Brigitte von Wistinghausen, Mali Lošinj, 18.9.1005

Nedelja je ena stvar, ki ta ritem kar nosi. Čeprav nedelja v krščanstvu ni konec nekega ritma, ljudje današnjega časa pogosto radi pozabimo, da je nedelja začetek novega tedna. Začetek v tem smislu, da je ob nedeljah resnično vedno možen nov začetek. Nekako je ta nedelja obarvana z dogodkom, veličastnostjo velikonočne nedelje.

Pred tem je čas več ali manj barvalo sobotno mirovanje, ki so ga prakticirali Judje. Danes je človek, če že gleda na nedeljo kot počitek, nekako bolj naravnan na to, da naj bi v nedeljo popolnoma počivali. Če mislimo na naše delo je že prav, da v delo v nedeljo vnašamo tudi nekaj miru in razmisleka. Toda, če hočemo nedeljo res živeti kot nedeljo v njeni polnosti, mora biti obarvana z vstajenskim razpoloženjem in to je mogoče le z notranjo aktivnostjo.

Prav v tem tednu, ki smo ga smeli preživeti skupaj smo bili tako z našimi temami kot vremenom, ki je bilo tako čudovito nekako čisto zunaj. In tako je današnji dan res kot dan, ko se spomnimo nečesa, ki je nekje v notranjosti. Temelj za nov začetek pa je seveda vedno analiza tega, kakšno je trenutno stanje.

Predlagala sem, da bi si drznili obravnavati vprašanje, kakšen je smisel človeškega življenja.

Kar se mene tiče bi se najraje z vami pogovarjala in vam predavala o tem. Jaz ne govorim vašega jezika in kljub temu, da sem vas v tem tednu veliko poslušala, sem se naučila samo »dobro jutro«. Mnogi med vami razumejo vsaj malo nemško. Kljub temu se mi zastavlja vprašanje, kako bi se o tej temi lahko pogovarjali. Mogoče v tem smislu, da ne moremo govoriti čisto vsi in povedati svojega mnenja, ampak tisti, ki meni, da bi lahko kaj tehtnega povedal o tem, kaj je smisel bivanja človeka na zemlji. Bi  bilo to mogoče?

Da prepoznamo svojo božansko naravo in njen božanski izvor.

Da spoznam, da sem bila na poti učenja in če sem se kaj naučila, da to potem po svoji smrti odnesem sabo v duhovni svet. S tem obogatim duhovni svet, ki me je zaradi tega poslal na zemljo.

Ni svobodne volje, če se kot del tega ne razumeš. Svobodna volja ne pomeni, da sem ravno sedaj razpoložen, da bi nekaj naredil. Razumem v kakšni povezavi so stvari in ker jih razumem, to tudi naredim.

Karlina je prišla na zemljo, da bi se tukaj nekaj naučila in v učenje mogoče sodi tudi to, da prideš v situacijo, da lahko resnično razviješ svobodno voljo. Da je najprej naša volja odvisna še od mnogo stvari. In je z vsakim prihodom na zemljo to mogoče samo delno svobodna volja.

Jaz grem v nedeljo preko svojih njiv in neposredno na njivi vidim, kaj je treba postoriti naslednji teden. Nedelja je res začetek mojega delovnega tedna. Dušik, ki je v atmosferi je tisti, ki mi omogoča, da zaznam in stvari povežem. In Rudolf Steiner pravi v Poljedelski tečaj prav za to, da naj bi bil kmet meditant. S pomočjo dušika lahko zazna, kaj ima za narediti na njivi.

Jaz pa bi rada nadaljevala na procesu učenja. Mogoče poskušamo skupaj ugotoviti, kaj učenje je. Tudi moje vedenje je omejeno. Mogoče pa vsi skupaj stvar lahko bolje osvetlimo.

Jaz vidim v učenju spoznavanje.

Da situacijo tako obvladaš, da ne reagiraš po starem vzorcu. …

Učenje je lahko različnih vrst. V šolo hodim, da bi nabral več znanja. Toda pravo učenje je nekaj drugega. Ko na primer nekaj delam se naučim nekih sposobnosti. Pri tem sodelujemo kot ves človek, tako z mislimi kot z dejanji.

Se čebela tudi lahko kaj nauči? Čebela se mora tudi nekaj naučit zaradi tega, ker v svojem življenju gre lahko šele štirideseti dan gre ven in dela kot delavka, do takrat pa mora opravljati druga dela. To si predstavljam tudi kot ene vrste učenje.

Ampak to učenje pri živalih je zelo omejeno.

Ker čebele živijo skupaj in so eno, se posamezna čebela ne more naučit, ampak vse čebele skupaj.

V raziskovanju živalskega sveta so vedno znova ugotovili, da imajo živali zelo modro obnašanje v določenih situacijah. Da se pa ne morejo naučiti obvladati popolnoma novih situacij. V bližini nas imajo štorklje. Na nek način jih imajo v oskrbi, ker 70% štorkelj na vsakoletni poti v južne kraje pri tem umre. Vi ste sigurno že opazovali, kako se ptice zbirajo in sedijo na električnih vodih. Usedejo se čim višje in če se ptica usede na tak vod visoke napetosti, to zanjo ni noben problem. In tako se tudi pri štorkljah dogaja, da se na poti na jug usedejo na električne vode. Pri tem pa je problem, da so tako širokih kril, da se dotaknejo obeh žic in elektrika jih seveda ubije. Ne morejo se naučit, da se tega ne sme. Zaradi tega jih v Franciji in Nemčiji oskrbujejo s hrano tudi pozimi, in potem ne odletijo v Egipt. In na ta način lahko človek pomaga, da štorklje ne izumro. Ampak te situacije, ki nima nič opraviti z naravo se ptice ne morejo naučiti.

Eden se je pa iz te situacije že nekaj naučil. Lisice namreč že čakajo pod temi daljnovodi, da štorklje padejo dol.

Raziskovalci so ugotovili, da so višje razvite živali, sesalci, do začetka svoje pubertete v stanju, da se kaj naučijo. Če so se do takrat veliko naučile, potem lahko tudi pozneje svoje znanje še razširijo, ampak po malem. Zaradi tega vse živali, ki nastopajo v cirkusih, poskušajo pred njihovo puberteto česa naučiti. O cirkuških živalih pravijo tudi, da postanejo zlobne, če v poznejših letih od njih nekaj zahtevajo.

Mogoče je tudi pri človeku prisotna senca tega. Če se do pubertet ne nauči nič, če ne gre v šolo, potem se bo težje učil, čeprav je pri človeku drugače in človek se lahko do svoje smrti uči. Jaz celo mislim, da je to tisto, kar nas najbolj naredi za človeka. In da pripravljenost učiti se, sodi k človeškemu življenju. Pri nas je drugače kot pri živalih.

……Bo postal boljši človek, če se boš razvil v smeri višjega ali boš nazadoval….

Brigita je nakazala pomemben princip evolucije. Če si pogledamo evolucijo živali, človeka, postane jasno, da so tista bitja, ki se niso bila sposobna naučiti kaj novega izpadla iz razvoja človeka.

Pri nas v neposredni bližini imamo rezervat za opice. Če pogledamo te opičje otročiče vidimo, da so lobanje teh mladih opic čisto podobne človeškim lobanjam. Šele ko opica odraste se spodnje čeljusti tako podaljšajo. Na tem jasno vidimo, kako se potem opica specializira v neko določeno smer. To je en primer. In tako lahko pri mnogih živalih opazimo, kako se specializirajo.

Še en primer za to je človeška roka. Rekli smo že, da konj hodi po sredincu, da hodi krava po kazalcu in sredincu. To so specialni razvoji pri čemer ugotavljamo, da se je zunanja podoba tega bitja tako spremenila, da se v razvoju človek v nekaj takega ne more več inkarnirati. Človek se vedno inkarnira v telo, ki se lahko uči, ima univerzalne sposobnosti in ni zaključeno v neki specialnosti. Če človek to razume se nam razkrije temeljni princip evolucije.

Ne vem, kdo je prej rekel, v kateri smeri je pomembno, da se človek v življenju uči naprej. To učenje ima seveda dve plati. Če se nekaj naučim, da bi se pred drugimi hvalil, kazal, tolkel po prsih, s tem seveda na nek način kljub vsemu imam tudi resnično nekaj pokazati, sicer me drugi nebi prikazali kot da sem nekaj dosegel. Čisto vseeno je, če sem postal svetovno slaven zaradi najudobnejših pohodnih čevljev saj je potem tudi veliko ljudi, ki jih uporabljajo in se počutijo v njih čudovito. Ali pa če sem v stanju imeti dobra predavanja in se sam dobro počutim, potem to ni samo moje dobro počutje, ker če predavanje je dobro imajo tudi poslušalci nekaj od tega.

Jelka ima popolnoma prav v odnosu do človeka samega. V tem primeru, če poskušam delovati navzven sam v sebi nekaj uničim in v razvoju mogoče celo nazadujem. Čeprav lahko svetu okrog mene pomagam narediti korak naprej. Nekako doživljam, da je to morda zelo pomemben faktor pri vprašanju smisla bivanja. Da človeško življenje ne more imeti smisla samo za njega samega, temveč samo v povezavi z mnogimi drugimi, morda s celim svetom.

In če nekaj dobrega dosežem, morda naredim nekaj pozitivnega za svet, pri tem pa je moja drža v duševnosti taka, da stremim samo po priznanju in uspehu za sebe nisem storil nič. Z vsem kar sem in delam ima stvar dva obraza. Na en način možnost, da pomagam svetu narediti korak naprej in možnost, da naredim sam korak naprej. Morda mi občasno uspe eno in drugo, možno pa je tudi vse drugo, da svetu ostanem nekaj dolžan ali mu škodujem. Možno pa je seveda tudi to, da obenem ostanem dolžan nekaj samemu sebi, da ne živim tisto, kar bi moral. Veliko različnega, zelo veliko sočasnega je možno.

Včasih človek pride tudi v situacijo, da ne more drugače kot ostati svetu nekaj dolžan. Iz najrazličnejših razlogov mora človek kdaj neko stvar tako narediti. In če se tega človek tega zave, sicer nebi vedel, da ostane dolžan, se dogaja v notranjosti mogočen razvoj, proces učenja. Če se s tem soočam že vnaprej zavestno, ali to lahko storim, ali res moram narediti, pri tem pa naložim na samega sebe krivdo.

Presenetljiv in zelo zanimiv primer imenuje Rudolf Steiner, ko je povedal nekaj o mistiku Jakobu Gumme. Ga poznamo? Kot Jakob Gumme v tej osebnosti je zelo napredoval. Njegove knjige so tudi danes za marsikoga pomembna literatura. In Rudolf Steiner pravi, kljub temu je bilo za ljudi njegovega časa bolj pomembno, da je bil Jakob Gumme čevljar. To se mi zdi zelo zanimiv primer učenja. Včasih je pomembnejše kar naredim v zunanjem svetu kot na področju lastne duševnosti.

Goethe je  rekel, da človek vedno hoče nekaj slabega, kljub temu pa ustvarja nekaj dobrega.

Te besede je Goethe položil v usta hudiču. Ampak pomembno je ugotoviti, da tisto, kar jaz osebno pojmujem za smisel svojega življenja ne more biti nekaj ločenega od ostalega. Ravno pri tem smislu življenja smo ozko povezani z ostalim človeštvom in s svetom.

Zdaj pa je vprašanje, kako pa lahko poskušam najti smisel za življenje, ki ga sedaj živim? Mi pomaga, če govorim samo na splošno in obravnavam samo tisto, kar je splošnega? To je pristno vprašanje, ki si ga sama zastavljam.

Če pridem na zemljo potem mislim, da je moja edina naloga, ki se jo moram naučiti postati svoboden človek, ampak svoboden od česa? Kaj pomeni biti svoboden človek? Za mene pomeni, da se nekako osvobodim prisil materialnega sveta. Zato pa moram nekaj spoznati, saj učenje pomeni, da nekaj spoznaš. Če naredim korak naprej, potem se te stvari spet nekako izenačijo. Potem me nihče več ne more zapeljati na napačno pot. Simpatija in antipatija se nekako izničita, tako si to predstavljam, sam pa tudi še nisem čisto na tej točki. Vem pa, da je princip življenja ljubezen in svoboda je vzrok ljubezni. Ljubezen je tu, moram jo samo znati uporabiti. Tako dolgo pa, dokler se ne osvobodim spon materialnega sveta, materialne prisele, te ljubezni ne morem v polnosti koristiti.

Je ljubezen res tu ali se je moramo morda najprej res le naučiti? 

Predstavljam si, da je tu.

Rudolf Steiner je tudi o ljubezni veliko govoril. Rekel je, od vsega tega kar počenjam nastajajo posledice tako za svet in kot za mene. Samo ljubezen je izjema. Ljubezen deluje samo na svet, na pa tudi na mene nazaj. Z ljubeznijo, ki jo razdajam ne morem na sebe naložiti nobene krivde pa tudi napredovati ne. To je nekaj posebnega. In mogoče nam ravno ta egoizem, ki se ga zavedamo, včasih pa sploh ne, preprečuje, da bi se z ljubeznijo preveč razdajali. Da bi naredili več stvar iz ljubezni in ne zaradi interesov. Pogosto ljubimo, da bi tudi drugi nas ljubili. Če si to poskušamo predstaviti v vsem obsegu učinkovanja, da poskušamo ne misliti ampak čutiti to kar se dogaja, potem mislim, da lahko razumemo, da je prav zaradi tega ljubezen korak v smeri človeške svobode. Od ljubezni sem svoboden, od razdajanja ljubezni nič ne ostane meni.

Čim pa ljubezen povezujem z egoizmom pridem na mejo tega, kar delajo temna bitja. Hitro padem v roke Luciferja. Tega se moram vsekakor osvoboditi sicer to ni ljubezen. Vedno znova tu srečuješ vprašanje svobode. Če ljubiš svoje delo, ljubiš nedelo samo, temveč smisel, ki ga v povezavi stvari odkriješ. Osvoboditi se prisil materialnega sveta. Materialni svet moram koristiti, samo na materialnem svetu se lahko učim.

Brez egoizma, ki ga v sebi imamo nebi imeli tiste nosilne moči, ki nas pripelje naprej.

Za mene je smisel odkriti spoštovanje do vsega in potem to svetost, ki jo v stvareh najdem, s tem kar odkrijem v sebi, videti in doživljati v enosti.

Jaz mislim, da je hvaležnost ena silno velika kvaliteta. Ker, če si sposoben biti hvaležen za neko situacijo ali darilo, potem se spremeniš.

Nobene situacije v življenju ni za katero človek nebi smel biti hvaležen.

To je edino, kar je pravzaprav vredno.

To je res težaven obliž, toda počasi sem se v toku življenje naučila tudi tega, da je človek lahko hvaležen tudi, če te soljudje opozarjajo na napake, ki jih delaš. Vedno je tako, da te to najprej pretrese in moraš se obvladovati, da premagaš jezo nad drugim. In na drugi strani, da te ne uniči dejstvo, da delaš napake. Ampak ponavadi je tako, da če delaš vsakdanjo rutinsko stvar je zelo pomembno eno tako opozorilo; opozorilo življenja, glej tukaj se pa lahko nekaj naučiš. Navada in vsakodnevna rutina nas naredita slepe za to, kaj vse se lahko v življenju še naučimo. In kako zelo pomembno je ne delati iz navade, temveč vsako situacijo iz njene polnosti na novo zajeti.

Rudolf Steiner je imenoval čisto preprost trik kako pripeljati človeka do tega, da se več nauči. Od časa do časa svoj navajen rokopis namenoma z voljo spremenimo in začnemo zelo lepo in umetniško pisat, tako da pridemo iz vsakdanjosti ven. To je zelo težko.

On je pač pisal. Kaj pa če je človek v drugem poklicu ali pa danes, ko vse samo tiskamo?

Potem moraš v svojem poklicu najti nekaj kar lahko spremeniš.

Vsakodnevno delo spremeniš, da zavestno delaš isto delo vsak dna znova, ne monotono, ampak kot novo priliko.

Neki danski pesnik je napisal majhno gledališko delo. Napisal je nekaj komadov, od katerih vsak traja tri minute. Prikazuje, kako skupina nerojenih duš čaka na to, da pride angel in jih pošlje na zemljo. Angel pride in čez roko mu visi en kup oblek in vsaki od teh nerojenih duš da eno obleko. In to je vloga, ki jo mora ta duša v naslednjem življenju igrati. Ena od duš dobi beračevo obleko, s palico. Joka in stoka in nebi oblekla te obleke. In ves komad je pravzaprav samo jokanje in stokanje te duše z obleko berača. Potem pa angel prime to dušo okrog ramen in ji pomaga, da se obleče in ji reče: »Ker Bog vidi v tebi največje moči ti pošilja tole obleko. Pridi grem en del poti s tabo.« To je krasen krščanski motiv, kako je do najbolj ubogih in propadlih eksistencah angel najbolj blizu.

Ni mi znano, da ta avtor pozna antropozofijo, res pa je vsebina nekako iz antropozofskega razumevanja sveta. In če človek srečuje tako težke življenjske situacije, kot jih imava midva v usodi najinih otrok. Vsi so prišli na svet z zelo težko kožno boleznijo, ki se izraža tudi navzven. Grdo izgledajo. Celo prvo leto je bila ena sama borba za življenje. Prvorojeni otrok je bil za naju totalen šok. Jaz sem bila seveda vsa nesrečna in ena od prijateljic je gotovo razmišljala, kako me lahko potolaži. In v omari s predavanji Rudolfa Steinerja je naenkrat videla, da dve knjigi z isto vsebino stojita in mi ju prinesla. Naslov je bil Razodetja karme. Sama je še ni prebrala. Poslala mi je to knjigo in jaz sem jo še v porodnišnici prebrala. Z Ekartom sem se veliko pogovarjala o vsebinah.

V prvem letu življenja najinega otroka nama je to dalo toliko moči, ki je instinktivno gradila tudi naju. Ko sva zjutraj prihajala k zibelki in vsako jutro polna veselja ugotovila, ljubi bog še vedno živi. In šele zaradi soljudi sva se prav zavedla, vsako jutro bi lahko rekla tudi nekaj drugega, za božjo voljo mogoče je pa umrla. In to je moč ki, nam jo daje antropozofija, da človeško življenje razumemo na čisto drugačen način. Da lahko gledamo v človeku tudi moč duše, ki se je utelesila.

Najina otroka zagotovo zaradi te kože nimata lažjega življenja. Bolezen ni ozdravljiva. S to kožo se lahko, če se vsak dan res negujeta, počutita kot človeka, toda ljudje, ki jih v življenju srečujeta se vedno znova zaradi tega nekako odmikajo. Toda vedeti, da sta v tem življenju sama hotela živeti s tako kožo, saj se samo tako lahko naučita stvari, ki jih z lepo kožo nebi mogla, to nam vsem, tudi nama kot staršema veliko pomaga. Seveda si nebi nikoli drznila nekaj takega reči najinima otrokoma naravnost.

Najstarejša hči je, ko je bila stara približno štiri leta, prišla iz vrtca polna jeze. Z nogami je teptala po tleh in rekla: »Ko me bo ljubi Bog naslednjič poslal na zemljo grem šele, ko mi bo dal tapravo kožo. Nič prej!«

Jaz sem bil na istem. Z voljo staršev in s svojo voljo se počutim enakovredno. Drugi ljudje so mi v oporo.

Najin sin je s to grozljivo suho kožo postal celo mizar. Vsi so rekli, ta prah od lesa bo zelo slab za kožo, ampak on je že od majhnega sanjal, da bo mizar. In obvladuje tudi to dodatno obremenitev s prahom.

Tu smo že preden pridemo na zemljo. In to je nekaj, kar se mora krščanstvo na novo naučiti, da se življenje ne začne šele z rojstvom na zemlji. Lahko bi bilo to, kar je Karlina tako lepo opisala, da če se na zemlji veliko naučimo, odnesemo to po smrti seboj v duhovni svet. To je obogatitev za duhovni svet. Priznati pa moramo, da nismo vedno samo pozitivni. Verjamem, da ne mine nobeno človeško življenje, da nebi človek naredil tudi nekaj slabega. Vedeti moramo, da tudi to škodo, ki jo naredimo, krivdo, mora svet nositi. Za mene je orientacija še vedno Biblija in evangelij.

Zagotovo poznate pripoved o Kristusu in ženi, ki je prevarala svojega moža. Farizejci pripeljejo to ženo h Kristusu in po judovskem zakonu naj bi jo do smrti kamenjali. In preveriti so hoteli ali Kristus spoštuje zakone. Ko je Jezus to zgodbo slišal se je sklonil k zemlji in pisal s prstom po njej. Potem pa se je vzravnal in je rekel, kdo od vas nima krivde na sebi, ta naj prvi vrže kamen nanjo. In potem se spet skloni in spet piše s prstom po zemlji. Ko se je vzravnal je stala ženska sama, vsi so odšli. »Te ni nihče obsodil« vpraša. »Ne nihče« pravi. In Kristus je rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi v miru in ne greši več.« In spet se skloni in riše s prstom po zemlji.

Ali to stvar lahko razumemo? Njej oprostijo njeno krivico s tem, da spoznajo da so sami krivi. Njena osebna usoda je osvobojena te krivice s tem, toda ostane zapisana v zemljo. Tako jaz to stvar razumem. Vsak človek, ki je na zemlji rojen srečuje posledice svojih dejanj. Ali ni tako, da moramo prav zaradi tega vedno znova in znova priti na zemljo, da bi srečevali posledice naših del? Ne le, da se sami osebno razvijemo vedno naprej, temveč da srečujemo posledice naših prejšnjih dejanj. Nekaj takega bi jaz imenovala odgovornost. Sam zaznati posledice mojih dejanj in mogoče hočemo prav zaradi tega iz svobodne volje priti vedno znova na zemljo, ker lahko posledice svojih dejanj na zemlji srečujemo samo tako, da jih potem lahko spet spremenimo.

V mnogih opisih tako v krščanski kot tudi drugih religijah, pri pesnikih kot je Dante najdemo opise kako moramo po smrti v duhovnem svetu ponovno doživljati to, kar smo na zemlji naredili. Toda teh dejanj iz duhovnega sveta in v duhovnem svetu ne moremo spremeniti. Spremenimo jih lahko šele, če ponovno pridemo na zemljo. In ta primer iz evangelijev, Kristus piše v prah zemlje, nam morda to potrjuje.

Rudolf Steiner govori tako nerazumljive stvari, ko pravi, naravne katastrofe so reakcija zemlje na človeška nedela. To ne morajo biti le dela, ki onesnažujejo okolje. On imenuje s tem tudi velike vojne z velikim sovraštvom naroda proti narodu. Take situacije imajo morda generacije pozneje za posledico velike naravne katastrofe. In morda hočem kot duša, ker sem sodeloval pri razlogu, sodelovati tudi pri popravilu, odpravljanju posledic. Mi imamo pogosto občutek, da se nam veliko stvari dogaja, ki nas odzunaj srečujejo.

Te predstave se lahko temeljito spremenijo, če imam to drugačno razumevanje stvari Rudolfa Steinerja. Namreč stvari, ki me srečujejo so lahko posledice mojih davnih preteklih dejanj. In na ta način lahko pridemo do čisto drugačnega zaupanja v življenje. Pravzaprav če se taki predstavi o življenju lahko pridružimo, človek ne mora imeti prav nobenega strahu pred življenjem.

In še enkrat dovolite, da vam povem nekaj osebnega. Kot sem že na začetku povedala sem otrok, ki je po drugi svetovni vojni doživel beg iz svoje domovine. Ko je moja mati pobegnila je imela tri majhne otroke in jaz sem eden od njih. Moja mati je imela težko življenje. S štirinajstimi leti ni imela več nobenega od staršev. Preko svoje tašče je, ko je bila stara približno dvajset let, spoznala antropozofijo. Ob koncu druge svetovne vojne je tudi moj oče umrl. Antropozofija je postala za mojo mati taka opora v življenju, da je na nas otroke, jaz sem bila stara pet let, moja sestra sedem, štiriletna sestra pa je na begu umrla.

Moja sestra in jaz se še danes pogosto pogovarjava o tem. Moja mati je imela tako zaupanje v antropozofijo, da noben od nas ni razvijal nikakršnega strahu pred življenjem v tej situaciji kljub temu, da smo vedno znova bežali iz porušenih mest vzhodne Nemčije. Gledano na zunaj sva že kot majhna otroka doživljali najgrozovitejše situacije, toda to kar je žarelo iz najine mame je bilo močnejše. Preprosto popolno zaupanje v življenje.

Ko sva potem moj mož in jaz organizirala šolo za bio-dinamiko sva srečevala veliko mladih ljudi katerih temeljno razpoloženje je bil strah kljub temu, da smo odraščali v času miru. Sama sem bila še vedno od glave do prstov na nogi polna hvaležnosti, ki mi jo je dala na pot moja mati. To pa ne pomeni, da se je moja mati od jutra do večera samo smejala. Moja mati je bila zelo čuteč človek obenem pa tudi melanholična, toda njeno temeljno življenjsko razpoloženje je bilo zaupanje. In kot je tudi sama do svoje smrti vedno znova povedala, je to črpala iz antropozofije.

Sedaj dovolite še provokativno vprašanje. Če si predstavljamo, da imamo za seboj že več življenj, se nas lahko loti radovednost kako je bilo, ko sem bil nazadnje tukaj. Ali kako so izgledala različna življenja, ki jih imam za seboj. Mnogi ljudje v današnjem času bi nadvse radi vedeli kaj so bili kdaj prej. Ampak jaz imam občutek, da če hočem res vsako situacijo, ki mi jo življenje ponuja sprejeti kot priliko, da se nekaj naučim, čisto vseeno ali je to lepa ali težka naloga mislim, da bi nam to moralo zadoščati. Mislim, da bi morali imeti pri zaupanju v življenje tudi to zaupanje, da bo dovolj zgodaj pogledati v tisto, kar mi je zdaj zakrito, ko bo prišel čas za to. Kako se pa vi počutite?

Dobro.

Zelo sem vašega mnenja, če pa srečujem ljudi katerih življenje se končuje potem ugotavljam, da mnogi ljudje ob koncu življenja reagirajo čisto drugače kot v polnem življenju. Na primer moja tašča pa tudi nekaj drugih ljudi, ki sem jih poznala, ki so živeli strogo katoliško religiozno življenje, kjer je imel človek občutek, da so povsem sprejeli Kristusov vzor, potem pa so reagirali kratko pred smrtjo čisto drugače, skoraj  kot neverni. Tudi molili niso več, kot da so pozabili molitev in samo strah je bil še v njih. In to vprašanje si sedaj pogosto sama zastavljam. Seveda vem, da bo tudi zame enkrat prišel čas, o tem kako bo pa imam drugačno predstavo in se sprašujem, ali se lahko zgodi, da bom tudi jaz padla v situacijo kjer bom vse izgubila in pozabila. Čeprav sem danes iz antropozofije tako zelo prepričana, da je temu tako in da je to lepo, da je treba gledati v smrti novo rojstvo. Edini strah je v tem, da bi to v zadnjih urah izgubila.

Koliko časa traja od smrti in do ponovnega rojstva?

To je različno. Imel sem dobrega prijatelja, zdravnik je bil. Kot mlad zdravnik je veliko delal v bolnici. Opazoval je to, da je vera za umirajočega človeka pomembna stvar. Pripovedoval je, da tisti, ki so vzgojeni v rimo-katoliški veri mnogo bolj mirno srečujejo dejstvo, da se jim približuje smrt. Tisti pa, ki so protestantske vere, pa se ne znebijo čisto strahu. Mogoče se mi zdi to zanimivo.

To pa kar je Matej vprašal je lahko zelo različno. Obstoja knjiga židovskega rabina, ki živi v Ameriki in je spoznal veliko mladih ljudi, ki se lahko spominjajo holokavsta Judov v drugi svetovni vojni. Ti so v stanju iz svojega spomina pripovedovati situacije, ki so se res zgodile. On smatra, tudi sam verjame v reinkarnacijo, da so se ti ljudje zelo hitro ponovno inkarnirali na zemljo. Mnogim ljudem je pomagal, da se v sedanjem življenju bolje znajdejo.

Pri Rudolfu Steinerju še stoji zapisano, da je čas sedemstotih let približno tisti, ko se duša ponovno inkarnira. In zaradi tega knjige židovskega rabina marsikdo ne jemlje zares. Tudi antropozofija lahko na nek način omeji človeka, kar bi bilo narobe. Človek mora vedno ostat odprt za dogajanje v svetu. S števili tega ni mogoče navajat.

Temeljno zakonitost prikazuje Rudolf Steiner v svojih predavanjih o karmi in potem k temu enkrat prihaja človekova individualnost, ki lahko soodloča o tem, kdaj se želi inkarnirati in se inkarnira takrat, ko se situacija na zemlji tako spremeni, da človek v razvoj lahko spet nekaj prispeva. Pa tudi izjeme so mogoče. Rudolf Steiner opisuje v svojih predavanjih o času materializma, ki se je začel razvijati prav v 19. stoletju in pravi, da če ljudje živijo življenje, ki  je res zelo materialistično obarvano, potem po svoji smrti v duhovnem svetu nič ne vidijo, so kot slepi. Duhovnost, ki so jo v življenju na zemlji popolnoma zavračali zanje tudi v duhovnem svetu enostavno ni zaznavna. Svet v času po smrti je zanje prazen in temen. Njihovo prepričanje postane resnično.

In to potem pripelje duše v situacije v katerih si želijo, da bi čim prej prišle spet na zemljo, ven iz praznine in lahko samo upamo, da jim v novem življenju soljudje pomagajo, da se v življenju za eksistenco duhovnosti odpro. Take duše pridejo na zemljo s popolnoma nepreobraženim življenjskim rezultatom. Je namreč tako, da čas med smrtjo in novim rojstvom ni nesmiseln, v tistem času se veliko dogaja ne glede na to koliko časa traja. To ni čas mirovanja. V tistem času človeška duša s pomočjo duhovnih bitij vse tisto, kar je doživela v življenju na zemlji lahko preobrazi tako, da je to temelj novega začetka. Zaradi tega pride človeška duša kot druga v življenje  in ne moremo najti, tudi če bi se iskali, sebe v preteklosti kot podobne temu kot smo sedaj.

Ta preobrazba, ki jo človeška duša v času po smrti do novega rojstva doživi je preobrazba, ki jo res ne naredimo sami, temveč ob pomoči tistih duhovnih bitij, ki nas spremljajo, ki so z nami vsako noč ko spimo in delujejo v nas v fizičnem in eterskem telesu, ki vse ponovno obnavljajo, česar sami nebi zmogli. Mi vemo, če bi bili v svojem telesu samo budni brez spanja bi bilo naše telo hitro uničeno. Človek ne zdrži dolgo brez spanja. Zagotovo ne mesece dolgo, eno leto zagotovo ne. Ta duhovna bitja, ki vsako noč skrbijo za nekakšno regeneracijo v nas, nas spremljajo v času od smrti do novega rojstva. Pomagajo nam, da vse tako preobrazimo, da lahko začnemo znova. Mogoče lahko nekaj temu delu podobnega naredimo sami iz svobodne volje vsako nedeljo.

Ko sem spoznal Brigito o antropozofiji ni hotela nič slišati. Kljub temu sva oba vsak za sebe ugotovila, da se v bistvu od nekod poznava. Rekla sva, ja spet se srečujeva. To je bila za naju resničnost.

Resnično sva se ponovno prepoznala. Čeprav je moj razum takrat dejal, kaj takega ni. Leta dolgo sem potrebovala, da se je moj razum upognil pred resničnostjo.

…….. bomo to znanje odnesli nazaj. Toliko duš je že odšlo, rojevajo pa se otroci….     ??? Mi lahko to razložite?

Ti gotovo poznaš kako je, če si se nekaj naučil, potem pa tega dolgo nisi uporabljal. Če po desetletjih to stvar spet uporabljaš, se je moraš na nek način spet naučit. Ampak to novo učenje ti silno dobro teče, če si to že prej znal in tako doživljamo pri naših otrocih najrazličnejše talente, ki so jih prinesli s seboj. Moj mož in jaz nimava nobenega talenta za jezike, najina druga hči pa je že od malega neverjeten talent za jezike. Od naju se tega ni naučila, temveč je to prinesla s seboj. Kjerkoli smo stanovali je takoj obvladala dialekt. Potem je imela v šoli francoščino, četrt leta je bila v Franciji in doživela sem, ko sem šla z njo po mestu, da ljudje niso mogli verjet, da ni Francozinja.