Brigitte von Winstinghausen, Mali Lošinj, 13.9.2005

Najprej bi vam rada pripovedovala o Rudolfu Steinerju, kako je iz njegovega lastnega življenja in razvoja rojena antropozofija. Antropozofija je ozko povezana z njegovim individualnim razvojem in je od njega sploh ne moremo ločiti. Danes se lahko vsak človek ukvarja z antropozofijo in se z njo poveže. Če človek hoče, če ve ali ne, pa se s tem obenem povezuje z Rudolfom Steinerjem.

Rudolf Steiner je bil rojen v času stare Avstroogrske v Kraljevcu na hrvaško madžarski meji. Kot da je bil tam rojen slučajno. Njegov oče je najprej delal v gozdu potem pa se je zaposlil kot telegrafist pri železnici, ki ga je premestila na železniško postajo v Kraljevec. Starši Rudolfa Steinerja so bili iz spodnje Avstrije. V stari Avstriji je takrat živelo veliko narodov in to je bilo pomembno za Steinerjevo življenje. V tem, da želijo biti različni narodi v eni državi, je videl celo neke vrste ideal, kljub temu da ideala ni doživel.

V Kraljevcu je živel samo dve leti. Potem so očeta premestili v Felsach na drugo železniško postajo. Rudolf Steiner je odraščal v okolju, kjer je srečeval za tiste čase zelo moderne stvari telegraf, mehaniko, železnico.

Bil je otrok, ki je že od zgodnje mladosti živel kot v nekem drugem svetu, čeprav ni bil sanjač. To, kar je on videl ni bil sanjski svet. Bila je le druga resničnost v kateri je bil doma in ki jo je doživljal kot dopolnitev k temu svetu, ki ga človek s čutili zaznava kot svet zunaj. V naravi je zaznaval mnogo več kot drugi člani njegove družine ali njegovi prijatelji s katerimi se je igral. On pa tega, kar je več videl, ni razumel kot nasprotje, temveč kot obogatitev. Tisto, kar človek lahko zaznava s čutili je bilo za njega zato mnogo bogatejše.

Tudi ljudi je doživljal na podoben način in zaznaval mnogo več kot drugi. Že v mladih letih je imel posebna doživetja v zvezi z umrlimi. Ljudi, ki so umrli, je zelo dolgo lahko še zaznaval. Živel je v tem duhovnem svetu, ki ga je čutil kot obogatitev zunanjega, sicer vidnega sveta. Zaradi tega ni imel nobenih težav in je doma pomagal pri praktičnih delih kot vsak drug. V hiši v kateri je živel s starši tega njegovega doživljanja polnosti sveta niso niti registrirali, če pa je o tem govoril, ga niso razumeli.

Ko je bil star osem let so očeta premestili v Neudörfel pri Dunaju. Tam je imel v šoli učitelja, ki je postal za njega pomembna oseba. Rudolfa Steinerja, ki je stvari drugače videl in zaznaval, je pogosto jemal k sebi domov in mu ponujal kar bi lahko imenovali duhovno hrano. Ta učitelj je lepo igral violino in tako je Rudolf Steiner spoznal glasbo in umetnost pa tudi literaturo. Ta učitelj je Rudolfa Steinerja naučil tudi risanja.

Kot zelo pomembno se je izkazalo, da je pri tem učitelju odkril knjige o geometriji in se je kot osem do desetletni otrok za geometrijo zelo zavzeto zanimal. Odkril je, da s tem, ko prerisuje ali na novo dela geometrične oblike, lahko v notranjosti svoje duše oblikuje nekaj novega. Odkril je tudi, da teh geometričnih oblik, ki imajo absolutno resničnost, zunaj v svetu kot takih nikjer ne najdemo. Na geometriji je odkril, da je človeška duša v stanju ustvariti v sebi nekaj, kar je resnično, kljub temu, da tega zunaj v svetu ni. V tem je našel potrditev, da duhovna resničnost v duši lahko živi, brez da se to na zunaj kakorkoli vidi, četudi je v zvezi s tem, kar se na zunaj vidi. Nekaj podobnega je videl v geometriji. Tako se je v geometrijo zelo poglobil in se z njo ure in ure ukvarjal. Sanjač pa ni hotel biti. Sanje in iluzije niso bile njegova resničnost.

Še en svet v katerega se je v Neudörflu zelo intenzivno poglobil je bil za njega resničnost. Pri katoliškem duhovniku je odkril astronomijo in fasciniralo ga je, kako si je sončni sistem predstavljal Kopernik. Astronomske predstave so se zdele Rudolfu Steinerju podobne geometriji. zaradi čisto človeškega odnosa do tega duhovnika pa je na drugi strani lahko zelo intenzivno doživljal obrede v cerkvi. Njegova duša je s tem, kako je doživljal obrede, doživljala kot nek prostor, v katerem je čutil novo hrano. Bil je še otrok in zanj ni bilo pomembno kaj je duhovnik pripovedoval kot dogmo. To je drselo ob njem kot dež na dežnem plašču. Zaradi človeškega prijateljskega odnosa pa je lahko v svoji notranjosti v obredih svete maše doživel kvalitete kultusa in zaznaval resničnost svete maše.

Ko je bil star enajst let je prišel v Wiener Neustadt na realno šolo in v mestu se je najprej počutil odrezanega od resničnosti življenja. Življenje v naravi kot v duhovno čutni realnosti tam ni bilo več mogoče. To kar mu je ostalo, je bila njegova želja po učenju. Že zelo zgodaj, ko je bil še otrok se je zavedal velikih skrivnosti, ugank življenja. Iz teh vprašanj in ugank se je v njem oblikovala odločitev, da bi se hotel veliko naučiti in bi našel odgovore na uganke. Vedno znova je iskal ljudi, ki so mu bili lahko vzor in spodbuda. Nobenega področja življenja ni bilo, ki ga nebi zanimal in ki ga tudi nebi hotel razumeti.

Tako je spoznal na Dunaju tamkajšnjega zdravnika. Ta je za njega postal vodnik pri razumevanju literature, posebej nemške. Pri tem zdravniku je spoznal vse velikane nemške klasike. To ga je notranje zelo izpolnilo, zanj je bilo to veliko notranje bogastvo. Prav tako pomembno kot bogastvo literature, pa je bil za njega ponovno človeški odnos tega zdravnika, ki je kazal res goreč interes do človeka s katerim je imel opravka. Kjerkoli je bil, je bil Rudolf Steiner vedno otrok, ki je iskal razgovor z drugimi.V času realke so bili to različni učitelji in tudi ta zdravnik.

Kadar je skozi ljudi ali v knjigah spoznal jasen in prozoren način razmišljanja je to doživljal kot obogatitev za svojo dušo. Stvari, ki niso bile povsem jasne, ki so ostale meglene, ki so v sebi nejasne ali protislovne, so v njem takoj vzbudile največje antipatije. Razen resnične pesniške literature je bila matematika in prirodoslovje tisto področje, ki ga je v času realke najbolj zanimalo.

V tem času, še preden je bil star dvajset let, mu je bilo jasno, kako lahko pojasni svoj odnos do duhovnega sveta, ki ga je čisto realno doživljal. Razumevanje narave je bil temelj za to. Šolana sposobnost razmišljanja, ki jo je vadil na geometriji pa mu je razjasnila odnos do duhovnega sveta, torej to, kako je on kot človek stal med čutno zaznavnim in duhovnim svetom.

Približno v času mature na realki je zmogel v svojem razumu in zavesti že toliko jasnosti, da je v času razmišljanja lahko opazoval svoj lastni dejavni jaz. Kot osemnajstletni fant je poskušal to svoje zaznavanje dejavnega jaza v lastni zavesti medtem, ko je bil ta aktiven v razmišljanju, izraziti v preglednih pojmih.

-v tem času najdemo pri Rudolfu Steinerju na eni strani intenzivno iskanje jasnosti v lastnih procesih zavesti, na drugi strani pa vedno znova iskanje ljudi, ki jih je lahko spoštoval in od katerih se je lahko česa naučil.

Po maturi na realki se je vpisal na Tehnično visoko šolo na Dunaju in študiral prirodoslovje. Ker ni bil na gimnaziji je bila univerza zanj zaprta. Kljub temu se je vpisal kot slušatelj filozofskih predmetov in literature na univerzi. Najprej se je vsak dan vozil iz Wiener Neustadta na Dunaj in pri teh vsakodnevnih vožnjah je za njega postalo pomembno srečevanje z zeliščarjem. V njem, starejšem človeku, je doživel človeka, ki se je tako kot on realno gibal v duhovnem svetu. In ker je on lahko na sočloveku zaznaval mnogo več kot zaznavamo mi, tudi vse duševne procese, mu je postalo jasno, da je v tem starem zeliščarju popolnoma živo še instinktivno staro človeško znanje.

Za Rudolfa Steinerja je bilo to prvi in dolgo časa edini človek, ki je bil doma tako v čutnem kot duhovnem svetu. K temu bi rada dodala, kljub temu, da je mladi Rudolf Steiner že takrat v sebi zmogel obvladovati izjemne procese zavesti, je doživel v tem zeliščarju, kako je v njem živela stara modrost v instinktivni obliki. Čutil se je pozvanega, da se od tega zeliščarja nekaj nauči in ne, da bi on skušal zeliščarja učiti. K o tem razmišljam gledam, kako ima kot mlad človek s čisto drugačnimi in zelo različnim talenti kot ljudje njegovega okolja vedno znova v sebi impulz, da druge ljudi spoštuje in se hoče od njih česa naučiti.

Čez nekaj časa je imel srečo, da je živel na Dunaju pri družini Specht. Kot študent si je denar, ki ga je potreboval za študij, zaslužil z inštrukcijami. Inštruiral je svoje kolege ali pa učence. Družina Specht je imela štiri sinove, ki jih je poučeval. Najmlajši ni bil zdrav. Imel je vodeno glavo in je bil prizadet. Ker so imeli starši v Rudolfa Steinerja veliko zaupanja, so mu popolnoma prepustili vzgojo in pouk tega prizadetega sina. Rudolf Steiner je opisoval, da se je za to, da bi eno uro poučeval tega otroka, ki je bil prizadet in nezmožen koncentracije pripravljal štiri ure. Uspelo pa mu je, da je otroka spravil tako daleč, da je šel lahko v šolo, naredil maturo in študiral medicino. V prvi svetovni vojni je na fronti kot zdravnik padel.

Rudolf Steiner se je zanimal za soljudi in je vedno iskal kontakte. Tako je živel na Dunaju polno, živahno življenje. Našel je pristop v najrazličnejše kroge ljudi, ki so se tedensko srečevali in se pogovarjali o različnih filozofskih, literarnih in umetniških zadevah. Za njega je postal na eni strani pomemben krog, ki se je zbiral okrog pesnice Marie … Gracie. Okrog sebe je imela krog učenih katoliških župnikov.m,anj pa jo je zanimal njen pogled na svet kot to, da je v pesnici doživel človeka, ki je bil pošteno stremeč naprej in odprt za duhovnost. To je bilo Rudolfu Steinerju bolj pomembno kot pogled na svet, ki se je pri tem izražal. Prav tako je bilo s katoliškimi župniki in učenjaki, jih je srečeval v tem krogu. Visoka umetnost sposobnosti razmišljanja, trud za jasnost in konsekventno zaporedje razmišljanja ga je bogatilo in pritegnilo, ne pa dogmatski pogledi. Iskal je razgovor in v pogovoru z učenjaki je prebil mnoge večer in noči.

Kljub tem, da je študiral na Visoki tehnični šoli, si je na ta način pridobil univerzalno izobrazbo. Bili so najrazličnejši krogi s pesniki in umetniki h katerim je tedensko prihajal ali pa so se mnoge popoldneve srečevali na raznih krajih. Potem pa se vprašamo, kdaj je pa študiral in kdaj poučeval svoje mnoge učence. Neskončno veliko časa je moral imeti na razpolago.

Do svojega devetindvajsetega leta je živel na Dunaju in deset let je trajal čas njegovega študija. Drugo srečanje, doživetje še v času njegovega študija na Dunaju je bilo za Rudolfa Steinerja odločilnega pomena. Spoznal je profesorja Karla Juliusa Schroerja.  Po njem je na eni spoznal vse obsežno Goethejevo delo, in to ne le v njegovi obsežnosti ampak tudi raznolikosti Goetheja ne le kot pesnika ampak tudi kot znanstvenika. Na drugi strani pa je bil Schreor velik ljubitelj in raziskovalec posebnosti narodov, kar se je izražala v dialektih, šegah in navadah.

Pri Schroerju je doživel ne le znanstveno analiziranje in diferenciranje, temveč je Schroer v različnosti posameznih tokov vedno izluščil tisto, kar je bistveno. To je Rudolfu Steinerju posredovalo nekaj kot prvo možnost zajetja tistega, kar kot nekakšno duhovno bitje živi v posameznih narodih ali za posameznimi narodi in se izraža v različnosti jezikov v različnosti duševnih lastnosti v različnih odnosih do življenja, v vseh navadah.

Iz polnosti različnih ljudi vseh mogočih duhovnih usmeritev, ki jih je Steiner v teh desetih letih srečeval, si je počasi v svoji notranjosti lahko oblikoval pojem, kako si posamezna osebnost v zaporedju življenj na zemlji gradi svojo usodo, svojo karmo. Da človeško življenje ni nekaj zaključenega med rojstvom in smrtjo, to mu je bilo že od otroštva jasno, saj je lahko umrle spremljal tudi v času po smrti. Doživeti ljudi na Dunaju mu je omogočilo, da so ti ljudje za njega postali prozorni, videl je skoznje. V povezavi z njihovimi preteklimi življenji je videl tudi kako se je oblikovala njihova karma. In pri tem mu je spet postalo pomembno, da ne ostane le pri prvih vtisih, vtisih prve podobe, temveč, da tudi dejstvo reinkarnacije in karme lahko zajame v jasnih pojmih in zakonitostih.

Vrniti se moram na vtis, ki ga je naredil na Steinerja Karl Julius Schreor. Po njem je Rudolf Steiner spoznal prirodoslovna dela Goetheja. Pogled na svet, ki ga je imel Goethe in ga je po njegovih delih spoznal, je bil za Rudolfa Steinerja zelo odločilen, da bi lahko na nekem nivoju kjer vladajo neke zakonitosti, pravila lahko razjasnil v kakšni povezavi sta čutno zaznavni in duhovni svet. Na eni strani je doživljal na osebnosti Schroerja, ki ga je moral označiti za idealista, kako se Schroer sam ne more označevati za idealista. Idealist pomeni razumeti neko stvar tako, da je ideja tista gonilna sila v vsem kar je. Za njega pa je bilo čisto jasno, da je ideja samo senca duhovne resničnosti. Ideja je samo izraz duhovne moči.

Ob Goethejevi zapuščini je lahko razjasnil, da je ustvarjajoči duh, ki je v vsem prisoten, v živem svetu najbolj viden v oblikah, v duševnosti pride do najrazličnejšega oblikovanja, v človeku pa se samega sebe zave. Ustvarjajoči duh v človeku samega sebe oživlja, medtem, ko se v rastlinah in živalih lahko v najrazličnejših oblikah samo izraža. To je bila zanj izkušnja kako pomembno je za duhovni svet, kako človek živi in kako se razvija.

V dunajskih krogih v katerih se je gibal je srečal tudi teozofe. Steinerja pa ni zanimalo kar so zastopali, temveč so ga zanimali teozofi kot ljudje, četudi je pri njih doživljal tudi njihovo staro, zastarelo držo in se je staro duhovno znanje moralo držati v tajnosti in se sme razodeti ljudem šele po določenem šolanju in preizkušnjah. On sam je doživljal, da je drugače, da je čas že tako daleč, da se mora duhovnost  obravnavati v javnosti in da se mora javnost pogovarjati o vsakem znanju, ki v svetu živi, da je zadrževanje nekega znanja v tajnosti anahronizem, da je čas za javno obravnavanje duhovnosti.

Kljub temu opisuje Steiner, da je tam rasel k nekemu duhovnemu znanju in spoznanju s tem, da se je vedno znova približeval duhovnemu gledanju, duhovnim slikam. Da je v svoji duši šolal sile s konfrontacijo med različnimi duhovnimi tokovi svojega časa in je s tem njegova duša lahko zorela. S temi duševnimi silami je bil počasi v stanju, da je slike in gledanja v duhovni svet lahko preobrazil v spoznanje in jih je lahko strnjene v pojme dal svetu zunaj. Tako kot je smatral, da je času ustrezen samo tak odnos do duhovnega sveta, ki živi v duši zavesti, to pa pomeni, da mora biti v razmišljanju dejaven buden jaz človeka. Tako nekako do dunajskih teozofov ni mogel najti prave povezave.

Po Schroerjevem priporočilu je prišel na Goethejev arhiv v Waimar, da bi pripravljal skupno izdajo Goethejevih prirodoslovnih spisov. Prirodoslovne spise naj bi zbral iz vseh rokopisov in notic, ki jih je Goethe zapustil. V teh sedmih letih, ki jih je preživel v Waimarju je izdal tri knjige. Najprej je napisal svojo doktorsko dizertacijo. To je lahko naredil samo v Nemčiji, saj mu je bila zaradi realne srednje šole, na Dunaju zaprta pot na univerzo. V Nemčiji si je poiskal profesorja filozofije do katerega je imel odnos, ki mu je ustrezal. To je bil nek profesor v Rostocku s katerim je bil samo pismeno v kontaktu. Poiskal si je spoznavno teoretsko filozofsko temo na kateri je svojo spoznavno teorijo šolal na Goethejevi zapuščini in jo razvijal. Profesorje je srečal samo pri uspešni doktorski dizertaciji.

Svoje diplomsko delo je pozneje objavil pod naslovom Resnica in znanost. Pri izdaji prirodoslovnih del Goetheja je delal na drugem spoznavno teoretskem delu, ki ga je potem objavil in ga tudi še danes priporočam vsakemu človeku kot uvod v antropozofijo. In to zaradi tega, ker šola razmišljanja naredi razmišljanje nekako fleksibilno in odpre razmišljanje za nov način razmišljanja, tako kot mislim, da tega nobeno drugo pisano delo ne zmore, brez da bi se človek počutil indoktriniranega.

V teh letih pa je Rudolf Steiner delal tudi na svojem delu Filozofija svobode, ki je intenzivni plod njegovih zelo obsežnih filozofskih študij. Tam pride do izraza kako v zavesti doživeti jaz, ki doživlja samega sebe, doživi v samem sebi neko duhovno komponento, nekaj duhovnega, ki je sorodno oziroma identično z vsem duhovnim, ki se nahaja v svetu, ki ga zaznavamo s čutili. In temelj vsega čutno zaznavnega sveta je duhovnost oziroma v formi duhovnost.

Če se človek ukvarja s čutno zaznavnim svetom lahko s svojim razmišljanjem ideje najde v stvareh in s tem lahko odkrije duhovno sorodstvo samega sebe do sveta. To prežema na mnoge različne načine vso antropozofijo. Spoznanje sveta, spoznati svet pomeni spoznati samega sebe, spoznati samega sebe pomeni spoznati svet. To ima svoj začetek na filozofskih nivojih. In iz tega duhovnega odnosa med človekom in svetom rezultira na eni strani njegov tako imenovani monizem. Torej, temelj vsega sveta in človeka je duhovnost, kar je nekaj enovitega, celostnega in iz te celote človek lahko najde v sebi etične in moralne impulze. Vsi moralni zakoni so samo pomožna sredstva, neke vrste bergle, ki jih rabi človek tako dolgo, da pride do odkritja duhovnega v samem sebi, ko se je razvil tako daleč. V tem zazveni nekaj, kar se v vsej antropozofii najde, da je razvoj eden od bistvenih elementov bivanja. In tako pojmuje svoj etični individualizem.

V Goethejevem arhivu v Waimarju je našel tudi nekaj prijateljev, čeprav delo zanj tam ni bilo preveč osrečujoče. Sam opisuje, da je bilo vse delo orientirano popolnoma v preteklost, v čas, ko je živel Goethe, v zelo omejenem aspektu. Predelal je vso Goethejevo zapuščino in od sodelavcev in ljudi, ki jih je srečeval, je doživel veliko malenkostnih in ozkih stvari. In doživel je nekaj, kar je pozneje imenoval filistrstvo. Zunaj tega arhiva pa je našel nekaj družabnih krogov ljudi, ki so bili do aktualnega dogajanja provokativno naravnani. Ta način gledanja je naprej Rudolfa Steinerja osvežil kljub temu, da se s tem cinizmom in s tem človeka omalovažujočim načinom ni mogel identificirati in povezati.

V tem krogu pa je našel ljudi pri katerih je v kontraverznem dialogu v notranjosti lahko razvil svojo filozofijo svobode. Zunanji in notranji dom pa je našel pri vdovi Ani Eunike, ki ji je pomagal vzgajati njenih petih otrok. Po sedmih letih  nezadovoljivega dela se je preselil v Berlin in deloval kot svoboden pisatelj. Ana Eunike pri kateri je v Weimarju stanoval je prišla za njim v Berlin in poročila sta se konec leta 1897. Za Rudolfa Steinerja je bilo to, da je imel zelo razgibano življenje tako znotraj kot zunaj, pogoj za njegov razvoj.

Še enkrat se moram na kratko vrniti na čas v Waimarju, saj je bilo še nekaj, kar je bilo za njega zelo pomembno. Srečal je namreč filozofa Nitscheja, ki je takrat ležal na bolniški postelji. On je bral Nitschejeva dela in v njih srečal resničnost ideje, ki je bila popolnoma zavezana duhovnosti in idejo, ki je bila popolnoma brez kakršnekoli zemeljske teže. Idealno popolnoma vzeto iz duhovnosti, utemeljeno v duhovnosti toda osvobojeno zemeljskosti.

Ko je smel biti nekaj časa pri Nitscheju, ki je bil nekaj časa že duhovno odsoten je doživel kako velika, visoko razvita, lepa duša Nitscheja lebdi nad njegovo osebnostjo, se ne more več povezati s telesom, toda se tudi ne more ločiti. In kako je v tej duši živelo nekaj kot velika tragika, kako je bila duša na eni strani že čisto zrela, da stopi iz zemeljskega preko praga v duhovni svet in kako visoko razvita se strne tudi v jasnost jaza. Toda človek je bil v svojem telesu nekako pod vtisom materialističnega pogleda na svet svojega časa in je temu odhodu nasprotoval.

Ali pa kakor je Rudolf Steiner to pozneje izrazil, kako duša, ki je v svojem razvoju zrela za prestop praga v duhovni svet tega ne zmore, ker jo nasprotujoče duhovne sile nekako vežejo in s tem pride v telesu do razpada osebnosti. Ko so ga v poznejših letih enkrat za šalo vprašali kdo bi bil rad, če nebi bil rojen kot Rudolf Steiner je rekel, da Nitsche. Doživel ga je res kot sorodnika po duši

In tako je doživel na drugi strani v Weimarju in Berlinu Hägla, ki je moderni čas zelo sooblikoval in sicer na eni strani s tem, da je idejo o razvoju uvedel v vse tisto, kar je in na drugi strani s tem, da je razvoj omejil samo na tisto, kar je na zunaj vidno in je s tem nekako odbijal, zavračal vse duhovno. V Haeglovi reinkarnaciji je Rudolf Steiner lahko videl, kako je prišlo do tega nasprotja, da je na eni strani pravilen pojem razvoja lahko strnil, na drugi strani pa ni bil v stanju misliti na duhu ustrezen način.

V Berlinu so mu potem naložili, da predava o zgodovini in retoriki na šoli za delavce….. Od začetka je rekel, če bo predaval na svoj način po svojem razumevanju sveta in človeka. Ker so se socialisti in marksisti, ki so vodili šolo s tem strinjali je sprejel to ponudbo kljub temu, da s to politično in družbeno usmeritvijo ni čutil nobenega sorodstva in z njo ni želel imeti opravka. Popolnoma se je posvetil tem odraslim delavcem, ki jih je poučeval. Te delavce je doživljal, kako jih na eni strani popolnoma oblikuje materialno delo, ki je že generacije dolgo trajalo in ki nosijo v sebi v svojih dušah veliko željo po znanju. Ta želja, ki so jo najprej potešili socialisti s svojim gospodarskim in materialnim pogledom na svet. Rudolf Steiner je na tem nadaljeval. Način razmišljanja duše teh svojih učencev je poskušal opozoriti, odpreti za druge načine razmišljanja, za drugačno razumevanje sveta. Na tej šoli je poučeval pet let.

Prišel je tudi v kontakt z zvezo Giordana Bruna. To je bila filozofska skupina, ki je na podoben način kot on iz enosti razumela ves svet. Drznil si je, da je v tem krogu pokazal, kako v različnih duhovnih usmeritvah preteklosti najdemo ta način razumevanja duhovnosti na primer s holastiki srednjega veka. V krogu ljudi, ki mislijo svobodno,  v krogu zveze Giordana Bruna je izzvalo veliko odpor, presenečenje in trdili so, da hoče na skrit način pripeljati v zvezo katoliško cerkev. Izraz tega je, kako zna Rudolf Steiner v vseh duhovnih tokovih preteklosti in sedanjosti najti resničen odnos do duhovnosti.

V svojih dvajsetih letih in tridesetih letih si je na ta način omogočil popolnoma nov pristop do krščanstva. Ne le do krščanstva kot ga doživljamo v cerkvah, temveč do Kristusa samega. S tem je lahko odkril kako v duhovnosti preteklosti človeškega bivanja Kristus kot bitje živi, kako v misterijih in mitih ljudje Kristusa iščejo in kako se Kristus tudi izraža.

V zvezi Giordana Bruna je govoril tudi o Nitscheju in prav zaradi tega so postali na Rudolfa Steinerja pozorni teozofi. Grof Brogdorf, teozof,v je vpeljal Steinerja v Berlinu v teozofske kroge, da bi tudi tam govoril o Nitscheju. Ta predavanja so bila tako dobro sprejeta, da so ga prosili še za eno predavanje, ki naj si ga sam izbere. V tem drugem predavanju je govoril o Goethejevi pravljici o zeleni kači in beli liliji. Rudolf Steiner je imenoval to pravljico Goethejevo tajno razodetje. To predavanje imenuje Steiner sam, prvo antropozofsko predavanje.

V tem krogu teozofov okoli grofa Brogdorfa je doživel Steiner ljudi, katerim je lahko govoril neposredno iz duhovnega in duhovnega mu ni bilo treba najprej preobleči v neko filozofsko obleko. Ko se je spominjal nazaj na to predavanje je celo rekel, s tem predavanjem je čas filozofije minil. Čas filozofije se je začel v času stare Grčije s Platonom in je doživel v holastiki svoj višek, v 15.stoletju pa ga je zamenjal čas znanosti. Sedaj pa je tisti čas, ko tudi čas prirodoslovja in znanosti doživlja svoj višek v tem, da človek iz svoje lastne duhovnosti duhovni svet vpraša in duhovni svet odgovori. Ljudje vprašajo, svetovi duha odgovorijo. Svetovi duha vprašajo, človeške duše odgovorijo. Razgovor s človekom in duhovnim svetom v svobodi in v resničnosti.

V teozofskih krogih grofa Brogdorfa je Rudolf Steiner srečal tudi Marie von Sievers. Študirala je dramatiko in recital na različnih gledaliških centrih v Evropi. V njej je Rudolf Steiner srečal dušo pri kateri je na neposreden način v enosti lahko negoval na novo rojeno antropozofijo. Če to poskušam izraziti z njegovimi lastnimi besedami, kako je on sam razumel antropozofijo in zakaj je izbral to ime. Antropozofija je znanost o duhovnosti s katero se sposobnost spoznanja pri človeku lahko zajame s tem, da se v pojme strne in lahko preobrazi za praktično življenje na zemlji. Izraženo še enkrat na bolj preprost način. Antropozofija je znanost o duhovnosti za resnično praktično življenje na zemlji. Narejena je za človeka, ki v svojem razmišljanju z njeno pomočjo pride do spoznanj.

In še nekaj je prišlo v življenje Rudolfa Steinerja s tem, ko je srečal Marie von Sievers. To pa je bilo umetniško delovanje. Dotlej se je vadil samo v risanju, kar je spodbudil učitelj, ki ga je srečal. Z njo pa je srečal zelo obsežno umetniško udejanjanje. Povezanost z njo je karakteriziralo skupno stremljenje po duhovnosti obarvano z umetniško dejavnostjo. To so bili temelji njune skupnosti. Rudolf Steiner je tudi ob koncu svojega življenja še poudaril, da če nebi srečal Marie von Sievers, nebi mogel prinesti v svet antropozofije.

V teh teozofskih krogih sta se oba uveljavila. Čutila sta nekakšno povezanost do angleške usmeritve teozofskega gibanja. Teozofsko društvo je bilo že takrat razširjeno po celem svetu in je bilo nekako utemeljeno v razodetjih Helene Blawatsky, Rusinje, ki je umrla v osemdesetih letih 19.stoletja. Rudolf Steiner sam je ni poznal. Za njega tudi ni bila najpomembnejša njena veda in njena razodetja temveč to, da je v teh teozofskih krogih našel zbrane ljudi, ki so bili neposredno odprti za duhovnost.

V začetku dvajsetega stoletja je Rudolf Steiner postal generalni sekretar nemške sekcije teozofske družbe. Imel je podoben pristop kot do izobraževalnega centra za delavce v Berlinu, in sicer le pod pogoji, da lahko zastopa samo rezultate lastnih duhovnih raziskav in nič drugega. Tako je to delo sprejel.

Ani Besant, ki je bila zastopnica angleške veje teozofske družbe je Rudolf Steiner zelo spoštoval, saj je v njej prepoznal dušo, ki je lahko govorila neposredno iz duhovne resničnosti. Spoznal pa je tudi, kako je pozneje v njej zunanja ambicioznost po pomembnosti prerasla kot rak vse duhovno življenje. To je bil resničen razlog zakaj se je leta 1911 ločil od teozofske družbe kljub temu, da je bil zunanji razlog to, da je Ani Besant in teozofska družba indijskega dečka Krišna Murtija proglasila kot reinkarnacijo Jezusa Kristusa.

Za Rudolfa Steinerja je bila to preprosto neresnica saj je s svojimi lastnimi zaznavami bitja Kristusa vedel, da je bila inkarnacija Kristusa v fizično telo za Kristusa enkratno dejanje in da je njegov ponoven pojav v čutno zaznavnem svetu pojav, ki ga s čutili ne bo mogoče na Zemlji zaznati, temveč ga bo človeška duša lahko zaznala samo v obliki življenjskih moči. V eteričnem svetu torej. Svoje doživetje Kristusa je sam imenoval opazovanje misterija na Golgoti, kot da je stal pred tem dogajanjem. Za njega je bilo bivanje in smrt na Zemlji in tudi Kristusovo vstajenje neponovljiv, najpomembnejši dogodek za ves razvoj Zemlje.

Iz tega lastnega razumevanja Kristusa, do katerega je res sam prišel, so se pozneje rodila še njegova predavanja pa tudi knjiga o krščanstvu kot mističnem dejstvu, misteriji starih časov, kako življenje in delovanje Kristusa najdemo v najrazličnejših duhovnih tokovih preteklosti in sedanjosti in kar je lahko on odkril. To pa je stvar, ki je popolnoma emancipirana od vsakega spoznanja v zunanjem svetu.

Osebno bi rada dodala, to razumevanje krščanstva in ta odnos do drugih religij človeka res lahko zelo osreči. Jaz vem kako sem se kot mlada deklica ukvarjala z Gandijem in kako mi je postalo jasno, da je Gandi najmanj tako dober krščan kot sem jaz. In enako bi trdila za Ibrahima Abuleisha. Mnogi od vas ga poznajo, ker vodi Sekem iniciativo. On poudarja, da ostane musliman, toda njegov odnos, njegova drža,  njegovo razumevanje življenja in sveta je zagotovo nekako obarvano s krščanstvom, bitjem Kristus. Brez Steinerjevega svobodnega razumevanja sveta jaz  stvari tako ne bi mogla videti.

V teozofski družbi so bili organizirani v različnih krajih Evrope kongresi na katerih je bilo prisotnih stotine ljudi. Z Marie von Sievers sta jih vse tudi močno umetniško obarvala. Prostori so bili vsi umetniško oblikovani. Prve oblike pozneje v lesu zgrajenega Goetheanuma so že na teh kongresih razvili. Najprej so uprizarjali misterijske drame Edvarda Schireja, od leta 1910 naprej pa štiri misterijske drame,ki jih je napisal Rudolf Steiner. Po njegovi izjavi je bilo tako, da jih je desetletja nosil v sebi in šele umetniški element, ki ga je srečal v Marii Sivers mu je omogočil, da te drame tudi napiše in da se uprizorijo. Gledano od zunaj je te drame pisal medtem, ko so igralci že vadili. Vsako jutro jim je prinesel na novo napisane scene. To je stvar, ki je ne moremo razumet.

Marie von Sivers in Rudolf Steiner sta skupaj razvila evritmijo. Menim, da je evritmija umetnost, ki na nek način naredi očitno kakšno gibanje imata beseda in glasa v svetu energij življenja in mi jih smemo v evritmiji pokazati z gibanjem telesa. Evritmija predstavlja akcijo, delo, prežemanje in razumevanje evritmije, ki nam omogoča, da razumemo svet energij življenja. Svet energij življenja, v katerega se v današnjem času inkarnira Kristus.

V toku uprizoritve teh misterijskih dram po tem, ko se je ločil od teozofskega društva, je Rudolf Steiner ustanovil antropozofsko družbo. Že pred tem pa je imel v režiji Marie von Sivers filozofsko antropozofsko založbo. Sam pa ni prevzel predsedstva v antropozofski družb,.temveč je prosil ljudi iz svojega okolja, da prevzamejo vodenje družbe. On sam je nastopal tam kot iniciator, človek ki daje impulze in kot učitelj. Prevzel ni nobene zunaj vidne funkcije, ker je v delu z duhovnim svetom potreboval največjo možno svobodo na zunaj.

Sedaj bi rada naredila majhen izlet o tem, kako je razumel človeka, da bi potem prikazala, kako je razvil iz antropozofije napotke za posamezna področja praktičnega življenja.

Rudolf Steiner je bil monist v meri kot je razumel svet v enosti in kot posledico, da rojen iz duhovnosti. Ta duhovni svet pa je razumel v treh različnih aspektih. Najprej tako kot je ta duhovni svet lahko razumel po Goethejevem pristopu. Namreč v dveh polarnostih, ki doživita svoj razvoj v tretjem in kot jih je potem lahko zajel v trienosti krščanskega razumevanja duhovnosti. Ta trienost je temelj vsega kar je.

In tako je bilo za Rudolfa Steinerja zelo boleče, da je moral iz zgodovine ugotoviti, da krščanstvo kot živi v okviru rimo-katoliške cerkve ne priznava tridelnosti človeka, temveč jo je reduciralo na dvojnost. Da ne priznava človeka kot bitje, ki je narejeno iz telesa, duše in duha. Da pri človeku obravnava telo in duha kot polarnost, dušo pa kot tisto, kar oboje povezuje, kot prostor, kot posrednika. Po sklepu katoliških koncilov obstoji človek samo še iz telesa in duše in tej duši se potem pripisujejo duhovne lastnosti.

Potem je naprej razvil, da je ta trojnost človeka zelo raznolika, da ima človek tudi nekakšno trojno telesnost. To je njegovo fizično telo, ki ga oživlja telo energij, etersko telo in to etersko telo omogoča, da se da prostor za telo duševnosti. Rudolf Steiner ne pravi, tu je nekako omejeno fizično telo v katerem pulzirajo energije življenja, temveč pravi, to telo življenja je v tej meri samostojno telo. To je prav tako v sebi zaključena organizacija kot fizično telo samo za sebe. Telo naše duševnosti, naša duša pa je prav tako v sebi zaokrožena organizacija duševnega. In na podoben način kot je naše fizično telo v stalni izmenjavi s fizičnim svetom mi nebi mogli niti eno minuto zdržati brez dihanja, tako so v sebi samostojno organizirani telo duševnosti in eterskih energij.

Pozneje pokaže kako na primer svet rastlin pride do lastne organizacije na nivoju fizičnega telesa in to fizično organizacijo zgradijo energije življenja. To telo življenja pri rastlinah ni posebno telo življenja, temveč je predano in odvisno od okolja. Duševnost rastline pa je nekaj, kar se je dotika od zunaj.

Če pa pogledamo živalski svet najdemo, da ima živalski svet lastno telo fizičnega telesa, lastno telo energij življenja, toda duševnost pri živalih ni v sebi zaprta lastna organizacija kot pri človeku. Zaradi tega je duševnost pri živalih neprimerljiva z duševnostjo pri človeku, čeprav najdemo med obema veliko sorodnosti.

Duševnost sama za sebe se lahko razvije samo v prostoru duševnega telesa in to se pojavlja v toku razvoja ponovno v nekakšni tridelnosti. Toda to ni tridelna danost kot v fizičnem telesu. Prva stvar, ki se v toku razvoja v duševnosti pojavi imenuje Rudolf Steiner duša občutkov. Da vtise od zunaj duša občuti in se jih zave. Po dolgem času človeštvo v sebi lahko razvije naslednji člen v svoji duševnosti. To imenuje duša razuma in srčnosti.

Duševnost na vtise od zunaj reagira tako, da je odgovor duše že na nek način samostojen, človeku lasten. Da duševnost človeka predela vtise od zunaj v razumu in v čustvih. In na ta način nastane nekakšen notranji prostor, kjer duša razvije svoje lastne misli in lastna čustva, kot odgovor na vtise od zunaj. Pri tem ne smemo misliti samo na vtise, ki jih zaznamo z našimi čutili. Zunaj je vse, kar je zunaj tega prostora duševnosti. To so lahko tudi vtisi iz duševnosti  in duhovnosti sveta, lastne misli, lastna čustva. Prav tako je potem za dušo občutkov tako, da ti občutki ne prihajajo le iz sveta, ki ga zaznavamo s čutili temveč prav tako iz nadčutnega sveta. Zaradi tega je tako zelo pomembna ta lastna organizacija telesa duševnosti.

Tretja stopnja razvoja duševnosti v človeku je duša zavesti. To je stopnja razvoja sredi katere človeštvo danes je. Človek se na eni strani zave, to sem jaz, ki predela te vtise v lastne misli in čustva, da se zave samega sebe, da se zave, da lahko predela te vtise od zunaj, da se zave, da je to duhovnost, ki v njem živi in da to omogoča nadaljnji razvoj človeka na področju duševnosti. Duša zavesti je, zavedati se samega sebe kot bitja, ki je duhovno aktivno. In tako lahko človek spozna kako tiste sile, ki so dušo čutenja razvile naprej pritečejo v duhovno jedro človeka, v njegov jaz. Te sile dobi človek iz svoje duševnosti.

Duša čutenja ima poseben odnos z astralnostjo. Tiste sile, ki dušo razvijejo naprej v dušo razuma in srčnosti dobi človeški jaz iz eterskega telesa, telesa življenjskih energij. To so energije življenja človeka, ki omogočajo, da se duša razvije naprej. Energije, ki omogočajo, da se človek zave samega sebe, da se prepozna kot duhovno bitje tu na Zemlji, te sile pa dobi človek iz svojega fizičnega telesa.

Za sebe samo bi rekla, ker se to nanaša na današnji čas, naše fizično telo je od okolja najbolj ločeno. Mnogo bolj kot človeško telo življenja ali njegova duševnost. In zaradi tega, ker v nas v sedanjem času delujejo sile duše zavesti in ima duša zavesti tako močno sorodstvo s fizičnem telesom, se človek doživlja mnogo bolj osamljenega od okolja kot v prejšnjih časih. Morda je to v Nemčiji prišlo še mnogo bolj do izraza kot tu v južnejših predelih Evrope, da ljudje, ki so prišli do stopnje razvoja duševnosti, ki jo imenujemo duša zavesti, počutimo tako zelo odrezane od okolja, nekako zaprte in izgnane v osamljenost. In tako iniciativo, kot jo imate pri vas, je resnično impulz za ozdravljenje današnjega človeštva.

Razvoj pa z razvojem treh členov duševnosti še ni končan. Človek ima telesnost, ki je tridelna. Imamo tridelnost v duševnosti. Če hočemo, smo današnji ljudje razdeljeni na šest delov. Naš dejavni jaz pa se mora razvijati naprej in sicer mora iz duše zavesti razviti naprej duha samega ali manas. Duša zavesti, ki je tako močno omejena, osamljena naj se nebi potopila spet v enost duše čutenja. V razvoju duha samega bo človek našel pot v resnično skupnost na nivoju duhovnosti z drugimi ljudmi. Človek bo lahko razvil bratstvo, ki ima svoj prarazlog v duhovnosti. To je naslednji korak v bodočnost, ki naj bi ga človek naredil v naslednjih dva do tri tisoč letih. Da bo duša zavesti prežeta z duhovnostjo.

Mnogo težje je za nas predstavljiva prežetost duše razuma in srčnosti z duhovnostjo. Ta se je zgradila iz sil eterskega telesa. Prežetost z duhovnostjo razuma in srčnosti iz eterskega telesa nam bo omogočila, da razvijemo duhovno telo življenja. V duhovni znanosti imenujemo to … Človek bo potem v stanju, da s svojimi lastnimi eterskimi silami zdravi bolezni. To, kar je v času življenja na Zemlji zmogel Jezus Kristus.

Zadnji korak zaenkrat bo prežetost fizičnega telesa z duhovnostjo, kar najdemo kot vzor v sili vstajenja Jezusa Kristusa. To telo, ki je šlo v vstajenje, ki se je pojavilo v čutno zaznavnem svetu in iz njega izginilo, ki je lahko sprejelo v sebe tisto, kar je fizično in s čutili zaznavno in je to spet lahko iz sebe odpustilo. V popolni svobodi  je lahko delalo, uporabljalo fizični svet. Fizični svet, ki obstoja za nas v glavnem v potrebnem in zavezujočem in ki ga kvečjemu na področju umetnosti res svobodno oblikujemo.

Ta nauk o človeku, ki ga imamo po Rudolfu Steinerju je temelj s katerega črpajo vsi impulzi za praktično življenje, ki jih je dal in razvil. Najprej je želel delovati v družbenem življenju. Družbeno življenje je s prvo svetovno vojno v Evropi zapadlo v nekakšen kaos. Pred prvo svetovno vojno je Rudolf Steiner doživel, da se prejšnji red končuje. Stare družbene oblike niso imele v sebi več nobenih moči iz katere bi živele. Doživel je, da stare oblike v družbi iz sebe niso mogle dati novih oblik. Niti stare aristokratsko hirarhične oblike ne, pa tudi ne prve oblike demokracije, kot so nastajale s francosko revolucijo in so se potem začenjale v novih družbenih oblikah v Ameriki. Tudi v njih Rudolf Steiner ni videl bodočnosti. Tudi oblik, ki jih je našel v socialni demokraciji, v komunizmu in socializmu ni videl bodočnosti, saj se je to po prvi svetovni vojni res preoblikovalo v nevzdržnost.

Rudolf Steiner v teh oblikah ni videl nič kar bi omogočalo bodočnost. Lahko pa je gradil na treh velikih impulzih francoske revolucije, ki se izražajo v treh besedah: svoboda, enakost, bratstvo. Toda bistven korak v spoznaji je bil, da je te pojme povezal z na tri dele deljenim človeškim bitjem. V tej tridelnosti telesa, duše in duha je spoznal, kako je svoboda lahko sorodna samo z duhovnostjo v človeku, kako je princip enakosti lahko soroden samo z duševnostjo človeka in kako je vse tisto česar temelj je človekovo fizično telo potrebuje princip bratstva.

Socialnemu, družbenemu življenju mora pripisati vse tisto, kar je utemeljeno v fizičnem bratstvu. Bratstvo mora biti tam gonilna sila in princip. K temu je potem pripisal vse gospodarstvo in rekel, kako k vsemu kar je duševnega pripada princip enakosti, da ima tam princip enakosti svoje mesto. Vsak človek ima enake pravice do razvoja, tudi na področju prava in predpisov, zakonodaje smo vsi enaki. Samo na področju duhovnosti pa, tam kjer je človek duhovno dejaven je resnično svoboden. Svoboda na področju gospodarstva vodi k egoizmu, podobno obnašanju zveri. Enakost na področju duhovnega pa vodi k niveliranju vsega. Če bi imeli bratstvo na področju duhovnosti tudi nebi bilo prav, saj mora na področju duhovnosti prihajati do kontraverznosti, do borbe, saj se samo na ta način lahko duhovnost v svobodi razvije.

Te tridelnost na področju družbenega dogajanja organizma ni mogel uresničiti in privesti v realnost, kljub temu da je napisal veliko del.. Ni našel dovolj vplivnih ljudi, ki bi to lahko privedli v resničnost. Osebno je pisal takratnim politikom, delil je letake in svojo knjigo o tridelnosti je tiskal in prodal v 80.000 izvodih. Toda tega ni doživel, da bi družba takrat ta njegov koncept resnično sprejela, kot bi bilo to za razvoj človeka in družbe potrebno. Uresničiti Steinerjevo tridelnost družbenega organizma je zagotovo naloga, ki je pred nami.

Potem pa je na vprašanje lastnika tobačne tovarne, ki ga je vprašal, ali nebi za otroke članov kolektiva osnoval šolo, pa tudi za delavce same. To je pomenilo rojstvo Waldorfske šole. On je sprejel ponudbo tovarnarja cigaret Emila Molta. Da je tobak strup civilizacije je bilo Rudolfu Steinerju nedvomno jasno, toda našel se je človek, ki je čutil odgovornost do ljudi, ki so delali za njega, za katere je bil odgovoren in je hotel poskrbeti za njihovo izobrazbo. To je bilo za Steinerja pomembno. Nastanek Waldorfske šole in s tem razvoj nove pedagogike naj bi bilo narejeno čisto po meri te tridelne členitve človeka, ki temelji na principu razvoja. Resnično naj bi ustrezalo temu.

V trenutku, ko se človek rodi, njegovo telo še ni popolno. Rudolf Steiner opozarja na to, da v trenutku rojstva rojeno samo fizično telo. In da mine prvih sedem let v življenju, da je k temu fizičnemu telesu res v polnosti rojeno telo življenjskih energij. Pred tem so življenjske sile otroka še v svetu v katerem je bival otrok pred prihodom v fizični svet, čeprav je fizično telo v povezavi z energijami življenja.

Če pa okolje ali način vzgoje življenjske energije otroka zlorablja, uporablja način, ki razvoju škodujejo lahko pride v poznejšem življenju do velikih zdravstvenih težav. Na primer, če v času pred sedmim letom pri otroku preveč spodbujamo razmišljanje in predstave. To naj bi vsak otrok razvil šele iz svojih energij življenja. In če pred rojstvom telesa energij življenja, pred sedmim letom to spodbujamo, temu otroku škodujemo in ima probleme na področju zdravja. Danes je v Evropi vsakdanja praksa, da pošiljajo v šolo že petletne otroke. Naslednje generacije bodo prišle zaradi tega v še slabše zdravje.

Ko mine še naslednjih sedem let in je človek star štirinajst let se šele v polnosti izoblikuje in rodi duševnost oziroma astralnost. Pred tem človek v svojem okolju potrebuje ljudi, ki jih lahko spoštuje, ki jih lahko ljubi, na katere sam gleda kot na vzornike in kot na avtoriteto, ki so mu orientacija za to, kaj je dobro in kaj slabo, ki so otroku mera za to, kako človek v življenju najde svoje ravnotežje v mnogih ekstremih, ki jih človeška duša lahko doživlja. Odraščajoč otrok potrebuje za razvoj svoje duševnosti druge ljudi za vzornike, ki jih lahko ljubi. Rudolf Steiner imenuje te ljudi ljubljena avtoriteta. To zagotovo nima nič opraviti s prisilo in predpisi.

Potem pa traja še enkrat sedem let, da se v človeku rodi tudi duhovnost, njegov jaz z njegovimi duhovnimi sposobnostmi. Šele, ko je človek star enaindvajset let je v stanju prevzeti odgovornost za to, kar dela. Marsikje je zakonodaja po tem tudi naravnana. Človek je šele z enaindvajsetim letom polnoleten in odgovoren za svoje delo in ima šele takrat volilno pravico. Ampak danes želijo to premakniti na osemnajsto leto. Toda, ko je človeški jaz, duhovnost rojena, človek mora prevzeti odgovornost. Človeško življenje, ki se izogiba vsaki odgovornosti v smislu antropozofije ni človeško.

Po pedagogiki je naslednja stvar za katero je Rudolf Steiner dal impulz nova medicina. In tako, kot je bilo srečanje z Mario von Sivers odločujoče za to, da je svetu sploh dal antropozofijo je bilo bistveno in pogoj za to, da je svetu dal medicino srečanje z Ito Wegman. Brez tega srečanja nebi bilo mogoče, da bi lahko medicino za današnji čas razširil tako, da je primerna novemu času. Zaradi tega srečanja mu je resnična povezanost členov človeškega bitja in karmičnih posledic, ki jih vsak človek v sebi nosi postala šele jasna.

Iz tega srečanja je Rudolf Steiner šele lahko prišel do resnične, prave predstave o tem, kako človek v členih svojega bitja nosi karmo v svojih inkarnacijah na Zemlji. To je bistven element antropozofske medicine namreč, da antropozofski zdravnik zdravi iz gledanja karme pacienta, ki ga ima pred seboj. Da antropozofski zdravnik spozna v katerem od teles človeka je neka motnja, ali je motnja v fizičnem telesu, v telesu življenja oziroma eterskem telesu, v telesu duševnosti in kako je ta motnja karmično pogojena. To je izjemno visoka zahteva.

Jaz sama menim, da antropozofski zdravnik to zmore samo, če pacient k zdravniku na tak način že pride, namreč s polnim zaupanjem in polno odprtostjo. In antropozofski zdravnik lahko šele s sodelovanjem pacienta da tista zdravila, ki pacientu lahko res pomagajo.

Enako razumevanje človeka je temelj Steinerjeve pedagogike za prizadete. To je zadnje področje, ki ga je Steiner impulziral. To, kar prizadetim ljudem ni mogoče mora biti mogoče pedagogu, ki se ukvarja s temi ljudmi, namreč da ljudi, ki so prizadeti iz razlogov karme s katero so prišli na svet obravnavajo kot enakovredne. Med medicino in pedagogiko za prizadete v času med enim in drugim je dal Rudolf Steiner svoje napotke za poljedelstvo v obliki Poljedelskega tečaja, ki ga je imel v Koberwitzu. Pomembno pa je, kako je predavanje o poljedelstvu umeščeno med ta dva impulza, ki v največji meri zahtevata, da človek to, kar je z antropozofijo dobil pripelje v praktično življenje.

Gospod Wistinghausen pravi: V Španijo sem imel prijatelja, ki je res naredil zelo veliko za razvoj antropozofije in enkrat so ga vprašali, kaj antropozofija sploh je. Je to filozofija, pedagogika? Kaj je to? Rekel je: To je štrapac. Tega je toliko, to je tako različno, pestro ampak iz tega, kar je do sedaj predstavljeno izhaja tudi, da ko človek enkrat nekaj najde tisto rdečo nit je to res v zvezi z vsem razvojem na tem svetu.

Antropozofsko družbo je Rudolf Steiner ustanovil leta 1912. Najprej so imeli namen zgraditi stavbo v Munchnu. To pa se ni zgodilo tudi zato, ker je Rudolf Steiner že takrat leta 1913 čutil, kako tam nastaja duhovna atmosfera, ki je pozneje dala prostor nacionalnemu socializmu. Kljub temu, da je imel tam celo kopico ljudi, ki so ga zelo podpirali v njegovih prizadevanjih. Ti ljudje v Munchnu so pozneje omogočili, da je Rudolf Steiner lahko sprejel ponudbo industrijalca iz Basla in kupil tako imenovan hrib v Dornachu.

To bom povedala, ker se mi zdi, da to danes igra neko zelo zanimivo vlogo. Ko je videl ta hrib v Dornachu in je tudi nekaj noči spal v vili tega industrijalca sploh ni mogel spati. Njegove življenjske energije so bile kot uničene. Ko so ga sodelavci vprašali kaj je, je rekel, da tam med elementarnim živi veliko slabega, ampak mi smo pozvani, da sprejmemo izziv in gremo v borbo proti tem demonom. In s temi demoni se je boril tudi, ko je ležal na svoji smrtni postelji. V Dornachu je tudi umrl. Iz zapisov Ite Wegman, ki ga je do smrti kot zdravnica spremljala je razbrati, da se je zadnje tedne tako boril z demoni kot Jezus Kristus pred križanjem.

To sem rekla zaradi tega, ker je danes konec dvajsetega, na začetku enaindvajsetega stoletja veliko ljudi, ki eteričnost in elementarna bitja lahko zaznavajo. In kadar ti ljudje, ki zaznavajo eterična bitja pridejo v Dornach se izogibajo Goetheanumu in pravijo, to mesto ni dobro. In pravijo, kako pa je tu sploh mogoče duhovno delati. In pogosto potem menijo, da je to mesto slabo zaradi tega, ker so se antropozofi po Steinerjevi smrti tam preveč prepirali. Seveda je tudi to en delež k situacij, toda mislim, da je zelo pomembno vedeti, da je Rudolf Steiner to elementarno slabo od začetka zaznaval in tudi povedal, da naša naloga ni, da se temu izogibamo temveč, da temu negativnemu postavimo nasproti nekaj pozitivnega. In tako mislim, da se v Dornachu človek lahko zelo dobro počuti, saj ljudje, ki tam so in tja prihajajo prispevajo zelo veliko na področju duševnosti in duhovnosti.

Antropozofska družba kot jo je Rudolf Steiner leta 1912 ustanovil in v kateri ni hotel prevzeti nobene funkcije se je potem razvijala na nek način, kjer so ga nekako porivali pred vrata. Nekako so preveč razpolagali z njim. Če prav razumem je ta antropozofska družba razvijala nek funkcionalizem v katerem je prava duhovnost trpela. Rudolf Steiner se je boril z mislijo, ali nebi razvijal antropozofijo za svet naprej brez kakršnekoli organizacije v svojem ozadju.

Kljub temu pa se je odločil, da ostane, toda da antropozofsko družbo na novo organizira. To je poskušal v času Božiča leta 1922/1923. Zelo se je boril sam s seboj, ali le nebi sprejel mesto prvega predsedujočega antropozofske družbe. Morda je bila ta borba s samim seboj po izkušnjah, ki jih je imel z Ani Besant ravno tista, ki je bila zanj najtežja, da neka taka funkcija, ki jo v svetu zunaj imaš osebnost človeka tako izpostavlja navzven, da se za to osebnost duhovni svet zapre. Zaradi tega je bilo za njega neverjetno doživetje, da po tem, ko je to funkcijo le sprejel, ko je antropozofsko družbo na novo ustanovil se to pri njem ni zgodilo, temveč se je duhovni svet še bogateje odprl.

V Dornachu je na novo ustanovil Visoko šolo za duhovno znanost, kjer se je res delalo iz duhovne znanosti same. Ta Visoka šola za duhovno znanost je bila členjena na različne sekcije. Na novo je ustanovil ezoterično delo za člane, saj to delo prenehalo z izbruhom prve svetovne vojne. Oblike, ki jih je do začetka prve svetovne vojne po prostozidarstvu razvil so bile najprej podobne oblikam prostozidarstva in duhovnost, ki je pripeljala do izbruha prve svetovne vojne in ki je v ljudeh živela je bila za njega izraz, da so oblike prostozidarstva pravzaprav duhovnih anahronizem.

Z božičnim kongresom in svobodno šolo za duhovno znanost je na novo osnoval ezoterično delo namenjeno članom. Potem, ko je še mlad umrl, dve in pol leti po tem, ko je to ustanovil, tega dela ni mogel dokončati. To delo je ostalo na začetkih. Z duhovno znanostjo se danes ukvarja svoboden človek, z njo dela in ta svoboden človek je tudi pozvan, da na način kot nam to kaže Rudolf Steiner s svojim življenjem poskuša zajeti duhovni svet in na ta način tudi nadaljuje delo na Visoki šoli za duhovno znanost.

Na začetku sem rekla, vsak človek, ki se ukvarja z antropozofijo in na tej poti išče pot preko meje v duhovni svet, za kar je Rudolf Steiner menil, da je že napočil čas, vsak tak človek se povezuje s karmo Rudolfa Steinerja. Karma pa pomeni, vse kar so rezultati in plodovi nove sposobnosti, tudi krivice, pa tudi neopravljena dela, napake, jaz stvar razumem tako: S tem, da je Rudolf Steiner svojo antropozofijo povezal z antropozofsko družbo sprejme on v svojo karmo tudi vse naše nepopolnosti, toda ves naš trud se postavlja ob nas kot naš brat.