Brigitte von Wistinghausen, Mali Lošinj, 17.9.2005

Danes bi vam rada pripovedovala kako rastline tvorijo svoje plodove. Normalno delajo rastline plodove na področju svojih cvetov. Pri cvetnicah cvetni listi obdajajo plodnico in tam je tudi seme. Da plodnica to seme čisto obdaja je prva tvorba notranjega prostora, ki jo pri rastlinah najdemo. Drugače je rastlina vedno razširjena v prostor in nima nekega notranjega prostora. Vse kar je rastlina se nekako razdaja, razširja.

Tudi cvetenje je nek proces popolnega razdajanja. Prvi korak, da rastlina naredi nekaj navznoter je, kar je drugače tipično za žival, ko zrnce cvetnega prahu preko nožnice zraste v notranjost. To je aktivna rast v rastlini. Nobene odprtine ni kamor bi to lahko padlo noter. Da boste videli bom narisala zrno cvetnega prahu črno. Silno majhno je to zrnce cvetnega prahu, čisto okroglo in iz njega ven naredi neke vrste cevčico. V tej cevčici potuje to zrno navzdol in na ta način vdre v to veliko nožnico. Raste v ta kanal dokler v nožnici ne najde semena.

Samo naše više razvite rastline tvorijo ta ponotranjen prostor. Botanik jih imenuje rastline, ki tvorijo semena na pokritem. Mogoče bi bilo bolje, da bi rekli, seme se oblikuje v zaprtem. Isti procesi, ki jih rastlina sicer kaže navzven se pri človeku in živalih dogajajo v notranjem prostoru. Tvorba notranjega prostora je bistven razvojni korak od rastlin k višje razvitim živalim in človeku. To pa pri višje razvitih rastlinah že najdemo v tej plodnici.

To, kar kot plod rastline jemo je ta notranji prostor sam po sebi. Pri povprečnih plodovih seme samo ne igra pomembne vloge. Pomislite na paradižnik. Semena jemo z njim, paradižnika pa ne jemo zaradi semena, temveč je plod sam po sebi. Plod, ki nam ga rastlina nudi je nekaj, kar rastlino že presega. Zaradi tega lahko razumemo, da so taki plodovi močno obarvani. To jim ustreza.

Če pogledamo nazaj v kulturno zgodovino človeka, kako so si ljudje iz rastlin, ki so okrog njih rasle ustvarili svoje kulturne rastline za svojo prehrano nam mora biti jasno, da je to dosežek človeka kot je živel pred 8000 – 9000 leti. Ekart je to predstavil v času tako imenovane perzijske kulturne epohe, ki je bila približno 6000 – 7000 let pred Kristusovim rojstvom. Takrat je človek razvil poljedelstvo. Razvoj poljedelstva in žlahtnjenje kulturnih rastlin iz divjih rastlin je prišlo ob istem času. Prve rastlina za človeško prehrano, žlahtnjene od človeka so tudi rastline, ki oblikujejo plod v tem področju, iz te plodnice.

Prvo žito, ki so ga ljudje tako žlahtnili sta bila pšenica in ječmen, nato riž in verjetno tudi koruza. Danes vemo, da so bili štirje kulturni centri, štiri mesta na zemlji, kjer so te kulturne rastline ob istem času razvijali. Eno je tedanji perzijski prostor, visokogorje Irana, delno je to današnja Turčija. Drugo je področje današnje Kitajske, za zavest Evrope dolgo časa neeksistenten. Tretje je področje srednje in severne Amerike, ki je ostala zavesti Evropejca še dalj časa pravzaprav zaprta. Malo pozneje pa je začela s tem razvojem tudi Afrika in področje Sredozemlja.

V kakšni meri so ti centri nove človeške kulture, razdeljeni po celi zemlji, mogli vedeti eden za drugega, biti v kontaktu, takrat pred 9000 leti, tega seveda ne moremo vedeti. To si morda lahko le predstavljamo. Ena stvar pa zagotovo drži. Ljudje, ki so to delali so imel na zelo podoben način odnos do duhovnega sveta. In tako nas ne mora čuditi, da je na primer ječmen približno ob istem času razvit tako v visokogorju Irana kot na Kitajskem. Pšenica se  je najprej razvila v visokogorju Irana in ob istem času so Indijanci razvili koruzo kot žito. Kitajci so iz rastlin, ki so pri njih rasle razvili riž. Malo pozneje se je to povsod razširilo.

Ali so bile tedanje trgovske poti že tako dolge? Tega ne vemo. Možno je, da so v Afriki in Indiji tudi žlahtnili riž pred njimi in možno je, da so tudi na Kitajskem sami iz divjih rastlin žlahtnili pšenico. Proso je človek kultiviral iz divjih rastlin približno 1000 let pozneje. Dobili smo ga iz Afrike in ob istem času je proso razvil človek tedanje Kitajske.

Je možno, da so to omogočile trgovske poti? Ali pa je to res darilo iz duhovnega sveta na različnih krajih ob istem času? Starost neke rastline danes merimo skoraj po tem, da divje rastline iz katere je na primer kultivirana potem pšenica danes ni več mogoče najti. V modernem žlahtnjenju so dolgo razmišljali katera je bila tista rastlina iz katere so razvili pšenico.

Do današnje pšenice menimo, da so bili narejeni trije veliki razvojni koraki. Toda danes ni več mogoče najti nobene trave iz katere bi bilo po današnjem mnenju znanosti mogoče pšenico razviti. Razvili so različne teorije. Ko sem jaz študirala žlahtnjenje rastlin pred petinštiridesetimi leti so razmišljali, da utegne biti pirnica predstopnja pšenice. Danes se samo smejijo, če kdo omeni to teorijo.

Morda je bolj prava misel, da so imeli pred 9000 leti na zemlji čisto drugačne rastline kot danes, da so bile rastline še mnogo bolj odprte, mnogo manj toge in določene kot danes. Takrat ni bilo niti naših današnjih kulturnih rastlina niti naših divjih rastlin. Ta misel bi utegnila biti bolj pravilna. Novih rastlina pa niso razvijali samo v prvem času. Ne le rastline, ki nam služijo kot žita, razvili so tudi sadje.

Pri sadju je stvar drugačna. Iz visokogorja Irana smo dobili vsa tista drevesa, ki spadajo v družino rožnic: jabolko, slive, hruške, tudi breskve, marelice, mandlji. Potem pa še druga rastlina, ki ne sodi samo k sadju, ampak jo lahko štejemo tudi v drugo skupino: vinska trta. Ravno toliko stara kot sadno drevo pa je tudi oliva. Človek si je v visokogorju Irana ustvaril tri stvari: žita, sadje in oljko za olje. Kitajci so seveda razvili drugo sadje, citruse. V Nemčiji pravimo pomaranči tudi »jabolko Kitajcev«. Ti citrusi so bili razviti v današnji Kitajski. Tudi olivo so tam kmalu imeli. Pravijo, da so verjetno Indijanci tisti, ki so razvili banano. Sončnica je tudi rastlina, ki so jo razvili v Ameriki in iz nje pridobivali olje, čeprav se smatra, da so jo razvili kasneje.

Vse to pa so rastline, ki nam dajejo hrano, ki jo oblikujejo v področju cveta. Naše rožnice kot na primer jabolko, jablane pa kažejo, da rastline lahko razvijejo plod ne le iz plodnice ampak tudi drugače. Vsi poznate jablane in jabolka. Če jabolko prerežem najdem notri ohišje s semeni. Nekakšni pergamentni lističi obdajajo semena. To ohišje je čudovit peterokotnik. Samo to ohišje s semeni je pravzaprav plodnica jabolka. Iz česa pa je vse tisto okrog semena, to kar mi jemo? Ni zraslo iz plodnice. Iz česa pa ga je rastlina naredila? Si lahko predstavljate?

Narisala vam bom cvet jablane. To je steblo cveta, to so venčni listi in potem ima pet cvetnih listov, tu pa imam gotovo jabolko. Zgoraj so venčni listi. Iz česa je meso jabolka? Iz stebla. To rastlina sama po sebi zna narediti. V stanju je narediti plod iz stebla svojega cveta. Enak slučaj je pri hruški, medtem ko breskev ali sliva naredita to kar mi poznamo kot plod iz plodnice z enim samim semenom v sredini. Ali pa češnja. Tudi pri češnji to poznamo. Tukaj je steblo, na njem visi rdeča češnja in ta češnja ima včasih tik ob mesu malo venčnih listov. Kot laiki nekako lahko razumemo to, kar nam botanik pove.

In še lepše je to pri jagodi, ki je tudi rožnica. Narisala bom jagodo. Listi, tukaj cvetno steblo, cvet je seveda bel in sem pride jagoda kjer najdemo še venčne liste, sem gor pa jagoda naredi svoj plod, ki ima rumenkaste pikice. Te majhne pikice so kot neke vrste semena, ki jih v ustih tudi občutimo. To so še druge plodnice. Takšen cvet jagode je res kot zbirka plodnic. Te plodnice čepijo vedno na dnu listov. Cvetni listi odpadejo, ta temelj cvetnega lista se oblikuje v plod jagode in na tem potem sedijo druge neizoblikovane. Če hočemo sejati jagode, semena ne najdemo v jagodi, ker jagoda ni pravi plod. Plod je dno cveta in nosi na jagodi plodnice, ki so obenem semena.

In da je plodnica obenem seme si lahko predočimo pri naših žitih. Narisala bom žitni klas. Kdaj žitni klas cveti laiki težko opazimo, ker žito ne naredi obarvanih cvetnih listov. Ves cvet je nekako v teh plevah in se sestoji samo iz plodnice in vreče s cvetnim prahom. Plodnica je čisto majhna, tukaj spodaj. In ko žito odcveti se ta plodnica vedno bolj debeli in napolni s svojo maso vse nastavke v žitnem klasu. Včasih pri določenih žitih kot na primer pri ječmenu se s temi plevami tudi zraste. Žitno zrno je vsako zrno za sebe plodnica in pleva so včasih še zelo čvrsto prilepljena, na primer pri pšenici in rži pa se pleva z bodočim zrnom ne zrastejo.

Kaj pa je seme? Seme vidimo na plodnici. Narisala bom veliko žitno zrno. Ponavadi ima tako majhno vdolbino, ki je zelo karakteristično strukturirana. Ta vdolbina je pravzaprav seme. Vse drugo je mokasto telo. Takole zgleda žitno zrno. Sedaj vam bom zraven narisala seme neke trave, pri katerem seme obsega polovico celega zrna, pri žitnem zrnu pa morda samo 20%. Seme dosega določen del na celem plodu. Nekaj škrobastega potrebuje seme, da se lahko začne razvoj.

Ta kulturni korak človeka v sodelovanju z duhovnim svetom, preobrazba divjih rastlin v kulturne rastline pri rastlini ni spremenila velikosti semena, temveč je spremenila samo delež mokaste substance v zrnu. Tega materiala, mokastega deleža v zrnu sama rastlina za svoj razvoj ne potrebuje. Z razvojem divjih rastlin v kulturne rastline je človek divjo rastlino vodil k temu, da je bila pripravljena tudi v svojem semenu zgraditi in nam darovati nekaj česar sama ne potrebuje.

Seme, ta majhna površina v žitnem zrnu ni nič boljša kot je seme v majhnem travnem semenu. Mogočno tvorbo mokaste substance v svojem zrnu kulturna rastlina naredi samo kot v dar drugim živim bitjem. Če se zares ukvarjaš z rastlinami in poskušaš doumeti, kako gradijo svojo postavo, če se naučiš ne le razumeti temveč brati oblikovanje njihove postave ali pa če nekako doumeš, kako se rastlina v obliki, ki jo dela izraža, lahko slišiš pripravljenost rastline, da naredi tak korak. Lahko slišiš, da je rastlina sama tista, ki je šla na to pot, čeprav je človek tisti, ki jo je vodil, da je naredila ta korak. In človek lahko sliši kako rastlina pravi: »Ljubi človek, en korak naprej si me popeljal saj sedaj lahko naredim nekaj, česar ne delam zaradi sebe, temveč zaradi drugih živih bitij.«

In ta korak od divje rastline k rastlini, ki dela plod bi primerjala s korakom človeka s katerim človek postane res kulturen človek. Kulturnega človeka si predstavljam tako, da začenja delati stvari, ki jih ne dela zaradi samega sebe, temveč začne delati stvari zaradi drugih. In tako moda lahko razumemo, če Rudolf Steiner pravi: »Delitev dela je za modernega človeka prava stvar. Tisto, kar pri delitvi dela naredimo ne moremo nikoli porabiti za samega sebe. Smisel delitve dela je šele, če si to deliš z drugimi. Si v skupnosti z drugimi in vsak svoje deli z drugimi.«

In če se od rastline vedno znova naučim, da je njena pripravljenost narediti plod primerljiva z delom, ki ga mi vsak dan opravljamo menim, da je rastlina tista, ki mi daje nek vzor po kateri se pri svojem delu ravnam. In pri tem aspektu moram iskreno priznati, da se ne morem dobro povezati, identificirati s človekom, ki bi bil od jutra do večera zaposlen samo s tem, da dela za sebe. Niti rastlina niti človek pa nista v tem koraku zaspala v svojem razvoju. Še nekaj časa je človek iz divjih rastlin kultiviral kulturne rastline, ki so tvorile plodove na področju plodnice.

Približno 3000 – 4000 let pred Kristusovim rojstvom pa je človek razvil tudi zelenjavo. Prvi razvoj zelenjave v bil doma v Afriki in Indiji. Prva rastlina, ki jo je človek razvil je bila kumarica. Pod zelenjavo je človek prej razumel rastlino, ki jo je uporabljal za svojo prehrano kot dodatek k temeljni prehrani. In to je bila najprej kumarica. Žito, sadje in olje je spadalo k temeljni prehrani. In tako počasi potem nastaja cela vrsta rastlin, ki jih človek uporablja dodatno za svojo prehrano. To so mnoge rastline, ki jih je človek zbiral in sadil v svojem okolju in ki najprej ostanejo precej nespremenjene.

Naprej jih je razvil iz listov rastlin s katerimi se je obdajal. Kmalu za kumarico je razvil špinačo in motovilec. Predniki naše današnje solate, ki so se razvijali čisto v rozeti. Potem čebula, ki je v bistvu listnata rastlina. Naslikano najdemo že v egipčanskih piramidah, pa tudi prve korenovke je človek razvil.

Korenovke so imeli najprej take, ki so po naravi delale globoko navpično srčno korenino. Pri rastlinah imamo take navpične korenine navzdol, ki se znajo včasih zadebeliti kot pri repi ali pa naredijo malo nekega gomolja. Pogosto najdemo tudi take korenine, ki so bolj razpredene v širino in iz takih razpredenih korenin se ne more narediti nek plod v zemlji, ki bi bil primeren za prehrano. Temveč samo iz globoke, navpične korenine navzdol ali tiste korenine, ki dela v zemlji nekakšen okrogel gomolj.

To so organi rastline v katerih ima rastlina kot neke vrste zalogo. Rastlina zna v njih razviti zelo intenzivno aromo. Korenje vsi poznate. Imamo pa tudi divje korenje. Ste poskušali že kdaj jesti divje korenje? Divje korenje ima skoraj olesenelo korenino, ki raste navpično navzdol, je pa tanka in bela. Ima pa intenziven okus po korenju tako, da kar peče. Nikakor pa divje korenje še ne zna tvoriti sladkorja. In tako si res lahko predstavljamo, da je bilo korenje najprej mišljeno kot začimba za juhe. Vse te korenovke so najprej kuhali v juhah in uživali samo juho in ne zelenjavo, ki se je v njej kuhala. Na enak način zelena in pesa.

Zelenjava, ki jo je človek razvil iz listov se je najprej uporabljala kot zelišča. Včeraj smo se že pogovarjali o tem, da je to kar danes poznamo kot zelišča ponavadi zelo močnega vonja predvsem v področju listov. Ta zelišča zelo močno dišijo in so polna eteričnih olj. Ta olja dobimo iz listov ven kadar so listi malo nažrti ali če jih kuhamo. Ta eterična olja so prvotno cvetne substance.

V mnogih listnatih rastlinah ponujajo ali izoblikujejo mnoge rastlina tisto kar druge šele v področju cvetov. In te listnate rastline, tudi špinačo in motovilec je človek uporabljal od  leta 2000, 2500 pred Kristusom kot začimbo. Kuhali z mesom, obložili meso pri pečenju, pekli z žitom, dodajali mleku ali kuhali juhe. Človek takrat ni jedel zelenjave v taki obliki kot mi danes. Izjeme pa so bile rastline, ki oblikujejo plod v področju cveta.

V Ameriki so tako razvili paradižnik in vse vrste buč. V Indiji, v velikem kulturnem centru pa so razvili papriko in jajčevce, v Afriki najrazličnejše dinje. Pa tudi lubenica prihaja iz Afrike. In tako je spekter rastlin in plodov za prehrano postajal vse večji. V tem času so nastale tudi druge kulturne rastline, še več oljnic, na primer lan in najrazličnejše stročnice. Najprej so od stročnic jedli samo zrna, pri leči, fižolu in grahu. Takrat je bil nizki fižol še neznan. Razvili so ga Indijanci. Pri nizkem fižolu lahko jemo tudi strok. iz preklarja, ki so ga kultivirali in potem sejali h koruzi po kateri se je ovijal so počasi razvili nizki fižol.

Indijanci so res visoko razvili svojo človeško kulturo. Njihova umetnost dela z rastlinami je poznala veliko mešanih kultur, ker so se približevali tropskemu področju srednje Amerike. In vedno so skrbeli, da se tla ne izsušijo. V mešanih kulturah so razvili tudi kavovec. Vzhodni svet je tudi razvil rastlino, ki je podobna kavovcu. To je čajevec na Kitajskem. Kakav pa so razvili v Ameriki. Kava pa je obenem doma tudi v Afriki.

Še tri vrste kulturnih rastlin je razvilo človeštvo zgodnjih časov. Eno so rastline, ki tvorijo vlakna, ki jih je človek uporabil za izdelavo svojih oblek. Na primer lan je tako oljnica kot rastlina iz katere je človek pridobival vlakna in so ga razvili v visokogorju Irana. Afrika je razvila konopljo, toda ta razvoj se je iz Afrike nekako preselil v Evropo. Kaj pa so poznali Kitajci kot rastlino za vlakna? Svilo. Sodelovanje med živaljo in rastlino, sviloprejko in murve. Ali ni to krasno? Nastane nekaj novega v sodelovanju živali in rastline.

Tako kot v modernem času človek ustvari nekaj novega s tem, da v izdelovanju preparatov del rastline poveže z delom iz živalskega organizma. In odločilni korak, da človek pridobi svilena vlakna in tkanino ostane seveda človeku. Kot ostane odločilni korak pri preparatih, da jih seveda potem uporabimo. Indijanci tudi niso bili leni in so delali oblačila iz živalskih krzen. Prav Indijancem se imamo zahvaliti za bombaž. To je rastlina, ki nam daje na razpolago največ vlaken za našo obleko. Vsi smo v bombažu, razen Meta ima svilene hlače.

Ljudje pa so razvili še nekaj, kar preseže človeške potrebe po hrani, tako imenovane rastline za užitek, za dušo. Sem seveda že sodijo kava, čaj in kakav. Človek pa je to še presegel in je te rastlinske droge razvil naprej. Najbolj pridni pri tem delu so bili Kitajci in Indijanci. Kitajci so izdelali iz maka opij, prastar kulturni dosežek. Indijanci pa so kultivirali tobak in še vse tiste droge iz najrazličnejših gob. To so nekakšni užitki, ki jih človek v temeljih pridobi iz rastlin, ki človeka lahko odpeljejo na mejo življenja in smrti.

Ljudje so to od nekdaj vedeli. Niso imeli namena, da bi se s tem pobijali. Pogosto so s temi drogami hoteli privesti svojo dušo do določenih uvidov. Da povem na kratko kako so Indijanci uporabljali tobak. Seveda Indijanec ni kadil cigaret. Imeli so pipo, ki so jo napolnili s tobakom in kadar so moški sedeli v krogu in se posvetovali kako v primeru neke vojne, kako v primeru nekega delikta kot sodišče ali kakšen drug pomemben slučaj, ko je bil posvet potreben, so pipo prižgali in si jo podajali iz rok v roke. Vsak je potegnil nekaj dimov in se s tem rahlo dvignil iz sebe v neko bolj jasno sfero. In iz te malo bolj jasne sfere so poskušali dobiti pomoč za rešitev. To ni imelo opraviti z osebnim užitkom.

Še eno je prastara kulturna rastlina nad čemer se lahko začudimo. To se naše cvetlice. Žlahtnjenje naših čudovitih vrtnic so opravili Kitajci. Že v zelo zgodnjem času razvoja človeške kulture se je človek obdajal z vrtovi in cvetjem. Vsak, ki rože pozna in jih ima pri sebi bo vedel kakšno veselje za našo dušo je to. Človek je že dolgo vedel, da mora razen telesa prehranjevati tudi dušo.

Georg Mertens, ki je deloval kot svetovalec na biološko dinamičnem področju, ki je zelo pomagal Ibrahimu Abulaisu v Egiptu v njegovem projektu Sekem, ki je sredi Sahare naredil veliko oazo. Tam ima zaposlenih 2000 ljudi, na bio-dinamičen način pridelujejo zelišča, bombaž, tam so šola, vrtci. Georg Mertens je vedno poklical vrtnarje in jim predlagal, da naj ne pridelujejo samo hrane temveč tudi cvetlice. To je tudi za insekte zelo veliko bogastvo in veliko veselje za tistega, ki prideluje našo hrano. On je iz tega tvoril za cvetlice novo besedo, to je zelenjava za naše veselje.

Mnogo pozneje so iz listnatih rastlin razvili rastline, ki na področju listov delajo pravi plod. Začeli so Rimljani približno 1000 let pred Kristusom. Razvili so zelenjavo kot tretjo nogo pri pridelovanju zelenjave. In tako so bile prve vrste zelja prva zelenjava Rimljanov.

Če si pogledamo zeljnato glavo, kaj je zeljnata glava? Rastlina naredi samo liste. Kaj pa v glavi? Naredi nek ponotranjen prostor in ta obdaja tako imenovan stožec vegetacije. Če hoče rastlina pozneje cveteti mora prodreti skozi vse te liste iz svoje sredine. Rastlini smo pomagali, da je zmogla ustvariti nek ponotranjen prostor, ki obdaja tisto, kar rastlini omogoča prihodnost. Na podoben način kot je pri cvetnih rastlinah plodnica naredila nek ponotranjen prostor in vanj spravila seme, ki rastlini omogoča bodočnost.

Tudi listi so se pri teh rastlinah spremenili. Več beljakovin imajo, celo malo sladkorja se v njih tvori. V vsej zelenjavi, ki jo je človek razvil iz divjih rastlin najdemo, da znajo te rastline tvoriti tudi nekaj sladkorja. Tvorba aromatičnih substanc, ki je v listih zelja zelo intenzivna je pri tvorbi zelnate glave malo bolj mila. In če lahko zelje pozneje cveti naredi nekakšno steblo in ob njem niza čisto normalne liste. Če te liste enkrat poizkusite boste opazili, da so zelo ostre, premočnega okusa po zelju. Zelje je pri tem, da dela zeljnato glavo resnično postalo plodu sadež. K sadju spada tudi to, da je sočno, da se tvori notranji prostor. In sem spada tudi, da so aromatične snovi v bolj blagi obliki prisotne.

Sedaj pa kot zadnji primer omenimo še korenje. Korenje kot ga danes jemo je človek razvil šele v 19. stoletju. Nekaj stoletij pred tem smo imeli rumeno korenje. Francozi pa so imeli vijolično korenje, ki je bilo trdo, zelo malo je imelo sladkorja in zelo intenzivnega okusa. To korenje oranžne barve, ki ga danes poznamo, pa je staro šele sto petdeset let.

Današnje korenje ima v korenini res blestečo barvo, visoko vsebnost sladkorja, aromo, ki je zelo harmonična in tvorbo beljakovin z veliko vitamini. Vitamin A, ki ga korenje tvori v korenini se pojavi šele, ko se korenje obarva oranžno. Vitamini vedno spremljajo tvorbo beljakovin. Korenje je res visoko razvit plod in ima vse lastnosti kot jih imajo sicer plodovi iz področja cvetov rastlin. Barvitost, vsebnost sladkorja, vonj.

Ali ima korenje ponotranjen prostor? Narisala vam bom rdeče korenje. Prvotna korenina korenja ostane v sredini kot nekakšen ozek cilinder in če se korenje v kleti malo osuši, korenje včasih spet požene majhne korenine. Če hoče korenje  naslednje leto cveteti te koreninice počasi odmro, ponovno pa zrastejo skoraj na istem mestu močne korenine. Močen koreninski sistem, ki pa vedno zraste iz tistega centra korenine. Plod korenja je nekakšna masa, ki tisto prvotno korenino obdaja in ta substanca je plodu podobna. In korenina korenja je nekaj takega kot organ iz katerega korenje sploh lahko razvije bodočnost za sebe.

V prvem letu kot vemo pridelamo smo korenje kot tako. Korenje naredi tudi liste, potem ga lahko pustimo v zemlji in naslednje leto spet požene in naredi steblo in cvet. Divje korenje naredi bel kobul na sredi pa je en cvetek, ki temno rdeče obarvan. Kulturno korenje pa v naslednjem letu, ko požene steblo in cvet tega cvetka v sredini nima. Ko sem prvič pridelovala seme korenja in je korenje naredilo cvetne kobule sem jih na stotine pregledala, druge pridelovalce semena sem spraševala in vsi so mi rekli, te ene cvetke v sredini kobula pri kulturni rastline korenja ni več.

Ne moremo reči, da je zaradi tega tista barva cvetka sedaj odšla v korenino, pač pa bi lahko rekli, da ima današnje korenje mnoge sposobnosti v področju cvetenja, da je mnogo sposobnosti iz področja cvetov poslalo v področje korenine. In lahko rečemo, da je koren korenja, ki zraste v zemljo res plod cveta te rastline. In kako je ta koren v stanju stopiti v odnos s svetlobo lahko opazimo na vitaminu A, ki ga nabere. Vitamin A v korenju je za človeka kot neke vrste zdravilo za vid. In pomembno je, da jemo veliko korenja.