(Lošinj 2011, H. Friedrich, Misterijska drama)

Nekje globoko v nas živi kot neki nesporazum, ki ga ni mogoče porušiti. Tukaj je svet čutnega in tam nekje je svet duha. To misliti skupaj, da je v bistvu vse tukaj prisotno, je težko. S tako knjigo je mogoče lažje doživeti, da so posebno rastline pravzaprav bitja s kvaliteto duševnosti, ki so v stanju, če jih razumemo, človeka tudi povesti v svet duševnosti.

Slušatelj: Tu je vendar problem, večkrat rečemo, naj rastlina govori za mene, in prav rastlina bi lahko več povedala in človek potrebuje na neki način eno pot, način, da bi to razumel.

Heinz: Metodična pot se imenuje skica fizionomičnega opazovanja narave. Kot da človek razvije neke vrste pogled, kot ga imamo, kadar pogledamo eden drugega in vidimo v drugem tudi več kot vidimo z očmi. Da to vadimo tudi pri rastlinah. In da to vadimo tako, da posamezni pojavi organov rastline nekako zaživijo v nas v svoji metamorfozi, kar pomeni v svojem gibanju in da jih ne doživimo v tem kako trenutno  pred nami stojijo. Torej na podoben način kot bi človek moral reči, nekega človeka poznam šele takrat, če sem ga poznal kot otroka, kot mladostnika, kot odraslega, kot starejšega odraslega, tudi kot starega človeka. Potem imenujemo to postava v neki časovni enoti. In vrtnica ima to svojo postavo v času od šipka do šipka, ne samo v cvetu.

Če želite k temu, kar smo obravnavali, še kaj vprašati, še kakšno pojasnilo, mogoče tudi, da se pogovarjamo o nečem, o čemer se sploh nismo pogovarjali, če želite kaj dopolniti ali če želite, da kakšno stvar še enkrat malo bolj pojasnimo, imamo sedaj čas za to.

Slušatelj: Knjiga ‘Krajnika ’Rastline, drevesa in planeti’. Verjetno ste knjigo brali.

Heinz: Ta knjiga opisuje duševni izraz rastline v svoji postavi v določenem času. Knjiga, ki opisuje drevje pa opisuje ritem na nebu v odnosu do rasti drevja posamezne vrste.

Slušateljica: Ali lahko tisto zadnje, kar ste prebrali o duhovnih bitjih, o štirih elementarnih bitjih, še enkrat preberete.    

Heinz: Iz področja Filije naj steče smisel za veselje. Menjajoče moči niks naj bi odprle občutljivost duše, da tisti, ki je prebujen, lahko doživi veselje sveta in bolečine sveta. Iz stanja Astrid naj nastane veselje do ljubezni. Tkanje silf, ki je povezano z bolečino, naj vzpodbuja nagon duše po sposobnosti žrtvovanja. Da se posvečeni lahko navduši nad tem, da tisti, ki so obremenjeni s trpljenjem in hrepenijo in prosijo za srečo, iz moči Lune naj priteče čvrstost. Moč bitij toplote ognja, one lahko ustvarijo varnost duše. Da se tisti, ki ve, lahko najde v tkanju duše v življenju svetov. Škratje pridejo na vrsto pozneje. V drugi povezavi.

Slušateljica: Mogoče bi lahko ta štiri elementarna bitja malo osvetlili. Mislim, da nam tega vedenja, razumevanja manjka.

Heinz: To je seveda spet problem prevoda.

Meta: On tega ne bo našel neposredno, kot bi ti rada, v tej knjižici o misterijskih dramah.

Heinz: Nekaj bi že lahko rekel, v misterijskih dramah najdemo opis teh bitij, ki hkrati z duhovno vsebino, ki vsebuje tudi umetniško obliko jezika kako jih lahko opišemo.  Ves problem v tem, kako srečujejo, komuniciramo z elementarnimi bitji, je vedno ta, da jih ne moremo zaznati v taki obliki kot si jih predstavljamo. Težko, pravzaprav ne morete reči to je škrat, to je rusalka, tam je silfa, ampak, če imate jasnovidno sposobnost, da neko bitje vidite, potem ste s svojo duševnostjo v bitju samem. To pomeni, vedno govorimo o potrebi osebnega, subjektivnega doživljanja med vami in tem bitjem. Objektivno lahko rečemo, da se to da opisati. Toda, če vemo, kako ljudje opisujejo ta bitja, torej ljudje, ki so jasnovidni, potem lahko ugotovimo, da so vedno ta bitja obarvana s tem, kako jih tisti jasnovidni človek gleda. Tako kot sem vam rekel, imaginacija, prva stopnja na poti spoznanja in to stopnjo potrebujemo, da bi ta bitja lahko videli, tam jemlje slike iz fundusa naših izkušenj s svetom. Oblike misli, oblike čutenja jemljemo iz tistega, kar imamo v sebi na razpolago. Torej, posvetitev je stvar, ki se dogaja postopoma, duhovni razvoj, ki se dogaja postopoma. Na poti normalne eterične jasnovidnosti vidite ta bitja. Ampak vidite jih in oblečete v vaše lastne misli, v vaša lastna čustva. Če greste lahko v duševni svet in v duhovni svet, potem to govori, če greste v intuicijo in inspiracijo. Šele takrat ste pravzaprav potem tudi v stanju in sicer na nivoju intuicije, iz tega nivoja potem lahko vidite ta bitja brez teh lastnih olepšav ali oblačil. Torej, kar se tiče mojih misli in čutenja, je možnost pri opisovanju teh bitij zelo omejena. Če pa bilo to enkrat prevedeno v slovenščino, bi vi imeli možnost, da preberete kako posvečenec kot je Rudolf Steiner bil, ta bitja vidi. Principielno pravi on, v področju Zemlje in v prehodu k vodi živijo elementarna bitja, ki kvaliteto Zemlje, ne tisto, ki jo mi vidimo, temveč notranjo stran Zemlje, obdelujejo in sicer tako, da rastline lahko sprejemajo te minerale in te soli. To so dobra elementarna bitja Zemlje. Imamo pa tudi kot nekakšno senco teh elementarnih bitij Zemlje v področju zlobnega pa tja do področja hudobnega. Mi jih imenujemo v nemščini kobolti. Če greste v gore, je to tista korenina čez katero se spotaknete. To so vse te stvari, kjer imate občutek, kot da svet vam nasprotuje. Stvari ste nekje založili, jih nekje pozabili. Če poznate otroško literaturo v knjigah, Švedi imajo krasno literaturo za otroke, kjer se pogosto opisuje elementarna bitja Zemlje, in to tako dobra bitja kot hudobna. Pri njih se imenujejo hudobna bitja troli. Pravzaprav imajo človeka v svojem vizirju. Dobra elementarna bitja spoštujejo človeka in želijo vedeti vse, kar človek je. Troli pa pravzaprav človeku zavidajo. Otroški voziček, ki ga je nekdo pustil na pšenični njivi, se zamenja s podobo takega trola. Uporabljajo  človeške predstave in poskušajo ukrasti lastnosti človeka, ki jih sami nimajo. Se polastiti lastnosti človeka, ki jih sami nimajo. Torej to so hudobna elementarna bitja, tudi vi jih poznate, ali ne?

Meta: V pravljicah pogosto srečamo taka bitja, hudobne škrate. Pri nas imamo palčke in škrate.

Heinz: Tudi v nemščini imamo gozdnega škrata. Mi imamo od Gerharta Hauptmanna lepo literarno delo ’Potopljeni zvon’, kjer govori o teh gozdnih škratih in o teh elementarnih bitjih. Celo (poudarek na e) dramo je napisal. Tu v misterijski drami so dejavna bitja in jih opisuje kot bitja, ki nenehno nekaj delajo. In kar je pri opisu Rudolfa Steinerja najbolj pomembno in z njegovega stališča najbolj pomembno je, da nas ta bitja v svoji modrosti daleč presegajo. On pravi, vedno se norčujejo iz človeka. Zaradi tega, ker mi moramo šele razmišljati o neki stvari, oni pa vidijo misli. In sicer, in tu se vrnemo k prejšnji temi, vsaka rastlina, vsak mineral, vsak pojav v atmosferi ima v sebi neko misel. In gospod Kranjik mora pisati stran za stranjo o vrtnici, o tem, o onem. Oni pa to takoj vedo in se človeku smejijo. Kako neumen je človek, kako mora človek eno misel za drugo nizati. Mi znamo poštevanko in ko me nekdo vpraša koliko je 3 x 7. Jaz vem da je 3 x 7 24. Kako se oni smejijo, to je noro, oni so daleč nad nami. Tako velike glave imajo, čisto majhne prsi in čisto majhne okončine. Rudolf Steiner je hotel, da če se pojavijo (Heinz trka po mizi v ritmu), kako pridejo? Les, suho, nič lepo zvenečega, nič verujočega, temveč velike glave, čisto majhno v čustvih. Nasprotje bitja v vodi, rusalke, mnogo čustev in čustva se prelivajo v glavo. Nimajo zavesti, temveč samo neko izlivajoče se čutenje. Rudolf Steiner pravi, skala je misel, voda je čutenje. In pri meni je krasno okno, vidim torej drevje in malo, malo vidim vodo in luna se sveti v njej in sonce se sveti v njej, vse se sveti. In to je nenehno gibanje. In to so ta bitja, ki so povezana z vodo. Nimajo nobene intelektualnosti,  temveč zelo, zelo veliko in bogato čutenje. In zaradi tega imamo v Nemčiji mnoge zgodbe, v katerih se ta bitja zaljubijo v moške. Lepa Lorelei tako lepo poje, da se moška srca navdušijo nadnjo. In potem se je zgodilo. Voda šumi, voda se napihuje, ob njej sedi ribič. Videl je svoj trnek. In tako kot sedi in prisluškuje, se naenkrat razodene ta val. Iz razgibane vode se naenkrat pokaže vsa vlažna ženska in pravi mu, poje mu, zakaj s človeško premetenostjo vabiš moje ribice in jih vabiš v smrt. Če bi ti vedel, ta ribica se ima tako dobro na dnu vode. Pojdi tja dol takšen kot si, kako zdrav bi postal, če greš v vodo. Ali se ne kopljeta zlato Sonce in Luna tudi v vodi? Ali ni v vodi njun obraz dvakrat lepši? Govorila mu je, pela mu je in zgodilo se je. Njegovo srce je naenkrat začelo hrepeneti po njej. Pol ga je potegnila, pol je sam šel za njo. In nikoli več ga niso videli. To je Goethejevo, ’Ribič’. Štiri vrstice sem spustil. Cela naša romantična literatura v nemščini  je polna pesmi o teh elementarnih bitjih. Tu nimamo več možicev iz Koelna  To so kobolti, ki so vedno opravili vsa ženska dela. Torej elementarna bitja so jim pomagala vse delo opraviti. 

Potem imamo pa elementarna bitja zraka. Elementarna bitja, to moramo reči, torej elementarna  bitja so bitja, ki prehajajo iz enega elementa in prehajajo v drugega. Če gledate na slap, na katerega sije sonce in vidite mavrico v tistih razbitih majhnih, majhnih delcih vode nad slapom, potem gledate poroko rusalk s silfami. Tam, kjer se srečata zrak in voda, tam se združujejo. In potem nastajajo nova bitja. Nova elementarna bitja ne nastajajo iz združitve rusalk in silf, temveč vsa elementarna bitja so bitja nadangelov, ustvarjena od nadangelov. Če smo pri silfah in pri salamandrih, bitjih ognja, potem smo tam, kjer smo svoje čase skupaj bili. Namreč vsa ta bitja imajo stran, s katero ljudi spodbujajo in sicer z ljubeznijo. Na drugi strani pa imajo drugo plat, s katero človeka odbijajo. In kar se salamandrov, bitij ognja tiče, sem vam danes pripovedoval, dajejo nam toploto, ki jo mi kot ljudje potrebujemo. Ali pa se pojavljajo kot zblojene, izgubljene lučke, ki nas zavajajo kot pojav svetlobe, ki človeka zbega.  Mogoče to poznate? Obstajajo ljudje, ki ne morejo nehati misliti, kar naprej vrtijo nekaj, kar naprej. V tej naši ustanovi za zdravljenje prizadetih, ki sem jo že omenjal, doživljamo hudobnost teh bitij, da človeka ne pustijo z mislimi na miru. Torej delajo zmedo v glavi. To pomeni, ne morem več razumeti kaj nekdo drug pravi, čim on odpre usta, imam že drugo misel in komaj čakam, da bo drugi nehal, da to misel potem tudi poveml.

Tudi o tem najdemo mnoge pravljice in sage. Morajo biti sage in pravljice in pesmi, saj v sferi te literature najdemo dom imaginacije. Tu je imaginacija doma. Če ne več številk in figur, so ključi vse kreature. Če ti pojejo, poljubljajo več kot tisti, ki vedo veliko. Če v pravljicah in pesmih spoznaš resnične zgodbe o svetu, potem vse beži pred eno skrivnostno tajno besedo, vsa bitja, ki niso prava, zbežijo. To je Novalisova pesem. To lahko rečem ta trenutek.

Meta: Štefka, si zadovoljna?

Slušateljica: Če opazujem na vrtu dobro pa slabo, kar je povezano z rastlinami, te, ki so plevel v bistvu prevzamejo formo tiste………… So slabe in dobre, tiste, ki bi jih radi imeli.

Heinz: Čudovito knjigo imamo, ne vem če jo poznate. ’Skrivnostno življenje rastlin’.

Slušatelj: Jo imamo v slovenščini.

Slušateljica: Hotela sem samo to, nikjer ni nič  o plevelih, osat. Včasih ne vem ali je prava rastlina ali ni. Ne morem ga razlikovati, ločiti od prave. 

Meta:  Obstaja literatura od Ehrendfrieda Pfeifferja o tem, kaj nam kažejo pleveli. Ta knjiga je prevedena v srbščino in se v srbščini lahko dobi, in to se mi zdi, da je nekaj koristnega. Na splošno pa, tako iz biodinamike poznamo, da če ti vsakih osem dni rahljaš in puščaš te etre k vsem tvojim korenovkam, listnatim rastlinam itd, in če kolobariš, potem plevela mora biti manj in ga tudi je manj.

Slušateljica: Jaz bi samo še to rekla, kar se tiče osata, mogoče je v prvem trenutku neprijeten, v drugem trenutku je zelo važen za metulje. Osat je ena glavnih hran metuljev, to je eno. Drugo imamo ta osat iz katerega pridobivamo olje, ki je izredno dobro za jetra.

Heinz: Zelo pomembno je to, kar si zdaj rekla, ker si pogledala celostno. Naenkrat čutiš, to, kar je rastlina, je povezano tudi z insekti. Kar je povezano z insekti, je povezano z bitji svetlobe na eni strani (metulji) in na drugi strani z arimaničnim. Torej nobene situacije pri rastlini ne moremo gledati izolirano, temveč vedno v odnosu z duševnim svetom, ki okoli te rastline je.

Slušatelj: Ali so ta elementarna bitja tudi bitja, ki ustvarjajo razpoloženje? Pogosto je tako, da jaz doživljam nek pojav z nekim določenim razpoloženjem, drug človek pa ne. In tisti drugi mi pravi, ja, le kaj pa vidiš.

Heinz: Tudi to je pomemben trenutek. Ta bitja ustvarjajo razpoloženje. To pomeni, če vidim kako se razblinja nek oblak kot neka megla, v tem je nekaj zapeljivega. Včasih imamo tudi razpoloženje, ki nas navdaja s strahom. V izrekih, pregovorih najdemo pogosto modre stvari, mnogo modrejše kot zna in zmore biti naša znanost. Mi poznamo izraz ’deževna truda’, kar pomeni deževja poln siv dan. Dolgočasna truda. Torej razpoloženje, ki nas vodi tja do depresije. To je potem izraz takega deževnega dne. In v zvenenju besede same čutimo nekaj težkega. In potem je seveda v pojavih neba, od mavrice, kjer vidimo kako bitje vode pride skupaj s svetlobo in naenkrat izzove bogastvo čustev. Rudolf Steiner je marsikaj rekel, posebno igralcem, in rekel je, če imate kakorkoli možnost, potem glejte mavrico. In potem pojdite v vse mavrične barve, v purpurno rdečo, rdečo, oranžno, rumeno, zeleno in doživeli boste elementarno razširitev vaše sposobnosti čutenja. In v mavrici je tisto, kar ste imenovali razpoloženje, prisotno v najbolj čisti obliki. Razpoloženje, zelo pomembna beseda. Razpoloženje. Gre za zvezo med temi bitji in razpoloženjem.

Mi imamo vaje za govor. (Heinz pove primer te vaje………………). To so zvoki, ki karakterizirajo elementarna bitja. Konzonanti so povezani z Zemljo, d, k,  t, b, p, z vodo pa l, z zrakom rrrrrrr, z ognjem sičniki ,  sss, ccccc, čččč, ššššš. In s temi konzonanti kličemo ta elementarna bitja v sedanjost. V eni največjih pesnitev svetovne literature, v Goethejevem Faustu, on hudiča veže s temi konzonanti. . Pokliče elementarna bitja. Zelo zanimivo je to, kako razpoloženje z elementarnimi bitji, z elementi je vedno povezano. In potem rečemo, tak duh pozove ta pojav. Če vedno znova uporabljate določene zvoke, pokličete ta bitja na ta način. Zaradi tega sem vam včeraj rekel, ali predvčerajšnjim, otrok noče izgovoriti glasu cs (ts, oster glas). To je zadnji magični zvok, ki ga imamo. Če tukaj govorite, govorite in govorite, jaz pa rečem samo cs, in če to okrepljeno rečem. Čutite? Nekaj se kot zgosti. In ta cs je nekaj, kar pripada zavesti in to boli. Duševno boli. Zaradi tega smo v nemščini rekli, nikoli na začetku neke besede nimamo črke cs(ts). Nobenega pojma, nobene besede ne moremo oblikovati, ki bi imela na začetku cs(ts). Pravilo v nemščini je, da se, če ima beseda v nemščini črko s, jo moramo najprej ublažiti in imamo z. Ker se tega sicer sploh ne bi dalo prenesti. Pri Francozih je nekaj podobnega.

Slušateljica: V španščini in italijanščini je nekaj podobnega. V španščini s konzonatom ne začenjajo. Dodajo e, Slovenija  Eslovenija, Spanija je Espanija.

Heinz : Res je. Angleži imajo nekaj in sicer to črko, ki ’z’ nadomešča. In ’z’-ju pravijo Nemci cet, v grščini poznamo boga Zevsa, pravijo mu Sojs. Tu imate nekaj kot ublažitev, ker s ’s’ in ’z’ pritegnete bitja. In v germanskem je bila vsaka črka nekaj magičnega, kot čarovnija. Zaradi tega tudi mi pravimo cauberai (Zauberei), čarovnija.

Slušateljica: Kar sem hotela povedati o plevelih. Plevele so nam višji duhovi poslali na vrtove, na zemljo. Na tisti vrt, kjer zrastejo določeni pleveli, mi tiste plevele potrebujemo kot zdravila. Samo jih ne poznamo. Ko sem bila v Dornachu s teboj, so me moji prijatelji, s katerimi sem bila, poučili o plevelu npr. rogovilček, ki sem ga jaz poznala od mojih otroških let, ampak smo ga ves čas preganjali. Ko so mi rekli, da je to plevel, če ga poješ mali šopek zjutraj kadarkoli greš na vrt, v enem mesecu izboljšaš vso krvno sliko. In jaz se tega spomnim, ko sem bila otrok in sem hodila v Prekmurje k stari mami na počitnice.

Heinz: Mi imamo v nemščini, odkar so zeleni tudi v vodstvu naše države, smo besedo plevel črtali, zamenjali v ’zeli, ki spremljajo’, v ’spremljajoče zeli’. Lepo, ali ne?

---

Prepis 201

Duhovnikom je rekel, kot sliko na oltarju lahko pokažete samo vstalega. In v majhni sliki pod obrazom vstalega tudi spomin na Golgoto s tem, da so tam narisani trije križi. Ali sem te prav razumel, da si rekla prej, da preveč govorimo o umrlem Kristusu kot o vstalem. Mi imamo v antropozofiji samo drugačen pojem in ta pojem je, da Kristusa sinonimno mislimo z ljubeznijo in da Kristusa sinonimno mislimo s svetlobo. In ko smo zjutraj skupaj govorili,

„Des Lichtes webend Wesen, es erstrahlet
Durch Raumesweiten,
Zu füllen die Welt mit Sein.

potem je to misel  Janezovega evangelija, ki je postavljena v 20. stoletje, v začetku je bila beseda in nič ni nastalo drugače kot po besedi, oz. in vse je po njen nastalo. In tako sem tudi to tukaj doživljal, sicer nisem bil vedno z vami, ampak vsako jutro sem tu doživljal sončni vzhod in skoraj vedno tudi zahajanje Sonca. In to, kar sem doživel z vami skupaj v skupini, ki jo je vodila Meta, da smo skupaj nekako doživljali vzhajanje Sonca in si ozavestili ves nastanek sveta in njegov razvoj in smo to lahko skupaj mislili. To so Kristusove misli.

In ko Rudolf Steiner definira antropozofijo. Potem pravi, pravzaprav je vsa antropozofija prikaz Kristusovega delovanja na Zemlji. O ničemer drugem ne govori, ampak seveda v pojmih, ki se o tem, kar o Kristusu izvemo v običajni cerkvi, razlikuje, ker on to obravnava na filozofski način. Zaradi tega je res, da antropozofija ni religija, ampak vse religije sveta lahko najdejo pot k antropozofiji, za vse je smiselna antropozofija. In mi vemo, da Ibrahim Abuleish (1937-2017), ki je bil musliman in je pri SECEM-u v Egiptu izgradil ogromno antropozofsko iniciativo z veliko biološko dinamičnih površin in mnogo naših čajev in začimb dobimo od tam. On kot musliman je v stanju, da integrira antropozofijo v svoj religiozni svet, tudi Kristusa. In potem poskuša Steiner vedno reči, da je Kristus večji, obsežnejši kot to, kar nas z njim povezuje kot v okviru priznanja vere. Zaradi tega je za Rudolfa Steinerja Janezov evangelij, v katerem se še enkrat poudarja, da je Kristus beseda, stvarnik sveta, vedno bil centralni evangelij. Se pravi evangelij duše zavesti. Torej čutil sem potrebo, da to še enkrat povem.

In še eno stvar imam.  Včeraj sem malo površno odgovoril na  vprašanje, ki ga je Štefka zastavila. In to mi je postalo šele pozneje jasno in če imamo čas, bi rad to dopolnil.

Govorimo o elementarnih duhovih in o bitjih elementov. To sta dve različni grupi bitij. Elementarna bitja imajo nalogo, da direktive, ki jih dobijo od višjih bitij, prejmejo, da bi oblikovala naravo. Torej izvršujejo te direktive. In tu imamo potem škrate, rusalke, silfe in salamandre, bitja ognja. Toda v antropozofiji je še pomembno, da duhovi elementov želijo, da jih mi na nek način upoštevamo in sicer tako, da čutimo, da pri vsakem zaznavanju dejstva, da stojimo, da čutimo, da nas v celi naši organizaciji pravzaprav drži nek skelet iz mineralov, ki ga oblikujejo minerali Zemlje. Če nek otrok, če se neka celica razvija v zarodek v notranjem prostoru matere, potem je v začetku prisotno vodeno-poudarek na e, kar je povezano s slino, z limfo, s krvjo. Potem opisuje Rudolf Steiner, da ta vodena bitja, katerih vse bitje je iz tega narejeno, da ta vodena bitja nenehno človeka oblikujejo. Nenehno. To niso bitja, ki so v naravi, niso bitja, ki ohranjajo in oblikujejo naravo, temveč so bitja eteričnega, vodenega-pudarek na e, ki nenehno vzpostavljajo, delajo, obnavljajo našo postavo. In prav tako je z zrakom, ki ga vdihavamo in izdihavamo. Ta bitja zraka, ki nas negujejo kot bitja z dušo, Rudolf Steiner pravi, zrak nas nenehno oblikuje. Če bi zaprli vrata in okna in bi dve uri tukaj sedeli, bi čutili, če smo mi vsa ta bitja ’podihali’ in niso več tu, bi čutili, da ne moremo več živeti. In zato imamo svojo oporo v teh bitjih elementov. Našo telesno postavo ohranjamo z bitji elementa voda, naša duša je lahko v našem bitju zaradi bitij elementa zraka. In kot zadnje, in predvčerajšnjim sem to rekel, lahko mi kot bitja jaza ne bi mogli živeti v teh telesih, če ne bi bil v vsakem trenutku z nami nekdo, neko bitje, ki zastopa mogočnosti ognja. Ne tistih bitij, ki jih imenujemo salamandri, temveč bitje, o katerem pravi Steiner, da nas v naši človeški strukturi jaza, ki je človeku podoben, mu je enakovreden. To bitje nam daje možnost, da smo tu na Zemlji prisotni  s svojim jazom, z najvišjim. To slišijo duhovi elementov, to slišijo bitja elementov. Poznate izrek Temeljnega kamna? To je pri nas na naših spletnih straneh. Na koncu treh verzov je govora o duhovih elementov. To niso bitja elementov, temveč duhovi teh elementov. In gospodar teh elementov, tega smo gledali skupaj, to je duh elementov. Jaz sem vam dal vaš Jaz, se spomnite, pravi on? In ta Jaz se ohranja tudi s pomočjo teh duhov elementov. Leta 1924, 1925 da Steiner svoje zadnje velike inicijacije. Steiner jih je imenoval Mihaelova šola. V tej Mihaelovi šoli človeka poduči o duhovih elementov v elementih. To sem želel še dodati, Štefka, za dopolnitev tega, kar sem rekel včeraj.