RAZPOLOŽENJE ZA JANEZOVO

Rudolf Steiner, Dornach, 24. junija 1923

Predavanje in nagovor v Dornachu, 24. junija 1923

         V kratkem predavanju, ki sem ga imel danes popoldne pred evritmijskim nastopom, sem opozoril na to, kako lahko tudi iz odnosa,  ki ga ima sodobno človeštvo do praznikov v letu, spoznamo, kako se pogrezamo v materializem. Seveda moramo materializem zajeti mnogo globlje, kot se ga razume običajno. Najnevarnejša značilnost sedanjega časa ni, da so se ljudje okužili z materializmom, mnogo nevarnejša značilnost je površnost našega časa.

         Površnost ni prisotna zgolj v odnosu do duhovnih pogledov na svet, ampak tudi glede na  materializem sam. Vzamejo ga v površinskih pojavih. Danes popoldne sem na primer opozoril na to, kako se je v različnih časih leta, katerim so se prepuščali ljudje v prejšnjih časih, razodevalo tudi v prazničnih prireditvah, nekaj kot razpoloženje. V praznik zimskega sončnega obrata, v praznik pomladi, v Janezovo, v Mihaelovo, so položili v tiste, kultu podobne ali vsaj s kultu podobnim prežete prireditve, različna razpoloženja, ki so človeka, če tok leta doživlja zavestno, morala prevzeti.

         S tem so človekovi duši nudili tisto, kar se v današnjem času nudi le še telesu. Še vedno živimo z dnevom. Ko Sonce pošlje zoro, jutranje zlato svojega razodetja, zajtrkujemo. Ko stoji najvišje na nebu, ko še posebej radodarno izliva svojo toploto in svetlobo nad človeštvo na Zemlji, se posvetimo kosilu … in tako naprej, do čaja ob petih ter večerje. Kar dela Sonce pri svoji ognjeni  ježi okoli sveta čutimo tudi mi s tem, da doživljamo lakoto in se nasitimo. Ob čisto določenih urah dneva je torej razpoloženje za človekov fizični organizem zelo jasno prisotno. Zajtrku, kosilu, pitju čaja, večerji bi lahko rekli prazniki dneva. Človekov fizični organizem sledi temu, kar se dogaja v odnosu Zemlje do kozmosa.

         Na podoben način so sledili toku leta v prejšnjih časih, ko so zaradi starih nagonskih jasnovidnih stanj močneje občutili duševno življenje. Določene stvari so svoj vpliv prenašale celo iz ene sfere v drugo. Pomislite, kaj je sploh še ostalo od vsega tega: velikonočni pirhi, Martinova gos in tako dalje. Pri tem vpliva spodnje, telesno področje na duševno področje, ki mora tok leta sodoživljati na duševen način. Materialistični čas bi moral biti  še naprej na voljo; ne rečem, da ravno za velikonočne pirhe. Morda pa bi moral biti na razpolago določen čas med letom vsaj za Martinovo gos in podobno.

         Vendar pravo praznično vzdušje v starih časih ni bilo mišljeno na ta način. Bilo je naravnano na duševno lakoto in duševno potešitev. Človekova duša je potrebovala nekaj drugega za Božič, spet nekaj drugega za Veliko noč, Janezovo in Mihaelovo. To, kar je delovalo v ozadju praznovanj, resnično lahko primerjamo z neke vrste obzirnostjo do duševne lakote in duševne potešitve v prihajajočih letnih obdobjih.

Lahko bi rekli tudi: če opazujemo dnevno pot Sonca, lahko z njo povežemo to, kar pomaga našemu telesu. Če opazujemo letno pot Sonca, lahko z njo povežemo to, kar pomaga naši duši.

Če želimo, da bi prazniki spet oživeli, se mora to zgoditi iz mnogo bolj zavestnega stanja: iz takšnega prebujenja duše, za kakršnega si prizadeva antropozofski pogled na svet. Starih praznovanj ne moremo obnoviti samo zgodovinsko. Ponovno jih moramo odkriti v sebi, v lastnem dušnem bitju s pomočjo novejših spoznanj in pogledov na svet. Toda pri človeku ločimo poleg telesa in duše tudi duha.

Sodobnemu človeku je danes težko, da bi se predal določenim predstavam, kadar se govori o duši. Izgubi se v nedoločnem. Ne le, da je človek doživel, kako se je v 19. stoletju pričelo govoriti o psihologiji, duševni znanosti brez duše. Fritz Mauthner, veliki jezikovni kritik, je celo odkril: duša je nekaj nedoločnega, pravzaprav duše sploh ne poznamo, poznamo le določene misli, čustva, občutke, ki jih doživljamo v sebi, enotne duše pa znotraj tega ne poznamo. Zato naj bi besede »duša« v bodoče sploh več ne uporabljali. /…/

Sedaj lahko resnično trdimo: o povezavi duše z letno potjo Sonca sodobni človek ne vé ničesar več. Tudi v tem pogledu je postal materialist. Oklepa se praznovanj telesa, ki sledijo dnevni poti Sonca. Praznike zaradi ustaljenih navad sicer obhaja, vendar zanj niso živi. Poleg tega, da imamo telo in dušo, pa imamo vendar tudi duha!

V teku svetovne zgodovine poznamo določena obdobja. Z zgodovinskimi obdobji, ki segajo daleč preko enega leta, preko stoletij, more človeški duh znova oživeti, če se v njih vživi. V starih časih so jih zelo močno doživljali. Kdor resnično, v sozvočju z duhom, pozna načine, kako so se nekoč vživljali v tok časa, vé, da povsod najdemo pričevanja o tem, kako se je ob tem ali onem časovnem preobratu vedno pojavila neka osebnost, ki je svetu ponovno razodela duhovno z višav. V to duhovno so se nato vživeli, kot se v fizično vživi sončna svetloba. Ko je določeno obdobje zatonilo, je spet nastopilo nekaj novega.

Zgodovinska obdobja sovpadajo z duhovnim razvojem človeštva kot letna pot Sonca z razvojem duše. Kadar moramo ponovno živo dojeti duhovni razvoj, se mora to zgoditi na naslednji način. Z zavestnim duhovnim spoznanjem se moramo ponovno učiti, da bi spoznali, kako stopajo na življenjsko pot človeštva spremembe in preobrazbe. Danes bi radi pojav preobrazb povsem prezrli. Človeka se od zunaj dotikajo različni pripetljaji, vendar notranje noče privoliti v spremembe, ki prihajajo iz duha in živijo v zunanjih svetovnih dogodkih.

Vsaj enkrat bi svojo pozornost morali usmeriti na to, kako se v današnjem času pri otrocih in mladih ljudeh poraja določena miselna usmeritev, določena usmerjenost čustev in občutkov, ki je bila prejšnjim generacijam še tuja. Dogajajo se velike spremembe. Če prepoznamo prave dejavnike, lahko življenjsko pot človeštva v celoti primerjamo s potekom leta. Morali bi biti sposobni slišati, kakšne potrebe razglašajo posamezna časovna obdobja. Morali bi prisluhniti prihajajočemu novemu obdobju, ki od ljudi zahteva nekaj drugega, kot je zahtevalo prejšnje. Vendar ima danes le malo ljudi posluh za to.

Našim dušam se razkrijejo velike življenjske povezave, če se iz svojega sedanjega stanja zavesti na pravi način zopet približamo vzdušju, ki ga ustvarjajo prazniki. Če na primer dopustimo, da janezovsko razpoloženje resnično seže v naše duše, in če poskušamo, da se naše duše napajajo iz njega, dobimo podporo, pomoč kozmosa. 

Gotovo, današnje človeštvo je do stvari, ki so povezane z velikimi dogajanji v svetovnem razvoju, postalo več ali manj ravnodušno. Danes nimamo več srca za spoznanja velikih svetovnih povezav. Kaže se prodor duha malenkostnosti, lahko bi rekli prodor duha mikroskopije in atomizacije v pojave, ki – če o njih govorimo tako, kot moram zdaj jaz – seveda vzbujajo vtis nečesa paradoksalnega.

Rad bi opozoril na določen pojav prav v zvezi z janezovskim razpoloženjem. Povezava se bo morebiti zazdela nekoliko oddaljena, a bi jo vseeno rad nakazal. Kaj bi lahko bilo – celo če človek nima razvitega posluha za tok leta – bolj samoumevno od tega, da imamo določen vtis o rasti rastlin, o rasti dreves. Ko pride pomlad, prične zelenje kliti in brsteti, vse več rastlin raste, poganja in žene svoje brste, listi prehajajo v cvetove. Živahna rast, ki daje vtis, kot da z delovanjem Sonca kozmos kliče Zemljo, naj se odpre vsemirju – vse  to se dogaja za Janezovo.

Potem prične brstenje in klitje spet ponehavati. Približa se čas, ko začne Zemlja v sebi kopičiti sile rasti, ko se začne odtegovati kozmosu. Povsem naravno je, da si iz vtisov, ki jih prejmemo v toku leta, izoblikujemo predstave, da k zimi spada snežna odeja, da k njej sodi, da se rastline s svojim bistvom tako rekoč zalezejo v prst, in da sodi k poletju, da rastline klijejo in rastejo Soncu naproti. Kaj je bolj naravnega kot to, da razvijemo predstavo – pa četudi je v globljem smislu res ravno nasprotno – češ da rastline spijo pozimi, bedijo pa poleti?

V zvezi s spanjem in bedenjem ta trenutek ne želim razpredati o pravilnem in napačnem pojmovanju. Želim govoriti zgolj o vtisih, ki nastanejo, če imajo ljudje predstave, da poletju pripada razvoj vegetacije, zimi pa umikanje, krčenje nazaj vase. Vendar se ob tem oblikuje v človeku določena vrsta občutenja sveta. Porodi se mu občutek povezanosti z ogrevajočo, sijočo silo Sonca, ko jo ponovno uzre v zeleneči in cvetoči rastlinski odeji Zemlje. Porodi se mu občutek, kot bi bil pozimi zemeljski puščavnik v primerjavi s kozmosom; pozimi, ko ni rastlinske odeje, ko snežno pregrinjalo odreže Zemljo od kozmosa in se razlega poziv k notranjem delovanju. Na kratko, ko tako čutimo in doživljamo, se s svojo zemeljsko zavestjo v določeni meri trgamo od zemeljskega življenja. Človek se poveže s širšimi odnosi v  vsemirju.

Nato pa se pojavi sodobno raziskovanje, ki ga sicer ne želim kritizirati – kar bom povedal sedaj, naj bi celo z ozirom na raziskovanje sámo ne bila graja, temveč hvala – pojavi se torej moderno raziskovanje, ki zmiguje z rameni, ko se govori o velikih kozmičnih povezavah. Zakaj naj bi se človek dvigal k božanski, razsvetljujoči, ogrevajoči sili Sonca, ko brstijo, zelenijo drevesa,  ko se zemlja odeva z rastlinsko odejo? Zakaj bi moral pri teh, iz zemlje poganjajočih rastlinah čutiti povezavo z vsemirjem? To ga moti. Kozmične povezave ga motijo. Takšna občutja se sploh več ne ujemajo z njegovim materialističnim zavedanjem. Rastlina je vendar rastlina. Zdi se, kot da s tem, da cveti prav spomladi in da je poleti pripravljena roditi plodove,  izraža svojo samovoljo. Kako je s tem? Človek naj ne bi imel opraviti zgolj z rastlino, marveč s celim svetom! Če hočemo te stvari občutiti, doživljati ali spoznavati, moramo imeti opravka s celim svetom, ne le z rastlinami! To se vendar ne spodobi! Prizadevamo si, da se ne bi ukvarjali s snovjo, ki je v obliki praška ali kristala, temveč z atomskimi strukturami, atomskimi jedri, elektromagnetno atmosfero in tako dalje! Prizadevamo si, da bi se ukvarjali z nečim zaključenim, ne z nečim, kar nas vodi navzven do mnogih drugih reči. Kako naj bi priznali rastlini, da potrebujemo občutek, ki sega tja do kozmosa! Nekaj strašnega je, če svojega vidnega polja ne moremo zožiti na en sam predmet. Tega smo vajeni. Če nekdo mikroskopira, izključi vse okrog sebe, ostane le majhno vidno polje. Vse se godi v majhnem, sklenjenem pred njim.  Človek mora tudi rastlino obravnavati sámo zase, ne v povezavi s kozmosom!

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je raziskovalcem uspelo nekaj izjemnega prav na tem področju. Že prej je bilo znano, kako se posamezne rastline odzivajo na toplo gredo, na rastlinjake in podobno. Vedeli so, da je moč obvladati poletne in zimske dejavnike, na splošno pa so se do tedaj le malo ukvarjali s prepričanjem, da rastline vendarle potrebujejo določeno zimsko spanje. Pričeli so razpravljati o tropskih rastlinah. Tisti raziskovalci, ki niso hoteli ničesar več slišati o povezavi s kozmosom, so trdili, da tropske rastline rastejo vse leto. Drugi, ki so se še trdno držali starega konservativnega gledanja, so govorili: Da, če pridete v običajen zelen tropski svet, imate takšno mnenje le zaradi tega, ker rastline ohranjajo zimsko mirovanje različno dolgo, številne zgolj do osem dni. Ne morete ugotoviti, katera vrsta ravno tedaj počiva. Prišlo je do obširnih razprav, kako je s tropskimi rastlinami. Skratka,  opaziti je bilo mogoče neznansko nelagodje z ozirom na povezavo rastlinskega sveta s kozmosom.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so ravno v tej smeri delali najbolj zanimive, najbolj duhovite poskuse. Uspelo jim je, da so celi množici rastlin, ne le posameznim enoletnim rastlinam, temveč celo drevesom, ki so mnogo močnejša, izbili njihovo samovoljo, njihovo kozmično svojeglavost. Rastline, ki so bile enoletnice, so z vzpostavitvijo določenih pogojev spremenili v večletnice in tako so premagali njihovo odvisnost od kozmičnih razmerij. Pri večini gozdnih dreves, ki uspevajo v zmernem podnebju, jim je dejansko uspelo, da so ustvarili razmere, ki so povzročile spremembe. Drevesa, za katera so mislili, da morajo v zimskem času počivati, odvreči liste in obmirovati, kot bi se bila posušila, so pripravili do tega, da so še naprej zelenela. Takšna je bila namreč predpostavka določenih materialističnih razlag. V tega vidika so resnično naredili marsikaj izredno duhovitega.

Domislili so se, da bi iz dreves izgnali kozmično, če bi jih posadili v zaprt prostor in tla redno oskrbovali s hranilnimi snovmi. Rastline, ki sicer pozimi, ko je zemlja revna s hranilnimi snovmi, ne najdejo hrane, bi jo zdaj lahko našle. Če bi ustvarili pogoje za dovolj vlažnosti, toplote in svetlobe, bi drevesa morala rasti.

Tej raziskovalni gonji se je v začetku 20. stoletja na območju Srednje Evrope upiralo le še eno samo drevo. To je bila bukev, rdečelistna bukev. Z vseh strani so jo priganjali, naj se tudi ona pusti zapreti v zaprt prostor. Oskrbeli so jo s potrebnimi hranilnimi snovmi, s potrebno vlago in toploto, vendar je ostala trmasta. Vsemu navkljub je zahtevala svoj zimski počitek. Vendar je ostala čisto sama.

V 20. stoletju, natančneje leta 1914 –  ne bom govoril o izbruhu svetovne vojne, temveč o nekem drugem velikem zgodovinskem dogodku – se je na tem področju raziskovalna sreča nasmehnila raziskovalcu Klebsu. Uspelo mu je nekaj velikega, sijajnega. Tudi iz bukve je izbil kozmično svojeglavost. Uspelo mu je, da jo je zvlekel v zaprt prostor, ji ustvaril potrebne pogoje, tudi primerno sončno svetlobo, ki jo je bilo mogoče meriti. In glej, bukev se ni upirala, uklonila se je temu, kar so hoteli raziskovalci.

Ne navajam tega pojava iz razloga, ker bi ga hotel grajati, kajti kje bi se našel kdo, ki ne bi občudoval takšne neznanske raziskovalne vneme?  Poleg tega bi bila kajpada norost, če bi hoteli spodbijati raziskave. Naredili so jih in so takšne, kakršne so. Nikakor ne gre za strinjanje ali nestrinjanje, ampak za nekaj drugega.

Zakaj se ne bi posrečilo tudi, če bi nekdo v nevtralnem okolju ustvaril potrebne pogoje za rast las? Pridobivali bi jih tako, da ne bi rasli na človeku ali živali. Zakaj pa ne? Potrebovali bi samo ustrezne pogoje in bi jih proizvajali. Sicer se zavedam, da bi bilo marsikomu ljubše, če bi mu lasje rasli na glavi, kot pa da bi jih gojili kot kulturo nekje drugje! Ampak samo pomislite, da bi jim uspelo kaj takega. Verjetno nam ne bi bilo več treba povezovati tega, kar se dogaja na Zemlji, s kozmosom.

Do raziskovanja lahko gojimo vse dolžno spoštovanje, vendar je kljub temu potrebno, da se malo bolj poglobimo v te stvari. Ne glede na to, kar sem pred časom predaval o bistvu elementov, bi rad danes povedal še nekaj. Jasno nam mora biti na primer naslednje. Vemo, da sta bila nekoč Zemlja in Sonce eno telo. Seveda je bilo to že davno, v času Saturna, v času Sonca. Sledila je kratka ponovitev tega stanja med obdobjem Zemlje. Toda iz tistega časa je v Zemlji nekaj ostalo in to sedaj jemljemo iz nje. Stanje, ki se je ponovilo med obdobjem naše Zemlje, nam danes ne omogoča pridobivanja premoga, da bi si ogrevali svoje prostore z njim, marveč nam omogoča, da uporabljamo elektriko. V tistih časih, v obdobju po starem Saturnu, v obdobju Sonca,  ko sta bila Sonce in Zemlja še združena, je nastala osnova za to, da imamo danes elektriko. Elektrika je sila, ki je že od davnih časov povezana z Zemljo. Sončeva sila je, skrita v Zemlji.

Zakaj torej, če se vam zahoče,  ne bi blagohotno dovolili, da svojeglava bukev, namesto da uporablja Sončevo silo, ki priteka iz kozmosa, uporablja Sončevo svetlobno silo, ki jo pridobivamo iz Zemlje v obliki elektrike?

Šele ko razmišljamo o teh stvareh, opazimo, da bi morali  poglobiti  svoja spoznanja. Dokler so ljudje verjeli, da Sončeva sila prihaja iz kozmosa, so z neposrednim opazovanjem rasti rastlin skozi vse leto prihajali do zavedanja kozmičnih povezav. V današnjem času bi radi zaradi materialističnega pogleda ločili od kozmosa tisto, v čemer bi sicer lahko prepoznali kozmično delovanje. Če gledamo navidezno samostojnost rastline, potrebujemo znanost, ki se spominja, da je že v prejšnjih časih obstajala kozmična povezava med Zemljo in Soncem, le v drugi obliki. Po eni strani smo omejeni, kot je omejena zelo majhna stvar pod mikroskopom, po drugi strani pa potrebujemo toliko intenzivnejšo širino pogledov. Kako jo uporabljamo, se kaže prav pri podrobnostih.

Ne gre za to, da se iz antropozofskih razlogov nestrokovno upiramo razvoju raziskovalne dejavnosti. Toda ta razvoj nas zaradi svoje narave vse bolj in bolj vodi do tega, da postajamo kot deževniki, o čemer sem že pogosto govoril, in tako nimamo svobodnega pogleda v širjave. Priboriti si moramo širši uvid, širok kozmični, zgodovinski pogled. Povezave med Zemljo in Soncem ne moremo ozaveščati le v sedanjem zemeljskem obdobju, temveč se moramo ozirati tudi v tisti davno pretekli čas, ki ga v kozmičnem razvoju Zemlje imenujemo čas Sonca. Vsepovsod potrebujemo nasprotni pol. Ni se nam potrebno hudovati na razvoj, temveč  potrebujemo spiritualni, duhovni nasprotni pol. To je pravilno stališče, ki ga moramo zavzeti. Rad bi dejal, da je janezovsko razpoloženje tudi, če si zapišemo v dušo, če nam postane jasno, kako moramo živeti v tem razpoloženju in pogled usmerjati v kozmične širjave. To, prav to potrebujemo v duhovnem odnosu do spoznanja. Z golim govoričenjem o duhovnem se danes nič ne naredi, edinole z resničnim pronicanjem v konkretne pojave duhovnega sveta. To, kar črpamo iz kozmičnega razvoja Zemlje, s tem da opozarjamo na razvoj Saturna, Sonca, Meseca in Zemlje, ima tudi v zgodovinskem oziru daljnosežen vpliv na spoznanje.

Po eni strani nas materialistična znanost z bleščečimi rezultati svojih raziskav, kakršni so bili Klebsovi,  opozarja na to, da je celó svojeglavo bukev mogoče pripraviti do tega, da shaja brez sončne svetlobe in raste pod električno lučjo pozimi, kot je doslej rasla zgolj med letom pod vplivom Sonca. Po drugi strani pa pomanjkanje duhovnega spoznanja vodi v to, da vse v svetu drobimo, da zožujemo svoje vidno polje. Pred nami stoji bukev, električna luč pospešuje njeno rast, mi pa ne poznamo ničesar drugega kakor to, kar se nam razodeva na najožjem možnem polju.

Toda če imamo duhovno spoznanje, si rečemo nekaj drugega. Rečemo si: Če neki Klebs odtegne bukvi neposredno sončno svetlobo, ji mora nuditi prastaro sončno svetlobo v obliki elektrike. – Tedaj naš pogled ni zožen, nasprotno, neznansko se razširi. Pa kaj – lahkotno rečejo ljudje, ki nočejo ničesar slišati o duševnem toku leta – dan je enak dnevu: zajtrk, kosilo, čas za čaj, večerja. Dobro je, če je za Božič kakšen priboljšek, sicer pa teče dan za dnem skozi vse leto na enak način. – Vidijo le še dan sam, torej zunanje materialno človeka. Kaj bi s  kozmičnimi povezavami! Hočemo se ograditi od takšnega svetovnega nazora!  Dopovejmo si, da celo svojeglava bukev ne potrebuje več kozmosa, da ji moramo, če jo zapremo v ječo, le v zadostni meri priskrbeti električno svetlobo, pa bo rasla brez Sonca! – Ne, pravzaprav ne raste brez Sonca. Če napravimo nekaj takega, moramo Sonce znati poiskati. Vendar moramo razumeti, da je to nekaj povsem drugega, drug odnos. Če gledamo širše, vidimo, da je nekaj povsem drugega, če dopustimo, da bukev uspeva v kozmični sončni svetlobi, kot pa če ji damo svetlobo, ki je nastala ahrimansko, ki izvira iz pradavnih časov. Spomnimo se, kaj smo pogosto govorili o normalnem nadaljevanju razvoja, po eni strani o luciferskem, po drugi o ahrimanskem.

Če smo vse to doumeli v zadostni meri, si ne bomo obliznili vseh deset prstov, češ,  tako smo bistroumni, da smo premagali  kozmično trmoglavost bukve. Šli bomo mnogo dalje. Preučevali bomo sokove in delovanje na človeški organizem tako pri bukvi, kateri smo dopustili njeno svojeglavost, kot pri tisti, katere svojeglavost smo pregnali z električno svetlobo. Morda bomo izvedeli nekaj prav posebnega o zdravilnem delovanju ene in druge bukve. Vendar moramo pristati na duhovno!

Kdo se danes sploh  meni za te stvari? Človek kaže občudovanja vreden interes za raziskovanje. Sede v učilnico, je eksperimentalni psiholog, zapisuje si vsemogoče besede, ki bi si jih bilo dobro zapomniti, preverja spomin, preizkuša razne prijeme na otrocih, ugotavlja sila zanimive reči. Čim se mu zbudi zanimanje za nekaj, mu postanejo vse stvari na svetu zanimive, odvisno je le od subjektivnega gledišča. Zakaj ne bi bila zbirka znamk bolj zanimiva od botanične zbirke? To se dogaja. Zakaj se torej kaj takega ne bi moglo zgoditi na kakem drugem področju? Zakaj se nihče na zanima za muke, ki so jim podvrženi otroci, s katerimi eksperimentirajo? Hkrati pa se  vsi sprašujejo, ali ni nobenih moralnih obvez, ali je sploh mogoče, da se eksperimentira z otroki v  določenem starostnem obdobju. Vprašanje je, kaj se s tem kvari. Še večje vprašanje je, kako se kvarijo učitelji, če se od njih zahteva eksperimentalni interes kot rezultat eksperimentalne psihologije, namesto da bi se zahteval živ, prisrčen odnos. Gre za to, da se  človek, ki se s pomočjo takšnih raziskav vživi v pravilen odnos do čutnega sveta, vživi tudi v pravilen odnos do nadčutnega sveta.

Ljudje, ki govorijo o potrebni objektivnosti raziskovanja, bodo zdaj na ves glas  zavpili: Ta človek  torej zatrjuje, da obstajajo nekakšni duhovi, ki se jim zdi nemoralno, če  Klebs izbija bukvi njeno trmoglavost. – To mi sploh ni padlo na um, še v sanjah ne. Vse, kar se dela, naj se dela, vendar je nujna protiutež. Če je čas tak, da rastočim bukovim drevesom odvzemajo kozmični občutek, mora na drugi strani v civilizaciji, ki takšne stvari sprejema, obstajati tudi občutek za to, kako se odvija duhovni napredek v razvoju človeštva. V času, kot je naš, moramo imeti čut za epohe. Ne želim se omejiti na raziskovanje, vendar je potrebno vedeti, da na nasprotni strani mora stati nekaj drugega. Stati mora odprto srce za spoznanje, da se v določenih obdobjih vedno razodevajo te ali one stvari iz duhovnega sveta. Če se na eni strani bohoti materialistični čut, ki prinaša velike in zadovoljive rezultate, se morajo tisti, ki se zanimajo za te rezultate, zanimati tudi za rezultate raziskav o duhovnem svetu.

To je moč najti v notranji naravi krščanstva. Po misteriju na Golgoti resnično krščanstvo vidi, kako na Zemlji v Kristusovem bitju še naprej deluje Kristusova sila, Kristusov impulz. To pomeni, da tudi tedaj, ko nastopi jesensko razpoloženje, ko vse postane suho in puščobno, ko v čutni naravi nikjer več ne brsti in ne poganja, zaznavamo klitje in brstenje duha. Vse to zaznavamo, če lahko v drevesu, ki je odvrglo listje, začutimo,  kako so zasijali in se zalesketali tisti duhovi, ki bodo spremljali človeka skozi zimski čas.

V časovnem obdobju, ki se z določenega vidika loteva naloge, da bi dojel  podrobnosti, da bi zožil svoj pogled na podrobnosti, se moramo učiti tudi, kako bi   svoj pogled občuteno dvignili k velikemu, razsežnemu. To je v krščanstvu janezovsko razpoloženje. Čutili naj bi in dojeli, da je janezovsko razpoloženje izhodišče za dogajanje, ki je zapisano z besedami: »On mora rasti, jaz pa se moram manjšati.«

To pomeni, da se mora manjšati vtis, ki ga napravi vse tisto, kar osvaja človek s čutnim raziskovanjem. Prav s tem, ko bolj in bolj prodiramo v čutno-posamezno, mora vtis duhovnega postajati vse močnejši. Čim bolj pojema Sonce, ki deluje v čutnem svetu, tem močneje mora Sonce duha sijati v človekovo srce.

Janezovsko razpoloženje moramo občutiti kot vhod v duhovne vtise in izhod iz čutnih vtisov. Doživljati ga moramo kot nekaj, v čemer se tke in giblje, v čemer veje duhovno-demonično iz čutnega v duhovno, iz duhovnega v čutno. Z janezovskim razpoloženjem se zlahka učimo, kako izoblikovati svojega duha, da se več ne lepi kot smola na trdne obrise idej, temveč da spoznava žive ideje, ki se tkejo in gibljejo. Moramo biti sposobni zaznati, kako čutno zažari in spet ugasne, kako zažari duhovno v ugašajočem čutnem. Simbol kresničke, ki zasveti in potemni,  moramo občutiti kot nekaj, kar ima svoj pomen tudi v pojemanju svetlobe.

Kresnička zasveti in spet ugasne. Ko ugasne, zapusti v nas živ vtis o življenju in tkanju duhovnega v mračnem čutnem. Vsepovsod v naravi gledamo majhne duhovne pršeče valove, ki jih v čutnem svetu simbolično predstavlja prižiganje in ugašanje kresničke. Če bomo dojemali s polno, svetlo, jasno zavestjo,  bomo odkrili pravo janezovsko razpoloženje za naš čas. Potrebujemo ga, kajti v naši dobi, če nočemo povsem propasti, moramo živeti tako, da se učimo oživljati duha z žarom in da se učimo slediti z žarom oživljenemu duhovnemu.

Z janezovskim razpoloženjem človeški in zemeljski prihodnosti naproti! Ne več staro razpoloženje, ki razume zgolj klitje in brstenje zunanjega in ki ga veseli, da lahko klitje in brstenje uklešči, ki ga veseli, da lahko postavi pod električno luč tisto, kar je sicer radostno raslo v sončni svetlobi. Nasprotno, učiti se moramo prepoznavati prebliske in vzcvetanje duha, da nam bo električna svetloba manj pomenila, kakor nam danes. Janezovski pogled se nam bo  izostril za tisto staro sončno svetlobo, ki nam zasije, ko odstremo veliko duhovno obzorje, ne le ozko zemeljsko obzorje, temveč širno obzorje od Saturna do Vulkana.

Če dopustimo, da svetloba, vzhajajoča na tem prostranem obzorju, učinkuje na nas na pravi način, tedaj bomo zagledali v tej luči tudi vse malenkosti našega časa in se  pomaknili naprej in navzgor. Če se za to ne bomo odločili, se bomo pomaknili nazaj in navzdol.

Danes se vsepovsod prizadeva za človekovo svobodo, za človekovo hotenje. Vsepovsod gre za samostojno človekovo odločitev med naprej in nazaj, med navzgor in navzdol.                           

Prevedla Breda Zupančič