(Lošinj 2011, H. Friedrich, Misterijska drama)
Mislim, da je krasno, če gremo po tej poti dol in potem pridemo na prostor s to statuo, kjer delate evritmijo ponavadi. Tu častijo človeka, ki je poskušal tukaj pogozdovati, ki je posebno cenil to naravo. Kaj sem prej hotel povedati, mi uporabljamo naravo. Če pa gremo v Grčijo vidimo čudovito kulturo. Vodi so se zahvalili s tem, da so Pozejdonu gradili tempelj. Svetlobi so se zahvalili, ker so Apolonu gradili tempelj. Tudi v Delfih so gradili tempelj za Zemljo. In vsa bitja v naravi, so častili s tem, da so imeli mesta, na katerih so se jim zahvaljevali. Kjer se je zavest zasvetila v ljudeh, da so del celote, da človek ne prihaja na svet, ki ga le lahko konzumira, temveč, ki pričakuje da mu človek tudi nekaj vrne. In to je pravzaprav ta pot Johannesa Thomasiusa, da on to spozna. V svoji notranjosti je bil že pripravljen na to, s tem, da je bil slikar in je imel smisel za barve in za pestrost sveta, za svetlobo.
In povsod boste našli, kadar je hotel Rudolf Steiner ljudi spodbujati, da nekako doumejo duhovno, da v sebi razvijajo nekaj umetniškega, čisto vseeno v katerem smislu. Kot govor, kot evritmijo, kot kiparstvo, kot slikarstvo. On je rekel, samo če človek razvija umetniške sposobnosti, pride iz ujetništva svoje glave in čuti razgovor med barvami, to kar ustvarja svetloba v soočenju s temo. In v knjigi ’Kako doseči spoznanja višjih svetov’ govori o umetniških darovih, ki jih ima človek kot pogoj za duhovni razvoj. Prepričan je bil o tem, da umetnost ni samo smetana v življenju, temveč zelo pomemben del življenja, nekaj nujnega v življenju. In osemindvajsetletni mladi Steiner sreča to Goethejevo pravljico. In čudi se, v tej umetniški sposobnosti starega gospoda Goetheja, ki je intelektualnost prikazal nekako s temi zblojenimi lučkami. Pravi, tisto, kar asociiramo zgolj intelektualno, nas ne bo približalo resnici, temveč ustvarja neko drugo resničnost.
Vsi smo morali doživeti tragične dogodke v Fukošimi. Japonska vlada je sprejela sklep, enak sklepu, ki ga je sprejela nemška vlada, namreč, da bo v bodočnosti poskušala stopiti iz te tehnike, s katero človek pravzaprav ne zna delati. Narava je tako velika. S temi silami narave človek ni računal, ko je gradil te centrale. Če ste včeraj poslušali poročila, spet se je zgodila v Franciji atomska katastrofa. Požar v atomskem reaktorju, en človek mrtev. In to je ta hibris, vodena glava, nekaj, kar tehnični mislec vedno meni, da bi se lahko naredilo, da bi se s tem postavili nad naravo in da bi lahko naravo obvladovalo do vseh podrobnosti. Goethe imenuje to zblojene lučke.
In v zgodbi srečuje sedaj v pravljici kot v drami Johannes Thomasius drugo moč svoje duše, ki se upodobi na poseben način. Sreča zeleno kačo. Včeraj sem pripovedoval o rdeči kači. Govoril sem o kači prevare, premetenosti. O tem govori mit pisma stare zaveze. Goethe pa ve, da je ta ista moč, samo uporabljena na drug način, ta ista moč, ki je v človeku ustvarila hibris misli, lahko na drug način predstavlja tudi rešitev. Kdor od vas pozna zgodbo o Parsifalu Richarda Wagnerja ve, da tista sulica, ki je Amfortasa ranila, predstavlja obenem tudi tisto moč, ki rane zaceli. V nemščini v Parsifalu Wolfganga Eschenbacha najdemo besede ’rano zaceli sulica, ki jo je naredila’. In ista zadeva, nekaj podobnega uporabi Goethe, ki pravi, kača, ki nam je hibris spoznanja obetala, to moramo preobraziti. Iz drame vam bom prebral, kako se pojavi ta zelena kača, ki jo Steiner sedaj karakterizira, kako je moč te kače sedaj preobražena.
Ona pravi o sebi, ovijem se skozi temelje skal in če bi ta skala hotela neko lastno voljo uveljavljati, in jo obleči v človeške besede, to voljo, jaz slutim v tem nekaj zemeljskega in hočem lastno razmišljanje Zemlje spraviti kot misel v glavo človeka. Srkam zrak življenja in oblikujem mogočnosti zraka, preobražam ga v čutenje človeka.
V teh besedah je ta kopernikanski preobrat. Je to pojem, ki ga razumemo? Kaj je kopernikanski obrat? Kopernik je prvi rekel: ni tako, da se Sonce obrača okoli Zemlje, temveč, da se zemlja obrača okoli Sonca. Torej obrat, drugačna zavest. Nismo mi center, Sonce je center. In nenehno moramo tisto, kar vidimo z očmi, preobražati in si dopovedati, mi nismo v centru, v centru je tisto, kar življenje daje, kar življenje ohranja, tisto bitje Sonca. In dolgo že vemo kdo Sonce je. Angleži ga imenujejo sun, v njihovem jeziku je to enako kot sin (son) . Izgovarja se enako. Sonce je sin in v govoru lahko mislijo skupaj, da je tisto božansko v Soncu sin. In ta kopernikanski obrat, s katerim stopimo iz svojega ega ven in dovolimo, da seže v nekaj drugega, da mi sprejmemo misli sveta v naše misli in da ne poskušamo naših misli vtisniti svetu, to je ta obrat.
Rudolf Steiner imenuje to ’misli svetov’ sprejeti v človeške misli. Čutenje sveta preobraziti v čutenje v človeku. In voljo sveta sprejeti in dovoliti, da živi v meni. In to kvaliteto Goethe sedaj prepozna kot najpomembnejši vir njegovega spoznanja. In on pravi, samo to spoznanje lahko ustvari most k resničnosti duhovnega sveta. In sedaj ustvari to sliko o kači, si predstavljate, če poskušate upodobiti kačo, ki s svojim bitjem, s celim svojim telesom vsako skalo obliže, se popolnoma prilagodi vsakemu, čemerkoli, kar je ustvarjeno. In potem izraženo v slikah je to tista stvar, ki smo jo mislili pred dvema dnevoma samo intelektualno. Namreč, da skozi vsa čutila s katerimi se podamo v svet, da nam ta čutila posredujejo, razodevajo tisto bistvo, ki se v pojavih, ki jih gledamo, razodeva. Pravzaprav bi to lahko opisali z besedo ljubezen. In ta podoba zelene kače, ta podoba je na začetku ’Vrat posvetitve’, ki sem ga omenil, ki se potem nadaljuje po predavanju Benedictusa. Ta postava, ki je zelena kača v imaginaciji Thomasiusa, to je v resničnosti bolniška sestra na odru. Človek, ki je tu samo zato, da bi drugega negoval, da bi bil na uslugo nekomu drugemu v njegovih bolečinah, v njegovih težavah. In ta kvaliteta dvigne na ’V’ misli, nas privede do tega, da lahko reče, jaz bom lastno razmišljanje Zemlje dvignila v lastno razmišljanje. Torej ta bolniška sestra pravi, jaz čutim tvojo bolečino v meni. Torej to bitje je eno s tistim drugim.
Če zdravnik ne doživi na sebi bolečine in slabokrvnosti svojega pacienta, v bistvu ne zna niti zdraviti. Na nek način moram bolečino drugega doživeti v simbiozi, potem v sebi najdem lahko tudi zdravilo za tega človeka. Če naravoslovno izobražen zdravnik danes odpre svojo ambulanto, je lahko tako, da pride v čakalnico, potem se zelo hitro pogovori s pacientom. V Nemčiji je tako, da je za anamnezo določen čas ene minute, zelo, zelo hitro napiše recept v eni minuti, pravi pacientu, pojdite v apoteko, vzemite zdravila. Vsi antropozofski zdravniki zamudijo možnost, da bi imeli vsaj možnost, tudi plačano seveda, za pet minutni razgovor s pacientom. Bolniške blagajne ne plačajo več razgovora med pacientom in zdravnikom. In sedaj so se antropozofski zdravniki združili, da bi se medsebojno dogovorili med tistim, kar lahko predpišejo in da bi imeli tudi še čas za paciente. Verjetno je tudi pri vas že tak razvoj. Karlina pravi, da so imeli pri nas zdravniki 15 minut časa za vsakega pacienta in zdaj so jim skrajšali na 7 minut. To je ta isti napad. Če se spomnite, če si ozavestite dualnost zla, kar ima opraviti z animaličnim načinom razmišljanja, je razmišljanje pri katerem imaš samo ekonomske aspekte pred seboj. Samo kaj se mi splača. In to je tisto, kar uničuje človeški odnos. Torej če upoštevam samo tisto, kar je ekonomsko zanimivo. Povsod, vse življenje je danes prežeto samo s temi ekonomskimi aspekti, kaj se mi splača. V tem načinu razmišljanja smo tako rekoč ujeti.
Pripovedoval sem vam o moji izkušnji, ko sem začel delati pri terapiji z odvisniki. Najprej je bilo 18 mesecev, ki so bili plačani tem odvisnikom, zdaj so pa samo štirje meseci. Seveda je pa tako, da tisti, ki je odpisan se ne more pozdraviti, ker bolniška blagajna pravi, da smo dovolj denarja porabili za te zadeve. In ljudje vedno znova zapadejo v droge. In mogoče na koncu stane 10x toliko, mogoče 20x. Zaradi tega, ker ljudje nimajo dovolj moči, da bi se vzdržali od svoje odvisnosti od drog. Sami nimajo te moči. In v tej neumnosti tega načina razmišljanja smo ujeti. To je nekaj, kar duh elementov v sceni pred tem tudi pravi, vaš način razmišljanje vodi v norost. Dokler vi zaznavate vse stvari kot da so prazne, kot da duha v njih ni, glavobol enega človeka ni primerljiv z glavobolom drugega človeka in zdravnik potrebuje čas, da to spozna. Sicer bo samo še aspirin za vse. In tako je pravzaprav povsod, kako zdravniki v naši družbi bolezni pojmujejo. Z vsemi je tako.
Druga tema. Goethe gre v Italijo na pot, pride v Švico, v Bern, in pride tam mimo slapov, tako imenovani ?Strombacher slap. Goethe je na poti s kočijo, krasno kočijo. Nekdo pa je menil, da je pot prehitra. In v Švici izstopi zaradi tega, ker vidi tisti slap. V trenutku, ko to vidi, seže po svojem notesu in svinčniku in ima v trenutku intuicijo. Človeška duša je podobna vodi, od neba prihaja, k nebu se dviguje in mora spet navzdol na Zemljo. In na ta način ima Goethe misel reinkarnacije človeške duše pred seboj iz tega, kar mu narava pove. Nemški jezik mu daje duhovno podlago. Mi pravimo Seele, duša. Izraz Seele pa prihaja iz besede See, jezero. In prvotno je bil izraz ’tisti, ki je iz vode rojen’, pomeni duša. In v našem jeziku je voda neposredno povezana z dušo. In on spozna, da ima narava pravzaprav prispodobo za človeško dušo. Čisto na koncu, leta 1832. je umrl, in leta 1832 formulira, vse, kar je minljivo v svetu, je samo prispodoba. Narava je prispodoba za človeka in za kvalitete njegove duše. Če Kristus hodi po vodi, potem slutite, da lahko svojo duševnost obdrži tako v miru, da polno zavedni Jaz lahko hodi po valovih vode in se ne potopi.
In sedaj pesnik Goethe naprej. Še enkrat bom začel, da imate to povezavo.
’Človeška duša je vodi podobna, iz neba prihaja, k nebu se dvigne in in spet na Zemljo mora, nenehno menjajoče. In sedaj prihaja podoba življenja. Teče iz visoke, strme, skalnate stene, čisti tok, žarek, potem razprši oblikujoče oblake. Voda pada iz visoke strme stene in mogoče je ta tok še čisto skupaj in čvrst, potem pa se preobrazi na gladki steni kot v razpršene oblake. In kot neke vrste pajčolan pada ta razblinjena voda spet na Zemljo. Če pa pečine gledajo in srečujejo to padajočo vodo, se nejevoljno razpeni in stopnjo za stopnjo pade v globine. V plitvi strugi se pa počasi ovija proti dolini s travniki in potem se v čisto gladkem jezeru, v njegovem zrcalu, pasejo vse zvezde. Veter je priljubljen ljubimec valov. Veter meša vodo iz globin in ustvarja peneče se valove. Človeška duša, kako zelo si podobna valovom. Usoda človeka, kako zelo si vetru podobna.’
In to misel ima Goethe iz narave. In potem je rekel, ljudje pravijo da sem genialen. Jaz pa to nisem. Vse kar je, dovolim samo, da svet deluje na mene. In potem se ta svet sam v meni formulira, izraža. Torej ta misel, ki jo ves čas v sebi razgibavamo, se pravi v svoji notranjosti se moramo umakniti. To je on vsak dan zmogel, on je to mogel. Mi normalni ljudje pa moramo, da bi to lahko naredili, če gremo v naravo, ven, sami, brez družbe, mogoče približno 15 minut si prizadevati, da vse naše misli, da vsa naša čustva nekako utišamo. In če potem ne mislite več, da nimate več nobenih želja, nobenih upov, se preprosto odprite temu svetu, ki vam stoji nasproti. In potem vzemite prvo vajo iz knjige ’Kako doseči spoznanja višjih svetov’, kjer Rudolf Steiner opisuje enostavno zaznavajte rast, uspevanje, venenje, odmiranje. Dva procesa, ki sta povsod v naravi prisotna. In potem, če zastanete pri opazovanju trave, poskušajte podoživeti, kar se v travi dogaja, ko trava raste. To poskušajte v sebi ponoviti. Vzemite hrastov list, ki je ves nekako uvenel in se vleče skupaj in poskušajte to v svoji notranjosti to podoživeti. S tem imate potem ti dve gesti, ki sta reprezentanta dogajanja v svetu. Na ta način se potem lahko tudi malo ločite od samih slik.
Leta 1911. pride Franz Kafka k Steinerju. 1917. pa Kafka piše, resnična pot gre po vrvi, ki je napeta ne nekje v višini, temveč samo malo nad tlemi. In to je ta isti trenutek, opazujete nekaj in v opazovanju čutite notranjo distanco do te slike pred vami. Vzamete cvetico ali karkoli in poskušajte začutiti tisto, kar raste, kar cveti, kar se oblikuje, poskušate doumeti venenje in čutili bi, tu se nekaj giblje, v lahkotnost, tam v težo, tam gre nekaj v razvoj, tu nekaj v krčenje. In s tem ste že notri v eteričnih silah. Vprašanje, ki je bilo zadnjič zastavljeno, kako bom prišel tja? Torej ta misel se potem na ta način pri vas uresniči.
In nazaj k sliki zelene kače. Ti dve tavajoči luči vprašata zeleno kačo, kako lahko prideva nazaj v duhovnost? In kača pravi, tako kot jaz morata biti prisotni pri pojavih, pred tem, kar stoji pred vama. In pravi potem, odreči se morata svojemu ponosnemu duhu, pozabiti kar zapoveduje razsodnost. Za vaše bitje nekako najprej zajeti, osvojiti ali razumeti smisel narave. V duši moža se mora prebuditi duša otroka, ki se je ne dotaknejo sence razmišljanja. Dovolite, da se to čisto naravno dogaja. Na ta način bosta varno prišla do izvira življenja. Ta pojem otroka, ki ga je prej omenila Majda, da otrok v človeku se enostavno odpre za naravo, da je to temelj za spoznavanje duhovnega v pojavih narave. In to beremo v evangelijih in to beremo pri Steinerju. 2000 let je minilo, velja pa to še vedno. Ti zblojeni lučki pa kaj mislite, da odgovorita? To ni najina pot, odgovorita. Ena in druga pravita, midve sva vedno usmerjeni samo navzgor. Nikoli nisva ležali in tudi ne bova. To je nekaj za vas, ne za naju. To je v pravljici. Pri Rudolfu Steinerju potrebuje gospod profesor Capesius tri leta. Potem pa on to zna. Gospod doktor Strader potrebuje 10 let. S pomočjo nekoga drugega tudi on to zmore.
V tretji drami, prva drama tri leta in potem še enkrat deset let do naslednje drame. In tam potem uspe ta zblojena luč tisto glavo premakniti v srce. Kjerkoli, pravi Steiner, pogosto takole, eden rabi en teden, pri drugem mogoče dve inkarnaciji. Vsak ima svojo lastno pot, ampak začnete lahko sedaj. In tako se obe tavajoči lučki poslovita od zelene kače. Zelena kača gre po svojih poteh, oni dve pa ponosno odtavata samozavestni. In sedaj prihaja pojem, ki si ga je mogoče dobro zapomniti. Občutek za samega sebe, polni občutki za same sebe. Adam v raju je čutil tisti svet tam zunaj, potem pa je čutil samo še samega sebe. Občutek je od tistega, ki prepozna, postal drugačen. Namreč občutek samo doživlja samega sebe. In dokler mi tega ne premagamo in vsako umetniško delo nam pri tem pomaga in če popoldan slikate in rišete, je potem to zelo dobro. Vi ste tam v soočenju z barvo in odprete in čutite, to je v moji sliki prisotno. To se v sliki čuti. Če pa imate napačno tehniko, potem se vprašate po tehniki. Antropozofski način risanja pa poskuša doseči, da barva živi v vas in vi doumete, kako barva živi v vaši risbi. Je to res? Je to res, Štefka? Torej vi poskušate čutiti kako v vaši sliki vaša barva živi. Ne, da ste svoja čustva notri vlili, to je točno to, kar sem jaz mislil, kako živi barva v tem, kar je nastalo.
In to je dogodek v četrtem aktu. In ko se kača poslovi od obeh tavajočih lučk, se še enkrat zastor odpre, namreč zastor v duši Johannesa Thomasiusa. In on stopi še malo globlje v sebe v področje tistih nezavednih čustev. O tem pa jutri.
Prepis 192
(Heinz pove vrstico mantre, slušatelji ponovijo)
Der Liebe Segen, er erwarmet
Die Zeitenfolgen
Zu rufen aller Welten Offenbarung.
Še enkrat pove samo besedo Liebe, (slušatelji ponovijo)
Heinz:
nasprotje ljubezni je: Hass – sovraštvo,
Liebe – Hass
Regen – dež, pada
Segen – blagoslov, teče iz rok človeka k drugemu,
Der Liebe Segen – blagoslov ljubezni
Nasprotje: warm – kalt, warm – toplo , kalt – hladno,
Eno je gibanje, kar delajo molekule, ko postaja toplo. Warm.
Mi imamo v nemškem jeziku še eno zelo zanimivo primerjavo med toplo in hladno v besedi heiss – vroče, heiss – kalt. In spet ta zvok izgovarjate na trdem nebu in sicer med trdim nebom in zobmi heiss.
Eisen – železo, fest – trden, Fels – skala, warm – toplo, Abend – večer,
sedaj sta nasproti tema dvema glasovoma, eno je agresivno, drugo je milo. Eno je trdo v izgovarjanju, drugo je toplo v izgovorjavi.
Der liebe Segen, er erwarmet – blagoslov ljubezni ogreva
Er erwarmet – ogreva, in sedaj je ritem in en zlog, en del ‘er’ še intenzivira,
jaz živim, jaz doživim, ‘do’ je tudi tak del besede,
jaz primem, jaz poprimem, ‘po’ je tak del.
V ‘r’-ju je vedno aktivnost, erwarmet.
Er erwarmet. In sedaj imamo dvakrat isti črki ‘er’. En ‘er’ pa izgovarjamo bolj dolgo.
Naslednja vrstica, včeraj beseda raum – prostor, neverjeten gib tudi v ustih od zadaj naprej.
Raum – (slušatelji ponovijo).
In sedaj imam nekaj, kar prihaja iz preteklosti v bodočnost. Kot bi nekdo vrgel kopje:
Zeit – čas , pri izgovorjavi je hitra aktivnost.
Raum, tu si pustimo čas. In zdaj:
Zeit. Eno je trdo, drugo je mehko.
Raum Zeit.
In sedaj prihaja beseda
Folge – posledica,
Ich folge dir, kar pomeni zasledovati, gibanje v ‘f’,
Ich spuere – čutim
In čutim, česar običajno ne čutim pri govoru, čutim gibanje besed.
Zeitenfolgen – pomeni zaporedje časov, in f bom vzel bolj zavestno
Zeitenfolgen, zaporedje časov, bolj jasen f.
Imamo še drug govor ne tako poln konzonantov kot slovenščina, ampak tudi petih konzonantov in dveh vokalov približno. Italijanščina pa obratno, ta ima več vokalov in manj konzonantov. Češčina je pa čisto drugačna.
Der Liebe Segen, er erwarmet
Die Zeitenfolgen
Zu rufen – da bi poklical. In sedaj čutite zelo lepo besedo, aktivnost v
Ruf – klic. ‘Ru’ in ‘f’. Rufen in del besede ‘en’, končni zlog vedno v nemščini, pri glagolih je vedno ‘en’, in to pomeni, da se to dejanje naprej razvija.
Rufen (slušatelji ponovijo).
Sedaj,
Welten Offenbarung – razodetje vseh svetov.
Zu rufen aller Welten Offenbarung (slušatelji ponovijo).
Še enkrat občutite odprtje. V grščini, kako se v grščini beseda sliši? Vsi to veste. Apokalipsa, razodetje. Za konec pa oba stavka skupaj.
Des Lichtes webend Wesen, es erstrahlen
Durch Raumesweiten
Zu fuellen die Welt mit Sein.
Der Liebe Segen, er erwarmet
Die Zeitenfolgen
Zu rufen aller Welten Offenbarung.
Kar se vsebine drugega stavka tiče, skupaj smo se že pogovarjali o teh različnih svetovih. Pomeni, v antropozofiji izhajamo iz dejstva, da je več svetov, ki v času razvoja postajajo vsi za človeka dostopni, ti svetovi. Dostopni postajajo za tistega človeka, ki gre na pot notranjega razvoja. V naši misterijski drami smo včeraj videli Johannesa Thomasiusa na poti skozi svet čutno zaznavnega. In videli smo, kako je stopil potem v drugi svet. Ta drugi svet vedno reprezentira voda, živo in to je potem eterični svet.
In sedaj se odpre nov zastor oziroma nov svet se odpre, o katerem se bomo danes pogovarjali. To je astralni svet ali svet duš, duševnosti. Pojutrišnjem, v petek, ga bomo doživeli, ko stopi v duhovni svet. Ali kot je ta svet Rudolf Steiner takrat še formuliral nižji in višji, zgornji in spodnji devahan. Deva pomeni bog, devahan pomeni svet bogov. To, kar se vsebine tiče, vsebine te druge misli, da v toku časov postanejo vsi ti svetovi sposobni zaznavanja, se razodenejo. Med nami danes že imamo ljudi, ki so v stanju zaznavati te svetove. Tu imate v Sloveniji Marka Pogačnika. Mi imamo v Švici, v Avstriji veliko takih ljudi, ki že lahko stopajo v tiste svetove. Povsod živijo danes taki ljudje. Ravno sedaj poleti pogosto organizirajo tečaje, da bi tudi drugim ljudem nekako olajšali dostop v te svetove. Prodreti v naslednji višji svet, v svet duš, pa zahteva, pogoj za to je nadaljnji razvoj. Malo ljudi je, ki vidijo avre, to pomeni, ki lahko vidijo kakšna avra je okrog določenega človeka. V avrah se izraža v obliki in v barvi duševno razpoloženje in resničnost misli tega človeka se kaže v avri. Mi vsi pa imamo rudimentarno zaznavanje tega sveta. Prav gotovo ste to že doživeli. Če ste v neki skupnosti ljudi, npr. v prostoru, kjer je konferenca v šoli ali na nekem delovnem mestu. Če v nekem prostoru pride do strahu, do spora, do nesoglasja, imamo občutek, da je slab zrak, težko diham. In tako lahko mi vsi tudi čutimo, da je duša in da so duševne kvalitete nekaj, kar ni čisto v človeku, temveč napolnijo prostor.
Včeraj smo zasledovali Johannesa Thomasiusa, kako se je spustil dol v svojo lastno dušo in kako je sile duševnosti, ki se jih sicer ni zavedal, sedaj nekako obudil, da so se kot dvignile in jih je zaznal kot plamenom podobne misli kot nekakšno zaljubljenost v samega sebe, polno ognja. Drugo postavo pa kot v podobi zelene kače, kot nekaj ponižnega, neka sila, ki poskuša nekako doumeti, zajeti svet z ljubečo gesto. In čutil je, da ta kača v njem predstavlja preobrazbo tistega, kar poznamo iz mita o raju. Ne nekaj napetega in domišljavega kot je to v pismu stare zaveze zapisano, temveč v tem smislu kot je Rudolf Steiner enkrat formuliral, samo skozi vrata ponižnosti pridemo v svet duha. Prvi pogoj. Zaradi tega ni nobenega bolj ponižnega človeka kot so posvečeni ljudje, so ponižni. V vsem se tako umikajo, tako reducirajo svoje zahteve. Med nami so. Jih poznaš?
Enega od teh je Rudolf Steiner, ko je bil star 18 let srečal pri vožnji iz ?Lindsersdorfa? na Dunaj. To je bil majhen, meter šestdeset visok čokat človek, ki se je vedno z njim vozil z železnico iz goratega področja predmestja Dunaja v mesto do apotek. Nosil je koš. In v tem košu je nosil zelišča. In ta zelišča je nosil v apoteke. In Rudolf Steiner to opisuje, da je za vsako rastlino ta človek znal povedati v kakšnem odnosu je rastlina do planetov in kakšen odnos ima ta rastlina do človeških organov in organskih sistemov. In govori o tem, kako je šel z njim skozi naravo in z največjim spoštovanjem je videl, kako vsako rastišče neke rastline prepozna. Torej s ciljem je šel na tisto mesto, kjer neka določena rastlina sploh lahko raste. Kakšno vlago rabi, kakšne minerale, kakšen zrak, kakšno atmosfero potrebuje, vse to je vedel. Feliks Kobutski je njegovo ime. In danes ga bomo srečali v naslednjem duševnem svetu.
Včeraj sem vam pojasnil notranji odnos med ’Vrati posvetitve’ in Goethejevo pravljico. Malo sem se dotaknil. In kako ta Goethejeva pravljica v Steinerju enaindvajset let dolgo nekako živi, zori. In sedaj upam, da vas ne bo s tem še bolj zmešal, da bi vzpostaviti nov odnos. Namreč to, da na eni strani Goethe napiše neko pravljico, v kateri je prisotnih 19 osebnosti ali figur. V Rudolfu Steinerju ta pravljica živi. In v toku teh enaindvajseti let, ko v njem zori, se pojavi 19 oseb iz Goethejeve pravljice v biografiji Rudolfa Steinerja. Nepredstavljiva misel pravzaprav. In jaz si mislim, ja, nekdo misli, neka fiktivna pravljica vidi v njem, nekako je vključena v njegov svet predstav in čustev in presenetljiva stvar se dogodi. V tej posebnosti iz pravljice, ki jo napiše Goethe, leta 1795 je napisana ta pravljica. Potem v letu 1910, 115 let pozneje, se teh 19 osebnosti pojavi v drami, sicer v malo spremenjeni obliki. Na poti od pravljice v dramo so se obogatili z biografskimi doživetji Rudolfa Steinerja samega. Tako, da je lahko na koncu rekel: jaz vsako od teh postav poznam. To imenujemo v teologiji kanonično. To pomeni, nekaj duhovnega in nekaj zemeljsko biografskega se ujame, ni več ločeno. Duhovna resničnost in zunanja resničnost se najdeta skupaj.
In če grem danes z vami v naslednjo sliko, v naslednji akt, boste konfrontirani z dejstvom, ki ga ni lahko razumeti. Če en človek duhovno dela in tako to doživljamo v tej sliki, je v stanju, da potegne s seboj celo skupnost ljudi. To pomeni, v neki skupnosti se lahko dogodi, da gre cela skupnost skupaj naprej samo zaradi tega, ker je eden iz te skupnosti z največjim notranjim naporom vtiral to pot spredaj pred drugimi in ta svoj razvoj lahko potem z ostalimi deli. Na žalost se lahko tudi nekaj obratnega zgodi. Da v neki skupnosti ljudi, ki so želeli na pot, ki gredo na pot, lahko posameznik celo skupino potegne navzdol. In to je drama, je tu notri, da naenkrat opaziš, aha, to moraš vedeti, pravzaprav si del ene skupnosti, s katero si karmično povezan. Ta skupnost ljudi te nosi in ti moraš impulz te skupine dvigniti, še intenzivirati. Ena tvojih najpomembnejših nalog je, da to dejstvo spoznaš. Če tega ne spoznaš, boš vse potegnil navzdol, jih oviral pri njihovem razvoju. In o tem je sedaj v tej sliki tudi veliko govora. Zdaj gremo pa v dogajanje.
Na kratko poglejmo nazaj. Johannes Thomasius je v situaciji zaradi mantre, s pomočjo mantre, da se je z njo tako odprl, da v tem odprtju, v tej odprtini njegove duševnosti, duševnosti čvrste vsaditve v njegovo fizično telo, se lahko osvobodi. V tem ločevanju se naenkrat pojavijo te sile, ki pa ga sicer na telo vežejo. Vlečejo ga za njegove duhovne noge navzdol in pravijo: ja, kam pa greš, ali ne vidiš, da se boš na ta način duhovno izgubil. In on sliši to silo in drugo silo tudi. In v notranjosti postavi vsako na svoje mesto in notranji prostor osvobodi. Sedaj se odprejo vrata v eterični svet. On vidi nekaj tekoče gibljivega, tekoče gibljiv svet, v katerem se pojavi bitje, ki si ga je lahko mislil, ampak, ki ga kot živega še nikoli ni zaznal. To bitje imenuje ’ne Jaz’, ’ne Jaz’, temveč avtor pravi, da je to duh elementov. O sebi samem pa ta pravi, jaz sem vam dal vašo lastnost, to, da ste vi nekaj lastnega, posebnega. In sedaj slutimo, katera instanca, kdo to je. Na tem mestu se nekaj naučimo, kar si moramo kot predstavo vedno pritegniti v sedanjost. Samo tu v fizičnem svetu je tako, da tam kjer jaz stojim ne more stati nič drugega. Tam, kjer ona sedi ne more nekdo drug sedeti. To je temeljni zakon fizičnega sveta.
V duhovnem se pa to razblini. In sedaj moramo videli eno stvar v drugi, v bitjih, ki tam so. Moramo vedeti, da se več razodetih bitij lahko dogaja naenkrat. V času renesanse so to vedeli. In ne vem, mogoče se spominjate, da ste kdaj gledali slike neke čudovite žene, najlepša renesančna frizura in obleka, in ona se obrne in za njo vidite smrt. Ste kdaj videli kaj takega? Slike, kjer je naenkrat, v enem pravzaprav prikazana. Mi to poznamo tudi v naših sanjah, ampak to bi zdaj vodilo predaleč, da bi to točno opisovali. Ampak mi poznamo preobrazbo bitij, da se nam nekaj približuje kot, da je do nas ljubeznivo, pred nami pa se naenkrat spremeni in kaže svoj grozljiv obraz. Naenkrat se razumeva (poudarek na e) nekaj čisto drugega kot ste vi prej mislili, tako da vas prav ustraši. Tako imamo duha elementov, ki predstavlja na eni strani naravo in imamo na drugi strani božansko bitje, ki o sebi lahko reče, da je dalo človeku njegovo lastnost (poudarek na a), ne morem reči individualnost, ampak zato, da je posebno bitje. To je v sebi povezano, preliva se eno v drugo.
In potem smo videli, kako se te sile duševnosti Johannesa Thomasiusa res predstavijo, se kot slika postavijo pred njega. In on čuti nasprotje med tem kaj si on predstavlja v glavi in kaj mu govorijo sposobnosti njegovega srca. Naenkrat se zave, kakšna nasprotja v njem živijo. Kako se to tudi spreminja, čemur prisluhne. In v tem zavedanju tega dejstva, se mu sedaj odpre slika. Torej stopil je skozi prvo etažo navzdol in on pade kot v naslednji globlji prostor. Johannes Thomasius stoji pred neko sliko, podobo, ki ga ne more bolj presenetiti kot ga. Ta postava se stalno spreminja, to je eterična stalno spreminjajoča slika, ki se stalno preliva kot da je prišel v notranjost zemlje. Mogočna votlina pod zemljo. Naenkrat se to pojavi pred njegovo dušo in v tej votlini se počasi, za njega vidno, razodeva neverjetna zlata podoba, postava. Postava, ki se sveti v nekem notranjem srebru, mogočna postava, ki je pa obarvana bakreno, torej tri postave, to se pravi štiri postave. Zlata, srebrna, bakrena, četrta postava pa je sicer prežeta tako z zlatom, tako s srebrom, kot tudi z bakrom in je pravzaprav mešanica ostalih postav. Si to lahko predstavljate? To je težko. Zato je pa Steiner to tudi napisal in rekel, to je treba postaviti na oder, ker si sicer človek tega ne bo mogel predstavljati. Jaz seveda tudi lahko samo poizkušam. Predstavljajte si, na podoben način kot v sanjah, imate v sanjah določeno pozicijo, kjer točno veste, tamle zadaj od tam bo zdaj nekdo prišel in prišel bo k meni in vidite vse, vse kar hočete, saj ste v stanju zavesti izven telesa. In že davno doživljate, čeprav ste še zelo daleč, da to nekaj od tebe hoče in to je nekaj zelo neprijetnega. Johannes Thomasius je čisto izven sebe in vidi, da tisto, kar tam je, je to vse v zvezi z njim samim.
Rudolf Steiner je zgradil en ogromen tempelj v pečinah. Jaz sem namreč pozabil doma slike o teh scenah in sicer kako so izgledale pri prvi uprizoritvi v Muenchnu. Tako impozantno, ker imate tam res občutek, da je cela gora nad vami. Tam spodaj globoko znotraj stojijo vse te postave, kot kralji. Kot kralji, ampak neodrešeni, začarani, neodrešeni, se pravi nesposobni govorjenja, nesposobni gibanja, nemi. In z zavestjo Johannes sedaj potipa to zlato postavo in naenkrat ta postava lahko govori. Predolgo bi trajalo, če bi vam zdaj ta tekst bral. Predolgo bi trajalo. Na kratko bom povedal besedilo, da bi vam povedal samo tisto, kar je najbolj pomembno. Johannes Thomasius sliši kako ta zlati kralj začne govoriti, govori nekaj onim drugim. Ta človek išče pot k duhu. On se čuti nagovorjenega in pravi: res je. In tisti kralj pravi, jaz sam mu ne morem pomagati, vi morate vsi pomagati. In sedaj zazna nekaj, namreč da ta srebrni kralj tudi začne govoriti in pravi: moč ljubezni govori, ta povezuje svetove in izpolnjuje vsa bitja z njihovim biti, z življenjem. Naj steče toplota v njegovo srce, on naj razume kako se lahko približa duhu sveta z žrtvovanjem svojih posebnosti, individualnosti, svojega jaza, se približa duhu sveta z žrtvijo svojega jaza. In Johannes Thomasius sliši od tega kralja, da je nekako ujet v neki zablodi tako dolgo, dokler sam sebe misli kot ego. In ves je pretresen, ker si dopove, vse kar si, je pravzaprav iluzija, je pravzaprav laž, je pravzaprav fantazija iz samega sebe, moraš stopiti ven in šele takrat boš prišel v dimenzijo, ki ti si, ti namreč si rojen za nekaj višjega. Začutimo zven tistega, da je moč ljubezni, ki tu govori in ki jo vsi poznamo. Mi poznamo tistega, ki pravi: jaz sem ljubezen. In vi veste, da tisto bitje v Janezovem evangeliju enkrat pravi človeku: bogovi ste. Ste to brali? Se lahko spominjate tega? To je neverjetna beseda, ki jo človeku da. Pred dva tisoč leti smo to slišali od Janeza in se sedaj spet pojavlja. Da Janez zve za samega sebe in o človeku to, da so pozvani in on in ljudje, da postanejo hierarhija. V vsakem človeku pravzaprav živi tista sila, da postane nekaj kot angel. To pomeni, tu je v stanju kot začaran in potrebno je samo to, da stopi z vso močjo na pot notranje preobrazbe in da v vsakem od nas se potem lahko pojavi to božje bitje.
Iz Janezovega evangelija vemo, na začetku je bila beseda, potem govori ta beseda o življenju in o svetlobi in da prihaja svetloba v svet, da pa človek te svetlobe ni doumel. Tisti pa, ki jo doumejo, tisti bodo imenovani božji otroci. Poznate ta Janezov evangelij. Janezov evangelij, v njem najdemo prav to notranjo napetost. Namreč izpoved, da imamo ljudi, ki svetlobe ne doumejo in ljudi, ki doumejo to svetlobo in ti so pot tem, božji otroci. In potem se zelo jasno še enkrat pove, niso rojeni niti iz volje moža niti iz volje žene, niti iz volje kogarkoli, temveč so iz volje Boga postali oni sami.
Za Johannesa Thomasiusa je to sedaj neverjetna notranja zaznava, da v to sfero podzavestnega pride in prvič čuti, kar bi kot človek lahko postal. In ko je ta kralj potem govoril in je to Johannesa Thomasiusa pretreslo, da se pravzaprav mora sam žrtvovati, takrat potem spregovori tretji kralj. Tudi moje besede ne razodevajo lastnega bitja, volja svetov je, ki govori. Volja svetov govori. Torej ljubezen svetov že poznamo. Vsak dan jo doživljamo od vzhoda Sonca naprej, bitje, ki daruje svetlobo in toploto. Voljo svetov prepoznamo šele, če se tako sami umaknemo namenoma, da se prebudim v tem mogočnem stremljenju, občudovanju, ko gledamo v svet. K stremljenju nad dejstvom, da je vse tako lepo kot je.
Včeraj sem uporabil to Kafkovo besedo za tole podobo, torej duhovna pot je pot po vrvici, ki ni nekje zelo visoko, ampak napeta samo malo nad zemljo. Ko se to dogodi v nas, da mi z dušo stopimo iz svojega telesa, vas to prestraši? Ampak pot posvetitve je ravno ta, da z dušo stopimo iz telesa v tisto, da tisto, kar je tako zalepljeno za telo, torej mi visimo tako rekoč z našo dušo v telesu in pri posvetitvi se to razdvoji, loči. Rečeno v oklepaju, če bi mi vzeli LSD, bi nas odneslo, smo zunaj. Tudi takrat doživite nekaj, ampak ne greste skozi tista vrata, ki so človeku namenjena, temveč skozi zadnja vrata. Tam seveda doživljate tudi nekaj drugega. Mogoče tudi največjo grozo, kot si jo sploh lahko predstavljate ali neko zelo posebno srečo. In vsak odvisnik od droge bo rekel, enkrat sem vzel drogo in navdušen sem bil. Razširjen sem bil v ves svet. In doživetje je bilo nepredstavljivo lepo, tako zelo, da od tiste prve izkušnje hrepenim po tem doživetju. Čim več LSD-ja, hašiša sem požrl, tem manj sem dobrega doživel. In vsak odvisnik od droge vam bo rekel, pravzaprav še vedno iščem tisto prvo doživetje.
Torej to ločevanje vadimo z vajami, ki so napisane v knjigi ’Kako doseči spoznanja višjih svetov’. In če Lucifer ponuja majhno tableto in pravi, ja, kaj pa se tako mučiš, da bi leta dolgo čakal, saj si neumen. Kontrolirati čustva, kontrolirati voljo, kontrolirati misli, zakaj neki? To, tukaj prav na hitro. Tako kot kača na začetku z drevesa, čim boš to pojedel, se ti bodo oči odprle in prepoznal boš dobro in zlo. In v tem stopanju iz nečesa vidite naenkrat voljo sveta povezano z mislimi sveta, povezano s čustvi sveta. Tako velike so postale kot svet sam, tako velike, da ga je na odru nemogoče prikazati. Tako doživetje duše, da čim stopite ven, se najdete razširjenega v bliske, v oblake, v ves svet. Doživetje je nepopisno, kot da si povsod prisoten. Spomnite se na našega Frančiška iz Assisija. Lahko boste brali, da je on prihajal v določeno levitacijo, v zraku je lebdel. To je slika, da je stopil iz sebe in telo postane čisto lahko. Potem je lahko napisal sončni spev. Saj tam potem opisuje sestro Luno, brata Sonce. Potem opisuje kako je notri v vseh elementih, berite enkrat ta del Sonca, in to prisotnost povsod boste lahko malo zaslutili, kako je Frančišek Asiški zmogel to stopnjo in dosegel to levitacijo. O njem vemo, da po določenem času, ni več jedel čvrste hrane in je živel samo še s hostijo. Danes imamo po vsem svetu nekakšno veliko gibanje ljudi, ki se prehranjujejo s svetlobo. To ste slišali. Tudi neke filme smo imeli o tem. In sedaj smo na tem nivoju. Mi imamo danes tako krasne informacije s celega sveta, zvemo najbolj neverjetna duhovna doživetja, najbolj neverjetna doživetja ljudi s celega sveta. V časih Rudolfa Steinerja je bilo to drugače. Razmere so bile tako težavne, da ko je pisal knjigo ’Kako doseči spoznanja višjih svetov’, 95% ljudi ni vedelo o čem govori. In ni vedelo kaj hoče. Kateri višji svetovi? Mi smo samo en svet. O Kantu so vedeli, da obstaja neko onostranstvo, ampak, da se kdaj tja pride?
Sedaj ob doživljanju tega sveta duš v neki podzemni jami, ima Johannes zaznavo, da njegovo srce pozivajo k temu, da postane tako veliko njegovo srce kot ves svet. In da postane njegova volja tako velika in tako mogočna, da ima v njem prostor resničnost celega sveta. In ta misel pade vanj in v naslednjem trenutku je četrti kralj v ospredju. In četrti kralj ne reče nič več in nič manj kot, ta Johannes, si predstavljajte kralj reče, da nima pravice, da napreduje v naslednje svetove. Tukaj naj ostane. Ostane naj slep in naj vidi svet, ki ga s čutili zaznaš kot najvišjega. Johannesu, ki se je ravnokar razširil se zgodi tisto, da na nek način kot da se potaplja ima občutek, da se ne more ničesar več oprijeti. Čuti, da ima v sebi moč, ki je tako zelo velika, da vsa ta doživetja lahko spet izbriše. In on, ki se je ravnokar prebudil v svojem višjem Jazu, je spet enkrat ves potegnjen skupaj v njegovo majhno egoistično osebnost. V tem trenutku se odprejo vrata in v prostor vstopi Feliks Kobutski, v drami se imenuje Feliks Balde. Zelo mil človek. In ta Feliks Balde pride in kralji se obrnejo in pravijo: kaj pa tukaj iščeš? In on pravi, iz globin Zemlje prihajam. Bogovi, ki so ustvarili svet, so me prosili, da pridem sem in da pripovedujem kako zelo trpijo, namreč lačni in žejni so. Lačni in žejni, ker se ljudem še ni posvetilo od kod prihajajo.
V originalu glasi to takole: tako dolgo, dokler se na Zemlji posluša samo tiste ljudi, ki se nočejo spomniti na svoje duhovno poreklo, tako dolgo bodo angeli trpeli na Zemlji, nadangeli in eksusiaji, tisti, ki so bili odgovorni za Zemljo. Ali lahko smatram, da poznate imena vseh hierarhij? Čisto spodaj angeli, nadangeli, arhaji, eksusiaji, dinamisi, keriotetes, kerubini in serafimi, troni. In ta najvišja hierarhija troni, kerubini, serafimi, če se spomnite, ti segajo do največjih globin svetov. To je prva hierarhija. Tretja hierarhija pa, angeli, nadangeli in arhaji, živijo v človeku, v njegovi duševnosti. Druga hierarhija pa je za pojavom gibanja planetov, za pojavom svetlobe in v delovanju svetlobe. Imenujejo se duhovi svetlobe. Prva hierarhija so duhovi moči, tretja hierarhija pa so duhovi duše. In sedaj pripoveduje ta Felix Kobutski o dejstvu, da če pridejo ljudje do tega, da se zavejo svojega duhovnega porekla, potem svet duhov vriska od veselja. Ne samo poln veselja, temveč je to njihova najvišja sreča in največ, kar se lahko dogodi. To je tisto, kar je njim samim hrana. To pomeni torej, Johannes, ki to zazna, naenkrat opazi kako zelo je človek povezan z naravo in s silami, ki naravo ustvarjajo. In kako duhovnost ta svet pravzaprav hrani in napaja. In kako ravno nasprotje od tega, torej naravnanost človeka proti duhovnosti, pušča, da ta svet trpi lakoto. In Johannes Thomasius čuti srečo, da sedaj, ko je bil tako potegnjen skupaj, najde svoj normalni jaz, in s Felixom Baldejom, ki je ta duhovni razvoj že opravil in s tem tako imenovanim mešanim kraljem, ki se v tekstu Rudolfa Steinerja imenuje Retardus, četrti član, to pa pomeni tisti, ki vleče nazaj, ki zaostaja, tako se imenuje. Ta Felix Balde Retardusu prepove govorjenje. Obenem pa da Johannesu možnost in pravico, da se ponovno prebudi v duhovni resničnosti, ki se imenuje višji Jaz. In to je tisti dogodek, ki ga najdemo potem v peti sliki misterijske drame, namreč, da v soočanju z najbolj globokimi, najmanj zavednimi silami v podzavesti Johannesa, on lahko pride do višjega Jaza, nekako obvladuje svoj višji Jaz. S tem bi to sliko zaključil.
Še malo naprej, ampak ni več tako zelo pomembno za razumevanje celote.
Zdaj bomo imeli pavzo in po pavzi se bomo še enkrat osredotočili na tri kralje z očmi naših malih vaj, kontrola misli, kontrola volje, kontrola čustev. In seveda, če imate vprašanja, bomo potem odgovarjali na vprašanja.
Vprašanje: O tem, kar je Kafka rekel, zakaj tako zelo poudarjate, da je ta vrvica samo malo nad zemljo napeta? Saj ni nobene velike nevarnosti. Jaz se moram samo ločiti, seveda je to težko, težko se je ločiti malo. Zakaj je tako izrecno poudaril, samo malo nad zemljo je ta vrvica napeta? Odg.: Mi gremo vsako noč iz svojega telesa ven. In takrat postanejo stvari za nas črne, nimamo zavesti. Včasih nam uspe, da gremo ven in pri tem pride nek električni impulz in potem smo spet čisto v telesu. Naša naloga pa je, da gremo samo toliko iz telesa, da imamo svojo dušo še na razpolago. Hvala za vašo pozornost.
Prepis 193
Torej na razpolago sem za vaša vprašanja, da ja ne pozabimo.
Vprašanje: Za rojstni dan Rudolfa Steinerja smo šli v Donji Kraljevac in tam smo poslušali eno misterijsko dramo. Drugo dramo. In takrat je bilo meni tako težko, kot danes, ko je to razlagal. To moramo še ponoviti. Ali obstajajo prevodi teh misterijskih dram v slovenščini?
Odg.: Trenutno še ni, upajmo pa, da bo.
Vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če gre naša duša ven med spanjem, potem bi pa katera druga prišla not, kako bi naša šla nazaj?
Meta: Skrivnost. Bomo iskali odgovor?
Heinz: Jaz sam nimam neke duhovne izkušnje o tem. Vem samo, da je tako kot v zemeljskem svetu, tako da na oni strani tudi ni vakuma. V duhovnem svetu tudi ni vakuma. In če nekdo umre in zapusti telo, je naloga svečenika ali duhovnika, da ves prostor blagoslovi in okadi. In tri dni dolgo, in pri nas v antropozofskem negovanju teh obredov je predvideno, da ljudje tri dni in tri noči berejo Janezov evangelij tu nekje v bližini tega zapuščenega telesa. Kadar pa človek samo spi, v tistem trenutku, ko gremo mi iz telesa z dušo in duhom, stopijo v telo hierarhična bitja, angeli, tisti, ki v tem času regenerirajo naše telo. To so različna bitja. Rudolf Steiner jih je poimenoval točno katera bitja so, ki delujejo v področju presnove, katera bitja v področju srca in pljuč in katera v področju živčevja in čutil, spomina, misli. Zaradi tega smo mi zjutraj vedno bolj pametni kot zvečer, ker nam oni pomagajo. Če nekdo jemlje droge, se dogaja nekaj drugega. Takrat so ta bitja zaprta ven. Ta bitja ne morejo v telo. In lahko vidite, kako izgleda človek pod vplivom drog. Poglejte njegove oči. Zelo razširjene popile kot v nekem strahu. Na tem, kako transpirira znoj, po tem kako smrdi ali diši, potem lahko identificirate bitja, ki ga zasedajo. In tisti, ki so odvisni od drog, imenujejo to bitja heroina. In sami lahko točno razlikujejo med bitji normalnih opiatov in umetnih opiatov. In ta bitja zavzamejo dušo in se nekako ugnezdijo v telesu. Zaradi tega je potrebno sedem let. Sedem zaradi tega, ker se vsakih sedem let telo popolnoma obnovi do zadnje celice. Šele potem se človek osvobodi teh bitij.
Meta: In potem človeka prizadenejo na področju ene od treh duševnih sposobnosti, ali v nesposobnosti razmišljanja, nesposobnosti čutenja ali pa v fizičnem, pa ne samo to.
Heinz: Ne bi preveč o tem govoril, ampak v Zuerichu je bila železniška postaja, Leten se je imenovala ta postaja in to je bila največja odprta drogeraška scena Evrope. In mi smo od Zuericha oddaljeni 120 km. Naši pacienti so pogosto ušli v svoji bedi in sicer naravnost tja v Zuerich. In mi smo jih potem tam iskali. To ni bilo tako enostavno, ker tam je bil pomor na tekočem traku. Ne samo, da si mislite, da so samo bolni ljudje. Tja so se nekako ugnezdila bitja z zelo veliko močjo in najbolj odvratna bitja zla. Mesto Zuerich ima najbolj napredno terapijo proti drogam. Odvisnikom daje torej to kot sem rekel metadon in umeten heroin jim daje. In zdaj so že 10 let odvisniki od drog, ravno tako odvisni kot prej, s tem, da jim ni treba več moriti in krasti, ampak dobijo to na recept. In Zuerich se hvali, da je to njihov velik uspeh. Imeli smo film na televiziji, dokumentarni, kjer so govorili ti odvisniki od drog in rekli so, poglejte si tega človeka. Pred tem je bil kriminalec, vse svoje sorodnike je oropal, zdaj pa je popolnoma samostojen, vsak dan gre po svojo drogo. In potem je reporter prišel k njemu in rekel, no in kaj boste vi povedali? In ta je rekel v mikrofon in če si to slišal, je bila to grozljivka. Popolna deformacija človeka, popolna deformacija njegove duše. Ljudje tega kakor ne vidijo. Pravijo, glavna stvar je, mi nimamo več kriminalcev med njimi. Pretresljivo, kaj se s temi dušami dogaja.
No, to nas vodi k naši temi. Ko gre, če gre duša iz telesa (pravi Heinz naj bi Meta prevedla originalni Steinerjev tekst). Medtem, ko živi duša v višjih področjih, se v gostem fizičnem telesu in v eterskem telesu ugnezdijo škodljive sile. To je razlog, zakaj pridejo do izraza določene slabe lastnosti, ki jih je duša pred vstopom v višje svetove nekako zadržala. Pridejo do izraza, če nismo dovolj pozorni. Ljudje, ki so bili prej dobre moralne narave, v takih okoliščinah potem lahko, ko vstopijo do višjih svetov, povsod srečajo nizka nagnjenja kot neresničnost, samoljubje, potrebo po maščevanju in jezo. Torej vsak človek, ki gre skozi duhovni razvoj in stopi iz svojega telesa, nima več tistega, kar človeku posreduje telo, namreč varnost, občutek za levo, desno, zgoraj, spodaj, zadaj, spredaj. Telo ga ne spravlja več v notranji red, ta red si mora sam dajati. In zaradi tega, pravi Rudolf Steiner, na podoben način kot je pri nekomu, ki je odvisen od drog in stopi iz svojega telesa. Če vi normalno stopite iz svojega telesa v spanju in niste na duhovni poti, pridejo hierarhične sile in so v telesu, nas ščitijo. Če pa greste ven zaradi lastnega razvoja, potem morate sami skrbeti za svoj notranji red. Rudolf Steiner poudarja, in to je zelo pomembno, naj vas ne bo strah, če se prav obnašate. Če pa pridete duhovno v nek razvoj, je mogoče, da pridete do stanja neke neverjetne hladne radovednosti v glavi, v neko zasanjano duševno hrepenenje ali pa celo v stanje, kjer bi hoteli biti agresivni do drugih ljudi. In to deformacijo duševnosti je treba ujeti in sicer s tem, da imate absolutno kontrolo svojih misli. Zelo zavedno šolanje svojih čustev vedno v smeri ravnodušnosti. Da ne prihaja do čustvenih razburjenj, ki bi vas spravila v nerazsodnost.
Še na koncu svojega življenja se je Rudolf Steiner jezil nad antropozofi in sicer v najbolj notranjem krogu svojih antropozofskih prijateljev. Še leta 1924 je dal ljudem zelo pomembno pot duhovnega razvoja. Svetoval je tako imenovane razredne ure, direktno prevedeno. To se pravi vsebino na srečanjih izbrancev. To je 19 predavanj z ustreznimi meditacijami in mantrami, ki se stopnjujejo glede na zaporedje. To se pravi tem bolj zahtevne, čim višje si prišel. Pogoj je bil, da si najmanj 2 leti član antropozopfske družbe, da bi te v to šolo sploh sprejeli. In s tem v zvezi se je Rudolf Steiner vedno znova pritoževal, to se pravi, to kar duhovno doživljate, to potem preveč razodevate drugim. Pritegnete jih v egoistične sfere vaše lastne eksistence. Hvalite se s svojimi prvimi doživetji. Delajte male vaje, 6 malih vaj. Teh 6 malih vaj potrebuje antropozofska družba, oziroma vsak, ki je tam član. Stremeti moramo k temu, da tisti, ki so člani antropozofske družbe, obvladujejo te vaje.
S tem v zvezi naj na kratko povem, kar smo danes doživeli v peti sliki, v petem aktu. S tem, ko stopi Johannes Thomasius v globine svoje duše in vidi te mogočne kralje, v tem lahko spoznamo, da ima moč, da se sam oblikuje. Saj zlati kralj predstavlja njegovo sposobnost razmišljanja, srebrni kralj njegovo sposobnost čutenja in zemeljski bakreni kralj predstavlja njegovo voljo. V tej situaciji vidimo, da ima Johannes Thomasius moč, da si v tem duhovnem šolanju sam da tisto obliko, ki jo potrebuje. Da si sam da tisto obliko, ki jo potrebuje v tem duhovnem šolanju. Je bil že kdo od vas v Delfih? V centru v Delfih so tako imenovani upravljavci gozdov. To je danes postava s čudovito obleko, ki pada navzdol, ena roka manjka, leva je pa tu in tam so deli železa. Pravzaprav pa je to tisti, ki vodi, upravlja voz. Najvišja predstava o človeku, je v Delfih predstavljena vsakemu, ki je tja prišel. Moraš se obvladovati, se imeti v rokah, sam. Prvotna slika je bila, da ta človek vodi dvanajst konjev. To namreč so že takrat v Delfih vedeli, da takrat, ko se poda človek na pot duhovnega razvoja, te sile duševnosti stremijo vsaka na svojo stran. In da to pršenje sil duševnosti predstavlja prvi znak duhovnega razvoja. Sami na sebi so to opazili, da so v sebi razvili nekaj meditativnega in se prestrašili nad dejstvom, da v določni situaciji padejo v stanje brez vsake oblike. Nekako se ne morejo obvladovati in jim ni jasno kako je zdaj to eno z drugim povezano.
S tem v zvezi bi tudi omenil prve tri vaje izmed teh šestih malih vaj, da nam misli ne uhajajo, se moram vsak dan en mesec dolgo postaviti pred oči eno misel. To vajo delamo mi tudi z našimi pacienti vsak dan, z našimi odvisniki, vsak dan. Človek, ki je na poti duhovnega razvoja mora to delati. Nekdo, ki trpi zaradi odvisnosti, je tega tudi potreben. Pri nas smo imeli kot pacienta sina lastnika firme Faber-Castel in ta firma nam je dajala vse mogoče proizvode, material iz njihove tovarne. In naša vaja je zaradi tega bila, kako se je razvil svinčnik, grafit, glina, kakšno je razmerje mešanja, kako se to naredi, kakšna trdota se zaradi tega doseže. In v človeku na ta način dosežemo, da lahko spremlja ves razvoj, ki je skrit za tistim svinčnikom, ki ga kupimo v trgovini.
Ali gremo na travnik in vsak obsedi na robi jase in opazuje in si zapiše, kar je opazil. In potem pripoveduje, kar je videl. In ta red, ki ga ustvarimo s tem, da nekaj opazuješ dolgo časa, zaznavaš dalj časa, da nek proces popolnoma zemeljske narave opazuješ od začetka do konca in da ga potem tudi poveš drugim, to je terapevtsko sredstvo. In Steiner meni tudi za nas same.
In druga stvar, ki jo tudi z njimi delamo je vaja za voljo, kontrola volje. To pomeni, vsak dan narediti neko opravilo, ki nam ga življenje od zunaj ne narekuje, ki ni tako ali tako del našega vsakodnevnega dela. Ob 2h popoldan npr., kratek čas preden npr. greste v službo, odprete okno in daste pest takole ven, spet noter, zaprete okno. Popolnoma nesmiselno opravilo. En drug bo npr. ob določenem času zalil rožice, tretji bo ob določenem času narisal nekam trikotnik. To je zelo težka stvar. Ravno ljudje, ki vedno reagirajo samo na nekaj, kar se v telesu dogaja. To je zelo milo sedaj. Še pred desetimi leti nismo mogli sprejeti nobenega pacienta, ne da mu prepovedali kajenje. Danes je drugače. Ko se je nivo nikotina v krvi znižal, je ta človek še vedno nenehno segal po cigaretah ali po tobaku in papirju, ker je v telesu nekaj in moram spet dobiti nekaj nikotina, nekaj nezavednega se v telesu dogaja, kar to potrebo naredi. Torej mi smo se morali boriti proti temu. Zahtevati od njih, da naredijo eno reč, ki jo zares naredijo iz popolnoma svobodne volje, iz svojega Jaza ven. Mi se borimo tudi z našimi sodelavci na ta način zato, da to lahko vzpodbujajo in iniciirajo pri svojih pacientih. To doživetje, ki se pojavi v človeku, ko to obvladuje, je tako nekaj osrečujočega. Doživeti, da sem razvil svojo lastno moč, svojo lastno kvaliteto, torej da sem naredil nekaj v nasprotju s čemerkoli od zunaj, da človek res okrepi svoj Jaz. To je predpogoj za vsakodnevno meditacijo za katero Rudolf Steiner pravi, to je pravzaprav edina stvar, ki jo naredimo res iz svobode.
Vprašanje: Ena misel je prej bila, eno misel cel mesec. Kaj pa opravilo, isto en mesec?
Odg.: Ja, lahko je eno in isto opravilo, ni pa nujno. Lahko je ista misel. Mora pa ne. Če vas to zanima, Katja, imam majhno knjižico, kjer Steiner to opisuje in kjer točno navaja, prvi mesec morate, kontrolo svojih misli in morate zdržati ta mesec. V drugem mesecu začnete z vajo volje, ampak pri tem morate še vedno nadaljevati s kontrolo misli, ne mora pa biti kontrola misli vsak dan in on te vaje povezuje. Pogoji na poti okultnega razvoja. Majda, ti to imaš in tam to piše. Tretja od šestih vaj je to, kar je v zvezi s čustvi. In mi smo se že zadnjič malo tega dotaknili, kaj delam z mojim veseljem, kaj delam z mojimi bolečinami, kaj delam z mojo depresijo? In sedaj je ta tretja vaja v tem, da ne odrivamo čustev, ali da jih ne razblinjamo, temveč, da to izražanje čustev v telesu, to pomeni, če doživim bolečino, doživim bolečino, ampak ne jokam. Če doživim srečo, doživim srečo, ampak poskušam, da ne zapadem v neko evforijo. Da ne predstavljam vzhičenega človeka ali pa popolnoma pobitega. Torej človek naj se poskuša spraviti v sredino. In potem nastane nekaj zelo posebnega, lastnega, lasten svet čustev, v katerem teh čustev ne bom izživljal v svojem telesu. So mi pa ta čustva na razpolago kot organi za zaznavo. Težka misel. Simpatija, antipatija me ne bosta obvladovali, ampak bosta organ zaznavanja, ki me opozarja na to, iskati kaj je za tem, kar deluje na mene simpatično, kaj je za tem, kar deluje na mene antipatično. Vaša čustva dobijo globino.
Oprostite, če to rečem privatno, ampak samo tako je to mogoče, jaz delam to vajo in jaz vem, da to vajo potrebujem. Ko grem iz tega prostora potrebujem nekaj časa. Moja žena bo šla naprej, jaz pa potrebujem nekaj časa, dokler se ne umirim. Potem pa nič več ne mislim, nič več ne čutim, gledam enostavno v naravo. In jaz sem prepričan, da tudi marsikdo od vas tako čuti, da vse barve, oblike naenkrat v meni zaživijo mnogo bolj intenzivno, kot če jaz gledam poln svojih lastnih misli in poln svojega doživljanja, svojega notranjega doživljanja. Torej pride do tega magičnega trenutka, da ugotovim, poglej , poglej, stokrat sem šel mimo in nisem videl. In nekaj takega se začne dogajati tudi z ljudmi. Naenkrat vidiš človeka drugače. Pravzaprav naj moja žena tega ne posluša, da svojo lastno ženo drugače opaziš, da ona nekaj takega zna, sploh ne bi mislil. Hej! In kaj se je zgodilo? Popolnoma neobremenjen z lastnim si to enostavno sprejel. Prej si pa iz lastnega reagiral: ’pa ti noriš, kaj govoriš’. Oprostite. Pravzaprav je res tako, tiste stvari, ki jih je človek tudi sam doživel, lažje pove. Težko govorim o vajah, ki jih sam ne delam.
Torej, temeljni zakon v naši terapiji odvisnikov od drog je bil ta zakon, ki smo ga dobili od Steinerja. Mi ne moremo delati v ustanovi odvisnikov od drog 8, 10, 12 ur in potem odklopiti vse skupaj, doma se usesti, noge gor dati, piti pivo ali vino in gledati televizijo. On je rekel, terapevt je lahko samo tisti, ki postane asket. Kako boš karkoli lahko pacientu dopovedal, česar nisi sam v stanju narediti.
Lepa zgodba. Ena ženska pride k Mahatma Ghandiju in mu pravi: Mahatma, moj sin sladka vsak dan svojo kavo z osmimi žličkami sladkorja. Kako zelo to škoduje njegovim zobem! Recite mu prosim, naj jemlje samo dve žlički. Po šestih tednih pride ta ženska spet k Mahatmi: Mahatma, zakaj nisi rekel tega mojemu sinu? Jaz se moram najprej sam sladkorju odpovedati, je rekel Mahatma.
Dve vaji še manjkata. Tega pa nisem hotel sedaj omenjati, čeprav sta ti dve vaji zelo pomembni, pozitivnost in ravnodušnost in potem manjka še vse skupaj kot celota. To najdete v knjižici ’Pogoji na poti okultnega razvoja’. Pomembno se mi je to zdelo v zvezi s petim aktom naše drame, da vidimo, da Johannes Thomasius sedaj doživi delovanje teh vaj. Popolnoma svobodno misel razvije, popolnoma svobodna so njegova čustva, njegova volja je čisto svobodna. Ne prestrašite se, to je moja zadnja misel zdaj. Če človek v duhovnem razvoju stopi iz samega sebe, naenkrat ni več eno, temveč je naenkrat trojen. Njegovo mišljenje, sposobnost razmišljanja, čustvovanje, volja. Tako kot mi imamo troedinost v Bogu. Sveti duh, sin, oče, trije in vendar eden. Tako doživi človek samega sebe v tej troedinosti, ko se v duhu prebudi.
Ko bom v petek prišel do sedme slike, bo to naša tema, te vsebine, da se potem pride do metamorfoze človeškega bitja, ki tako izgleda. To v zvezi pete slike, petega akta.
Še kakšno vprašanje k tej temi? V zvezi s sliko samo? V nasprotnem bi zaključil naše današnje predavanje in sicer s pesmijo Kristijana Morgensterna, ki vse te vaje strne skupaj.
Ne več ustvarjen, temveč tisti, ki zapoveduje kaj misli,
gospodar svoje volje, ne predan neki volji,
tisti, ki daje mero, ki je mojster svojih čustev,
pregloboko, da bi se razbolel na zanikanju,
preveč svoboden, da bi v njem živela,
(kot da zakrniš za neko stvar,
kot da bi bil brez čustev, ves užaljen, umaknjen v užaljenosti,)
tako se človek veže na kraljestvo duha,
tako najde pot do prestola tronov (duhovna bitja)
Meta: Zanimivo je to, v nemščini lahko pomeni beseda tron prestol ali pa duhovno bitje tron.
Še enkrat:
Ne več neko bitje, temveč tisti, ki zapoveduje misli,
gospodar volje, ne nekaj s čimer volja dela,
mera in mojster svojih čustev,
preglobok, da bi se razbolel z zanikanjem vsega,
preveč svoboden, da bi v sebi pustil stanovati umaknjenost, užaljenost, zakrknjenost,
tako se človek poveže s kraljestvom duha. Tako najde stezo do prestola tronov.
Prepis 194
Vprašanje: Doktor Steiner, jaz bi šel rad na pot duhovnega razvoja.
Steiner: Aja, lepo.
Vprašanje: Ampak veste, v našem kazinu za oficirje moram vsak dan z nekom nazdraviti, s slivovko, vinom. Je duhovni razvoj kljub temu mogoč?
Steiner: Na žalost ne. Mogoče v naslednjem življenju.
Prepis 195
Heinz:
Je to še težje kot z drogami. Pri drogi vidite najpozneje v dveh letih kaj droga dela. Alkohol je pa tako premeten, da spremeni vso karakterno strukturo človeka, tako da človek nikoli ne ve točno kje si, na čem si, to je strup, ki je zelo premeten, počasen. Ta drugi z drogo je hitrejši, hitreje zaznan. Zato mislim, da je terapiranje alkohola tudi zelo težko.
Človek lahko postane odvisen od vsega mogočega. od snovi, duševne odvisnosti in duhovne odvisnosti so možne. Človek je lahko kot antropozof tudi od Steinerja odvisen, pri tem lahko izgubiš svoje lastno doživljanje.
Vprašanje: Ali je navada tudi ene vrste zasvojenost?
Heinz:: Ja, absolutno. Vendar je osnovno razlikovanje, odvisnost od snovi, duševne odvisnosti, duhovna odvisnost. Poglejte kakšen problem je danes odvisnost od iger, na avtomatih, na računalnikih itd. Mi imamo v Nemčiji več bolnic za odvisnost od računalnikov kot od drog.
Meta: Te odvisnosti pri nas še sploh nismo spoznali, to je že nekaj duhovnega, ali je tako?
V Novi Gorici jo že imamo.
Štefka: V desetem bratu, v tej igri, pravi: bog nam je vino dal, žganje smo si pa sami napravili.
Prepis 196
Neobremenjeni s tem, kar smo do sedaj delali, preberimo še enkrat.
Und Geistesboten, sie vermählen
Des Lichtes webend Wesen
Mit Seelenoffenbarung;
Za waldorfski razred je to že dovolj. Dobro govori, jasno govori, vse je v redu.