Brigitte von Wistighausen, Mali Lošinj, 16.9.2005

Ogledali si bomo poljubno rastlino kako raste v toku leta, kar ste zagotovo že sami kdaj opazovali. V njenih posameznih korakih si želimo čisto ozavestiti, kako rastlina stoji v tem enem letu in katere energije, moči se v rastlini izražajo.

To naj bo zgornji sloj zemlje. Spomladi v zemljo položimo seme. Prva stvar, ki iz tega semena pride je korenina. Pri vsaki rastlini, ki cveti, gre korenina najprej čisto navpično navzdol. Tudi pri tistih rastlinah, ki pozneje sploh nimajo korenin, ki so vraščene navpično navzdol v zemljo, kot na primer kumare ali vse buče. Kljub temu je tista prva korenina, kal čisto navpična navzdol.

Naslednja stvar, ki zraste je klični list. V kličnih listih so si rastline pogosto še zelo podobne. Na sebi imajo nekaj zelo splošnega. Na kličnih listih redkvice nebi mogli razlikovati zelja ali katere druge rastline, ki raste na njivi, na primer gorčice. Po kličnih listih se začno oblikovati tipični listi za to rastlino. Pogosto so prvi listi razporejeni horizontalno v rozeti. Zeleni so. Zelenilo rastlin je v bistvu že zelo komplicirana tvorba na področju živega.

Klorofil je gotovo pojem za vas vse. To je beljakovina, kot en element znotraj rastline. V svoji sredini ima klorofil magnezij, sicer pa se okrog tega magnezija vrstijo verige ogljika. Čim nekaj od rastline zraste nad zemljo postane zeleno. Klorofil je kot potencial, že prej v rastlini spravljen, čim pa rastlina sreča sončno svetlobo ga tudi izoblikuje. To se dogaja v tesni povezavi s sončno svetlobo. In ta klorofil postane takoj dejaven čim pade svetloba na rastlino in je nosilec vse rasti. In da bi lahko postal dejaven mora imeti rastlina malo železa. Tega železa sploh ne vgradi, toda železo je kljub temu pomembno, da klorofil lahko postane dejaven.

Človek nosi v sebi nekaj zelo podobnega v naši krvi, toda ne zelene barve, temveč rdeče. To je hemoglobin. To je v naši krvi tista povezava, ki je najbolj dejavna. In pri nas se gre za točno isto nekakšno tvorbo kot je klorofil, s to razliko, da nosi hemoglobin v sebi kot center železo. In hemoglobin potrebuje s svojim železnim središčem magnezij kot katalizator v enaki meri. Ne vgradi ga, toda magnezij mora biti prisoten. Pri ljudeh vemo, da je magnezij zelo pomemben, kadar človek ne tvori dovolj krvi. Kri je nosilec in glavni dejavnik našega srednjega sistema, tega ritmičnega sistema srca in pljuč. V tem najdemo veliko podobnega z rastlino v področju tvorbe zelenih listov. Na nek način so kot nasprotniki, obenem pa srečamo veliko sorodstvo.

Rastlina najprej tvori zelene liste in že takoj za kličnimi listi gradi tipične oblike listov. Po tem drugem, tretjem paru listov lahko različne rastline točno ločim. Ko postaja svetloba v toku leta bolj intenzivna naredi rastlina steblo medtem, ko v področju korenin raste naprej v globino in zelo močno v širino. Imamo vertikalno in horizontalno rast. V področju listov imamo najprej močno horizontalno rast, v steblu rastline pa najdemo to vertikalno rast.

Kam stremi steblo rastline in korenina, ki gre v globino? V center zemlje in proti soncu. Če tukaj narišem Zemljo, ki ima svojo sredino in Sonce je okrog Zemlje. Če si predstavljamo našo okroglo Zemljo vse korenine rastlin rastejo v smeri centra Zemlje. Seveda samo majhen delček in vsa stebla rastlin rastejo naravnost ven. Če imamo sredino Zemlje in Sonce, ki Zemljo v toku enega dneva z vseh strani obsije lahko ugotovimo, da naše rastline stalno povezujejo Sonce iz okolja Zemlje s sredino Zemlje. To je zelo pomembno in vsaka rastlina, ki lahko tvori pravo korenino poskuša zgraditi svojo postavo v teh smereh.

Pri mnogih rastlinah se ob steblu delajo listi. Če to, kar sem tukaj narisala dvodimenzionalno prenesemo v prostor, potem je tako, da se listi vrstijo v spiralnem zaporedju. Ta spirala nekako ovija vertikalno smer stebla. Če točno pogledam liste lahko pri različnih vrstah odkrijem kako zelo se listi preobražajo. Orientirala sem se pri rastlinah našega okolja. Obdaja nas predvsem gozd borovcev in vegetacija je enostranska. Ne moremo najti veliko različnih stvari, ko pa boste spet doma in si boste vaše rastline točno ogledali, boste odkrili nekaj zelo karakterističnega, kar bi želela zdaj opisati.

Klični listi imajo na sebi vedno nekaj okroglega. Potem pridejo drugi listi, ki tvorijo rozeto ob tleh, ki so pogosto taki, da imajo dolgo steblo in v tem spodnjem področju je steblo lista vedno daljše. Potem pa, ko se oblikujejo listi ob steblu, postaja to steblo pri listu vedno krajše, čim višje se list oblikuje. Prvi listi z dolgim steblom so še zelo okroglaste oblike in ko smo prišli do najdaljšega stebla v tem spodnjem področju rastline najdemo, da je rastlina že našla tisto karakteristično obliko svojih listov. Karakteristično glede na vrsto rastline. Če zasledujemo razvoj rastline ob steblu navzgor, ko listi delajo vedno krajša stebelca, se širina listov nekako spet spreminja. Listi postajajo ožji in so vedno bolj fino oblikovani, kot da jih je nekdo od zunaj zarezal.

V knjigi sem vam prinesla slike karakterističnih listov. Poglejte, kličnih listov ni zraven. Steblo postaja pri prvih listih vedno daljše in pri najdaljšem steblu je list že karakteristično oblikovan, tako kot je to pri zlatici. Naslednji listi so taki, da se steblo spet skrajša in vedno bolj fino oblikovano je. zarezano. Stebla ni več, zareze pa gredo tja do sredine. Isti princip pri drugi rastlini. Poglejte zaporedje, prvi list, drugi, tretji, četrti in peti. Še nekaj listov vam lahko pokažem. Jaz že dolga leta žlahtnim in pridelujem seme špinače. To je preprosta zelena rastlina od katere jemo samo zelene liste. In enkrat sem si tudi temeljito pogledala, kako se listi preobražajo.

Ali najdemo tudi pri špinači to preobrazbo listov? Takole izgledajo listi čisto majhne špinače kmalu po tem, ko je vzklila. To so klični listi in po teh špinače še ne morem prepoznati. Prvi listi za tem so pri špinači čisto okrogli. V tej fazi je špinačna rastlina že malo večja, listi pa so še vedno preprosto čisto okrogli. Rozeta postaja vedno bolj gosta, rastlina ima vedno več listov. Klični listi so že izginili. Pojavlja se tipični list špinače. Tukaj sem en tak list špinače enostavno položila v fotokopirni aparat. Potem, ko gre špinača enkrat v cvet in tja do cvetenja sem zvrstila vse liste tako, kot se oblikujejo od mladega lista naprej. Prvi listi so najprej okrogli, naslednji listi postanejo tipični za špinačo. Tukaj je steblo najdaljše, potem pa se steblo zmanjšuje in listi postajajo v zgornjem delu vedno ožji. Poglejte, tja do cveta. In ker se listi spiralno umeščajo v steblo sem to tudi tako spiralno nalepila na papir.

Ko špinača cveti ima dva različna cvetova. Običajem cvet, kot na primer cvet vrtnice, ima v sredini mehur s cvetnim prahom, plodni vozel pa z nožnico. Pri špinači je stvar drugačna. Špinača naredi iz tega preprosto dve rastlini. Ena ima samo cvetni prah, druga pa ima plodni vozel z nožnico. In če si stvar točno ogledamo lahko, da rastlina na enem delu naredi drugačne liste kot na drugem. Ali opazite fine razlike? Tu na desni kjer je plodnica z nožnico so listi bolj okrogli, na levi strani, kjer imam list rastline, ki oblikuje samo vrečo s cvetnim prahom pa ostanejo listi bolj tipični. Ko špinačo jem v tem stadiju, ne takrat, ko je šla v cvet, je tako, da so okusnejši listi tiste rastline, ki nosi vrečo s cvetnim prahom kot rastlina, ki pozneje oblikuje plodnico in nožnico.

Zaradi tega sem si naredila te metamorfoze listov, da bi se od rastline naučila v kateri smeri najdem okusnejšo rastlino. Že sedaj bi rada povedala, da pomeni žlahtnjenje rastlin učiti se od rastline same in jo potem voditi v neko novo smer. To vprašanje bomo nekako pustili v zraku.

kaj pa je to? Katere sile so to, ki povzročajo, da se listi oblikujejo na različen način? Zaenkrat si lahko zapomnimo, da je situacija taka, da so listi v spodnjem delu rasli bolj v širino in da listi postajajo vedno manjši čimbolj visoko spremljajo rast stebla na steblu. Stvar se dogaja po tipični zakonitosti. Najrazličnejše rastline z najrazličnejšimi listi pokažejo v tej metamorfozi enako zakonitost. Samo po sebi razumljivo je, da imamo tudi rastline, ki ne kažejo nikakršne metamorfoze listov. Mogoče bomo v dneh, ki so pred nami tudi to še lahko obravnavali. Toda večji del naših rastlin, ki cvetijo, rastlin, ki nas obdajajo kažejo to metamorfozo, če spremljamo oblike listov, ki so se oblikovali ob steblu.

Če seveda kot na primer pri regratu opazujem samo rozeto, saj rastlina nič drugega niti še nima in potem nekega dne gledam golo steblo, ki ga cvet naredi opazim, da metamorfoze lista ni. Normalno pa rastlina na koncu stebla naredi še majhen venec listov, ki izgleda kot rozeta spodaj, samo mnogo manjša, nakar rastlina naredi cvetne liste. Zelo pogosto jih naredi pet. V venčku cvetnih listov sedi plodnica z nožnico in potem kanali s cvetnim prahom. Seveda sem jih narisala mnogo prevelike. To so cevčice s cvetnim prahom. In medtem, ko je rastlina v področju stebla in listov čisto zelena, se rastlina v področju cveta razodeva z barvitostjo.

Cvet je lahko tudi bel. Redko so cvetovi zelene barve, nikoli pa niso črni. Včasih je malo črnega primešano barvi cveta. Sicer pa imamo v cvetovih vse barve od bele do temno modre, do temno vijolične, vse mogoče barve, ki si jih lahko predstavljamo. V cvetu imamo še nekaj po čemer lahko rastlino po cvetu že od daleč poznamo. Vonj, seveda. In potem lahko opazujemo, da takrat, ko rastline cvetijo privabljajo veliko insektov. Vi veste, kaj insekti iščejo. Pravzaprav iščejo dve stvari. Iščejo nektar in cvetni prah. Cvetni prah je za insekte prav tako hrana kot nektar.

Cvetni prah je nekaj čudovitega. Kot najbolj fini prašni delci leti v okolje, vonj se razširi v določenem okolju. Cvetni prah rastlin pa gre lahko zelo, zelo daleč proč. V modernem razvoju letalstva so odkrili, da v višinah preko deset tisoč metrov, kjer ne najdemo nobenih oblakov več pogosto najdejo rumene oblake. Prvi piloti, ki so to odkrili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so potem, ko so spet pristali na svojih avionih našli nekaj rumenega. Z roko so to lahko pobrisali in odkrili, da je to cvetni prah. Na deset, dvanajst, trinajst tisoč metrih višine so našli cvetni prah.

Drugi znanstveniki, ki ne raziskujejo tisto, kar je visoko nad zemljo,temveč to, kar je globoko v zemlji, arheologi, ki raziskujejo rastlinsko rast, so raziskovali sloje zemlje in v različnih slojih zemlje so odkrili cvetni prah. Cvetni prah, ki je star tisočletja, milijone let. Pri študiju različnih vrst rastlin so ugotovili, da ima vsaka vrsta rastlin zelo karakteristično strukturo, da ima vsako zrno cvetnega praha neke karakteristične rastline tudi karakteristično strukturo. In ti arheologi, ki se ukvarjajo z rastlinstvom lahko po cvetnem prahu, ki ga najdejo v globinah zemlje ugotovijo, katere rastline so pred tisočletji na zemlji rasle. Ali ni to nekaj fantastičnega?

To zrno cvetnega prahu ima čisto določeno nalogo za rastlino. Njegova zunanja struktura je tako rekoč neuničljiva. Notranja naloga, opraviti to notranjo nalogo pa je nekaj, kar se lahko zelo hitro izgubi ali uniči. Samo zelo kratek čas po tem, ko je rastlina cvetni prah spustila v svoje okolje lahko ta cvetni prah opravi svojo nalogo. Leti lahko le kratko razdaljo skozi zrak, da te sposobnosti ne izgubi. To pa je ta sposobnost, da pade na nožnico, da vanjo zraste in da v plodnici opraši zasnovo semena. To sposobnost opraševanja, sposobnost rasti in zlivanja v eno obdrži ta cvetni prah zelo kratek čas. Ne dalj kot pol ure in v tem času ne more bolj daleč proč kot morda petsto metrov. Potem se nekako osuši, kljub temu, da svojo zunanjo strukturo lahko ohrani milijone let. In ta cvetni prah, ki ga najdemo tam zgoraj v atmosferi zemlje je samo še zunanja oblika cvetnega prahu in ne verjamem, da bi bil lahko še hrana za insekte. Toda rastlina je pri tem našla koncentracijo v kateri lahko svojo postavo ohrani.

Takrat, ko se rastlina v toku svoje rasti izgradi, ko na rastlino sije sonce iz okolja, potem se v rastlini pretakajo sokovi substanc iz listov v korenino in tja gor po steblu do cveta. To je en tok izgradnje in rasti. Zaradi sončne svetlobe inicirano iz listov tja do korenine in tja do cveta navzgor. Drugi tok je tok izgradnje in rasti, ki prihaja od korenine, teče navzgor v liste pa tudi v steblo tja gor do cveta. In pri tej svoji poti doživlja neverjetno preobrazbo. Pri rastlini imamo dva zelo različna tokova substanc. Eno je sprejemanje in izgradnja, sprejemanje zaradi sončne svetlobe, sprejemanje zaradi aktivnosti korenin rastline in potem presnova,  ki vse preobrazi. In medtem, ko rastlina čez dan, ko je svetloba sprejema, potem lahko rečemo, da ponoči, ko ne sije sonce zelo intenzivno presnavlja in preobraža kar je sprejela v rastlinske substance.

Nikoli se ne zavedamo, da rastlina raste pravzaprav ponoči. In tako, kot je sprejemanje čez dan povezano s fotosintezo je presnova ponoči povezana z dihanjem. Ponoči rastlina diha tako kot žival in človek. Podnevi lahko tudi malo zraste in sicer vedno le na tisti strani, kjer je rastlina v senci. Če se rastlina na primer s svojimi listi postavlja v prostor, roke stegne, potem lahko raste na spodnji strani, kjer je ne srečuje sonce. Ponoči pa raste cela rastlina.

V svojem vrtu to lahko krasno opazujete pri preklarju. Na fižol zavežite rdečo vrvico in podnevi boste videli, da fižol skoraj ne zraste naprej, od večer pa do jutra pa bo zagotovo zrasel pet, šest centimetrov. Od zdravnikov pa vem, da je tako tudi pri človeku, da tudi otroci rastejo ponoči, ne podnevi. Noč ni nedelo, temveč drugačna dejavnost.

Kaj pa dela cvet? Najprej širi vonj, diši. Svoje snovi oddaja proč in to, kar je njen vonj so popolnoma preobraženi minerali, ki jih je rastlina pobrala iz zemlje in jih iz svoje korenine poslala tja gor v cvet. To lahko opazujemo na tem, če odtrgamo neko cvetlico, ki ima še popek in se ta razvije šele v vazi. Tak, v vazi razvit cvet ne diši. Če pa vzamem rastlino s koreninami vred in jo dam v vodo, so bo iz popka tudi morda razvil cvet ampak tudi ne bo dišal. Samo kadar je korenina v zemlji bo rastlina razvila ta vonj.

Vonj je zelo odvisen od tega, kakšne kamenine ima rastlina v zemlji na razpolago. In da je gospa pri kateri smo bili na obisku, na teh kamnitih tleh naredila svoj vrt dišav je zagotovo dobra stvar, saj rastline na apnenčastih tleh vedno bolj dišijo, kot na granitu na primer. In presenetljivo je, na vulkanskih kameninah enake rastline skoraj ne dišijo. Res je ozka povezava med vonjem in minerali v zemlji. In cvet diši toliko časa dokler se razcveta. So določene rastline, ki cvetijo tudi, ko cvetni listi odpadejo.

Kako pa je z listi ki dišijo?

Obstoja velika rastlinska družina labiati, ki dišijo v listih, toda ne v področju cvetov oziroma cvet zelo malo diši. To so usnjatice. Ta element razdajanja, darovanja vonja imajo tiste usnjatice že v področju listov. Ponavadi pa dišijo šele v tistih listih, ki jih rastlina naredi ob steblu, ne pa v listih, ki tvorijo rozeto. Usnjatice, ki naredijo veliko, močno rozeto ne dišijo. Dišijo šele listi, ki gredo spiralno ob steblu.

Cvet pa razdaja še več kot vonj, namreč cvetni prah. Cvetni prah na eni strani že služi razmnoževanju, ampak to ni njegov glavni namen. Zadoščalo bi eno zrno cvetnega prahu za vsako seme, rastlina  pa naredi milijone zrn cvetnega prahu in največ zrn enostavno daruje okolju. Ta zrna cvetnega prahu imajo čvrsto substanco, ki lahko dobro obdrži svojo strukturo in ima malo opraviti z zrakom. Cvet rastlin je izraz življenja naše zemlje, potem lahko rečemo, da rastlinski svet zemlje sega tisoče metrov nad zemljo. To ni le nekaj metrov nad zemljo do koder segajo najvišja drevesa, temveč tako daleč v atmosfero kot sega cvetni prah, tako daleč sega tančica življenja zemlje. To izraža to razširjenje cvetnega prahu.

In še en primer za to, da cvetni prah v prvi vrsti ni namenjen oplojevanju, za lastno nadaljevanje rastlinske vrste. Primer za to je na primer naš regrat, rastlina iz katere delamo naš preparat. Regrat naredi zelo veliko cvetnega prahu, organiziran pa je tako, da mora na lastno nožnico pasti samo nekaj zrnc lastnega cveta, ki ostanejo na nožnici in to spodbudi zasnovo semena k rasti. Oba se ne spojita, ne združita. Regrat potrebuje samo malo bližine cvetnega prahu, samo malo spodbude s strani cvetnega prahu in kljub temu naredi zelo veliko semena. Pravzaprav bi potreboval regrat za vsak cvet samo eno zrno cvetnega prahu. In za opraševanje regrat sploh nebi potreboval insektov, insekti pa seveda pridejo, saj regrat tvori tudi nektar.

Tvorbo cvetnega prahu, vonj in seveda tudi nektar niso narejeni le z namenom lastne reprodukcije, temveč je izraz rastline v fazi cvetenja. V cvetenju rastline najdemo zelo močno gesto darovanja. Rastlina se s tem vsa daruje svojemu okolju. Lahko bi rekli, da je to prav potrata, neomejeno darovanje ne glede na to, ali te darove kdo sprejme ali ne. Pred tem rastlina zelo skrbno gospodari s svetlobo, vodo in snovmi, ki jih v zemlji najde, potem pa vse spet v cvetu daruje.

Vsako pomlad, ko doživljam to polnost cvetenja si vedno mislim: Ko bi le jaz letos to kar dela rastlina sama lepše zmogla, zelo dobro gospodariti in veliko darovati.

Barviti cvetni listi so tisto, kar nas ljudi najbolj privablja. Ko pride do tega zlivanja med cvetnim prahom in zasnovo semena, potem cvetni listi vedno odpadejo. Listi, ki so bili prej tako polni barve ovenijo in odmrejo. In če ostanemo pri opazovanju plodnice, potem botaniki, ki to točno opazuje pravi: To niso bili cvetni listi, kot na primer pri …. temveč so bili ali barviti listi keliha, čašice ali pa visoki listi. Najvišji listi na steblu. Pravi cvetni listi vedno odpadejo. Vse, kar je na cvetu, odmre.

Kaj pa je cvet? Tukaj rastlina raste in potem nekako raste naprej v plodnici. Po cvetenju se plodnica pogosto zelo zadebeli. Kot sem vam poskušala opisati, ste gotovo opazili, da sem postala nekako sentimentalna; to človeka nagovarja v duši. In če v naravi opazimo cvetenje rastlin, nas takoj ne zanima, kaj se kemično v teh rastlinah dogaja. Prva inpulzivna zadeva je to, da nas rastlina res nagovori na področju duševnosti. Naša duša, veselje v nas odgovori takoj na to kako nas rastlina s svojim cvetjem nagovori. Odgovorimo na izziv neke barve v cvetu, na izziv vonja nekega cveta in vse drugo, kar lahko opazimo.

In tako res lahko rečemo, da pri rastlini takrat, ko začne cveteti deluje nekaj duševnega, astralnega iz okolja rastline. Nekaj duševnega, kar privede rastlino, da naredi nekaj drugega, da tvori zelo fine snovi in da tvori to barvo. Toda to ostane pri rastlini le kratek čas, vse jo spet zapusti. Kako fina je tvorba snovi v področju cvetnih listov lahko vidimo, če imamo popek, ki je še ves obdan od listov čašice, potem so cvetni listi še čisto majhni in ponavadi nekako bledi, brezbarvni. In ne rastejo več. Na eni strani se odpro, razvijejo, da bi se cvetni list lahko raztegnil kot elastična nogavica. Če je cvetni list v poku velik en milimeter se mogoče raztegne v velikost treh centimetrov pri velikem cvetu. To je ista količina snovi kot v tistem majhnem listu prej, ki se je samo tako razvila in raztegnila. Cvetni listi so zaradi tega ponavadi kar prosojni. To je fina substanca in v tej gesti vedno večjega razvoja in razširjanja postaja cvetni list v popku barvit.

To lahko lepo opazujete pri maku. Zagotovo raste tudi pri vas. Ko je popek majhen dva, tri milimetre je čisto bled. Ko je popek velik en centimeter in ga odprete so cvetni listi roza obarvani in so čisto zmečkani. In ko klični listi začnejo kot pokati in kažejo razpoke, vidite v teh razpokah že rdeče obarvane cvetne liste. Potem čašni listi nekako odpadejo in počasi pokaže mak svojo rdečo barvo.

Cvet je rezultat zelo intenzivnih procesov življenja, potem pa se morajo ti procesi življenja nekako umakniti in dovoliti preobrazbo v nekaj zelo finega, da bi se lahko na kratko v področju tega cveta uveljavila duševnost. In ko insekti obiščejo tak cvet je to še enkrat kot izraz tega, da se je tisti trenutek rastline dotaknila duševnost. To duševnost pa rastlina poskuša vgraditi že, ko začne rasti navzgor. Ta duševnost se v bistvu že izraža v vedno bolj finem oblikovanju listov, čim višje na steblu so narejeni. To kar so zareze listov od strani so izraz poseganja duševnosti v rastlino. Duševnost deluje v rastlinskem svetu v podobi intenzivnega oblikovanja, v barvitosti, ki jo rastlina naredi in v gesti darovanja. Življenje naredi za to osnovo, pogoje, toda kot element, ki to omogoča se mora življenje umakniti.

Od rastlina se ravno v tem spet lahko nekaj naučimo. Namreč, kako tudi v nas ljudeh astralnost, duševnost lahko deluje. Temelj te duševnosti mora biti življenje od zgodaj zjutraj do pozno zvečer, ne sme pa to življenje stalno dominirati. Če smo se obilno najedli opazimo, da nas to utrudi. V nemščini imamo izrek;« Po jedi počivaj ali pa hodi tisoč korakov«, da bi se z angažiranjem razgradnje to življenje spet malo odrinilo. Duševnost je neverjetno dejavna v oblikovanju, v preobražanju v bolj fine snovi, v barvitosti. Smisel vse duševnosti pa je darovanje.

Še nekaj o barvitosti, ki jo rastline omogočajo. Če se sedaj pri oprašeni zasnovi semena dogaja, da ta plodnica krepko zraste, se iz tega lahko oblikuje plod. Tudi plod je pogosto barvit. Na primer češnje, paradižnik, jagode, šipek. Mnogi plodovi so spet barviti, v vseh mogočih barvah. Pomislite na buče, slive. Seveda imamo tudi plodove zelene barve. V teh plodovih potem zori seme. Če si ogledamo žita vidimo, da žito zrno zori v barvah od zelenega preko bež tja do rumene barve. Na rastlini pa v času zorenja žitnega zrna lahko opazujemo barve, ki je sicer žito kot travnata rastlina nikoli nima. Mogoče se s tem izraža celo preteklost, saj čim bolj umazan je naš zrak, čimveč glivičnih trosov zrak zaradi tega nosi, tem manj se te barve izražajo. Steblo žita postaja od spodaj navzgor barvito, najprej vijolično, potem rdeče in nato zlato rumeno. Pira in pšenica kažeta z zorenjem klasa to barvitost stebla.

Zorenje plodu in barvitost ima veliko opraviti eden z drugim. Ponovno posega v rastlino nekaj duševnega. S tem dobijo plodovi svoje prehrambne vrednosti. To lahko doživimo pri češnji ali paradižniku, ki nam ugajajo in imajo pravi okus šele, ko so lepo rdeči. V polnosti izoblikovana barva mi kaže, da je plod zrel. Okus je najbolj fina aromatična tvorba snovi, pogosto povezana z vonjem. V notranjosti plodov pa vse to spremlja tvorba sladkorjev. Sadni sladkor je skoraj tako fin kot nektar. Mi imamo zelo fino tvorbo snovi.

Toda v oblikovanju plodu lahko rastlina za nekaj časa zadrži to duševno komponento. Ta duševnost ne mine tako hitro v plodu kot v cvetu in to je potem temelj za človeško prehrano. Rastlina nas nauči: »Ti kot človek potrebuješ hrano, ki ti jo jaz dam. Potrebuješ tako hrano kot jo rodim, če je duševnost v meni lahko močno delovala.«

V plodovih najdemo ponavadi seme. Seme koncentrira v sebi vse, v najbolj komplicirani tvorbi snovi, ki ima v sebi vse tisto, kar je rastlina v svojem kompliciranem razvoju lahko dosegla. Potem pa mora plod spet razpasti, da bi seme ostalo. V tej fazi ima rastlina neko podobno trajnost v svoji obliki kot v cvetnem zrnu. Seme je koncentrat in ekstrakt vse rastline. Enoletne rastline po tem, ko naredijo seme, tudi odmrejo, čisto vseeno ali vzamemo zelje, korenje ali neko vrsto žita. Cela rastlina odmre, seme pa se koncentrira in postane trajno.

Pa zanemarimo seme in si oglejmo rastline, ki živijo več let, kot to na primer doživljamo pri listnatem drevju. Listavci imajo neko določeno podobnost z enoletnimi rastlinami. Spomladi se na golem lesu oblikujejo enoletni listi in cvetovi. Listi se razširijo po vsej krošnji drevesa in cvetovi lahko pridejo do oblikovanja plodov. Plodovi mnogih dreves niso barviti, ko pa semena zorijo, gredo listi še enkrat skozi nek podoben duševen proces. Vsi to poznate. Listi se obarvajo. Mislite enkrat na liste hrušk, javorja in mnogih drugih dreves. Saj vemo, kaj to daje naši duši. Toda to je pot k smrti.

Če se hoče duševnost na zemlji nekaj časa zadržati, vodi življenje vedno znova tudi v smrt. Duševnost ima opraviti s smrtjo življenja in za mene se je iz tega porodila tudi tolažba, pa tudi nauk; pred smrtjo življenja me ne sme biti strah. Smrt življenja lahko vodi k razcvetu duše, če smrt res pride v svoj ritmičen razvojni proces. Ne sme me biti strah pred umiranjem življenja, saj po tej poti lahko pride duševnost do razcveta. Toda to umiranje mora teči pravilno, razvoju ustrezno.

Če pride do smrti prezgodaj, ker je zrak preveč umazan, ker je preveč glivičnih trosov v zraku potem ta duševni proces ne pride do izraza. V žitu, ki zori ne najdemo barvitosti, niti barvitosti jesenskega listja. Pri nas tega ni več, ampak mogoče je pri vas še tako, da korenje jeseni izgubi listje po tem, ko se barvito obarva. Jaz tega že leta dolgo nisem doživela, saj se pri nas zaradi glivic črno obarva. Tam kjer se listje korenja še spremeni in obarva v rumeno in rjavo, tam je okolje še čisto. In to zadnje obarvanje rastline je izraz jeseni.

Ta duševnost razdajanja poletja, koncentriranje in zorenje v poznem poletju in še eno cvetenje v barvitosti, preden drevje odvrže svoje listje v jeseni. K temu spada obenem popolna koncentracija na področju semena. Potem pa gre seme lahko v zimsko mirovanje. In ta zimski mir je prav tako nekaj aktivnega, kot najdemo to pri rastlini v ritmu dneva in ritmu noči, ki sta oba prežeta z neko aktivnostjo, čeprav je podnevi drugačna kot ponoči. V semenu je čista duhovna aktivnost. Kar se snovi tiče se ne dogaja nič več. To je edino stanje v rastlinskem svetu v katerem rastlina lahko ostane živa brez da diha. V tem miru semena, ki pa ga ne smemo motiti.