(Lošinj 2011, H. Friedrich, Misterijska drama)
Heinz:
Se komu zdi to preveč tuje, če to tako delam, če to tako dolgo delamo, je to pretežko? Je v redu? To sodi skupaj. Leta 1910, to je pravzaprav čudovit čas. Takrat se je v zgodovini naše zavesti in predvsem v zgodovini umetnosti zgodilo nekaj najpomembnejšega, če gledamo ves razvoj. Zakaj? Prvič je človeku uspelo, da tisto kar čutno zazna, gleda tako, da človek ni videl drevesa, ki ga je gledal, temveč kako svetloba deluje v barvah. Tega mi seveda ne verjamete, toda v umetnostni zgodovini je v letu 1910 začetek abstraktnega slikarstva. Kandinsky je bil prvi, ki je lahko gledal na ta način. Barva se loči od predmeta. In potem je prišel Kandinsky k Steinerju. Morda veste? In je o duhovnem v umetnosti napisal čudovito knjigo. In od njegovega odkritja naprej, da pogled človeka ne more obviseti, se zalepiti na predmet, ki ga dela, temveč se kot pri Kafki loči in tkanje svetlobe v oblikovanju barv v soočenju s temo, je človek prvič sprejel v svojo zavest. In potem je šlo kot ogenj naprej skozi vse evropske metropole in vse umetnosti so pokušale to isto. Na Dunaju niso več igrali Mozarta, Beethovna, Mahlerja, temveč so rekli, dovolj je bilo. Mi bomo naredili novo glasbo. In Schoenberg je ločil ton od melodije in je postavil glasbo dvanajstih tonov v zavest človeštva, ki je tako z notranjo aktivnostjo na nov način poslušalo glasbo.
Dolgo bo trajalo, da gre človeštvo resnično skozi ta razvoj. Mi danes še vedno ljubimo muzikaličnost v tej obliki, da prežame našo dušo oziroma, da je tako harmonija, kot ritem, kot melodija prežeto z duševnostjo. Pesnik v Zuerichu v kavarni Voltaire je hotel prepesniti, ne vem ali to obstaja tudi pri Slovanih, ampak pojavili so se pesniki, ki so pesnili to. (Heinz je recitiral verze, kjer se slišijo in so poudarjeni predvsem vokali). To so seveda samo vokali in elementi jezika. Postavili so se pred ljudi in so čisto brez smisla deklamirali samo neke zvoke pred ljudmi. Brez vsakega smisla, pesmi zvokov. Danes uporablja tehnika reklam te kvalitete zvokov. Kot gospodinja, vsaj v Nemčiji je tako, ne boste našli nobenega mehčalca za perilo, ki bi se imenoval GRRRK, temveč se imenuje Lenor (mehka izgovorjava). In maslo, ki se dobro maže imenujejo Rama (mehka izgovorjava), nobeno maslo se ne bi dobro prodajalo, če bi imelo tako ime. Tudi BMW-ja ne morete prodajati z imenom BBGG. Povsod morajo zvoki človeka tako nagovoriti, da človek čuti, da ima to v sebi neko dinamiko, nekaj mehkega ali pa nekaj gladkega. In to se je dogodilo l. 1910., ko Rudolf Steiner to tudi piše. In bil je neverjetno srečen, da nekaj takega sploh najde, pozornost človeka v slikarstvu, oddaljeno od motiva, v barvi sami, proč od motiva, v formo. V glasbi, proč od melodije samo v svobodnem zvoku proč od misli samo v telo zvokov. In sedaj je bilo seveda na tem mestu nekaj, kar je bilo zelo nevarno, namreč če iz govora vzamemo smisel ven in slišimo samo zvoke, potem lahko cela stvar postane celo nesmiselna In Rudolf Steiner je sedaj želel uporabiti zvoke in jih v neki povezavi napolniti s smislom. Marie Steiner, Steinerjeva žena je bila igralka in se je učila govora še v Comedie Francaise in skupaj sta prišli njegova zavest in njena sposobnost in po tem se je oblikovala njena kultura govora, oblikovanje govora. In nekaj takega smo sedaj počenjali.
Danes smo v šesti sliki naše drame. Skupaj bomo razmišljali o vsebini. Da se še enkrat točno orientiramo, mi smo v prvi od štirih misterijskih dram in prva slika, prvi akt v tej prvi drami, ta prva drama ima 13 aktov, slik. In mi smo v šesti. Včeraj peta, predvčerajšnjim četrta, jutri sedma slika prve drame. Skupaj smo šli skozi notranja doživetja Johannesa Thomasiusa na poti razširjenja zavesti s preobrazbo njegove postave, razmišljanja, volje in čustev. On je prišel do širjenja zavesti s tem, da je delal na samem sebi, se je sam sebe spremenil. Leta 1910 se začenja prva metoda širjenja človeške zavesti za zahodnega človeka. Takrat je bila opisana. Rudolf Steiner je že v letih 1904 -1908 v časopisu opisoval vaje, kako prideš do spoznanja višjih svetov. Leta 1910 jih je strnil potem prvič v knjigo. Leta 1920 je napisal tudi knjigo ’Tajna znanost’ in na koncu te knjige je posvetil veliko poglavje o vajah za širjenje človeške zavesti. Petdeset let pozneje pridejo droge, ki človeku širijo zavest. Sicer je tudi že Nietzsche, jaz poznam samo prostor, kjer se govori nemško, spoznal opij, morfij. En francoski pesnik je pisal tudi neka svoja dela zaradi izkušenj z drogami. In to je vhod v resničnost duha, v višje svetove in če mi spremljamo Johannesa Thomasiusa v naši drami, v aktih, ki smo jih doslej spoznali, je deset let že delal na sebi. V tem času je star osemindvajset, z osemnajstimi pa je začel. Jutri bomo zvedeli zakaj ta mladostni človek zmore že tako zgodaj v svojem življenju širiti svojo zavest. Da bi se jutri v sedmi sliki lahko pogovarjali in da bo za vas lažje razumeti za kaj gre, jutri bo govora o svetu bogov, danes še o svetu duševnosti, v eteričnem svetu. Da bo jutri lažje razumeti, vam bom danes razlagal, kako je treba sedmo sliko razumeti tako, da ne boste nepripravljeni.
Sedaj pa šesta slika. Relativno kratka je, ampak relativno težka. Za ljudi kot vi, tisti, ki so povezani z naravo, je kar verjetno, da bo kar nekaj presenetljivo dobro osvetljeno. Tako nekaj posebnega je. Včeraj smo bili z dramo v podzemeljskem kamnitem templju. Johannes se spet sedaj dvigne od tam na višino in sreča v četrti sliki duha elementov, tam ima duh elementov tako rekoč svojo delavnico. Duh elementov se torej pojavi, sedaj pa pride še ena postava zraven. Nova postava pride v zavest Johannesa Thomasiusa. Spet se moramo spomniti na to, tako kot v naših sanjah, ima ali babica ali teta, ki ju vsak dan vidimo, in ki nam gresta grozno na živce. Ta babica in ta teta v naših sanjah nimata nič opraviti s pravo babico in pravo teto, temveč predstavljata sile v naši duševnosti, ki so se oblekle v njuni telesni postavi. In to je tisto bistvo prve duhovne zaznave na nivoju imaginacije. Da sile moje duševnosti uporabijo kostim ljudi, ki so kakorkoli sorodne tem silam duševnosti. Težko, ali ne? Torej dvakrat zlomljena resničnost. Notranje se preobleče v nekaj sorodnega zunanjega.
Toda ni to zunanje. In človek se moti in zaide, če tisto postavo, ki se v imaginaciji pojavi, enači s tem, kar ta oseba v resničnosti je. In zaradi tega opisuje Rudolf Steiner tisto bit, bistvo imaginacije, to imaginacijo morate znati brati. Zdaj bomo poskušali to pravilno brati. Torej mislimo si, smo v duševnosti Johannesa Thomasiusa. Pride oseba, ki je v resnici žena Felixa Balde, o tem smo se včeraj pogovarjali, tistega učitelja. Imenuje se Felicija. Kako srečna okoliščina. In ta Felicija ima v življenju krasno sposobnost. Je v stanju, ima lastnost, ki bi jo privoščili vsaki babici, krasno zna pripovedovati zgodbe, pravljice, sage. Ljudi začara s svojim pripovedovanjem. Johannes Thomasius je pa umetnik, slikar. In tudi on zna začarati in to sposobnost nosi v sebi in sedaj se ta sposobnost iz njega preobleče in reči moramo, vse, kar v pravljicah lahko doživljamo kot ozadje te pravljice, v pravljicah se zrcali resničnost duha.
Ne zunanja resničnost. Toda pravljice so drugačne kot normalni komiksi. Komiksi so nekaj izmišljenega. Pravljice so ponavadi brez avtorja. Pravljice so ostale iz neke zavesti človeštva in ljudje so jih vedno na novo oblikovali. Jaz sem čisto siguren, da imate tu veliko pravljic. In posebno pri tem je, da imamo tudi mi v Nemčiji zelo veliko pravljic, Angleži, Francozi tudi. In zanimivo je, da imamo pravljice, ki jih najdemo v vseh jezikih, v vseh deželah zelo, zelo podobne oblike. Imajo prispodobe in v teh prispodobah je imaginacija že nekako prikazana. Vsebuje pravzaprav imaginativne podobe. Majhen otrok, ko se prebudi, ima to sposobnost imaginacije. To je darilo, ki ga ima. Če babica majhnemu otroku pripoveduje, babica in otrok to razumeta. S štirinajstimi leti pa potem pravi otrok babici, tvoja pravljica, to ni nič resničnega, to je tako kot Božiček, kot velikonočni zajček, različne stvari so. Vem, kako je pri nas.
Pojem pravljice danes pravzaprav negativno zveni, je nekaj neresničnega. Je pri vas tudi tako? Ne zares, samo pravljica. Ne pripoveduj mi pravljic, pravimo. Pravzaprav bi morali reči, pripoveduj mi pravljice, potrebujem jih, da bi lahko stopil iz ujetništva mojih možganov. In imaginacija v šesti sliki naše drame nosi prav to v sebi. Johannes Thomasius je človek, ki je pod močnim vplivom svoje glave in njegova zemeljska pamet, ki jo ima, se nenehno bori z živo umetniškim, kar živi v njegovi duši. In ti dve sili se pojavita v sanjah. Se pravi zemeljski možgani. To je nekaj takega, misli samo na to.
Če si predstavljate te vijuge v možganih kot neke vrste korenine, nekaj trdnega. In potem pride pravljica, imaginacija, ki človeka osvobodi. In to pride tukaj skupaj in sicer na tale način: Johannes Thomasius pride iz globin Zemlje, iz tiste palače pride spet v svet živega. Doživi in sliši ta neverjetni pojav duha elementov. Tkanje vetra, svetlikanje morja, robovi teh kamnitih sten v svetlobi in senci in vse to zajema duh elementov, ki sedaj stoji pred njim. On pa vidi duh elementov, vidi to Felicijo, to ljubeznivo žensko. Stopi do nje in ji pravi, ja, ti si rekla, naj me pokličejo. Kaj naj delam tukaj? Eno zgodbo iz tega akta vam bom povedal jutri, da ne bi bilo preveč komplicirano, jo bom zdaj postavil na stran.
Duh elementov pravi, ti si tako pogosto inspiriral ljudi. Zato inspiriraj sedaj duhove skal. In v duši Johannesa Thomasiusa se nekaj dogaja in on doživi, da narava nujno potrebuje to imaginativno sposobnost človeka. Spomni se, da je tam doli v Zemlji doživel, da je Felix Balde rekel, tukaj trpijo lakoto mogočnosti rudnin. Zaradi tega, ker misli človek samo z abstraktnimi mislimi, ki nimajo pravzaprav nič z resničnostjo opraviti, človek se ne zaveda niti svojega duhovnega porekla.
Se spomnite, včeraj smo to prevedli: ’Tako dolgo poslušamo oziroma upoštevamo na Zemlji samo tiste ljudi, ki se nočejo spominjati svojega duhovnega porekla, tako dolgo bodo v globinah Zemlje mogočnosti rudnin trpele lakoto, se pravi bodo hudo nekaj pogrešale.’ Predstavljajte si, da vi sami nekaj takega doživljate. Da to povezavo ne samo mislite, temveč doživljate v sebi, namreč, da človek pozabi kdo ga oblikuje, kdo ga ustvarja. Kdo mu daje karakter.
Tukaj sedimo skupaj. Medtem, ko mi tu sedimo, nenehno dihamo in zrak, ki je bil zunaj, pride v nas. In porabljen zrak izdihnemo. Zunaj dihajo rastline, grmovje, fikus, bor vdihuje naš porabljen zrak in izdihnejo kisik. Mi bi se zadušili na Zemlji, če teh rastlin ne bi bilo. Samo te rastline ohranjajo naša življenja. Ogljikov dioksid, ki ga mi izdihnemo. Brez naših tehničnih dosežkov, mi bi se davno zadušili, če ne bi bilo teh rastlin. Medtem pa ko tukaj sedimo, ne samo dihamo, temveč smo tudi sredi stalnega krogotoka krvi in limfe. In pri vsakem vdihu gre skozi mojo hrbtenico, teče tok likvorja in nekako obdaja moje možgane tako, da ti možgani, ki so težki kilogram in pol nosijo ta likvor, kot da bi bili možgani brez teže. Medtem ko tu sedimo, če si to le ozavestimo, v tem času, ko tu sedimo, nas nekaj nosi. Nas nosi, da smo sposobni misliti, da smo sposobni čutiti, da smo sposobni vsega, kar ta trenutek želimo. Nosijo nas sile, ki jih ne poznamo. Če ste kdaj slišali človeka, ki je operiran na grlu. Če on govori z mehaničnim grlom in se potem lahko čudite nad tem, kakšen neverjeten dogodek je to, kar mi zmoremo s tem našim grlom. Samo usta odprem in že zveni. Nekaj hočem misliti in lahko mislim.
Ta zavest se zasveti v Johannesu Thomasiusu pri tej osvetlitvi, naenkrat čuti to moč, ki ga nosi , ki nosi vsako trenutno duševno razpoloženje, vsako telesno dispozicijo v tem, kar razvija kot duhovno voljo. In mogoče si lahko malo predstavljate, mogoče lahko malo razumete, kaj se dogaja, ko se otroci hočejo od nas ločiti. Gredo. In tako kot se obup opisuje v pismu stare zaveze pa tudi potem to osrečujoče doživetje v zgodbi o izgubljenem sinu. Če to torej nekako razumete, potem boste razumeli, kakšno srečo doživi duh elementov v trenutku, ko se zavest enega človeka prebudi, to se pravi se zavest človeka prebudi. Ta človek torej spozna, da duh elementov v njem zavest sploh daje. Neverjeten praznik je to. Ta trenutek, ko stopi človek skozi vrata posvetitve v tisto duhovno resničnost, ki je polna bitij.
Und Geistesboten, sie vermaehlen
Des Lichtes webend Wesen
Mit Seelenoffenbarung.
In poslanci duha spojijo bit tkanja svetlobe z zavedanjem duš. V svetlobi prepoznam bistvo svetlobe.
Mantra, ki jo da Rudolf Steiner ljudem, da bi lažje doživeli svetlobo:
Čuti, kako dovolijo bogovi, da v mogočnosti svetov svetijo v telo tvoje duševnosti.
Torej: bogovi, bitja duha dovolijo, da svet svetlobe zasveti v moji duši. Najdi se v tem, ljubeč vse to.
In potem pravi Rudolf Steiner, ta bitja svetlobe prihajajo že pred vzhajanjem sonca, ta bitja se potem ves dan s soncem gibljejo čez nebo in se oddaljijo malo po sončnem zahodu, ta bitja lahko tudi ljubimo. Japonci, ki imajo v svoji zastavi Sonce, začenjajo dan s tem, da z določeno gesto, začnejo molitev v zahvalo Soncu in svetlobi. Vsi vzhodnjaški narodi, tudi Kitajci imajo globok notranji odnos do svetlobe na svetu.
In kadar gledate televizijo, dnevnik in poslušate kakšno bo vreme jutri, spet bo slabo, ena grozna fronta z nevihtami, še tri dni, potem pa spet sonce, ampak potem bo spet prevroče, potem se bo to preselilo nekam drugam, na žalost je presuho in prevroče. Nenehno je vse, kar je zaznaven svet ustvarjen od teh bitij, strnjeno v obliko, ki jo kot iluzijo zapečejo nekako v človeško zavest. Vsak dan moramo biti pravzaprav veseli, da tako je kot je. Gospod, pošlji, kar hočeš. Nekaj, kar lahko ljubim, kar je ljubezni polno ali trpljenja. Vesel sem, da oboje prihaja iz tvojih rok. Moericke je napisal to pesem. In duša Johannesa Thomasiusa se sedaj odpre in on sliši, kako zdaj duh elementov moč svoje duše v postavi Felicije Balde prosi, da duhovom skal pove pravljico. In v tistem trenutku Johannesu Thomasiusu tudi uspe bistvo tkanja svetlobe, v svoji duši čuti, da je z njim povezano, mu uspe, da se pri njem pojavi slika, nekakšna pravljična slika, ki se začenja tako: enkrat je živelo bitje, bežalo je iz vzhoda proti zahodu in sicer je zasledovalo Sonce, letelo je preko dežel, preko morij. Iz svoje višine je gledalo kaj počnejo ljudje. Videlo je, kako se ljudje ljubijo in kako se sovražijo. Nič ni moglo tega bitja motiti pri njegovem poletu, saj sovraštvo in ljubezen vedno ustvarjata sebi enako, tisočkratno. Ampak nad eno hišo se je to bitje moralo ustaviti. Tam je sedel utrujen mož. Pel je nad človeško ljubeznijo in pel je tudi nad človeškim sovraštvom. Zaradi razmišljanja je že imel globoke brazgotine na obrazu. To razmišljanje je obelilo njegove lase. In nad njegovo žalostjo, nad njegovimi skrbmi je to bitje izgubilo vodjo, ki ga je vodilo za Soncem in ostalo je pri tem človeku. Ostalo je v njegovi sobi tudi potem, ko je Sonce zašlo. In ko je Sonce spet prišlo, je duh Sonca to bitje spet sprejel. To bitje je odšlo s Soncem, gledalo svet ljudi, kako v ljubezni, v sovraštvu preživljajo svoje življenje na Zemlji. In ko je to bitje prišlo drugič nad tisto hišo sledeč Soncu, je njegov pogled, pogled tega bitja, padel na mrtvega moža. Ta pravljica o enem človeku, ki se je poskušal soočati z obema silama v svoji duši, simpatijo in antipatijo. V tem trenutku spozna, da če človek kar tako naivno živi tja v en dan, sveta v bistvu ne more zaznati, ker postavlja sam sebe vedno pred svet. In opazi, da za normalnega človeka ni druge možnosti, da bi prišel ven iz tega zapora lastnega razmišljanja in čutenja. In da se človek mora, da bi ga nekaj odrešilo, obrniti na svetlobo in na bitja, ki v svetlobi živijo.
Ta čudovita pravljica, ta izpoved, ki jo imate gotovo tudi v slovenščini, če dolgo razmišljaš o nečem in ne razumeš stvari in naenkrat se vam posveti. In to morda sploh ni v zvezi s tem, kar ste mislili, mislili. Mislili ste, toda ne razumeli. Pa karkoli drugega začenjate delati in stvar pustite in naenkrat se vam posveti, tisto, kar vas je prej zaposlovalo. Ne da se vam posveti, cela tovarna sveč se vam prižge. In danes vemo, na mnogih področjih, z razmišljanjem ne morete nikoli zajeti rezultata, temveč morate razmišljati skozi vse mogoče poti o tem problemu, potem morate stvar pustiti in enostavno počakati. Johannes Thomasius zna tudi kaj neverjetnega, in sicer, da je duh elementov gospe Baldi rekel, pripoveduj sedaj pravljico tem bitjem skal. In v tej zgodbi pride samo po sebi, da ta bitja, ki so pod nami, hočejo slišati od človeka, kako tam zgoraj zgleda. Ta bitja, ki služijo duhovom elementov v Zemlji, v vodi, v zraku, v ognju, potrebujejo človeka, da bi se lahko navezali, da bi našli most do neba, da bi se nekako priključili mislim bogov. Na podoben način kot majhen otrok pravzaprav potrebuje babico, ki ga uvede v življenje, tako moramo mi ta bitja kamenin voditi v zgornji svet in takrat bodo potem tudi hvaležna človeku.
V drugi zgodbi opisuje Rudolf Steiner kaj se zgodi, če tem bitjem ne bomo pomagali. Potem bodo postala ta bitja agresivna, na podoben način kot postane majhen otrok agresiven, če ga zapremo, če mu ne damo tiste hrane za njegovo dušo, ki jo potrebuje. In v tem trenutku, ko ona to pravljico pripoveduje, sliši Johannes Thomasius svojo lastno glavo kot zemeljske možgane. Isto pravljico potegne navzdol v zemeljsko resničnost. V ironiji in cinizmu uniči, sliši to pravljico od duha zemeljskih možganov v obliki kot je nam običajna. Bomo popoldan nadaljevali s tem.
Prepis 198
Nekaj moram popraviti. V šesti sliki ‘Vrata posvetitve’ smo in da ima drama 13 let. Ne, ne samo 11 jih ima. 13 ima pa druga drama ‘Preizkušnje duše’.
Sedaj ti dve pravljici. Pravljici bom postavil eno ob drugo, sinhrono. Tako boste opazili, ja, ja, to je sedaj pravljica, to pa je ironično, sarkastično nasprotje, nasprotni prikaz. Pravljica o gospe Baldi se začenja takole: Nekoč je živelo bitje, ki je bežalo z vzhoda na zahod, vedno za Soncem. Enkrat je bil en mož, ki se je z vzhoda selil proti zahodu. Njega žene želja po znanju preko morij in dežel. Bilo je bitje, ki je šlo od vzhoda proti zahodu vedno za Soncem. Letalo je preko dežel, letalo je preko morij, s svoje višine je gledalo kaj počenja človeštvo. On pa je po pravilih modrosti gledal tudi kaj počenjajo ljudje. Videl je, kako se ljudje zasledujejo, iz ljubezni ali sovraštva. Vsak trenutek je ta mož menil, da je na koncu z vso svojo modrostjo. Ono (bitje) je gledalo, kako se ljudje ljubijo, kako se sovražijo in svetujejo za to. Nič pa ni moglo tega bitja zadržati pri njegovem poletu. Saj ljubezen in sovraštvo vedno ustvarjata sebi enako, samo tisočkratno več. Toda tako kot ljubezen in sovraštvo vladata temu svetu, v nobeno pravilo ni bilo mogoče strniti niti enega niti drugega, mnogo tisoče posameznih primerov in vsak pregled tega dogajanja je popolnoma manjkal.
Nad eno hišo pa, tam se je to bitje moralo ustaviti. V teh hiši je sedel utrujen mož. Pel je o ljubezni ljudi in o sovraštvu. Globoko razmišljanje o tem je zarezalo globoke brazde v njegov obraz, njegovi lasje so posiveli od tega. Zaradi njegove skrbi, zaradi žalosti, je to bitje zastalo in izgubilo Sonce, svojega vodnika. Ostalo je pri tem možu. V njegovi sobi je še bilo, ko je Sonce zašlo. In ko je Sonce spet prišlo na nebo, se je to bitje spet priključilo duhu Sonca. Suh raziskovalec je naletel na svoji poti na bitje svetlobe, ki mu je bilo življenje zelo težko, zaradi tega, ker se je nenehno boril z neko senci podobno obliko. Kdo ste? Vpraša ta suhi raziskovalec. Jaz sem ljubezen. V meni vidiš sovraštvo, je govorilo drugo bitje. Besed teh bitij pa mož ni več slišal. Kot gluh človek je sedaj sledil bitju od vzhoda na zahod. In ko je Sonce spet prišlo, je duh Sonca to bitje spet sprejel. In spet je to bitje gledalo ljudi v ljubezni in v sovraštvu, kako preživljajo v tem svoje življenje. In ko je drugič prišlo nad to hišo sledeč Soncu, zagleda mrtvega moža. Kot da bi bil ves smisel življenja strnjen v to zgodbo. Kot človek imenujemo mi to spoznanje samega sebe, tu pa se govori o razmišljanju o ljubezni in sovraštvu.
Torej, da se človek v spoznanju samega sebe prepozna. In če se to spoznanje v njemu dogodi, rodi, če naj bi se dogodilo to spoznanje, je potrebno, da se odpre za svet. In na ta način se izpolni smisel življenja. Takrat potem lahko umre, sme umreti. Človek, spoznaj samega sebe. Grške besede. Stalo je na svetišču nad vrati vhoda v Apolonov tempelj. Človek, ki je želel srečati boga Sonca Apolona, je bil na vhodu samemu opozorjen, da mora najprej prisluhniti sebi. Kajti če boš spoznal samega sebe, šele takrat boš spoznal tudi mene. Kdor ne umre preden umre, si pokvari svojo smrt. (Meta: tudi jaz tega ne razumem). Kdor torej ne umre preden umre, si pokvari, ko umre. To pomeni, moj ego moram tako umakniti, postaviti v ozadje, v prispodobi govorjeno, ego mora umreti, šele takrat potem se lahko prelevi v svoj resnični jaz. Če pa v življenju ne umrem, potem to pomeni v evangeliju, potem je tvoja duša utrpela škodo, saj si jo prodal zemeljskemu in dvema gospodoma ni mogoče služiti. Mogoče je težko razumeti, ampak ‘človek, spoznaj samega sebe’ ni nič drugega kot človek prepoznaj tistega, ki resnično si, ego imaš vedno, ja, kako vam je ime, sem Heinz Friederich, ne jaz sem še nekdo drug. To me ne zanima. Imam neko zemeljsko eksistenco, ampak jaz to nisem. To sem ta trenutek, samo del mene, mogoče tista ena petina te ledene gore.
Nazaj k tej temi. Johannes je ta del svojega bitja pustil za seboj. Sedaj se odpre drugi svet, za njegovo duševno doživljanje je dostopen. Sedaj je v svojem resničnem jazu. To so ti pojmi, ki jih uporablja Steiner. Nižji jaz in višji, resnični jaz. Višji Jaz sam. Tja je prišel. In vedno znova se mu, tako kot na začetku njegove poti, posveti še enkrat, popolnoma razjasni, da je to zemeljska zavest, zemeljski možgani. Tu pa je osvobojena kozmična zavest. Če pogledate ti dve pravljici, če jih poslušate z namenom prepoznavanja, spoznate tu je človek, tu pa je Sonce in tisto bitje, ki je s Soncem povezano. V tej pravljici pa imamo samo tega človeka in on bega od vzhoda na zahod in nima kozmične zavesti. Lahko bi rekli tudi, ’o človek, spoznaj samega sebe’, to pomeni v drugem smislu, človek prepoznaj kozmično dimenzijo tvojega bitja.
Primer: Rudolf Steiner radikalno formulira to situacijo. Pravi namreč, iz določenega stališča, aspekta je človek grozljiv produkt zgoščevanja, zmanjšanja. Kako se je stisnil skupaj v času, odkar je začel svoj razvoj na Zemlji, oz. se je začel razvoj Zemlje. Pravzaprav od časa vesoljnega potopa, ko je bil človek v stanju sam razmišljati. Od takrat se človek vedno manjša. Potem pravi, pravzaprav sega človek s svojimi mislimi tja do zvezd stalnic. In posvečen človek se razširi tako daleč. V njegovi duši se takrat gibljejo planeti in on stoji s svojo voljo kljub temu na Zemlji. In potem pravi Rudolf Steiner s tem v zvezi, ta kozmični človek se zdi v doživljanju zelo oddaljen, ampak, čim ste naredili prve korake posvetitve, postanete tak človek, ki živi v sferah. Vedno smo vedeli, da od Paracelzusa v srednjem veku imamo makro kozmos in mikro kozmos in da pravzaprav v človeku, v mikro kozmosu, najdemo zrcaljen ves makro kozmos. Ta čisto majhen človek postane spet tako velik. In doživetje ob tem se dogodi pri Johannesu Thomasiusu po tem dogodku. Obenem zaradi te pravljice pride v to sfero svetov, kot dvignjen vanjo je. Zadnja beseda Rudolfa Steinerja je leta 1924, čisto zadnja beseda. Na predavanju, ki je bilo prekinjeno zaradi njegove bolezni, zadnja njegova javna beseda, prebral bom, kaj je povedal. Ko je to povedal, se je umaknil z govorniškega odra in se umaknil v bolniško sobo. Odtlej je še pisal, predavanj pa ni imel več. Ta zadnji tekst je v notranji povezavi s tem, kar ves čas mislimo. V tem tekstu poziva tsta bitja, ki sodijo k Soncu. To je velik izrek.
Tisti, ki ste prišli iz moči Sonca, iz mogočnosti Sonca, moči svetov, ki se svetite in ki dajete milost svetu, določeni ste iz misli Bogov kot svetleča Mihaelova obleka. Torej Mihael, poslanec Kristusa kaže, usmerja v vas sveto voljo svetov, ki jo nosi človek. Vi, svetla bitja svetov etra, nosite Kristusovo besedo ljudem. Tako se prikaže znanilec Kristusa dušam, ki hrepenijo in so žejne, vaša svetleča beseda sega k njim v čas poduhovljenega človeka. Vi učenci spoznanja duha sprejmite moder namig Mihaela, sprejmite ljubečo besedo volje svetov v visoke cilje svoje duše.
Tako stoji na začetku našega dela svetloba. In na koncu celega loka, ki smo ga do danes naredili, stoji ponovno svetloba. Leta 1832, preden je umrl, je Goethe rekel, več luči. To je bila njegova zadnja beseda. En dan pred tem pa je rekel, vse svoje pesnitve dam, tako Fausta in druge pesmi, darujem za kvaliteto mojih misli o svetlobi in barvah. Mnogo bolj pomembno je, kar sem mislil o svetlobi kot vse, kar sem sicer zapisal v svojih pesnitvah in drugih pisnih delih. In tako smo skupaj z Goethejem in Steinerjem na čisto poseben način povezani s tem vprašanjem po tem kaj je to bitje svetlobe. In s tem, ko sedaj skupaj razmišljamo, reziramo v nas s tem, da mislimo svetlobo. In ta brezpogojna volja k svetlobi, odpre dušo za duhovno resničnost sveta.
In tako se začnenaslednja slika v drami. S to notranjo gesto, izpolniti se hočem z najbolj čisto svetlobo iz širjav svetov. Vdihniti hočem oživljajočo snov zvoka iz daljav etrov. In če bi te tekste iz sedme slike hotel tukaj prebrati, da bi jih Meta prevedla, to ni mogoče. Za Rudolfa Steinerja je bil potencial možnosti izražanja v nemščini že premajhen. In na tem mestu misterijske drame je leta 1923, deset let po tem, ko je bila drama uprizorjena, rekel, tega jaz nisem napisal. In je zdaj spredaj napisal v svojo knjigo ‘Vrata posvetitve, misterij rožnega križa po Rudolfu Steinerju’. Ni se videl kot avtor tega in leta 1923 je rekel: ta scena, ki jo bom jutri naredil z vami je nekaj, kar mi je bilo absolutno točno tako sporočeno. Če se je človek v pesnitvah sveta kdaj orientiral, potem ve, da tja do današnjih dni, pa tudi v najbolj oddaljeni preteklosti, tako ali tako, s čim se začenja evropska literatura? Sem lahko malo učitelj izpraševalec? S Homerjevo Odisejo. In prve besede iz Homerjeve Odiseje se glasijo: zapoj mi muza dela tega pomembnega moža, ne pravim jaz, temveč ti muza mi zapoj o tem. On je kot slep vitez v stanju inspiracije. In celo Iliado in Odisejo mu prišepetava pravzaprav njegova muza. In muze so vendar hčerke sončnega boga Apolona. Vso pesnitev dobi v inspiraciji, torej jo dobi sem dol na Zemljo.
Stoletja se to dogaja, do takrat, ko je zadnja ženska, ki je inspiracije ljudem sporočala ženska Nelly Saks po imenu. To je pesnica Judinja, ki je pesnila v nemškem jeziku in ki pripoveduje o tem, da je dosedanje pesniško razpoloženje prisotno v nekem jeziku samo v tem primeru, če je pesnika poljubila pesniška muza. Se nekaj takega lahko reče tudi v slovenščini? Poljubila ga je pesniška muza. Skratka, da ima pesnik pravzaprav v tistem trenutku mnogo večjo zavest kot jo človek lahko ima. Zaradi tega je tako zelo težko to prevesti v slovenščino, saj so tam notri taki pojmi strnjeni skupaj v sedmi sliki, ki so tudi za Nemce absoluten izziv. Če normalen znanstvenik na področju literature bere te tekste, potem bo knjigo vrgel v vogal, po enem letu jo bo mogoče spet vzel v roke in jo bo vrgel v drug vogal in potem jo bo vrgel v tretji vogal, nakar knjige ne vzame več v roke. Človek potrebuje tako notranje potrpljenje, tako notranjo pozornost, da bi za temi besedami lahko prepoznal smisel. Zaradi tega, ker ta smisel ne govori več naši glavi, sedaj namreč smo s tem v duhovnem svetu. In v duhovnem svetu vladajo drugi zakoni. Prvi zakon v duhovnem svetu glasi: v zemeljskem svetu je najmanjša razdalja med dvema točkama ravna črta. V duhovnem svetu pa je drugače. Tam je najkrajša pot med dvema točkama ne ravna črta temveč, pravzaprav pri vsakem človeku drugačna.
In sedaj stojimo pred izzivom, da v zemeljskem razvijemo in pozovemo, prebudimo zavest za duha. To pomeni z drugimi besedami. S tem razmišljanjem moramo kot malo stopiti iz sebe ven v neko prepoznavanje podobno slutnji. Razum in pamet je formula, kar se kroga tiče π r², površina in potem lahko nekaj matematično zajamemo. Ampak, če pridete v ta duhovni svet, morate to pustiti za seboj. Pride nekaj, kar nosimo v sebi kot moč naše duše in to je neko umetniško čutenje, ki ga v nemščini izražamo z besedo slutnja (aaaahnen). In naša beseda je tako krasna, imamo ‘aaaa’ popolnoma odprt, tik predem zaspim , ’a’, in potem ta zvok, ki ni več zvok, stopim ven iz telesa. In potem pa sledi samo še, da bi to razumel. Nekaj obešeno, nek dogodek, ki predstavlja odprtje duševnosti in sicer tako daleč, da se sam zapustim.
Lahko si predstavljam, da imate občutek, kaj ta govori? O čem pa govori? Normalna zavest gre ven, dobro v redu, kaj? Se moram s tem sploh ukvarjati? Preden sem se začel ukvarjati z umetnostjo, sem študiral gradbeništvo, sem inženir gradbeništva. Risali smo načrte s perfektnimi vogali in robovi. Tam je bilo potrebno, da si popolnoma prisoten. In samo, če sem popolnoma lahko tu, lahko kaj spustim in sem lahko tudi nekje drugje. Zdaj lahko tudi razumem in ponavadi je vedno tako, to nasprotje razmišljajočega razuma in tista druga stran. In normalno potem tam na drugi strani zaspimo. Pri predavanjih Rudolfa Steinerja so poslušalci masovno spali. In on je rekel, dobro, zdaj sprejemajo, kar govorim. Kot Švicar, ki je pogosto govoril o glasbi, bil je specialist za glasbo, je svojim poslušalcem na predavanjih pogosto rekel, zehajte. V naši besedi je to malo podobno nemški besedi slutnja. Malo. Ja, ja zehajte. In če v sebi čutiš ti dve sili, jih močno čutiš v sebi….. Torej popolnoma jasen zemeljski razum je ….37:11, in kdor ga nima, kako zelo ga potrebujemo, da tu na Zemlji lahko živimo. Torej če tega nimate in se srečujete z misterijskimi dramami, se ne boste znašli.
In to je sedaj to nasprotje. Mislim, da je pomembno, da se na eni strani osredotočimo na posebno čisto jasne misli in na drugi strani na tisto, kar je samo slutnja. To se pravi, da to nekako miselno povežemo, ta dva kontrasta. In sedaj lahko razumete zakaj v slikah, ki smo jih doslej pogledali, to nasprotje vedno najdemo. Vedno je neka instanca v Johannesu Thomsiusu pozvana, včeraj sem vam predstavil tiste tri kralje, takrat je bil Retardus, tisti zadnji, arimanična postava in tako misli samo tisto, kar je zemeljsko, kar je tu. In potem druga stran, tisto spiritualno, duhovno odprto.
Mislim, da je kar prepozno, da bi se lotili naslednje slike. Če bi se malo na to pripravili, potem bo bilo jutri manj naporno. Naporno bo, ne bo komplicirano, ni komplicirano kot razumeti kaj se dogaja v atomski centrali. V sebi pa je tako, da imamo občutek, da človek mora biti v stanju, da se malo odda, samega sebe. Žena predlaga, da zunanjo zgodbo danes povem, jutri pa kako je to treba razumeti.
Scena je kristal, ampak ne taki kristali kot jih mi vidimo, temveč tiste sile, ki oblikujejo kristale. Si lahko sploh predstavljate, tukaj imam velik kristal, gorsko strelo, sedaj pa imaginirajte tiste sile svetlobe, ki oblikujejo te površine. Saj kristal je nekaj iz svetlobe rojenega. Imaginirajte, da tam, kjer je ta kristal, ki ga lahko primeš, ni ničesar. Nekaj nečesa, kar bi lahko primerjali z negativom neke fotografije, ne čisto tako, ampak primerjamo. To si predstavlja Steiner kot sceno za to sedmo sliko. Samo tiste sile, ki oblikujejo fizično. Vse je avrično. In v tem Marija. In okrog nje njej podobno, toda v modri, oranžno rumeni, zeleni barvi. Enostavno kot bi rekel razmnožena Marija v raznih barvah. Na njeni strani majhen otrok. Marija sedaj prosi svoje tri duševne kvalitete, ime jim je Filija, Astrid in Luna, prosi jih, da se vzamejo skupaj s svojimi močmi, saj bi človek, ki je najbolj blizu, rad našel vhod v duhovni svet. In v sebi ga ne najde. Potrebuje tudi njihove sile. Filija, Astrid in Luna, Filija je srce, Astrid je glava, Luna je volja, pokličejo zdaj zemeljske sile, ne samo zemljo, vodo, zrak, temveč nadzemeljske sfere. Svetlobni eter, toplotni eter, kemični eter in eter življenja. Tiste moči, ki ves svet oblikujejo, prikličejo v sebe vse te sile. Za temi silami pa stojijo bitja angelskih hierarhij, ki so jih vse priklicali v to dogajanje Johannesa Thomasiusa, da se v tem svetu lahko prebudi. Iz čutnega je prišel v nadčutno in sicer ne zdaj v zemeljskih silah, ampak v silah, ki vse to oblikujejo, se prebudi. V tej situaciji stoji pa pred nevarnostjo, da se bo v okolju enostavno izgubil. In Marija mu kliče in reče, opiši si pot in ozavesti si pot kako si prišel sem. In najbolj pomembno za vsako duhovno izkušnjo je, da je treba v prepoznavno zavest vtisniti to, kar si že doživel. Vi veste kako hitro se to izgubi. In ona prosi, da on opiše to pot. In on opiše kako je srečal luči zablod duha elementov, kako je šel navzdol, srečal tri kralje in potem četrtega, pot z gospo Balde, in potem pravi, zdaj sem pa tukaj.
Rekel sam vam, vse, kar doživi človek v svoji imaginaciji, je del njegove duše. In ta Marija in tri moči njene duše, so slika njegovega višjega jaza in njegovih duševnih sil v tem. In sedaj pazite, naša zavest pride v to problematiko, to je bilo zdaj na eteričnem nivoju, na duševnem nivoju realnost. Jaz vidim sile moje duševnosti v slikah ljudi, ki so blizu teh sil. Ne vidim drugega človeka, temveč vidim sliko tega drugega človeka. In tu se stvar spremeni. Na tem nivoju se ena stvar z drugo zlije, njegov višji jaz se zlije z Marijo, ki jo v svojih globinah ljubi.
Rudolf Steiner nas je naučil, da naš lastni višji jaz misli skupaj s tistim, kar imenujemo naš angel. Ni nobene razlike med angelom in našim višjim jazom in ni nobene razlike med Kristusom, angelom in višjim jazom. Spomnite se, prosim, na evangelij, jaz v očetu, vi v meni. Se spomnite? In to je problem duhovne resničnosti, vse se prežema. Naš višji jaz je eno z angelom, ni identičen, ampak neke vrste koncentrični krog. Torej naš jaz je zaprt v angelskem jazu, ta pa je obdan s Kristusovim jazom . Tako kot doživljamo delovanje planetov. Mi vemo, tu je Zemlja in tu je Saturn in potem je Jupiter in tu so drugi planeti, ampak sfera Saturna je tudi tukaj. Saturn vse obdaja. Torej sfera Saturna predstavlja celo kroglo v notranjosti njegove poti in mi smo tako rekoč v sferi Sonca, v sferi Lune. Tukaj zunaj ne bi raslo nobeno Saturnovo drevo, če ne bi bila to tudi sfera Saturna. Da vas ne učim nečesa, kar sami bolje veste? Predstavljati si moramo tako, da v tej sferi duha, eno teži na drugo, vse se prežema.
Duša Johannesa pa se še ni prebudila v te višje sfere, temveč se lahko s pomočjo Marije prebudi v določeno angelsko sfero, ne v sfero nadangelov ali arhajev. Da lahko on to sedaj razume, prileti naenkrat imaginativno postava v obliki ptice v sceno in naredi nekaj neverjetnega. V Johannesu Thomasiusu pozove spomin na nekaj in sicer na to, kako je on kot član nekega germanskega naroda, približno v času Kristusovega rojstva, molil k Odimu. In potem, v tem germanskem svetu, nekje na Švedskem ali v Skandinaviji, pride nek menih in pokristjani ta narod. Tako kot mi v Nemčiji, v Švici poznamo pokristjanjenje po spomenikih. Tako kot so 53:05???….. naredile za kristjane. To je bilo tako, da so ti menihi prišli iz Škotske in so prinesli k nam krščanstvo. Tu pri vas je to trajalo malo dalj časa zaradi tal. Niso prišli k nam ob istem času, temveč je pozneje prišel še tok z juga, iz Palestine, v področje Sredozemlja, ki je pokristjanil ta vaš prostor. Menihi iz Irske pa so doživeli Kristusa pravzaprav v naravi v Irski. In sedaj pripoveduje ta ptica Johannesu, kako je on kot ženska v Germaniji doživel prihod tega meniha. In on se lahko spomni, kako je takrat kot ženska doživel visoko spoštovanje do tega poslanca Kristusa. Pravzaprav zaljubil se je vanj kot ženska. In nepopisna sreča ga zajame. Da tega človeka v tem življenju spet sreča. Sedaj se za njega poveže en velik lok, ki je bil doslej skrit v duhovnem svetu, spoznan kako individualnost njegove ljubljene, ki se v tem življenju imenuje Marija, ki je bila prej inkarnirana kot moški, on pa se doživi v preteklosti kot ženska, ki ljubi tega Kristusovega poslanca, tako rekoč kleči pred njim. In pred tem človekom v Germaniji, pred vsemi temi ljudmi v Germaniji, ki so se pokristjanili, med vsemi ljudmi je samo en človek nekaj posebnega. Svoje germanske vere ni hotel menjati, ni se hotel pokristjaniti. Baldur je bog, ki je predstavljal nekaj podobnega kot Kristus in on se je Baldurja držal. On je v tem razvoju, potem, ko je umrl, je doživel, da je germanski kralj tudi šel skozi smrt in je pravzaprav predstavljal Kristusa. Na podoben način, kot je tudi Apolon v Grčiji pravzaprav podoba Kristusa.
In v majhnem otroku ob Mariji, lahko ponovno prepoznamo to dušo. Nekako se vsa poskuša približati, tišči se tega Kristusovega poslanca. In neverjeten dogodek te posvetitve je, da Johannes lahko naenkrat razlikuje, vidi da je ego odšel. Lahko prepozna entelehijo svojega lastnega bitja, ki se v toku reinkarnacije inkarnira v raznih inkarnacijah v različnih spolih. To je približno tako kot da nekdo ne pozna svojih staršev in jih dolgo išče in jih potem najde. Tako, da sam sebe lahko dopolni, doume. Odtlej postane drug človek. Iz slepote vsakdana je stopil ven in sedaj, v tem trenutku se pojavi duhovni učitelj Benediktus v tem svetu duha in postanemo priče neke vrste duhovnega zlitja. Ta svetloba, ki je izpolnjevala prej ves svet z bitji, postane enkrat ta svetloba.
Svetlobe tkanja bit zasveti iz človeka k drugemu človeku
in napolni ves svet z resnico.
Blagoslov ljubezni ogreje eno dušo z drugo,
da bi lahko delovala blaženost sveta.
In poslanci duha zlijejo dele človeške duše s cilji svetov.
In če človek spoji lahko oba, ki jih je v človeku mogoče najti,
se v toploti duše zasveti svetloba duha.
„Des Lichtes webend Wesen, es erstrahlet
Von Mensch zu Mensch,
Zu füllen alle Welt mit Wahrheit.
Der Liebe Segen, er erwarmet
Die Seele an der Seele,
Zu wirken aller Welten Seligkeit.
Und Geistesboten, sie vermählen
Der Menschen Segenswerke
Mit Weltenzielen;
Und wenn vermählen kann die beiden
Der Mensch, der sich im Menschen findet,
Erstrahlet Geisteslicht durch Seelenwärme.“
In s tem izrekom v tej preobraženi obliki se drama konča.
Prepis 199
Sem vam pripovedoval, da to vodi iz sveta duševnosti v šesti sliki v svet duha. Če bi kdo rad ta poslovenjen tekst, ker vidim, da si nekateri pišejo, tu je še kar precej kopij.
V sedmi sliki, ki sem vam jo včeraj pripovedoval, smo v svetu duha. V knjigi Teozofija boste našli zelo principielen opis treh svetov. Opis eteričnega, astralnega ali sveta duševnosti in duhovnosti. En del tega opisa duhovnega sveta, ki jo tukaj Steiner imenuje pokrajina duha, kakor sem prečital, ker je to za naše razumevanje te scene zelo pomembno, da bi imeli malo občutka za to kaj je pravzaprav atmosfera te dežele duhov. Včeraj sem vam na kratko označil kako slikovito je in rekel sem, da je v svetu duhovnosti, ki ni kjerkoli, temveč je tu, tu je ta svet. Tam tako rekoč vidimo tako kamen, rastlino, žival, človeka, ampak videti to duhovno komponento ni tako preprosto. Da predmeti, nebo, drevo, človek, žival niso kot bi človek mislil nekako v svojem miru in negibni. Temveč v tistem svetu vidimo moči, ki oblikujejo te postave.
In s sceno v tej sliki je Rudolf Steiner prosil scenariste, to, kar sem včeraj opisal, da postavijo na oder kristalne oblike. Ampak morajo delovati te slike kot votline in okrog te votline morajo samo kot neke svetlobe oblikovati to zunanjost kristala. Tako, da ima človek kot neko negativno sliko v primerjavi s svetom kot ga zaznavamo s čutili. Moramo pa si to predstavljati kot v nenehni aktivnosti, v nenehnem preobražanju. Tako, da če hočemo v tem svetu obstajati, moramo postati nekaj takega kot Proteus v grški sagi. Moramo si to tako predstavljati. Postava, ki se lahko vsak trenutek preobrazi v nekaj drugega, ki ni nikoli čisto ona sama, temveč kjerkoli se pojavi, se preobrazi. To je malo primerljivo s sposobnostjo, ki jo v bistvu mi vsi imamo v naših mislih, v našem zaznavanju. V zaznavanju ne postanete popolnoma, ampak četrtina vašega bitja postane tisto, kar skušate zaznati. In Proteus je vedno postal tisto, kar je opazoval. To pomeni, v duhovnem svetu, če srečamo nekega človeka ali angela, se moramo nekako kot potopiti v to bitje, postati to bitje, da bi ga od znotraj lahko razumeli. To pomeni, v duševni postavi, tako kot je tu v mislih postal človek sam. Sedaj namreč delamo kaj? Ljubeznivi ste in se potapljate v moje misli in vaše razmišljanje je kot Proteus. Z vašimi mislimi pa tudi z vašimi čustvi lahko smuknete v tisto, kar vam želim povedati. Tega čuda ne bom še točneje opisal.
Ampak včasih imajo ljudje to predstavo, da smo mi zaprti v svojo glavo s svojim razmišljanjem. In da vsak misli pač tako kot se v njegovi glavi dogajajo. Resničnost pa je, da mi zaradi govora pridemo v neko sfero duhovnega sveta, sfero, ki jo lahko opišemo kot sfero logosa. Mi smo nekako vsi v stanju tipati v to sfero. In če jaz tukaj formuliram nek pojem ‘visoko’, potem se to v naši notranjosti dogaja. Sicer ima vsak v tistem trenutku, ko izrečem visoko, mogoče ima kdo drugo sliko, nekdo vidi nebotičnik, drug nekaj drugega, to je individualno. Vsi zagotovo potipamo mimo slike v pojem in zelo jasno čutimo aha, visoko in potem se pojavi tisto, kar v filozofiji vedno imenujemo nasprotna stran. Namreč, če si obenem zamislite kot nizko, mislite visoko, mi to posebno notranje dogajanje čutimo v sebi, da bi namreč določen pojem popolnoma razumeli, potem se dogaja tudi nekaj nasprotnega. Da bi temu razumevanju dali obliko. V teh notranjih procesih smo mi vsi povezani. Na žalost smo od tistega časa, ko so v Bablu gradili tisti stolp v žalostni situaciji, da vi mojega jezika ne razumete in jaz vašega ne. Iz tistega groznega časa smo na nek način ločeni. In jaz potrebujem nekoga, ki se zna gibati v obeh jezikih. Ampak mi imamo seveda od Ognjene zemlje do Antarktike, od Japonske do Francije iste misli, iste možnosti razmišljanja, Ampak kako jih izrazimo je od dežele do dežele različno. Ampak vsi ljudje imajo to Proteusovo sposobnost. In sedaj je to temelj, da v duhovnem svetu v katerega rastemo, potem ko zapustimo Zemljo, ali takrat, ko umremo ali takrat, ko prestopimo prag posvetitve, saj posvetitev ne pomeni nič drugega kot doživeti nekaj, kar se ob smrti doživlja in razviti zavest o tem, kaj je po smrti, kaj je na drugi strani tega praga življenja. Že sedaj v času življenja imeti to izkušnjo, pomeni to. In to je tako rekoč v vsakem človeku tista dispozicija za posvetitev, da to sposobnost razmišljanja v sebi že tako živi, da s svojim načinom razmišljanja nekako poln slutnje že tipa po tej duhovni resničnosti.
Sedaj pa nazaj k opisu te dežele duhovnosti ali duhov. Torej vemo, da je vse v gibanju. Svetloba kot da se giba. Moči se gibajo. In še nekaj pomembnega. Razen tega, kar v tej deželi z duhovno duševnostjo zaznamo, je tu še nekaj drugega. Na to moramo gledati kot doživetje oziroma kot sposobnost poslušanja z duhom, duhovnim poslušanjem. Čim namreč se jasnoviden človek dvigne iz dežele duševnosti v deželo duhovnosti, potem tiste slike, ki jih vidi, začnejo zveneti. To zvenenje je nekaj popolnoma duhovnega. Predstavljati si moramo, da v bistvu s tem noben resničen zvok ni povezan. Pitagorejci so to sposobnost, za zaznavanje duhovnega sveta, imenovali glasbo sfer, sferično glasbo. To je znan pojem, ali ne? Sferična glasba. Johannes Kepler je bil tisti največji. In v njegovem delu ‘Harmonije sveta’ opisuje razmerja poti planetov med seboj in spozna v tem glasbo. Seveda je bral Homerja. Saj Grk, kadar je videl planet Mars na nebu, je nekako kot slišal eeeeee, ta zvok. V Merkurju iiiiiiiiiiiiiii, Venera aaaaaaaaaa, pri Luni ajjjjjjj, Sonce auuuu, pri Saturnu uuuuuu, v Jupitru oooooo. Torej planetom lahko približno prisodimo določeno višino tonov, medtem ko je vokal še nekaj drugega.
Meta: Kadar imamo za Janezovo gonge, potem prinesejo tiste velike gonge, ki so narejeni iz različnih kovin. In potem pravijo to je ton Zemlje, to je ton Jupitra, to je ton ne vem česa. Heinz pravi, je možno, ampak glas ‘a’, ‘e’ je pa še nekaj drugega.
Heinz: Sedaj pa je hotel Rudolf Steiner to zvenenje v tej sliki predstaviti že v sceni. Postavam Marije, Johannesa in silam duševnosti je dal zato obleke z zvončki. Tako, da vedno, kadar so se premaknili, se je nekako slišal zvok. Ampak to je zelo primitivna pomoč. Tisto, kar v polni živosti notranjega doživljanja tona živi v duhovnem svetu, je zelo težko prinesti na oder in ustvariti možnost čutnega zaznavanja. Marija zveni seveda pri vsaki menjavi svojega duševnega razpoloženja malo drugače. V Teozofiji torej najdete to opisano na čudovit način. In če grem sedaj v to sedmo sliko, potem vedno znova slišite o tem, kako duša Jahannesa Thomasiusa, kako se ta duša obnaša v soočenju z barvo in svetlobo in na drugi strani v odnosu do zvoka. Sedaj pa je ta zvok, ali si predstavljate to?
Če opazujete neko dogajanje v naravi, nek pojav in imate pred seboj en velik hrast, zraven njega postavite lilijo in se začnete s svojim umetniškim občutkom spraševati, ali lahko to sinestetično (sinestezija – soobčutje, hkratni doživljaj) , kaj to pomeni, preobrazil zunanjo mogočno postavo tega drevesa in to lilijo, ki se odpira v absolutni čistosti, res tisto njeno milino, ki se razodeva v šest delnosti svojega cveta proti Soncu z svojimi rumenimi prašniki ali bi te liste, ki so tudi suličasti lahko tudi slišali ali bi tudi lahko slišal tudi zelo samovoljno obliko hrasta, kjerkoli dela svoje veje iz svojega debla v nasprotju z javorjem, tudi v nasprotju z lilijo. Če on tisto, kar je samovoljno, kar je temno, te plodove (želod), ki so polni moči, ta njegov cvet, ki ga komaj opazimo, te zarezane liste, če to nekako primerjate, bi lahko v svoji sinesteziji, v tej sposobnosti postaviti v primerjavo vtis, ki ga naredi oblika in preobrazili to v zvok, če bi to lahko, bi zagotovo slišali čisto nekaj drugega.
Zelo zanimivo je, leta 1910 se dogodi tudi v glasbi ta neverjetnost prve sinestetične preobrazbe. Veste kaj to pomeni? Sinestezija pomeni, da nek vtis barve preobrazimo v ton. V Nemčiji imamo, ne vem, če imate vi to tudi v Sloveniji, neki barvni kompoziciji lahko rečemo v nemščini brez nadaljnjega, da ima to nek barvni zven in neki glasbi lahko rečemo, to ima barvo nekega tona. Je to tudi pri vas mogoče? Barva tona in ton barve. Zvok barve in barva zvoka. In ta kvaliteta je človeku dana. Da ne le barvo lahko preobrazimo v zvok, temveč tudi obliko v ton in zelo jasno čutite, če delate z barvami, kakšne možnosti oblikovanja so v barvi po sebi in po součinkovanju raznih barv, toda ne morete samo barve preobraziti v zvok, temveč lahko tudi barvo preobrazite v okus. Verjamem, da nihče od nas ne bi rad jedel torte, ki bi bila črna, temno zelena, globoko vijoličasta. Rudolf Steiner govori sedaj, v duhovnem svetu o tem, moral bi vam reči, da če človek pride v ta svet duha, doživlja tudi okus. In potem pravi v Teozofiji, prihranil vam bom dodatne komplikacije, dovolj je, če veste, barva zvoka, okus. Seveda imam tudi druga čutila. Lahko si predstavljate, da občutek za ravnotežje, če se potopite v drugo bitje v svetu duhovnosti, potem je to neko neverjetno čutno zaznavanje. Vsak, ki je enkrat videl človeka, ki je ves zvit in ranjen in se temu človeku poskuša notranje približati, ve, kako zelo mi s svojim lastnim smislom za gibanje in smislom za ravnotežje, povezujemo z našim razumevanjem resničnosti in neresničnosti. Mi govorimo v nemščini o pokončnem človeku in menimo, on je resnicoljuben. V nemščini govorimo o zvitem psu, oni pravijo krivem psu, in s tem nekako povezujemo lažnivost nekega človeka. Kača je za nas pojem tega, da se nekaj ne razodeva naravnost. In ves ta smisel, jaz bi zdaj moral našteti naša čutila, oko, ušesa, okus, ravnotežje, tip, in potem še druga čutila, smisel za življenje, smisel za toploto. Steiner imenuje dvanajst čutil. Torej to res igra neko vlogo.
Sedaj pa se Johannes Thomasius potopi v ta svet. Pred vrati tega sveta pa, preden se ta vrata odprejo, dobi te stroge napotke, da bi sploh lahko vstopil. Prvi napotek glasi: napolniti se moraš z najbolj jasno svetlobo, moraš se nadihati oživljajoče snovi zvoka. Nadihati se, zvok, snov zvoka. Nadihati se moraš oživljajoče snovi zvoka. In potem iz daljav etrov. Naslednja naloga, iskati moraš svetlobo, ki seva med temo razmišljanja. Skusiti moraš življenje zvoka.. Poslušajte, to pravzaprav niso več besede, tukaj zvok besede nekaj več pove. To je skoraj dadaistična pesem. Tako kot sem včeraj rekel (Heinz govori popačene čudne besede). Čutite? Grozen ton, zdaj pa nasprotje. Svetiti se in zveneti, se pravi zveneti v svetlikanju in svetlikanje v zvenenju. In potem naprej kot tretje, ogreti moraš snov svoje duše in otrditi, narediti tvoj eter življenja bolj trd. Zgostiti se morata. V nemščini: Sie solen sich. Ali lahko to ponovite? (Slušatelji večkrat ponavljajo to za Heizom). Pri konzonantu, ki jih mi nimamo veliko, ta postane enostavno kot vokal s tem, ko mu dodam zvok. Naredite vi v tem primeru strešico? ‘Š’. Z in ‘Ž’. In ‘C’ (Citroen, zuruek)). Kaj je ‘C’? Mi imamo besedo blitz, (blic).Torej, ko nek ‘z’ postaja duševen, se poveže z njim zrak. Kadar konzonant napolnimo z duševnostjo, konkretno na tem mestu ’sie sollen sich erfuellen’. (Slušatelji ponavljajo te štiri nemške besede). In sedaj si dovolite ostati malo dalj časa v ’z’. Zdaj pa vokal tako umaknite. Sedaj poslušajte to razliko med ‘zi’, ‘zo’, ‘ziš’. Sie solen sich, pomeni oni naj bi se. Če človek posluša kaj v teh zvokih zveni.
In predvčerajšnjim sem vam pripovedoval, da ta tekst ni Steinerjev, ampak ga je on slišal. In da je bil potem presenečen kaj vse je napisal. Si lahko to predstavljamo? To se zelo čudno sliši, ampak pesnik hodi po poteh. Naš veliki pesnik Friedrich Schiller, preden je neko misel strnil v pesem, preden je našel neko misel za neko pesem, je čutil v svoji notranjosti še pred tem ritem kot neko melodijo. Potem je v pisalni mizi, ob kateri je vedno pisal, imel jabolko v predalu, gnilo jabolko. In potem je ta predal malo odprl (Meta: to je bila njegova omama) in čutil je ta zvok in naenkrat je iz tega čutenja razvil himno Evrope (vsi skupaj zapojejo):
‘Freude schoener goetterfunke
Tochter aus Elysium,
Wir betreten feuertrunken,
Himmlische, dein Heiligtum’,
Feuertrunken pomeni opit od ognja. To je res pot v ta elizični svet. In beseda elizium prihaja iz grščine, pomeni pa himna. In v govoru Rudolfa Steinerja je govora o svetu duhovnosti.
In če sedaj ti trije, ki sem jih omenil včeraj, ki so Johannesu povedali kaj mora narediti, da bi vrata v duhovni svet lahko odprl, potem poveže Marija te dejavnosti Johannesa z elementi. Ampak ne z elementi v sebi, temveč z bitji teh elementov.
Imamo štiri elementarna bitja. Med zemljo in vodo živijo škratje, med vodo in zrakom živijo vile vode rusalke (po nemško nikse), med zrakom in toploto silfe, med toploto in višjim eteričnim, v ognjenem, živijo salamandri. In Marija pokliče ta bitja in pokliče tako, iz področij Filije naj prihaja veselje in rusalke menjajo svoje sile in naj odprejo svoja vrata in naj odprejo občutljivost. Če je neko čutilo nemo, potem pravimo, da ne sprejema več nobenih dražljajev. Če ušesa ne sprejemajo dražljajev, ne morejo odgovoriti na izziv, na dražljaj zvoka. In če je vaša roka ’gluha’ ne morete več tipati, ni več sposobna zaznavati teh izzivov. In Marija prosi rusalke, da bi Johannes postal bolj sposoben zaznavanja v tem njihovem področju med vodo in zrakom. In potem prosi silfe. Življenje silf naj bi vzpodbudilo nagon duše po žrtvovanju, sposobnost žrtvovanja duševnosti. Johannes Thomasius mora sedaj razviti v sebi moč duševnosti, ki jo tu imenuje sposobnost žrtvovanja. In on potrebuje to sposobnost žrtvovanja, da bi v sebi razvil in uresničil sposobnost preobrazbe. Vi vsi lahko rečete: to, kar on pripoveduje naj kar pripoveduje, jaz z njim enostavno ne bom sodeloval niti z mislimi niti s čustvi in ostanete na ta način pri sebi in zunaj. Če Johannes Thomasius nima te sposobnosti, da se popolnoma izgubi, da se pravzaprav žrtvuje, če te sposobnosti nima, ne more vstopiti naprej. In pri tem mu pomagajo silfe. Moč ognjenih bitij pa lahko ustvari sigurnost duše, občutek sigurnosti v duši, gotovosti.
Ogenj – toplota dasta nam ljudem možnost, da smo v telesu s svojim jazom prisotni. Da bi se prebudili k resničnosti duha, v katerem živimo, sodi tudi notranje spoznanje, da smo mi vsi bitja toplote. Če je naša telesna temperatura eno stopinjo nižja ali eno stopinjo višja kot je naša običajna telesna temperatura, bomo opazili, da nismo več v stanju dobro misliti in ne dobro čutiti. Kot bitja potrebujemo 37,2 stopinj Celzija telesne temperature. Mi to toploto preprosto potrebujemo 37, 37,2. Ena najbolj groznih idej nacionalsocialistov, fašistov je bila, da ljudem v taboriščih vzamejo vsakršno toploto. Ljudem so dali samo toliko toplote, da niso zmrznili in da ni bilo mogoče, da bi bilo v njihovem telesu prisotno nič drugega kot ravno še njihov jaz. Na ta način so jim tudi vzeli človečnost. Kdor se je s tem točneje ukvarjal, je spoznal, da ravno s tem perfidnim razčlovečenjem, da so fašisti v taboriščih ravno s tem poskušali narediti ljudi za živali. Če ta prehlajen jaz ni bil več prisoten, so med ljudmi lahko nastale animalične razmere in odnosi tja do kanibalizma. Pretresljiva izkušnja.
In s tem v zvezi govori Rudolf Steiner, mi imamo bitje ognja, ki nas nenehno ogreva in nas tako prežema s svojo ljubeznijo, da je naš jaz v telesu lahko prisoten. In druga bitja silfe, rusalke, na določen način seveda tudi škratje prežamejo človeka, tudi če ni posvečen in sicer telesnost. Brez teh ves kemični aparat človeka ne bi deloval. Veliki kemiki so silfe in rusalke. Ali kdo od vas ve, kdaj se prave kisline morejo izločati v želodcu, kdaj se ritem prebave mora začeti in na kakšen način. V sedmi sliki bomo kot čisto preprosti neposvečeni ljudje z Johannesom Thomasiusom obenem vodeni tja in z njim smemo gledati tja noter, kjer te skrivnosti postanejo take, da jih doumemo. Sedaj pa prosijo te sile za Johhannesa Thomasiusa: od duhov sveta prosimo, da svetloba njihovih bitij razvije smisel duše in naj zvok njihovih besed osreči sposobnost slišanja, sluh duha. Naj prosi, da bodo duhovi slišali. In smisel njihovih besed naj osreči duha, da bi bil pripravljen poslušati. Torej gre za pripravljenost poslušati smisel njihovih besed.
Na kratko vam bom povedal nekaj, kar vsi poznate. Mi vsi več ali manj Janezov evangelij poznamo. Začetek Janezovega evangelija govori po logosu. Mi prevedemo logos v nemščini kot beseda.
Meta: Tudi mi.
Heinz: Na začetku je bila beseda. In beseda je bila pri Bogu. In Bog je bila beseda. Vse je po besedi nastalo. In nič od tega, kar je nastalo, ni nastalo brez nje. Samo po besedi. Čisto verno se originala ne da prevesti. Ampak tam je prisotno nekaj takega, kar je v pojmu logos. Mogoče je razumeti ne samo kot besedo, temveč tudi kot smisel in tudi kot moč. Torej, to kar mi spoštujemo, obožujemo kot božje, je stvarniška moč, je smisel v ustvarjenem, ki se izraža na besedi podoben način. Lipa v centru vasi govori. Rudolf Steiner pravi, govori tako, da usodo sprejema, smatra usodo za pravo. Majhna vijolica na robu gozda govori. Kaj pravi ta vijolica na robu gozda, ponižnost. Sončnica v vrtu govori. Vedno gleda od zgoraj navzdol na stvari, ponos. Vrtnica govori. Čim se prebudiš v duhovni svet, vse postane govor. Ni nobenega pojava, ki ne bi govoril. To (Heinz pokaže vazo) sedaj ne govori. Nič, kar je naredil človek ne more govoriti. To ima nek smisel. Nima pa govora. Če greste skozi pravljice, boste vedno opazili, v tem se dogaja nekaj in prisotno je nekaj, kot predmeti, ki vsi govorijo. Vse živali, vse rastline, vsa drevesa. Razpoloženje, nočno razpoloženje, dnevno razpoloženje vse nekaj govori, nič ni slučajno. In za ta nivo gre, torej, da se človek prebudi za besede, toda ne duhovnega sveta kjerkoli, temveč besede duhovnega sveta, ki je tu prisoten. To pomeni, kar smo v začetku našega skupnega razmišljanja mislili, da se moramo naučiti, da ga v čutnih pojavih zaznavamo, duha, prav o tem je tu govora.
Druga govori, torej jaz želim tokove ljubezni, ki ogrevajo svet, voditi k srcem posvečenih. To pomeni, to kar smo videli danes zjutraj, da svetloba ves dan ogreva Zemljo in njeni žarki in če se še potem zavedamo, da smo v trenutku na tem čudovitem turkiznem planetu v našem okolju, da se vrtimo z 900 km v eni uri samo okrog sebe, da se hkrati vrtimo tudi okrog Sonca, da je ta blesteči planet v odnosu z drugimi planeti. Čisto tu sta Jupiter, Mars. Samo zaradi tega smo v bistvu lahko tu in tako se vse slike planetov hkrati zrcalijo kot v enem konveksnem zrcalu kot je Sonce. In Sonce seva proti vsem planetom, svetloba vseh planetov je. Res lahko razumemo, da življenje na planetu nosi ta svetloba svetov in sedaj je čas, da nekaj o tem zve. In Christian Morgenstern je bil zelo povezan s to mislijo in pravi:
Svetloba je ljubezen, tkanje Sonca,
sevanje ljubezni sveta in sicer tistih bitij,
ki so udeležena pri stvarništvu,
ki nas držijo na svojih srcih skozi neslutene dolge čase.
Še enkrat :
Svetloba je ljubezen, tkanje sonca,
sevanje svetlobe sveta bitij,
ki so soudeležene pri stvarnišrvu,
ki nas držijo na svojih srcih skozi neskončno dolge čase .
Sedaj pa misel o koncu, preden se mu ta vrata odprejo. Od pramoči bom prosil, da mi dajo pogum in moč in ju položijo v globine srca iskalcu, tako, da bi se rodilo zaupanje v samega sebe in ga lahko spremljalo skozi njegovo življenje. V samem sebi naj bi se počutil varnega. On naj bi bil v stanju, da obira zrele plodove od trenutkov in naj bi iz teh plodov obral posevke večnosti. To je bila zadnja moči polna želja. Če sedaj prodre, da imaš moč, da ta dogodek tudi preneseš, bitja neba in zemlje pričakujejo, da človeku, ki se dviguje v duhovni svet in je to obvezo slepote vrgel s sebe, čakajo nanj, da bi ga sprejeli s pozdravom.
In kot čisto zadnja stvar pravi:
V meni živi luč,
okrog mene govori svetloba,
v meni kali luč duše,
svetloba sveta je v meni ustvarjalna.
Življenje sveta v sebi čutim in
v vseh svetovih se moram najti.
To je dogodek. Sedaj je postal čista luč, taka luč, da v svetu čutnih zaznav, ki nas srečuje v vseh svojih pojavih kot velika uganka, da povsod spoznamo bitje, ki ga ta pojav izziva, poziva. To imenujemo inicijacija.
Sedaj smo tako zaključili. Lok smo napeli do konca. Pavza.