Prepis 6 – 10

(ponedeljek, 14.9.2015, 1.del)

2:07

Bernhard

Ves dan smo se včeraj ukvajali s primo. Ugotovili smo, da je pri tem kanonu, ki ga bomo peli, prima pripada Zemljji. Se začne z Zemljo. Ta prima, temeljni ton se pojavi samo na začetku in to primo ohranimo v svojem telesu pri petju cele pesmi do konca. Seveda najdemo v tej pesmi tudi druge intervale in danes si bomo ogledali sekundo. Sekundo bom enostavno odigral z dvema tonoma in vi bodite enostavno pozorni, kaj pri tem čutite. (3:42 na 2 gonga je igral 5:01) Ali lahko z malo besedami formulirate kaj ste doživeli.

Odg.:

  • Pri prvem gongu sem imela občutek, da se je zvok širil horizontalno. Pri drugem pa vertikalno.
  • Tudi pri meni je bilo tako, drugi ton je bil visok in je zelo dolgo ostal v prostoru. 5:54
  • Pri drugem tonu je meni začelo zelo tu vibrirati
  • Pri meni je bil prvi ton temnejši in zastrt, drugi je bil pa vesel
  • Osnovni ton normalno stanje, drugi ton pa: zbudi se

Sekunda ne mora iti navzgor, lahko gre tudi navzdol in sedaj bom igral sekundo navzdol. (6:57 zaigral je na gong 7:36) Dva tona imamo, eden je nižji, drugi je višji. Odločilno bi utegnilo biti, kaj je med obema tonoma. Če poskušate še enkrat to poslušati, kaj je med tema dvema tonoma. (8:05 igra 8:33)

Odg.:

  • vdih,  izdih

Točno

Odg.:

  • kot da se en steber pojavlja, …..

Lahko še bolj točno opišete gibanje.

Odg.:

  • čutila sem tako mehko v tem prostoru, lahko je bolj široko, kot polje recimo
  • imam občutek, kot da grem iz sebe ven, grem ven v svet in se vrnem k sebi
  • meni deluje kot poskok

Sekundo seveda lahko zaigram tudi z drugimi toni. (10:47 zaigra 11:27) Kako je bilo pa to?

  • pozitivno razpoloženje, vsekakor je to nekaj veselega v mojih ušesih.

Seveda imamo drug ton in to je zelo pomembno. Toda ne glede na to, kateri ton imamo, ki tudi na določen način na nas vpliva, to lahko igram tudi zelo oddaljeno.  (12:13 zaigra 12:22) Vprašanje je, kaj je med tonoma in pomeni tudi kako en ton pride do drugega. Kakšno je to gibanje od enega k drugemu? Je to veliko gibanje, majhno? Je to težek, nekaj težkega, je nekaj lahkega.

  • prvi ton gre globoko v drugega
  • jaz pa čutim, da navzgor sekunda odpira, navzdol pa zapira, končuje. Ne vem, če ni to od tega, ker človek pričakuje lestvico še naprej.

Če bi hoteli to preobraziti v gibanje, je vprašanje ali naredimo dolg korak ali kratek korak.

  • zelo kratek korak, kjer se v bistvu oba skoraj prepletata, kot da prideta s prepletanjem eden k drugemu

Naredimo poizkus. Gremo v naslednjo sobo in vsak, ki to zna in hoče, se giblje tako kot meni, da to sekundi ustreza. Preobraziti v gibanje. Hitrost ni odločilna, temveč tako kot je Marko rekel, gib od enega tona k drugemu. Lahko je zelo preprosto. Gre takole, poskoči, kakorkoli že. Gibanje v glasbi v intervalih je A in O. Tako kot imamo pri primi občutek, da se (15:54 zaigra 15:57) pravzaprav to ….do celega človeka, in sedaj pri sekundi je vprašaj enega tona do drugega. Poskušajte to preprosto, da se sami gibljemo, da pridemo v gibanje. Glasba v nas povzroči neko gibanje. Da enostavnoto navzven vidno tako hodimo. Kako se to giblje? Jaz bi to zdaj lahko nadaljeval. Ena sekunda, pa druga, pa tretja, pa četrta sekunda. Previdno oblikoval gibanje od enega tona k drugemu. Če imamo tonsko lestvico (17:00 zapoje 17:07), same sekunde. (17:10 zapoje 17:17), same sekunde en gib za drugim. (17:25 zapoje 17:23). Čisto drugače, če bi zapel takole. Drugi korak, previdno gibanje k naslednjemu tonu. Počasi ali hitro, ni pomembno. V tej pesmi, ki smo jo slišali o štirih elementih, najdemo mesto, kjer sledi veliko sekund eno za drugo, navzdol. (18:16 zapoje 18:32) In na tem mestu srečamo vodo. …. imenuje to tok v gorah. Voda je seveda nekaj zelo gibljivega. Če je v morju, v oblakih, voda pride povsod, kakor hoče, v rastlinah, živalih, celo v naših kosteh je. In to je pravzaprav gibanje sekunde, ki zna čisto fino priti kamorkoli. Zvečer bomo to še enkrat peli, kaj pravzaprav pomeni, če stojim v primi na zemlji ali se gibljem v sekundah kot voda. In po pavzi bomo potem improvizirali v razpoloženju sekunde. Hvala.

PREPIS 7

(ponedeljek, 14.9.2015, 2.del)

Heinz

Rad bi pogledal z vami malo nazaj, ne na vse vsebine, ampak na posamezne motive. In sedaj je seveda tudi čas, da pogledamo na to, kako smo z našimi vajami: kontrola misli, kontrola volje. Da na kratko povemo kako je bilo. Če je potrebno, seveda. Če smatrate, da je vse v redu, ne izsiljujem. To je ta žepna izdaja knjižice ‘Kako doseči  spoznanja višjih svetov’, 1905. leta jo je Rudolf Steiner napisal, 110 let je stara. In vaja, ki smo jo včeraj kot prvo delali, namreč govorili smo o tem, da razvoja naprej ni, če se v duši ne pojavi občutek ponižnosti, spoštovanja. Je namreč tako, da spoznanje ne prihaja iz glave, iz duše prihaja spoznanje. In občutek občudovanja in ponižnosti v duši, odpira dušo za občudovanje tistega, kar je občudovanja vredno. Neposredno si lahko predstavljate, da je, če tako srečujem svet, da ne spoštujem ničesar, da sem samo čisto pri sebi, da samo gledam ljudi,  jih ocenjujem, da gledam svet, ja ali bo danes slabo vreme, neprijetno, veter, oblaki. Če na ta način se umaknem in srečujem svet tako, da ga vedno samo kritiziram in ocenjujem, potem največ stvari od tega sveta sploh ne razumem, ne zaznavam. Ta vaja je takorekoč kot odpiranje oči naše duše, vidim druge stvari. In Rudolf Steiner opisuje sedaj postopen razvoj čustev, ponižnost, spoštovanje kot lastno pot razvoja in imenuje to steza razvoja. In zelo točno pravi, brez tega razvoja v duši potem višjega spoznanja ne bomo dosegli. Kdor je imel v otroštvu to srečo, da je živel pri starših, ki so mu to spoštovanje in ponižnost pravzaprav nekako položili na življenjsko pot, kdor je kot otrok že imel mogoče učitelja, kdor je že v mladosti lahko spoštoval učitelja, teto, strica, ima v sebi že zelo zdravo osnovo, temelje za to moč spoznanja, ki odpira oči.

Originalna beseda Rudolfa Steinerja je, energično se moramo vzgojiti k spoštovanju in ponižnosti. Ne neenergično. Bomo videli, bom enkrat poskusil, temveč vsak dan usmeriti  zavest k temu, ali sem danes že nekaj občudoval, ali sem k nečemu pogledal navzgor? Imam v sebi občutek spoštovanja do katerekoli stvari? In to je potem tisti trenutek, pri katerem v centru človeka in tako to Steiner opisuje, utemeljimo novo središče v človeku. Namreč ta točka se seli iz glave, pozornost torej, ta točka se spušča navzdol v srce.

To prvo vajo opisuje kot da potrebuje ta vaja še drugo vajo. Kdor gre danes na internet in dela z internetom, bo opazil, da pri tem mora biti zelo pozoren, buden. Pri vsakem bančnem nakazilu, pri vsaki elektronski pošti, ki pride v vaš računalnik, morate takoj pregledati ali je to, kar vas hoče nekam zapeljati in vas hoče pridobiti in ste že na pol podpisali neko pogodbo, čim ste pokazali interes za nek proizvod, denimo. Banka vam nekaj sporoči, denimo, da številko konta in pin številko morate njim sporočiti, češ, da boste dobili novo. 8:41In če vi odgovorite na tak email in če sporočite konto številko in PIN številko, potem ste lahko prepričani, da bo vaš konto zelo hitro prazen. Torej, prevara nas čaka na vsakem koraku danes. Torej, človek mora biti pozoren, v razmišljanju prisoten, če neko stran odprem, da tudi točno vem, če nekdo hoče od mene to in to in to izvedeti, potem to ni resno za jemati, četudi je oblikovano tako, kot da je prišlo neposredno od banke. Se tudi vam zgodi kaj takega? Ali uporabljate internet? Ne vem, srečam tudi ljudi, ki pri 65 letih pravijo, tega si pa ne bom storil. Ampak danes je že pomembno, da na drugi strani najdemo, oz. oblikujemo v sebi neko logično sposobnost razmišljanja, oblikovanja misli. In druga vaja je, ki nam omogoča, da svoje razmišljanje tako obvladujemo, da tukaj v glavi ne sanjamo, da se ne izgubljamo v nekih navdušenjih in v nekonkretnem. ‘Kako doseči spoznaje višjih svetov’, je knjiga, ki zahteva od nas, da stojimo kar trdno na Zemlji.

Tretja vaja, s katero smo se včeraj ukvarjali,  je bila tista moč iniciative za lastna dejanja. Kot ljudje današnjega časa hodimo 10, mogoče 13 let v šolo. Počasi razvijamo v tem času, med petim in sedemnajstim letom, naše sposobnosti spoznavanja, prirodoslovnega spoznavanja. In pri tem približno naše razmišljanje oblikuje, npr. predstava vode je H2O. Fizika, kemija in prirodoslovne znanosti so nekako kot temelj naše izobrazbe. Čisto in povsem smo kot ljudje oblikovani, prežeti z načinom današnje zavesti in razmišljanja. Lahko si predstavljamo, da tega, s čemer nas tako cepijo, ne moremo tako brez nadaljnega  izničiti. V vsem, kar razmišljamo, se nam dogaja, da razmišljamo vedno na način, razlog in posledica. Kar nekaj časa je potrebno, da razvijemo drugo sposobnost spoznavanja.

Ta nova sposobnost spoznavanja je v tako imenovanem, v nekem razmišljanju, spominjanju, ozaveščanju. Pravzaprav to, kar delamo z Bernhardom. Udari  na gong in na drugega in mi nato poslušamo, kar je vmes. Normalno je tako, da slišimo en ton in drug ton, na to, kar je vmes, pa nismo pozorni. 15:13 To pa je kvaliteta, tudi kvaliteta, ki jo poskušamo dojeti, razumeti, obvladati v meditaciji. Ukvarjanje z glasbo, tako kot to poskuša Bernnhard, je pravzaprav meditativni proces. To pomeni, duša mora biti notranje pripravljena na to, da lahko pride na drugo stran sveta, na notranjo stran sveta. Pogledamo lahko eden drugemu v obraz, vidimo se in vidimo le zunanjo plat bitja, ki je pred nami. Mi pa vemo, da imamo ljudje neverjetno živo notranjo plat. In koncentrirati se je treba na kontakt z očmi, na gesto, na njegov način gibanja, na ton njegovega govora, ne kaj pove, temveč kako pove. Potem dobimo počasi predstavo o tem katerega človeka, kakšnega človeka imamo pred seboj. Pomeni premagati moramo tisto fotografsko predstavo o človeku. Prežeti jo moramo, priti v gibanje njegovega notranjega bitja in to na način, da poskušamo razumeti način kako se razodeva. 17:28

Dolga pot je to. Da bi po tej dolgi poti lahko hodili, potrebujemo res moč volje. Torej mi smo še vedno v pripravah te moči, ki nam jo daje meditacija. In v teh pripravah moramo duhovno oblikovati neko novo telo. Moramo imeti moč, da vsako jutro ob istem času naredimo nekaj, kar je izraz naše volje. Zavesto naredim nekaj čisto brezveznega, vedno znova. Kontroliram način hoje, prestavim steklenico, en robec iz enega žepa v drugega, ob istem času neko moč notranje razviti, neko iniciativo in opraviti to delo. To je priprava za tisto moč, ki jo pri meditaciji potrebujemo. Pri kontroli misli, pri vaji kontrole misli vzemite neko misel in na to misel smiselno nanizajte druge misli. Brez te moči v sebi, meditacija sploh ni mogoča. Meditacija pomeni koncentrirati se na eno misel in ohraniti to v svoji duši. In v tej vaji priprave, priporoča Steiner, če si naredil vajo kontrole misli, boš sčasom v sebi razvil notranjo čvrstost in varnost misli. In sedaj vzameš to fino subtilno čustvo in nekako poskušaš čutiti v regijo možganov in hrbtenico z mozgom. In ko si 30 dni vadil, boš čutil, da tu nastaja neka določena sigurnost, ki teče od glave skozi hrbtenico, hrbtenični mozeg in se realizira v srcu. Če je dejavnost te vaje volje po 30 dneh posreduje občutek , lahko naredim nekaj čisto, ker to sam hočem. Nekaj res lahko naredim, ker je to moja odločitev. Potem je to neverjetno pozitiven občutek in dobro je, da ta občutek spodbude za neko aktivnost spustim, dovolim, da teče iz glave v srce.

To so prve tri vaje. Ponovil sem, zdaj imate pa vi besedo. Kakšno vprašanje, vzpodbudo, vprašanje glede razumevanja, izkušnje? Vam je to uspelo.? Pet minut.

Vpr.: Mene pa zanima kako je s tem, če beremo kakšno vzhodno literaturo o teh meditacijah, ki so mantre, kako te delujejo? Ponavljanje teh svetih besed.

Odg.: To je drugo vprašanje. O tem ne bi zdaj govoril. Bi pa rad odgovoril na to. Jaz zdaj sprašujem, kakšne so vaše izkušnje s tem, kar smo se mi dogovorili, da boste od včeraj naprej vadili v Steinerjevem duhu duhovnega razvoja. Ne želim tako kot v šoli se iti izpraševanja. Če želite povedati kakšne so vaše izkušnje ali pa če imate kakšno vprašanje, da bi bolje šlo, je zdaj to priložnost.

Vpr.: Jaz sem razmišljala včeraj o stolu. Mislim, da mi je uspelo celo več kot 5 minut. Samo ne vem, če je to to. Ker šla sem od drevesa, ki ga posekajo, obdelajo, posušijo, oblikujejo, potem privijačijo, potem sem se ustavila pri vijaku pa ne vem kako vijak naredijo, pa če je to ….. Potem obleka stola, recimo, tekstil. Ali je to to?

Odg.: To je to, dobro je tako. To, kar si povedala, da si začela z izdelavo stola, če to potem smiselno nizaš eno za drugim, potem je to ta vaja.25:37

Vpr.: Darja Zagorc grupa, kjer se mi že tri leta ukvarjamo kako doseči višje svetove. Seveda je to delo koncentracije dnevno in lahko rečem, da je to zelo različno tudi od moje konstelacije dneva. Kako se jaz počutim. Kakšen dan jaz lahko to super storim, ob tem kako grem korak za korakom in mi imamo še to nalogo, ko pridemo do konca, moramo iti še nazaj. In včasih me enostavno zmanjka.

Odg.: Ne bodi žalostna. Rudolf Steiner nam je rekel, to je čudovito. Če ti nekaj ne uspe, ne deluj psihološko na sebe nazaj, ti nisi uspel, ti tega ne znaš. Temveč preprosto ponoviše enkrat, na novo. So dnevi, ko to bolje teče. Včeraj popoldne se je vreme spreminjalo. Ste vi to tudi čutili? Človek mora reči, ja dobro, danes je pač tako.

Vpr.: Vzela sem eno vazo kot predmet. Trikrat sem šla v mislilh. …?…..

Odg.: Nadaljevati. Sicer nikoli ne pridem do konca.

Vpr.: Naletela sem na težave ob razmišljanju. Nisem mogla razmišljati pragmatično. Vzela sem kot predmet vrbovo piščalko. Nisem mogla razmišljati, kdo, kako, kaj….

Odg.: To je točna vaja za tebe. Če imaš občutek, da te nekaj potegne proč, vzemi še bolj preprost predmet kot tvoja piščal. Predmet, ki ga razumete in potem poskušaj nizati tam eno misel za drugo. 30:15 Umetniško navdahnjeni ljudje živijo v poletu misli. In zdaj je res treba se prisiliti v to pragmatično obliko.  En korak za drugim.

Vpr.: Vseh trideset dni isti predmet?

Odg.: Lahko vzameš vsak dan drugega.

Vpr.: Ampak najbolje se kontroliraš, če delaš 30 dni isti predmet? Najbolj se lahko kontroliraš in vidiš ali se v kvaliteti izboljšuješ ali slabšaš.

Odg.: Nevarnost je, če 30 dni  jemlješ isti objekt, da prideš v rutino, da se te stvari dogajajo potem same po sebi. Bistvena stvar pri tej vaji je, da vsak trenutek eno misel nizaš na drugo na novo. In da ne dovoliš, da se ti odvrti pač film.

Vpr.: Delal sem vajo z ?dejanjem? in to že pred dalj časa. Prestavljanje ene stvari na drugo mesto, to je pravzaprav dovolj težko, še če hoče človek opraviti to ob čisto določenem času. In jaz sem to stvar še s stopnjeval, s kamnom. Ta kamen sem položil vsak dan na drugo mesto. Štirinajst dni dolgo mi je uspelo ta kamen naslednji dan najti, potem pa enkrat sem se že odločil, da ga bom našel, pa ga seveda nisem več. Jaz kamen še danes iščem. Vedel sem, jaz moram spet začeti, ampak…

Odg.: Lepo je, če človek z neko vajo ne uspe. Če veš, ni problema, začnemo na novo.

Vpr.: Zakaj, če sem prav razumela, se ne sme vizualizirati, ampak samo, misli da tečejo? Včeraj sem to delala in mi je svinčnik 3 minute to uspelo, sem pa malo slabše spala, me je to verjetno tudi malo neslo, v mislih se mi prikažejo stvari, ki  jih mislim. Ali  je v redu?

Odg.: Točno prava reč, čisto v redu. Misli se vedno nekako pridružijo slikam.

En pojem vam bom povedal in pazite malo na to. Poskušajte se koncentrirati, ko boste ta pojem slišali in potem pazite na to, s kakšno sliko se povezuje ali mogoče pa tudi sploh ne. Pojem je ‘visoko’. (odgovori so bili gora, steber, nebotičnik, drevo, žirafa). Pri vseh je tako, pri vsakem človeku, da se takoj pojavi slika. Še enkrat, drug pojem ‘nizek’, (odgovori so bili, človek, voda, podvodni svet, materina dušica- timijan, luknja v zemlji). Še kakršnokoli vprašanje v zvezi s temi vajami?

Vpr.: Ali lahko tudi govoriš ali je treba samo v mislih?

Odg.: Lahko govoriš.

Vpr.: Kako vemo kdaj, kaj je narobe, če je vse prav?

Odg.: Potem je pač vse prav.

Ali  je kdo, razen Jana, tudi delal to vajo z voljo prestavljanjem nesmislnih stvari?

Odg.:

– Jaz sem to že večkrat prej počel, ampak sem jo dostikrat pozabil narediti, ker se nisem hotel opominjati z raznimi telefoni. Sem hotel s spominom.

– Meni isto, imela sem od žene od Marka Pogačnika en krasen konec lesa, sem ga izgubila in nikoli več našla.

Vajo ‘iniciative volje’ lahko malo poenostavimo. Lahko jo ali postavimo v čas takoj po kosilu, takoj po koncu službe, tik pred ali tik po večerji. Rudolf Steiner pravi, ne eksplicitno ob četrt čez pet, vendar v nekem določenem času zjutraj, opoldne, zvečer. Mogoče to pomaga. So pa seveda ljudje, ki seveda vztrajajo pri tem, da se do minute točno držiš nekega časa. To je potem seveda neverjetna moč, če to človek obvlada. To je pa tudi vaja, da se človek poleni, da je počasen, da je komot. To je res nekaj, kar daje človeku moč za iniciativo, vsak dan.

Vpr.: Se pravi brez vekarice.

Odg.: Ja.

Vpr.: Še eno vprašanje. Kaj je namen te vaje?

Odg.: Saj je že povedal. Moč za iniciativo.

Vpr.: Ali je že to, da se odločiš, da boš vsak dan to delal, ali je že to moč volje?

Odg. Meta: Ti si pozabila, da on pravi, da vse, kar zdaj delamo, je šele priprava na meditacijo. Brez tega meditirati ne moreš. Mi še nismo pri meditaciji. Ti pa govoriš o tistem cilju, o izkušnjah tam. Mi smo na pripravah na to. Če ti uspeš s svojo meditacijo, potem sigurno tudi to obvladuješ.

Der Spiegel. Poznate to nemško revijo? To  je tedenska revija v Nemčiji, največja. To je zvezek, ki so ga izdali ta mesec. Glavni naslov je ležernost. To je umetnost mira v duši, duševnega miru. Pozornost. Poti iz strahu, izčrpanosti in stresa. V knjigi ‘Kako doseči spoznanja višjih svetov’ iz leta 1905, je ta sproščenost centralnega pomena. Opisuje jo z besedo notranji mir in to je naša naslednja vaja. Kontrola čustev. Kot sem včeraj rekel, v vsakem trenutku teče skozi nas neskončen tok čustev. Pri vsem, kar smo tukaj obravnali, so vedno prisotna tudi čustva. Ali kot v smeri zanimivo, simpatično, nekaj k čemur stremim, želim si to, ali ne razumem, ni zanimivo, neprijetno, antipatično, grozno, odbijajoče. V vsakem trenutku smo v takem notranjem toku čustev, ki nas kar prepletajo. Tega ne opazimo vedno. Ampak ta čustva so vedno prisotna.

In sedaj poskuša naslednja vaja ta tok čustev, predvsem pa izraz teh čustev, kontrolirati. Ta vaja poskuša kontrolirati torej tok teh čustev in kako učinkujejo, izraz. Naša čustva so del naše osebnosti. Brez čustev človek ne more biti. Včasih jih lahko razumemo, včasih sploh ne. Če srečam človeka in imam neposredno občutek simpatije, sploh nimam predstave od kod ta občutek simpatije prihaja. Tudi nasprotje na enak način. Pretresen sem nad dejstvom, da se v meni poraja občutek antipatije, ko srečam človeka, ki ga sploh ne poznam.

Čustvo reagira na najbolj fin način na vse, karkoli počenjamo. Vsaka beseda, ki jo izgovorimo, povzroči v nas takoj nek čustven eho. To opazimo, kadar smo na brzino rekli nekaj, kar pravzaprav sploh nismo hoteli reči, ni bila naša namera. Čustvo reagira in je šokirano nad tem, kaj pa si zdaj 49:59 rekel? Ali nasprotje. Rekel si nekaj in čustvo ti pravi, to je bilo pa dobro. To pomeni, da v vsakem trenutku reagira čustvo na to, kar mi delamo, na to, kar mislim, na to, kar govorim. Včasih postanemo negotovi, če imamo predsodke.

Mislimo na nekaj oddaljenega. V Nemčiji imamo zdaj veliko beguncev, problematika je ustrezna. 800 000 ljudi v naših vaseh . V oklepaju bi rad nekaj rekel. Če sreča volk v gozdu volka, reče, aja, volk. Če sreča človel v gozdu človeka, pravi ej, morilec. Zanimiva reakcija. Že če hodiš sam ponoči opolnoči sam po tej poti zunaj in eden pride s takim ogromnim psom, je pa zelo ljubezniv……. Če se enkrat ukvarjamo s čustvi in si ozavestimo, da se vedno gibljemo med simpatijo in antipatijo, med veseljem in žalostjo, med obupom in žalostjo, jezo in hudo jezo, če nekaj takega srečamo v življenju, vsak od nas je že kaj takega doživel. Torej v nas se pojavi jeza, potem ugotovimo, da se nekaj takega v nas pojavi tako močno, da tega sploh ni mogoče nekako zadržati. Boleč trenutek. Nekdo je zbolel, mogoče celo umrl. To nas v tistem trenutku s tako žalostjo napolni, s tako bolečino zaradi izgube, da nismo v stanju obvladovati svojih solz, nismo v stanju obvladovati svojih čustev. Če dobite na loteriji, zamislite si, naenkrat dobite npr. stanovanje, ki ste si ga že dolgo želeli, npr. dobili ste neko potovanje, v nas se neverjetno hitro pojavi veselje, ki sega do neba. Neka lahkotnost, ki nas osvobaja. Poskočimo. Ali pa drug občutek, da se potopimo v žalost, v solze, se potopimo v jezo in v antipatijo.

Tudi Steiner pravi, v resničnost sveta na ta način sploh ne ……. Čustva vas tako obvladujejo, tako vas sem in tja vlečejo, da ne boste prišli naprej. V sebi morate razviti moč, ki to obvladuje. Nekaj se me sicer globoko dotika, vendar jokal ne bom. To izgubo bom vzel za to, kar je, v mojih bolečinah. Ampak ne dovolim, da se potopim v to. Človek, ki me ponižuje, ki me žali, mi ne bo ukradel mojega miru, me ne bo spravil v to, da se bom hotel maščevati. Obvladal se bom, pogledam si stvar in se vprašam, zakaj ta človek na mene tako reagira? Kaj živi v njem, da to z menoj počenja? Če so njegovi očitki, ki me prizadanejo, upravičeni, potem je vse v redu. Če pa njegovi očitki niso na mestu, če gre za neresnico, če so to očitki le z namenom, da me prizadanejo, potem moram si ozavestiti, da ta človek tak pač je. In si ozavestim in priznam, da ima probleme. In ostanem miren. Se ne pustim vplesti v to stvar, ampak mirno…. To je kontrola čustev. Ne dovolim, da me čustva obvladujejo. Prepovem izražanje teh čustev, ne da bi bil neobčutljiv. Ne dovolim si pri tem, da bi postal hladen in da bi me čustva sploh ne bi dosegla, kot da bi bil en tank. Čustva ostanejo enaka, toda obvladujem jih. Obvladujem jih glede na to, kako bi se hotela izraziti. Arthur Steiens je, kar se te izjave Steinerja tiče, oblikoval vajo.

Najprej kava in potem ta vaja?

PREPIS 8

(ponedeljek, 14.9.2015, 3.del)

Bernhard

Sliši se igranje na instrumente (od 00.00 do 00:23). In sedaj poskušajte igrati to isto stoje. (00:32 do 1:15). Ta prostor je zelo ozek. In sedaj poskušajte igrati tako, kot da ta zvok prihaja od zelo daleč, kot da sami ne producirate tega zvoka, temveč, kot da je ta zvok v nekem gibanju in vi ta gib tega zvoka enostavno podaljšate. Predstavljajmo si, da je ta prostor brez meja (2:08 do 3:20).

In zdaj še enkrat to, kar smo poskušali že včeraj, kadar sami igramo, poskušajmo slišati tudi vse druge obenem. Da imamo nek skupni zvok, ki kot da ga od zunaj slišimo. Mi igramo tukaj, ampak ta zvok prihaja od zunaj, slišimo ga od zunaj (4:06 do 4:50). In sedaj igrajmo tako, da imamo občutek,  kot da se to, kar igramo, vedno bolj izgublja v daljavi. Vsak sme udariti samo 3x svoj instrument in mi poskušamo slišati zelo točno, kako se ta zvok v periferiji izgublja (5:26 do 6:02).

Ali sem jaz to malo narobe prevedla mogoče ali se nismo razumeli? Če se v periferiji izgublja, potem je vedno manj slišen. Ali smo igrali tako, da je vedno manj slišno? Ali smo igrali tako, vedno manj udariti. Razumemo? Če se v periferiji izgublja, potem je vedno manj slišano.  Se pravi, ne udarimo tako močno. Vedno manj. Prvič močneje kot drugič in drugič močneje kot tretjič. Samo trikrat. Gib se ne izraža v glasnosti, temveč v kvaliteti zvoka. Jaz lahko hodim takole, lahko pa hodim takole. Zelo zavedno. Kvaliteta v gibanju ni enaka glasnosti. Tehnika je ta, držimo na koncu in rahlo udarimo. To bi bilo dobro. Najprej tišina popolna tišina (od 7:47 do 9:03).

Je bilo bolje. Kar se na zunaj v tem zvoku izraža, pripravljamo v notranjem gibanju. Kar se na zunaj izrazi, v notranjosti moramo pripraviti. In to so stvari, o katerih je tudi Heinz govoril ali bo, da lahko rečemo, da se naša čustva gibljejo in da se gibljejo naše misli in najdemo ustreznost med obema. Lahko govorimo tudi o gibanju tega, kar slišimo. In to mora biti med vsemi našimi čutnimi zaznavami prvo. Tako kompleksen dogodek, pravzaprav, ki ga človek komaj lahko razume. Moramo imeti občutek za to in biti pripravljeni res dobro slišati tudi vse druge. Za zaključek še enkrat isto, vsak sme 3x udariti. Vsakič manj naglas (od 11:09 do 12:12).

PREPIS 9

(ponedeljek, 14.9.2015, 4.del)

Heinz

Sedaj smo dobro uglašeni za ta element, ki je tukaj pomemben, pri vaji kontrola misli. Dve sta se nam pridružili. Čisto na kratko bi za ti dve rad omenil, da se ukvarjamo s tem, kako gre skozi nas nenehno tok čustev. Ta tok čustev ima najrazličnejše barve in kvalitete, je pa stalno prisoten. Lahko se dogodi, da se zelo, zelo intenzivirajo ta čustva tam, kjer smo občutljivi, tam, kjer smo prizadeti, kjer smo posebej navdušeni, pa tudi takrat, ko ni teh posebnih občutkov, so ta čustva vedno prisotna. Tudi samo pri poslušanju. Tudi to, kar smo doživeli pri instrumentih  in zvokih ob tem, čustva so prisotna.

Najbolj centralna vaja, ki jo sploh lahko imamo v vsem kanonu priprav, da človek ta tok čustev, ki ni popolnoma zaveden, pol zaveden, pušča zunaj, da se sam umakne iz tega toka čustev in kontrolira izraz čustev, ne da bi pri tem otopel, da bi bil hladen, brezčuten ali da bi bil distanciran od življenja. Temveč čustva ostanejo, so prisotna tako živa kot so. 3:42 Toda med čustvi in seboj postavim razmak. To je popolnoma preprosto, kadar nismo čustveno razburkani kot npr. sedaj. Lahko poslušamo, lahko poslušamo  instrumente, zelo veselo vzdušje se pojavlja, ko posebno te železne palice ena za drugo zvenijo. In potem pride ta miren temen zvok teh železnih plošč. Problem pa je, kadar zaradi trpljenja, bolečine, izgube pridemo v čustva, kjer solz ne moremo zadržati, kjer se v nas pojavi jeza povezana mogoče z brutalnim izrazom. Ne moremo zadržati.

To vajo, ki  je potrebna, opisuje Rudolf Steiner kot zelo preprosto. Pravi usedi se. Iz preteklosti si predstavljaj vesela doživetja, boleča doživetja, izkušnje, ki so povezane z žaljivkami, predstavljajte si te izkušnje v doživljanju ponovno pred oči, poglejte kako ste v določeni stvari eksplodirali, ker je npr. kolega na poslu povzročil v vas tako jezo. Vidite situacijo, vidite drugega, vidite sebe, vidite, kako so vas čustva preplavila in vi si to sceno ogledate, kot da v zgodbi vi sploh niste, temveč se to dogaja med tujimi ljudmi.

In zdaj ta vaja, ki sem jo že prej omenil od Arthurja Scienca. On povezuje to vajo z zgodbo. Martin Luther King, Montgomery, Alabama, 1964. Bombe mečejo  na njegovo hišo. On sam ravno takrat ima pridigo v neki drugi cerkvi. V času,  ko bomba eksplodira, je v hiši prisotna njegova žena Coreta in hči Joha. To je bil čas rasnih nemirov v južni Ameriki, severna Amerika, južne države. Bomba eksplodira. Vsi črnci iz okolja pridejo iz svojih hiš, vidijo da je ponovno bombni napad na njihovega vodjo. Obenem pride policija iz Alabame s sirenami pred to hišo in nasproti si stoji ogromna množica črncev in belih policistov na drugi strani. Kratko pred eskalacijo novih nemirov in v to situacijo pride Martin Luther King. In en policist teče k njemu in pravi, ja to, povejte nekaj tem vašim ljudem, sicer bo prišlo res do ponovnih nemirov. Martin Luther King je šel na verando hiše, kot je še ostala, dvigne svoje roke in govori se, da je vznemirjeni množici svojih prijateljev. Rekel jim je, vi in jaz se borimo za pravično stvar. Dragi Bog nam je pa dal eno nalogo namreč, da ne dvigujemo meča nad drugim. Saj kdor meč vzame v svoje roke, tega bo meč tudi pokončal. Ves njegov impuls boriti se za pravice črncev je nenasilen. In sovraštva belih ne poskušajmo srečevati z lastnim sovraštvom. In rekel je, četudi jaz umrem, naša stvar se bo nadaljevala. Pomiril je množico in mirno in tiho so odšli domov. Kaj se je dogodilo? Martin Luther King je seveda vedel, da je šlo za poskus, da ga ubijejo. In res bi bilo upravičeno, da v tem trenutku tudi on nekaj naredi proti tistim, ki poskušajo ubiti njega. Da bi se v njem porodilo sovraštvo in nekakšna želja po maščevanju. In spominajmo se Fergusona pred enim letom, ko so se ponovno pojavili rasni nemiri. Shema je vedno enaka. Policist ubije ali ustreli črnca in črnec ubije nazaj dva policista.

In v tej zgodbi Martina Luther Kinga se dogodi nekaj, da je bil človek v stanju v trenutku skrajne, zunanje stiske umakniti svoja čustva, vzpostaviti torej distanco med čustvi in seboj in je reagiral na situacijo, gledal na situacijo iz višjega zornega kota. Tako rekoč je čutil, da ima v sebi instanco, ki ima v sebi moč, da neposredne emocionalne vzgibe v sebi obvladuje. In da vzpostavi nekaj takega, kar Nemci imenujemo Gelassenheit. To se pravi sproščenost. Gelassenheit, izraz prihaja od tega, da nekaj enostavno izpustim iz rok. To je 700 let star pojem v nemščini. Mojster Eckhart, mistik 14. stoletja je ta pojem oblikoval. Takrat pred 700 leti je nakazal možnost, da se človek od samega sebe tudi lahko omeji, distancira. Da doživimo v sebi neko zelo posebno dejstvo, da naenkrat s to sproščenostjo k vsakdanjemu jazu postavimo drugo instanco. Jo prebudimo, kot da je rojena. Kot neko vstajenje druge instance v nas omogočimo s tem. Iz budizma to poznamo kot pojem anatman. V našem pojmovanju, tako kot ga poznamo, je to pojavljanje višjega jaza v nas kot svetloba. V zunanji psihologiji razlikujejo vsakdanji jaz, vsakdanje bivanje, tako kot se tukaj srečujemo, potem pa še pojem, ki ga je utemeljil ameriški teolog in psiholog Thomas Merton po imenu in je govoril o tem drugem jazu kot o tihem jazu. Tihi jaz sam. Socialni jaz in tihi jaz. Juan Ramon Jimenez je bil pesnik, je opeval to dualnost  jaza, vsakdanjega in višjega jaza v pesmi. Eno imenuje jaz, drugo pa imenuje nejaz. Pesem je to. Pomeni, vsaka vrstica je ena misel. Prva misel,

Jaz nisem jaz,

tisti sem, ki hodi ob meni, ne da bi ga videl,

ki ga pogosto obiščem,

ki ga pogosto pozabljam,

tisti, ki mirno molči, kadar govorim,

ki blago odpušča, kadar sovražim,

ki hodi tam, kjer mene ni,

ki bo ostal zravnan, ko umrem.18:31

Hvala ti, ta drugi jaz.

V tej vaji sedaj nastaja  v nas dvojnost. Malo  je že zasnovana ta dvojnost v prvi vaji, v devociji, občudovanju. Ponižnost v meni, v odnosu do narave in drugih ljudi. Danes sem že govoril, da se ta center iz glave spušča navzdol v srce in tu nastaja središče. Pomeni, povsod, kjer z odprtostjo srečujem druge ljudi in povsod, kjer uspem, da z ljubeznijo gledam na sočloveka in na svet okoli mene, nastaja v ljudeh nekaj kot sonce, ki vse razsvetli. In v tem trenutku, ko človek te vezi svoje emocionalnosti raztrga in se ne identificira več s svojimi čustvi, v tem trenutku nastaja obenem v centru, Rudolf Steiner govori enkrat o nastaja, drugič pravi se prebudi, in tretjič pravi, v sebi rodimo, novi jaz ali višji jaz. In ko pridemo do tod, ko tistega dne v nas to dovolimo, živimo nenehno v tej kvaliteti. Imamo socialni jaz in na drugi strani ta tihi jaz. In od tega trenutka naprej bomo doživeli vsak dan borbo, ki ga tisti vsakdanji jaz poskuša izbojevati proti temu tihemu jazu v nas. V vsaki konfrontaciji z drugim človekom, vedno kadar dvignemo glas, kadar postanemo agresivni naš jaz pravi, ampak temu je tako, enkrat je pa to treba povedati, in človek pravi imam pravico, da se borim proti temu, da se zavzemam za sebe. V vseh takih primerih ta drugi jaz nekako zamorimo in izgine. Če pa lahko ta drugi jaz v taki situaciji ostane buden, v situacijah, kjer bi eksplodiral ali kjer bi moja čustva me preplavila, kjer postanem manično depresiven, kjer se jokam, derem, če tam ta instanca ostane v meni budna in sem v stanju ohranjati v meni budno, potem bo ta socialni, ta tihi jaz stvar lahko utišal. In ta kvaliteta tega tihega jaza, je to, kar lahko potem imenujemo notranji mir. Nič me ne more vreči več iz tega notranjega miru.

Ta notranji mir je tisti tihi jaz. Vsak potrebuje ta notranji mir, če misli pot svojega duhovnega razvoja zares. Tako Rudolf Steiner pa tudi Arthur Science govorita na tem mestu, da če tega pač ne zmorete, potem pač ne gre. Potem je vse, karkoli naredite na duhovnem področju pravzaprev nesmiselno. Zakaj? Vse izkušnje, ki jih v notranjosti naredite, boste narobe razlagali. Projecirali boste stvari in to kar je v psihologiji pojem, torej, da probleme, ki  jih imamo sami potem nekako projiciramo v neko drugo osebo ali v neko situacijo. Nastane torej nek krog, nek vrtiljak groznih zmot. In človek, ki hoče iti na pot duhovnega razvoja ima notranja doživetja, ki jih mora znati prav tolmačiti, zato mora imeti jasno zavest. Če ga pa čustva mečejo sem in tja, to ni mogoče. Torej človek bo menil, da je tisto najnižje največ, da je tisto najvišje najbolj slabo. Zato je Rudolf Steiner v svojih misterijskih dramah take ljudi tudi predstavil. Štirje ljudje, ki jih lahko spremljamo na poti njihovega razvoja. In nam v teh misterijskih dramah pripoveduje o teh zmotah, če nekdo tega ne doživi pravilno.

To pa je druga zgodba. Ura je 12.

Ko človek prvič vidi, kako se v njem prvič razcveti ta notranji mir, naj bi to subtilno čustvo poslal iz srca v svoje roke. Kot da iz srca seva v roke. Kot da seva iz srca v noge in na koncu še iz srca v glavo. Tako da se doživi, v tej peterokraki zvezdi kot nekaj toplo presvetljenega. Spet je pri tem pomembno, da se ta čustva povežejo z našim telesom. Tako kot pri drugih vajah. Čvrstost, sigurnost, potreba po aktivnosti naprej iz glave v srce in sedaj ta notranji mir.

Rad pa bi še eno stopnjo naprej šel z vami. Še eno vajo bi vzeli danes. Bi lahko? Naslednja vaja se navezuje pravzaprav na to, kar smo obravnavali. Steiner jo imenuje pozitivnost. To je zelo posebna vaja. Tako mogočna je, da celega človeka spravi v stanje, ki ga odpre za okolje. Pozitivnost pomeni, videti kar je grdo, grozno, videti brutalnost, videti svet v vsej borbi in grozljivosti, ob to pa postaviti vendar dobro, tisto, kar je dobro, kar je lepo, dobrotljivost. Predstavljamo si Sirijo in kako uničujejo te neverjetne kulturne spomenike človeštva in vidimo  kako ta narod to posebno religijo enostavno izganja, kako žene zapirajo v bordele in jih zlorabljajo. Vsak večer to vidimo. Jaz sem Avstrijec in zaradi tega lahko šimfam čez Nemce. Mi smo se vsi zelo veselili, ko je Angela Merkel apelirala na to, da ljudi, ki živijo v Siriji v življenjski nevarnosti, kako jih je sprejela. To je krasna gesta, rekla je, dovolj smo močni, mi to lahko nosimo, hočemo vam pomagati. Že večkrat sem povedal, da imamo v Nemčiji veliko ljudi, ki temu nasprotujejo. Ali poznate pojem pegida? Patrioti Evrope proti islamizaciji Evrope. Mogočno gibanje proti Muslimanom, proti islamu. Podobno kot v križarskih vojnah imajo svoje predstave, da je to treba uničiti.

To aktualno situacijo bi rad vzel kot primer za to, kako v reportažah na televiziji vedno znova najbolj grozne stvari predstavljajo. In da pravzaprav na ta način zelo redko lahko ozaveščamo koliko pozitivnosti se ob tem tudi poraja. In ta posebna skrivnost te vaje pozitivnosti je, Rudolf Steiner je enkrat to ilustriral oz. okarakteriziral s čudovito zgodbo iz Perzije. Ta zgodba je zgodba o tem, kako je Kristus s svojimi apostoli na poti in gredo mimo trupla razpadajočega psa. In v tej zgodbi on govori o pozitivnosti Kristusa.  Apostoli se obračajo proč, smrdelo je, izgledalo je grozno to telo, umaknejo se na drugo stran ceste, Kristus pa tam obstoji in pravi, kako lepe zobe ima ta pes. Čudovito belo zobovje. V vaji pozitivnosti ne govorimo o tem, da je to razpadajoče truplo dobro, temveč iskati v slabem dobro.

Ne vem, če lahko to prav izrazim. K temu pride namreč še nekaj. Če nam nekdo naroči, da nekaj dobrega iščemo in najdemo tudi v zločincu, tudi v nekomu, ki se je res grozljivo opredelil, ki je postal morda človek, ki je povzročil smrt mnogih ljudi, mas. Če piše v evangeliju, ljubite svoje sovražnike, poskušal bom to sedaj formulirati kot vprašanje. Ali ni v ozadju take drže tista posebna moč, ki vidi tudi v resnično s slabim obloženem človekom še človeka?

Mnogo sem delal z ljudmi, ki so tičali v drogah. Pomeni tudi  s takimi, ki so imeli odprte rane, prostituirali so se, ki so tako globoko padli, kot v družbi malokdo in tudi pretrpeli toliko kot v družbi malokdo. In vsakič, kadar smo dobili nove ljudi, čisto ne glede na to, kako so izgledali, smo si morali pridobiti sposobnost, da gledamo za to kuliso, da vidimo kaj je v tem človeku še človek. Ko smo mi zgradili ta sanatorij, 39:39 so ljudje v vasi, kjer smo to gradili, protestirali proti temu objektu, proti temu, da to tam gradimo. In celo občinski odbor je o tem razpravljal. Takrat smo slišali celo izjavo, Hitler bi pa to na cenejši način rešil. L. 1972 smo gradili ta objekt. Na tem primeru vidimo, da je bilo tam dovolj ljudi, ki so vedeli, tem ljudem je treba pomagati. Pa tudi drugi so bili tam. Ta vaja pozitivnosti je prizadevanje, da v vseh ljudeh, čisto ne glede na to, kaj so naredili, vidimo tudi tisto človeško. Ostati zvest človeku v tem drugem, pa magari s slabim obloženem bitjem.

Ta vaja pozitivnosti je bila nekaj, kar je potem Rudolf Steiner za zakonce formuliral čisto na novo. Rekel je, v zakonu pride do različnih situacij. Pride do situacije, ko drugega ne moreš več niti gledati. Eden drugemu nasprotujeta. Samo še slabo vidiš v drugem. In on pravi, v tem trenutku se spomnite na prvo srečanje, ko si drugega videl v vsej njegovi lepoti. Spomnite se te slike in si jo ponovno ozavestite. In ostanite zvesti. To je trenutek, ko v praktičnem življenju, ki ga živimo, vnaša to vajo pozitivnosti. In če to vajo pozitivnosti negujemo v srečevanju z drugimi ljudmi, se človek, tako kot Steiner pravi, tako spremeni, kot da bi njegova koža postala prosojna. Kot da bi segal daleč ven preko svoje kože. Iz omejitve svoje telesnosti stopil ven in on pravi, če nosite to pozitivnost v sebi, potem poskušajte to pozitivnost iz srca sevati v glavo in iz glave skozi oči. Sodelavec Rudolfa Steinerja je enkrat pripovedoval tole zgodbo. Dogovoril se je za razgovor z Rudolfom Steinerjem 44.24 in strah ga je bilo tega srečanja. Sedel bo nasproti posvečenemu čoveki, ki vse vidi. In tako zaskrbljen in v tej stiski je stopil ves osramočen pred Rudolfa Steinerja. Albert Steffen, pesnik je bil to. In pravi, pogledal je Steinerjeve oči in čutil je tok sprejemanja, pozitivnega sprejemanja od Steinerja. Da nikoli teh toplih oči več nisem mogel pozabiti. To notranje sprejemanje, ki ga je čutil. Potem, ko ga je bilo vendar tako zelo strah, ko me bo videl, bo vse vedel o meni.

Ta vaja, o kateri smo danes govorili, torej vaja notranjega miru, rojstvo višjega jaza v nas, to vajo lahko delate, če hočete. Usedete se. Izberete si neko zgodbo iz svoje preteklosti, ko ste se jezili, ko ste bili hudi. In to situacijo z vsemi soudeleženimi si poskušajte vizualizirati. In se še enkrat vživeti v to situacijo. In če boste potem, če vam to uspe, da to tako intenzivno ponovno doživljate, boste opazili, da se ponovno v vas pojavljajo ta ista čustva. V tem trenutku, ko doživite ponovno pojavljanje teh čustev, pojdite na tisti višji nivo, od koder si to nepristransko ogledate, kjer postanete pravzaprav priča tistega, kar se je tam dogajalo med vami in tisto osebo. In poskušajte na tak način kot Martin Luther ločiti se od svojih čustev in gledati na to dogajanje. In potem pojdite skozi misli. Čisto ne glede na to, kdo je ta človek, ga razumem zakaj je tako reagiral. Zakaj je to naredil? Zakaj je pri vas povzročil to jezo, to bolečino? In skušajte razumeti, kaj je drugega slililo v to dejanje? Kaj je bil njegov motiv? Poglejte samega sebe še enkrat in glejte na sebe tako, da vi vidite zakaj ste vsi v tisti situaciji morali tako reagirati.  48:49. In s tem, ko ustvarite to instanco v sebi, Steiner imenuje to, ustvaritiv sebi pozicijo priče, ne soudeležbe, temveč priče. Da v sebi doživite v tistem trenutku to pričo. In to dimenzijo, to je moj socialni jaz in to je moj tihi jaz. In da jasno čutite, da sta to dve instanci. Potem boste opazili, da dobijo vaše misli sedaj kvaliteto, ki poskuša drugega res razumeti, ga ne več kriviti, temveč vi ste se podali v njegovo situacijo. Skušate v sebi podoživeti to, kar je on naredil. In razumete tudi sebe in to, kako ste vi reagirali.

Tako nastane nova kvaliteta, ki jo lahko opišemo kot pomiriti se z nečem. Pomiriti se. Spraviti se. Kristus je sin. In spravljenje je kvaliteta, ki po tihem jazu v vas zasveti. AUM, Aung San Su Či, Mandela, Martin Luther King. Vse ljudi, ki so sedeli 20 let v zaporu ali še več. Mandelo poznamo, 25 let v zaporu. In ko pride ven, nikogar ne sovraži. Nima potrebe po maščevanju. Sam gre tja. S škofom Tutujem gresta in naredita, česar še nikoli ni bilo. Oblikujeta komisijo za resnico in spravo. Nočemo več maščevanja. Mejo bomo potegnili. Nočem vračati, kar si mi ti naredil, 53:32 Vsak  naj pove, kaj je naredil in drugi naj mu odpusti. In to so najbolj svetleči primeri za to kvaliteto. Kvaliteto notranjega tihega jaza, ki se lahko distancira od lastnih čustev. To vajo torej delajte. Zelo zanimiva je. Seveda je kot pri vseh vajah, da je z eno vajo narejeno še nič, treba jo je ponavljati, doseči to pozicijo notranje priče nečesa, kar je bil del mojega življenja. Ampak pri tem nastaja novi človek. Friderich Schiller nam je to enkrat prvič rekel. Vsak človek ima v svojem vsakdanjem človeku tudi idealni jaz. V vsakdanjem jazu živi moj idealni jaz. Vsa naša psihologija, čas nemškega idealizma, Goethe, Schelling, Fichte, Hegel, Schiller, so bili prežeti s tem, da človek nosi v sebi to polarnost tega svetlejšega, to višjo stran in tisto nižjo, vsakdanjo stran. Nimamo drugih pojmov kot visok in nižji. Knjiga se imenuje ‘Kako doseži spoznanja višjih svetov’. Je pa čisto narobe, če mislimo, da so višji svetovi tisti tam, višji svetovi so med nami. Višji svet je eterični svet, obdaja nas in mi smo v njem ali on v nas. Naslednji višji svet je astralni ali duševni svet, sredi v njem vsaka barva, vse kar vidimo je izraz tega sveta. Mentalni ali duhovni svet je okoli nas in ne bi se mogli sporazumevati, če ga ne bi nosili v sebi. In tista posebnost je, nekaj govorim, vi slišite nekaj in vi se lahko z mislimi podate v ta svet, o katerem ste slišali. Kakšno čudo!

Vaja številka štiri. Jutri pa pride vaja številka pet na vrsto. Potem pa, če to obvladujemo, bo to pojutrišnjem slučaj, lahko začnemo meditirati. Se lahko pripravite na to, da bomo jutri to prvič delali. Peto vajo bomo vzeli, predstavil vam jo bom. Ali vam jo priklical v spomin in potem bi rad z vami naredil prvo meditacijo. Zdaj vam bom rekel, da se pripravite na to. Ja, ja, zdaj naj pa naenkrat kar pred vsemi ljudmi, drugače to delam sam, čisto sam v moji sobi. Vaja pa  je popolnoma enostavna. Mi se bomo porazdelili v sobi. En problem imam pri tem. Pri tej meditativni vaji, on pravi, da je to debela. Vašo zavest bom vodil z besedami. Vaše svobode se ne bom dotaknil, ampak zavest bom vodil v telo, tako da bomo enkrat zaznali fizično telo na čisto poseben način. Vi to delate pravzaprav vsak dan, je tudi posebno doživetje. Potem vas prosim, da ste pozorni na te tri kvalitete duše, volja, čustvo, misel. In potem za tem bom skušal z vami ozavestiti svojo duhovnost, vsak svojo duhovnost. To bo potem šlo tako. Vam bom nekaj povedal, v zavest tega sploh ni treba registrirati, ona bo to prevedla, potem pa poskušate iti v določeno regijo vašega telesa ali duše. Torej efekt časovnega zamika bo. Takole s prevajalcem tega še nisem delal, čeprav sem že delal v skupini. Pripravite se na to. Včasih je to tako neprijetno kot pri avtu, stopite na bremzo pa takoj ne prime.

Zahvaljujem se za vašo pozornost. 1:00:58

PREPIS 10

(ponedeljek, 14.9.2015, 5.del, zvečer)

Ti, tista, ki me prehranjuješ,

zrak, zdravja popoln ogenj, prijatelj moj

in ti moj brat, reka v gorah,

ti moj oče, eter,

vsem vam pravim s ponižnostjo in spoštovanjem.

Ti, mati moja, Zemlja, ki me prehranjuješ,

piš zraka, ti ozdravljujoči ogenj, prijatelj moj

in ti moj brat, reka v gorah,

ti oče moj, eter (energija življenja)

vsem vam v spoštovanju in zahvalo prijazno, hvala lepa

Tako približno je vsebina.

Bernhard

Torej danes smo kot interval muzicirali sekundo. Posamezni koraki v tonu sekunde so nekako primerljivi z vodo. Saj se spomnite, kako smo muzicirali s temi instrumetni kot z neke vrste tkanino, ki je izgledala vodi podobno. Zdaj bomo pa to poskušali narediti s tem, da pojemo. (2:21- 2:24) Sekunda je pa vedno tole (2:26-2:28). Od enega tona k naslednjemu. Saj je vseeno kje se začne. Vzemimo še enkrat primo, naš temeljni ton (zaigral je na gong, mi smo zapeli 2:42-3:11) Zdaj pa čisto v tišini, za sebe. Ne da bi slišali (3:19- 3:27) In še enkrat tako, da slišimo (3:30-3:37). Malo hitreje (pojemo 3:39-3:58). Kot neke vrste valovanje. Zdaj še bolj tiho in hitreje (4:08- 4:12.) Vsak za sebe, pomešano, ne skupaj kot v zboru (4:21- 4:32.) Zdaj pa bolj naglas, enkrat bolj naglas, drugič bolj potiho, spodaj je zelo tiho, zgoraj pa močno (4:46- 5:06). Vsak za sebe, ne skupaj in sicer z o-jem, ker o ta zvok bolje nosi. Neslišno začnimo (5:32-6:08). Ja, to ni melodija kot jo poznamo, temveč gibanje, nek zvok. Lahko ga oblikujemo naglas ali bolj potiho.

Zdaj gremo pa naprej z našo pesmijo, s kanonom in pojemo 1x (6:37-7:28). Zdaj pa vsak za sebe poje to melodijo, počasi ali pa hitro, tako da spet naredimo neke vrste tkanino (7:44-8:25). Težko se je orientirati. Zdaj pa ta polovica kar naprej poje ta ton. Mi pa svobodno pojemo (8:45- 9:12). Mi močneje, vi pa bolj tiho (9:20-10:03). Slišati se mora, kot da vse skupaj prihaja od daleč in to je, tisti, ki pojete melodijo morate biti tako tihi, da se temeljni ton prima, vedno sliši.  Je bilo pa že kar dobro (10:30-11:17). Počasi bo uspelo. Meni se zdaj zdi zelo pomembno, da slišimo ta temeljni ton, eno uho je vedno na drugo stran odprto (11:48- 12:31).

Ta kanon je še stara tradicionalna glasba. Mi pa bomo poskušali poslušati to na nek način, da bomo slišali, kaj je v današnji, času ustrezni glasbi, na vrsti. Ali je kdo od vas že poslušal kadarkoli času ustrezno glasbo. Kaj je to? Enkrat na leto imate celo v Ljubljani festival za času ustrezno glasbo. V Nemčiji poznamo ta festival ljubljanski z novo glasbo, sodobno glasbo. Junija, julija. Sodobna glasba. En komponist iz Slovenije,  jaz sem z njim skupaj v Koelnu studiral, igra pozavno, Vinko Globokar. Zelo dobro ga poznam.

Težka stvar, če ni tega temeljnega tona, ki ga še sedaj slišimo. Torej stvar postane težavna, če tega temeljnega tona, ki ga sedaj slišimo, ni več. Tam je namreč tako, da mora ta temeljni ton vsak za sebe v sebi oblikovati. In to bomo sedaj spet poskusili, to smo že v soboto naredili, namreč, da vsak poje svoj lasten ton. Vsak razmisli kakšen ton je to že bil? In vsak zapoje potem svoj ton z o-jem. Torej ne bomo zapeli tega temeljnega tona, ki ga je tista stran pela, ampak svoj temeljni ton (večkrat 15:34-16:12). Zdaj vsak en drug ton zapoje (večkrat 16:18-16:55). Zdaj bomo poskusili zapeti tako imenovano melodijo v barvi tona, zvoka (melodijo zvočnih barv), to je kvaliteta zvoka. Svetel in temen ton. Isti ton zapojemo, ampak z drugo barvo zvoka. Če vsak od nas isti ton zapoje, ga prepoznamo prav po njegovi lastni barvi tona. To je zvočna barva. Zdaj bomo to samo z višino tona delali. Vsakič,  ko bom takole pokazal z roko, vsak zapoje drug ton, en ton, naslednji, spet naslednji. Tako, da se popolnoma svobodno gibljemo. Zvočno barvo bomo zdaj z višino tona oblikovali. Zapojemo različne tone, enkrat visoko, enkrat nizko. Razumeli? (19:50-20:42). Kako se počutite? Dal sem, da pojete svobodno, nisem mislil z roko gor dol. Kakšen občutek imate pri tem?  Osnovnega tona ni bilo. Če ne najdemo temeljnega tona pri sebi, bi bilo pa to težko. Zdaj si pa predstavljajte, jutri pojutrišnjem, v petek bomo meditirali s Heinz-om. In v meditaciji ne bo šlo za to, da izvemo nekaj, kar že poznamo, da npr. zvemo, da bo pojutrišnjem super vreme. V meditaciji moramo biti tako odprti, da srečujemo stvari, za katere sploh ne vemo kam pašejo, ki sploh ne pašejo s tem, kar smo tu na Zemlji navajeni. Ja, ja to poznam, to je to čustvo, to sem že videl, to ni pravo. To, kar smo zdaj delali glasbeno, nihče ni vedel, kako bo naslednji ton zvenel. In sprejeti moramo to, v to se moramo kar spustiti. Seveda lahko rečemo, ja, ja meditiral ne bom, ne želim nobenih presenečenj  doživljati.

V glasbi pa, kjer nimamo pojmov, je pa zelo zanimivo, saj se tam podajamo na čisto novo področje. Razumljivo?  Sodobna glasba je zaradi tega ravno težka, ker ničesar ne poznamo, vse je novo. Ampak, da dobite spet primo, temeljni ton, bomo zdaj to enkrat naredili. (24:42-25:19). Temeljni ton se ne pojavlja. (25:30- 26:06). Medtem, ko pojete temeljni ton, pa vedno poslušate naju. Še enkrat (26:18-26:36). Medtem ko pojete primo, zasledujte vsak ton, ki ga pojeva midva (26:53- 27:15). Še bolj tiho (27:21- 27:46). Vi vsi pojete samo temeljni ton, midva pa pojeva cel kanon. In zdaj bomo slišali vse intervale, ki jih bomo obravnavali naslednje dni. Najbolje je, da pojete samo na m (28:12-29:47). Težko je držati ta ton in poslušati, kaj pojeta onadva. In pri kanonu, saj veste, en glas se za drugim potem začenja, vedno pa mora človek poslušati kaj on drugi poje. Zdaj imamo vedno ta temeljni ton, ki nam je v pomoč. In ta temeljni ton je ton, ki ga imenujemo mati Zemlja. Čudovito ste naredili. Ne bi vas matral še dalj časa. Hotel sem samo pokazati ta majhen primer. Vi ste vsi prišli sem, da bi se iz antropozofije naučili nekaj novega. Meditacijo. V glasbi imamo namreč to pravzaprav prav tako. Ampak pri glasbi imamo že staro tradicijo, ki nas nekako nosi, na katero se lahko opremo. Na to tradicijo se lahko zanesemo. Če se pa temu odrečemo, potem nimamo ničesar več, na kar se lahko zanesemo. In jaz verjamem, da je to izziv današnjih časov, da moramo sprejeti novo, česar še ne poznamo.

Zdaj bom pa še eno majhno igrico z vami naredil. Če si tole takole pogledamo, vsak od vas gotovo ve, kako te stvari zvenijo. Tudi želimo vedeti. Kako zveni plastična steklenica, si lahko vsak predstavlja. Kako te palčke zvenijo tudi. Zvočne vilice, lahko si to predstavljamo. Zdaj pa majhna igrica, če ste za. Zaprite oči in otrokom v šoli pravim, ne goljufajte. Jaz bom nekaj zaigral, vi pa uganite s čim sem igral. 33:30 Vi imate točno predstavo kako vsaka od teh stvari zveni. Vprašanje je, če z zaprtimi očmi potem torej tudi prav opredelite zvok, ki ga boste slišali. Zaprite oči. Smo v situaciji, kjer vidimo, da nas naše izkušnje, da se ne moremo nanje zanesti. Nekaj novega ste slišali, česar še nikoli niste slišali prej. Četudi točno vidite kakšne možnosti so. Tole bi vsak uganil. To je bila majhna poskušina, kako zaznavamo stvari, ki jih še nikoli nismo slišali. Kar se akustike tiče.

Zdaj si predstavljajte, ponoči v postelji ležite in čisto temno je, naenkrat slišite nek šum, hrup. Kako razmišljate? Kaj pa je to bilo? Bi bil lahko vlomilec? Ali je bila to mogoče ena nočna ptica, ki se je zaletela v okno? Torej naša ušesa mnogo več povedo kot oči. Ampak, v tistem trenutku, ko nekaj slišimo se že opiramo na izkušnje, ki smo jih prej imeli. In to je situacija meditacije. V meditaciji ne moremo graditi na izkušnjah. V duhovnem svetu so stvari drugačne kot tukaj  na Zemlji. Heinz je gotovo večkrat pripovedoval o Arthur-ju Science-u. On je kvantni fizik v zelo znanem institutu v Ameriki in s kolegi je raziskoval neko določeno stvar. In enkrat so opazili, da ne morejo več napredovati. In potem so začeli z meditacijo v več grupah. Opazili so namreč, da ta sposobnost razmišljanja kot jim je bila tu na Zemlji dana, ne zadošča več. Potrebujejo drug  način razmišljanja. Človek pa mora biti pripravljen na to, da se nekaj razodene, na kar nisi pripravljen. In verjamem, da je to situacija naše svobode, če nam uspe, če smo tako odprti in tako radovedni, da srečujemo stvari, ki jih vidimo …?, zaznamo pa ne. Kot prej pri petju. Tega zvoka prej nismo nikoli slišali in ga ne moremo ponoviti.

Najlepša hvala. 38:58