so mnoge koncentrirane samo na ta materialni del resničnosti. Ena od teh kvalitet pa ima možnost, da gre na drugo stran. Steiner je v Goetheju doživel prvega psihologa. Tukaj na slikah boste našli celo tridelnost človeka, ki jo danes tako na hitro označimo, človeška duša obsega misliti, čutiti in delati, to so tri značilnosti duše. To pomeni, mi lahko na nek način danes psihološko delimo človeško dušo in jo opišemo tako kot prej to ni bilo niti znano.
Pripovedoval sem vam, prvi veliki psiholog Sigmund Freud, je leta 1910 izmeril dušo in nezavedni del duše. Ampak to podzavestno stran duše je Freud opisal nepopolno. Nečesa ni mogel prav oceniti. In vi veste, če malo poznate Freuda, vse kar je povezano z libidom, vse kar je povezano s seksualnostjo, pada pri njem v prostor, ki obsega pri njem skoraj celega podzavestnega človeka. In preprosto, to ni res, ta optika ne velja, to je premaknjeno. Tudi danes ljudje še delajo analizo vedno po teh razmišljanjih Sigmunda Freuda. Pri duševnih problemih, ki jih imajo, iščejo nekaj kot Ojdipov kompleks, iščejo razloge v penisu in na ta način nekako povezujejo vse težave v duševnem razvoju s seksualnostjo. Goethejev prijatelj Carl Gustav Carus je v razgovoru z Goethejem oblikoval resnično pravo psihologijo, ki te napake ne dela. In sicer je v zadnjih desetletjih devetnajstega stoletja to tudi izdal v knjižni obliki.
Vrnimo se k naši misterijski drami, torej vrata posvetitve. Včeraj sem vam rekel, Rudolf Steiner je dualnost zla, luciferično in arimanično, postavil na vhod duševnosti. In človek mora najprej v sebi prepoznati dualnost zla, da bi lahko odprl vrata k posvetitvi. Dokler človek te sposobnosti v sebi nima, te sposobnosti, da bi poznal ti dve sili v sebi, ti dve obliki zla, tako dolgo ne more stopiti v naslednji prostor duševnosti, v duhovni svet. In Johannes Thomasius je včera,j in mi smo to prebrali, prestal ta izpit. In prodrl je skozi fizično resničnost na tem vhodu, kjer naj bi preizkušnja bila. Ti dve sili je prepoznal, kako v njem živita. On prodre skozi to in naslednja slika je ta reka. In v tej reki se pojavita dve zblojeni, zgubljeni, tavajoči lučki.
Mogoče je tu pri Slovanih malce drugače. Mi imamo v našem pravljičnem svetu veliko podob za elementarna bitja, ki človeka zavajajo. Ob reki Ren, skalna pečina, na katerih je Lorelei. To je ženska postava, ki je znala tako zelo lepo peti, da so čolnarji, ki so spodaj vozili, bili tako presunjeni, da so njihove ladje v vrtincih potem potonile. Mi poznamo taka bitja na področju vode, taka bitja na področju zraka in na področju čvrste zemlje. Bitja, ki človeka zapeljujejo. In potem poznamo tudi na področju ognja luči, ki se pojavljajo predvsem v močvirjih. Naenkrat se zasvetijo in popotnika, ki išče svojo pot, zapeljejo v napačno smer, kjer potem utone. Ta bitja ognja imenujemo izgubljene tavajoče luči.
Sedaj se moram vrniti h Goetheju. Goethejeva pravljica se začenja takole, ob veliki reki, ki je ravno narasla zaradi močnega dežja in je stopila čez svoje bregove, je ležal v svoji koči star čolnar, utrujen od naporov dneva in spal. Sredi noči ga popotniki prebudijo. Hoteli so, da jih prepelje čez reko. Oblečeni so bili v lahke plamene. Tako se pravljica začne. To so originalne besede. Leta 1898 vzame Rudolf Steiner to pravljico in opisuje potem ob koncu svojega življenja, da meditira slike iz te pravljice. Enaindvajset let dolgo meditira to. In po enaindvajsetih letih, leta 1910, se pravljica v njem preobrazi v njegovo prvo misterijsko dramo ’Vrata posvetitve’. In ta reka je reka iz Goethejeve pravljice in čolnar postane pri njem duh elementov. In tisti dve tavajoči lučki, o katerih je govora pri Goetheju, postaneta pri njem profesor Capesius, glava kapus in doktor Stradar, naravoslovec. In sedaj gre Johannes Thomasius čez ta prag in vidi sedaj svojo lastno intelektualnost kot doktor Stradar, svojo dušo sposobno navdušenja pa v profesorju Capesiusu.
Zdaj pa manjša zmešnjava. Naj vas spomnim na vaše lastne sanje. V sanjah prestajamo nekaj podobnega. Kot da na stopnji razvoja posvetitve dosežemo tisto stopnjo, ker razumemo slike, imaginacijo. Vi veste, da smo pogosto, kadar spimo, kadar sanjamo o ljudeh, ki jih poznamo in pogosto ne razumemo, da če nam kdo v sanjah nekaj naredi, da je to v bistvu neka sila, ki živi v nas, ki pa v naših sanjah zavzame obliko in postavo nekega človeka, ki nam je popolnoma nesimpatičen. To pomeni, v sanjah se javlja naša notranja v slikah zunanjega. Torej, vroče je, spite v sobi, ki ni dobro prezračena, sanjate. Kaj sanjate? V sobi ste, v kateri imate žarečo peč, razkrijete se in prepotite se, ampak peči ni, vročina pa je. Vročina se je strnila v sliko peči kot simbol. In tako obstaja metodika, ki jo tudi pri Sigmundu Freudu lahko zasledujemo, da nenehno svoje duševne sile lahko najdemo v postavah nam znanih ljudi. Ti se pojavljajo simbolično v sanjah. In pri imaginaciji je ravno tako.
V misterijskih dramah, torej ’Vrata posvetitve’, v tem trenutku tukaj smo v četrtem aktu. Nisem vam pripovedoval kako je bilo v tretjem aktu, drugem in prvem. Doživetje, ki ga ima tu Johannes Thomasius, se je zgodilo približno po doživetju prve slike. In v prvem aktu je opisana situacija, ljudje se najdejo, se zberejo, približno dvajset ljudi, duhovni učitelj Benedictus, o katerem sem že pripovedoval, ima predavanje. In naravoslovec doktor Stradar, profesor Capesius, raziskovalec duš, sta tudi prisotna. In drama ’Vrata posvetitve’ se začenja s tem, da ljudje prihajajo iz tega predavanja ven. In ta dva oba, doktor Stradar in profesor Capesius, izničita se, jezita se nad vsem, kar sta slišala, vse odbijata, nič ni res. Ničesar ne sprejemata, kar se nanaša na duhovni svet, na to, kar naj bi prihajajo iz duhovnega sveta. To sta dva človeka, ki sta v svojem akademskem šolanju tako usmerjena na tisto, kar je v resničnosti čutno zaznavno, da odklanjata čisto vse, kar hočejo ljudje vedeti o onostranem, duhovnemu svetu pripadajočem.
Dve uri pozneje je Johannes Thomasius, ko je prestopil prag posvetitve, imel to sliko v sanjah pred seboj. Ta doktor Capesius, profesor, prihaja tam v njegovo notranjo resničnost. V sredini pa stoji bitje, ki predstavlja naravo, duh elementov. In sedaj doživlja Thomasius, kako ta duh elementov vodi vse preko reke v duhovno resničnost sveta. In v duhovni resničnosti sveta se prebudijo. In profesor Capesius je navdušen, kako lepo, počutim se obnovljenega v notranjosti oživljenega v tem svetu. Imam največje občutke, kar sem jih kdaj zmogel. In on se potopi v duhovno resničnost eteričnega sveta. Pravzaprav bi vam moral prebrati to besedilo, ampak najprej bom povedal do konca. Mogoče bom po pavzi to povedal. On je padel v tako evforijo nad tem novim svetom, da se kot sesede, ko se začne bliskati in grmeti in se hoče Zemlja kot porušiti. Doktor Stradar, ki stoji poleg njega, se tudi komaj še drži. Naenkrat je vsa narava polna upora. Nakar se to spet umiri. In sprašujeta se, kaj pa je in duha elementov vprašata, zakaj se bliska, zakaj grmi, če ima nekdo ves navdušen najlepša doživetja. In dobi odgovor. In v naslednjem trenutku, pravi dr. Stradar, tukaj izgleda kot bi bilo duhovno. Ampak, jaz čutim razsodnost in mojo lastno duhovno prepoznavanje v sebi. Kdor ta svet enkrat razume in ti, duh elementov, ki vedno gledaš grmenje, ko jaz ali pa nekdo nekaj doživljava, midva se bova uničila. Znanost bo postala mojster narave, ne njen suženj. In ko je to rekel, je bilo tako grmenje in tako bliskanje in tak potres. In potem začne govoriti duh elementov: duhovi morajo porušiti svet, če bo to, kar ta hip delate, da bi preprečili zmešnjavo in smrt, ki jo vnašate. In to je pravzaprav lastno razmišljanje Johanesa Thomasiusa, ker ima tudi on čisto normalno šolsko izobrazbo kot mi vsi.
In vi veste, da se v nas dogaja nenehna borba med duhovnim, med čustvi in miselnim razumevanjem, in kako pogosto živi v nas dvomljivec, tisti v nas, ki na koncu zmaga, je tisti, ki pravi, slišiš, pa to je vse skupaj traparija, to je vse odštekano, to je vse neresnično, ostani tukaj na Zemlji, ostani v resničnosti. Vse to nosimo v sebi. In Johannes Thomasius čuti sedaj, da v tej postavi dr. Stradarja živi ta moč in opazi, hej v sebi imam pa še drugo moč. Če gremo mi ven in vidimo to čudovito naravo, si je treba pravzaprav prizadevati, da rečemo, ne navdušuj se preveč, ne eksplodiraj zaradi te lepote. In danes ko je bila ta polna luna in te krasne barve, pravzaprav je bilo tako, da smo kar pijani od lepote, nekaj tako lepega, nekaj tako navdušujočega. In vse, kar je danes povezano z dopusti, ki so polni avantur in doživetij, povezano s tem kaj v in z naravo lahko delamo, z letali leteti, skakati, snowboard, se pravi ves svet narave poskuša človek zajeti na nek način, da bi nas ta lepota narave čim globlje doživela. Mi jemljemo te lepote in doživljamo ta svet. Brez vprašanj in samo konzumirano in se ne sprašujemo kaj tako trpijo Alpe, če ta ogromna smučišča v Alpah, celo noč ostajajo osvetljena. Industrija turizma te Alpe pravzaprav kar uničuje. In Johannes mora razumeti, naravo moram drugače gledati, izpričevati. Mojih čustev ne smem povezati z naravo. Naravi moram dovoliti, da v meni zaživi. In tako lahko potem srečam duha elementov, ki je vso to lepoto naredil. In to prepozna potem kot najpomembnejšo nalogo za sebe samega, da sreča duha v naravi. Ne njegovo navdušenje, temveč, da doživi duha, ki v naravi ustvarja. Ste razumeli? Ves čas smo govorili o tem. Ne jaz v svetu, temveč svet v meni. Me boste na to še opozorili, precej dolgo sem rabil. Potem vam bom pa povedal konec te slike in kaj potem Johannes Thomasius doživlja na zaznavanju te nove moči v svoji duši. Zahvaljujem se za vašo pozornost.