(petek, 18.9.2015, 1.del)
Bernhard
Priprava za koncert
PREPIS 22
(petek, 18.9.2015, 2.del)
Heinz
Pravi spomin pomeni, spominjati se tistega, kar smo se naučili. Spominjati se izkušenj.
Res se me je dotaknilo, kar ste izvedli in moj kompliment. Ko takole opazujem, imam včasih občutek, da sami niste prepričani, da dobro delate, kar delate. Vsaj tako mi govorijo vaši obrazi. Včasih ste negotovi po izrazu obraza ali ste to naredili dobro, ali to dobro zveni ali to zdaj je v pravem trenutku. Čim pa človek takole posluša, lahko le ugotovi, da je v tem kar delate neverjetna harmonija. Naenkrat se pojavijo zvoki, ki se slišijo redko ali nikoli. Ta način ustvarjanja glasbe je primeren zato, da našemu konvencionalnemu načinu poslušanja glasbe odvzamemo okove v katere je okovan. V naši predstavi, nekaj mora biti harmonično, smo kot okovani. Pri vseh naših vajah je ta element zelo pomemben. Ne bom sodil, tudi razum umikam, temveč sem odprt za to, kar vidim. Ne poimenujem stvari. Če se s to odprtostjo približamo glasbenim fenomenom, potem res menim, da je to vaše sodelovanje v tem dogodek. Super!
Toliko stvari ste notranje doživljali, primo, sekundo, terco, kvarto, kvinto, seksto, septimo, oktavo. Vedno zastavljate vprašanje za svojo notranjost in včeraj smo potem delali vajo, minilo je 24 ur. Pa bi vas rad vprašal ali se kamna, vode, zraka, svetlobe še spominjamo ali je to že odšlo v pozabo? Ali je kdo kaj doživel, če ste delali ponovno vajo s kamnom na način kot z rozino? In vodo?
Odg.:
- Notri ostane, vse veš, to je kamen, sta prijatelja, težo, občutek.
- V svoji notranjosti čutim kamen, vodo, svetlobo, zrak, še so v meni.
- Nekaj od nas se je po večerji prepuščalo morski vodi, plavali smo.
- Jaz lahko vsak čas ta občutek pokličem v sebi.
- Posebno voda je zame, ima velik vtis. Ko plavaš, ko jo gledaš se z njo zliješ in čutiš vse okoli sebe, opaziš, da je zame in za vse ostale pravzaprav življenje.
- Jaz sem zjutraj posebno čutila, ko smo imeli vajo ‘Zemlja jaz ljubim te…’, sem si predstavljala kamen, zemljo, sonce je sijalo, tako da nisem mogla ničesar videti okrog sebe, čutila sem, da sem del vsega tega stvarstva, zrak, vse to je bilo eno. Lepo mi je bilo. Zjutraj me je tu tiščalo, ampak je minilo.
Kaj pa zrak? Lahko za dve minuti zadržite dih? Pozor (9:14-9:34). Če morate dihati potem le dajte. Pol minute je šele minilo.
Slušateljica: Jaz moram en popravek narediti od včeraj od zraka. Ko smo mi včeraj šli okrog hiše, in smo travo videli, o kateri smo govorili in sem rekla, da je to japonska trava in ko smo bili zunaj, sem videla to ni res, da je to pampas.
To je druga tema. Zrak. Okrog nas je. Nekaj lahkotnega. Voda. Ste lahko doživeli svetlobo in kako se obnaša? Kakšen je odnos svetlobe do stvari? Iz teme. Nesigurnost? Čutite to? Ves čas smo nekaj poskušali. Sledeče: spontano čustvo, ko gledam ta podlesek (krokus). To je nekaj, kar nas radosti. Potem to čustvo zbrišemo in poskušamo v tisto, kar se je oblikovalo, v moč rasti, v moč oblikovanja lista, vstopiti z našo notranjo aktivnostjo. To smo na enak način poskušali s kamnom. Poskušali smo ga res in otipati in ga začutiti, ne samo oh, kako krasen kristal, diamant, temveč smo se vprašali. Kaj pa je to bitje, bit tega kamna? In da se v vodi vsi veselimo, je skoraj samo po sebi razumljivo. Ampak, voda kot bitje in element, čutiti to kako se vedno nekako z zemljo postavlja v nek odnos, kako čista je, kako megljiva, kako reagira na čisto vse. In ta element razumeti iz njegove notranjosti. Rudolf Steiner je v eni od svojih ezoteričnih lekcij poskušal ljudi še enkrat na to opozoriti. Prvo čustvo, ki nas navdaja, ko nekaj opazujemo, je naš vsakdanji jaz, tisti naš socialni jaz. Veselje, da grem na goro, veselje da plavam, veselje, da diham, veselje, da me sonce obdaja.
Izhodišče našega dela ves teden pa je bilo vedno, da se počasi od tega vsakdanjega jaza ločimo. In da razvijemo novo kvaliteto gledanja, tak način gledanja, ki ni obarvan niti s simpatijo niti z antipatijo. Pristranskost v naših neposrednih čustvih 15:52, kvalifikacija, dobro, slabo, zelo slabo, relativno slabo, distancirati se od tega pomeni oživeti v nas novo instanco. Te instance smo imenovali tihi jaz. Nekaj, kar rodimo sami iz sebe na novo. 16:42 In vsakič, ko gremo skozi te vaje, če je ta druga instanca v nas priča našega opazovanja stvari, ki je nepristransko in pozitivno, ko smo to instanco v nas razvili, imamo potem tudi možnost, da v kamnu, v vodi, v zraku in v svetlobi, v toploti in v ljubezni in v življenju sploh smo lahko, da stopimo vanjo. Da je pa to mogoče, se moram iz običajnega jaza povsem umakniti in k tej temi vam bom danes predstavil meditacijo.
Rudolf Steiner je to meditacijo dal ljudem, ki so iskali notranjo stran sveta. En stavek iz tega razgovora o meditaciji. Ta tekst je danes kar prišel k meni, v naprej se nisva nič pogovorila, ampak ga je treba zelo dobro prevesti. Iz tega teksta bom izluščil samo eno misel, potem pa bom še enkrat predstavil vse, celoto.
Kamen na katerega mislimo kot na snov, bo kot snov minil. Misel na kamen, ki živi v duši pa ostaja. Bog je mislil to misel in iz te misli je naredil ta gost kamen. Vse stvari so tako zgoščene božje misli. Višji jaz pa vse stvari spet razblini, razgradi in ven je, v višjem jazu živijo potem misli Boga. Iz takih božjih misli je človeški jaz stkan.
Potem pa k temu še druga misel, s svojimi besedami sem vam to že večkrat povedal. Sedaj pa to misel z besedami Rudolfa Steinerja. Človek vidi predmete okoli sebe samo, če nanje sije Sonce. To, kar te predmete naredi vidne, so žarki Sonca, ki jih vaše oko vrže na osvetljen predmet nazaj. Če svetlobe ne bi bilo, stvari ne bi bile vidne. Toda zaradi te zunanje svetlobe postanejo vidni le predmeti fizičnega sveta. Jaz vam vsem nekaj lepega povem. In sicer Tea je rekla, da bo vse to prepisala. In če bog da, bo to enkrat tudi za brati na razpolago. On bo pa sedaj še enkrat ponovil, zaradi tega, ker meni, da je bilo prehitro, da bo lahko zapisali.
Takole pravi. Svetloba pa, bolj svetleča kot Sonce, mora svetiti človeku. (Meta: On bi bil vesel, če zdaj ne bi pisali.) Temveč, da se res poglobite v mislih v vsebino povedanega. Še enkrat vam bom potem povedal. In potem drugič zapišite, če mislite, če je treba.
Svetloba sveti na predmete in na svet. Misel k temu pa je bila, mi na ta način zaznavamo samo zunanjo stran sveta. Svetloba, bolj svetleča kot sonce mora zasvetiti v človeku, če hoče videti tudi duševno in duhovno v osvetljenih stvareh. Ne samo videti, ampak prepoznati. Torej duhovno in duševno v vsaki stvari tega sveta lahko osvetlimo samo z lučjo, ki je bolj svetleča od sonca. Vir te luči prižgemo sami v sebi in sicer tako, če v sebi poiščemo višji, večni jaz. Vse stvari, ki postanejo zaradi sonca vidne, niso vedno bile in minile bodo. Tudi sonce je enkrat nastalo in bo enkrat izginilo. Duša človeka je prav zato tu, da v stvareh ne zunanje minljivo, temveč notranje prepozna, neminljivo. In ta instanca v nas je bolj svetleča od sonca.
To je ta meditacija, ki jo je Rudolf Steiner dal ljudem, da bi to instanco v sebi lahko priklicali v sedanjost. Duh v mojem srcu, ta jaz sem jaz. In sedaj vam bom ta razvoj, ki ga je Rudolf Steiner dal na pot ljudem, ki iščejo višji jaz, predstavil. Rekel jim je, vzemite to vsako jutro v roke in sprejmite to vsako jutro v svojo zavest in ponovno pokličite v zavest to vsak večer, potem bo ta instanca v vas rastla. 29:06 In po tem tekstu Rudolfa Steinerja vam bom predstavil posamezne vrstice. Danes sem tega mnenja, da je zelo pomembno, da poskušamo besede in misli Rudolfa Steinerja tako postaviti v prostor, da je on na določen način prisoten, da je z nami. On je namreč, ki nam je pokazal pot. Kako lahko gremo tja, na ono stran zunanjih pojavov. Jaz verjamem, da veste, da se na vsaki univerzi oblika te rastline raziskuje do atomskih struktur, najmanjši detalj, ki ga lahko z fizičnimi čutili zaznajo znanost poskuša zajeti. Toda misel rastline, po kateri je rastlina rastla, denimo samo njena lepota, je preprosto nekaj, česar se na znanstveni način ne more razumeti. To je v bistvu mogoče samo z drugo instanco v stvareh. In zdaj bom to povedal čisto počasi, da lahko pišete.
Torej: Ta meditacija glasi, bolj svetleče kot Sonce, bolj čisto kot sneg, bolj fino kot eter, je sebstvo (jaz sam). Torej to, kar imenujem jaz sam, je višja instanca v nas, ki se je od ega oddvojila. In mi to imenujemo ali sam ali višji jaz ali resnični jaz. (Meta: tako bomo mi to tudi imenovali višji jaz). Imenovali smo ga tudi tihi jaz. Bolj svetleče kot Sonce, bolj čist kot sneg, bolj fin ko eter, je višji jaz. Duh v mojem srcu. Ta višji jaz sem jaz. Jaz sem ta višji jaz.
(Bolj svetleč kot Sonce,
bolj čist kot sneg,
bolj fin kot eter je višji jaz.
Duh v mojem srcu.)
Posamezni koraki tja k razumevanju tega spisa. Človek vidi predmete okog sebe samo, kadar na te predmete sveti Sonce. To, kar naredi predmete vidne, so reflektirani sončni žarki, ki jih vi mečete na osvetljene predmete. Če svetlobe ne bi bilo, stvari ne bi bile vidne. Toda zaradi te zunanje svetlobe vidimo samo predmete fizičnega sveta. Luč pa, bolj svetleča od Sonca, se mora zasvetiti človeku, če naj bi videl duševne in duhovne kvalitete stvari. Ta luč ne prihaja od nobenega zunanjega Sonca, prihaja iz vira svetlobe, ki ga sami v sebi vnamemo, če v sebi poiščemo tisti večni, višji jaz. Ta višji jaz je drugega porekla, prihaja od drugod kot nižji jaz. Vse stvari, ki postanejo vidne zaradi Sonca, niso bile od nekdaj. In enkrat jih ne bo več. Tudi Sonce je enkrat nastalo in ga enkrat ne bo več. Duša pa je prav zato tu, da v stvareh prepozna tisto, kar je večno. Na ta način živi v nas nekaj, kar je stkano z božjo močjo, ki vse povezuje v večno tkanino sveta. Ta božja moč je naš višji jaz in ta je bolj svetleč od Sonca. Svetloba osveti človeka le od zunaj. Sonce moje duše pa ga osvetli od znotraj. Zato je bolj svetleča od Sonca. 39:43
To je edini tekst v pismeni obliki, ki ga je za neko ezoterično uro Rudolf Steiner sam napisal. Ni tako, da je stenografiran po njegovem prostem govoru. On to je sam zapisal. In poslušalce je pravzaprav vodil najmočneje v drugo vrstico, namreč biti bolj čist od snega. In s to vrstico je poskušal potem ponovno opisati ta višji jaz. In je potem misel takole izpeljal: v sebi je vsaka stvar čista, onesnaži se lahko samo, kadar se poveže z drugim, česar ne bi bilo dobro z njim povezovati. Voda je sama po sebi čista. Toda tudi to, kar je v vodi kot umazanija, bi bilo čisto, če bi bilo v sebi, če se ne bi neupravičeno oz. napak povezovalo z vodo. Npr. oglje, premog je po sebi čisto. Postane umazanija, če se z vodo na napačen način poveže. Kadar voda sprejme svojo prvotno obliko kot kristal snega, takrat je voda vse izločila, kar se je po krivici, oziroma ne prav z njo povezalo. In tako čista postane človeška duša, če izloči iz sebe vse, kar se je v ne dobrem z njo povezalo. K duši spada božansko, neminljivo. Vsak ideal, vsaka misel je nekaj grandioznega in lepega in spada pravzaprav k notranjim oblikam duše. In kadar se duša spominja takih idealov in takih misli, se čisti. Tako kot se voda očisti, kadar oblikuje kristal. In ker je duhovnost bolj čista kot katerakoli snov, tako je tudi višji jaz bolj čist kot sneg.
S tem karakterizira pojemsko povezavo, da bi karakteriziral ta višji jaz. V meditaciji moramo to enkrat pravzaprav premišljevati in potem dobimo to vsebino. In če duša zmore, da ne interpretira tega stavka, zastane v sebi čisto tiho, brez besed. Če na ta stavek ‘višji jaz je bolj fin kot eter’ enkrat misli, potem se v duši ponovno zasveti razumevanje tega višjega jaza. Torej ta višji jaz je enkrat bolj svetleč od Sonca. To nekaj pomeni. In je bolj čist kot sneg. Ničesar bolj belega ni na svetu kot sneg in oblaki, nič ni bolj čisto. Sedaj je ta višji jaz še bolj fin od etra. In sedaj nam Rudolf Steiner daje v pomoč misel, ki jo takole formulira: eter je najbolj fina snov. Ampak katerakoli snov je še vedno gosta v primerjavi z duševnostjo. Ne tisto, kar je gosto ostaja. Ne ostaja tisto, kar je gosto. Tisto, kar je fino ostaja. Zaradi tega torej bolj fina. Kamen, na katerega kot na snov mislimo, bo minil kot snov. Misel na kamen, ki živi v duši pa ostaja. Bog je mislil to misel.
Ne smem zastati na zunanjosti, če vzamem ta kamen v roko, priti moram do misli tega kamna in iz misli je naredil kamen. Tako kot je led samo zgoščena voda. Tako je kamen samo zgoščena misel boga. Vse stvari so zgoščene misli boga. Višji jaz pa vse stvari razblini in v višjem jazu, potem živijo božje misli. In če je višji jaz potem stkan iz takih božjih misli, je bolj fin of etra.
Potem pa gre Rudolf Steiner v naslednjo vrstico, kjer pravi: duh v mojem srcu. In malo prej je nekdo rekel eno tako krasno besedo. (Meta: je bila to Anica?). V sebi še nosim to, kamen. Torej dotaknilo se vas je, v neki sferi srca. In to je Steinerjeva misel. Šele takrat je en človek kapiral neko stvar, doumel, ko jo je zaobjel s srcem. Razum so samo posredniki razumevanja srca. Razum je samo posrednik za razumevanje srca. Z razumom prodremo do božje misli. Vprašanje: kamen, si trd? Koliko si težek? Kakšno površino imaš? Kakšna je barva? Vse to so zadeve, ki jih zajamemo z razumom. Razum to prepozna. In če tako, to misel imamo, potem se moramo naučiti ljubiti to. In eno prvo tako dejanje ljubezni ste delali včeraj. Ko ste gledali kamen, in sicer tako točno, da ste to poustvarili v sebi kot predstavo. Rudolf Steiner pravi na drugrm mestu, ne jemlji v usta vedno te težke besede ljubezen, nadomestite jo z besedo zanimanje. Zanimanje za kamen, interes. Če se trudimo, da neko bitje ali stvar poskušamo raziskati glede na njegovo božansko poreklo, potem ga začnemo tudi ljubiti. Bog je v vseh stvareh. Toda to božansko v stvareh moram iskati. Ne ljubiti zunanje plati stvari in predmetov. Zunanja stran je varljiva in zlahka se zmotim. In potem bi lahko ljubil to zmoto. Toda resnica leži za vsemi iluzijami. In tisto lahko vedno ljubimo. Če srce išče ljubezen in resnico v vseh stvareh, potem živi v mojem srcu duh. To je tale vrstica. Taka ljubezen je obleka, ki naj bi jo duša vedno nosila. Potem bo vtkala v stvari božansko. Torej to obleko naj bi duša vedno nosila. Na ta način bo v stvari vtkala tisto, kar je božansko. 55:11
Ta opis višjega jaza v tej meditaciji omogoča vsakemu človeku, da si vsak dan na novo ozavesti prisotnost tega višjega jaza v sebi. Ko je Rudolf Steiner to ljudem dal, je rekel: pokliči si to v svojo zavest, vsako jutro in vsak večer. Potem je dal seveda še druge vaje kot pogled nazaj vsak večer od večera proti jutru, saj veste to že. Rekel je pa, ne delati tega samo kadar vam paše. Potem sploh ne boste začeli. V sebi boste uničili nekaj, če boste delali samo kadar vam paše. V notranjosti morate ostati tej poti zvesti. In zaradi tega je k takim vajam za meditacijo rekel, vaša svobodna odločitev je, ali vstopite v ezoteriko antropozofije, ampak pred tem si morate priti na jasno ali boste to zdržali. Ta misel je del tistega teksta, ki ga ne bom prebral. In v začetku te ezoterične ure še tale tekst, v katerem pravi. Rekel je: ta izrek ni moj. Takih izrekov si ni izmislil namen nekega človeka, temveč so sprejeti iz duhovnega sveta. V teh izrekih je zaradi tega mnogo več kot bi si človek mislil. In o teh izrekih misliš pravzaprav ustrezno samo, če ti je že v naprej jasno, da teh izrekov nikoli ne boš razumel do konca. Temveč, da boš vedno več in več v njih lahko našel, čim več se vanje poglabljaš. (Meta: To je z vsem Steinerjem 59:24)
Pomembna misel pri tem je, pomembno je, Rudolf Steiner se je za nekaj postavil in ni rekel, jaz sem to formuliral in vi to delate. Če se tega zavedamo, potem to našo dušo na neki način odpre za neki drug prostor. Zavemo se, da bedijo v svetu impulsi, ki jih je človek kot Rudolf Steiner lahko začutil in sprejel in je tisti, ki nam je te impulse lahko potem posredoval.
Mi smo se včeraj pogovarjali o Goethejevi pravljici in pri njem je podobna stvar. Goethe se ni te pravljice izmislil, dobil jo je, sprejel jo je iz one strani. To pomeni, človek je duhovno odprt, je tako povezan s tistimi bitji, ki živijo okoli nas, nad nami, da v bistvu lahko piše, kar mu ona sporočajo. Pesnitve so polne inspiracij, ki so jih ljudje-pesniki sprejeli na ta način. Vse kiparstvo, slikarstvo je polno takih inspiracij, ki so jih ljudje sprejeli in potem udejanili. In te meditacije nas delajo sposobne za sprejem takih inspiracij zaradi tega, ker smo nenehno povezani s to instanco, to instanco, ki daleč presega to vsakdanjost. To mi je bilo danes ponoči nekako jasno. Nekaj drugega sem hotel delati z vami. In prišlo mi je, ne, ne, v tem višjem jazu je treba drugače govoriti. Ja, čutim neki …. antipatijo in simpatijo in v ozadju ostati kul, potem sem pa rekel, drugače je to treba izraziti. To knjigo sem prinesel s seboj. Samo na pravem mestu odpreti sem jo moral. In potem mi je postalo jasno, da v bistvu ta naš seminar s tem krasno zaobjamemo. Vse, kar smo vadili, ima za vsebino to. Še enkrat malo za šalo, malo zares, če hočete postati posvečeni ljudje in verjamem, da imate ta namen. V Koelnu za vikend, za 3000 € kupite en zlog in ta zlog izgovarjate 24 ur in ga malo pojete, ta zlog. (Meta: to so vzhodnjaki). Ampak predstavljajte si, da 24 ur na dan govorite o stranišče za mačke, stranišče za mačke, stranišče za mačke, kaj je po 24 urah na vas …..?, ponavljati eno besedo vedno znova, znova, znova. Kanal24 ali pa Slovenske novice v nemški verziji ima take reklame. Res vas utegne ta stvar potegniti ven in res pridete v nek duševni notranji prostor, ki je kot ena sama omama. Torej, če pogledate že v spise, tam ni reklam, samo transcendentalna meditacija, temveč meditacija vseh sort v vseh državah in težko je najti pravo. Eno stvar si moramo ozavestiti, samo ena meditativna smer je, ki poskuša in prepozna tudi duhovnost v čutnem, ki jemlje nase to težavo. Goethejeva matamorfoza rastline, razumeti rastlino, hoteli priti v notranjost gibanja nekih misli, da bi metamorfozo rastline razumeli, se mora človek tudi miselno s tem ukvarjati.
Veste kaj je to? Je to list? Veste kaj je tukaj spodaj? Čebulica. Iz česa je čebula? Listi so v čebulici. In takšen list je morfološko gledano, to se pravi cvetni listi samo narazen potegnjeni. To je nekaj, kar vas res lahko notranje zaposljuje. Misliti, da tulipan ni iz listov, ampak da so listi že v čebulici, to je kar naloga.
Hotel sem samo reči, da je razlika ogromna, antropozofska duhovna pot poskuša prodreti v stvari in se ne dviguje iz stvari nekam, v nebo. In zaradi tega mislim, da je dobro, da delate tak, tak, tak, tako da rešite iz kovine zvok, in potem kako zveni, kako zveni, kaj mi pove? S tem ste vi neposredno v čutni resničnosti in vi neposredno duhovnost osvobodite iz čutnega.
Po pavzi imamo spet vajo za koncert.
PREPIS 23
(petek, 18.9.2015, 3.del)
Bernhard
Priprava za koncert
PREPIS 24
Prepis24 (petek, 18.9.2015, 4.del)
Heinz
Predavanje iz leta 1919, o nadangelu jeseni, Mihaelu, gleda Rudolf Steiner na življenjske procese v Zemlji. V enem od predavanj je mesto, v katerem pove, kako pove fizika o Soncu, bitju in luči, toploti. Da je luč val, foton. Da je kvaliteta, ki je za toploto, ki je za žarki Sonca, molekularno ali atomarno gibanje. Torej vsi smo se v šoli učili, da je toplota v bistvu gibanje v področju molekularnega in da, čim hitreje se molekule gibajo, tem več toplote naredijo. In četudi nas je fizika skoraj prepričala, da imamo fotone, ki se gibljejo s hitrostjo svetlobe s Sonca na Zemljo, torej da gre za 330 000 km v sekundi. Če vam to pripovedujejo, zradirajte to, ozavestite, da je v sončni svetlobi izključno ljubezen, ki seva na Zemljo. Svetlobo Sonca pa opisuje na zelo diferenciiran način. Svetlobo Sonca smo danes obravnavali kot to, kar osvetljuje svet, ki sicer sam po sebi ne bi bil viden in ga šele sončna svetloba naredi vidnega.
Včeraj smo skušali v sebi oživeti čut, občutek za, v bistvu je to mogoče samo v določenem trenutku meditacije, namreč, da ne gledamo na to, kar vidimo, temveč, da čutimo v tisto vmes, to kar je tam, bitje, ki tke svetlobo, ki ga ne vidim, toda slutim, da je. In naslednja stopnja sončne svetlobe, to vsi poznate kot neko posebno dogajanje. Pogledamo ven, vidimo zelenje. Vse, kar je zelenega, je zeleno od Sonca. Sonce je naredilo rastline zelene. Karkoli zunaj raste. Skoraj vse, kar jemo. V tej svetlobi, ki sveti na Zemljo, najdemo ?….. in najdemo drug nivo svetlobe, ki vse te kompleksne procese oblikovanja snovi pravzaprav dela, vodi. Vsi vemo, če imam tukaj rastlino, če rastlino postavim v klet, v popolno temo, potem ne bo rastla. In tudi vitlof?, (cikorijo?), če poznate kaj to je, torej raste pozimi samo zaradi tega, ker ima v svoji korenini spravljeno svetlobo, toda zelen ne postane, temveč ostane list popolnoma svetel. Če bi ga osvetlili, bi se listi drugače razvijali in v naslednjem trenutku bi iz tega nastal potrošnik, ta čudovita rastlina, ki jo zdaj povsod vidite kako modro cveti. Ti cvetovi so modri kot nebo, čudovita je. 7:03
Ta proces je v zvezi s to drugo svetlobo, s tem nižjim slojem. Svetlobna energija, ki jo rastlina sprejme skozi list in preobrazi, kar je zelo zanimivo, v kemično energijo, in ta kemična energija naredi nekaj neverjetnega, da namreč, minerale, ki jih rastlina posrka iz tal, npr. v drevesu potem ta tok vode iz zemlje po kambiju teče navzgor in to vodo kemično razdeli v vodik in v kisik. Obenem pa ogljikov dioksid, ki ga listi posrkajo ravno tako rastlina razdeli v ogljik in v kisik. In ti dve bitji, ki jih tako razgradi, na novo poveže in iz tega naredi sladkor, celulozo in vse to, kar je snovna rast rastline. Torej, brez nematerialne energije svetlobe, ki se bistvu žrtvuje za rastlino, ki tam povezuje tok Zemlje s tokom neba, jih razgradi in na novo sestavi. Brez te moči ne bi bilo nobene rastlinske substance. Od tega živimo, živali živijo od tega, vse, kar živi, živi pravzaprav od rastlin, četudi jemo zrezke, tudi če jemo ribe.
In če z dušo povprašamo v to dogajanje, če se potopimo v rapoloženje ponižnosti, spoštovanja, občudovanja, in grem skozi vrata tihega jaza in ?…. v mojo zavest, ki poskuša prepoznati, vzamem tak proces in poskušam tisto, kar sem ravnokar naredil, v svoji notranjosti začutiti in prepoznati in ko to, kar se potem v meni dogaja, spet izbrišem in v odprtosti notranje enostavno čakam. 11:12 Potem zna biti, da je ta pot spoznanja, ki jo po Steinerju imamo, prepoznamo, da je to pravzaprav proces ljubezni, Sonce sveti in vsem bitjem na ta način daje temelje življenja, enostavno daruje, nesebično, leto za letom. Tako kot se mi lahko prehranjujemo, se lahko živali prehranjujejo in s tem, ko se s tem prehranjujemo, se lahko tudi v duhu prebudimo v jasnost. Če danes ne bi nič jedli, bi imeli luknjo v trebuhu. Preveč bi mislili na to, kako sem lačen, le kdaj bo konec, da grem nekaj pojest. Ne morem se koncentrirati, določeno ravnotežje hranil morate imeti v sebi. Zanimivo je to, v kakšni meri ste sposobni razmišljati je odvisno od tega, koliko ste pojedli. Preveč krompirja otežuje razmišljanje. Rudolf Steiner pravi, da se krompir na žalost prebavlja v možganih in pravijo tudi, da poln trebuh ne zna misliti. Ampak vam se sploh ni treba brigati za to, da se v čisto določenem trenutku pepsin izloči, elementi prebave in da se pri cirkulaciji krvi vdihne kisik in izdihuje ogljikov dioksid. In če te misli enkrat ne zapišete, če rastlin ne bi bilo, bi se mi zadušili zaradi lastnega izdihanega ogljikovega dioksida, sami bi se zastrupili. Rastline to vzamejo vase. In v oceanih so mikroskopsko majhna bitja, ki s fotosintezo zmorejo in te alge nevidne, rastlinam podobne so tiste, katerim se moramo zahvaliti za naš vsak tretji vdih. To pomeni, pomislite na to, da se imamo rastlinam res zahvaliti za našo eksistenco in da hvala Bogu, one sprejmejo to, kar mi oddajamo in nam dajejo, kar nas osvežuje, kisik. To je proces, ki ga lahko v sebi podoživljate in opazite, kako modrosti polno je to, da je človeško življenje nekako stkano z življenjem rastlin. In kako ljubeče se nam rastlinski svet daje na razpolago in nam služi. Ti procesi, ki tisočkratno v svetu živijo in se v človeku dogajajo in so povezani z drugim slojem Sonca in omogočajo v bistvu vse življenje, to imenuje Rudolf Steiner sij ljubezni, sij razdajajoče se sile ljubezni.
In zdaj še zadnja stvar. Ti procesi, ki so nam zelo blizu. Z Bernhardom sva se včeraj sprehajala. V kafiču ob poti v Pineto sva se usedla, občudovala sva morje in nebo in Bernhard je rekel, nekaj se spreminja to vreme, ravnokar je bilo popoldne še nekako oblačno, ure za tem je bilo nebo čisto modro, čudoviti oblaki so se oblikovali, pred najinimi očmi so oblaki izginili, pred najinimi očmi so se spreminjali, ta neverjeten proces, da Sonce gleda na površino morja, jo ogreva, in voda prehaja, se dviguje v naslednje agregatno stanje. Iz česa je zrak? Zrak ima neverjetno lastnost, da zelo veliko vode lahko sprejme, toliko, da si misliti ne moreme. Do 99% lahko sprejme vase. Vse te celice vode gredo navzgor in vidno se oblikujejo oblaki in potem smo lahko priče procesa, v katerem oblaki enostavno izginejo. Kam pa? In tu človek spet potrebuje človeka, ki vidi v duh in pravi, substanca vode preide v eterično stanje. In potem vdre ta eterična substanca v zemeljsko in ko so razmere med različnimi zračnimi sloji, cirusi in potem oblaki kumulusa, ki nosijo … in potem padejo kristali vode iz cirusov navzdol in se tam stopijo in dežuje. In voda po Zemlji potem spet odteče, se zbira v potokih, spet nazaj v življenje in ves ta proces, ta krogotok vode je tako čudovit, ne vem če je tukaj tudi tako, ampak mi v srednji Evropi dobimo iz Atlantika oblake, pri nas se izpraznijo. In ko bova jutri ob tem času na poti nazaj proti Alpam, pri nama v Eberlingeneju dežuje, 19 st. imajo, tukaj je pa še krasno vreme. In s tem nivojem ljubezni, ki je v svetlobi in Soncu, spada tudi vse to, kar sem tu našteval, vsi ti procesi. Pa še sto drugih več.
Z mislimi se lahko potopimo v te svetove, tako kot smo to delali. Lahko se osredotočimo na proces oblikovanja oblakov in našo fokusirano pozornost, se posvetimo oblaku. In če potem opazimo, da bitje oblaka nikoli ni v miru, da se nenehno spreminja, da se vedno znova povezuje z zrakom, da se vedno znova oblikuje, preoblikuje, tako da smo na ta način vstopili v sfero nenehne metamorfoze, ki jo lahko opazimo. In če to potem v sebi malo zadržimo, in potem spet razpustimo, zbrišemo in preprosto dihamo, čakamo. Mogoče bomo deležni te milosti, da se nam nekaj od tega sporoča, kar je ta proces oblikovalo. Pomeni z drugimi besedami, znanost zna odlično opisati, kaj se dogaja. Ampak samo ljudje v Kaliforniji vedo danes, kakšna neverjetna milost in darilo je oblak. Pet let že niso videli oblaka. Njim postaja jasno kaj stoji za tem. Zelenega ni več okrog njih. Vse je suho. V San Diegu je nekdo postavil v svoj vrt tablo z napisom: ‘sivo je novo zeleno’. Je to hecno? Mogoče je to črn humor. Vse je sivo. In če zelenega ne vidiš več, to oni dobro vedo, in če se pelješ po avtocesti, so tam ogromne table z napisom ‘molite za dež’. Ljudje so globoko depresivni. Naenkrat čutijo, kako samo po sebi umevno se je človeku zdelo vedno, da je vse zeleno.
Torej. Nivo ljubezni, zemlja, voda, zrak. Potem pa pride eterični ekvivalent zraka, kar je svetloba in eterični ekvivalent vode je ljubezen. Ali duhovno znanstveno, kemični eter, eter zvoka ali eter števil. Veliko besed, ker vemo, da tega pravzaprav ne moremo opisati. In sedaj prihaja eterični ekvivalet zemlje in v duhovni znanosti opisuje Rudolf Steiner to kot eter življenja.
V naši prvi meditaciji smo se tega že dotaknili, takrat, ko smo se ukvarjali z rasti, uspevati, cveteti, veneti, odmreti. V tej sferi življenja lahko rečemo, v tej najvišji sferi živijo vsi ti procesii nastajanja in umiranja. Zelo pomembno je bilo, da smo potem pri drugi meditaciji, ki smo jo poimenovali ‘ spoznaj samega sebe’, prišli vsaj k temu s svojimi mislimi. Namreč, da tisti višji jaz, o katerem ves čas govorimo, v nobenem od nas nima spola, nima starosti pa tudi nobenih drugih posebnosti ne. Torej mi osebno, če smo starejši od 60, smo v stanju, da se v notranjosti počutimo popolnoma deviško. Samo telo je, ki je vpleteno v te zakonitosti minljivosti, v te zakonitosti, razcveteti se, rasti, uspevati, cveteti, plodove oblikovati in počasii veneti. Rudolf Steiner pravi, čim pridete v ta nivo višjega jaza, se vaš občutek do sebe popolnoma spremeni. Na svoje telo gledate na nekaj, kar vam ne pripada. On imenuje to stanje brez telesnosti. Lahko se počutite ločenega od samega sebe. Poznate to izkušnjo? Vsak jo pozna. Pred osmimi urami je nekaj ležalo v postelji. Vi ste bili pa nekje drugje. To stanje bi človek moral zavestno vzpostaviti. Potem bi bili namreč v tisti sferi. Včasih prinesemo s sanjami iz tistega sveta kaj s seboj. Tam smo brez starosti, potem pa pridemo v to telo. Au, kaj me vse boli. Pa ga moramo sprejeti z vsemi njegovimi problemi.
Posebnost pri takem šolanju je, da lahko gledamo na to telo tudi z nekaj humorja. Tu so jedli golaž pred dvema dnevoma, pojedli smo ga, meso je bilo trdo in ne gre in ne gre. Enkrat se razjezite, vzamete svoje zobovje ven in ga položite na mizo in pravite, jej ti sam, jaz nočem več. Torej ta malo hecen odnos do svojega lastnega telesa. Pomembno je, da ta humor ohranimo. Nekega dne rabite ne le drugo barvo las, ampak druge lase. Kako pa gledamo na svoje telo, na njegovo počasno venenje? To je sedaj ta četrta stopnja, nivo v življenju, da se čutimo, kako smo v teh procesih vtkani. Čisto malo bitij na tem svetu je, ki hočejo na vsak način tu ostati, tu na tem svetu. 70 let jim ni dovolj, 300 let hočejo tukaj živeti. Ja, potem pa izgledajo ustrezno. Kot želve. Človek postane ves sklerotičen. In lepo je, da po sedemdesetih, najpozneje po osemdesetih letih to telo res lahko oddamo. In to je to razmerje v katero človek pride. Najprej je ves prestrašen, ko opazi, da je v teh procesih tudi on sam. Da pa potem to sprejme, da je tudi hvaležen za to.
Seveda je pa to večja problematika kot jo tukaj lahko sedaj obravnavamo. Pomembno pa je, da čutimo, da smo vtkani v življenski proces cele Zemlje. In to nastajanje in minevanje bomo vzeli v našo pozornost v meditaciji in lahko se zgodi, da boste potem, ko meditacijo končate, lahko akceptirali, da je nekaj nastajajočega, lepega cvetočega, da se pa potem s petintridesetimi leti le počasi to umika, toda z notranjo zrelostjo se potem približuje venenju in potem umiranju. To bi bil potem eterični element, ki pripada Zemlji.
En element še manjka in to je element, ki nam je v notranjosti najbližji. Rudolf Steiner to zelo lepo opisuje. Vzemite pletilko, hladna je, pritisnite jo na podlaket in potem še enkrat en mm naprej. Zelo jasno boste čutili, da ste pritisnili to pletilko na dve različni mesti. Vzemite pletilko, ki je tako topla kot telo in ponovite to. Ne boste več razlikovali, samo prijetno se vam bo zdelo. Mraz občutite takoj kot nekaj tujega. Hlad je takoj nekaj, pri čemer imate občutek, pravzaprav v mrazu ne morem živeti. Okrog sebe potrebujem neko temeljno toploto pa tudi v sebi jo potrebujem. Živali v Sahari nimajo tega občutka. Lahko zmrznejo z vso cirkulacijo, lahko popolnoma otrpnejo in lahko potem, ko pride Sonce, spet oživijo. Mi pa svoj jaz izgubimo. Pomeni, naš jaz lahko živi samo v telesu z določeno temperaturo. Pomeni, ko ponoči gremo iz svojega telesa, se lahko vrnemo v svoje telo, če je to telo toplo. V podhlajeno telo sploh ne bi mogli. In Rudolf Steiner gre tako daleč, da pravi celo to, da nam toplota šele omogoča biti človek. Mraz nam pa biti človek pravzaprav ukrade.
Na ciničen način so v času druge svetovne vojne SS-ovci to povzročali. Pozimi so ujetnike v taboriščih gole postavili zjutraj v zbor. Ljudje so postali kreature. Ne bi več govoril o tem. Ana Frank vam je pojem, ali ne? Ta čudovita deklica je v Bergen-Belsnu prišla 1944 v koncentracijsko taborišče. V Bergen-Belsnu so imeli to situacijo, da so v zimi 44-45 živeli v barakah brez strehe nad glavo. S prsti so kopali luknje v zemljo, da bi kjerkoli imeli malo en prostor, ki bi jih ščitil. In če je eden drugemu dal plašč, tako je Ana Frank to napisala, potem tega ni bilo mogoče sprejeti kljub minus 20 stopinjami, tega ni bilo mogoče sprejeti, ker so bili plašči tako polni uši, da si je rekla, raje zmrznem kot da me uši požro. Spoznal sem človeka, ki je tisto švicarsko medicinsko sestro, ki je prva, potem ko so Angleži to taborišče osvobodili, prišla tja in je kot prva te ljudi potem videla. Rekla je, to sploh niso bili več ljudje. Kot živali v …. so bili, v strahu razširjene oči, najbolj inteligentni ujetniki so bili zreducirani v kreature. In na tem mestu opazimo, da če toplote ni, to človeka kar odreže od njegovih duhovnih bitij, ki zanj skrbijo in človek pade v stanje živali.
Na čisto drugi strani pa poznamo iz Grčije čudovito sago, Platonova je. Gazela ima kožo in tudi medved ima kožo. Vse živali imajo čudovit kožuh, da se proti mrazu zaščitijo. Samo človek je nag. To je nevzdržno. Bog, kako se je imenoval, tega ni mogel vzdržati. Kako se je imenoval? Prometej. Od Zevsa je vzel ogenj strele in jo je prinesel človeku, da se je človek lahko nad ognjem in s strelo ogreje. In odslej ima tudi človek nekaj, kar ga greje. Ta ogenj ni samo element, ki ga greje, temveč je tudi ogenj inteligence. Pomeni, človek se je lahko obenem, po Prometeju, s to topoloto potem pridobil kožo ovce, je lahko to volno potem predel, si je naredil obleko in je to inteligenco potem uporabil zato, da se je lahko grel in je lahko njegov jaz v njegovem telesu tudi živel.
In če sedaj potem, na tak način kot smo mi to delali, poskušamo s spoštovanjem in ponižnostjo vstopimo v bitje toplote in vse te misli, ki sem jih sedaj pripovedoval, fokusiramo v vprašanje, kaj pa toplota pravzaprav je? 44:39 In se potem odpremo. Mogoče lahko zaznamo, da v vsakem od nas biva bitje, ki nam toploto daje. To torej pomeni, toplota je na tem mestu, kjer ne moremo več razlikovati ali je to nekaj fizičnega ali je to nekaj duševnega. Človek, poln ljubezni, v čigar ljubečem sevanju nam posreduje občutek, kar toplo je tukaj. Človek, ki te toplote v sebi ne nosi, ki je popolnoma zablokiran od drugih, posreduje mraz. In tako toplote v bistvu sploh ne moremo več razlikovati, ne moremo določiti meje kje je duševnost, pogosto nam postane kar hladno ob človeku, ki je čisto intelektualen in nam postane toplo pri človeku, ki ima srce in iz tega srca tudi daje ljubezen do okolja. In potem čutimo, kako tesno je ta element povezan z ljubeznijo, z nesebičnim darovanjem. Da ima sončna luč neko notranjo etažo, ki to toploto prinaša. In to je ta razlika, lahko greste ven na plažo, vležete se na sonce in sanjate. Sprejemate zunanjo toploto, potem pa lahko doživite tudi ljudi, ki jemljejo to toploto kot duševno razodetje, ki se razliva preko zemlje in vse obdaja.
In to bi bil sedaj ta zadnji element zemlja, voda, zrak, toplota, svetloba, ljubezen, življenje. Daleč preko našega osebnega smo šli s tem. Šli smo v tisto, kar je splošno za vse veljavno. In to je vsebina meditacije. Rudolf Steiner nam tu pove, dosegel boš spoznanja višjih svetov. In na najlepši način doživite to, kar je oktava. In ko sem si danes ogledoval dirigenta pred vami, ki enostavno nekako oblikuje nekaj kot Zemljo. Vi se čutite kako živite, kako stojite v tem svetu. In premagali ste, da bi bil svet eno, vi pa na drugi strani. Vse vam postaja blizu, vse vam postaja znano.
Zaključil bi s pesmijo: vsebina te pesmi je, da se človek pred Zemljo prikloni h kamnom in reče: zahvaljujem se ti, ti tihi kamen, pomagal si mi, da sem rastlini podoben. In tebi rastlina, zel in cvet, pomagal si mi, da postanem živali podoben. In ve vse živali, hvala vam, ve ste mi omogočile, da sem postal človek. Tako se človek z umivanjem nog prikloni pred vsemi elementi, saj so mu omogočili biti bitje s svojim jazom. Christian Morgenstern je to pesem napisal. To nisem zdaj originala citiral.
Jan je na pamet povedal pesem:
Ti, tihi kamen, zahvaljujem se ti,
priklanjam se pred teboj,
tebi se imam zahvaliti za to, da sem kot rastlina.
In vam kamen, rastlina, trata se zahvaljujem,
prikljanjam se pred vami.
To, v kakšni zvezi je vse, kar smo delali, mi na neki način tudi pove, da je meditacija nekaj, kar mi pomaga, ne da sem jaz še pomembnejši, ampak, da se svet v meni prebudi in jaz v svetu.
Generalka je že bila, vadili ne bomo nič več. Vidimo se zvečer na večerji in potem imamo koncert.
PREPIS 25
(petek, 18.9.2015, 5.del)
Bernhard
Koncert
PREPIS 26
(sobota, 19.9.2015 – zaključek)
Meta: Vsi smo že tako napol na poti, eni že na poti, kar nas je, poskušajmo biti zdaj prisotni kolikor zmoremo, tako da bo ta naš čudoviti teden le nek dober zaključek v tem imel. Jaz sem Heinza prosila, da nam on pomaga iti še enkrat skozi teden, da si še enkrat ozavestimo kot neko rdečo nit tistih bistvenih točk, pa da potem vsi skupaj pogledamo nazaj. Skupaj pa za sebe ali pa vsak za sebe pa skupaj.
Heinz: Ves teden nas je spremljal izrek iz Koledarja duš. Zanimivo je, da opisuje prav to kvaliteto duše, s katero smo se ukvarjali ta teden. V centru tega izgovora je misel: ‘sam sebe ustvarja, nenehno ustvarja sam sebe’. Rojstvo tihega jaza v nas. In na koncu tega izgovora je napisano nekaj o temi duše, da jo razsvetljimo to temo duše, s to močjo spoznati samega sebe to aktiviramo v sebi.
Pet vaj, s katerimi smo se ukvarjali, vsebuje bistvemo vsebino kako živim. Kako živi ta jaz v logičnem zaporedju misli. Ali razmišljam ali govorim smiselno, tako kot posledično glede na predhodno mora biti. In če tega še ne zmorem, potem se bom ukvarjal s temi vajami, vzamem predmet in na tem predmetu potem v pravem zaporedju nizam vse misli, ki so s tem predmetom v zvezi. 4:14 Tudi vse naslednje vaje so pravzaprav trenutki spoznanja samega sebe. Ali sem v duhu dovolj iniciativen? Ali dovoljujem, da me to, kar okolje dela, vleče s seboj? Ali sem v stanju obvladovati svoja čustva? Ali sem gospodar svojih čustev? Tretje vprašanje. In kako smo šli skozi dušo iz glave, misliti, čutiti skozi dušo in v voljo, z močjo iniciative. To je ta sfera volje, ki tudi pripada duši. In potem pridejo te dragocene vaje samovzgoje k temu, da vedno gledam na to, kar je dobro, kar je lepo. In se za svet in ljudi tako odprem, da predsodke odrinem proč. In da vse, kar v svetu najdem, srečujem iz svobode in z odprtostjo iz svobode. V tistem trenutku, ko te vaje delamo, se v nas rojeva ta instanca. Včeraj na koncu smo si še enkrat ozavestili tisto meditacijo Rudolfa Steinerja kako globoka je. Namreč, da imamo s tem višjim jazom v sebi kvaliteto, ki je bolj svetleča od Sonca. Sonce sije na svet, ki ga vidimo zunaj. Notranja luč v nas pa prepozna v vsem in vsakem tisto, kar je za zunanjo pojavo kot duševnost, kot duhovnost. Rudolf Steiner nas vodi na pot, da delamo s tem, kar v naravi najdemo, ker je narava čista in moralna. Toda bolj čist kot sneg je naše notranje bitje. Ukvarjali smo se z močmi zemeljskih etrov. Korelat zraka, vode, zemlje v svetlobi, ljubezni, življenju. In potem je tam govora, bolj fin kot eter je moj jaz. Človek živi v duševnosti in v duhovnosti. In tako svetel in tako čist kot nič drugega v svetu je ta. V tem trenutku, ko gremo skozi vaje čutimo, da je naša zavest, ki se vedno koncentrira v glavi kot ego, naenkrat najdemo nižje in postane duh v mojem srcu. In da si vsak dan ozavestimo tega, prisotnosti duhovnega v meni, je v bistvu centralna stvar šolanja spoznanja kot nam ga antropozofija ponuja. 9:59
Tudi cilj našega srečanja tu, je bil ta. Ne da to doživimo kot strelo, nekaj se zasveti, nekaj smo videli, temveč da postaja to vedno bolj in bolj stalna prisotnost v nas. In z vsakim posameznim človekom, ki to zmore, se svet spreminja. Vsak za sebe spreminja svet, če to doseže. Da bi to vzpodbudili, to lahko dosežemo samo v delu skupnosti, skupnost je pravi ideal za to. In v tem tiči pravzaprav moje vprašanje: v kakšni meri, mislite, nam je to uspelo? Je bilo to že dovolj, da se to zasidra v vašem vsakdanu trajno? Moram vam pa še povedati, da imam ves čas občutek neverjetno pozitivnega odzvena od vas. Tako da mislim, da je to vprašanje, ki sem ga zastavil, pravzaprav pro forma, formalno. Ampak rad bi, da si to še enkrat prikličemo v zavest in se vprašamo: priklicati to duhovno instanco v sedanjost kot najbolj notranji clij takega skupnega dela.
Meta: Zdaj bi vas pa midva le prosila, ali mi prosili, da mogoče vsak od vas pove, kako mu je bilo in odgovori tudi na to vprašanje. Tudi jaz mislim, da samo vzeti ni dovolj, to nas mora spreminjati, nekaj od teh kvalitet v nas obuditi. Potem pa v kakšno obliko steče ta sprememba v nas. Ali bomo lučke v svojem polju že kot take zadostili?
Odg.1: V bistvu imam sama probleme z voljo. Prihajam do tega spoznanja, da moram disciplinirati te svoje razvade. Da te vztrajnosti učenja vadim. Res sem zelo, zelo hvaležna, da se mi je veliko razbistrilo, da je vse pravzaprav v mojih rokah.
Meta: In tako kot si rekla in njegovo vprašanje je bilo, ali je možno, da se to kot trajna prisotnost zasidra v tvojem srcu?15:26
Odg.1: Bom začela delati in potem ….
Odg.2: Jaz sem hvaležen za to spoznanje. Spoznanje, da impulz deluje, moram razviti v sebi, ne ga iskati zunaj in da sem to uspel tukaj ozavestiti. Vaje so krasne in dogodki, ki smo jih tukaj doživeli so to samo podpirali.
Meta: Je možno, da se to kot trajni odziv v tvojem srcu naseli? Upaš, verjameš, vem?
Odg.2: Vem, ker sem ga začutil.
Meta.: Si pripravljen v tej smeri večkrat razmišljati, delati na tem.
Odg.2: Takoj zjutraj, k sem se zbudil v Pragi, sem že naredil prvo vajo. Mi ni bilo jasno, kako sem se sploh spomnil na to.
Odg.3: Jaz sem danes na evritmiji, pa tam nisem povedala, ker se mi je zdelo malo nesmiselno. 19:57 Prikazal se mi je na sredini med nami čudovit zlat grad. Sem hotela kar odmisliti, ampak zakaj ne bi vprašala kaj pa to pomeni? In prišel je odgovor, da nam je zdaj tukaj bila pokazana pot kako priti do tega gradu in kako odpreti vrata v ta grad. Moram še istočasno povedati, da jaz sem že imela neka doživelja, izventelesno doživetje in pa neke sanje, ki so bile resničnejše kot to, kar mi zdaj tu doživljamo. Veliko, veliko resničnejše. 21:30 To je bilo nazaj, spontano, tisto, kar se mi je dogajalo. Zato sem zelo hvaležna, da sem zdaj dobila neko sporočilo, nek suport za to pot.
Meta: To me res v notranjosti veseli, ker jaz sem drugi dan menda tudi videla ta zlati grad, videla sem ga drugi dan. Prvi dan sem videla lestev gor. Drugi dan sem pa videla v oblaku zlati grad in tukaj spomin na eno pesem, ki pravi: v nebeškem kraljestvu stoji grad in tja vodi naša pot. Grad je obdan z dvema kamnitima stebroma. V ta stebra je najplemenitejše dragulje vgradil Bog. Potem je pa še druga vrstica, ki je potem šele za mano prišla, ne takoj: v to hišo ne pride nihče, ki nima čiste duše. To je pa druga vrstica, ki je potem za mano prišla. In potem sem se spraševala: ta čistost duše? Verjetno je to ta višji jaz, h kateremu zdaj poskušamo utirati pot.
Odg.3:Jaz sem še to videla na hribčku, tako da se je treba vzpenjati, ni tako enostavno.
Meta: Super, to je zelo zanimivo, res me veseli. V notranjosti sem zelo vesela. Ker včasih se sprašujem. Glej, to, kar sem tu doživela, to je pravljica za otroke, to je slikanica, to je preveč preprosto. Danes pa nisem mogla razvozlati in mogoče bo tudi še za mano prišlo. Me pa veseli. Mislim da de fakto tako je. Resnično tako je. Mislim, da resnično tako je. In zaradi tega tudi menim, da nam ta duhovni svet tako pomaga, da najdemo prave predavatelje, da najdemo pravo mesto in da vse skupaj zmoremo v nekem finančnem okviru, ki je, denimo, dosegljiv. Mislim, da je tu ogromno nekega suporta in ogromno hvaležnosti duhovnega sveta, pri tem, kar se notranje trudimo doseči pa kar se trudimo, recimo, za Zemljo narediti. Jaz sem v to globoko prepričana. In ta zlati grad v nebesih nas sigurno čaka. Moramo pa biti pridni. Gospa Thunova je rekla, trije koraki v morali za en korak v duhovnosti. In je rekla tudi, to je Steiner rekel, brez upoštevanja kozmosa duhovni napredek ni mogoč. Pomeni, mi si kozmos moramo ozavestiti. Mi moramo poskušati spet se naučiti s kozmosom dihati. Ena stvar. In potem blazno, blazno se truditi za odsotnost slabih misli, Bog varuj slabih besed, kaj šele slabih dejanj. Tu se moramo se, kako naj rečem, truditi. In v tem ozaveščanju dneva, ko gremo iz dneva ven pogledat kritično na sebe in se res v ponižnosti potem pripraviti, da se nam to ne dogodi spet. Saj smo vsi nepopolni, kar nas je tukaj. Ni popolnega človeka na Zemlji. In ne se prehudo obsojati, če jo sami sebi kdaj zagodemo. Moramo si tudi znati odpustiti. Ampak pri tem se je treba truditi. Na ta način spoznaš svoje 25:25 slabe strani, ki jih je še treba izpolnjevati in se truditi naprej. Ampak jaz sem zelo, zelo prepričana, da pot zelo štima, da smo dragoceni kozmosu s tem, kar počenjamo, da je suport neverjeten in da je krasno, da smo ta dva predavatelja dobili k nam in da nam takole pomagata, da si ene stvari ozavestimo in prav razumemo.
Odg.4: Jaz imam malo treme govoriti. Sem razmišljala, najprej sem zelo hvaležna za tole, kar sem doživela tukaj. Vedno znova se mi potem meni postavljajo vprašanja. Če je vsak predmet ali stvar misel Boga, potem sem tudi jaz misel Boga. Ali smo pa kanal za misli Boga. Tako razmišljam. In potem se tudi lahko vprašam vsak dan posebej, kdo misli o meni. Ali je to moj ego, ta nižji jaz, ali je moj ta tihi jaz? In včasih bi bolj porajtala višji jaz, ampak nimam toliko moči. Potem imam pa jaz v kopalnici zmeraj eno misel, ki me nagovori, kaj bi Jezus naredil, če bi bil na mojem mestu. To mi pomaga potem. Potem sem še razmišljala, kako sem bila jaz član tega orkestra, ker nimam pojma o glasbi in da sem jaz vedno tiho želela nek instrument igrati pa mi ni bilo omogočeno. Ampak jaz sem bila del tega orkestra neke sodobne glasbe. Če imamo prave učitelje, mi lahko pridemo do vsega. Še eno misel imam. Vse zunanje je odraz naše notranjosti. Ker pri semenu je pa v notranjosti in je tudi že vse, kar bo prišlo ven. Ker hrast je npr. tako drobno seme in je že v njemu kaj bo. In verjamem, da imamo mi to seme ljubezni v sebi, da bi mi postali ljubezen.
Odg.5: Jaz mislim, najprej bi rekla tudi hvala za vse. Mi je se mi zdi še bolj svetilo vsaka…, noter so mi same ta svetle vibracije potekale v mojem teles in okrog. In glede na to, da sem navajena meditirati na drugačen način, sem prepričana, da bom zdaj lahko po teh stopinjah šla v to smer naprej. Ker ta svetloba, se mi zdi največkrat, da je že v meni in da imam voljo in namen, da se to uresniči. Hvala.
Odg.6: Dovolite, da se vam vsem skupaj iskreno zahvalim. Hvala Bogu. Moram povedati, da jaz te stvari mislim, čutim, delam pa po svojih močeh, znanju. Včeraj sem skomponirala eno majhno pesmico s tremi ‘z’-ji, v slovenščini, ki smo jo tako lepo peli. In to je pesmica:
Angelček zlati moj,
varuj me ti nocoj,
vodi me zdaj in za vekomaj.
Meta: Baje je tako, da angeli napredujejo samo, če so bili tako dobri angeli-varuhi, da je človek napredoval. Če pa človek ne napreduje, pa tudi angel ne more napredovati in je seveda zelo žalosten. On je srečen, če mi napredujemo. Zdaj si pa zamislite, da smo mi popolnoma zavedeni, gluhi in slepi za to, kar nam šepeta. Revček. Nas so sem pripeljali. Priden dečko.
Odg.7: Najprej moramo reči hvala vsem in angelčku, da me je sem pripeljal in dal mi je neko polnilo, srečo, je pa to pot moram reči, podobno kot Meta, jaz se tega zavedam odkar pomnim zase. Premišljevala sem, kaj se bo zdaj spremenilo v mojem mišljenju. Odločila sem se, da bom poskusila te vaje res delati, tudi tiste, v katerih sem mogoče bolj šibka in slabša, tako, da res, to je moja pot. Hvala.
Odg.8: Slab govorec sem. Mislim da evritmija, predavanja, domača naloga, slikanje, muzika zvečer, vseh teh pet stvari nas bo, mene sigurno, nas vodi po stopnicah do zlatega gradu, do vrat zlatega gradu, da se mi bodo ali nam bodo odprla. Jaz upam, da bom imela toliko volje in moči, modrosti, da nadaljujem po tej poti, ker mi je nepopisno prekrasna. Hvala za vse, vsem.
Odg.9: Kaj naj rečem. Mislim, da naslednji dan, ko smo prišli, sem vprašala nekaj, morda stavek: ‘kaj pa je slabo, če je vse dobro?’ Ta misel me je zaposlovala, zato sem budno spremljala predavanja. Danes tega ne bi več vprašala. Zato sem hvaležna obema gospodoma za odgovore, ki sem jih dobila in za vse odgovore na vprašanja, ki jih nisem zastavila naglas. Odločena sem, hoditi naprej, morda z zelo kratkimi, drobnimi koraki, vendar če bo le mogoče z zavedanjem. Hvala za darove. Meta praviš ni dovolj samo sprejemati oz. vzeti. Čutim kot dolžnost, da to kar smo prejeli, sprejem. Ne vem, če sem bila sposobna sprejeti vse te darove. Trudila se bom, da bo ta eho v meni odzvanjal. In kot sem rekla z drobnimi koraki sledila tej modrosti. Hvala vama obema in vsem skupaj. 40:59
Odg.10: Zdaj ko poslušam kaj pripovedujejo, veliko od tega bi tudi jaz lahko rekla. Ampak na koncu moram reči, da sem kar ponosna nase, da sem se odločila, da sem letos prišla, ker sem si toliko ovir postavljala. Tako, da sem zdaj izgubila to strahospoštovanje do antropozofije, do Rudolfa Steinerja. Spoštovanje je ostalo, vidim pa, da je to v bistvu božanje duše, da je antropozofija zame božanje. In da tudi te vaje niso tako grozno težke, kot sem si jih jaz predstavljala in recimo ravno ta rast in venenje, to je ritmični …, ki ga s tabo delam že veliko let. Tako, da se mi je kar nekaj stvari odprlo, olajšalo in srčno upam, da bom uspela s tem nadaljevati, kar se mi je ta teden na novo odprlo. Hvala vsem.
Odg.11: Težko izrazim z besedami, kar sem doživljala ta teden. Najprej hvala za milost, da sem lahko bila prisotna v tej skupini s predavatelji in učitelji. Vesela sem, da vidim kje je pot spoznanja samega sebe. Da mi je uspelo kar nekaj teh vaj uspešno narediti in sem trdno odločena, da stvar nadaljujem, da spoznam samo sebe in poskušam prižgati mali plamenček v svojem duhu, ki bo morda pripomogel k polepšanju, k svetlejšemu bolj osvetljevanju našega planeta, ki kot praviš kot čutimo, je …. Zato še enkrat srčna hvala vsem, predavateljem in učiteljem in vsem in seveda tebi Meta za prevajanje besed, ki jih sicer ne bi razumela, da sem jih lahko v svojem srcu začutila. In seveda vsej skupini, ki ste bili z mano, s katerimi sem lahko delila svoje misli. Hvala.
Odg.12: Ja, zahvaljujem se za to …. tega duhovnega prijateljstva, ki sem ga… Meditacija, ki jo je včeraj, Steinerjeva, je fantastična. Ja, hvala vsem. Aja, včeraj sem prvič v glasbenem ansamblu. Še enkrat hvala vsem, vsem.
Odg.13: Mene se je pa dotaknilo zelo, kako v moji duši je vse. Ampak zdaj sem pa dobila tako lepo razlago, kako lahko sami sebe čisto spremenimo. Tukaj mi je bila podana odločnost in tudi možnost, da sem bolj samozavestna. Dobila sem eno tako voljo, da me ni več tako strah. In ko delamo vaje, kako ….. v bistvu mi dovoli, da hodim po njej, kako je ponižen, da se naj od nje učim. To sem danes čutila. Daje vse za preživetje, vse mi je podarjeno, samo od mene je odvisno, če bom to znala pravilno izkoristiti, po tej poti iti. Ta snov, ki je bila tako čuteče podana, tako iz srca predavatelja, je bila čudovita. Hvala vsem.
50:22
Odg.14: Jaz sem tudi zelo hvaležna, da sem lahko prišla sem, kajti strah me je bilo poklicati Meto zadnje tri dni, ko me prej ni bilo, in sem mislila joj, če je sploh še prostor. Strah me je bilo kako bo reagirala, ko me sliši zadnje tri dni. Zelo sem ji hvaležna, da je bil prostor zame. No, in moram reči recimo svoje življenje. Jaz sem že meditirala in sem bila že zelo daleč. In sem takrat kolegici govorila kaj doživljam, kaj sem čutila in ona mi je potem čez 15 let rekla, Mariča, zdaj te pa razumem, kaj si mi hotela takrat povedati. Nisem imela nobenega, da bi šel po tej poti, jaz sem šla v študij. Mislila sem, da moram to pustiti, da se moram študiju posvetiti in sem to pustila in sem se čisto ven vrgla v svoji sangvinični drži. In sem čutila, da to ni v redu, da moram spet vase in sem začela študirati Waldorfsko šolo. In potem sem začela v skupinah delati vaje in sem videla kako mi je težko. Kako je težko priti nazaj tja, kjer sem že bila. Kot da je nekaj zakrnelo v meni. Zdaj to ponovno odpiram. Vidim koliko več moči, energije, discipline rabim. In tukaj, na tem seminarju, sem dobila tudi določene napotke kako določene stvari popraviti, kako delati, ker vem, da je to moja edina pot. In res hvala za vse.
Heinz: Spontano bi se rad zahvalil za to, kar ste povedali. To, kar ste povedali, da so vaše misli in vaša čustva ob tem. Mislim, da je TO resničen honorar. To me nosi, to me izpolnjuje, je preprosto nekaj lepega. Prisrčna hvala.
54:58
Meta: Ko se razhajamo s tem bogastvom, bi jaz rekla, kot lučke vsak na svojem prostoru, v duhu smo pa vedno povezani in nekako skupaj in se te skupne naloge, ki je pravzaprav pred vse človeštvo podana in nam tako jasno nekako kot neka milost, je bila zdaj položena v naročje, naj nas spremlja in krepi do naslednjega srečanja, Bog daj, da bo.
Bernhard: Veliko besed smo morali uporabiti, da bi se sporazumeli. Ure dolgo potrebujemo, da izmenjamo svoja čustva in misli. In pogosto je tako, da se, kljub temu, da govorimo ure dolgo, še vedno ne razumemo. Mislim, da je glasba neverjetna pomoč za to, da besed ne moramo več uporabljati. Vem, da se, kar se duševnosti tiče, ne moremo z glasbo eden drugemu sporočati, ampak, temveč da uporabljamo lahko objektivno duhovno sredstvo, kar glasba je. In če smo ta nivo našli, imamo nekaj skupnega, v čemer lahko skupaj živimo. Včeraj sem imel občutek, da je s temi tremi probami in s koncertom predvsem, v koncertu smo dosegli nekaj, da smo bili v tem duhovnem skupnem nivoju res vsi prisotni. Lahko bi si predstavljal, da če bi lahko to delo nadaljevali v tej skupini, da lahko nastane nekaj kot duhovno bitje. Pravzaprav se mi je zdelo, da sem včeraj nekaj takega, vsaj kot naznanilo, lahko začutil. To nas drugače povezuje, kot če hočemo ali moramo govoriti. Meni je bilo to osrečujoče doživetje. To je seveda mogoče samo, če to delamo vsi skupaj. Za to sem vam hvaležen, od srca se vam zahvaljujem, da ste s tako odprtostjo sodelovali. V tej glasbi smo doživeli tudi kontrast. Muzicirali smo te svobodne zvoke in potem smo naštudirali strogo klasični kanon. In potem smo peli te čudovite slovenske narodne. In to bi me sedaj zanimalo, kako je, ko se potopite v te nove zvoke in se spet vrnete v slovenske narodne. Pri nas v Nemčiji kaj takega ni, da na seminarju sodobne glasbe potem enostavno ljudje zapojejo kakšno narodno. Tega ne delajo. In mislim, da je nekaj neverjetnega, da nekaj takega tu doživim. Zelo bi me zanimalo, kako ste vi doživljali? Narodna in spet zvok. Kaj vaša duša doživlja pri tem?
Odg.1: No, meni je včeraj, prej nisem tako čutila teh pesmic, da bi tako pasale, da bi tako bile prave, narodne s sodobno glasbo. Včeraj šele na koncertu zvečer je bilo to kar moralo priti in biti, krasno je bilo. Prav zares.
Odg.2: Jaz sem začutil začudenje. 1:01:49 In začudenje s pričakovanjem nečesa. In tisto nekaj me je tako začaralo in vleklo naprej.
Bernhard: Občutek imam, da te narodne radi, iz duše pojete. Tudi te zvoke ste pravzaprav odlično izvajali, oz. zaobjeli dobesedno. In to je tisto, kar pri nas v Nemčiji ni mogoče. Tukaj v Sloveniji pa to gre in to je čudovito.
Meta: Meni se je zdelo, da je ta slovenska glasba potem nekaj, kar me pri tistem iskanju in nekakšnem letenju spet prizemlji.
Odg.: Tudi jaz sem hotela to izraziti, pa nisem toliko glasbeno izobražena in samo poslušam. Ko smo se potem s skupino pogovarjali, smo doživeli gospoda kot enega pojočega angela. Tisti ta zadnji je bil čisto na novo ustvarjen, ampak je bilo tako lepo, mislim na konec, čisto drugače.
Meta: Vprašanje je kako doživljaš to diskrepanco, to razliko med moderno glasbo pa potem slovensko. Kako je bilo sploh mogoče, da smo narodno peli! To njega zanima, kakšen je občutek v tvoji duši? Ali je to tuja ali je sploh skupaj pasala ali ni?
Odg.: Čuden kontrast, nekaj duhovnega in nekaj zemeljskega.
Odg.: Kot da sem spet doma.
Odg.: Sprašujem se: kje smo doma? Ali tam v sodobni glasbi ali tukaj v ljudski glasbi. Pa še eno vprašanje, ki se mi poraja: ali lahko ljudje, ki ustvarjajo sodobno glasbo, to počno brez hoje po duhovni poti?
Bernhard: To je dobro vprašanje. Vsak komponist to dela čisto drugače. Vsak komponist ima danes svojo lastno filozofijo. To se začne s tem, da imamo danes komponiste, ki komponirajo samo še z računalnikom. Pa tudi komponiste, ki komponirajo samo takrat, če imajo popolno jasno duhovno vodenje.
Vprašanje: Kako to prepoznati?
Bernhard: Seveda takoj, takoj, takoj. Gyorgy Kurtag je čudovit sodoben pianist iz Madžarske. 87 let je star. On komponira samo takrat, ko opazi, da je v stanju, da nekaj sprejme. In kolikokrat je kdo prišel iz sveta in rekel, tukaj imaš 20 000 € in napiši nekaj za nas. In nekateri so čakali 10 let na to, da bi od njega nekaj dobili. Rekel je, tega ne morem zagovarajti, da bi nekaj napisal, ne da bi dobil to. Drugi pa pravi, daj, daj, jaz ti tudi za 10 000 to naredim. In štiri tedne na računalniku, nobenega problema.
Meta: Ko sem delala kot prevajalka v Stuttgartu, sem na enem sodišču, kjer sem pogosto tudi bila, doživljala v avli stalne rastave, umetniška dela, slikarska dela. In včasih je bil kakšen umetnik tam predstavljen in si imel občutek, skriti se je treba, sploh ne smeš gledati ta grozodejstva. In jaz sem rekla, to je psihično bolan človek. Kako si drzne to ljudem potem predstaviti? In moje vprašenje je bilo sedaj, ali ni možno, da umetnik, ki vendar poglobljeno išče v tej duhovni smeri, včasih ne ve prav kdo se mu oglaša. Je to tema ali je luč? In potem v duhu tistega, kar meni, ej dano mi je, nekaj ustvari, kar potem tudi v svetu živi kot tema ali pa živi kot luč. Baje je Steiner rekel: kar slišiš, ti ne bo škodilo. Če pa vidiš slabo sliko pred očmi, vedi da ima slaba slika magično moč, uničuje dušo in duha. In tu se včasih sprašujem kako je to zlo rafinirano, nam te magične slike recimo v filmih grozodejstev, po TV postavlja pred oči. V bistvu, vprašanje je bilo, ali je pri komponistih ravno tako kot je pri teh slikarjih? Da se včasih postavljajo v izvrševalce nečesa, kar svetu ni zdravilo, ampak je bolezen.
Bernhard: Kar smo tukaj vsak dan delali z našimi vajami poslušanja, je imelo v bistvu vedno svojo ustreznost tudi v vajah, ki nam jih je Heinz predstavil. Brez naših čustev in brez predsodkov smo poskušali slišati interval. Skušali smo doživeti, katero duhovno bitje tiči v tem intervalu. To ni nič emocionalnega. In to duhovnost v intervalih smo potem skušali zajeti v kompoziciji. Ampak zelo zavedno smo mi vtkali v to tudi narodne. Narodne, pri katerih se počutimo prijetno in doma. Jaz mislim, da narodno glasbo potrebujemo, čudovita je. Vsak pa mora vedeti, koliko časa lahko živi s temi narodnimi. Mogoče čisto preprosta vaja. Če vsak dan, na enem in istem mestu delate te vaje, ki nam jih je predlagal Heinz, da se v notranjosti popolnoma osvobodimo tega, s čemer nas vsak dan napoljnuje in niti slučajno ne čutimo z našimi čustvi, ampak poskušamo slišati, kateri ton živi okrog mene, kateri ton me nagovarja in ima opraviti z menoj. In ta ton potem zapojemo, spontano. Ampak zelo fino poskušamo začutiti ali je ta ton resnično iz okolja prišel k meni. S tem ustvarim novo duhovno realnost, četudi potem ta ton odide. Če to dalj časa, vsak dan delate, samo en ton na dan, se zna zgoditi, da najdete svoj lastni ton. Schoenberg je izrazil to že pred sto leti. Prisluhnite sami svoji notranjosti. To pa seveda ne more biti akustičen ton. Ampak na začerku nam pomaga. In nekega dne ga ne potrebujemo več, temveč prisluhnemo svojemu lastnemu bistvenemu duhovnemu tonu. In mogoče ste včeraj, ko so zveneli gongi in plošče in mi smo izzven poslušali. Nekaj časa ta odzven še slišimo. Potem pa akustičnega zvoka ne slišimo več, takrat nastane nekaj novega zaradi mene v meni. In kaj to je, je skrivnost, ki jo mora vsak za sebe odkriti. Če menimo, da že vnaprej vemo kaj bo prišlo, potem smo zagotovo padli v past, zašli v past. 1:16:14 Ravno včeraj v temi se je to lahko dobro opazilo. Mogoče Marko še najprej, ker si samo poslušal, da z glasbo zveni nekaj, česar z besedami ne moremo več opisati. Namreč nekaj kot neko duhovno bitje. In opazili ste, da mi to lahko oblikujemo, četudi smo prej peli narodne. Tudi tako gre. Torej za mene je bilo to včeraj res čudovit dogodek. In s profesionalnimi glasbeniki tega ne bi mogel narediti. To je samo mogoče z ljudmi, ki niso obremenjeni z nekimi profesionalnimi predsodki in so odprti za novo.
Meta: Moje vprašanje je: ali s tem v zvezi lahko razumemo tisto, kar je Steiner rekel, da namreč z glasbo, z arhitekturo in kiparstvom lahko ustvarimo nekaj, kar vsaj občasno naredi prostor za inkarnacijo visokih duhovnih bitij na eni strani in na drugi strani ali to lahko povežemo s tistim, kar imenujemo preprosto tako, kjer sta dva ali več v mojem imenu skupaj, sem sredi med njimi, če mi celo z notranjo odprtostjo recimo iščemo nekaj v tem duhu? Ali je to mogoče? On pa pravi. Danes govorimo o prostoru poslušanja.
Bernhard: In ta prostor poslušanja je bil včeraj enostavno prisoten. Kako si ti to čutil, Marko?
Odg.: Moje začudenje, ki se je rodilo z glasbo, ki je prihajala v prostor. In to začudenje me je pustilo odprtega za dojemanje. In uspel sem ostati brez sodb, to je to, to je to. In v tem odprtem stanju brez sojenja ‘to je dobro, to je slabo, to je močno, to je švoh’, sem se v trenutku znašel v sredi nečesa, kar bi še najlažje rekel, neko bitje. In občutek je bil krasen, ampak ga ne morem z ničemer primerjati, nimam reference. Zato sem skušal si zapomniti občutje ob začudenju. In to začudenje me dela senzibilnega.
Odg.2: Jaz bi pa rada eno doživetje podelila, ki me spomni na to, kar smo pravkar slišali. In bi prosila, če je povezava? Nekoč sem poslušala petje zbora filipinskih madrigalistov. Med publiko in njimi, ki so na duhovni poti sem pri zaprtih očeh v prostoru med poslušalci in pevci začutila bitje, ki ga ni bilo, ko sem odprla oči. Vendar pri zaprtih očeh, je bila to čudovita zgoščena svetloba, ki je valovala kot telo, ki je valovalo. Bi lahko bil to prostor poslušanja?
Bernhard: Mogoče, nisem bil prisoten. Tako se sliši. 1:23:03 Lahko da. Tega prostora poslušanja ne moremo povezovati s karkšnimkoli prostorom. Mi potrebujemo nek prostor zunaj, na prostem kaj takega ni mogoče.
Odg.: Čutila sem to kot duhovni prostor.
Odg.: Jaz sem čutil komponento pozornosti kot nekaj zelo pomembnega za ustvarjanje tega. Za rojevanje nečesa novega.
Bernhard: Take koncerte uprizarjam z otroki, ki ne morejo tako živeti v zavesti spoznanja. Ampak zaradi pozornosti, igrajo z istimi gongi, zaradi sposobnosti igranja, mi samo kot v krogu igramo en ton k nekomu drugemu in tako res nastane nek prostor poslušanja, v katerem so vsi otroci. Z otroki sploh ni treba govoriti o tem. To sploh ni mogoče. Vedno, vprašam, kako pa je bilo, pravijo lepo. Tudi to je izraz, da zaznavajo nekaj, seveda drugače kot odrasli. Ampak otroci so v stanju ustvariti ta prostor poslušanja. Če se seveda iz svoje duše in duha za to odprejo. Če sodelujejo z dušo in duhom. Čisto vseeno je, od kod prihajajo iz Nemčije, Afrike, Sirije, Afganistana. Pri čemer moram reči, da otroci iz Afrike to delajo malo težje.
Heinz: Na pot sem vam hotel dati pesem. Hotel sem za vsakega narediti eno kopijo, pa kopirec ne dela. Torej boste dobili v vašo elektronsko pošto skenirano to pesem. To je poetičen zbir petih vaj. Najprej vam bom to v nemščini prebral, Meta bo pa prevedla. Christian Morgenstern je napisal to pesem. Nemški pesnik. Steiner je slišal, kako govori o teh petih vajah in je to nekako zgostil v tej pesmi.
Prva vaja:
Ne več bitje, tisti, ki vodi svoje misli,
Gospodar volje, ne več volje sluga,
….. in mojster verujočih čustev,
Preglobok, da lahko na zanikanju bi zbolel,
Preveč svoboden, da v njem zakrknjenost živi,
Tako se človek na duhov kraljestvo veže,
In stezo najde k prestolov prestolu.
To ste dobili po mail-u.