ROJSTVO LUČI

RAZMIŠLJANJE OB BOŽIČU

Dr. Rudolf Steiner, Berlin, 19.12.1904

Kdor ob tem času hodi po ulici med postavljenimi božičnimi drevesci, bi si morda mislil, da je božično drevesce nekaj zelo starega. Prav na božičnem drevescu pa se lahko vidi, kako so se običaji in navade spreminjale, saj božično drevesce, ki danes skoraj v nobeni hiši ne manjka, ni staro niti sto let. Pred sto leti ne bi hodili po ulicah, polnih božičnih drevesc. Pred sto ali sto dvajset leti bi tudi zaman iskali pesmi, ki opevajo božično drevesce. Pozornosti vredno dejstvo, saj je božično drevesce nekaj, kar so pesniki, ko je bilo enkrat med ljudmi, radi opevali. Pri tem pa je božično drevesce popolnoma nov pojav, ki se je v Evropi udomačil šele v drugi polovici 19. stoletja. Kot simbol praznovanja Božiča se je pojavil okrog leta 1800, čeprav je praznik Božiča prastar, in ni šele krščanski praznik in so ga praznovali v vseh časih, o katerih nam je kaj znanega.

V krščanstvu so božični praznik vzeli za simbol rojstva krščanskega odrešenika šele v 4. stoletju našega štetja. V prvih stoletjih krščanstva se 25. december ni praznoval kot dan rojstva tistega, ki nam je krščanstvo daroval. Šele v 4. stoletju so ga razumeli v tem smislu. Toda v ta čas je bil položen praznik že v rimskem carstvu, ob tem času so slavili že stari keltski in germanski narodi, tudi že za časa starega Egipta in marsikje drugje. To, kar so praznovali pa je bilo še nekaj drugega; šele v 4. stoletju našega štetja so ta praznik razumeli v zvezi z rojstvom tistega, ki nam je krščanstvo daroval.

Iz tega bi lahko sklepali, da je krščanska cerkev naredila nekaj, kar je bilo, gledano zgodovinsko, vprašljivo in je hotela s tem nekaj popraviti. Temu pa ni tako. Kdor pomen božičnega praznika zares razume, razpozna prastaro modrost, ki je v prazniku skrita. Prazniki kot praznik Božiča, Velika noč, Binkošti, niso nič drugega kot podatki, kot v čas napisani podatki naših praprednikov, s katerimi so nam, svojim potomcem pokazali, kako so razumeli razmerje med človekom in svetom in kako so razumeli velike tajne življenja. Kdor zna razvozlati pisavo, ki nam je zapisana v velikih praznikih, kdor zna razvozlati hieroglife, ki nam jih sam čas nudi, zre v globoke in pomembne misterije nastanka človeštva. Poglejmo v katerem smislu velja, da so božični praznik praznovali vse čase, odkar imamo zgodovino. Čase, za katere imamo zgodovinske zapise, zasledujemo nazaj do tretje podrase pete temeljne rase. Nazaj do 15., 16. stoletja sega čas naše lastne podrase, v kateri se je razvila fizična znanost in fizična kultura. Pred to raso je bila rasa, ki je segala nazaj do 9., 8. stoletja pred našim štetjem v čase, v katerih je pel Grkom svoje pesnitve Homer. Ta čas nam poroča o čustvih in dejanjih četrte podrase, ki je bila pred nami. Potem pridemo do še starejših časov, ki nas vodijo v sivo davnino, v čas Babilona in Asirije, v stare čase židovskega naroda, v čase, v katerih so egipčanski svečeniki čuvali svojo modrost in jo posredovali narodu le na eksoteričen način. Potem zgodovinskih zapisov ni več. Kar vemo o perzijski zgodovini, je zapisano šele mnogo pozneje. To, kar izvemo o vzvišeni religiji stare Indije, kar je zapisano v vedah in filozofiji vedante, so poznejši zapisi in ne iz časov, v katerih so pritekle v človeštvo velike misli starih indijskih Rishijev. Ti so sprejeli te misli neposredno od božanskih duhovnih bitij. Tako gledamo nazaj iz časa v katerem smo, in ki bo trajal še dolgo, v rimsko-grško epoho, ki preide v krščanstvo, potem v epoho, v kateri delujejo egipčanski svečeniki. Potem pa se poti izgube. Le tisti, ki lahko zgodovino zasledujejo na drugačne načine, zvedo nekaj o starih Perzijcih. Še dalj nazaj se lahko seže, v čase, v katere gleda lahko le okultist.

Kdor bi praznik Kristusa rad razumel, mora gledati nazaj v preokret časov do tistega mesta, ko so novo nastalo človeštvo prvič poučevali o novi modrosti. Pri tem pridemo do časa, v katerem je zaradi ogromnih poplav velikega kontinenta izginila stara atlantska kultura in v katerem so postavljeni temelji nove kulture človeštva, h kateri sodijo epohe, ki sem jih že naštel. S tem novim človeštvom se pojavi popolnoma nov način razmišljanja in čutenja. Od kulture prebivalcev Atlantide ni neposredno nič ohranjenega, sploh pa ne iz še starejše kulture lemurskih narodov, ki so živeli nekoč, v pradavnih časih in so propadli zaradi ognja. Toda to, kar je človeštvo enkrat doživelo, se mora, ko se doseže v razvoju nov obrat, še enkrat na kratko ponoviti. Tako so prve podrase pete temeljne rase na kratko ponovile tri pomembne razvojne epohe človeštva.

V stari Indiji so modri Rishiji gledali nazaj na tiste čase, v katerih je bilo človeštvo še na čisto drugačni stopnji, na tiste čase, v katerih še ni bilo ženskega in moškega spola, ko je bil človek še enost. Gledali so nazaj na tisto veliko enost človeškega rodu, na pračloveka Adama, ki ga v različnih tajnih vedah imenujejo tudi Adam Kadmon, ki je bil obenem moški in ženska. Na duhoven način so izrazili praenost človeštva s tem, da so najvišje bitje sveta označili z nedoločnim svetim imenom Brahman. Brahman je prvotno tisto, iz česar kot iz enosti, iz božjega enotnega temelja izhaja raznolikost. Na Zemlji je bila ta enost človeku na določen način dana v času, v katerem še ni bilo moškega in ženskega, v času, v katerem še ni bilo različnosti, kot jo imamo sedaj. Nekaj, kar nam kot zrcalo duha velikih indijskih Rishijev prihaja naproti: božja enost ljudi, predčloveški Adam Kadmon, v katerem je vladal še mir, duh, jasnost in sloga; on nam govori iz besed vede, kot so pritekle preko ustnic indijskih Rishijev. To je bila prva epoha našega človeštva po velikem potopu. Takrat se na naši Zemlji še ni govorilo o trojstvu, o trojnosti božanstva. Le o praenosti, o Brahmanu je bilo govora, v katerem je vse sklenjeno in iz katerega vse prihaja.

Potem je prišel čas, v katerem so perzijski svečeniki Zaratustre, perzijski modreci gledali nazaj na epoho, v kateri je iz ognja rojen človek dveh spolov, v kateri je rojen tisti človek, ki predstavlja dvojnost. In z rojstvom človeka iz ognja je prišlo na našo Zemljo nekaj, česar pred tem ni bilo, šele tedaj je prišlo v svet zlo. Zlo v človeku pred nastankom spolov ni bilo prisotno. Spoli so nastali sredi lemurskega časa. In tudi dobro in zlo imamo odtlej. Dobro in zlo je prisotno v zadnjem delu lemurskega časa in prvem delu atlantskega časa.

Zanimivo je raziskovati duhovne zapise, ki jih imenujemo akaša-kronika in videti, kako se ta dvojnost človeštva izraža. Ko se pojavi človek v dveh spolih, se človeška duša in fizična volja človeka razdeli na spole in v človeku se izoblikuje dvojnost. Celo okultist, ki v današnjem času razvozla čudovita pričevanja, ohranjena v Akaša-kroniki, je lahko – ker je to tako drugačno od predstav, ki si jih ustvarjamo o teh časih – začuden nad tem, kako čisto drugače kot je to slučaj danes, se je razodevala moškost in ženskost na naši Zemlji v tistih prvih časih. Ženska je najprej, pod vodstvom modrih vodnikov človeštva, izoblikovala dušo; moški je izoblikoval element volje. Tako je nastala dvojnost volje in duše. Ta dvojnost si stoji nasproti v atlantski epohi v dveh spolih človeštva. S tem, da je prišla duša v fizično telo in s tem v človeštvo, je v človeštvo prišlo zlo. In s tem, da je naše človeštvo moralo ponoviti tisto epoho, katere karakteristika je razlikovanje dobrega in zla, je prišla religija ognja, religija Parzov, nauk o Ormuzdu in Arimanu. In to je bila perzijska kulturna epoha pred našo zgodovino.

Dobro in zlo je živelo v religiji Zaratustre. Govora o trojnosti takrat še ni bilo. Ta je prišla pozneje, približno v času, ko najdemo naše prve zgodovinske dokumente. Akaša-kronika ne poroča ničesar o trojstvu v predzgodovinskem času. Šele ko so ljudje znali ločevati med dobrim in zlim, so prišli do potrebe, da pogledajo navzgor, k tretjemu. Takrat se pojavi postava posrednika v obliki, ki jo najbolj jasno spoznamo v tako imenovanih Mitrovih misterijih, ki se iz Perzije razširijo po celem svetu. Takrat se pojavi trojnost, posrednik, mirivec, odrešenik človeštva od zla, vodnik od zla k dobremu.

V teh starih časih so vedno videli odtis božjega v zemeljskem, odtis tistega, kar se je dogodilo na velikem nebesnem svodu. Če si pogledate zodiak, boste videli, da si v zodiaku sledijo znaki Raka, Dvojčkov, Bika, Ovna ali Jagnjeta. Po določenih zakonih se Sonce, ali bolje rečeno spomladanska točka Sonca premika naprej, tako, da je vzhajalo Sonce v pradavnih časih spomladi v znaku Raka, pozneje v znaku Dvojčkov, še pozneje v znaku Bika in še pozneje v znaku Ovna ali Jagnjeta. Približno v 8. stoletju pred Kristusovim rojstvom je Sonce na nebesnem svodu doseglo zvezdno sliko Ovna ali Jagnjeta. Sedaj, v naši kulturi je v zvezdni sliki Rib.

Glede na to kar se dogaja v duhovnosti, se izoblikuje tisto, kar se na Zemlji dogodi. Znak Raka vam je znan. Toda njegov pomen ni vedno znan. Znak Raka moramo razumeti, potem bomo razumeli tudi, kako kaže na to, da prihaja popolnoma nov čas. To sta dve prepletajoči se spirali ali vrtinca. Če se na svetu dogodi nekaj pomembnega, če eno stopnjo razvoja zamenja druga, če prihaja v svet nekaj povsem novega, potem se prepleteta dve taki vrtinčasti gesti. V enem vrtincu imate konec atlantske kulture in v drugem imate začetek arijske kulture. Na nebu so naši predniki videli zunanji znak za razvoj arijske kulture. Potem je stopilo Sonce v znak Dvojčkov. Dvojčki so znak za dobro in zlo. Dvojčka je zodiakalni znak, ki je dominiral v perzijskem načinu razmišljanja. In nato stopi Sonce v znak Bika. S tem pridemo v tretjo podraso; za to je značilno čaščenje bika, egipčanski Apis, čaščenje bika v Babiloniji in končno v takratni pozni Perziji žrtvovanje bika, Mitrova služba. Žrtvovanje bika je bilo vrisano na nebu. Človek ga je z neba potegnil na Zemljo.

Četrta podrasa, v katero pade razcvet krščanstva, se začne s tem, da stopi Sonce v ozvezdje Ovna. Pomembna je pri tem saga o grškem junaku Jazonu, ki prinese ovnovo runo, in tako pokaže na to pomembno zgodovinsko prelomnico. In pomembno prelomnico nam kaže žrtvovanje mističnega jagnjeta na križu. To je zgodovinski izraz misterija, ki je naznačen s tem, da Sonce, regent sveta, doseže na nebu tisto točko, ki jo poznamo kot sliko Jagnjeta ali Ovna.

Toda ves ta razvoj moramo razumeti na pravi način. Po dvojnosti dobrega in zla, se v človekovi zavesti pojavi trojstvo. Pojavi se v različnih religijah. Oglejmo si to, kar poznamo v različnih deželah Sredozemlja kot Mitrove misterije, oglejmo si tak misterijski tempelj. Za tiste, ki so le priče malih misterijev, gre pri tem za simbolično dejanje. Za tiste, ki se smejo udeležiti velikih misterijev, gre za dogodek v astralnem prostoru. Govoriti smem le o malih misterijih Mitrove službe. Vidi se simboličen bik. Na njem jezdi posrednik, bog. Biku zamaši nozdrvi in mu porine meč v bok. Pride kača, škorpijon; nad glavo Mitra vidimo potem ptiča in zgoraj, nad vso grupo vidimo na eni strani Geniusa z na eni strani spuščeno in na drugi strani dvignjeno baklo, kar simbolizira Sonce na njegovi poti preko nebesnega svoda.

POSREDNIK MED DOBRIM IN ZLIM ATMAN-BUDDI-MANAS

S tem je prikazano človeško življenje, kot se odigrava v zavesti tistega časa. Človek je prišel do tod, da najprej išče odrešenje v sebi, v tretjem božjem principu, ki ga vodi preko zla in zlo lahko z dobrim spravi. Zlo so strasti, to, kar človeka vleče navzdol k Zemlji tja do tistega, kar simbolizira bik. To pa, kar človeka lahko vodi do njegovega višjega jaza, kar se kaže kot neumrljivo, je posrednik, ki je tisto nizkotno ubil, s tem, ko simbolično zabode meč v bikov bok. Tako nastopi božansko trojstvo kot posrednik med dobrim in zlim v tretji podrasi; s tem je človeštvo doumelo to, kar se v teozofiji imenuje Atman-Buddi-Manas. V trenutku, ko se pojavi posrednik se mistična tajna dogodi: trojstvo v človeški zavesti se prebudi.

Tako je bil človek voden skozi človeško spoznanje enosti, dvojnosti in trojnosti k Atman, Buddi, Manas. Atman ali duhovni človek je enost, ki jo človek v sebi lahko zazna, ko se bo do tega razvil. Buddhi, ali duh življenja, se bo v človeku izrazil s tem, da bo dobro premagalo zlo, da dvojnost na eni strani nizke instinkte ali poželenje očisti in da bodo na drugi strani višji, tako imenovani instinkti ognja pomirjeni, s tem, da bo vse zlo v ognju ljubezni prenehalo. Manas ali sam duh je duhovni princip, ki že sedaj vlada nad razvojem človeštva. Tako, kot bo po mesiasu, odrešeniku v svetu  ustvarjena enoglasnost, ki mora pripeljati od disharmonije k harmoniji, tako se dualnost razblini v trojstvo, v katerem bo dobro premagalo zlo.

S tem je človeštvo prišlo tako daleč, da v trojstvu vidi svojo usodo. Toda v tem trojstvu vidi svojo usodo na način, kot je vpeta v večen red sveta. Človek zre k trojnemu aspektu božanstva, vidi božje trojstvo v svetu in sebe samega v odvisnosti od tega božjega trojstva. Najprej je moral resnično doživeti, da se je to božje trojstvo spustilo navzdol k njemu neposredno kot človek, brat. To je tisti veliki dogodek, ki stoji na začetku našega štetja. S tem postane za človeško zavest trojstvo nekaj čisto novega.

Globlji pomen božičnega praznika pa razumemo le, če posrednika razumemo na pravi način. Iz enosti se je razvila dualnost, iz dualnosti kaos, iz katerega naj bi se spet razvila harmonija. Ta harmonija se lahko razvije le s tem, da ustvari harmonijo posrednik. Ta harmonija lahko najde svoj izraz samo v pravečnem zakonu in ta pravečni zakon je našel svoj simbolični izraz – v času, v katerem je nastala Mitrova služba – v tem, da se je v človeku samem gledalo odtis tistega zakona sveta, ki ustvarja pravečne harmonije sveta.

V misterijih, o katerih sem že govoril, v tajnah perzijske religije, bi našli poročila o sedemkratni posvetitvi tistih, ki jim je bil dovoljen dostop do svetih skrivnosti. K prvi stopnji so sodili tisti, ki so nekaj izvedeli o prvih skrivnostih: to je bila stopnja “vranov”, kot se simbolično imenujejo. Druga stopnja je bila stopnja “okultnih”. Tretja stopnja je bila stopnja bojevnikov ali “prepirljivcev” za sveto resnico. Četrta stopnja so bili tako imenovani “levi” in peta stopnja so bili “Perzi”. Šele tistega so smatrali za pravega Perza, v katerem se je prebudila zavest višje duhovnosti človeka, kar označujemo z Manas. Tisti, v katerem se je ta prebudila, se je lahko označil za posvečenca pete stopnje, tega so označili kot Perza. Bil je v pravem pomenu besede pripadnik nekega naroda. Reprezentiral je usodo svojega naroda. In če je bil posvečen stopnjo više, potem ni več reprezentiral tisto, kar je posebnost njegovega naroda, temveč tisto, kar velja za posebnost človeštva. Ni reprezentiral karme enega naroda, temveč karmo celega človeštva, v tisti meri, kot se je razvila od sredine lemurijske rase pa tja v peto temeljno raso. Potem so takega posvečenega človeka imenovali “tekač Sonca” ali “junak Sonca”. Vsi tisti, ki jih najdete v knjigah označene kot “junake Sonca”, niso nič drugega kot taki, v šesti stopnji posvečeni. Še višje posvečen je bil “oče”; ta je bil povezan z bodočim razvojem človeštva.

Kaj je pomenilo ime “tekač Sonca”? če bi lahko gledali nazaj v pračase našega sončnega sistema, bi videli, da je ta sončni sistem nastal iz borbe toplotnega kaosa in da se je harmonija tudi v našem svetu ustvarila iz disharmonije, da se je  mir in da so se zakoni razvili iz nemira in disharmonije. Toda kako so nastali? Nastali so takole: Sonce ima tako reden hod, da si sploh ne moremo predstavljati, da bi Sonce pa tudi samo za trenutek zapustilo svojo pot; tako čvrsto je naš svet utemeljen v harmoniji, da je smer Sonca s potjo skozi svet tako čvrsto določena, da je nič ne more spraviti iz te smeri. V tej poti Sonca preko nebesnega svoda je perzijski posvečenec šeste stopnje videl svojo lastno notranjo usodo. Tako močno mu je moralo svetiti Sonce njegove lastne notranjosti, Sonce njegovega duha, da je bilo prav tako nemogoče, da bi zapustil pot dobrote in modrosti, kot je nemogoče da bi Sonce zapustilo svojo pot. Tako prežet s to zakonitostjo je moral biti človek, ki je dosegel šesto stopnjo posvetitve; kot tak je bil junak Sonca, tekač Sonca.

Vse prejšnje stopnje posvetitve niso imele nobenega drugega namena, kot da posredujejo človeku to notranjo gotovost, notranjo sončnost. Tako je videl človek, ki je o teh misterijih nekaj vedel, globoko harmonijo med človeško usodo in hodom Sonca preko nebesnega svoda. Sonce – tako je dejal – naredi, da postajajo dnevi vse krajši in krajši, da narava tja v jesen umre, da se vse umakne v notranjost. In če pridemo k času, ki ga danes praznujemo kot božični praznik, pride v njem do novega obrata: pojavi se luč, dnevi postajajo v naravi daljši, narava se spet lahko prebudi. Rojstvo luči, to je bil trenutek, ki so ga slavili od tistih časov, ko so govorili o tem, da je svetloba simbol razodetja v svetu in v človeku. Tako so vsi narodi naše temeljne rase smatrali, da je svetloba izraz modrih zakonov sveta. Svetlobo so smatrali za obleko modrosti sveta. Če pogledamo v vesolje, zgleda luč harmonična in vtisnjena zunaj v zvezdah. Resnično se v svetlobi, ki so jo stare religije smatrale za obleko modrosti sveta, razodevajo duhovna bitja modrosti. In tako se je starim religijam pokazalo trojstvo, najprej so slavili enost, pramodrost, potem dvojnost, svetlobo in temo, in končno, kot trojstvo tudi razsvetljenega človeka, učitelja in posrednika, Mitra.

Toda človeštvo v smislu te zavesti ni moglo biti ozdravljeno prej, dokler se človeška srca sama ne zavedo vse te harmonije sveta. To, kar živi v svetu kot luč, kot rojstvo luči, mora postati v času, v katerega sedaj pridemo, jasno samemu človeškemu srcu. Zato je to zunanje mistično dejstvo, ki se je dogodilo, utemeljitev krščanstva. V Kristusu se je na naši Zemlji pojavilo to, kar je od vsega začetka bilo, kar pa je v toku časa, o katerem smo govorili, ostalo za ljudi skrito. V tem času je človeštvo postopoma ponovilo tiste tri stopnje. Sedaj pa lahko dosežemo novo stopnjo, nov višek: svetloba se lahko na novo rodi. Tako kot se potem, ko postaja svetloba vedno bolj in bolj slabotna, ko se bližamo jeseni, potem, ko pridemo do zimskega sončnega obrata, luč na novo rodi, tako je v četrti podrasi rojen človeštvu odrešenik sveta, Kristus. On je nov junak Sonca, ki ni bil posvečen samo v globinah misterijskih templjev, temveč se je pokazal pred celim svetom, da bi mogli biti blaženi tudi tisti, ki ne vidijo, pa kljub temu verujejo! S tem je bilo samo po sebi dano, da se, ko so prepoznali, da se božanstvo lahko spusti navzdol do osebnosti, lahko na mesto praznika rojstva svetlobe postavi praznik rojstva junaka Sonca četrte poatlantske rase.

To se je zgodilo v 4. stoletju naše četrte podrase. Česar nikoli prej ni bilo, je bilo sedaj tu, namreč možnost, da lahko človek sam v sebi rodi luč. To pa je mogoče zato, ker je bil princip luči v človeka prvič inkarniran. Ker se je to zgodilo je bilo potrebno, da se praznik zimskega Sončnega obrata poveže s praznikom Kristusa. Ves pomen prejšnjih podras je določen in ugotovljen s prestavitvijo praznika Kristusovega rojstva na praznik zimskega Sončnega obrata. Človeku se je najprej pokazala modrost in luč od zunaj. Sedaj naj bi bila rojena luč iz lastnega človeškega srca. Kristus naj bi bil rojen v človeku samem. Zato se je dogodek iz Palestine, mističen dogodek in zgodovinsko dejstvo, moral zgoditi.

Opraviti imamo z zgodovinskim dogodkom. In prav to je veliki misterij, ki ga tako redko razumemo: da se je to, kar se je odigralo v Palestini, odigralo dobesedno tako, kot je opisano v Janezovem evangeliju in da je to obenem mistično dejstvo. Kdor tega dogodka ne pojmuje tako, ga še ne razume. Kdor pa ga tako pojmuje, bo tudi razumel, zakaj si moramo od tega trenutka naprej predstavljati boga kot osebnost in da si moramo trojstvo, ki so si ga preje predstavljali drugače, predstavljati kot tri božje osebnosti. Kristus je postal oseba in s tem je bilo dokazano, da se Božje v človeku lahko uresniči. S tem se je na Zemlji prikazal prvi človek, v katerem je Božje živelo. In to je bil odtlej lahko vedno prisoten in neizbrisen ideal človeštva.

Vsi prejšnji veliki učitelji modrosti – egipčanski Hermes, stari indijski Rishiji, kitajski Konfucij, perzijski Zaratustra, so izgovarjali besede boga. Bili so veliki učitelji. Z Jezusom, ki je bil Kristus, je Božje prvič hodilo po Zemlji v živi postavi. Pred tem smo imeli na Zemlji samo pot in resnico. Sedaj imamo pot, resnico in življenje. To je tista velika razlika med prejšnjimi religijami in Krščanstvom, da je zadnje izpolnitev prejšnjih religij, da pri Kristusu nimamo opraviti z učiteljem modrosti – učitelje modrosti imamo tudi v vseh drugih religijah – temveč da imamo pri Kristusu opraviti z osebnostjo človeka, ki jo moramo obenem častiti kot božjo osebnost. Zato je sporočilo apostolov tako pomembno: roke smo položili v njegove rane, slišali smo njegovo poslanico. Zato se gradi na tem, kar se je videlo, na neposrednem vtisu čutil, tako, da se ne mora poslušati samo beseda, temveč se osebnost tudi vidi. In zato tudi velja, da je bil on svetovni junak Sonca na čisto enkraten način.

Če to razumemo, potem razumemo tudi, da je bil pomen starega praznik zimskega Sončnega obrata prej drugačen kot je današnji praznik Kristusa. V Egiptu najdemo Horusa, Isis in Osiris, prasliko tistega, kar živi tudi v krščanstvu. V stari Indiji imamo rojstvo Krishne iz svete device. Povsod najdemo naznačitve teh mitov. Toda to, kar je pri Krščanstvu pomembno je tisto, kar sem pravkar rekel: je okoliščina, da ni postalo sveto le trojstvo, temveč da je postala sveta četvorica, da se je tisto Sveto podalo navzdol do osebnosti. Pred tem je bilo Sveto božansko in je kraljevalo v nedosegljivih višavah nad ljudmi. Stari učitelji modrosti, sveti Rishiji so ga častili kot nekaj nedoločnega, Brahman, ki se ga ni smelo izreči; stari učenci Zaratustre so ga videli v dvojnem izrazu dobrega in zla; v Egiptu je bilo kot rečeno trojstvo Isis, Osiris in Horus – toda da je Božje stanovalo spodaj med ljudmi, da je postalo osebnost, to je bila skrivnost četrte podrase. To je najpomembnejši dogodek naše človeške epohe, da je praznik Božiča, ki je vedno prikazoval rojstvo posvečenega, pokazal sedaj rojstvo velikega junaka Sonca, samega Kristusa. In potrebno je, da vidimo, da ti dve stvari zvenita v sozvočju v hodu sveta.

Če pogledamo na četrto podraso in jo primerjamo s trenutkom, v katerem smo, vidimo, kako je Božje prišlo še nižje. In dobilo je čudno obliko, obliko, ki jo moramo razumeti, če hočemo praznik Božiča popolnoma razgonetiti. Pojdimo nazaj v četrto podraso do 12. in 13. stoletja: povsod naletimo na polno razumevanje za resnično osebnost Kristusa pri tistih, ki to vedo. Pri tem to osebnost Kristusa tako obsežno opisujejo, da na primer v pesnitvi “Odrešenik” prenašajo na Kristusa nemške razmere. V človeštvu je Kristus usidran na tako trdnem mestu, da ljudje razmere iz drugih dežel povezujejo z njegovim odrešeniškim dejanjem. Tako čvrsto je zasidran kot osebnost v človeštvu. Potem pa pride drugo razpoloženje. Pride do določene omajanosti vere. Nastopi nekaj, kar je na eni strani napredek: mnogo večji krog človeštva stopi v nadaljnjo evolucijo krščanstva. Zato pa človek izgubi sposobnost razumeti, da je v sami osebnosti Kristusa lahko središče njegovega lastnega mišljenja, čutenja in volje. Vedno manj je tistih, ki si upajo reči, da ne gre za nauk, temveč za Kristusovo osebnost. Končno se to razblini v čaščenju abstraktnega ideala, h kateremu ljudje stremijo in ki si ga mislijo samo še v duhu. V času prve podrase je bil Brahman, v času druge je bila luč in tema, v času tretje je bilo trojstvo. Potem, v času četrte podrase je to trojstvo stopilo navzdol, postalo oseba. Na koncu se je spustilo še niže, do samega razuma, in je razblinilo to, kar je osebno človeško, ga spoštuje samo še kot abstrakten ideal.

V naši peti podrasi pa se že pripravlja trenutek, ki mora še priti in ki nam mora prinesti vero v nove posvečene, v očete. Posvečene sedme stopnje imenujemo očete in v duhovno-znanstvenem pogledu na svet govorimo o prepoznavanju mojstrov, ker ni samo eden, temveč ker bodo mojstri, na katere bo gledal človek v hvaležnosti in spoštovanju kot na velike vodnike človeštva. Tako nas peta podrasa povezuje z našo bodočnostjo. In tako se nam zdi kot da je četrta podrasa postavljena v center velikega procesa; v proces adventa, to pomeni treh ras, ki so za nami, katerih odtis je tritedenski advent, saj človek v kratkem še enkrat doživlja to, kako je v prejšnjih časih vzhajala ob Božiču luč. Potem sledi temu življenje v svetlobi. Zato tudi za kristjana praznik Božiča ni nekaj prehodnega, ni praznik, s katerim se spominja na nekaj, kar je minilo. Božična antifona ne glasi: Kristus je rojen ali Kristus je bil rojen, temveč glasi: danes je rojen Kristus. – Vedno je govora o danes. To je važno in pomembno. Govori se o danes v tem smislu, kot je govoril Kristus sam: pri vas sem do konca dni. – To je nekaj, kar stoji pred nami vsako leto na novo in nam razodene zvezo med človekom in nebom. Kaže nam, da se mora tudi v človeku dogoditi, kar se je dogodilo na nebu. In kot Sonce ne bi moglo niti za centimeter zapustiti svoje poti, brez da bi povzročilo zmedo, se mora tudi človek držati svoje poti. Doseči mora tisto notranjo harmonijo, tisti notranji ritem, kot ga vidimo pri vzorniku, Kristusu, ki je bil inkarniran v Jezusu in ki bo deloval v očetih. V skladu z njihovim vodenjem bo moral človek v bodočnosti živeti.

To je zveza med človekom in nebom: Ne le da naj bi Sonce nezmotno potovalo po nebu in pridobilo v času zimskega obrata nove moči, Sonce naj bi tudi v človeku povzročilo rojstvo svetlobe iz najgloblje notranjosti, vstajenje, junaštvo Sonca pete temeljne rase. In zato se božični izrek tudi glasi: “Gloria in excelsis deo et in terra pax”, “Mir ljudem na Zemlji, ki so dobre volje”. Notranji mir bo tudi evolucijo človeštva privedel v ritmičen tok, tako kot je Sonce privedlo svoj hod v enakomeren ritem. V Soncu imamo odtis pravečnega krogotoka kozmosa. Sonce je kaos v sebi premagalo in ga privedlo k miru. V tem smislu je praznik Božiča praznik miru, iz njega naj bi izžarevalo razpoloženje miru in harmonije. Če bo iz tega praznika izžarevala moč miru in harmonije, ga bomo slavili na pravi način. Z božičnimi zvonovi ne zvenijo samo zvoki cerkva, z njimi zvenijo zvoki vseh prizadevnih ljudi, ki delajo na svoji sedanji kulturi in svojem razvoju in ki so delali na tem, odkar se Zemlja s svojo duhovnostjo spet dviguje iz velikega mraza.

To, po čemer so prejšnje rase glede na svojo bodočnost hrepenele, je četrti poatlantski rasi rojeno. In to, k čemur morajo naslednje tri rase stremeti, zveni iz božičnih zvokov. Če razumemo, kaj praznik Božiča izraža, nam harmonije neba resnično govore.

In tako trdno je v prastari modrosti utemeljen vsak letni praznik. Ti prazniki niso slučajni temveč utemeljeni v najgloblji modrosti sveta. Kdor jih lahko resnično razume in jih praznuje s polnim razumevanjem, najde v praznikih znake prastare modrosti za to, kar se je zgodilo od začetka in kar se bo tja v bodočnost zgodilo.

S tem dobijo prazniki nov pomen, prenehajo imeti le konvencionalen pomen, kot ga za mnoge imajo.

Brati velike modrosti sveta na tak način pomeni, praznovati velike praznike sveta na pravi način. Če praznujete velike praznike sveta, berete pramodrosti neba s srcem, čuti, razpoloženjem. Tako jih res spet praznujete iz duha, tako prazniki človeštvu spet nekaj pomenijo.

Antropozofska duhovna znanost niso le abstraktne misli, ni le splet dogm. Pomembno nalogo in svetovno misijo ima antropozofska duhovna znanost v tem, da bi lahko to, kar je človeštvo pozabilo, spet zaživelo, da bi iz tega, kar so nam dali predniki, spet vzplamtel ogenj. Potem bo tudi človeškega egoizma konec. Ljudje se bodo naučili živeti v enotnem svetovnem duhu. Tudi to je modrost, ki izhaja iz duhovne znanosti in je praktična v dobrem smislu; daje nam notranjo oporo in gotovost upanja. In zato bo človeka, ki stremi k duhovnemu spoznanju, v najglobljem spoznanju preželo razpoloženje miru in gotovost duha, ki jo praznik Božiča izžareva.

Vzvišeni duhovni vodje človeštva so nam ta praznik predpisali v pradavnih časih. Predočimo si resnico božične modrosti: napredni ljudje, ki so bili takrat, pri začetku pete temeljne rase, ko so bili določeni veliki prazniki sveta, že prisotni in nam tudi danes, kot veliki učitelji človeštva take resnice spet odkrivajo, so vodniki duhovnega gibanja. Naukov modrosti nam ne dajejo zaradi špekulacij, temveč zato, ker so bili takrat, ko so se skrivnosti razodevale, sami prisotni. Pripravili so mir, ki bo zavladal nad ljudmi, ob praznikih so spisali sveto pismo, iz katerega lahko razberemo poslanico miru, poslanico notranje duševne blaženosti, ki naj bi jo s pomočjo duhovne znanosti spet dosegli. Če živimo v duhu mojstrov soglasja, živimo vedno bolj v duhu velikega ideala, ki ga kot vzor živijo sami. Ko nas prevzame božično vzdušje, nas vodi duhovna znanost v mislih do vzvišenih voditeljev človeštva, nam govori o miru in o žrtvenih darovih velikih mojstrov. Njihov mir vodi v bodočnost človeštva, ki jo tako vidimo vso oblito v lesku duhovne luči in sozvočja čustev. V gloriji, v kateri se nam prikazujejo, jih prepoznamo kot očete, ki nas vodijo bodočnosti naproti. Stremimo za njimi in iz naše lastne duše se rodi življenje, ki je potopljeno v mir, harmonijo in slogo – v tisto harmonijo ki je slika poti Sonca okoli sveta.

Rojstvo miru v božičnem času je slika hoda Sonca okoli nebesnega svoda. To nas uče modri magi, veliki mojstri, to pripovedujejo tisti, ki v te mojstre ne le slepo verujejo, temveč to vedo in ker to res vedo govore: mojstri in duhovno gibanje sveta pod vodstvom mojstrov je tisto vzvišeno mirovno gibanje, ki vodi ljudi v tako harmonijo sveta, v kateri bodo človeške duše živele s tisto harmonično rednostjo in nezmotljivostjo, s katero se premika Sonce skozi svetove in nam z njo kaže poti k svetleči lepoti duhovnega Sonca.