13.4.2007

W. Findeisen

Ljubi slovenski prijatelji! En del prisotnih se je lansko jesen zbral na prekrasnem jadranskem otoku, na Lošinju.

Kot temo našega dela tam smo si izbrali človeka. Kaj je človek? Kaj bi rekli, kaj je človek? Lahko s tem kaj počnemo? Nekaj menjajočega in nastajajočega. Kaj pa želite postati?

Boljši.

Kaj pa je to boljše?

Več razumeti. Več dobrih del narediti.

Vse to je krasno. Tudi jaz bi to rad. Zakaj pa? S kakšnim namenom?

Da se dobro počutimo. Da bi bil svet z nami zadovoljen.

Sploh ni tako lahko reči kam se človek razvija. Kam želim nastati. Ali ni mnogo lažje odgovoriti na vprašanje kaj sem že postal?

Na otoku Lošinju smo poskušali opazovati človeka in sicer med paleontologijo in apokalipso. Med preteklostjo in bodočnostjo. Kaj je naša preteklost? Ali preteklosti ne poznam? Če preteklosti ne poznam, potem tudi bodočnosti ne bom našel. Če pogledam v preteklost gledamo na tisto, kar je že nastalo. Če gledamo v bodočnost, gledamo v nastajajoče. Kaj ste nastali vsak od nas? Fizioterapevt. Mesar. Kirurg. Učitelj. Pek. Ste vi to? Malo, ja. Ali poglejmo naprej.

Ime vam je na primer Grega. Predstavljamo si to. Kot Grega ste krščeni. Pred krstom vam še ni bilo ime Grega. Potem ste hodili v otroški vrtec in ste na nek način otrok tistega vrtca. Potem ste učenec osnovne šole, potem ste vajenec ali študent. Potem imate nek poklic, na primer mizar, mesar ali zdravnik. In potem pravite mizar sem. Zdravnik sem. In pred tem ste reki študent sem ali vajenec sem. Pred tem ste rekli učenec sem. Enkrat pa rečete upokojenec sem.

Kaj od vsega tega ste? Ste zdravnik? Če ste zdravnik niste študent. Nekaj ni točno. Vedno ste rekli “jaz sem”. Zdaj pa ste nekaj drugega. Kaj pa ostaja in kaj se spreminja? Spremeni se vse kar stoji za tistim “jaz sem”. Otrok, študent, poklic, upokojenec. To se spreminja. Pred tem pa je vedno stalo “jaz sem”. In jaz vem tudi, ko sem dedek, tudi ko sem upokojenec, da sem jaz tisto isto bitje, ki je v starosti treh let v pravem napadu neke trme rekel, ampak “jaz sem”. Ali je rdeča nit skozi življenje morda “jaz sem”? Mi pa delamo to napako, da vidimo upokojenca, vidimo poklic, študenta in pozabljamo na tiste dve besede pred tem. Kdo pa je v teh menjajočih se razmerjih stalno prisoten? “Jaz sem” je prisoten. Pojdimo naprej.

Iščemo smisel človeka. Smisel človeka v življenju. Smisel človeka na Zemlji. Smisel človeka v kozmosu. Poglejmo si, kaj se dogaja v toku enega dneva. Zbudim se in postane mi jasno, kdo sem. In od jutra do večera sem buden in jaz vem, da sem to jaz. Potem pa pride spanje in po tem spanju se spet prebudim, grem spet skozi dan in preko dneva ponovno vem, da “jaz sem”. Ko se zjutraj zbudim in vem, da “jaz sem”, potem vem še več. Vem namreč tudi, da sem jaz tisti isti, ki je večer pred tem rekel “jaz sem”. Kaj pa vmes, ponoči? Ali jaz nisem bil “jaz sem”? Ali lahko rečem, nisem bil, ker ne vem, da sem bil?

Sem bil, samo se ne zavedam.

Naprej gremo lahko. Samozavest mi samo preko dneva pove, da sem jaz to. Ponoči nam tega samozavest ne pove. In buden sem samo tam, kjer jaz sam doživljam, da “jaz sem”.

Lahko bi narisali sledeče. Zjutraj se zbudim in pridem v mene in v mojem centru se zavem “jaz sem”. Potem pa spet zaspim in se nekako razblinim, nisem več v svojem centru. In če nisem več v centru, kje sem potem? V kozmosu. V periferiji. Razblinim se v periferijo, tam pa moje samozavesti ne morem držati na vajetih. Na nek način se kot razblinim. Čez dan lahko rečem, jaz sem pri sebi in tu vem, da “jaz sem”. In jaz sem nekaj drugega kot tisti svet zunaj. Jaz sem v meni, svet pa je zunaj. Ponoči pa je ta svet v meni, ker se tako razširim v svet, da svet paše v moj center, ker sem jaz v periferiji.

Gibamo se med dnevom in nočjo na ta način, da se vedno znova na nek način preusmerjamo. Naenkrat se usmerim v sebe, ko se zbudim. Usmerim se navzven, ko zaspim. In to delam  menjaje stalno. Podnevi se vselim v svoje telo in mojemu telesu to sploh ne de dobro. In če bi mi ostali tako z zavestjo v svojem telesu več kot sto ur nenehno, bi telo pokalo in jokalo in cvililo in bilo bi ubogo. Telo bi izgubilo kakršnokoli življenjsko mast, ki bi mu dala možnost, da lepo teče. Zaradi tega nas telo vrže pred vrata, da se lahko spet regenerira brez nas. In ko se to dogaja začnemo zehat in smo utrujeni.

To mora biti tako in potem gremo ven v periferijo in telo se brez nas regenerira in mi se neskončno razširimo v periferijo. In to kar mi iz te periferije prinesemo s seboj, kar naberemo v periferiji, kar pridobimo, to telo čuti, da je nekaj dobrega zanj. Ko smo mi izven telesa smo mnogo bolj modri in sile modrosti tečejo v naše telo v tistem času in telo se regenerira. In zjutraj nam telo bolj paše kot nam je zvečer. In potem se spet naselimo v svoje telo, smo v njem doma in ga čez dan matramo in utrujamo. Ali nebi bilo boljše, da za vedno ostanemo na tisti strani, kjer se telo regenerira, torej v periferiji? Bi pa ostal zunaj, pa nebi moral vedno matrat svoje telo čez dan.

Obstojajo šolanja, ki to delajo tako. Obstajajo tudi šolanja, ki pravijo, v življenju moramo vaditi in iz vsega tega kar telesu prinaša trpljenje na primer bolezni, vse kar telo degenerira in na koncu privede v smrt, vsega tega se moramo na nek način naučiti osvoboditi. Vreči ven ta naš razum, ki tako zelo degenerira človeka, ga močno črpa. Samozavest. Proč z njo, saj nam to preprečuje, da bi lahko bili v tem stanju regeneracije bivanja v periferij. Kako to vadijo? Tako da sedijo in sedijo in sedijo in na kaj mislijo? Na nič. Samo na to, da sedijo in na ta način iščejo razsvetljenje.

In ko človek je, naj nebi mislil na nič drugega kot na to, da je. In ko potem skodelico opereš naj nebi mislil na nič drugega kot, da pomivaš. Na nič kar je bilo prej, na nič kar naj bi sledilo. Nobene nege spomina. Nobenega načrtovanja bodočnosti In tako dolgo dokler me še muči želja, da bi kaj načrtoval, dokler me še hrepenenje povezuje z življenjem in hočem vedeti kaj razsvetljenje je, hodim nazaj k mojemu mojstru in ga sprašujem kaj je razsvetljenje. In on mi pravi, ali si zajtrkoval? In svečenik pravi, o ja, dobro. In odgovor potem je, pojdi in operi svojo skodelico. To je odgovor na vprašanje kaj je razsvetljenje. Vse oddati kar sodi k preteklosti in kar je načrtovanje bodočnosti. Popolnoma se izgubiti sedaj in tu, brez preteklosti in bodočnosti.

To se vzhodnjaške metode. Postati periferen. Razvijati zavest kozmosa brez samozavesti. Samozavest je prisotna samo čez dan in na podoben način kot na vzhodu vodi šolanje v tisto smer, da se človek nekako razblini v celoti sveta. Tako obstojajo na zahodu metode, ki prihajajo iz srednjeameriškega in južnoameriškega šamanizma, namreč priznati samo še eno stvar kot resnično. Na vzhodu imajo eno resničnost in to je kozmos. In k tistemu naj bi človek našel nazaj in človek naj bi premagal vse, kar ga veže na Zemljo.

Na zahodu pa imajo vaje in te vaje so šle v zadnjih tridesetih letih skozi ves svet. Center teh vaj je izhajati iz predstave, da obstoja ena in edina resničnost in ta resničnost je tisto na kar mi sploh ne mislimo radi. Smrt. In postati eno s smrtjo je pot šolanja, ki je temelj vse te duhovne poti toltekov. To šolanje je postalo v sedanjem času zelo aktualno. Vodilni politiki zahodnih dežel prihajajo iz teh krogov. Edina resničnost za človeka, ki stoji pred nami, je smrt. Postati eno s silami smrti je to, kar se v svojem duhovnem šolanju učijo. Vse, kar je minljivo je edina resničnost. Vse kar mislimo k temu kot duhovnost je odveč in naj bi se odpravilo. Naenkrat se mora pojem bioetike na novo oblikovati. Če tisto končno nekako premaknem in spremenim, če z gensko tehniko posežem v dogajanje v naravi, se gibljem v silah smrti. Geni so namreč končna postaja procesa nastajanja. Vse vrednosti, ki so človeštvo doslej nosile postavljajo ti ljudje na glavo.

Tu imamo zahodni svet, ki nam kaže spiritualno duhovno pot; postani eno s silami smrti in na ta način se boš najbolje pripravil na tisto življenje po smrti. In kdo je v tem primeru “jaz sem”? Ta “jaz sem” je iluzija, ker tisto kar človek resnično je, je materija, ki ga izpolnjuje. In ta materija se s smrtjo vrne v zemljo. In če v času življenja jem rastline in živali jim po moji smrti služim kot hrana. To je življenjska filozofija toltekov danes. Te knjige od Castaniede so tiskane v milijonskih nakladah. Okrog celega sveta so šle in zelo intenzivno vadijo ljudje te vsebine, tudi v tajnih skupinah in tej skupini pripada tudi George Bush.

Na vzhodu pa doživljamo ravno obraten slučaj. Kje pa človeka najdemo? Smo mi ta tukaj ali smo človek vzhoda? Rekli smo, v svetu noči vse prespimo, budni smo podnevi. Kaj pa če si človeka v celoti pogledamo? V glavi smo budni. V naši presnovi pa spimo. Vse, kar je v naši presnovi je ravno tako obrnjeno navzven, kot se človek ponoči ves obrne navzven. Pljuča so na svojem mestu. Jetra so na svojem mestu. Ledvica so na svojem mestu. Pankreas je na svojem mestu. Vranica je na svojem mestu. Vsi organi so analitično postavljeni vsak za sebe. Organ je narejen vsak za sebe. Vsaka organska funkcija se mora sama v sebi dobro odvijati zaradi tega, da ravnotežje med vsem lahko ostaja zdravo.

Človeka bi lahko narisali tudi takole. Človek ima glavo in ima presnovo. To, kar se v glavi pojavlja kot nekakšna ovojnica iz kosti, v naših okončinah izgine v notranjost tako, da imamo opraviti s principom, da center, ki ga imamo v glavi obdaja substanca kosti. Duha mi doživljamo v centru glave. Tista duhovnost, ki je v notranjosti glave živo prisotna je tudi v stanju, da stvari res razumsko vse lahko dovede do ene točke, jih uredi. Vsi občutki, ki nam jih posredujejo čutila in vse druge zaznave, ki so nas v stanju prizadeti v tej ovojnici lobanjskih kosti živi duh, ki se nekako razširi v obliki lemniskate v spodnji del človeka in sicer iz notranjosti v zunanjost. To kar je v glavi zunaj kosti imamo v okončinah v notranjosti. Tako da je lemniskata res prapodoba človeka. V glavi je vse centrično orientirano na eno točko v sredini. V presnovi pa je vse narejeno tako, da je usmerjeno periferno. Vse gre narazen v individualnost. Vse skupaj pa je človek.

Ali nosimo v sebi to duhovno pot zahoda v meri kot imamo samozavest? Ali nosimo tudi duhovno pot vzhoda v nas? Ja, ker imamo presnovo, ki je pa ne zaznamo zavestno. V zadnjih tridesetih letih so zdravniki opravljali raziskave, ki so pokazale zanimivo stvar. Jasno dokazujejo, da je na temelju živčnega sistema, ki ga imamo v glavi predvsem, v človeku vgrajena senzorika s katero se zaznava svet in da nam presnova to omogoča s svojo motoriko, ki je povezana z voljo. To, da ima človek svojo voljo se moramo zahvaliti ravno presnovi. To pa, da imamo sposobnosti ustvarjati svoje predstave je pogojeno z dejstvom, da imamo sistem živčevja in čutil. In s silami, ki delujejo v področju živčevja in čutil v glavi, s temi silami je človeku omogočena samozavest. In to je na drugi strani sil kjer lahko rečemo, da najdemo samo “biti”. Samozavest in to “biti v stvareh” je pravzaprav človek v celoti. V človeku imamo tako pot vzhoda kot zahoda pristno. Imamo temelj, da v svetu ne moramo samo slediti neki poti zahoda ali poti vzhoda, evropska duhovna pot je druga. Integrirati v to duhovnost eno in drugo.

Zen budist pravi, glavo odrežemo in potopimo se samo v svet bitij. Neskončnost dosežemo. Američan pa pravi, v končnem, v tem zrnu prahu, vsako zrno prahu je center sveta. To je edino kar ima veljavo in pozabi na presnovo, naše “biti”. Če pa povežemo eno z drugim najdemo sredino v sintezi in to je duhovna pot Rudolfa Steinerja. On povezuje eno z drugim. In to je naloga človeštva danes. In če si pogledamo kako smo prišli do te stopnje, do sem, moramo samo dati priznanje temu, kakšen napor je bil v svetu potreben, da se je človek razvil do te stopnje, postave, oblike. Da je ustvaril v sebi ravnotežje med sistemom živčevja in čutil v glavi in področjem presnove in okončin. Temu ni bilo vedno tako.

Če si pogledamo živalski svet. Se je človek razvil iz opice? Smo mi potomci opice? V knjigah nekaj takega piše, toda obstoja zakon in ta pravi, če ta dvigajoča se linija predstavlja linijo evolucije, obstoja pri vsaki evoluciji tudi možnost devolucije. Evolucija se lahko obrne, devolucija pa se ne more obrniti.

Če vzamete žival, je vsaka žival v svoji telesnosti v neki določeni stvari specializirana in v tem je prišla do svojega konca. Krt z lopatami, miška s svojimi zobmi, rep veverice. Vse, kar neki živali daje neko posebno spretnost je fizično, telesno prišlo do konca takega možnega razvoja. Je fizično prišlo v neko perfektnost in najbolj neperfektno bitje na svetu je človek. V nobeni stvari ni človek perfekten. Mi nimamo lopat, nismo pridni kot krt. Mi nimamo nosu kot pes, ki zna vse izvohat, ki najde na tleh zelo staro sled in ji lahko sledi.

Človek ni perfekten. V fizičnem je pri človeku vse na neki stopnji zadržano. Vsi organi pa so v zasnovi tu in jih je treba dopolniti in sicer s tem, da jih uporabljamo. In kdo je tisti, ki organe z uporabo razvije do popolnosti? Nekaj drugega kot fizični organ. Uporabnik, namreč. Živali so se vse razvile v neko devolucijo. Od nekega razvoja so se odcepile. Edino bitje na Zemlji, ki se ga lahko prime, se je pa v evoluciji stalno razvijalo naprej. Človek.

Vse živali kažejo nekaj od tega, kar nosi človek v svojem oblikovanju v sebi. Neko določeno stopnjo razvoja človeka ima vsaka žival v sebi. Živali se od neke določene stopnje odrekajo nadaljnjemu razvoju, tako rekoč pravijo, dovolj je, zdaj bomo nehali in gredo v čvrstost, se izločijo iz tega razvoja. S tem omogočijo, da se človek lahko razvija naprej. Ste kdaj odpirali školjke? Ta svetloba v temi. Igra svetlobe, ki se v biserovini kaže. A ste mogoče že našli kaj podobnega tej pupili, ki jih ženske tako rade nosijo okrog vratu? Ali pa mogoče nekaj solzi podobnega, kar se oblikuje v školjki, če pride do poškodbe od zunaj? Kako lepo izgledajo potem take perle, ampak vedeti je treba, da so vsi taki biseri solze rojene iz bolečine. Svetloba in solze so to. Lastnosti oči najdemo v školjki To so zaprte oči, ki jih najdemo bilijone v naših morjih in sicer iz nekega časa, ko se je pri človek oblikovalo oko.

Polži. Poglejte razvoj polžev v naravi. Vsak polž je nekako slika razvoja notranjega ušesa pri človeku. In lahko najdete školjke, polžaste, v katerih najdete absoluten odtis ušesa konja ali slona ali zelo podobno človeškemu ušesu. Vsa ušesa iz živalskega sveta najdete v školjkah. Živalski svet je v bistvu prezgodnja podoba iz črte razvoja človeka. Lili Kolisko je enkrat rekla: prezgodnja izdaja iz projekta nastajanja človeka. In če poskušate človeško postavo zasledovati kako se je postopoma gradila, lahko najdete živali, ki jasno kažejo, kako je bil v tisti fazi razvoja človek še čisto plastičen in za razvoj odprt.

Neka žival. Zadnjica tako velika kot Francija, glavo pa tako majhna kot oreh. Si lahko predstavljate? Nekaj takega ni omogočalo ravnotežja med glavo in presnovo in se ni moglo ohraniti. Kakšen trud je bil vložen v to pot stvarjenja, da je človek lahko postal tak kot danes je? Da lahko držimo ravnotežje v sredini, v posredovanju teh dveh principov. Imate pljuča in srce, v sredini med presnovo in glavo. Dihanje, ki gre skozi pljuča in pulziranje srca sta v točno določenem odnosu ritma. Dihanje je ritem. Pulz srca je ritem. In v enem vdihu najdemo štiri udarce srca. In oba sta v skladu s tem kako se počutimo. In če bom mislil, ali bom vlak še ujel ali ne, potem ritem teče čisto drugače kot če sem na postaji in si mislim, še pol ure čakanja.

Ritem je neposredno v zvezi z mojimi čustvi. Pri tem je pulziranje srca preko krvi tisto, ki doseže mojo presnovo. Ritem dihanja pa čutim v glavi in hrani to vodo v kateri plavajo možgani. V čutenju se na ta način srečujeta obe polarni možnosti. Da je res prišlo do te stopnje členitve razvoja človeka kot jo danes imamo se je moralo veliko stvari zavreči.

Vidite to glavo? Telo in potem presnova. Tukaj v glavi se zavedamo, v presnovi se stvari dogajajo nezavedno, tam spimo. Če pa so okončine tu pri ustih, kot pri neki žuželki in so na okončinah montirane še krtače in mogoče še kakšne klešče in najdemo na nogah prave žage in takoj pod zgornjim parom rok najdemo naslednji par rok. In tam najdemo na koncu rok krtače, ki so silno pripravno orodje, da ta žival nekaj ujame. Iz prsnega koša zrastejo še nove noge ali roke, ne ve se kaj so. In čisto instinktivno žival s temi pari rok in nog hrano raztrga in predela. Okončine so v področju glave kamor ne sodijo.

Kaj mislite, česa se tak insekt zaveda? Tam kjer mi spimo, v presnovi se zaveda. Tam kjer oddaja strup. Tam se insekt sanjaje prebuja, v glavi pa spi. Vse je obrnjeno. In potem je zadek poln členov, od treh do trideset členov ima zadek. Ima lahko tudi krila. In kam leti? K toploti, k svetlobi. Kako pa se začne takšen insekt? Kot jajček. In kaj pride iz njega? Črviček, ličinka. Kaj je tretje? To je potem gosenica. In tisto je že zelo požrešno. Četrto, zabubi se. Zaprede se. In kar iz tega pride ven je eno samo hrepenenje. Slika, let k svetlobi, beg k toploti, proč od zemeljske osamljenosti. Vsak insekt, vsaka krustacea, vsak hrošč, vsak rak, vsaka sipa je v tem razvoju noter na nek način.

In kam gre cela stvar? Od jajčeca k sliki. Najmlajše kar se je v času evolucije razvilo je jajce. Drugo najmlajše je črviček. Potem te nesimpatične gosenice, kot neki požrešni zmaji in potem stanje sonca. Skarabej s svojo belo glavo. In potem končno slika letečega insekta. Pravzaprav je to vzvratna vožnja, kar se gredo insekti. Bežijo polni hrepenenja. Hrepenijo nazaj odkoder smo prišli k svetlobi, toploti. Kako pa se začenja pismo stare zaveze? In božji duh je lebdel nad vodami. Ampak ta naš “lebdel” ni točno preveden, ker Nemci pravijo je sedel kot kokoš in ustvarjal toploto. Vse se je začelo s toploto. In potem je Bog naredil svetlobo. Ali ni ta razvoj žuželke pot na začetek? Pot do tega, da ima človek tako enakomerno na razpolago sile, ki jih potrebuje, je bila dolga. Da je človek prišel v stanje, da ga ne more svat voditi, temveč da je človek soodgovoren za vodenje sveta. Za to je bil potreben dolg razvoj.

Sedaj pa pojdimo skozi ta razvoj v dolgih korakih tako, da bi danes zvečer dokončali v takem razpoloženju, da če bo nebo jasno, pogledamo k zvezdam in najdemo v njih odgovor na vprašanje, ki mi ga je osemletni zamorček v zahodni Afriki postavil. Gledala sva zvezdnato nebo. Vedno so otroci celega naselja hodili z nama in ta mali me je vprašal: Kaj imajo te zvezde z nami opraviti? Imajo zvezde kaj opraviti z nami? Odgovoril sem mu. Sami boste našli ta odgovor.

Imamo parabolo razvoja. Saj veste, ves razvoj se dogaja v ritmu sedmice. Vsakih sedem let se snovi v naših organih zamenjajo. Tudi teden ima sedem dni in teh sedem dni nima nobenih slučajnih imen. Znano je, da ima sobota svoje ime od Saturna. Da ima nedelja ime po Soncu. In ponedeljek po Luni. Torek ima ime po Marsu. Sreda pa je Merkurjev dan. Četrtek ima opravit z Jupitrom. Kaj pa petek? To je dan Venere. Ves teden imamo v vrsti planetov, toda ne v istem zaporedju kot jih najdemo na nebu. Kdo jih je pa spravil v to vrsto? Obstoja prikaz Rudolfa Steinerja, ki ga Meta mora prevesti v slovenščino. To je obsežno delo. V tem delu poroča kako se je Zemlja začela. Ti primeri, kar sem jemal iz živalskega sveta se lahko v enem od temeljnih del Rudolfa Steinerja najde mnogo lepše opisano.

Da je človek postal tak kot danes je, se je moralo zgoditi veliko hudega. Bogovi so bili včasih obupani, zmajevali so z glavo, saj so sodelovali pri tem. Pogosto je duhovni svet zadržal dih, kaj pa spet delajo, ker enkrat se je začela stvar. Če se je začela, kaj pa je bilo pred tem? Če se nekaj začne je to neko časovno dogajanje. Kaj pa je bilo pred časom? Trajnost. In potem se stvar začne. Vedno v evoluciji obstojajo bitja, ki svoj cilj dosežejo in obstojajo bitja, ki so v razvoju in se gibajo proti cilju in vedno obstojajo bitja, ki padejo na poti svojega razvoja. Z vsemi tremi imamo opravka. Da se je razvoj človeka sploh lahko začel se imamo zahvaliti bitjem, ki so dosegla svoj cilj. In če je karkoli doseženo v popolnosti je možno darovanje brez da se karkoli izgubi.

Ljubezen. Ko je ljubezen enkrat tako daleč v popolnosti razvita, da v tej ljubezni ni nobenih hotenj in želja več, nobenih hrepenenj, potem je to ljubezen, ki ničesar ne pričakuje in kljub temu teče in teče brez konca. Ozdravljajoča ljubezen, ljubezen, ki zna zdraviti, ustvarjalna ljubezen. In čim več jo nekdo razdaja tem bolj velika postaja.

In nekaj takega je bilo, ko so visoka bitja oddajala toploto. In duh Bog je lebdel nad vodami, sedel kot kokoš in dajal toploto. In ta toplota je tvorila ogromno sfero in te sfere v kozmosu ni bilo mogoče videti. Ampak če bi bili mi takrat ta bitja kot smo danes in bi se približali tej sferi iz toplote bi opazili: toplo je, več pa ni bilo kot toliko. Tako smo se mi začeli, tam je naš začetek. Kljub temu je bilo to že nebesno telo. Obstajalo je samo iz toplote in nekakšno gibanje, tokovi toplote.

In vedno kadar neko bitje kozmosa nekaj izloči iz sebe, obstojajo druga bitja, ki to nebesno telo iz toplote gledajo in delujejo v to nebesno telo na tak način, da naredijo iz tega telesa neke vrste zrcalo v katerem najdejo zrcalno sliko, svoje delovanje. In s tem dobijo zavest o svojem delovanju v svetu. V tem telesu toplote so si ta bitja ustvarila nekaj kar je čutilom podobno in ta čutila so bila zasnova naših oči, naših ušes, za naš čut in za naš vonj. Naša čutila so na nek način odtisi kozmičnih bitij, ki so dobili občutek samozavesti v tem postopku zrcaljenja svojega lastnega dela. In danes mi to za nas kot čutila lahko uporabljamo. Sedaj mi to uporabljamo kot samostojna bitja za svoj lasten razvoj naprej.

V globinah morja, v oceanih še danes najdemo bitja, ki imajo tako čutilo, ki se orientira izključno po toploti. Ta imajo neke vrste svetilko, ki je zgrajena iz glave ven. Ta svetilka sveti. Predstavljajte si to svetilko brez svetlobe, ki sveti. Je kot neke vrste skodelica, ki se odpira navzgor in ta svetilka, ki je bila nad glavo, je za poznejši čas. To bomo obravnavali pozneje. S tem čutilom je bilo mogoče zaznavati toplotne razmere in še danes imamo bitja, ki nas spominjajo na tisti čas.

Planetarno stopnjo pri kateri se je stvarništvo začelo, ko je v stvarništvo pritekla toplota imenujemo prvo planetarno stopnjo ali stanje starega Saturna. Stari Saturn je obstojal samo iz toplote in zanimivo je kako gremo po vsakem dnevu v noč in preživimo noč preden začnemo naslednji dan. Kako po vsakem življenju gremo skozi neko kozmično bivanje, mi temu pravimo čas smrti, preden spet pridemo v neko telo in živimo tu. Nekaj podobnega velja za vse razvojne procese v svetu. Nekaj se ustvari in se spet razblini. V tem razblinjanju pa ohrani vse možnosti prve stopnje razvoja in potem prehod v drugo stanje.

In v drugem stanju prav zaradi tega, da tisto bitje, ki naj bi postalo človek postane tudi resničnost se mora vse skupaj zgoščevati, da človek nekega dne lahko postane samostojno bitje. In po tem, ko je šla prva stopnja skozi pralajo, neko razblinjanje pride do druge stopnje razvoja in ta druga stopnja razvoja je taka, da to prvo nebesno telo toplote začne zelo močno svetiti. In ta moč svetlobe, ki zdaj prežema vso to toplotno telo je to toploto zgostila. Nastal je zrak in bila je svetloba. Svetloba in zrak. To sta dva elementa pri čemer je svetloba bolj fina snovna oblika zraka, ki je bolj groba snovna oblika. Če imamo na eni strani toploto je naslednja stopnja svetloba in zrak. Svetloba je lažja od toplote, zrak pa je težji.

In sedaj tukaj v nebesnem telesu svetlobe prihaja do elementa, ki je ves v gibanju in pretakanju, oblikovanja, ki spominjajo na naše rastline. Kar naprej gibajoče se rastlinam podobno in to stanje skozi katerega gre nastajajoča Zemlja je stanje starega Sonca. Ne sonce, ki ga mi gledamo na nebu in za tem ponovno razblinjanje. Sedaj gre Zemlja skozi stanje v katerem se zrak zgosti v vodo. Obenem pa nastane nekaj drugega, kar je v svetu poznano in je intimno povezano z vodo. Najboljše sredstvo za prenos tonov je voda. Takrat nastaja zvok. Eno in drugo se deli v zvok in v vodo. Vse to je stanje, ki ga imenujemo stanje stare Lune.

Od tu se stvari razvijajo v nekem vodnem elementu. V tem človek vse tiste oblike doživlja kot jih voda daje. Kakšna bitja smo takrat? Čisto brez prave oblike, nekako sipam podobni. Malo zgoščena voda, kot žele. Če se ga dotakneš, se še nekaj časa trese. Več še ni bilo. Ribe. On je šel prezgodaj v zgoščevanje in če se voda še naprej zgosti pride tisto, kar imenujemo planetarno stanje Zemlje. Sem pa sodi tudi, da vsakič, ko gremo skozi novo planetarno stopnjo razvoja v vsaki stopnji še enkrat ponoviti staro stanje. To je naravni zakon. To je bio genetični temeljni zakon. V vsakem posameznem bitju se ponavlja razvoj vseh bitij. Tudi človek danes kot embrio v materi vse to podoživlja. Vse kar se je v evoluciji zgodilo, vse stopnje, tudi stanje ribe, stanje rastlinam podobno, stanje toplote.

Sedaj smo tukaj na Zemlji. Kaj pa naprej? Tako globoko dol smo prišli, zdaj smo pa taki, da se nas lahko prime. Ko smo bili še v vodi, kaj šele ko smo bili v zraku in svetlobi, smo šli lahko eden skozi drugega. Na stari Luni je to še malo podobno. Sedaj pa se tvorijo kosti, sedaj je Zemlja tudi v nas. V Egiptu je bilo govora, da se je nek otok dvignil. Iz vode pridemo na kopno. Ne dihamo več s škrgami, dihamo s pljuči in v tem trenutku, ko se oblikujejo pljuča se ta umaknejo v notranjost, obenem pa okončine ven in človek ima noge, da stopi na kopno in diha zrak.

Sploh še ni tako dolgo nazaj, ko se je to zgodilo in da mi sedimo tukaj in dihamo zrak, včasih še celo boljši zrak izdihnemo, kot smo ga vdihnili, če se v notranjosti dobro počutimo je temu tako. In to uspeva človeku na Zemlji šele v tem stanju. In človek se je našel, človek je prispel. Drugega lahko vidim. Jaz mu rečem, ti si zunaj, jaz sem pa pri meni. Eden zraven drugega sva, nič več eden skozi drugega. Jaz sem jaz sam. V času stare Lune temu še ni bilo tako, kaj šele v času pred tem. Talent, da je človek dobil instanco svojega jaza, to se je lahko začelo šele takrat, ko ima človek nekak upor v materiji.

Šele sedaj lahko rečemo, jaz sem jaz sam, zaradi tega, ker lahko na telo učinkujejo tudi procesi smrti. Človek nosi smrt vse življenje v svoji glavi. Vse življenje imamo v presnovi. V otroštvu ima glavno vlogo še presnova. Pri človeku, ki se stara je tako, da postaja zgornji pol smrti vedno močnejši in potem to področje smrti, otrdelosti vpliva v ostalo telo. Tako dolgo, da je proces smrti prežel telo tako močno, da telo lahko odložimo. Potem pa tudi ni treba več spat, ker telesa ne potrebujemo več. Postanemo vedno budni. Majhen otrok spi dvanajst ur. Osem ur je potem povprečno spanje v sredini življenja, ene par med nami pa smo zadovoljni s šestimi urami, ko se bomo bolj postarali bomo spali samo po štiri ure na dan. Potem pa sedim v nekem naslonjaču in spim samo dve uri. Pri osemdesetih spimo mogoče samo še eno uro, pri dvaindevetdesetih letih pa ne morem več spat. Telesa ne rabim več.

Človeško življenje je nekakšno premagovanje telesnosti. Telo postaja vedno starejše duša pa ima priložnost postajati vedno mlajša. Postaja duša vedno mlajša? To, kaj je treba narediti, da postaja duša vedno mlajša, je naša tema jutri. To, kar moramo obvladati, da resnično postajamo mlajši, ta kvaliteta, ki jo v starosti dosežemo ne pomaga samo nam temveč tudi Zemlji, da tudi Zemlja svoj razvoj lahko nadaljuje. Je namreč tako, tisto kar je na Zemlji najbolj zrelo so kamenine, čvrsta materija. To ima za seboj najdaljši razvoj. Zaradi česa? Kako? Ker so bili temelji vse te materije že v prvi stopnji prisotni. Kamenine, kraljestvo mineralov je bilo v temeljih že v prvi stopnji zasnovano. Doživi prvo zgoščevanje v času starega Sonca, drugo zgoščevanje v času stare Lune in zadnje zgoščevanje v času Zemlje.

Začetek rastlin je šele v drugi stopnji, v času starega Sonca. Rastline dozorevajo v času stare Lune in se na Zemlji še niso tako daleč razvile kot so se kamenine. V času stare Lune pa pride zraven živalski svet. V času stare Lune pridejo živali v razvoj. Človek vse to doživlja tudi sam. Mineralno kraljestvo, ki ni v človeku je izločeno iz nastajanja človeka. Nam daje tla na katerih se človek lahko razvija. Tisto, kar je rastlinam podobno, življenje samo, ki ga človek nima v sebi se je izločilo iz razvoja in je postal rastlinski svet okrog nas. Omogoča nam, da se razvijamo naprej. Kraljestvo živali, ki ga nimamo v sebi, ki je izločeno iz človeka nam daje možnost, da se lahko razvijamo naprej v človeka. In sedaj smo prišli sem na Zemljo in to kar imamo kot fizičnost, eteričnost in astralnost, kar se je v teh stopnjah razvilo, to so šele ovojnice v katere duhovna komponenta človeškega jaza lahko deluje. Koliko eonov smo morali čakati, da je bilo telo do te mere pripravljeno, da se je človeški jaz lahko vselil vanj. Še ni daleč nazaj kar se je to zgodilo.

Človek je sedaj nosilec jaza, je duhovno odgovorno bitje in v stanju, da sooblikuje svet. Lahko se dvignemo in lahko pademo. Janezova apokalipsa obravnava eno in drugo. Vzemite si Janezovo apokalipso kot vašo blazino nocoj in ne pozabite je jutri vzeti seboj. Nadaljuje se. Vse kraljestvo živali je izločeno iz razvoja človeka. Tem živalim se imamo zahvalit za to, kar bomo postali. Ali se smemo dvigniti in pozabiti živali? Živalim se imamo zahvaliti za tisto kar bomo. Dvigniti se moramo in sedaj je na vrsti stanje nastajanja ki ga duhovna znanost imenuje Jupitrovo stanje v razvoju Zemlje. V tem stanju moramo biti sposobni, da brez fizičnega telesa postanemo sposobni življenja in razvoja.

To moramo v razvoju k svobodi in ljubezni ponovno doseči in sedaj je odločilno to, da vse tisto, kar nas je privedlo do tega, da smo postali človek, da vse tisto na nek način človek dobi v svojo oblast tako, da bomo šli na pot razvoja navzgor kot polni ljudje z možnostmi, ki jih obvladujemo. Ene stvari ne smemo zanemariti na račun druge kot se dogaja na vzhodu ali zahodu. Kot poln človek moramo pridobiti vse sposobnosti, ki nam jih naša človeška postava daje. Toda v tej stopnji Jupitra materija odpade. Na tej stopnji se moramo znati gibati samostojno. To gibanje je pa gibanje v živem, v eteričnem in potem se to dvigovanje še nadaljuje.

Pridemo v to sfero v kateri spet pridemo v neko stanje Sonca. To stopnjo Rudolf Steiner imenuje stanje Venere v razvoju Zemlje. V razvoj vzamemo ves rastlinski svet in ga nekako vgradimo vase na podoben način kot v stanju Jupitra v razvoju Zemlje dvignemo v ta razvoj navzgor, tako v Venerinem stanju razvoja, vzamemo v razvoj rastline. In potem nas čaka še ena stopnja, zadnja stopnja Vulkana. Ponovi se stanje toplote. Tam pa človek doseže svoj cilj in potem pridemo spet v isto situacijo v kateri so bila duhovna bitja troni, ki so ustvarila možnost za razvoj človeka.

Sem sodi še nekaj. Tukaj je nastal stari Saturn, tukaj imamo staro Sonce in da se stari Saturn lahko prilagodi novemu na Soncu se stari Saturn pri razvoju Sonca še enkrat ponovi. Razvoj starega Sonca se začne s ponovitvijo starega Saturna in v to planetarno stanje visoka duhovna bitja darujejo mnogo svetlobe.

In potem se začne stanje stare Lune. In pri tem se spet vse kar je bilo ponovi. Ponovi se stari Saturn, ponovi se stanje starega Sonca, da bi se lahko stvar zgostila v stanju stare Lune v vodo. In to vodeno planetarno stanje je polno zvoka. Kar vse pretresa ta zvok. Ta vibracija v Luni, v tem vodenem stanju Zemlje ustvari sorazmerje substanc. Če na ledeni ploskvi stresete zdrob, vzamete lok od čela in na robu ledene plošče podrgnete z lokom, na ta način nastanejo zaradi vibracij trebuhi in doline. In v doline padejo zrnca zdroba. Kakšne lepe oblike nastanejo in tako si moramo predstavljati, da je tridimenzionalno izgledalo to staro stanje Lune in te substance, ki so postale že malo bolj goste so se uredile v oblike in postave. In tako so potem nastale živali.

Potem končno pride še do enega zgoščevanja na Zemlji in tudi na Zemlji je bilo spet tako. Začelo se je kot od začetka. Zemlja prestane še enkrat stanje Saturna, ki ga imenujejo polaris, stanje Sonca, ki ga imenujejo hiperboreični čas. Od kod prihaja apol? Iz hiperboreisa iz severa in dokazano je, da je bila hiperboreis v severnih predelih področje Sonca. Kjer je danes južni pol, je bil včasih ekvator. Vse skupaj pa je bilo mnogo večje kot je današnja Zemlja. Kako velik je bil ta planet v času polarisa? Tako je bil razširjen, da je Zemlja segala do Saturna. Kaj pa hiperboreični čas? Do Sonca.

In potem gre stvar naprej. Pride do ponovitve stanja stare Lune na Zemlji. Šlo je za eno temo, oblikovanje Zemlje in to iz najnižje točke v razvoju, v evoluciji. To je lemurični čas. Vse se vedno bolj zgoščuje in tu se zgodi tisti prvi greh, izgon iz raja. Človek se prebudi, oči se mu odpro, vidi se kot posamezno bitje v nekem svetu. Vse skupaj je še megleno, ampak on takrat prepozna svet zunaj. Nekateri pa oči malo hitreje odpro in se prestrašijo. In tega strahu ne izgubijo več. Ste že kdaj gledali hobotnici v oči? Ona je iz tega časa.

Stvar se nadaljuje in potem pride končno stanje Zemlje. Sedaj se pojavi kopno. Zemlja se dvigne iz morja in to je čas Atlantide. Tam imamo čas, v vedno bolj čvrsto postajajočem telesu je sedaj dana možnost, da človek dobi svojo najvišjo duhovno komponento jaza, ki na koncu tega razvoja Atlantide, in človeku je dana možnost, da začne uporabljati svoj razum. In tisti ljudje, ki so takrat razum lahko uporabljali, ki so lahko razvijali moč razmišljanja v svoji notranjosti, to so bili najbolj napredni ljudje. In tisti, ki so bili jasnovidni, ciklopi, z enim velikim očesom, so bili bolj zaostali. Napredek pa se je dogajal v smeri razuma. Človek se umakne, razvoj se dogaja v notranjosti in človek lahko telo iz notranjosti uporablja. Tisti, ki so tedaj odkrili sposobnost razmišljanja in so jo uporabljali so postali voditelji človeštva.

Vsi poznate Noeta in njegovo barko. On je odpeljal svojo barko iz časa Atlantisa v čas po Atlantidi in tukaj smo sedaj. Mi danes nismo čisto na najnižji točki. Kar se planetarnega stanja tiče še vedno velja, da je to najnižja točka. Toda če pogledamo to planetarno stanje bolj točno smo najnižjo točko že pustili za seboj. Manu, nekaj podobnega kot Noe, vodi človeštvo v novo kulturo. Atlantida se potopi, Evropa in Amerika, južna Amerika se ločit od Afrike. Relativno hitro se je to dogajalo. Mnogo hitreje kot ljudje danes to mislijo. In potem pride razvoj kulture v Indiji. To je na nek način spet ponovitev Saturna. Vsako od teh stanj na Zemlji je nekako povezano s ponavljanjem vsega prejšnjega. Indijska kulturna epoha, perzijska kulturna epoha, egipčanska kulturna epoha in potem Grčija in Rim. Sdaj je pa na vrsti Evropa. Tu stojimo mi.

Od leta 1340 Žan Dark Angleže napodi iz kontinenta. Prašičja pastirica je bila, pa še ženska, pa niti polnoletna. Brez da bi kogarkoli prizadela ali poškodovala je uspela samo s svojim žarom spremeniti zgodovino. In da se v Ameriki ne govori nemščina temveč angleščina je utemeljeno v tem, da je neka osebnost Angleže pregnala iz kontinenta in niso Angleži pregnali Germanov, kar bi imelo za posledico, da bi Germani odšli v Ameriko in postali kolonialisti in večji del bi se odločil za nemščino. Kakšne posledice ima ena osebnost. Individualnost postaja zgodovina. Pa še ženska, deklica proti kakršnimkoli pravilom. Ta gonilna moč je karakteristika novega časa. Posameznik gre v zgodovino. V Troji so se še bogovi bojevali. V sedanjem času pa so se umaknili in mi smo pozvani.

Kaj posameznik lahko naredi? Mi ponavadi pravimo, da nič. Ni res. Poglejte Nelsona Mandelo kakšno ljubezen izžareva. Koliko ljudi mora sovražiti, da se sproži vojna? Mase. Koliko ljudi je potrebno, da pride do miru? Lahko je samo eden. Nelson Mandela je to omogočil. In še mnogi taki primeri. Na primer nekaj ljudi pri praški pomladi. Nikoli jih ne bomo pozabili, četudi je uspeh trajal samo pol leta.

Na Zemlji smo, sem smo prišli. Individualizacija gre naprej. Vedno bolj so stvari odvisne od posameznika in čimbolj postaja posameznik individualen, tem več nevarnosti je. Ker sem jaz kot osebnost nekaj drugega kot so druge osebnosti, vse zaradi tega nekako teži navzven in ljudje se začnejo bojevati. In ta nevarnost je karakteristika današnjega časa. Vse, kar smo v toku zgodovine doživljali kot razvoj, da se duhovna komponenta, človeški jaz s človekom poveže, odpira nove in nove možnosti obstanka in napredka, kot v tisti veji padanja in razvoja do najnižje točke Zemlje.

In kaj opisuje apokalipsa o tem razvoju sedaj? O tem razvoju, ko bo čas imenovan prva kultura po Atlantidi. 2160 let traja povprečno vsaka kulturna epoha: Indijska, Perzijska, Egipčanska, Grško-latinska in kultura sedanjosti. Potem pa pride še ena kulturna epoha. Po evropski, Rudolf Steiner govori o ruski. Bratstvo, ki bo takrat zmagalo, vodilo in za tem ameriška. In ko bo ta ameriška kultura končana bodo te sile, ki težijo narazen, navzven tako močne, da bo ob koncu te sedme kulturne epohe stanje bojev vseh proti vsem. Malokdo bo v stanju preprečiti to borbo. Takrat ne bo vesoljni potop, ki je začel čas po Atlantisu, temveč bo borba vseh proti vsem.

Takrat bo glavna naloga čim več stvari rešiti preko tega stanja v naslednjo stopnjo razvoja, ki jo apokalipsa imenuje Philadelphia. Razvoj bo takrat nosila neverjetna moč ljubezni. In takrat bo odpadlo vse, kar se izraža v uničevanju in sovraštvu. V tisti stopnji bomo zrcalili to, kar je stanje Sonca. Tukaj v času, ki ga imenujemo hiperboreični čas se je dogodilo nekaj kar se je dogodilo tudi v času, ki ga imenujemo polaris. Takrat se je ustvaril planet Saturn kot ga najdemo na nebu. Ob koncu časa Sonca se je ločilo Sonce in sicer tisto, ki ga vidimo na nebu in ostala je Zemlja. Luna je bila del nje. Na koncu časa Lune se je od Zemlje ločila Luna in tista Zemlja, ki je bila prečvrsta se je z Luno ločila. Nekaj kot vulkan in krater. Tiste zvezde, ki jih na nebu vidimo so tiste ločitve, ločene snovi iz razvoja Zemlje.

Kaj pa so ti planeti? Ti planeti so bivališča bitij, ki so na primer zaostala, ki so hotela še naprej živeti v toploti in zato potrebujejo planetarno stanje, kjer imajo pogoje za svoje življenje in sedaj delujejo iz Saturna. To je samo eden od aspektov. Hitrost njihovega razvoja, njihovo vibriranje postane razlog za ločitev in ustvarjanje planeta. Obstojajo bitja, ki tistega upočasnenja skozi katerega mora iti človek, da bi se na Zemlji uresničil, te upočasnitve ne marajo in se iz procesa zgoščevanja ločijo in še naprej delujejo v sončnem sistemu iz Sonca. Tu postane Sonce, ki je zvezda po kateri se orientirajo ostali planeti. Zvezda stalnica. Sonce postane stalnica. V hiperboreičnem času imamo preobrazbo Sonca iz planetarnega stanja v zvezdo stalnico in postaja bivališče visokih duhovnih bitij. O tem bomo nadaljevali jutri.

In Luna se izloči iz Zemlje, ker bi bilo človeško bitje sicer preveč izpostavljeno strjevanju. Še drugi planeti so se ločili. Zelo mlada bitja, ki imajo nekje svoj začetek, ampak so šla skozi ta razvoj. Ta bitja so se ločila še pred prehodom iz stanja stare Lune v razvoju Zemlje. To je Uran. Tam delujejo zelo mlada duhovna bitja. Pri Saturnu ločitev bitij, ki so zaostala v svojem razvoju in Sonce za tista bitja, ki potrebujejo hitrejši razvoj, s katerimi se bomo v bodočnosti, v stanju, ki ga imenuje Philadelphia, lahko združimo. Ko bo naša temeljna substanca postala ljubezen.

Toda preden se Sonce loči, še na začetku evolucije nastanka Sonca, ki ga Rudolf Steiner imenuje hiperboreični čas v stanju razvoja Zemlje, tam se je izločil planet Jupiter, da bi postal bivališče drugih bitij. Na Soncu so tudi neka bitja zaostala. Kar tukaj stoji je vse zapisano v pismih Stare in Nove zaveze. Lucifer, padli angel s Soncem ni mogel več držati tempa. Svoj razvoj je moral upočasniti in njegov bolj počasen razvoj se dogaja na Veneri. In še druga bitja, ki niso padla tako daleč kot bitja na Veneri, so za svoj razvoj potrebovala drugo primerno nebesno telo, ki je Merkur. In Venera in Merkur stalno krožita okrog Sonca in to lahko opazujemo.

Samo eden še ostane in ta ne gre od Zemlje proč. Gre najprej skozi Zemljo in ji da tisto, kar mi nosimo kot substanco v sebi. Čisto določen metal, ki ga lahko kot substanco dokažemo. To je železo. Mars gre skozi Zemljo in zapusti v človeški krvi železo in seveda tudi nahajališča, železne žile v zemlji. Tu moramo narisati Mars.

Na ta način imamo na nebu sedem planetov, vsi pa so na nek način nastali kot ločitev v skupnem razvoju nastanka Zemlje. In če se vprašamo ali imajo planeti opravka s človekom lahko rečemo, da so del človeka. Če seveda vzamemo v obzir tudi tista bitja, ki iz planetov delujejo na nas. Kako pa ta bitja delujejo na nas? Od rojstva pa do smrti. Kako delujejo na nas po smrti, kako delujejo na nas pred rojstvom bomo obravnavali jutri in tudi to, kar lahko mi vsak dan v svojem življenje naredimo za to, če seveda hočemo.

Kaj lahko prispevamo k temu, da bo Zemlja našla cilj svojega razvoja v bodočnosti, v stanju imenovanem Vulkan? Rudolf Steiner je predlagal meditacijo, ki jo prav s tem namenom lahko vsak od nas uporablja. To je meditacija, ki se opira na talente, ki zajemajo celega človeka.

Bojim se, da sem vas danes predolgo mučil. Če pogledam na uro se bojim, da boste hudi name. To je res tematika za malo več kot dve uri. Si predstavljate, če hočemo obravnavati cel razvoj Zemlje v dveh urah in pol je to samo po sebi kriza. Dan ima samo štiriindvajset ur, večer pa še manj. Oprostite, da smo tako dolgo to obravnavali, ampak jutri nam bo to prišlo zelo prav. Jutri si bomo pogledali kako teče naše življenje v barvah, ki jih v življenje dajejo ti planeti. Septembra na Lošinju pa bomo delali zelo konkretno na biografiji, kako je Leonardo šel skozi te planetarne stopnje v svojem življenju ali Victor Schauberger ali pa kdo drug.

Ko me je ta fantek v Gani vprašal, sem mu rekel: “A ti veš, vsako noč gremo k zvezdam in k vsem zvezdam gremo in k vsem planetom. In tam dobimo zelo veliko moči. In zjutraj s to močjo spret pridemo nazaj, zato si zjutraj vedno tako svež. In to vedno pozabimo. Ampak to moč in svežino, to pa zadržimo.” Ta fant me je od tistega dne spremljal vsak dan. Moder otrok, neverjetno, kakšna vprašanje si zastavi. Osvežite se po tem napornem večeru.

Ljubi prijatelji! Na nek način bo treba naredit raztegljivo vrv. Kar nekaj udeležencev je že globoko v temi. Včeraj smo imel dva in pol urni maraton. Nekaj vas je pa takih, ki boste prvič o tej stvari slišali. Zaradi tega bi vam ponudil, da če bo kaj zelo nerazumljivo kar vprašajte ali pa protestirajte. Na ta način se bo cela stvar malo razgibala in bomo lahko naprej vsi sledili. Sploh ni tako enostavna naša tema. To znanje, ki ga astronavti poznajo se danes lahko na preprost način pridobi. Kaj je treba naredit? Gremo po steklenico piva, malo slanih palčk, pritisnemo na gumb in si pogledamo ta DVD. Ali pa vzmamemo knjigo o tej temi, ali strokoven časopis in lahko zvemo kakšne slike so poslali sateliti iz Saturna.

Tisto vprašanje, ki mi ga je deček v Gani zastavil, “Kaj imajo planeti opraviti s tabo?”. Odgovor na tako vprašanje se ne najde v nobeni strokovni literaturi. Kaj moramo naredit, da najdemo odgovor na tako vprašanje? Biti spet na nek način otrok, kot tisti mali deček iz Gane. In kakšno sposobnost ima ta deček? Sposobnost, ki je čisto zgoraj napisana, nad znanostjo. Kaj pa stoji kot največja sposobnost nad vso znanostjo? Intuicija. Ne biti fiksiran na karkoli, imeti popolno svobodo v razmišljanju. Vse stvari so možne in si neobremenjen. Koliko smem smatrati za mogoče? Vse smem smatrati za mogoče. Ničesar ne smem izključevati.

Zamislite si. Včeraj ob 14.20 uri se je Atlantida spet dvignila iz morja. Se vam zdi to mogoče? Prišli ste do vaših meja. Ali sem jaz nor? V meni se je nekaj zamaknilo ali pa je res. Preverite. Tudi jaz moram najprej preverit, ampak do te mere morate vse stvari smatrati za možne. Ni pa prav, če apriori rečete, no ja, mi je vseeno. Pri taki stvari ne smete ostati pasivni, temveč morate raziskovati in mnogo od tega, kar obravnavamo moramo sprejeti na podoben način. Podatki o Saturnu tako kot jih najdemo v duhovni znanosti, ki jih lahko vzamemo vase kot delovno hipotezo. Tudi o Jupitru in Soncu, Marsu, o Veneri in Merkurju, Luni. Kaj imajo opraviti z našim življenjem? Kje najdemo njihovo učinkovanje v naši biografiji? In to našo neobremenjenost brez predsodkov moramo še bolj razširiti.

Vzemimo enkrat v razmislek tudi korake po smrti, korake pred rojstvom in vse to poskušajmo združiti kot eno celoto. Rudolf Steiner je napisal delo Tajna veda v obrisih. V mnogih ciklih je govoril o tej isti temi. Govoril je o pra-začetku razvoja Zemlje in o pra-začetku razvoja človeka. In govoril je o cilju razvoja Zemlje in človeka. Govoril je tudi o tem kaj naj bi človek danes doprinesel k temu razvoju. To, kar je opisal v tej knjigi Tajna veda v obrisih, v zvezi s tem pravi Rudolf Steiner, enemu od svojih učencev je na železniški postaji, ko sta čakala na vlak rekel: Mojih predavanj ni treba brat, samo dve stvari naj postaneta sestavni del vašega življenja. Ena stvar je, vsako jutro in vsak večer se meditativno povežite s prvimi štirimi vrsticami Janezovega evangelija. In živite z mojimi vajami, ki sem jih opisal v knjigi, kako pridete do spoznanja o višjih svetovih.

Pretežni del tu navzočih je z menoj obravnavalo te vaje. Kako se mi lahko prebudimo z našo kritično samozavestjo? Kako se lahko prebudimo, da moč našega razmišljanja, moč misli, da moč našega opazovanja, jasnost opazovanja, da ves svoj razum, tisto sposobnost stvari trezno primerjati, ne moramo razvijati samo v svet prostora temveč, da je ta sila opazovanja, da je moč razuma, da je moč razsodnosti in sposobnost razsodnosti in sposobnost čutenja taka, da jo lahko tako obvladujemo, da vse vsebine iz prostora, ki vedno določajo na to, kako mi živimo, kakšne so naše predstave postanejo vodljive tudi brez prostora. Vrzite vse predstave iz svoje glave, toda ostanite pri tem aktivni. Opazujte, kako mečete vaše predstave iz glave. Intenzivno mečite ven vsa čustva, ampak čutite še naprej, ostanite aktivni.

In če sedaj to opazujete, kaj opazujete? Blizu je, kdo je nekaj šepetal? Kaj pa je v tem trenutku noter? …. V kateri obliki? Kot vsebina predstave ali kot kaj?… Kako pridem do te situacije brez mnenja? To je lahko tudi pasivno. In to je ta velika razlika k vsemu, kar prihaja iz newage-a, k temu kar je duhovno znanstvena metoda v srednji Evropi. Zavest moramo izprazniti, poslati predstave ven, toda v tem, da jih pošiljamo ven moramo biti zelo aktivni. In tisti, ki zna logično misliti in ki je v stanju, da predstavo ena logično poveže s predstavo dva, ta ima v zavesti predstavo ena in potem predstavo dva. To so slike nekih predstav. Polne z elementi iz prostora. Tisti pa, ki gre od predstave ena k predstavi dva je nekdo drug kot vsebine teh predstav. To je namreč dejaven človek. V tem sem aktiven.

Lahko sem aktiven s tem, da delam matematiko, ali da te predstave vržem ven, da te predstave povezujem in lahko predstavo ena pozabim in iščem predstavo dva v eni minuti. In iščem, povežem, povežem predstave. Sem prvo pozabil? Potem drugi še ne dam časa in kljub temu jo lahko iščem. Kdo pa je tisti, ki išče? Jaz, z mojo sposobnostjo razmišljanja in ta sposobnost se dogaja v glavi. Prisotni so izvzeti. To se dogaja v glavi vezano na možgane. Mi pa imamo sedaj situacijo vaje, kjer ni tako zelo pomembno to, da pristanemo pri naših predstavah temveč da damo poudarek tistemu, ki povezuje te predstave.

In to je dejavnost in ta postane tako močna, lahko jo tako aktiviram, da se naenkrat zasveti v moji glavi kot neka posebna moč. In ko se zavem te moči, kaj pa je ko se nečesa zavemo? Nekaj smo zaznali, registrirali. Postane resničnost, zavemo se neke posebne dejavnosti.  Zaznamo to moč in kdo je spet tisti, ki zazna? Ta dejavnost med ena in dva je razmišljanje. In čim močneje aktiviram razmišljanje tem močnejše razmišljanje je. In jaz se naenkrat zavem tega močnega razmišljanja in to sposobnost razmišljanja sedaj opazujem. Jaz mislim in obenem sem jaz tudi opazovalec tega razmišljanja. Kdo je opazovalec? Tudi jaz. Jaz sem tu spodaj in sem tudi zgoraj. Toda tu ne opazujem nobenih predstav, slik. Opazujem dejavnost. Kaj je dejavnost? Dejavnost je duh.

Tako se začenja duhovno znanstvena metoda Rudolfa Steinerja. Naučiti se opazovati dejavnost duha. In ta, ki opazuje to na možgane vezano razmišljanje, ta sem jaz in po določenem času opazimo, da od področja zunaj glave nekdo opazuje to dejavnost v glavi. In če ta dejavnost dobi tu izven glave nekakšno stalno pozicijo, lahko s to sposobnostjo raziskujemo tudi okolje.

Ali nebi mi to glasbeno nekako ilustrirali, da lahko lažje razumemo?

Ali razumemo zakaj gre pri tej dejavnosti med predstavo ena in predstavo dve? V glasbi imamo možnost, da eno predstavo postavimo pred sebe, to imenujemo temo in potem vzamemo še drugo temo. Zapojmo kakšno krasno otroško pesmico. To je japonska nacionalna pesem. Kaj imamo tukaj? Zapojmo. Drugače bom to naredil. Kratek stik med obema deloma bom naredil. Japonci se v prostoru vmes lahko mnogo bolje razvijejo. Razumete ta lok napetosti med eno in drugo melodijo. To je tisto, kar je pomembno. Lahko naredim drugače in pustim interval, vmesni prostor. Lahko tudi v akordu pojem, ampak poglejte ta prostor vmes je bil pasiven. Nič ni bilo vmes. Ampak biti aktiven v tem vmesnem prostoru, to je to.

Poglejte kaj delajo čustva v glasbi. To dela sposobnost razmišljanja v povezovanju ene predstave z drugo in s to sposobnostjo razmišljanja se lahko spravimo, podamo v svet energij. In če opazujemo neko rastlino samo s tistim razmišljanjem, ki je vezano na možgane in poskušamo zasledovat, spremljati rast neke rastline lahko ugotovimo spremembe v prostoru. Ne moremo pa opazovati rasti same po sebi v času. Vidimo samo prostorske spremembe. In tisto kar se spreminja imenujemo čas.

Čas je prikovan na prostor. Časa ne vidimo samega po sebi, toda tisto moč, ki jo čas oblikuje, tisto začenjamo videti. Naučimo se gledati energije, sile rasti, če delamo take vaje. Zdelo se mi je pomembno, da to razumemo. Da bi to pripravljenost biti brez predsodkov tukaj razvili brez škripanja z zobmi, da lahko rečemo, obstoja pot po kateri lahko vsebine tistega kar danes obravnavamo lahko sam preverim. Toda tudi v praktičnem življenju bomo lahko marsikaj preverjali na ta način.

Včeraj smo se pogovarjali o razvoju Zemlje. Omenili smo, da imamo pismo Stare zaveze in da se sploh ne začenja na začetku razvoja Zemlje zaradi tega, ker je pogoj tistega kar se tam obravnava nek proces toplote, ki se je prej dogodil. V pismu Stare zaveze se predpostavlja, da je element voda že tu. In ustvari se svetloba. Ta element toplote smo včeraj postavili čisto na začetek vsega razvoja. Zemlja se začne kot Saturn. To je astronomski znak za Saturn. Kot toplotno telo Saturn. Toplota je Zemlja. Samo toplota je bila takrat in nič drugega. In razširjena tako daleč kot je oddaljenost do Saturna.

Naslednja stopnja po tem je zgoščevanje te toplote v zrak. En del še ostane toplota, drugi del pa se zgosti v zrak. In povsod, kjer se materialni zrak pojavi, se v etru, energijah življenja pojavi svetloba. In svetloba se od zraka loči. Oziris postane vladar svetlobe, njegov brat Set pa vladar zraka. Zrak se še naprej zgoščuje, svetloba pa gre v smeri nadaljnjega razvoja. Oba brata se skregata. Set je nevoščljiv, ker ima Oziris vlado nad svetlobo in ga ubije. In človek mora spremljati oba na poti pada. Človek mora vdihavati zrak in iskati svetlobo. Zato se rodi Horus, sin Izis in Ozirisa in ta sedaj inspirira posvečene, da spet najdejo pot k svetlobi. Da najdejo Oziris. Mitologija je polna teh zgodb o nastanku sveta.

Evolucija se nadaljuje. Planetarno stanje Saturna se nadaljuje v stanje starega Sonca, od tu naprej se stvari zgoščujejo. Zrak se zgosti v vodo. Voda pa postane tisti najnižji element v katerem se nekaj lahko oblikuje. To pa ni ta Luna, ki jo najdemo na nebu o kateri je tu govora, temveč gre za planetarno stanje razvoja Zemlje, ki nosi ime planetarno stanje stare Lune. Tako se imenuje v duhovni znanosti.

Svetloba se tudi razvije naprej. Tako kot se zrak zgosti v vodo, se iz svetlobnega etra razvije zvok. Kemija. Kaj ima zvok opraviti s kemijo? Zelo veliko. Nobene kemije ni brez zvoka. H2O, dva atoma vodika sta v razmerju do enega atoma vodika. Eden proti dva. Če želimo mi to razmerje akustično zaigrati, vzamemo struno na monokordu in podaljšamo še enkrat. Slišimo isti ton v sorazmerju s prvim kot oktavo. In vmes so vsi drugi toni. Oktava zajema vse. Voda zajema vse. Voda teče v vseh oblikah in v vseh postavah. Ne zastonj zveni oktava v vodi. Kemijo in zvok imamo kot etrsko obliko moči.

In stvar gre še naprej. Luna se loči od Zemlje in imamo naše današnje planetarno stanje Zemlje na kateri stojimo. Sedaj je nastanek čvrste materije. Tudi v človeku se vse oblikuje v čvrste oblike, na primer kosti, možen je pepel, zemlja je čvrsta. In še dodatno povišanje v tvorbi etrov je potem življenje. Eter življenja, najvišji od vseh štirih energij življenja. Te štiri vrste etrov niso brez nadaljnjega naši zavesti na razpolago. To pa, kar je šlo v pot zgoščevanja z našimi čutili zmoremo zajeti. S čutili pa ne zmoremo zaznati duševne toplote. To je toplota v etru, ki ni merljiva.

Svetloba. O tem kaj je svetloba obstojajo samo teorije. Elektromagnetne teorije, teorije valov, poskusi kako pojasniti svetlobo. Kaj je kemija? Tudi glede tega obstojajo samo hipoteze. Kar pa se tiče energije, ki predstavlja življenje samo, te energije pravzaprav še nismo odkrili. Če greste na pot vaj, ki sem jo prej omenil (predstava ena in predstava dve) in tako dalje, postanete sposobni teh zaznav in pridete v stanje, da boste lahko določene stvari spoznali in sicer na lestvi vrst etrov. In s to sposobnostjo, ki jo tam izoblikujete ste v stanju pogledati v hrbtenico nekoga drugega in ugotoviti ali je kemija tam v redu ali so tam substance kosti v redu ali razpadajo.

Celo več lahko s tem počenjate. S tem lahko povsod zrastete v sile rasti in počasi ste v stanju, da svojo zavest tako deleč razširite, da lahko gledate v vso preteklost razvoja Zemlje. Tudi z opijem je nekaj takega mogoče, včasih tudi z hašišem. Kadar se ljudje nekako zrahljajo iz svojih teles naenkrat vidijo take dimenzije, ki posameznemu že povedo, da duhovnost obstoja. Ugotovijo, da je v svetu več stvari kot tisto, kar vidimo v našem prostoru. Toda take poti vse stanejo zdravje organov. In teh stvari ne moremo povezovati na taki poti z realnostjo našega življenja na Zemlji. In ta doživetja gredo vedno na račun energij, ki prehranjujejo naše organe. Življenjske energije se iz organov umaknejo in organi se osušijo.

Včeraj smo opisali vse kar se je na tej skupni poti evolucije izločilo iz skupnega debla. Kaj so planeti? Nič drugega kot mesta delovanja za tista bitja, ki potrebujejo drugačno hitrost razvoja kot človek. Mi vemo, da se Venera vrti šestkrat hitreje okrog sebe kot naša Zemlja. Obstojajo bitja, ki potrebujejo popolnoma drugačne dimenzije za svoj razvoj kot človek. In v Tajni vedi v obrisih od Rudolfa Steinerja je zapisano, da zelo mlada bitja niso zmogla slediti razvoju naše Zemlje in so si ustvarila mesto za svoj razvoj na Uranu. Na koncu razvoja Saturna so vsa tista bitja, ki so smatrala, da je tisti razvoj v času starega Saturna zanje že zadosten, ki niso želela nadaljevati svoje poti v razvoju, so si enostavno ohranila takratno Saturnovo stanje in so se izločila s tistimi življenjskimi pogoji, ki jim jih nudi ta isti Saturn kot ga danes najdemo na nebu.

Na začetku razvoja Sonca, tako smo to včeraj videli, se je razvil Jupiter, tudi izločen na nek način. Ker se tam naprej razvijajo bitja, ki modrosti nikoli ne morejo izgubiti. V tem se principielno razlikujejo od človeka. Mi moramo do modrosti najprej priti. Ta bitja pa so potrebovala prostor za razvoj in ta bitja modrosti se vedno znova rojevajo in preobražajo. Ne morejo umreti. Na koncu razvoja Sonca se je Sonce ločilo tako, da je Zemlja lahko šla v stanje stare Lune.Eden od planetov se ne loči temveč gre skozi ves razvoj Lune in Zemlje in se šele potem loči. To je Mars. Mars zapušča v povsod v Zemlji svoje železne sledi, gre skozi vsa nastajajoča bitja in Marsovo železo kot metal je edina substanca, ki sme biti v telesu. Na koncu se tudi Luna loči in Zemljo najdemo v čvrstem stanju, ki jo imenujemo Zemlja.

Še dva planeta manjkata, Neptun in Pluton. Ta dva bomo pozabili. Venera in Merkur manjkata. O Veneri in Merkurju vemo, da jih vedno najdemo nekje na poti okrog Sonca. To, kar mi imenujemo Merkur, v enem letu Sonce kar trikrat obkroži. Na ta način pride do šestih konjunkcij pred Soncem in za Soncem. In to, kar imenujemo Venero, kot jo danes na nebu vidimo, naredi na nebu peterokrako zvezdo v osmih letih. Pet zank, toda vedno v zvezi s Soncem. Iz Sonca se je ločila Venera in od Sonca se loči Merkur. Venera postane bivališče tistih bitij, ki jih dobro poznamo, ki predvsem ljudi v tretjem obdobju sedmih let mučijo. Moč simpatije postane moč ljubezni. Kako pa to moč ljubezni dajemo svetu je problem. Toda ta moč je zelo velika. In kako ta ljubezen lahko steče v proces spoznana, da se da nekako prilepiti k svetu, to je problem pedagogike.

Teh sedem planetov se je ločilo v času evolucije Zemlje in vsakič ko je šla Zemlja skozi tako stopnjo ločevanja in so se posamezni planeti ločili, se vse stvari, ki so se ločile še enkrat potegnejo nazaj. In preden smo prišli v našem razvoju Zemlje do naše čvrste Zemlje so bila vsa telesa, ki so se ločila še enkrat z Zemljo povezana, ampak v nekem drugačnem stanju, v našim sanjam podobnem. V univerzumu mišljeno kot porazdeljeno, pa kljub temu eksistentno, tako kot človek obstoja tudi ponoči čeprav se sebe ne zaveda.

In sedaj razvoj Zemlje in ta razvoj gre še enkrat skozi vseh sedem stopenj. Ponavljanje starega Saturna, ki ga imenujemo polarični čas, razvoj starega Sonca, hiperboreični čas, razvoj stare Lune, lemurični čas, razvoj Zemlje, ki se imenuje atlantis. Prvič se pojavlja čvrsta Zemlja. Človek in živali dobijo čvrste substance, kosti in danes živimo v poatlantskem času. Tukaj se je ločil Uran, potem Saturn, Jupiter in Sonce. Od Sonca se je ločila Venera in Merkur, Mars in razvoj je šel skozi razmere Lune in Zemlje. Luna se je ločila, da se Zemlja nebi preveč učvrstila in da bi ostali sposobni razvoja.

Šele na koncu atlantskega časa se je prebudila sposobnost, da so prvi ljudje začeli govoriti eno besedo samemu sebi “jaz sem “. To je bila majhna skupina ljudi, ki so stanovali tam kjer so danes še ostanki nekdanje Atlantide. Ajonski otoki, Irska, to so področja stare Atlantide in od tam je Noe s svojo barko, Indijci ga imenujejo Manu, do puščave Gobi je Manu učil svoje učence, sedem rišijev, ki so utemeljili indijsko kulturo. Potem pridemo spet do sedmih kulturnih epoh. Najprej indijska, nato perzijska, egipčansko – babilonska, kaldejsko – asirska, Grčija in Rim in tukaj se je dogodilo to s Kristusom.

Mi danes smo tukaj. Kje smo danes? Na najgloblji točki razvoja Zemlje. Saturn, Sonce, Luna, Zemlja. Bolj gosto ne more postati, bolj globoko ne moremo iti. Toda v ponavljanju stopenj razvoja planetov na Zemlji smo že prekoračili najnižjo točko in tisto mesto najnižje točke je v bistvu tudi preobrat vse evolucije. Do te točke so človeka vodila in oblikovala druga bitja. Ljudje še nismo bili odgovorni za Zemljo. Od tega trenutka naprej pa, ko človek lahko reče “jaz sem”, postane človek odgovoren. Odgovoren za kaj? Za vse, karkoli je kakorkoli sodelovalo pri oblikovanju nastajajočega človeka. Zasnova mineralnega sveta Zemlje, ki je bila dana že v prvi stopnji razvoja imenovani stari Saturn, je služila razvoju človeka. Zasnova možnosti rastlin v času imenovanem čas starega Sonca tudi služi razvoju človeka, razvoj živali.

Vse to so stopnje našega lastnega razvoja. Če zdaj mi kot ljudje odgovarjamo za razvoj je potrebno, da vsa ta kraljestva narave, ki so služila našemu razvoju vzamemo na poti nadaljnjega razvoja s seboj. Naša naloga ne dovoli, da karkoli izgubimo, pozabimo. Mi pa sedimo tukaj, žulimo te šolske klopi, nekako smo prikovani na ta prostor in si potem rečemo, “to, če mi kruli želodec mnogo lažje registriram kot razumem to, kar on zdaj pripoveduje”. Ampak pomislite, mi smo šele na začetku naše poti navzgor. To pa, kar sem danes na začetku opisal kot pot šolanja nas vodi na tej poti dvigovanja, ki je pred nami.

V našem vsakdanu se razvoja Zemlje spominjamo. Imamo soboto, ki je dan Saturna. Vsi evropski jeziki vsebujejo nek spomin na to stopnjo razvoja. Nedelja, dan Sonca. Ponedeljek dan Lune. Mars, ki gre skozi Zemljo in Merkur, ki vse to spet izravna. Dan potem je četrtek, dan Jupitra. Petek je dan Venere in spet sobota. Razvoj Zemlje gre od Saturna preko Sonca, Lune in potem pride skupaj kot Zemlja, Mars in Merkur. V bodočnosti po naši Zemlji, ko človek kot bitje ne bo potreboval več materije, bo v kozmosu bo črna luknja. Človek se bo ločil od tega. To bo čas bodočega Jupitra. Jupitrova stopnja v razvoju Zemlje. Potem pride Venerina stopnja v razvoju Zemlje. V Jupitrovi stopnji spet povezava z Luno in na Veneri dokončna povezava s Soncem in sicer kot bitja.

Toplota Saturna je na koncu prežeta s toploto našega človeškega jaza in to bo tista tretja stopnja, ki je še pred nami, imenovana vulkan. Takrat je človek prišel na svoj cilj in izpolnil svojo nalogo. To bo stanje ko ne bomo rekli, zdaj je pa dovolj dela, naredili smo kar je treba, ko ne bomo počivali, temveč je to čas, ko bomo v polnosti doumeli svoje božansko poreklo. To zgleda prepotentno ampak, če se šolamo in stvar preverjamo se tudi tako pokaže.

V tem zaporedju pa planeti ne stojijo na nebu. Geocentrično gledano ima Zemlja kot najbližji planet svojo Luno in potem imamo Merkur pri čemer moram reči, da je v srednjem veku pojem Merkurja in Venere zamenjan. Če govorim o Merkurju je to tisto, kar je v naši predstavi Venera. Stvar bi vam lahko temeljiteje pojasnil, ampak to nima nobenega smisla. Ponavadi se uporablja stara oznaka. Potem pride Venera, potem imamo Sonce in čisto namenoma bom naredil velik prostor vmes. Ti razmaki pa ne ustrezajo proporcem na nebu. Potem pride Mars, Jupiter in Saturn. Ti planeti v zaporedju svojih razmakov delujejo na Zemljo nenehno. In glede na to, kje na nebu v resnici stojijo, tako je njihovo delovanje na Zemljo. Pri biološko dinamičnem gospodarjenju vi delate s temi silami.

Tudi na človek je njihovo delovanje odvisno od tega kje stojijo. Vsak človek nosi vse zvezdno nebo tudi v sebi. Človek nebi imel jeter, če nebi imeli na nebu Jupitra, mi nebi imeli srca v sebi, če nebi bilo Sonca, nebi imeli možganov in genitalnih organov, če nebi bilo Lune in nebi imeli pljuč, če nebi bil na nebu Merkur, nebi imeli ledvic, če nebi bilo na nebu Venere in nebi imeli žolča, če nebi bilo na nebu Marsa. Sedem planetov je oblikovalo naše organe. Iz narave naših organov se dajo najti planeti. K temu moramo vzeti samo eno stvar zraven k posameznim znanstvenim dejstvom moramo vzeti tudi morfologijo. Toda tudi v času našega življenja delujejo ti planeti v določenih obdobjih. V tem primeru pa nebi bilo prav, če bi rekli, da učinkujejo ti planeti tako kot na nebu stojijo, temveč delujejo kot zastopniki sedmih različnih stopenj razvoja Zemlje in človeka.

Od prvega do pa do sedmega leta na človeka učinkuje predvsem Luna. Od sedmega do štirinajstega leta deluje pretežno Merkur. Od štirinajstega do enaindvajsetega leta deluje Venera. Od enaindvajsetega do dvainštiridesetega leta deluje Sonce. Čas Sonca obsega kar trikrat po sedem let. Zakaj je to tako? Od dvainštiridesetega do devetinštiridesetega leta pretežno na nas učinkuje in nas vodi Mars. Potem do šestinpetdesetega Jupiter, nato do triinšestdesetega leta Saturn, potem je pa konec. Ali moramo potem umret? Ne v današnjem času. Takrat se stvar šele začenja. Vse, kar temu času sledi ni več pod vplivom planetov. Planeti takrat na nas ne vplivajo več. Tedaj je človek tisti, ki nekaj oblikuje. In vse, kar človek takrat daje svetu je nekako oblikovala hierarhija človek.

Te starostne stopnje so glede na planete zelo lahko razumljive. Kaj je Luna, kakšen pomen ima za nas? Zrcali Sončevo svetlobo na osemindvajset različnih načinov. Dvakrat štirinajst. Ozirisa so raztrgali na štirinajst oblik. Oziris je opisal zvezo z Luno in vse oblike, ki so jih imele živali v času stare Lune, najdemo nekje kot simbole bogov. Ta lastnost zrcaljenja se zrcali tudi pri odraščajočem otroku od rojstva pa do časa, ko se menjajo mlečni zobje. To, kar se v prvih sedmih letih najmočneje izoblikuje je glava in vse kar ima opraviti z živčevjem in čutili učinkuje iz glave v telo. Vse oblike organov, plastika organov je prežeto z živčevjem na katero učinkuje glava. Dejstvo, da ima človek živce daje človeku možnost, da zrcali človek svet. Imeti pred seboj zrcalne slike sveta. Mi to imenujemo slike, predstave.

Mi pa vidimo te naše predstave kot zrcalne podobe. Če pogledam v zrcalo vidim zrcalno podobo sebe, giblje se kot jaz, nima pa mojih oči. To so podobe brez moči, samo zrcalne podobe. Take so tudi naše predstave. Lastnosti zrcaljenja so lastnosti sistema učenja. Otrok organizira svoje telo iz živčnega sistema od zgoraj navzdol. Res je tako, da so to sposobnosti zrcaljenja, podobno kot ima Luna sposobnost zrcaliti Sonce.

Kaj pa drugih sedem let? Merkur. Na čem lahko v teh drugih sedmih letih odčitamo Merkurja? Merkurjeva kovina je živo srebro. Verjetno ste že kdaj razbili termometer v katerem je bilo živo srebro. In kako ste potem doživljali iskanje teh kroglic? Ni jih mogoče ujeti. Nekaj takega, kar je nekakšna lastnost tatov, tudi trgovcev. Ni jih mogoče ujeti. Merkur so vedno povezovali s trgovci in s tatovi. Ne da je vsak trgovec tat, ampak lastnost sposobnost organiziranja povezuje ene in druge. In če si točno pogledamo te trgovske sposobnosti, potem je to to postati sposoben življenja v odnosih med stvarmi. in to povezovanje, razvozlavanje v odnosu na življenje, če se ta sposobnost enkrat obvlada, potem lahko s to močjo zdravimo.

Ravno to drugo obdobje sedmih let v katerem vodi človeka Merkur je na podoben način kot je Luna botrovala izoblikovanju sistema živčevja in čutil, v sredini tega časa od sedmega do štirinajstega leta, se pojavi na odličen način sposobnost ustvarjanja povezav med različnimi procesi. S pljuči vdihavamo  in izdihavamo. Tukaj imamo srce, ki utripa. Štirikrat na en vdih in izdih. Ti štirje udarci srca na en vdih in izdih niso vedno prisotni. To razmerje je prisotno šele pri devetem letu in štirih mesecih. Pred tem je bilo razmerje utripa srca in dihanja ena proti tri. Resnično je starost devetih let in štirih mesecev v povprečju čas, ko se to razmerje spremeni v ena proti štiri. Pred tem bi lahko rekli, da hodi otrok po svetu kot bi ga kdo na vrvici vodil. Sedaj naenkrat pa se otrok počuti tudi, kot da sam polaga noge na tla.

Poznate razliko med dunajskim valčkom in maršem? Pri dunajskem valčku vam vedno manjka ena noga. Spet si moramo vedno nekaj izmisliti, da nam to le uspe. Pred tem pa so imeli tretinski takt, ki so ga prikazali tako, da so imeli za to cel krog. To pomeni tri tretinski takt in potem štiri četrtinski takt, ki so ga prikazali takole. Tam je tri in še nekaj zraven ampak to že celo stvar spet uniči. Krog in nekaj nalomljenega. To so narisali takole. Krog se ne naredi več v popolnosti. Tri tretjine, tam imam še celoto in tu sem prispel na Zemljo pri devetih letih in štirih mesecih. Pri maršu vem, da imam dve nogi in da sem na Zemlji.

To je sredina otroštva. Prehod iz tri četrtinskega v štiri četrtinski takt. To spremeni občutek za življenje. To lahko res od zunaj opazimo, tja do opazovanja spremembe v načinu hoje. Kaj ima to opraviti z Merkurjem? To je nekaj, kar se dogaja med ritmi. Ritem se obvlada in ritem je temelj vsakega čutenja. In ko človek preživi to točko devetih let in štirih mesecev, ki ga imenujemo rubikon, od takrat zna otrok čutiti drugače. Ne še ločeno v duhu Čarobne piščali, ločeno v dur in mol, temveč v duhu Gallusa, kjer sta bila dur in mol še skupaj v sintezi. In šele zadnji se pojavi mol v zadnjem akordu. V tej starosti pa otrok začne v harmoniji čutiti, tako da lahko rečemo, da se tam prebudijo čutila, ko vodi življenje Luna.

Ko vodi življenje Merkur se razvije čutenje. In sem pride seveda tudi trebuh z vsemi organi za presnovo. To je nivo Venere, od štirinajstega do enaindvajsetega leta. Kar se tu sedaj dogodi, otrok raste iz glave navzdol tja do presnove. Tja do spolne zrelosti. Iz vse te inkarnacije tja v presnovo začenja mladostnik nekako uhajati v čustveni svet. Mladostnik postane sposoben čutenja. To je naenkrat talent in težava. To pa, kar pride kot sposobnost čutenja navzgor prinaša s seboj zelo pomembno komponento. Otroci postanejo individualno zainteresirani nad tem kaj se v svetu dogaja. Da se otroci v šoli učijo sojenja, presoje, to je zanje takrat odločilno.

Vsi nosijo v sebi pojem Cezarja in pojem Nera. Tudi Cezar ni bil čisto v redu. Pravzaprav je izsilil posvetitev. V dveh urah in uspelo mu je in iz templja je prišel kot vladar. Nero pa je šel skozi napačno posvetitev tako, da so se v njem osvobodile čisto divje moči. S tem je postal sposoben, da je hodil s harpo v roki in s pesmijo na ustih po zidu Rima v času, ko je Rim gorel po tem, ko je on naročil, da ga z baklami zažgejo. Kako se je tega veselil. Cezar je imel drugo sposobnost. Vsak dan je Ciceru diktiral dogodke dneva in vse njegove bitke so zapisane. In ko je enkrat prišel v dolino Donave, današnjo Romunijo, je diktiral svojim pisarjem dogodek dneva: “Prišel, videl, zmagal”. En dan v treh besedah opisan dogodek. Njegova bitka.

In sedaj spoznamo Nera. Deveti razred, petnajst let stari otroci. Nero in Cezar pri Waldorfski šoli prideta na vrsto že v prvih osmih letih. Zdaj pa ju obravnavamo še enkrat. In vse tisto, kar prihaja kot sila čustev in volje, kar je otroku naenkrat na razpolago, se mora nekako povezati s snovjo, ki jo v šoli poučujejo. In otrok se spomni kako so prvič obravnavali Cezarja, na karakter ki smo ga pripisali Cezarju in na to njegovo navado, da kar naprej diktira dogodke. In sedaj se ob tem spomnimo Nera in potem zastavimo nalogo, samo kot primer. Če potegne nekdo Cezarja iz bojnega voza dol in postavi Nera na ta voz, kaj bi ta dan Nero diktiral svojim pisarjem? Kaj se dogaja? Tiste vsebine so mi znane. Element Cezar, tukaj Nero. Oba si predstavljam v istem dogodku, tega potegnem ven, naenkrat se karakter Cezarja pojavi še bolj jasno in Nera postavim na isto mesto in pogrešam Cezarja.

Realiziram kaj bi se na mesto tega dogodilo in smo po sebi umevno je, da stvar spet naredim obratno in pravo olajšanje je postaviti Cezaraj tja, kjer je bil pred tem. Dejaven sem v presojanju v tem prostoru vmes in ne moram od zunaj slišati kaj je moralno in kaj ni. Iz mojih lastnih moči to sam nekako ugotavljam. Ne učim se presojanja. Jaz sam sem tisti, ki presoja in se razvijam sam v praznem duševnem prostoru v katerem sedaj vso moč čustev iz mene povežem kot ljubezen v razsojanju sveta. V tem času od štirinajstega do enaindvajsetega leta imamo opraviti s silami ljubezni in zagotovo lahko razumemo, da Venera v tistem času krasno deluje kot energija, ki nas v biografiji v tem času res oblikuje. Do enaindvajsetega leta se je dogodilo vse kar je naše telo gradilo. Od dvainštiridesetega leta naprej pa postanejo sile duševnosti preslabotne, da bi lahko nadvladale procese staranja v telesu. Ampak za to je tudi neka določena preventiva.

In sedaj vas prosim, da to kar boste slišal spet jemljete kot hipotezo v razmišljanju. Slišali ste, da imamo duhovne hierarhije. Imate Slovenci tudi hierarhije? Ne samo v strankah, temveč tudi nad nami. Pod nami je mineralni svet, malo bližje nam imamo rastline, še eno stopnjo naprej v nas imamo živali, potem smo pa mi. Ali nad nami ni ničesar več? Pride še kaj? Ali moramo verjeti, da tam še kaj je? Ali moramo verjeti, ker nam to ni jasno ali pa verjamemo zato, ker vemo? To je razlika med Kantom in Fichtejem. Fichte je rekel, jaz verjamem samo to, kar vem. Kant pa pravi, ker ne vem več moram verjeti. Jaz imam Fichteja rajši.

Za ta čas prvih sedmih let obstojajo zaščitniki, ki skrbijo za izgradnjo našega telesa. Da nekega dne v kozmos lahko prinesemo nekaj novega, to pa je svoboda in ljubezen, ima ta hierarhija, ki skrbi za razvoj v prvih sedmih letih, že za seboj. To je prva hierarhija duhovnih bitij, ki je nad človekom. Kje jo iščemo? Se moram obrniti, pogledati navzgor, gledati nazaj? Kje so, kje je ta angel? Angeli imajo stopnjo človeka že za seboj in nadaljujejo svoj razvoj. A ni tako, da se v nas ta trenutek zelo močno uveljavlja skeptik? Kako pa je s tisto odprtostjo, neobremenjenostjo? Ali naj nebi veljala odprtost za vse dovoljevanje vsega kot možno tudi, ko vzamemo besedo angel v svoja usta?

Če se vadimo v teh stvareh, lahko angela zaznamo, čutimo ga lahko. Pol za našim telesom, njegova glava nad našo glavo, njegove roke na naših ramenih in zadaj pol v našem telesu in vse, kar je bilo čez dan preprečeno, onemogočeno in bi nas sicer doletelo, to je njegovo delo. On pazi, da se nam ne dogodi nič, kar ne sodi v našo usodo. Lahko se vadimo v tem, da zvečer preden zaspimo še enkrat pogledamo na to, kar se nam je dogodilo v toku dneva in da opazimo tudi negativ tega pregleda dogodkov dneva. Kaj se je dogodilo? In kaj vse se ni dogodilo? To je delovanje angelov v dogajanje predvsem v prvih sedmih letih.

V drugih sedmih letih delujejo predvsem tista bitja, ki so stopnjo človeka preživela že na stopnji razvoja Zemlje, ki jo imenujemo stopnja starega Sonca. Imenujemo jih arhangeli ali nadangeli. Tudi duhovi ognja. In potem tiste prasile, arhaji, ki so svojo stopnjo razvoja človeka preživljali takrat, ko se je razvoj Zemlje s toplotno epoho začel. Ti trije rangi so spodnja hierarhija duhovnih bitij in ti nekako upravljajo tisti čas v katerem se naše telo pripravlja na to, da odgovorno v tem telesu oblikujemo svojo biografijo.

Kaj pa druga stran? Na tej drugi strani od dvainštiridesetega leta naprej nas ne nosi nič in nihče več, kar nas je v prvih treh trikrat sedem letih vodilo. Vse vitalne energije izgubimo, razgrajujejo se. Kaj pa tu v sredini Sonca, od enaindvajset do dvainštirideset let? To je tisti čas v katerem začnemo kot tisto bitje, ki začne v nas svetiti. Kot individualnost začnemo nekako prežemati tisto, kar je v prvih trikrat sedem letih zgrajeno. V tem času (enaindvajset let) so zgrajene tri ovojnice človeka. Najprej je zamenjana vsa materija in ko otrok zamenja zobe v telesu ne nosi ničesar več od podedovane materije. Fizično telo je individualno.

Procesi organov se spremenijo v drugih sedmih letih. Delovanje čutil dozori, procesi ritmov, dihanje, srce in spolna zrelost. Ves človek ostane individualnost, kar se svoje presnove tiče. Individualizira se etrsko telo. Potem pa pride še tisto telo, ki nam omogoča čutenje. Da je človek sposoben čutenja. Da na vsem tem, kar je do takrat postalo naše telo, postane človek tudi ljubezni sposoben. To je telo duše. Imenujemo ga tudi astralno telo. Delovanje zvezd posega v duševnost. In potem naprej.

Človeški jaz je takrat v telesu zrel. Že z osemnajstim letom se počasi začenja in od takrat naprej tema sploh ni več izoblikovanje telesa, temveč obvladati, čutiti to telesnost. Izpolniti to telesnost. Izpolnjevanje te telesnosti se potem dogaja v raznih stopnjah razvoja duševnosti. Duša se razvije in s tem, ko duša sedaj razsvetli telo duševnosti, se izoblikuje duša čutenja. Kaj pa razumemo kot dušo čutenja? Se spomnite še na ta čas? Prvi z vriskanjem spremljan občutek.

Malo zares velikih trenutkov v življenju, mogoče pri dvajsetih letih, ko mi nič več te stvari ne more vzeti. Doživetje polno svetlobe, ki ga ne morem označiti z ničemer drugim kot da rečem, to je doživetje mojega lastnega bitja, mojega jaza. Sredi vsakodnevnega dogajanja se naenkrat pojavi. Naenkrat razumem ideale. Filozofijo želim študirati. Smisel življenja želim najti, kaj hočem v življenju doseči. Pred tem sem iskal še svoj poklic. Sedaj pa iščem smisel življenja. Katere ideale bom iskal, jim bom sledil? V te ideale se tako vživiš, da si zelo oddaljen od prestave, kako daleč si oddaljen od idealov.

Ideali in večerni kres sta si na nek način podobna in človek mora vse to doživeti. In mesta za študije na univerzah so temu prilagojena. Koliko dni je takih, da študentje lahko vriskajo nad vsebinami študija? Nič od tega. Gulijo se za izpite. Ampak nujno potrebno bi bilo, da bi bilo tako in če tega ni na univerzi je treba nekaj takega najti zunaj univerze. Ampak to je čas, ko človek oblikuje svoje ideale.

Kakšna naj bi bila naša družba? Študiram Rusoja, francosko revolucijo, marčno revolucijo 1848, tendence iskanja prave svobode v svetu. V svojem čutenju poln navdušenja podoživljam te stvari. Človek se lahko tako zelo navduši, da mnogi prav v tem času med enaindvajsetim in osemindvajsetim letom dozorijo v prave umetnike. Toda v tem času jih popolnoma nosi življenje, ki jih je privedlo na Zemljo. Ljudje kot da nosijo krila. To pa se sedaj neha. Z osemindvajsetimi leti je Helberlin napisal svoja velika dela. Po osemindvajsetem letu …. ni uspel napisati niti ene dobre pesmi več. Tudi ….podobno. Ne vem, kako je s Prešernom. Pri mnogih nadarjenih ljudeh pa lahko ugotovite, da po osemindvajsetem letu peruti ne nosijo več. To kar temu sledi so morda še produkti navade.

In potem pridemo v življenje do petintridesetega leta in zadnji ostanki, ki so človeka še nosili, se zaustavijo. Kriza srednjih let. Ničesar več me ne nosi kot na krilih. Kaj pa se pojavlja novega, kar sem nosil prej v sebi kot čutenje? To začnem sedaj naenkrat v družbi odkrivati. V kakšni meri so moji ideali že uresničeni? To, kar je pred tem v meni oživelo me naredi sposobnega zaznavanja, kaj od tega v družbi resnično je. In glede na to, kaj v družbi je, se seveda nekako uskladim in doživim to razliko do mojih idealov. Sedaj moram biti v stanju balansirati. In ta trenutek obstoja nevarnost, da si rečem, tako pač je. Človek mora biti prilagodljiv in moji ideali so bili samo iluzija in človek zdrsne navzdol. Nekako se prilagodi tem danostim in postane žival navade in ostane to do konca svojega življenja. Sile razgradnje pa se vse bolj uveljavljajo.

Zato je zelo pomembno, da v tem času med osemindvajsetim in petintridesetim letom, v sredini časa Sonca, človek res aktivno odtehta, kaj so moji ideali in kaj je resničnost. Na pogledu v realnost merim svoje ideale in poskušam to svojo vlogo med obema z visoko aktivnostjo oblikovati. Svoj razum moram uporabiti, da dobro razlikujem. Kaj so moji ideali? Kaj je treba v realnosti razviti naprej? Ločevati moram trajno in minljivo. In lahko ostanem med obema sposoben življenja. V najbolj čisti obliki se pojavlja razum in pride na svoje pravo mesto. Razlikujem med minljivim in večnim. In če mi to uspe pridem do najboljše priprave za naslednjo stopnjo.

Če grem naprej do petintridesetega do dvainštiridesetega leta in sem se uspel zelo visoko aktivno obdržati v tej sposobnosti razlikovanja, potem dozorim, da iz tega odtehtavanja lahko preverjam kako ideale lahko uresničim v razmerah v družbi. Moja zavest se iz stanja pogleda iz idealov usmerja v realnost. Zavest realnosti tako v svetu duhov kot v realnem fizičnem svetu in to prepletanje obeh so v filozofiji imenovali zrel razum. Razum ločuje. Več kot ločevati razum ne sme. Zrel razum pa povezuje in se pri tem opira na razum.

Rudolf Steiner imenuje ta čas po tem, duša zavesti. In to lahko izoblikujemo na pravi način, če smo dušo čutenja smeli v polnosti izživeti. In potem odtehtati med ideali in realnostjo. V najbolj intenzivnem balansiranju pridemo v stanje, da vgradimo ideale v realnost. To kar smo tu pridobili nam omogoča sprejemanje velike odgovornosti. Pred dvainštiridesetim letom naj nebi bil nihče v parlamentu, potem pa lahko.

Največja ustvarjalna moč pride sedaj na vrsto. To pa ni sila izgradnje, podobna tistemu začetku prvih sedmih let, to je sila razgradnje. Tisto življenje narave kot vegetativni razvoj se nekako umakne in sicer na račun živega v duhu. Napisal bi lahko, velika odgovornosti in ustvarjalna moč. To je Marsova moč, ki daje ljudem v tej starosti posebne sposobnosti ne glede na to, kje smo v službi. Povsod se to kaže, tudi če smo samo v družini.

Če smo šli skozi vse stopnje razvoja duše nismo žival navade. Mi smo sicer sposobni navad, toda lahko tvorimo vedno nove navade in to nas ohranja mlade. Od kod prihaja moč modrosti? Od zgoraj navzdol, če imamo sedaj zaslombo, trdno podlago v duhovnosti. Če pa je nimamo, če zapademo konvencionalnim navadam, potem ta moč mladosti ne more do nas. In staranje postaja bolj enakomerno. Tisti pa, ki delujejo v tem času od dvainštirideset do devetinštirideset let, kar daje človeku to mladostno duševno moč, so ravno v tem času, ko vodi človeka Mars, ko je lahko prisotna tudi agresivna nota, ko se zna zgoditi, če ne pazimo, da drugega odrinemo s komolcem.

V tem času nam serafini darujejo novo mladost. To so angeli, ki nimajo rok in nog, neskončno veliko pa oči, šest kril, mojstri ljubezni, ki sevajo ljubezen brez da bi jo sami za sebe zahtevali. Visoko nad kakršnimkoli človeškim razvojem so ta bitja. Samo oddajajo in oddajajo, darujejo ljubezen v naš razvoj. Mi pa moramo biti dovolj močni za to kar od njih dobimo in še naprej.

V času ko vodi Jupiter pa pridejo kerubini. To so tisti, ki izravnavajo. Tam pa so troni. Tronom se imamo zahvaliti za naš razvoj k staremu Saturnu. In oni so na tistem mestu, kjer človek še najmočneje deluje v svet. Potem pa hierarhije ne delujejo več. Ti serafini, kerubini in troni so duhovna bitja najvišje hierarhije. Angeli, nadangeli in arhaji so tretja hierarhija. V sredini med štirinajstim in petintridesetim letom pa delujejo tri duhovna bitja, ki imajo svoje bivališče na Soncu.

Učinkovanje hierarhij se ne more usklajevati z učinkovanjem planetov v geografiji, temveč se njihovo delovanje premika v smeri človeške mladosti tako, da imamo dve hierarhiji, ki delujeta naenkrat. Eksusijaji, dinamis in kiriotetes. In ta težnja delovanja angelov v smeri časa mladosti omogoči, da je človek po devetinštiridesetem letu sam. Takrat šteje samo ali mi dajemo kaj v njihovi smeri sami od sebe. In da je to mogoče je odvisno od tega, katere individualne sposobnosti smo že uresničili. In odvisno je od tega ali je naša inteligenca, katere temelje smo dobili v času šolanja, v življenju v stanju nositi naše delo tako, da se pri tem lahko opiramo na duhovnost. In če v družbi praktično delujemo in pri tem ne izgubimo svoje opore v duhovnosti, potem v meri kot nam to uspe, se od sredine življenja duša vedno bolj emancipira od svoje vezanosti na fizično telo. Duša postaja vedno mlajša, neodvisno od tega kako staro je telo. Ta najvišja duhovna bitja pa vedno pošiljajo človeku sile mladosti, ki telo le ohranjajo.

In tako s stvar nadaljuje in ko smo stari sto dvanajst let in smo imeli na ta način dolgo priložnost dan za dnem iz substance samega sebe delovati v ta svet. In kozmos potrebuje vsak dan taka dela in smisel staranja je v tem. Zdi se mi, da kozmos ta trenutek v tem duhu zelo malo dobi in veliko potrebuje. Se zaradi tega človeška starost podaljšuje? To pa, kar v tem času brez zaščite hierarhij človek lahko daje svetu kot svojo substanco. V zvezi s tem imamo poti šolanja in tista pot šolanja, ki sem jo čisto na začetku predstavil je začetek na tako pot šolanja. Potem vam bom pa na enem primeru predstavi kako lahko izobraževalni sistem tako priredimo potencialu človeka, da je v času starosti možna opora na duhovni svet. Tako, da ne živimo samo za sebe ampak, da je naše življenje na razpolago za nekaj, kar je nad nami.

Ljubi prijatelji, vsi ste šli skozi čudovito šolsko izobrazbo. V nasprotnem primeru nebi mogli biti tako veseli. Vsi bi bili več ali manj že zdaj slabe volje. Zagotovo ste se Pitagorovega izreka naučili na zelo osvežujoč način. Se spominjate Pitagorovega izreka? A kvadrat plus B kvadrat je C kvadrat. Pravi kot, hipotenuza, kateta, kateta 2. skratka, A kvadrat plus B kvadrat je tako velik, kot kvadrat pod hipotenuzo. Nad tem se človek lahko navduši. Od veselja naredimo luknjo v strop. Ta Pitagorov izrek so učiteljem, ki so jih pripravljali za prvo Waldorfsko šolo zelo polagali na srce. Če se ta izrek na pravi način obravnava, gredo učenci s tem izrekom skozi delček posvetitve. Ta izrek je nekaj kot razodetje iz misterijev.

Gre se za pravokotni trikotnik in samo pri takem trikotniku ta izrek velja. Obstajajo seveda druge oblike trikotnikov; ostrokotni trikotniki, trikotniki s topim kotom, tudi s pentagramom se nekaj takega lahko naredi. Tam pa se mora ta računica tako preobraziti, da na koncu prideš vedno do veljavnosti tega pravila. Pot posvetitve k temu pravilu. Poglejmo si, kaj s tem Pitagorovim izrekom lahko naredimo, da bi bil način, kako se tega pravila naučimo primeren, da v človeku osvobodi energije, ki celo ob koncu življenja pomagajo človeku.

Pogosto sem pri učencih v gimnaziji doživljal, da tudi, če so naredili maturo, še vedno niso jasno obvladali kaj je ozkokotni in kaj topokotni trikotnik. Je to topi ali ostri kot? Moja žena je pravilno ugotovila, da najina hči tega ne ve. Razredničarka očitno pri obravnavanju tega pravila ni pazila dovolj. Kljub temu je postala odlična soproga ta moja hči in s svojim možem ravno pluje okrog sveta. Ali je ta kot oster ali top, ji ni bilo čisto jasno tudi, ko je šolo končala. Ali je to oster ali top kot? Oster.

Poučeval sem na Waldorfski šoli, pa tudi na šoli za prizadete z otroci s težkimi poškodbami. In pri zelo prizadetih otrocih je popolnoma vseeno ali je to oster ali top kot. Zakaj ostajajo otroci ravnodušni? Zakaj jim je vseeno? Zato, ker to kar vidijo zunaj ne morejo dovolj povezati z zaznavami svojega telesa. Popolno učenje je možno samo v tem primeru, če se pri razumevanju vsebin sveta lahko podoživlja to v vibriranju lastnega telesa. To se ne doživlja zavestno temveč podzavestno. Vedno pa je treba to upoštevati.

V pedagogiki za prizadete otroke mi je enkrat padlo na pamet, da tako dolgo dokler jim je vseeno ali je top ali oster, tako dolgo ne bodo mogli obvladati Pitagorovega izreka. In pri zdravilni pedagogiki, ki dela po Waldorfskih principih se mora v vsaki starostni stopnji učitelj držati učnega načrta. Vsak človek, vsak učenec ima pravico do tega, da doživlja snovi ustrezno svoji starosti. In Waldorfski učni načrt se ravna ravno po tem, kaj otroci pri določeni stopnji lahko doživljajo.

Kako lahko postane Pitagorov izrek doživete za otroka? Najprej mora postati doživetje ta pravi kot med topim in ostrim kotom. Če vzamemo krog in potem naredimo takole dva preseka in tako imamo temelj teh trikotnikov. Konica tega trikotnika pa je čisto zgoraj, potem je vsaka konica v velikosti svojega kota enako velika. Čim nižja pa je baza mojega trikotnika tem bolj oster postane zgornji kot. Če pa se baza približa preseku na polovico potem postaja konica vedno manjša. In če imam krog in položim bazo trikotnika v zgornjo polovico kroga, torej nad presekom in potem pustim, da nasprotni kot potuje po loku kroga, potem ima vsak od teh trikotnikov enako bazo in gama zgornji kot ostane vedno enako velik. In vsi so topi koti in to se tako nadaljuje. Čimbolj pa se oddaljim od preseka kroga, tembolj topi postajajo gama koti. Čimbolj pa se približujem spet preseku kroga tem bolj se manjša topi kot in postaja bolj oster. Čimbližje pa pridem preseku tembolj top postaja kot. Obratno pa, čimvišje se približam od spodnjega loka kroga preseku kroga, tembolj se konica zmanjšuje. Z druge strani pa, čimbolj se bližam preseku tem manj top je kot. Odspodaj se zmanjšuje konica, odzgoraj se zmanjšuje topost in potem pride trenutek, ko se oba srečata na preseku. Sedaj je kot pravi kot. In potem se spet nadaljuje navzdol z ostrim kotom in če grem spet gor, skozi presek navzgor imam pravi kot in spet topi kot navzgor.

In kako pogosto je dana možnost, da se pojavi pravi kot? Dvakrat. Sploh ne, zaradi tega, ker je tisti trenutek neskončno majhen. Ta trenutek, ko je pravi kot, je neskončno majhen. Kot da bi ta trenutek našli lahko samo v neskončnosti, ker smo tako grobi. Smo v stanju, da pravi kot narišemo na papir. Kaj pa je ta pravi kot? Nič drugega ni, kot akt balansa med topo in ostro stranjo.

Poskušajte to pojasniti prizadetim otrokom. Otrokom, ki imajo glavo na klopi in jim z ust teče slina in se morajo naučiti tega. Ali obstojajo neka vrata skozi katera jim lahko omogočite, da to začutijo? To morajo začutiti na svojem telesu. Kako pa? Tako, da lahko v postavi vibrirajo s tem. To je ena od možnosti. Lahko pa se izmislimo še marsičesa. Kako lahko ostre kote doživim na svojem telesu? Roko stegnem in pod pazduho imam oster kot. To je za otroke blazno dolgočasno. Pojma tako dolgo ne bodo imeli, dokler tega ne bodo zares čutili in zaživeli na svoji postavi.

Prosil sem jih, da narišejo človeka. In sicer človeka, ki je narisan samo iz ostrih kotov. In kdor tega ne zna, mu bomo pomagali. In kljub temu bo to za njega doživetje. Poskušam. Ostri koti. To je ena. Sami ostri koti. Drugi pa samo topi koti. Če človek že pogleda to postavo iz ostrih kotov te začne dušit. Če imamo na mizi krasno poslastico s smetano na vrhu se pač ne želimo počutiti takole kot se počutimo, če gledamo tole sliko. Bi človek, če se tako počuti, lahko sploh zaspal? Takoj občutiš, da tako ne gre. Zakaj lahko to rečem? Ker to čutim na svoji postavi.

Sedaj pa samo topi koti. Glejte. Sproščen, vesel. Otroci so rekli, dobre volje. Temu so pa rekli “smotan”. Ta nikoli ne pristane na tleh. To je gesta nemega otroka. Gesta, če rečem “štumf” je to tudi gesta tistega, ki ni z razumom čisto prisoten. Če pa to preverjam na postavi je rezultat drugačen. Vedno sproščen, ne pozna nobene stiske. Tukaj pa ves v krčih. To je akord hudiča, to je pa terca in seksta. Sedaj pa možnost, da postaja ta postava na desni vedno manj topa in ta na levi vedno manj ostrokotna. Kako pa izgleda postava potem? Vse v pravem kotu. Kaj pa je tukaj pravi kot? Približno tako. To je balansiranje, ravnotežje med enim in drugim. Kolikokrat se to zgodi, da je človek v takem stanju? Nikoli. Razen v neskončno malo primerih. Enkratnost. Medtem, ko obstoja veliko možnosti na obeh straneh, toda ohraniti sredino je enkratna stvar.

Obstojajo pravi koti, na primer upravne stavbe, parlament. Tudi tam najdemo prave kote. Zelo pogosto najdemo take stavbe. Te so krute, čvrste, toge. Obstoja pa pravi kot, ki predstavlja ravnotežje med topim in ostrokotnim kotom v visoki aktivnosti, da je možno obdržati ravnotežje. Vedno v nekem labilnem ravnotežju. In šolanje v življenju je postati stabilen v labilnosti. Če so prizadeti otroci nekaj takega doživeli v meri kot so v stanju govoriti, so v stanju tudi razlikovati med topim in ostrim kotom.

In če tisto, kar sem prej narisal kot periferne kote primerjam z enkratnostjo pravega kota, potem to naenkrat postane doživetje. In če to krasno v barvah oblikujemo, te trikotnike narišemo v modri ali turkizni barvi, konice pa mogoče v rdečem in v rumeni pravi kot. Kot svetloba prisotnosti duha v tisti srednji poziciji. Potem vzamem vse izkušnje svojega telesa v ekistenčnost. Tukaj dobim občutek za skladnost zakona o perifernem kotu, enkratnost pravega kota pa dobi pri tem svoj pomen. In vsi trikotniki katerih baza je presek kroga in katerih konica potuje po loku kroga, to so pravi koti. Zdravilo Talesa dobi temelje svojega čutenja, ker doživetje na lastnem telesu vibrira s tem spoznanjem. In na tem pravilu Talesa je zgrajeno pravilo Pitagora. Pravilo Pitagora da vsemu skupaj svoj pomen še s tem, da je v tem labilnem trenutku ohranjanje ravnotežja s površinami, ki jih na posamezne stranice naredimo, da je možna stabilnost. In to, kar se tu pojavlja kot stabilnost dobi neskončno dinamiko z mnogimi dokazi. Tega pa tu ne bom delali.

Eno stvar sem hotel pokazati. Če neka snov, ki se jo je treba naučiti povzroči, da nekako dobimo občutek za lastno telo, se sreča vsebina iz sveta zunaj z zaznavo svojega lastnega telesa. Vsebina sveta me določa, tvori in mi daje tisto moč, ki je v vsebini sveta zajeta. Če ste se snovi naučili na tak način, bo taka snov razvila svoje moči po sredini življenja. In duhovne vsebine takih pravil se začno šele razvijati.

Poglejte, peti razred osnovne šole. Obravnavamo egipčansko kulturno epoho. Pot posvetitve kot se je opravljala v templjih  Egipta so vsebine, ki jih otroci takrat z največjo napetostjo podoživljajo. Tja do preizkušnje z ognjem in vodo. Kdor je kot učenec to doživel, njega se je to prijelo v najsvetlejšem jedru. Nikoli nisem doživel, da bi na tem mestu, ko to z otroci obravnavam, kdorkoli delal nemir. Celo buciko bi slišali, če bi padla na tla. In ko otroci sami oblikujejo stvar tako s sliko kot z besedo, so otroci vedno lahko prav neverjetno veliko prispevali.

Pred kratkim sem imel še nekaj epohalnih zvezkov še enkrat v roki in sem srečal te proste spise. Imel sem občutek, da so učenci v teh spisih znali več kot so lahko znali. Kot da se je v teh spisih zasvetilo nekaj iz preteklosti. Pouk zgodovine na Waldorfskih šolah ima svoj smisel tudi v tem, da se lastna preteklost lastnih inkarnacij lahko zasveti v biografiji tega življenja. Po takem obravnavanju posvetitve v starem Egiptu se obravnava to, kako je funkcioniral faraon.

Vi poznate piramide in obstoja vhod, ki vodi v komoro groba in pogosto so tam še različni prostori v piramidi. Približno na višini ene tretjine je tako imenovana kraljeva soba in v tej sobi je faraon bival po dve uri dnevno. V piramido je prišel, ko je bilo sonce v zenitu. Prišel je v prostor kjer ni bilo nobene svetlobe. Normalno bi ljudje rekli, noro. Je imel alergijo na svetlobo? Zakaj pa je šlo pri tem? Biti dve uri v temi. V enem od devetih razredov sem imel pouk umetnosti. Petnajstletni otroci. Norčevali so se in eden med njimi se je hvalil, najboljši sem. Zahvalil sem se pri njem in napisal na tablo njegove besede. Pomemben sem. In potem sem napisal na tablo, Jaz je pomemben. Potem pa se je razvil pogovor. Kaj je razlika med enim in drugim stavkom? Razgovor je pripeljal tja, da se pri desnem stavku “jaz je pomemben” dotaknemo nečesa v nas kar ima trajnost. In da je v levem stavku “jaz sem pomemben” prisotno nekaj, kar je spremembe sposobno. V tem primeru vodi jaz v slepo ulico, na desni strani “jaz je pomemben” pa vodi v večnost.

Naslednjega dne smo obravnavali to piramido in to, kaj se dogaja s faraonom, ko prihaja v to sobo. Razgovor je potekal molče, ampak nekaj se je dogajalo. Dokler ena od učenk ni rekla, mogoče se je tam priključil na to o čemer smo se včeraj pogovarjali, na večnost. Dolgo je bil razred čisto tiho, potem se o tem nismo pogovarjali več. Nadaljevali smo in jaz sem prepričan, da  tej starosti ta trenutek razvije svojo pomembnost. V starosti med šestinpetdesetim in triinšestdesetim letom postanejo te stvari ponovno pomembne. Med posameznimi mislimi je dejavnost ocenjevanja stavek “jaz je pomemben” “jaz sem pomemben”. Vmes je dejavnost ocenjevanja, ki si jo otrok pridobi, da bi ljubezen individiuma podaril svetu.

Iste vsebine v petem razredu otroci še ne znajo ocenjevati. Toda enačbe, slike lahko razumejo. Ko smo obravnavali faraona v petem razredu osnovne šole in smo se pogovarjali kako faraon stopi iz svoje sobe v piramidi, je šel i piramide, da bi se lotil svojih kraljevskih poslov. Kako je izgledal ta faraon? Kako je gledal v svet? In prosil sem otroke, da si to predstavljajo tako, da zaprejo oči. In pred tem sem vadil doma, da bi znal dobro narisati faraona. Na tablo sem narisal njegovo glavo s pogledom kot uperjenim v večnost. In učenci so morali vedno vsak za sebe povedati ali to ustreza. In pomagali so, da je ta vtis, ki so ga imeli v notranjosti ustrezal risbi na tabli.

Zelo odločilen aspekt, ki sodi k temu. Dan pred tem smo obravnavali neko snov. To je snov na katero se lahko spominjajo. Vsebine spomina so nekaj, kar nosi človek. Vsebine sveta pa nosijo kozmična bitja. Misli sveta in misli človeka se morajo srečati. Biti mora možno, da se srečajo. Misli sveta se morajo v človeku individualizirati, drugače ni nobenega učenja. Neka snov, ki naj bi ostala v spominu človeka, potem drugo pa je, da čez dan, ko smo v dosegu svoje samozavesti, ponoči pa se ne zavedam sebe, temveč sveta. Podnevi sem v sebi, ponoči periferno in kljub temu eksistiram. Če sem periferno je vsebina sveta tudi moja vsebina. Podnevi pa, ko sem v svojem centru, sem izven vsebin sveta. Stojim jim tako rekoč nasproti.

To, kar sem čez dan sprejel vase, korespondira ponoči z vsebinami sveta, ki temu ustrezajo. Prihaja do nekakšnega dotika z vsebinami sveta zaradi tega, ker sem se dan pred tem tega učil. In potem pridem spet nazaj v mojo samozavest čez dan. Česar se sedaj spominjam iz preteklega dne je predstava mojega spomina. To pa, kar prinašam iz noči s seboj je stik s praslikami vsebin spomina. In tako se srečajo praslike z vsebinami spomina, če je učenec dejaven, da bi si predstavil kako faraon stopi iz piramide. Kako gleda v svet. Sploh ne moram spominjati na to kaj smo obravnavali prejšnji dan. Že samo vprašanje, ki sem ga zastavil je tisto, ki spomin v notranjosti učencev sproži. In ko gledamo kako je nastala ta faraonova podoba na tabli, nastane v učencu nekakšen prostor svobode v katerem lahko stke eno z drugim sliko svojega spomina s prasliko in pride do neke vrste svetega obhajila.

To je nekaj drugega kot če bi rekel, dragi otroci včeraj smo obravnavali življenje faraona, kdo bi to rad ponovil. Nič se nebi dogodilo od tega srečanja obeh strani in to je ta umetnost pri ponavljanju, da v otroku pride do prostega prostora v katerem srečanje obeh dimenzij postane doživetje. To naj bi delala Waldorfska pedagogika, da pripravi na ta način sposobnost razvoja tudi v času visoke starosti. Da lahko tudi v času visoke starosti svetu nekaj damo. In da se nitka naše duše ne pretrga, ko iz duhovnega sveta ne dobimo nobene pomoči več.

In odločilno je za življenje po smrti, katere stopnje smo v našem življenju doživeli in na kakšen način. Če namreč po smrti pustimo telo ležati še nismo odležali vsega. Imamo tudi telo, ki je nosilec spomina. S fizičnim telesom vidimo vse ločeno in eno za drugim. Fizično telo pa odložimo. Al ga pokopljejo ali sežgejo. Obstoja pa še nekaj v katerem je vse življenje nekako vsebovano. To je etrsko telo, telo življenja, v katerem je vse življenje še vsebovano. Ločitve, ki jih imamo zaradi fizičnega telesa takrat odpadejo. In mi naenkrat lahko vidimo vse življenje naenkrat. To je to doživetje o katerem govori toliko ponesrečencev, ki so se potem vrnili v življenje in o tem poročajo.

Čez dva ali tri dni tudi to odpade. Po tem pa pride čas rekonvalescence, tri ali štiri tedne približno in takrat postane astralno telo. Moram skozi astralni svet. Ta čas traja eno tretjino našega življenja. Tako dolgo, kolikor časa smo na Zemlji prespali. In sedaj pride čas, ko gremo skozi ta astralni svet in ta astralni svet si ogledamo. Najprej pridemo skozi sfero Lune, potem skozi sfero Merkurja, skozi sfero Venere. Angeli, nadangeli in arhaji so tista bitja, ki tisto, kar srečujemo v teh sferam kot preteklost našega življenja preverjajo s strogimi pogledi. Gledajo kaj je z nami povezano a ni še popolno in mi smo sami, ki gledamo to z njimi. To doživljamo z največjim hrepenenjem in tisto, kar je še mogoče izravnati, spraviti v ravnotežje tudi želimo narediti. Na podoben način kot vsako noč razširimo našo zavest v periferijo, tako smo periferno razširjeni po smrti.

Tisto pa, kar srečujemo kot dogajanje v našem preteklem življenju, postane naš notranji prostor in zelo močno podoživljamo učinkovanje vseh naših del v ljudeh s katerimi smo se srečevali. Čutimo kakšno veselje in trpljenje smo ljudem prinašali in to doživljamo zelo intenzivno. Katoliška cerkev govori o vicah. Napaka je samo v tem, da v tem primer govori o božji kazni, medtem ko v resnici to ni božja kazen, ampak od nas samih hotno. Božanska duhovna bitja pa so naši pomočniki, sevajo neko pomoč.

Ta hierarhija angelov, nadangelov in arhajev poskrbi za to, da lahko pustimo za seboj vse tisto kar je nepopolno, grozno, slabo in v sfero Sonca pridemo zelo nepopolni. Veliko moramo pustiti v naši prvi stopnji Lune, Merkurja in Venere. To kar pride v sfero Sonca, to kar je nepopolno, ker toliko ljubezni še nismo uspeli razviti in toliko svobode. To kar pride v sfero Sonca se izgubi v sončni svetlobi. Ampak v svetlobi duhovnega Sonca, saj ima to Sonce več nivojev.

Tudi če študiramo egipčansko mitologijo bomo to srečali. Obstoja duhovno Sonce, duševna sfera Sonca in fizično Sonce. Tri Sonca sem videl stati na nebu, Schubertova pesem. Tam je to opisano. V sferi Sonca vse te substance, ki sem jih prinesel, ki so jaz, ki jih smem prinesti, temelj za vse tisto, kar so sile zdravja v naslednjem življenju. In vse, kar ne seva v tem sončnem stanju pa so temelji bolezni, ki jih bomo imeli v naslednjem življenju. To je tisti glavni čas, ko je v meni še ta situacija odtehtavanja kaj je smiselno in kaj ni. Dobro in slabo nekako položi v tehtnico. To stanje tukaj imenujejo tudi polnoč svetov.

In potem se pot nadaljuje. Pridemo skozi sfero Marsa, skozi sfero Jupitra in skozi sfero Saturna. In ti trije planeti z bitji, ki na njih bivajo, serafini, kerubini in troni.