Dr.Zwiauer, 5.3.2001

Spoštovane dame in gospodje! Veselim se, da smem govoriti o tako pomembni temi. Verjamem, da sploh ni teme, ki bi bila bolj pomembna od te. O tem, kaj človek je, od kod prihaja in kam gre.

Najprej vprašanje, kdo je človek? Nekdo bi rekel, kako naivno vprašanje, saj to vsi vemo. Pet stoletij smo se ukvarjali s tem, da tega človeka točno raziščemo. Najbolj fine metode smo razvili. Imamo mikroskope, v najmanjše delce življenja lahko gledamo, imamo neverjetno visoko razvito prirodoslovje, ki je v stanju povedati neverjetno veliko o človeku. Toda temu nasprotujemo.

Upravičeno se kritično vprašamo, o čem je prirodoslovje v stanju dati resnične odgovore. Odgovor lahko daje na tisto, kar vidimo s čutili, kar je mogoče šteti, meriti, tehtati. Pozneje so res odkrili tudi, da se neke stvari lahko prilagodijo tako, da se potem lahko štejejo, merijo, tehtajo, kar pa prvotno ni bilo mogoče.

Mi pa se moramo vprašati, ali je to kar se da meriti, tehtati, šteti človek, ali je to celo bitje človek. Ali je tisto kar tehtamo res kompleten človek. Če pogledamo človeka od znotraj nam postane takoj jasno, da je vse v notranjosti človeka take narave, da jih ni mogoče meriti in tehtati. Naša duša, jo lahko merimo, jo lahko štejemo? Našega duha? Tudi tega ne moremo meriti, tehtati, šteti.

Kaj najdemo, če pogledamo v notranjost človeka? V človeku najdemo misli, čustva in voljo. Misli ne moremo tehtati, tudi čustev ne in to kar so impulzi volje tudi nima teže na tehtnici. Če si pogledamo človeka od znotraj moramo reči, da v njem ni ničesar, kar se da meriti. Prirodoslovje je tu odpovedalo. Govori o tistem, v čemer se duša ali duh lahko izraža, tistem, kar je mogoče zaznavati in ne človeka.

V sebi, ne najdemo ničesar kar lahko merimo, štejemo in tehtamo. Odkrijemo, da imamo tri sile duševnosti, sposobnost misliti, sposobnost čutiti in sposobnost volje, in da so te tri kvalitete različne. Naša zavest je v razmišljanju drugačna, kot je zavest v čutenju ali pri impulzih volje.

Če pogledamo na našo sposobnost razmišljanja imamo občutek, da je ta sposobnost od vseh najbolj budna.

Če pogledamo sposobnost čutenja moramo priznati, da v čustvih nismo niti približno tako budni kot v naših mislih. S čutenjem izražamo, da nečesa ne vemo čisto zagotovo. Če rečemo na primer, da se z nekom čutimo povezanega, s tem izražamo nek čustveni odnos, toda o tem odnosu nimamo neke tako določene predstave, kot če imamo neko misel. Lahko rečemo, da je takrat, ko človek čuti,  njegova zavest podobna zavesti sanj.

Kaj pa volja? Človek ima predstavo o tem, kaj hoče, toda to je samo misel v volji človeka. Morda imamo željo, da nekaj naredimo, ampak to je bolj čustvenega karakterja. Če si pogledamo voljo človeka nam postane jasno, da predstavlja uresničitev naše volje šele to, ko nekaj zares naredimo. Če hočemo nekaj narediti je to nekaj, kar zastaja v področju misli. Imeti željo, da nekaj naredimo, pripada čustvom. Toda narediti, je za tem nekaj, kar v svetu tudi uresničimo. Dokler nečesa ne naredimo imamo opraviti z mislimi in čustvi vezanimi na tisto, kar naj bi naredili. Prava volja pa je šele uresničitev.

Kako pogosto imamo v življenju opraviti z dejstvom, da bi nekaj hoteli narediti pa ne naredimo? Hoteti narediti in narediti ni isto. Kako težko postaja včasih, ko hoče človek uresničiti neko stvar. Če si ogledamo našo budnost vidimo, da tisti trenutek, ko stvar uresničujemo, naša budnost ni več tako jasna, kot v trenutku ko razmišljamo. Naša zavest ni niti sanjajoča, kot je sanjajoča, ko nekaj čutimo. Kadar nekaj uresničujemo, človek nima budne zavesti. Pred tem smo imeli zavest, kaj hočemo narediti in potem imamo zavest, da smo nekaj naredili. Toda medtem, ko nekaj delamo, ne vemo, kako se to zgodi.

Nihče, ki stegne roko ne ve, kaj se dogaja v njegovih mišicah in tetivah, da je roko lahko stegnil. Te stvari so brez zavesti. Pozneje lahko rečemo, seveda, stegnil sem roko. Kako pa se je to zgodilo, je brez našega vedenja. Tisto, kar z voljo opravimo, kar je z voljo povezano, je odmaknjeno od naše zavesti. Šele, ko z našimi okončinami v svetu nekaj spremenimo, registriramo to, da smo z voljo nekaj naredili. To je pomembno, saj vidimo, da je tudi v človekovih čustvih nekaj podobnega. Da je zavest v čustvih prisotna z različno intenzivnostjo. In razlog temu je ravno, da je pri realizaciji naše volje zavest odsotna.

Če si sedaj zastavimo vprašanje, kaj je človek, potem mislim, da ne moremo odgovoriti s takim odgovorom, ki bi se ravnal samo po tistem človeku, ki realizira impulze svoje volje, saj o njem premalo vemo. Pri odgovoru na to, kaj je človek se tudi ne moremo naslanjati na čustva človeka, saj je v čustvih človek nekako sanjajoč. Samo na področju sposobnosti oblikovanja misli, razmišljanja lahko ugotavljamo, kaj človek resnično je.

Rekel sem, da ima človeška duševnost tri kvalitete: sposobnost razmišljanja, sposobnost čutenja in impulzi volje. V vseh teh sposobnostih najde človek karakteristične odnose do sveta. Z našo sposobnostjo impulzov volje spreminjamo svet, delujemo v svetu. Z našo sposobnostjo čutenja smo v izmenjavi s svetom. Na eni strani se svetu predajamo, na drugi strani pa dovolimo, da svet pušča vtise na nas. Toda priznati moramo, da je naš odnos do sveta, kar se tiče čustev, vedno subjektiven. Tako kot čutim jaz, čutim samo jaz. Nikoli ne vem, če obstoja na svetu še kdo, ki čuti tako, kot čutim jaz.

Če pa obravnavamo sposobnost razmišljanja, smo z razmišljanjem, kjer se posvečamo duhovnosti, v področju, ki ga lahko objektiviziramo. Lahko se gibamo v področju objektivnega. To bi lahko dokazal tako, da ima, na primer, sposobnost razmišljanja pomembno vlogo pri ugotavljanju, kaj je na neki stvari. Pri čutenju je drugače. Čutenje pove samo, kakšen je moj čutni odnos do sveta, kot ga vidim in zaznavam. V čutenju je veliko odvisno od tega, kakšno je moje razpoloženje do sveta tisti trenutek. Ali mi je sploh kaj do sveta tisti trenutek. S čutenjem sem s svetom povezan s simpatijo ali pa sem od sveta ločen zaradi antipatije, ki jo v sebi nosim. Če nosim v sebi simpatijo bom okolje iskal, če pa nosim v sebi antipatijo, se bom od okolja zapiral vase, se odvrnil od njega.

Razmerje do sveta pri razmišljanju je popolnoma drugačno. Če ugotovim, kaj je na stvari in to je naloga razuma, potem je to popolnoma neodvisno od mene. Če ugotovim, da hijacinta diši, je to neodvisno od tega, ali mi je ta vonj simpatičen ali ne. Če svojo sposobnost razmišljanja objektivno razvijam, imam neposreden odnos do bistva stvari in s tem do duhovnosti.

Kjerkoli si zastavljamo vprašanje po bistvu stvari, si zastavljamo vprašanje o tistem, kar je za stvarjo, o najrealnejšem. Če se vprašam, kaj je otrok, se vprašam po bistvu tega otroka. To bistvo je duh. Drugačnega odnosa do stvari ne moremo najti kot ta odnos, da je bistvo neke stvari duhovne narave. In s tem je izraženo, da je sposobnost razmišljanja tista sposobnost, ki nas poveže z duhovnostjo.

Glede na vprašanje duševnosti in duha je v srednjem veku prišlo do velike zmede. Vse stare kulture in religije so vedno mislile, da je človek narejen iz telesa, duše in duha. Potem pa je prišlo do koncila v Konstantinoplu in tam so naenkrat postavili dogmo, da ima človek samo telo in dušo. Ko so potem čutili, da nekaj ne štima, so rekli, da ima duša človeka še nekakšne lastnosti ali karakteristike duha. Toda razmerje med dušo in duhom je s tem stališčem postalo zelo nejasno, nedefinirano in ta nejasnost se vleče tja v današnje čase.

Če vprašate človeka na cesti, kakšna je razlika med dušo in duhom, verjetno ne boste dobili pametnega odgovora. Ali vam bo odgovoril, da tega ne ve, ali pa bo rekel, da duha sploh ni. Morda bo kot tipičen materialist odgovoril, da tudi o duševnosti nima nekega mnenja.

V 19. stoletju je materializem prišel do svojega viška in v tistem času niso pisali dogem. Vladalo je mnenje prirodoslovcev, da v bistvu človek obstoja samo iz telesa in to telo ima neke določene karakteristike duševnosti. Če vprašate, dobite odgovor, da je materializem duševnost odpravil. Iz tega so se razvile čudne stvari.

Ljudje so si zastavljali vprašanje, od kod pa človek producira misli? In v 19. stoletju so za to našli odgovor, namreč, da tako kot jetra poducirajo žolč, tako izločajo možgani misli. Grozljiva misel. Popolnoma jasno je, kaj izločajo jetra kot žolč. Žolč je prav tako fizične narave kako so jetra. Toda kako lahko možgani kot fizičen organ producirajo misli, ki pa niso fizične narave?

Možgani so fizične narave in jih lahko tehtam, merim in ti možgani naj bi potem producirali misli, ki jih sploh ni mogoče šteti, tehtati, meriti. Kako naj bi bilo to mogoče? Ta predstava pa ima že določene razloge v tem, da so lahko ugotovili, da možgani, če so poškodovani, nimajo več možnosti razvijati misli. Morali so torej misliti, da so možgani tisti, ki rojevajo misli.

Zdaj pa bi hotel primerjati. Predstavljajte si vlažno cesto po kateri vozi avto. Nedvomno bodo kolesa avtomobila pustila sledi, ki jasno govorijo o tem, da je tu peljal avto. Če hočemo to prenesti na možgane, bi lahko rekli, da je zemlja naredila te odtise avtomobila. Avto, ki je šel preko zemlje je zapustil te sledi, ni jih naredila zemlja. Če se ukvarjamo z vprašanjem kako teče postopek našega razmišljanja moramo reči, da se nekaj podobnega dogaja z našimi možgani,. Kadar mislimo, pusti to sledi v naših možganih. Ni pa tako, da možgani producirajo misli, temveč je tako, da naš način razmišljanja deluje na možgane.

Še boljša slika. Lahko rečemo, da je pomen možganov za sposobnost razmišljanja ta, da mora obstojati zrcalo za to, da se duhovno bitje človeka, namreč JAZ človeka lahko zrcali. Možgani so zrcalo in s tem temelj naše zavesti, našega JAZa. Človeški JAZ je neodvisen od tega zrcala, od naših možganov. Toda zavest za naš JAZ je tako odvisna od naših možganov kot oseba, ki stoji pred zrcalom in potrebuje zrcalo, da bi sama sebe videla.

Da povem to še enkrat čisto jasno. Človek, ki stoji pred zrcalom je eksistenten  tudi kadar zrcala ni, toda on o tem nima slike. Če človek nikoli v življenju nebi srečal zrcala, nebi vedel kako zgleda. Saj poznate to sliko. Ljudje, ki niso imeli zrcala, so šli do vode in se zrcalili v njej. Morali so čakati, da je bila voda mirna in so se potem lahko videli. V takšni situaciji je človek, če obravnavamo možgane in sposobnost razmišljanja. Možgani ne rojevajo misli, toda sposobnost razmišljanja potrebuje možgane, da se duhovno bitje človeka lahko samo zazna, registrira.

S tem postaja jasno, da je zavet našega JAZa pravzaprav samo slika in ima samo karakter slike. O nas imamo sami najprej samo sliko našega JAZa. Toda ta JAZ kot duhovno bitje obstoja in je neodvisno od možganov. To je zelo pomembno spoznanje, saj nam kaže na človeka kot bitje. Če gledamo na človeka kot na osebnost, ki je sposobna razmišljanja imamo v tej sposobnosti razmišljanja izraz njegove duhovnosti. In s tem postane jasno, da je človek kot vse drugo po svojem bitju pravzaprav duhovno bitje.

Zelo nenavadna misel za današnji čas, saj se moramo vprašati, kaj pa je potem tisto drugo, to kar imamo kot telo, kot dušo. Če je človek po svojem bistvu duh, kaj je potem njegovo telo in njegova duša? In pridemo do zelo pomembne slike. Moramo reči, mi smo duh, toda mi imamo dušo in mi imamo svoje telo. Tudi to bi lahko strnili v predstavo, sliko, ki kot vse slike niso čisto zveste resničnosti. Lahko namreč rečemo, to duhovno bitje, človek, naša osebnost, naša individualnost, to kar nas naredi za enkratno in nezamenljivo individualnost, to duhovno bitje se obda z dušo in telesom. To smo samo vzeli k sebi. V starih časih so znali ljudje to izraziti, definirati. Govorili so o srcu, srži, sredici človeka, ki je duh, ki se obda z dušo in telesom. In v zvezi s tem so govorili o človeku kot bitju, ki obsoja iz več slojev.

Če se sami vprašate: v kateri meri sem to, kar na sebi primem, zaznam, jaz? Zelo zanimivo je. Mnogi ljudje bi rekli, seveda sem to jaz, kaj pa bi bilo to sicer? So ljudje, ki pravijo, to čutim samo kot nekaj kar imam in ne kot nekaj kar sem. Imam telo, imam dušo, toda nisem moje telo, nisem moja duša. Sem lasten JAZ. In tega jJAZa ne morem zajeti drugače kot v sliki, ki mi ga o tem zrcalijo možgani. To je zelo pomembna zadeva in zanimalo bi me, če vas vprašam, kdo od vas bi trdil, da je svoje telo? Kako bi odgovorili? Kdo bi rekel, da je svoje telo? Ne morete odgovoriti. Kdo čuti drugače? Kdo bi rekel, imam telo, toda nisem moje telo. Duhovi se na tem že razhajajo in prav gotovo je tudi to, kako to človek doživlja, stvar svobode človeka.

Pojem človeka z več sloji, tančicami je slika, ki ne odgovarja popolnoma resničnosti. Zakaj mislim, da slika ni čisto točna? Zato, ker naše duhovno bitje svojo dušo in telo prežema in uporablja. In se vedno tudi izraža skozi telo in skozi svojo duševnost. Pomislite na mene kot predavatelja. Vsaka gesta, ki jo pred vami opravim je izraz tega kar mislim. In če bi kdo drug stal pred vami bi drugače gestikuliral, ker je to izraz njegove osebnosti. Naše duhovno bitje neprestano uporablja in igra na instrumentu svojega telesa in svoje duše.

Jaz sicer nosim ta suknjič, mojega JAZa pa se ne more iskati v tem suknjiču. V moji duši najdem mojega duha in tudi v mojem telesu je prisoten. In kljub temu ni telo in ni duša to, kar je moj duh, temveč ima moj duh dušo in telo. Komplicirana vaja, ki nam jasno pove, da je bistvo človeka njegov duh. Ne moremo se izogniti temu. Tisto pa, kar nosi človek na sebi kot svojo dušo in telo, to s svojim duhom sicer prežema, to

Sedaj lahko pogledamo kako izgledajo druga bitja, ki nas obdajajo.

Okrog nas so kraljestva narave; kraljestvo mineralov, kraljestvo rastlin, kraljestvo žival in človek kot krona stvarstva. Danes je vprašanje ali je človek res upravičeno krona stvarstva? Če razmišljamo o katastrofah, ki nas obdajajo, na primer bolezen norih krav, bi to zadevo lahko bolj točno imenovali bolezen norih ljudi. Čisto upravičeno bi rekli, da je človek zadnje čase odigral grozljivo vlogo. Najprej vzreja stotisoče živali, danes pa razmišlja samo o tem kako bi jih uničil. To in mnogo drugih stvari je upravičen razlog za vprašanje, ali je človek krona stvarstva. Brez dvoma pa je človek krona stvarstva, tudi če svoje sposobnosti tako zlorablja.

V odnosu do drugih kraljestev narave ima človek največ možnosti. Pomembno je misliti v kakšni zvezi je človek z drugimi kraljestvi narave. Zelo jasno postaja, če se vprašamo, kakšen odnos imamo do kraljestva mineralov. Čisto jasno postane, če mislimo na naš skelet, ki je narejen iz mineralov. Kompliciran kalcijev karbonat, fosfat, toda brez dvoma je skelet mineralne narave in za nas je to izjemno pomembno. Če tega skeleta človek nebi imel, bi se morali po zemlji plazili kot črvi. Morda bi zmogli, da se kot ribe gibljemo v vodi, od zemlje pa se nebi mogli dvigniti. Da se lahko dvignemo se imamo zahvaliti mineralom v nas. To bomo še srečali.

V mineralnem kraljestvu najdemo snov brez življenja. V mineralih ne najdemo duše in tudi izrazov duhovnosti ne. Če mislimo na človeka, se vprašamo kdaj je človek tem mineralom najbolj podoben. Kdaj postane človek mineralen? V tistem trenutku, ko se iz tega telesa oddaljijo duša, duh in življenje samo. S smrtjo torej, ko človek umre. Potem se tisto, kar je delovalo kot življenje, tisto kar je omogočalo duševno doživljanje, človekova samozavest se umakne iz človeškega telesa in to kar ostane je truplo. In nekaj neverjetnega se zgodi. To na kar ponavadi sploh ne mislimo. Kaj se zgodi s truplom? Ničesar drugega kot razpad. Organi se razmeroma hitro razkrojijo, kosti pa rabijo več časa, celo stoletja, toda enkrat se vse truplo v popolnosti razkroji in preide v mineralni svet zemlje.

Pri tem se poraja zelo pomembno vprašanje. Zakaj je človek živ, ko je živ? Zakaj je živ dokler ne umre? V tem telesu mora nekaj trajno delovati, kar je delovalo proti mineralnemu razkroju, kar je skrbelo za to, da je bil organizem pri življenju. V mineralnem kraljestvu tega ne najdemo.

Če si pogledamo kraljestvo rastlin, potem to tam najdemo. Tam najdemo minerale, ki jih je rastlina nekako pozvala, dvignila in organizirala v svoje življenje. Opazimo, da ta rastlina ne kaže nobenih znakov za to, da ima neko notranje čustveno doživljanje, pa tudi neke zavesti in samozavesti rastline ne moremo opazovati.

Če hočemo odkriti izraze duševnosti, si moramo ogledati kraljestvo živali, ki je za stopnjo višje od rastlin. Duševnost najdemo šele pri živalih. Zakaj? Pri živalih je tako, da ima simpatijo, antipatijo, veselje in žalost in to so osnovne sile, sposobnosti duševnosti. Rastlina lahko pohodite, pa ne bo mogla izraziti, da jo to boli. Lahko rečete, obstojajo tudi živali nižje razvojne stopnje, ki tudi ne bodo mogle zajokati, toda tudi če stopite na deževnika vedite, da tudi nižje razvite živali to boli, čeprav ne morejo kričati. Če pohodite deževnika, boste že po njegovem gibanju ugotovili, da se hoče temu izogniti. Je pa res tako, da je samo višje razvitim živalim dano oblikovati neki glas. Toda na splošno zagotovo velja, da imajo vse živali sposobnosti doživljanja in sposobnosti izrazov duševnosti.

In če se smem še enkrat vrniti na koncil v Konstantinoplu menim, da so s to ugotovitvijo, da duha ni, prišli sami v stisko. Če trdimo, da človek nima duha, postane zelo problematično, na kakšen način bomo definirali razliko med človekom in živaljo. Žival ima tudi duševne karakteristike. V srednjem veku so si pomagali na ta način, da so rekli, da ima človek duševnost na višjem nivoju kot žival. Da ima žival karakteristike duše, ki so na nižjem nivoju. Razliko med dušo in duhom pa so takrat zelo zabrisali. S tem tudi razliko med človekom in živaljo.

Če gremo še stopnjo naprej k človeku moramo ugotoviti, da ima razen telesa kot minerali, razen telesa življenja kot rastline, telesa življenja in duše kot živali, kaj ima človek več? Kaj ga razlikuje od živali? In čisto jasno je, da je to človeška sposobnost razmišljanja.

Če je človek z neko živaljo zelo povezan, kot je to pogosto slučaj pri domačih živalih, ima človek včasih že občutek, da imajo te živali prav vse sposobnosti svojega gospodarja. Človek meni, da ima tudi taka domača žival neke vrste samozavest. Toda reči moramo, da jo ima samo glede na čustveno povezanost. Čisto jasno pa je, da je svet živali mnogo bolj intenzivno in drugače povezan z okoljem kot človek.

Če pogledate na primer s kakšno bliskovito intenzivnostjo plane mačka na miš, morate imeti občutek, da sta ti dve živali na nek način povezane med seboj. Neka zveza je enostavna dana, ki povzroči, da v trenutku ko imamo mačko in miš ne more biti drugače kot da mačka plane za mišjo in da miš beži pred njo. Med tema živalma je neka nespremenljiva povezava. Da svet živali lahko živi tako kot živi je mogoče samo zaradi tega, da imajo živali take instinkte, ki jim v vsaki priložnosti omogočijo, da reagirajo na pravi način. To je instinkt.

Kaj pa človek? Če se človeku nekaj zgodi je postavljen pred vprašanje, da mora razmisliti kaj bo storil. Pri človeku ni nikoli neposredne zveze s tistim kar se zgodi. Človek je ločen od sveta. Človek stoji svetu nasproti. Vse razen njegovega jaza je tisto drugo in vse kar na človeka deluje od njega zahteva, da zavzame svoje lastno stališče do tega. K sreči pa je človek tudi del živali. Če se človek na primer pelje s kolesom in udari ob vejo, je k sreči v nas še toliko instinkta, da ne moremo razmišljati kaj bomo storili, saj bi v tem primeru zagotovo oči prepozno zaprli. Ker imamo v sebi tudi žival in njeno naravo instinktov, v določenih kriznih situacijah lahko instinktivno naredimo pravo stvar.

Vendar pa nismo kot živali popolnoma odvisni od instinktov. Lahko stojim pred hladilnikom in si pogledam kaj vse je na razpolago, da bom pojedel, toda ni mi treba jesti. Lahko se odločim, da ta trenutek ne bom jedel in bom najprej dokončal svoje delo. Predstavljajte si, da bi bilo tako s psom, da držite klobaso pred njegovim gobcem. Bi bil pes v stanju reči, krasna stvar, ampak ne zdaj. Tega ne boste doživeli. So živali, ki stvari spravijo in jih ne požro takoj, ampak jo nesejo v shrambo. Toda te živali nimajo nobene izbire pri tem. Kot pes ne more reči, klobaso bom požrl pozneje, tako tudi morski prašiček ne more reči, takoj bom pojedel. V njega je to položeno.

V instinktih je pri živalih ta stvar za vsako vrsto točno določena. Zaradi tega so tudi živali tako neverjetno določene in sigurne pri svojem obnašanju. Včasih se lahko zgodi, da neka žival pride v situacijo za katero njen instinkt ni pripravljen. Ptica prileti v prostor skozi okno in bi šla rada spet ven in se vedno znova udari v steklo in pade na tla. Najbolj grozna stvar, ki se živali lahko zgodi. Stekla ne vidi, hoče ven in vedno znova jo nekaj onemogoči, da bi poletela ven. Žival zapade v grozljivo paniko in pretresljivo je, če človek ulovi takega ptiča in čuti pod svojimi prsti kako drhti in kako bije njegovo srce. Žival je v popolni paniki saj ne ve kako naj bi se obnašala.

V tako situacijo preide človek le redkokdaj. Človek ima zavest, ki je sposobna razmišljanja in vedno ima možnost, da ustvarja o situaciji v katero je postavljen svoje predstave in da iz teh predstav potem sklene kaj bo naredil. Ničesar mu ni treba narediti takoj. Vedno si lahko dovoli prostor za oblikovanje svojega stališča, za razmišljanje. In v tem vidimo, da so sposobnosti človeka mnogo  višje. Človek ima seveda tudi strasti in nagone, simpatije in antipatije, vedno pa ima tudi možnost, da zaradi moči svojega jaza naredi nekaj drugega kot mu nalagajo instinkti, nagoni, strasti, poželenja.

Najbolj enostaven primer je to kar imenujemo samoobvladovanje. Vsak človek se mora tega naučiti že v otroštvu. Če si na nekoga jezen, ne takoj s pestmi planiti nanj in tudi če imaš nekoga rad, ne ga takoj zadušiti od same ljubezni, temveč se mora človek naučiti prave mere. Biti človek pomeni poznati pravo mero in to je mogoče zaradi tega, kar človek svojo duševnost lahko postavi v svetlobo svoje zavesti. Zavest je nadrejena čustvom in obvladuje vtise, ki prihajajo iz sveta v človeka.

Če si pogledamo človeka še enkrat in te štiri stopnje; minerali, življenje, duša in duh, potem postane jasno, da je človek prav s sposobnostjo razmišljanja ne le bitje, ki je sposobno razviti zavest o svetu, temveč je tudi v stanju razviti lastno samozavest. Vedno kadar nekaj zaznam, kadar nekaj doživim takrat vem, da sem jaz tisti, ki to doživljam. Ta delitev med jazom in svetom je karakteristična prav za človeka in ta delitev pomeni, da je človek v stanju razvijati samozavest.

Mogoče je bil to malo dolg uvod. S tem uvodom pa se sedaj lahko posvetimo vprašanju, kaj pa je bilo pred tem, ko je človek postavljen v doživljanje zemlje in kaj bo po tem. Če mislimo na to, da je človek po bitju duh potem velja, da duh ne more umreti. In ker ne more umreti se tudi roditi ne more. Je nesmrten. Kaj pa potem pomeni rojstvo? Rojstvo ne more biti nič drugega, da se tisto, kar je neumrljivega poveže s tančicami, ki jih potem na zemlji ima. Poveže se z dušo in s tistim kar imenujemo življenje in s na koncu poveže tudi s fizičnim telesom, pride v fizično telo. To je proces, ki se zgodi od trenutka spočetja in do rojstva in to velja do trenutka smrti.

Pri smrti pa imamo ravno obrnjen proces. Tisto kar imenujemo življenje samo, eteričnost, zapusti telo, duševnost zapusti truplo in duh zapusti truplo. Kaj ostane? Mineralno, ki se mora razkrojiti. Kaj se zgodi s tistim, kar imenujmo življenje samo? Kaj se zgodi z dušo, astralnostjo? To ni mogoče vedeti ali ostanejo čuvane, se ohranijo ali se čisto razblinijo, toda eno stvar vemo. Tisto, kar je na človek duh, to umreti ne more. Tudi razbliniti se ne more, saj bi bilo to v protislovju z enkratnostjo, individualnostjo.

To enkratno bitje človek je tako enkratno, da svojo enkratnost lahko celo v telesu izraža. Pomislite na to, noben človek na svetu nima niti enakega prstnega odtisa, kot je moj. Ni pa samo odtis prsta, ki je samo moj in enkraten. Ta je mogoče omejen izraz moje osebnosti samo za kriminalistiko. Ravno tako bi lahko za primer vzeli mali prst na moji nogi. Nihče nima ravno takega. Ali pa moje uho, karkoli hočete. Nikjer ni ravno takega kot je moj in to je tvorba, oblikovanje, ki ga je povzročil moj jaz, ki je to telo vzel za svoje. To je zelo posebno, saj bi po zakonu statistike v nekem določenem številu moral obstojati človek, ki je popolnoma enak. Toda to se ne zgodi.

Prav tako velja za zvezde, če si pogledamo kozmos. Niti dve zvezdi nista enaki. To je nekaj zelo posebnega. Človeški jaz se ne more izgubiti, toda lahko gre skozi proces, ki smrti sledi in to lahko z mislimi povsem jasno zasledujemo, ko to duhovno bitje odloži svoje fizično telo in ostane ohranjeno si lahko mislimo, da se spet poveže tudi s fizičnim telesom na tem svetu.

Pri tem pridemo do misli reinkarnacije, ponavljajočega se rojstva. Vi veste, da posebej na daljnem vzhodu, v Indiji in na Kitajskem ta predstava zelo jasno živi v ljudeh. In da je duhovno bogastvo Indije razvilo pojem karme. To pa pomeni, da obstoja zakon po katerem mora človek vse tisto, kar je slabo naredil, v poznejšem življenju spet popraviti. Naše življenje na zemlji zahteva to od nas oziroma od duha in duše, ki v telesu živi in nas pozove, da popravimo tisto, kar smo v prejšnjih življenjih naredili narobe.

Če sem naredil napako v odnosu do sočloveka, če sem mu škodoval, če sem mu naredil nekaj hudega, me zakon karme pripelje v poznejšem življenju v situacijo, da se s tem človekom ponovno srečam in mi daje priložnost, da izravnam greh, ki sem si ga naložil. To je pravzaprav pomirjujoča misel, ki je lahko v sozvočju s predstavo o pravičnosti sveta. Postavlja me v situacijo, da poskušamo naredit dobro, popraviti tisto, kar sem zaradi kateregakoli razloga zamočil.

Človek bi si lahko zastavil odločujoče vprašanje, kakšen smisel pa ima konec koncev človeško bivanje v fizičnem telesu na zemlji? Pesimist bi lahko rekel, človek potrebuje dvajset, trideset let, da se na zemlji dobro znajde, potem nam ostane dvajset ali trideset let za to, da nekaj naredimo iz tega življenja, potem pa smo stari in se moramo že začeti poslavljati od vsega. In potem ležemo v krsto in se vprašamo, zakaj je bilo vse to potrebno. Ta misel je mogoče pesimistična, brez truda pa se zna prepoznati, da eno življenje samo za sebe gledano res ni smiselno.

In še nekaj bi dodal. Tudi pravično ni. Zakaj obstoja to, da nek človek lahko živi uspešno, srečno, polno življenje. Drug človek pa živi ubogo, trpljenja polno življenje. Redki človek bi lahko rekel, da je to pravično. To pa se popolnoma spremeni, če človek računa s tem, da pride do izravnave. Da bo tisti, ki mu je šlo dobro v življenju enkrat moral iti skozi življenje, ki je tako polno trpljenja in težav, kot je danes življenje nekega drugega sočloveka. Tisti pa, ki pa ima v tem življenju opraviti samo z odrekanjem in težavami, morda v svojem naslednjem življenje najde popolnoma drugačne razmere in bo stvar mnogo lepše oblikoval.

Še vedno pa ostaja vprašanje, zakaj? in povsem jasno je, da je smisel življenja lahko le eden, če naj bi življenje imelo smisel. In ta smisel je, da se človek v življenju razvija. Nedvomno je tako, da se vsak človek spremeni. Človek, ki ga položimo v grob je nedvomno drug človek, kot človek, ki se je na zemljo rodil. Kljub temu, da je bil enkratna osebnost, se je razen tega na zemlji naučil, razvil je sposobnosti, ki jih je v sebi nosil kot zasnovo, talente. Mnogo je doživel, mnogo je dotrpel, mnogo je izkusil in vse to je privedlo do tega, da se je v duhovnosti višje razvil.

Lahko bi rekel, da doslej nisem opazil, da bi človeštvo postalo boljše, toda to je preveč negativno. Mnoge stvari so se v času, v toku let spremenile. Bili so časi, ko človeku niso dovolili, da bi veroval nekaj svojega. Lahko rečemo, da danes tudi v Perziji to ni mogoče. Če pa si pogledamo civilizirane dežele vidimo, da je to nekaj samo po sebi umevnega. Vsak sme verovati tisto kar si sam izbere.

Pretresljivo pričevanje …..  glede na delo otrok v Angliji, v visoko socializirani deželi. Nemogoče za današnji čas. V današnjem času izkoriščati otroke tako kot v srednjem veku je nepredstavljivo. In lahko rečemo, da je vsak že bil na tem stališču, da je bila to Kristusova zasluga, ki je ljudem pripisal v zavest, kako človeka nedostojno je tako delo, tak odnos. Toda delo otrok v mnogih deželah na človek nedostojen način srečujemo tudi danes. Delajo pod absolutno nedostojnimi pogoji za človeka, izkoriščajo jih, toda reči moramo tudi, da svet to danes obsoja in mogoče je to tisti prvi korak k nekemu boljšemu svetu.

Toda ne moremo najti napredka človeštva na področju morale. Najbolj jasen napredek pri človeku se najde v odnosu do tega, kar se nanaša na svobodo človeka. Mnogi despoti prepovedujejo ljudem njihovo svobodo, toda svetovna javnost danes stoji na stališču, da ima vsak človek pravico do svoje svobode. In kdor lahko misli le dve generacije nazaj, to lahko iz lastnih izkušenj sam lahko potrdim, kako zelo se je svoboda človeka povečala. Danes si niti misliti ne moremo več, toda v moji mladosti je oče moji mami rekel še vi. Mi kot otroci smo morali po obedu biti med odraslimi in smo morali poljubit babici roko za to, da je skuhala.

S tem nebi hotel reči, da so bile to slabe stvari, toda od otroka danes nekaj takega nebi smeli več zahtevati in mnogo podobnih stvari si lahko sami predstavljate ali pa se spominjate. Sami lahko opazujete, kako se je svoboda človeka razvila. Človek bi lahko rekel, taka svoboda je grozna. Ljudje postajajo vedno bolj svobodni in to svobodo vedno bolj zlorabljajo in na njej razvijajo svoje egoizme in z njo druge tlačijo. Bitje, ki postane svobodno stoji seveda pred izbiro ali bo delalo dobre ali slabe stvari Ali bo hotelo dobro ali bo hotelo zlo. Temu se ne moremo izogniti.

Toda neko bitje je prišlo iz neba na zemljo, in je človeku pokazalo, kaj je naloga človeka. Ta božji sin je svojim apostolom umil noge in dal jim je nalogo, ljubi svojega bližnjega tako kot samega sebe in mislim, da se je s tem zgodilo nekaj odločilnega. Če bi človek dal tak vzor bi veliko zamudil. Če pa božji sin nekaj takega ne le reče, temveč naredi mislim, da je to za bodočnost človeštva zelo pomembno. Seveda pa le pod pogojem, da človeštvo to dejstvo pozna in da sprejme to kot vzor. V tem primeru človek iz svobode, ki mu je dana na razpolago, razvije ljubezen. To je naloga sveta  in to je naloga svobode. In to je celo naloga zla, saj zlo obstoja samo zaradi tega, da bi v svetu nastalo več dobrega.

Pomislite kaj vse so posamezniki naredili v odnosu do zla, ki je v svetu vladalo in še vedno vlada. Koliko ljudi je umrlo kot mučeniki, ravno zaradi ohranjanja človeškega dostojanstva. Vse to predstavlja za človeštvo krasne vzore. In nadaljevati z razvojem sveta v tej smeri, kar človeku seveda ne more biti mogoče v enem življenju na zemlji, to je naloga človeštva za bodočnost. In da bi to pot znali prehoditi na vedno boljši način je potrebno, da človek vedno znova živi življenje na zemlji, saj samo na uporu sveta, na uporu do okolice lahko razvije tiste sile, ki ga naredijo vrednega da misli in hodi po stopinjah božjega sina.

Poskušal sem vam posredovati misli, kako človeka lahko razumemo kot duhovno bitje, kako lahko razumemo, da je nekaj, kar je nad kraljestvom mineralov, rastlin in živali, ali bolje rečeno, da je lahko nad njimi, saj je od človeške svobode volje odvisno kaj bo naredil iz sebe. In da lahko razumemo od kod človek prihaja, iz duha namreč, in kam gre. V duha. Zahvaljujem se vam.

Ko smo govorili o zlu, se s karmo lepo razloži, kar preveč logično. Če en človek deli samo dobroto drug pa zlo in potem so kot poklicani, da se srečajo s svojimi žrtvami in plačujejo samo svoj dolg. Je to v redu? Zlo zelo pomaga da pride dobro, to je res.

Mi seveda lahko ugotavljamo, da je ta tehtnica danes zelo nagnjena, da je na svetu veliko preveč zla in da je dobrega mnogo premalo. Toda ne gre samo za maščevanje, ne gre samo za vračilo, da tisti, ki je naredil nekaj slabega mora trpeti. To je še Mojzesov zakon, zob za zob, oko za oko. To bi pomenilo izravnava za vsako ceno. Hudobnega bomo kaznovali s tem, da bo trpel.

Krščanska misel je, da se mora hudobnemu pomagati. S tem ne moremo napredovati, če bomo hudobijo vedno samo maščevali in tudi prav je tako. Karma bi človeka, ki dela same slabe stvari privedla v vedno slabše situacije. On nebi imel nobene priložnosti, da se iz tega zla izkoplje, če nebi bilo tudi dobrih, ki mu stojijo in stojijo ob strani. Mnogo ljudi je, ki potrebujejo pomoč, kajti nimajo dovolj moči.

Na vzhodu je ta karma tako obarvana, ubogemu ne morem pomagati, saj je zaradi prejšnjega življenja sam kriv, da v tem uboštvu živi. Nekaj takega bi našli na Kitajskem. Mislim, da je to grozljiva stvar. Tam se celo uči, da se ne brigaj za tisto, kar se te ne tiče neposredno. Pusti, to je njegov problem. Brigaj se samo za svoje stvari. Toda mi takoj prepoznamo, da to ni krščansko. Kakšen primer je pred nas postavil Kristus? Usmiljeni Samarijan, ki pomaga celo drugemu narodu, kar takrat prav gotovo ni bila navada. Ne gre za pravičnost temveč za ljubezen. Sveta ne moremo narediti boljšega, če bomo iskali samo pravičnost. Če bomo hudobnega samo kaznovali ne bo postal dober. Dober bo postal šele, ko bo videl, da se nekdo zanj zavzema. In pomembno je misliti na to. V nasprotnem primeru je tvoja misel zelo točna, iz dobrega ne bomo grešili.

Eni so bili dobri, eni slabi. Zakaj ….

Dobri ni kaznovan s težavami, ki jih srečuje temveč je izzvan, da meri svoje moči na njih. To v svojem življenju dobro poznate. Vse kar je lahko vas ni pripeljalo naprej. Če bi vedno delali samo freske ne boste zmogli dela z velikimi…. . Vedno morate obdelovati težje komade. Na tem potem rastejo vaše moči.

Na vprašanje:

Prav gotovo. To, kar je človek doživel se ne more izgubiti, saj se je to v njegovega duha vtisnilo. Zelo zanimivo je, da imamo celo vrsto publikacij o srečevanju s smrtjo. Ljudje so bili kratek čas klinično mrtvi, potem pa jih je na primer kirurgija vrnila v življenje in vsi lahko potrdijo,

Zanimivo pa je da niso čutili nobenih bolečin. Ko so se oddaljili iz telesa niso imeli več nobenih problemov. Nasprotno, šele ko so v situaciji, da se morajo vrniti v telo, potem tega pravzaprav nočejo. Prihajajo celo na idejo, da bi motili delo kirurga pri tem, ko jim pomaga k življenju, toda ne morejo poseči v njih. Zanimivo je, da svoje življenje sprejmejo kot greh na sebe šele, če jim je duh dopovedal, da imajo na zemlji še pomembno nalogo, ki je niso izpolnili. Potem duša vzame ta križ na sebe, da gre še enkrat v telo.

Na vprašanje:

Odgovor je zelo lahek. Kaj misliš? Kakšne probleme bi imela, če bi se pri vsakem človeku, ki ga srečaš zavedala, kaj mu dolguješ. Bila bi zmedena in sploh nebi vedela kje naj bi začela. Pozneje, ko bo človek višje razvito duhovno bitje se bo vsega nazaj spominjal, toda do takrat mora še ojačati svoje sile. Biti mora tako močan, da bo to lahko nosil. Grozljivo vprašanje je, če si človek predstavlja kako se počuti Hitler ali Stalin. Si predstavljate? Če je on v življenju po smrti sploh prišel do pravih spoznanj, si predstavljate, kako se počuti, od kod bo zbral pogum, da se ponovno inkarnira? In da povrne in izravna vse tisto, kar je naredil tako velikemu številu ljudi. Moral bi postati neverjeten dobrotnik. Od kot bo imel moči za to? Nerešljivo. Človek bi moral reči, takemu pomaga edino milost dobrote na zemlji. Tak človek ne more biti nikoli v situaciji, da izravna svoje grehe.

Na vprašanje:

Zaradi tega, ker se na zlu, ki ga je on naredil, lahko razvije neskončno veliko dobrega. Koliko trpljenja je bilo v taboriščih, toda tudi veliko junaških dejanj. Pedagog, ki je s svojimi bolnimi s pesmijo otroci korakal naprej. Neskončno dragocene stvari so se dogajale in če takih grozodejstev nebi bilo, se tudi take krasne stvari nebi mogle zgoditi.

Kaj mislite o Adamu in Evi in jabolku in kje so nebesa za duše?

Te krasne slike človek seveda ne sme jemati dobesedno. To je imaginacija. To je slika za neko dejstvo. Biti v raju pomeni živeti v enosti z bogovi. Krasno stanje, toda to je primerno z nerojenim otrokom v telesu matere. Seveda se ima ta nerojen otrok v telesu matere tako dobro kot nikoli pozneje v življenju. Avtomatična prehrana in dihanje, nobenih skrbi in problemov nima, toda da naj bi ta otrok postal samostojno bitje, mora iz tega naročja matere ven in sunejo ga ven. Pri rojstvu otrok pade v svet. Ne zaradi tega, ker ga mati nebi imela rada, temveč ker stvar drugače ni mogoča. Tisto, kar je zorelo v materinem telesu se takrat, ko primerno dozori pošlje v samostojnost. In to je krasna slika. Seveda to ne pomeni, da bi mati otroku obrnila hrbet. Mati mora še zelo dolgo skrbeti za otroka, ne le sedem let, štirinajst let je treba skrbeti zanj. Pri šestnajstih, sedemnajstih, osemnajstih postanejo stvari zelo težavne. Otroci pridejo naenkrat na idejo, da hočejo svoje stanovanje in mami pravijo, na živce mi greš.

Najlepše kar sem doživel, to vam moram povedati, da je štirinajstletna hči mami rekla, prepovedujem ti, da skrbiš za mene. Mama je seveda rekla, tega mi ne moreš prepovedati. Vidimo, da je treba za otroka skrbeti še dolgo po rojstvu, potem pa pride trenutek, ko hoče to bitje razviti svojo lastno samostojnost in to je na mestu. Tisti starši, ki tega nočejo videti svojemu otroku ne naredijo nič dobrega in bodo to tudi dobili na znanje.

Tudi s človeštvom se je zgodila ta stvar. V raju smo bili tako rekoč v naročju bogov in potem smo morali biti izgnani iz raja. Zakaj? Ker so naredili nekaj, kar je bilo prepovedano. Postavili so se izven reda, ki je bil tam predpisan. In sedaj bogovi zato ne kaznujejo človeka, stvar mora biti taka. Ko se je človek enkrat ločil od zakonov, ki so veljali v božjem svetu, so izgubili materinsko skrb bogov. Lahko bi rekli, v tej zgodbi stvar zveni precej negativno. Govori se o tem, da je človek kaznovan, ker je prelomil božjo besedo.

To lahko razumemo, toda če bi otroka pri rojstvu vprašali, si vesel, da si končno samostojen? Ugotovili bi, da otrok kaj takega prav gotovo nebi rekel. Kaj dela? Joka kriči. Ločitve od matere ne mara, to občuti kot bolečino. Šele naučiti se mora razvijat veselje na tej samostojnosti. In če pomislimo, da so ti miti prastari, še iz časov, ko je človek svojo povezavo z bogovi doživljal kot nekaj blagodejno dobrega in je res čutil ločitev od božanskega kot škodo, ki se mu je zgodila. Potem lahko razumemo, da ta zgodba izzveni tako negativno.

Če bi ta mit pisali v 20. stoletju verjamem, da bi bila slika drugačna. Mogoče bi bila podobna tisti zgodbi o izgubljenem sinu. Sin odide od očeta, doživi težke stvari in po dolgem času pride nazaj v svoj dom in tam ga z veseljem sprejmejo kot svobodno samostojno bitje. To je slika, ki k temu kaže. Izgon iz raja in povratek izgubljenega sina domov.

Mene zanima zakaj, ko se rodimo, ne vemo kakšna je naša naloga tukaj?

Grki so to vprašanje strnili v sliko, imaginacijo. Človek mora skozi tok podzemlja drugega sveta in če pije vodo iz tega veletoka izgubi svoj spomin in ničesar več ne ve. Toda odgovor je podoben kot odgovor na prejšnje vprašanje. Človek bi ne bil svoboden v svojem odločanju, če bi to vedel. Zamislite si Juda, ki bi se rodil in vedel, kaj ga v taborišču čaka. Verjetno bi se prej ubil, kot šel v taborišče. Pri mnogih stvareh moramo vedeti, da je res milost, da ne vemo kaj nas čaka

Privlačnost in misel. Kaj mislite na mojo trditev, da se samo enkrat spremeniš, zdaj in nikoli več. Ali imate v mislih, ko omenjate bogove, da so to vsa duhovna bitja, ki so dosegla božji nivo? Jaz mislim, da je bog en sam.

Pogosto tako slišimo, obenem pa je v judovstvu monoteizem, enoboštvo najmočneje izraženo. Klub temu pa v bibliji beremo, kdo je ustvaril človeka? Tam ne piše, da ga je ustvaril Jahve. Tam piše, da ga je ustvaril Elohim. »Im« pa je končnica za množinsko obliko. Posamezen bog je Eloh, tam pa ne piše, da je bil en bog, ki je ustvaril človeka, temveč, da so ga ustvarili Elohim. Uganka, tako je. Čisto jasno je govora o množini. Tudi v krščanstvu to imamo. Je pa tako, da ta duhovna bitja, ki so pravzaprav služila, imenujemo pomočniki boga. Zato imamo čisto določena imena. Imamo imena za celo vrsto teh duhovnih bitij, tudi v grščini in latinščini, od angelov, do nadangelov,… To je krščansko izročilo. To je devet angelskih hierarhij. In da imamo kljub temu še nad temi bitji, ki so pomagala, tudi božanstvo je v krščanskem izročilu mogoče težje še zaradi tega, ker naj bi to poimenovali kot troedinost: oče bog, božji sin in sveti duh. Stvar je malo težka in tudi cerkveni očetje so si že kar razbijali glavo. Menim pa, da si lahko predstavljamo enega boga kot najvišjega, toda brez duhovnih bitij, ki mu pomagajo je prav gotovo, da tega stvarstva nebi bilo mogoče ustvariti. Pomočniki in služabniki so prav gotovo bili.

Povezava med močjo volje in načrtovanjem?

V principu je volja potencial. Možnost, da nekaj narediš. To pa, kar si resnično naredil določa misel. Glava določi, saj je glava tista ki ve, volja pa je slepa. Volja kot neusmerjeni potencial mora biti usmerjena proti cilju. Cilj določa glava, razmišljanje, moč, da nekaj naredimo pa je doma v volji.

Verjamem da je za danes dovolj in se vam zahvaljujem za interes.