Brigitte von Wistinghausen, predavanje v ljubljani, 4.9.2004

Zaprosili ste me, da govorim o reinkarnaciji in karmi. Po poklicu sem žlahtnitelj rastlin. Glede na moje življenjske izkušnje in ukvarjanje z antropozofijo pa je reinkarnacija in karma tema, s katero se že dolgo ukvarjam. Iz misli, ki jih je Dr. Rudolf Steiner v svoji duhovni znanosti razvil, tudi misli v zvezi z reinkarnacijo in karmo, sem dobila veliko moči in razumevanja za vse, kar me je v življenju srečevalo. Misli iz duhovne znanosti Dr. Steinerja odpro človeku veliko širši horizont kot je sicer to ljudem današnjega časa mogoče.

Če gledamo na lastno življenje ali življenje ljudi ki jih poznamo, če razmišljamo o usodi ljudi ki jih poznamo, mogoče o usodi celih narodov, se nam mnoge stvari zdijo skrivnostne, nerazumljive, nepravične. Včasih sem si že mislila: Kako dober človek je pa ima tako kruto usodo. Mnoge stvari, ki jih v toku življenja srečamo, ostanejo nerazumljene. Nerazumljivo je tudi, kako različna je lahko kvaliteta srečanja z ljudmi. Včasih se zgodi, da nekoga prvič srečaš pa začutiš do njega močno spontano simpatijo, ali pa začutiš močno antipatijo brez zunanjih razlogov in negativnih izkušenj s tem človekom, antipatijo ki jo komaj premagaš. Lahko se zgodi, da srečaš nekoga prvič in se zdi, da ga že dolgo poznaš, čutiš da ti ni tuj. Spet drugače se zgodi, da imaš lahko prav veliko opraviti z nekom, a ti ta ostane dolgo tuj. Poznamo izkušnjo, da pri določenih stvareh razvijamo spontan strah, čeprav se ne spominjamo ničesar v življenju, kar bi tak strah opravičevalo. Še bolj skrivnostna je lahko izkušnja, da pridete na mesto, kjer gotovo niste še nikoli bili pa imate občutek, da vse poznate. Poznam ljudi, ki so na mestu, kjer so bili prvič, lahko druge vodili. Sami so presenečeni nad tem, kako dobro ponovno nekaj prepoznajo.

Še pred nekaj desetletji so pri nas v srednji Evropi misel na reinkarnacijo zavračali, zdela se jim je smešna, ostanek indijske miselnosti. Danes na začetku novega tisočletja, ko se vse kulture močno mešajo, je izkušnja prav obratna. Razlog pa ni le v mešanju kultur. Vedno znova se pojavljajo ljudje, ki to idejo ponovnih rojstev lahko spontano mislijo, jo sprejmejo in čutijo, da nekaj na tem je. V Ameriki je baje že tako, da izpade smešen, ki v reinkarnacijo ne verjame. Iz tega so se rodila številna gibanja, ki misel o reinkarnaciji postavijo v center svojih prizadevanj skušajo ljudi privesti do lastnih izkušenj. Kot dekle sem pred mnogimi desetletji misel na reinkarnacijo popolnoma zavračala. Potem sem obiskovala Waldorfsko šolo in moja mati pa tudi babica sta bili antropozofinji. Idejo sem torej poznala, a je nisem hotela sprejeti, ker sem imela občutek, da sem za sedanje življenje popolnoma sama odgovorna. Zdelo se mi je, da človek, ki se sklicuje na preteklo ali na bodoče življenje ni popolnoma odgovoren za to, kar sedaj dela. Tako sem razmišljala pri dvajsetih letih in to z vso mladostno žarečnostjo. Pozneje sem na neki plesni prireditvi spoznala mojega moža. Stala sva drug pred drugim in vedela, da se poznava. V bistvu sva se pogovarjala o tem kaj se je zgodilo od takrat, ko sva bila skupaj. Nisem bila pripravljena sprejeti misli na reinkarnacijo, ta izkušnja pa je govorila nekaj drugega in tega nisem mogla spregledati. Takrat sem na univerzi v Hohenheimu študirala žlahtnenje rastlin. Nisem si mogla kaj, moderen, prirodoznanstven pristop do rastlin sem zavračala. Po tem dogodku sem se začela ukvarjati z zapuščino Rudolfa Steinerja. Ko sem obiskovala šolo, tega nikoli nisem počela. Ko sem začela prebirati Rudolfa Steinerja, me je v globini duše navdušila njegova jasna sposobnost razmišljanja. S katerimkoli predmetom se on razmišljujoče ukvarja, razmišlja na način, ki temu predmetu ustreza, ki je do predmeta pravičen. Vse kar je na tak način ugotovil, je v mojih očeh popolnoma pravilno. V nasprotju s tem sem na univerzi na predavanjih doživela, da preko vsega, karkoli že obravnavajo, polagajo eno shemo in en način razmišljanja. Tako sem dobila potrebno zaupanje in začela pri Steinerju brati o reinkarnaciji in karmi, ki ju obravnava na več mestih. V knjigi “Teozofija” izvaja to idejo tako, kot je to primerno današnji sposobnosti razmišljanja človeka. Opozarja na dejstvo, da ljudje  doživljamo svet na tri načine: Na eni strani z našimi čutili zaznavamo sedanjost. Ta je vsak trenutek minljiva. Toda s tem, da smo sposobni spominjanja, lahko sedanjost zadržimo, jo naredimo trajno, čeprav je v preteklosti. Preteklost živi v našem spominu. Kadar karkoli delamo, pa se pravzaprav ukvarjamo z bodočnostjo. Vsako delo, vsaka gesta, vsako obnašanje, učinkuje in ima posledice, ki gredo v bodočnost. Da se lahko spominjamo, je mogoče, če smo s svojim jazom v zaznavah aktivno prisotni in to, kar zaznamo, tja do pojma predstave, v naši notranjosti zgostimo. Res je pomembno, da sedanjost z našim jazom aktivno doživljamo. Veliko stvari doživimo, mnogo je takih, pri katerih s svojim jazom, ko se dogajajo, nismo budno prisotni. Te stvari v našem spominu ne živijo. Vtisi, ki jih zavestno sprejmemo, pa gradijo našo notranjost, tisto, kar čutimo kot svoje notranje življenje, to, kar čutimo da smo mi. To notranje življenje je nekaj zelo individualnega. V notranjem doživljanju se ljudje najmočneje razlikujemo, v njem se doživljamo kot individualnosti. V tem kar delamo, je prisoten naš jaz in je prisoten celo ne glede na to  ali smo z zavestjo pri našem delu ali ne. Učinkovanje in posledice našega dela pripadajo nam, tako kot pripadajo nam naši spomini. Če izgubimo naš spomin, smo popolnoma izgubljeni. To se zna zgoditi zaradi nesreče ali bolezni in ta izkušnja, kako človek sam sebe izgubi, mora biti huda. Toda, da vsi učinki in posledice tega kar delamo prav tako pripadajo nam, se zdi prvi hip tuje, nas prestraši. Pravzaprav si nismo sploh na jasnem, katere posledice iz našega dela nastanejo. Vsako delo ima mnogo posledic. Primer: Kolumbovi mornarji so v Ameriki odkrili krompir in ga pripeljali v Evropo. V Ameriki so natovorili krompir na ladje, ki so potrebovale tedne preden so prišle v Evropo. V 19. stoletju so potem iznašli parnik. Velika stvar. Iz Evrope v  Ameriko so potrebovali samo en teden. Ko so pripeljali krompir v Evropo s parnikom in ga posadili, je naenkrat zbolel. Krompir iz Amerike je imel fitoftoro. Te prej v Evropi niso poznali. Raziskave so pokazale, da prihaja krompir iz Andov, kjer je rastel na višini 2000 m. Tudi tam je imel fitoftoro, toda zaradi višine 2000 m to krompirja ni ogrožalo. Dokler so krompir prevažali z jadrnicami nekaj tednov po morju v Evropo, so trosi fitoftore na krompirju na poti propadli in krompir je v Evropi zdravo rastel. Sedaj pa so krompir pripeljali v enem tednu in trosi se na poti niso uničili. V Evropi je  okužen krompir prišel v milo nižinsko klimo in glivice fitoftore so se zelo razmnožile. Od takrat imamo v Evropi fitoftoro in pridelovanje krompirja je problematično. Kako naj bi tisti, ki je iznašel parni stroj za ladje, predvideval da bo to imelo take posledice za prehranjevanje ljudi? Kljub temu je to posledica njegovega dela. Vsak človek s svojimi deli v svet deluje. Kakšne so posledice naših dejanj ne moremo predvideti, pa kljub temu pripadajo nam. Na podoben način, kot lahko spet prikličem nekaj v spomin, si preteklo ozavestim, pridejo posledice mojih dejanj spet k meni. Toda srečajo me iz bodočnosti. Lahko bi celo rekli, da me posledice mojih dejanj iščejo in tako kot nekaj časa potrebujem, da se neke stvari dobro spomnim iz preteklosti, poudarja Rudolf Steiner, tudi posledice mojih dejanj ne pridejo iz bodočnosti k meni takoj. Kar me kot posledica dejanj srečuje, prihaja v časovnem zamiku. Toda iz tega sledi, da ima to, kar se mi v življenju zgodi, kar k meni iz prihodnosti pride, opraviti z menoj četudi zveze ne prepoznam. Mnogo, kar prihaja iz prihodnosti, je posledica tega, kar sem v preteklosti delal. Rudolf Steiner opisuje zakon o karmi drugače kot je danes to na splošno znano. Ni usoda, ki me je zadela: Kar imenujem usoda, ima opravka z menoj. Pri njenem kreiranju sem vsaj soudeležen. In potem še zelo pomembna  misel: Na eni strani imamo zakon o razlogu in posledici, pomeni, da je neko dejanje razlog. To dejanje ima učinkovanje in ima posledice. K zakonu o karmi, ki se nanaša na dušo in duha, pa sodi tudi, da ima neko učinkovanje, učinek nazaj na povzročitelja. Pri krompirju torej: nekdo je razvil parnik,  posledica je med drugimi, da krompir v Evropi zboli za fitoftoro. To deluje nazaj na tistega, ki je izumil parni stroj. Učinek nazaj pa je lahko povsem drugačen.

Za razumevanje bom povedala nemško pravljico. To je pravljica o babici zimi. Vdova ima pastorko in hči. Ena je pridna in lepa druga pa lena in grda. Vdova ljubi tisto, ki je lena in grda, saj je to njena prava hči. Pastorka, ki jo mati ne mara, mora vsak dan sedeti pri vodnjaku in pridno presti. Tako dolgo mora presti, da ji že kri brizga iz prstov, in je vreteno  krvavo. Roke si umije v vodnjaku. Nekega dne so njeni prsti tako zelo krvavi in nič več jih ne občuti da potem, ko tudi vreteno v vodnjaku pere, vreteno pade v vodnjak. Strah jo je, kaj bo mačeha naredila, če pride domov brez vretena in tudi sama skoči v vodnjak za vretenom. Pri tem izgubi zavest. Ko se spet prebudi, je na krasnem travniku. Gre po poti in pride do jablane, ki je polna jabolk. Ko gleda jablano, zasliši v šumenju listov “Otresi nas, otresi nas, zrela smo” In otrese jablano. Gre naprej in pride do peči z kruhom. Zazna vonj kruha in sliši v vonju šepet: “Ven nas potegni, zažgali se bomo”. Deklica vzame kruh iz peči in ga  skrbno zloži ob peči. Gre naprej in pride do hišice, iz katere gleda ljubezniva starka, ki jo vpraša “Marica, ali bi delala pri meni?” “Da rada, samo če me ne pošljete nazaj k mačehi”. Naj torej v hiši čisti in pospravlja, naj pridno stresa odeje. Starka ji še pravi, da bo na Zemlji snežilo, kadar dobro stresa odeje. Marica naredi vse, kar ji starka naroči in tudi odeje pridno stresa. Ko mine leto dni, reče starka Marici: “Zdaj greš lahko mirno domov. Ko stopiš skozi velika vrata spet na Zemljo, boš spoznala posledice tvojega dela.« Marica gre. Ko pride skozi velika vrata, pade nanjo dež iz zlata. Vsa zlata pride domov k mami in sestri, ki jo ljubeznivo sprejmeta, saj je sedaj vsa v zlatu. Sestra pa je ljubosumna: »Tudi jaz hočem imeti toliko zlata na sebi”! »Potem pa moraš k vodnjaku in presti”, ji pravi mati. Ona pa ni pri volji, da bi predla. Zato se z iglo zbode v prst, namaže s krvjo vreteno, vrže vreteno v vodnjak in sama hitro skoči za njim. Tako pride na travnik na drugi strani. Gre mimo jablane in jablana jo kliče naj jo otrese. Ona pa: «Niti slučajno, da mi jabolko pade na glavo!« in gre naprej. Pride do peči z kruhom in sliši, kako jo kruh kliče. Toda ona pravi “Da bi si jaz umazala prste!”. In na koncu pride k babici Zimi in ko jo ta prosi, da pri njej dela, gre v hišo, toda ne dela nič. Po enem letu ji pravi starka “Zdaj pa greš lahko domov in ko boš šla skozi velika vrata na Zemljo, boš sprejela posledice tvojih dejanj”. Tudi njej je ime Marica. Hitro, hitro hiti k velikim vratom in čaka na dež iz zlata. Toda na njo pade črna smola. Taka pride domov.

Kaj bi s tem rada povedala? Marica, ki je obsuta z zlatom je pridno predla ob vodnjaku. Ne skoči namenoma v vodnjak, vreteno ji pade v vodnjak. Dela pri  babici Zimi in posledica njenega dela je, na primer, da na Zemlji sneži. To so posledice, ki se v svetu vidijo. Ko gre skozi vrata spet na Zemljo, dobi učinek svojega dela iz bodočnosti nazaj kot zlato bogastvo. To je povratni učinek njenega dela o katerem se ji niti sanjalo ni. Marica oblita s smolo, kot so jo potem imenovali, pa namenoma skoči v vodnjak, ker hoče nagrado. Ne zato, ker je bila pred tem pridna. Vse dela samo zato, da bi bila nagrajena. In tudi ko je v kraljestvu babice Zime, je lena in povratni učinek zato ni zlato temveč smola. Posledice na Zemlji so bile, da ni snežilo ali ni deževalo in Zemlja se osuši. To je pomembno razmišljanje, ki ga najdemo pri Rudolfu Steinerju v njegovem “Izvajanju o karmi”. Razlog nekaj  povzroči in to kar je razlog povzročil, sproži povratni učinek. Tega povratnega učinka se ne sme v naprej pričakovati, naj ne bi v naprej stremeli po pozitivnem povratnem učinku. Že to je bilo pri Smolnati Marici narobe, da je nekaj delala zaradi  pričakovanja, da bo nagrajena, medtem, ko zlata Marica dela to, kar ji narekuje njeno srce. Dela tako, kot ji to nalaga njeno ljubeznivo, prijazno bitje, njen karakter. Dela to, kar stvari od nje pričakujejo. To njeno delo, stvari, ki potrebujejo njeno pomoč, prinesejo milosti polno bogastvo. Smolnata Marica pa spoh ne zazna, da svet od nje nekaj potrebuje. Misli samo na sebe. To v svetu nič ne povzroči. V svetu iz tega ni nobenih posledic. Zato ne more biti nagrajena z bogastvom temveč mora na sebi nositi smolo.

Ta pravljica je slika in nam pomaga pri razumevanju, kako karma deluje. Določenega karmičnega delovanja ne moremo namenoma izzvati. Če nekaj delam, gledam, kaj to v svetu povzroči. Ali to kar delam svet potrebuje, sem s tem, kar počenjam, svetu škodoval, sem motil razvoj sveta? Toda na posledice naj nebi mislil, posledice pridejo k meni tako ali tako. Pomembno najprej je to, da delam to, kar svet potrebuje. In še naslednja misel Rudolfa Steinerja: vsako delo, vsak dogodek v življenju lahko obravnavamo tako, kot učinkovanje nekega preteklega dela, obenem pa lahko tudi kot novi razlog. Če se zgodi, da pride k meni negativen učinek iz preteklosti in ga sprejmem kot razlog, imam možnost, da tej stvari dam popolnoma novo smer. V tem, kako delam, sem popolnoma svoboden. To je popolnoma moji svobodi prepuščeno. Nič me ne sili, da naredim to na določen način. Če dogodek smatram za novi razlog in ne kot grozljivo posledico, lahko stvar popolnoma na novo oblikujem. Na novo pogledam, kaj svet zaradi tega dogodka potrebuje. Kako naj reagiram, da bo to najbolje za svet. Če rečem svet, mislim s tem tisto, kar je zunaj mene. Pri vsakem dogodku, ki me v življenju sreča, imam ponovno možnost, reagirati tako, kot je to za svet izven mene dobro, kot je svetu v pomoč. Čim manj mislim pri tem na lastno korist, in čimbolj gledam na to, kakšne so posledice mojega delovanja v svetu, ne glede na to, kako daleč sega ta svet, ki ga imam v mislih, temveč svobode uresničujem v svojih odločitvah.

Ko sem bila pet let poročena, je po nekaj spontanih splavih rojen moj prvi otrok. Ta otrok je imel od rojstva zelo problematično kožo, kot da bi hotel takoj umreti. In že v prvih dneh, še ko sem bila v bolnici, mi je prijateljica v bolnico poslala knjigo Rudolfa Steinerja “Razodetje karme”. Vsa sem bila pretresena zaradi poroda samega, zaradi  usode otroka, zaradi tega problema. Misli Rudolfa Steinerja sem doživela kot vir novih moči, podobno kot človek po velikem naporu in izčrpanosti čuti okrepitev, če ga sprejmejo ljubeznivi prijatelji in mu postrežejo z dobro jedjo. In takrat sem vedela: Zmogli bomo. Ko so nam pozneje prijatelji rekli: “Tako dobri in pridni ljudje ste, zakaj vas Bog kaznuje s takim bolnim, iznakaženim otrokom” mi je bilo jasno, da je ta misel absurdna.

Pa tudi še drug pristop. Če pogledamo človeka lahko rečemo, da ima človek svoje fizično telo, v tem pa pulzirajo življenske energije. Kar se fizičnega telesa tiče smo potomci naših prednikov, naših staršev, pravzaprav tudi potomci našega naroda. Ljudje imamo, kar se telesnosti tiče, vsi veliko skupnega. Nihče ne more človeka zamenjati z opico ali slonom. Telesno smo si vsi zelo podobni. Če pa si pogledamo naše duše ali duha, moramo reči, da nismo potomci svojih staršev. Rudolf Steiner pravi “vsak človek je v sebi vrsta za sebe”. Fizično smo potomci naših staršev, kot duša in duh pa smo potomci samega sebe. Nevzdržna bi bila predstava, da človek z rojstvom prihaja iz nič. Naše bitje, naša duša in duh nimata nič opraviti z zemeljskim. Od kod torej prihajamo? Mi prihajamo od nekod. Da naj bi po smrti živeli še naprej, ta predstava je s krščanstvom čvrsto zasidrana. Da pa smo bili že pred rojstvom bitje z dušo in duhom, to mislimo spet šele zadnje čase. Rudolf Steiner poudarja, da kar se duše tiče, živimo v usodi, ki smo si jo sami pripravili. Duhovno gremo skozi inkarnacije v skladu z duhovnimi zakoni. Eden od teh duhovnih zakonov je zakon karme, kot sem ga skušala karakterizirati  z razlogom in posledico ter povratnim delovanjem.

Drug bistven duhovni zakon je zakon o razvoju, o čemer ljudje šele začenjamo razmišljati. Razvoj ni linearna rast. To bom narisala.

Črta bi bila linearna rast, vodoravna ali poševna. Razvoj tudi ni krogotok. Pri linearnem razvoju ne bi bilo nikoli smrti, vedno bi se stvar samo nadaljevala, tudi v razvoju, ki ga ponazarja  poševna črta navzgor ne bi bilo smrti, bilo bi samo nekakšno vzpenjanje. Pri krogu bi imeli nekje v krogu pač rojstvo in neko smer. Točka novega rojstva bi bila prav tam, kjer je bilo prejšnje. Vse bi se ponavljalo brez razvoja. V nasprotju s krogom, si razvoj lahko predstavljam kot špiralo ali kot vijugo v horizontali. K razvoju sodi vzpenjanje, višek in spet padanje. Življenje gre skozi globine in doline da se lahko nato spet dvigne. Toda, od kod pride moč, da se začne spet in spet dvigovati. Rudolf Steiner nas opozarja na točko, ki je bistvenega pomena, stvari ne segajo ena v drugo. Razvojna točka gre preko svojega viška, v padanju se že začne novo. Tako se stvar lahko nadaljuje, dobi vzgon za nadaljevanje. Ena krivulja pada navzdol, pred najnižjo točko jo križa začetek nove krivulje. V času padanja se čisto nevidno začne nov razvoj. Preden prejšnji razvoj popolnoma pade, se začenja nov lok razvoja. In tako naprej. Če si pogledamo življenje, situacije, ki nas pripeljejo v krizo, v neko globino, vidimo, da se je en razvoj s tem končal. Sedaj moram biti pozoren na to, kaj se v meni pripravlja, da bi me pripeljalo v nov razvoj.

Še enkrat bi omenila spomin. Imamo mnogo vtisov, sploh si vsega ne moremo natančno zapomniti. To se lahko potem preobrazi v sposobnosti. Posamezni vtisi izginejo, pojavi pa se nova sposobnost. To je proces učenja, skozi katerega vsi gremo. Drugače se sploh ne da učiti. Pomislite, kako se učimo brati in pisati. Če bi si morali vsako linijo posebej zapomniti, se nikoli ne bi naučili pisati. Podobno je z upravljanjem avtomobila. Posamezne stvari moramo pozabiti, da iz njih zraste sposobnost. In tako je tudi, če si ogledamo človeško življenje. Nekdo je rojen s temi sposobnostmi in talenti, drug s čisto drugačnimi. Nihče nima vseh sposobnosti, ki jih človek lahko ima. Sposobnosti so plodovi procesov učenja. Če je nekdo od malega nadarjen za jezike ali je zelo muzikaličen, si teh sposobnosti ni pridobil v tem življenju, temveč so to plodovi preteklih življenj, ne nujno plodovi enega življenja. Prav pri glasbenih talentih je mogoče, da je človek vadil mnogo življenj. Verjamem, da je bilo tudi za Mozarta, ko je začel nekoč v preteklosti kot glasbenik vaditi, na začetku prav tako težko, kot vsakemu povprečnemu človeku danes. Če gledamo našo sliko razvoja pomeni to, da je začel tu, na začetku, razvijati svoje sposobnosti. Če me dogodki življenja odpeljejo v krizo, v padec, v globino, potem ni modro, da se zaradi tega padca žalostim, temveč da v novi situaciji v notranjosti iščem, česa se lahko še naučim, se vprašam, kje so začetki  sposobnosti, ki jih še nisem razvil? To kar posebno dobro znam, tega se ne moram ponovno učiti, to znam, to je enostavno. Zakaj sem spet  prišel na Zemljo? Da bi se tistega česar še ne znam, kar pa je mogoče, naučil. Vsaka kriza v življenju človeka opozarja na to, da je prejšnjo sposobnost v polnosti izživel in je na  vrsti da se nauči nekaj novega. Na Waldorfskih šolah to upoštevajo. V 12 razredu morajo učenci vse leto delati na nalogi iz njim najljubšega področja, in sicer čimbolj samostojno. Od osemnajstletnih dijakov dobimo fantastična dela. Pedagogi menijo, da naj bi učenci tiste sposobnosti, ki so jih iz prejšnjih življenj prinesli s seboj, izživeli, jim dali duška, prav zato, da bi se od te teme ločili, da ne bi na teh znanjih kot  na lovorikah počivali in pri tem pozabili biti pozorni na to, česar še ne znajo, kaj naj bi se v tem  življenju na novo naučili, kaj jim še manjka.

V izvajanjih o karmi Rudolf Steiner opozarja na to, da včasih povratne učinke našega dela lahko prepoznamo. Navaja primer iz biografije in pravi, da je sredina življenja nekakšen preobrat in se življenje po 35. letu nekako zrcali. Kar doživi človek kratko pred sredino življenja, pred 35 letom, se neposredno po sredini življenja zrcali, kar je bilo čisto na začetku življenja, se zrcali na koncu življenja in vmesna obdobja na podoben način. Opisuje, da otroci, ki so jih vzgajali tako, da njihova duša ni bila potešena zaradi reda in discipline v katero so rojeni, lastno identiteto zelo težko razvijejo. To se zrcali v visoki starosti človeka tako, da so ti kot stari ljudje v duševnosti nekako vsi ubogi z obilico starostnih težav. Če odrasel človek pozna zakon biografije, ki je nekakšen karmični zakon v okviru enega življenja, lahko ta zakon izravna s tem, da skrbi za notranje bogastvo in notranjo gibljivost. Modro je prisluhniti sebi in se vprašati  “Kaj jaz sem ?” Človek lahko učinkovanje negativnega otroštva, te karme izravna, tako da starost ne bo enaka. Človek delovanje karmičnih zakonov lahko prepozna, jih v naprej izpolni in izrava, tako, da karma potem ne mora učinkovati.

Rudolf Steiner opisuje človeka po smrti. V duhovnem svetu ostane od vsega kar na Zemlji smo samo še človekov višji jaz, ki gre skozi inkarnacije. Vse drugo, svojo telesnost in eteričnost človek pred tem odda. Človeškemu jazu s pomočjo angelskih hierarhij postane jasno, kakšne so posledice njegovih del v preteklem življenju za bodoča življenja. Tako si človek pripravi tako usodo, da bo karmo po svoji volji, iz svoje svobode, lahko izravnal in karma ne mora učinkovati v vsej teži in grozovitosti. Če bi v človeškem življenju delovala samo karma, bi s človekom šlo samo navzdol, čim je človek enkrat naredil nekaj, kar ni dobro. Angelska bitja pomagajo človeku po smrti razumeti, kateri dogodki v življenju bi mu lahko pomagali, da te hude zakone karme, spet izravna in človek dobi priložnost, da pride v ravnotežje. Gelde na to si individualnost, JAZ išče za ponovno inkarnacijo na Zemlji primerne starše, primerno okolje, narod v katerega se želi roditi, konstitucijo kot jo potrebuje glede na zdravje in pravzaprav vse kar ga iz okolja srečuje. Vse si sami pripravimo.

JAZ si torej  poišče mesto svojega rojstva in ljudi ki jih tam sreča glede na to kje bo imel najboljšo priložnost, da vse tisto, s čimer bo svojo karmo izravnal, tudi našel. Bolezni ki nas srečujejo, ki nas včasih tako mučijo, so pogosto bolezni, ki smo jih sami hoteli, ki smo jih sami v svoj načrt vgradili v času pred rojstvom, in sicer kot priložnost, da bi se na taki bolezni naučili tisto, česar se brez te bolezni zagotovo ne bi naučili. Če gre vse dobro, če vse dobro uspeva, če imam vedno samo uspeh in vsi se strinjajo z menoj, ne bo napredka. Rudolf Steiner zelo opozarja na to, da človek v svojem razvoju lahko napreduje samo s pomočjo trpljenja in bolečine. Nekaj novega doseže samo, če gre skozi stiske. Uspeh, sreča, veselje, nam dajejo priložnost za počitek. Seveda počitek potrebujemo, nujno. Toda veselje in udobje  nosi v sebi vedno nevarnost, da v razvoju obtičimo.  Seveda ne  bomo zato hrepeneli po trpljenju, iskali trpljenje. To bi bilo zelo podobno smolnati Marici, ki je namenoma skočila v vodnjak.

In še en pomemben aspekt, namreč, da na svetu v naši usodi nismo sami. Na naši razvojni poti smo povezani z drugimi ljudmi, z vso naravo z vso Zemljo. Na nek način imamo pravzaprav vsi skupno usodo in mnogo stvari v moji osebni usodi teče čisto drugače, če se povežem z drugimi ljudmi, če se povežem s časom v katerem živim, če se povežem z vso Zemljo, kakršna sedaj je. Rudolf Steiner opozarja, da narava, ki predstavlja temelje našega preživetja, ni nastala sama za sebe, temveč je nastala iz razvoja človeka. Človek je v svojem razvoju navzgor mnogo stvari moral kot breme zavreči. To odloženo pa ne sme obležati v svetu kot obremenjujoče skale. Predstavlja temelj našega življenja in bivanja. Mi smo odgovorni za to, kar je odloženo v kraljestvih narave. Dolžni smo, omogočiti, da sodeluje v našem razvoju in dosežku.  Župnik nam je pripovedoval zgodbo: “Pet dečkov pride do hruške, najlepše hruške so čisto zgoraj. Nihče ne more seči do njih, vsi pa bi te hruške radi. Z rokami naredijo lestev, eden stopi na ramena drugega in tako vsi. Tisti, ki je spodaj, nosi vse. Peti končno seže do hrušk”. Kaj čutimo, če tisti peti poje sam vse hruške? Ali ni samo po sebi razumljivo, da bo vseh pet fantov jedlo to, kar je peti dosegel? Tako mora biti samo po sebi razumljivo, da tisto, kar mi kot ljudje dosežemo, delimo z drugimi ljudmi pa tudi v pozitivnem smislu delimo z naravo.

Rudolf Steiner je izrazil ta krščanski motiv takole: »Čimbolj se je nek človek razvil v tem večji meri postaja njegova notranja potreba, da doseže svoj razvojni cilj šele takrat, ko vsi drugi ljudje lahko stojijo ob njem. In tako se lahko zgodi, da iz višje zavesti včasih sklenem, da bom v tem življenju skušal narediti veliko dobrega, pa da od tega sam v bistvu  nočem prav nič. Samega me to pravzaprav niti za en korak ne pripelje naprej v lastnem razvoju, čeprav od mene  pravzaprav nehote nekaj deluje, kar okolju veliko pomeni.

Tako skoraj ne poznam človeka, ki dela z mongoloidnimi otroci ali prizadetimi odraslimi, pa teh ljudi nima tako rad, da se sam odreka mnogim stvarem le, da svoj čas s prizadetimi lahko deli. To je mogoče ekstremen primer, ki ga moramo misliti. Mongoloid je za gotovo hotel svojo usodo. V njej deluje kot manj vreden, toda kljub temu tako, da je za ljudi okoli sebe en sam blagoslov.

In tako sva tudi moj mož in jaz delila težave z najinimi otroci, ki imajo tako problematično kožo, in sva kljub temu gledala vedno naprej. Pogosto se morava zavestno tega ponovno spomniti. Dogaja se, da stvari ne moremo obvladati naenkrat, da se moramo večkrat spomniti, si to ozavestiti. To je sposobnost, ki se jo vse življenje učimo, ki ni nekaj pogubnega temveč nekaj novega.

To stvar si lahko  predstavljamo v mnogih niansah, v lastnem življenju ali življenju ljudi okrog nas. Najpomembnejša stvar se mi zdi, da vsak dogodek doživimo tudi z razmislekom “Kakšno smer dam temu kar je k meni prišlo? Kako to lahko usmerim, da bi iz tega nastalo nekaj pozitivnega za okolje, kaj se iz tega sam na novo lahko naučim?”

Na vprašanje: Ali se potem lahko reče da je bolezen darilo?

Rudolf Steiner pravi: Bolezni so darovi dobrih bogov, ki nam dajejo novo priložnost. Torej ne propad temveč nov začetek.

Na vprašanje: Zakaj stremijo vsi ljudje k užitku in ne k trpljenju? 

Celo  pri živalih opazujemo, da gredo vedno po udobnejši poti, kljub temu, da so instinkti živali še zdravi. Nekaj naravnega je, hoditi po poti najmanjšega odpora. Človek pa zavestno lahko dela drugače. Vedeti moramo, da se nove sile razvijajo samo na težavah. Zakaj so majhni otroci pri treh letih tako trmasti? Ne le, da hočejo uveljaviti svojo voljo. Hočejo doživeti odpor staršev, da bi se na tem sami krepili.  V nemščini imamo pregovor  “Kar ne ubija, jača”. Duhovno – duševni trening je potreben.

Mogoče bi dodala še eno stvar, ki se mi zdi ta trenutek pomembna.  Človek si sam poišče kraj, kamor želi biti rojen in starše. Po starših dobi predispozicije za svoje telo. Nobena duša pa ne najde telesa ali okolja ki ji popolnoma ustreza. Lahko torej razumemo, da so pomembne otroške bolezni, ki otroku pomagajo, da svoje telo v otroških boleznih predela, tako, da mu za uresničenje svoje karme ustreza. Otroku pomagam, če mu dam možnost, da otroške bolezni dobro preboli. Pomembno je seveda, da otroka v bolezni skrbno spremljamo. Toda otrok potrebuje otroške bolezni, da si svoje telo res po meri prilagodi. Naš otroški zdravnik je vedno rekel, da so otroške bolezni premikanje pohištva. Imaš svojo sobo, v njej najdeš obilico pohištva in si ga urediš tako, kot ti je prav. Če skušam otroške bolezni takoj z zdravili pregnati ali onemogočiti s cepljenjem, prisilim otroka, da stanuje v telesu, v katerem se ne počuti dobro. Starši se morajo upreti zahtevi države po cepljenju otrok. Pri nas cepljenje ni obvezno.

Na vprašanje Kako pomagati človeku, ki sam s seboj ni zadovoljen

Seveda je zelo pomembno, da  drug drugemu pomagamo razumeti usodo. Razumeti je pogosto pomoč. Tudi da ga tolažimo. Da srečam nekoga, ki ni zadovoljen s svojo usodo tudi ni slučaj. Na nek način vedno sodimo skupaj z ljudmi, ki jih srečujemo. Pogosto je tako, da se pri tem moram nekaj pomembnega jaz sam naučiti. S tem, da se jaz naučim, osvobodim drugega njegovih težav.

Va vprašanje: Hodimo v službo, da bi zaslužili denar.

Shajati z realnostjo življenja sodi zraven. Kot človek, imam možnost, da delu dajem dodaten smisel, ne le služenje denarja. Če ne dam dodatnega smisla svojemu delu, me bo to naredilo bolnega. Prepričana sem, da ima vsako delo lahko smisel, pa četudi je smisel samo v tem, da pri delu zdržim in to z radostjo. Življenjska naravnanost polna zaupanja in radosti, privablja iz kraljestev narave  ljubezniva elementarna bitja. Če sem slabe volje in nezadovoljen, prikličem s tem elementarna bitja, ki me še bolj pritiskajo, me še bolj ovijejo v črnino. Če je nekdo iz mojega okolja depresiven, lahko že s svojo vedrino in zaupanjem prispevam k temu, da prikličem dobra elementarna bitja tudi v njegovo okolje in temna bitja nekako odrinem.

Dr. Eckardt von Winstinghausen: Bili so časi, ko človek ni bil svoboden. Imeli smo čas suženjstva. Danes gre človek na trg delovne sile in proda svoj čas in svoje sposobnosti, da za to dobi denar. Človek se odloči iz svobodne volje, sam in gre nekam, kjer zasluži denar. S tem je delno suženj. Ni pa nujno, da to tako doživlja. Stvari lahko razumemo tudi tako, da nam to delno suženjstvo omogoči, da lahko razvijemo več svobode na drugem področju. Res je moja odločitev ali sprejmem zaposlitev. Če me delo zanima in mi je v radost, je to seveda dobro.

Na vprašanje: Mladi ljudje so v stiski, radi bi ustanovili družino in si uredili stanovanje, zato morajo prodajati svoj čas

Povsem jasno in kljub temu menim, da je vsakemu delu možno dati smisel, celo, če nam ni v veselje. Človek ne sme odnehati pri iskanju smisla svojega dela. Smisel se lahko najde na različnih nivojih. Celo v zaporu je človek lahko svoboden.

Vesela sem, da sem bila med Vami. Moji vtisi o vaših prizadevanjih so zelo pozitivni in upam, da se spet vidimo.