Dr.Berthold Heyden, Nova Gorica 1.3.2002, Vrzdenec, 2.3.2002

V osemdesetih letih se je pokazalo, da genska tehnika hitro napreduje in da posega tudi na področje rastlin. Iz študija sem vedel, kaj to pomeni. Zaradi tega sem se odločil, da spremenim poklic in se čisto posvetim žlahtnjenju rastlin. Kar se dogaja danes s tem modernim načinom žlahtnjenja, je zelo nevarna stvar. Zakaj mislim tako, vam bom pojasnil.

Da bi lahko danes obstajali, so vsi veliki žlahtnitelji, prisiljeni uporabljati gensko tehniko. Začelo se je  1996 leta, takrat, ko je prišla v Ameriki na trg prva gensko tehnično spremenjena sorta. Šlo je za sojo. Soji se je kmalu pridružila koruza, potem bombaž, potem ogrščica, krompir, sedaj pa še druge vrste žit, pravzaprav poskušajo sedaj gensko tehnično spremeniti vse kulturne rastline. Pri vseh rastlinah, kjer si obetajo finančne profite. Pozabil sem na paradižnik. Z njim so se veliko ukvarjali, to je bila prva rastlina, ki so se je lotili. Stvar je namreč taka, da se pri razhudniki genske spremembe zelo lahko delajo.

Danes je stvar taka, da v Nemčiji, pa v drugih evropskih deželah uradno še ne pridelujejo nobenih gensko tehnično spremenjenih rastlin. Zaenkrat izgleda, da so se ljudje le malo ustrašili in se tega ubranili. Na drugi strani pa je uvoz produktov iz gensko tehnično spremenjenih rastlin dovoljen in to iz ZDA, iz Kanade in Argentine. Ta preprodaja, uvoz je v toku. Obstojajo zakoni, da je treba označevati če gre za gensko tehnično spremenjene plodove, ampak ta predpis velja samo, če se ta gensko tehnično spremenjena stvar v končnem produktu kemično še lahko dokaže. Kar se kemično lahko dokaže, pa je v bistvu samo ta DNK, tista specialna vrsta DNK, ki je v neko rastlino vgrajena. Obstojajo metode, zelo občutljive, da se to lahko najde, kljub temu, da predstavlja ta sprememba silno majhen del celega DNK v rastlini. Toda, če pa je nek proizvod iz nekega pridelka že očiščen, na primer če ne gre za sojo, temveč gre za sojino olje, ali ne za ogrščico, temveč za olje ogrščice, potem v takem očiščenem olju tega okuženega ali spremenjenega DNK ni mogoče več dokazati. Torej to brez nadaljnjega, brez da se to označi smejo prodajati. e kupujete margarino, ste lahko tako rekoč sto procentno sigurni, da so pri izdelavi te margarine uporabili sojino olje iz gensko spremenjene soje. Ali pa če kupujete katerikoli proizvod, na katerem je napisano samo rastlinsko olje. Lahko ste sto procentno gotovi, da je del tega rastlinskega olja sojino olje, saj je najcenejše od vseh rastlinskih olj. In lahko ste sto procentni, da to sojino olje pridobivajo iz gensko spremenjene soje. Stvar je namreč taka, da največ soje pridelujejo v Ameriki. 60% vse soje v Ameriki je že gensko spremenjene.

Ali čokolada. Na čokoladi gotovo piše, da je v njej lecitin. Kaj pa je lecitin? Ves lecitin na svetu izdelujejo iz soje. Če jeste čokolado vam mora biti jasno, da je vaš tolar, ki ste ga dali, podprl pridelovanje gensko spremenjene soje. Vedeti moramo, da če v trgovini nekaj kupimo, ima to posledice. Če kupite margarino, olje ali čokolado, potem je ta nakup tako rekoč nalog za ponovno proizvodnjo tega istega artikla. Če ste nekaj iz police vzeli, bodo to isto stvar na police spet postavili, torej je res potrebno dobro razmisliti, kakšno odgovornost ima potrošnik. Kakšno odgovornost ima že s tem, da gre v trgovino in nekaj kupi. Ponavadi ne gledamo tisto, kar je s čisto majhnimi črkami na artiklih zapisano. Če seveda tam piše, da je to lecitin iz soje ali samo lecitin, potem je včasih dobro, da pišemo pismo proizvajalcu in enostavno vprašamo, ali firma lahko garantira, da v tem proizvodu ni gensko spremenjenih sestavnih delov. Pogosto odgovora ni, če pa ga dobite je pogosto zelo čuden. Zgodi pa se tudi, da dobite odgovor od takih firm, saj zdaj drugače ni več mogoče. Torej, danes drugega kot uporabljati gensko tehnično spremenjene sestavine ni več mogoče. Trgovine so že preplavljene s proizvodi, ki so narejeni iz gensko tehnično spremenjenih rastlin.

Zaradi tega in če tega nočemo, moramo zelo paziti na to, od kod se preskrbujemo z našo hrano. V Nemčiji tako, da so skupnosti organskih proizvajalcev sprejele sklep, da gensko tehnično spremenjenih rastlin ne bodo sejale. Tudi tu v Sloveniji bo tako. Demeter ne bo sejal gensko tehnično spremenjenih rastlin. Te stvari so potem le v omejeni količini na razpolago, na primer zelenjava, krompir, mleko, mlečni proizvodi. Medtem, ko je že če greste k peku in kupite kruh že tako, da ne morete biti več sigurni, da v tistem kruhu ni česa, kar je gensko tehnično spremenjeno. Na primer že zaradi tega, ker kot dodatek pri peki kruha uporabljajo beljakovine, ki so pridobljene iz gensko spremenjene soje.

 

Če si zastavimo vprašanje, kako je do tega prišlo. Morda bi moral začeti na začetku bio-dinamičnega gospodarjenja, takrat ko je imel Rudolf Steiner tako imenovani “Poljedelski tečaj” leta 1924. Človek bi rekel, svet je bil takrat res še v redu. Toda tudi takrat je že bilo tako, da so ljudje imeli razlog razmišljati o kvaliteti hrane. Kmetje, ki so prosili Rudolfa Steinerja da ima ta tečaj, so ga vprašali, kaj bi se dalo narediti proti degeneraciji rastlin. Rudolf Steiner je čisto jasno odgovoril. Govoril je o spremembi naših rastlin in opozoril, da je prehrambna kvaliteta v rastlinah padla. Opozoril je na to, da se bo degeneracija nadaljevala, da se bo nadaljevala tako, da se je treba bati, da bo konec 20. stoletja tako, da ta hrana človeka sploh ne bo mogla več dobro prehranjevati. Če mi gledamo na naša polje ali potem rečemo, da je Steiner mogoče pretiraval, saj v rastlinjakih in na njivah le raste nekaj. Temu pa ni tako. Razlikovati moramo namreč med tistimi snovmi, ki želodec sicer napolnijo in tistim kar na snovi mora biti kot moči vezano, kar človeka zares nasiti.

 

Mogoče to sedaj ni čisto jasno povedano. Mi smo tudi danes v situaciji, da z znanstvenimi metodami le težko lahko ocenjujemo resnično kvaliteto živil. Lahko delamo kemične analize in ugotavljamo koliko škroba, koliko beljakovin, koliko mineralov in tako naprej v hrani je. Po normalnih zdravniških kriterijih je to nekaj, po čemer bi kvaliteto živila lahko ocenjevali. Toda to kar je Rudolf Steiner menil z močmi, je še več od tega. Njegovo razumevanje prehranjevanja, kaj se pravi človeka prav nahraniti, je bilo drugačno kot to, kar danes pod tem razumemo. Če povem enostavno, je on povedal v bistvu, da niso snovi tiste, ki nas zares hranijo, temveč, da so moči, ki so vezane na te snovi tiste, ki jih mi potrebujemo in ki nas zares hranijo.

 

In tako bi lahko rekli je tudi pri rastlini; tudi rastlina v bistvu raste iz energij, iz moči. Gre za moči, ki prihajajo iz zemlje in gre za moči, ki pritekajo iz kozmosa. In ves način dojemanja, razumevanja bio-dinamičnega gospodarjenja, pridelovanja hrane upošteva to veliko sliko o silah; to sliko, da je rastlina bitje, ki nekako išče ravnotežje v teh silah, energijah. V “Poljedelskem tečaju”, zapisu teh predavanj govori Rudolf Steiner o silah zemlje in silah kozmosa. In to je znanost za sebe s temi silami in res je znanost za sebe, da te besede res razumemo s polno polnostjo, kar nam imajo povedat. Ampak vsak od nas, jaz verjamem, da to že dobro razume. Toplota in svetloba sta tudi energiji, ki ju ne moremo tehtat in vemo, da jih rastlina potrebuje, da bi dobro zrasla, oblikovala svojo postavo. Kako rastlina raste, kakšno posta je naredila je prav od teh sil odvisno.

 

Saj poznate razliko na primer že če raste solata na vrtu ali pa v rastlinjaku, kakšne različne oblike nastanejo. Tudi okus je čisto različen, to lahko neposredno okusite, razliko v kvaliteti. Rastlinjak je kot neke vrste zvon in del kozmičnih sil ni mogel priti do te solate. Ali poglejte si tole tukaj. To so primeri rastlin; od rastlin smo vzeli samo liste, od začetka kot jih je rastlina oblikovala, spreminjala liste v zaporedju, potem so se listi na koncu preobrazili spet, preden je rastlina naredila cvet. In lahko vidite, kako se je oblika listov spreminjala od prvih listov pa do vrha, do cveta. Spodnji listi so na dolgem peclju, so bolj okroglaste oblike in kdor se s temi silami ukvarja vidi, da je bilo tam mnogo več energij, ki delajo v širino, to so bolj zemeljske energije. In kako je potem v rastlini vedno bolj prisoten proces, ki je omogočil, da je rastlina delala vedno bolj razčlenjene liste. Listi so vedno bolj fino narejeni, na koncu pa se pred cvetom spet umakne, postane pred tem zelo suličast, koničast in na koncu pred cvetom naredi samo še majhno konico lista. Nato pa pride cvet. Vsi ti listi so imeli isto dedno informacijo, isti DNK, iz tega pa vidimo, da je rastlina uporabila te dedne informacije, ki jih je seveda imela, pri vsakem listu malo drugače, v določenem stilu. Če ima človek malo smisla za umetnost, bi to stvar lahko ocenil, da so prve oblike nekako bolj vodi podobne, na primer listi lokvanja. Ali pa oblike listov rastlin, ki rastejo v vlažnem ali temi gozda. Listi, ki so močno členjeni, ki jih je rastlina pozneje oblikovala, pa so listi, kot jih delajo rastline, ki so na soncu, na suhem. Kjer človek res vidi, da je tam svetloba in toplota prišla mnogo bolj do izraza.

 

Torej, človek bi lahko rekel, na začetku je rastlina bolj sprejemala v sebe sile zemlje in sile vode, potem pa je vedno bolj sprejemala v sebe sile zraka, sile svetlobe in toplote. Lahko bi rekli, da ima vsaka rastlina in to vsaka rastlina glede na svoje rastišče spet malo po svoje, vsaka rastlina ima sposobnost, da sile, ki na njenem rastišču vladajo, nekako odtisne v obliko svoje postave. In vsaka vrsta rastlin, saj vemo, da veliko rastlin raste v združbi, vsaka vrsta rastlin torej, ima svoje simpatije, ena bolj za zemeljske sile, ena pa bolj za kozmične sile, ena sprejema več vode, druga več svetloba in toplote. Oziroma rastlina pri svoji rasti uporabi različna sorazmerja zemeljskih in kozmičnih energij in lahko si predstavljamo, da te sile, ki v rastlini delujejo, niso nepomembne. Pomembne so za človeka, ki se s temi rastlinskimi deli hrani. Pomembno je katere energije rastlina da človeku na razpolago, ne samo za delo njegovih mišic, temveč tudi za njegov um, za njegovo sposobnost razmišljanja, ali sposobnost, da se človek koncentrira, sposobnost, da človek svoje volje ne pošlje samo v noge, temveč tudi v razmišljanje. Saj veste, normalno razmišljanje je tako asociativno, namreč, če nekaj vidimo, se nečesa v zvezi s tem spomnimo in če vidimo naenkrat nekaj drugega se pridruži druga misel in tako se bolj slučajno ena misel na drugo niza. Sposobnost, da res zavestno nizamo tiste misli eno za drugo, ki jih res hočemo brez drugih, ta sposobnost zahteva sposobnost koncentracije in tudi ta je v zvezi s prehrano.

 

Že v času življenja Rudolfa Steinerja mu je bilo to vprašanje zastavljeno in on je odgovoril, to pomanjkanje teh sil, ki so jih že prej čutili, torej dejstvo, da ljudje, ki so se trudili niso uspeli res tako napredovati kot so si želeli. Prišli so do meje, niso je mogli prekoračiti in Rudolf Steiner jim je rekel, ta problem je v zvezi s prehrano, ki jo imate. Od tistih časov pa do danes je minilo osemdeset let. To kar so takrat smatrali za možno nevarnost se je do danes zgodilo; ne le z gensko tehniko, temveč tudi s hibridi, pa tudi z žlahnjenjem sicer in načinom oziroma motivacijo, zaradi katere so se žlahtnjenja sploh lotili, zaradi razlogov. Takrat so način razmišljanja, ki se je razvil iz modernega prirodoslovja, modernega pogleda na svet, ljudje pa so z rastlinami delali že 10.000 let, 10.000 let skušajo spreminjati. Kultiviranje žit, ječmena, enozrnice, dvozrnice je stara najmanj deset tisoč let. Vprašanje pa je ali je način s kakršnim so ljudje takrat z rastlinami delali danes še enak, nima istega karakterja več.

 

Kaj se je spremenilo v tem času, v tem času razvoja človeške kulture? Morda bi to lahko opisali takole. V starih časih so ljudje še znali govoriti z bogovi. To kar so ljudje delali je bila tako rekoč božja volja preko človeka uresničena. Ljudje tudi niso mogli drugače takrat. Kot da delajo to, kar je bilo razodetje, ki je priteklo iz božjega sveta. Očitno je, da se je ta sposobnost pri človeku vedno bolj izgubila in to je bilo za človeški razvoj tudi potrebno. Potrebno je, da je človek popolnoma izgubil sposobnost, da vidi v božji svet. Samo na ta način je bilo mogoče, da se človek razvije v svobodno bitje. Če bi še vedno videl bogove in bogovi bi rekli, kaj naj naredi, vendar ne bi bil svoboden. Torej je to že pridobitev za človeka. In to ima opraviti z zavestjo, z zavestjo, ki zna videti in zaznati samo tisto, kar vidimo, slišimo, čutimo v svetu. Iz tega je nastalo potem prirodoslovje v obliki, kot ga danes imamo. Človek je veliko odkril, marsikaj lahko res občudujemo, kljub temu pa je veliko vprašanje ali to kar prirodoslovci danes priznavajo, zaznavajo, kar smatrajo, da je naš svet ali je to res vsa resničnost.

 

In mogoče bi bilo dobro najti poti do tistega, kar se za stvarmi skriva, do tega duhovnega sveta, iz samega sebe iz svoje volje bi morali najti spet vrata do duhovnega sveta. Kar se je sedaj zgodilo, z današnjim pogledom na svet, vam bom poskušal na kratko opisati, kam smo prišli.

 

Približno leta 1850 so začeli žlahtniti rastline na tak način, kot je današnja praksa. Takrat so začeli obravnavati rastline vsako za sebe, posebej če mislim na žita, je kmet obravnaval prej vedno vsa polja. Polje je požel in je potem vse kar je pridelal spet lahko uporabil za seme, toda tako kot je kmet ali vrtnar z rastlinami delal, je omogočilo razvoj regionalnih sort. Taka regija je imela posebne sorte rastlin. Te rastline so bile nekako prilagojene pogojem, ki so tam vladali; tlom, klimi. So seveda nekako prilagojene načinu, kako so ljudje tistega kraja z rastlinami delali, kako so obdelovali tla, kakšen je bil način žetve, vse to je imelo vpliv na razvoj rastlin. Potem pa, v 19.stoletju se je to začelo. To, da so ljudje gledali posamezne rastline in krakteristike in pri pšenici o kateri bom posebej govoril, so v Angliji začeli pobirati iz polj posamezne klase, ki so bili mogoče malo bolj zgoščeni, ne tako vitki in dolgi, tako imenovan …….. pšenica. Tako so vzeli posamezne klase in jih potem razmnožili in tako razvili novo sorto. Potomci tega klasa so imeli vsi enako obliko. Na začetku so bile to sorte, ki so imele visoke pridelke, pogosto pa niso bile ravno dobre za peko kruha. Opazili so, da samo z odbiro posameznih klasov, selekcijo ne bodo prišli daleč.

 

Okrog leta 1900 so Mendlove zakone dedovanja na novo odkrili in začeli so s križanjem in žlahtnili so s križanjem. Na ta način so spet ustvarili novo pestrost križancev, kar pa je pri tem mogoče pomembno, s tem naukom o dedovanju od Mendla so vedno bolj in bolj gledali tako rastline kot živali, na ta način, da jih niso gledali kot celoto, temveč samo posamezne karakteristike in potem so iskali povezavo med določeno karakteristiko in genom. Torej s tistim majhnim delcem DNK v skupnih dednih lastnostih. Rekli so si torej, v jedru celice je kot nanizano tisto, kar predstavlja posamezne lastnosti nekatere rastline ali živali. Rekli so torej, rastlina ali žival je samo suma teh karakteristik, suma genov. In če se potem temu doda teorija Darwina, ki se je s tem naukom o dedovanju nekako povezala, kaj je temeljna predstava Darwinistične teorije?

 

Pravijo, v življenju pač prihaja do mutacij, do dednih sprememb in pravijo, da so take mutacije slučajne. Na določenih mestih se dedne lastnosti čisto slučajno spremenijo in če je taka dedna sprememba slučajno pozitivna v smislu obstoja, v okolju v katerem ta rastlina ali žival živi, da je potem pač tako, da se v borbi za preživetje kot Darwin temu pravi, uveljavi in ima ta žival ali rastlina enostavno večje potomstvo in tudi taka rastlina, da ima večje potomstvo kot druge. In on pravi da se ta lastnosti potem v nekaj generacijah razširi na splošno. On torej trdi, da je to posledica slučajnih mutacij in da ta naravna selekcija, ta borba za obstoj omogoča spremembo osebkov rastlin in živali oziroma pravijo, če so pogoji dani zaradi prostorske ločitve, potem se je en del neke rastline ali živali razvijal v eno smer, drug gre v drugo. In potem čez sto ali tisoč generacij se ena vrsta pač razdeli v dve različni živali ali rastline. Torej, slučajno, slučajno da so tako nastali tudi ljudje pravijo in ne izhajajo iz tega, da ima ta stvar smisel v svetu, da ni smiselno, da imamo pšenico ali hrast ali človeka ali leva. Ne govorijo o smislu tega. Po Darwinističnem gledanju so to slučajne kombinacije genov, ki so se ohranile v borbi za obstoj…

..da bi videli v tem smisel in da v srečevanju z bitji narave, srečuješ smisel bitja.

Mislim, da je pomembno, da človek ohrani to sposobnost, da če gledamo rastlino, če srečamo žival, da imamo sposobnost, izkušnjo, da me v tisti rastlini, v tisti živali srečujem neko bitje, da imam nasproti bitje. Kot imam bitje nasproti kadar srečam sočloveka. V sočloveku srečujem drugo individualno, drugo bitje s svojim jazom, ta jaz pri nekom bolj pri drugem manj jasno zaznam. In vrste živali in vrste rastlin lahko gledamo na enak način, ne le v enega za sebe. En lev za sebe nima svojega jaza, ni oseba. Ima dušo leva, kljub temu pa lahko neko vrsto na primer vse leve, vso levjo družino gledamo tako, da rečemo, vsi levi so posledica delovanja neke duhovne resničnosti. In lahko bi si zastavili vprašanje, kako bi tja lahko spet prišli, da prepoznamo nekaj takega, nekaj, kar lahko danes le slutimo?

Če se človek ukvarja z rastlinami ali živalmi kot žlahtnitelj, kot rejec, je človek že pogosto v situaciji, da se vpraša: “V katero smer pa si prizadevam pravzaprav? In res je v situaciji, da se vpraša, ti rožca, ti pšenica, kdo si ti, kam se boš razvijal, kaj je tvoja bodočnost? In rodi se vprašanje, kje pa je razvoj mogoč? In če človek pogleda samega sebe je tako, da človek v sebi lahko najde tisto točko, v kateri je razvoj človeka mogoč, kjer človek res odkrije: “To je tisto mesto, v katerem lahko rečem, nisem čisto zadovoljen.” Včasih se človeka loti celo slaba vest, če je nekaj slabo naredil in se čvrsto odloči, da bo to stvar naslednji dan bolje naredil. Da si bo res prizadeval, da izpopolni tisto, kar v njem ni popolno.

Enostaven primer; nekdo, ki se zelo hitro razjezi in v taki jezi nekoga drugega prizadene, mogoče celo fizično in potem se vedno prestraši, ko je stvar že mimo: “Za božjo voljo, kaj sem naredil?” Tak človek si potem že prizadeva, da to svojo agresivnost počasi obvlada. To torej, kar se potem v duši prebudi kot zavest, poskuša človek iz svojega jaza delati na tem. Človek že ima nekaj kot duhovno jedro v sebi, ki ga imenujemo “jaz” in to jedro je sposobno vzeti razvoj v svoje roke, voditi svoj razvoj. In vprašanje je, kje v svetu mi tega duha sicer najdemo, tisto kar omogoča razvoj?

Če smo srečali imamo pred seboj rastlino ali žival, se kot žlahtnitelj lahko vprašamo, ali je prav da vodim rastlino, žival v to smer? Morali bi zaznati vsaj nekaj od tega duhovnega bitja te rastline ali živali, če hočemo, da je odločitev prava. To je zelo tuje tistemu, kar današnji znanstveniki razmišljajo. Tisti, ki se danes ukvarjajo z žlahtnjenjem ali tisti, ki se v laboratorijih ukvarjajo z gensko tehniko, si takih vprašanj danes ne zastavljajo. Vsi ljudje, ki to delo opravljajo, delajo morda to v dobri nameri, pogosto pa je seveda tako, da delajo kot podaljšana roka nekih industrij. Industrij, v ozadju katerih je čist interes kapitala. Posameznik, ki pa v laboratoriju dela, je mogoče tam samo zaradi tega, ker se mu cela stvar zdi zanimiva, rad se s temi stvarmi igra, navdušen je nad tem, kaj vse se da narediti in če človek razmišlja tako kot učijo današnje šole, potem človeku pravzaprav težko pade na misel, kaj bi lahko delal boljšega kot gensko tehniko.

Če je ta misel namreč pravilna, da so rastline ali živali nič več kot poljubne kombinacije genov, ki nimajo smisla v tem svetu, razen tega, da se uveljavljajo v borbi za preživetje, potem ni nič slabega enostavno igrati se in spreminjati kombinacije genov. In ljudje ne vidijo nobenih problemov s takim načinom razmišljanja, če prekoračijo pri tem igranju meje med posameznimi vrstami in jemljejo na primer gen iz neke bakterije in ga vgradijo v rastline ali vgradijo gen iz rastline v neko žival, ali gen iz človeka vgradijo v neko bakterijo. To je vse možno in reči je treba, po njihovem načinu razmišljanja, zakaj pa ne, saj gre. In stvari živijo, čeprav pravzaprav ni lahko resnično te gensko tehnične spremembe uresničiti. Od 10.000 celic, ki jih obdelajo, je mogoče samo ena, ki je sposobna življenja in ima potem to spremembo. Toda tam, kjer stvar funkcionira, stvar živi in iz te ene, spremenjene celice so oni res v stanju narediti celo rastlino, ki bo potem to spremenjeno lastnost spet podedovala naslednji generaciji.

Če človek v sebi nosi to Darwinistično idejo in si reče, da ima na svetu pravico do življenja vse to, kar se je v borbi za preživetje nekako potrdilo, potem vidimo prav misliti tako, saj lahko vidimo. Ta soja, ki je gensko spremenjena, ki se je v Ameriki uveljavila, 60% kmetov uporablja in seje tako sojo. Pri pogojih kot jih gospodarstvo ameriškemu kmetu nudi in pod temi pogoji pogleda na svet, kot na splošno med ameriškimi ljudmi vlada, kjer si v bistvu komaj kdo zastavlja vprašanja, kaj je dobro ali ne, tam je to mogoče in morda imajo kmetje na začetku s takimi kulturami res prednost. V primeru soje gre za to, da so v sojo vgradili odpornost proti herbicidu firme Monsanto, kar pomeni praktično, da kmet sojo zasadi, pusti da soja raste in potem ko je soja še zelena poškropi vse skupaj s herbicidom in vse zeli bo ta herbicid uničil, samo soje ne. Kmet si s tem morda prihrani en hod čez njive in mogoče bo pridelal tudi 3% več. Sedaj na začetku v primerjavi z drugimi sortami pri teh velikih površinah na katerih v Ameriki pridelujejo sojo, je to res mogoče majhen profit za kmeta, toda čim več take soje se pridela, se nižajo cene in profit izgine. Vedno je tako. Na koncu koncev je vedno kmet plačal račune in kdo je naredil profit? Profit, denar je vedno ostal pri kemični industriji.

S tem sem hotel reči, kako zelo pomembno je, kakšen je naš pogled na svet, ali mislim tako ali drugače in če mislim samo tako kot se danes učijo na šolah in na univerzah, potem ni čudno da delajo, da se ukvarjajo z gensko tehniko. Oni iz tega menijo, da je to tisto, kar bo svetu pomagalo. Ampak človek lahko razmišlja tudi drugače in menim, da je res potrebno, da vsi dobro razmišljamo in se odločimo katere poti izbiramo. Da se odločamo tako konsenkventno, da bo ta naša odločitev v naši zavesti tudi ko bomo kupovali stvari v trgovini.

Vi ste kmetje in vrtičkarji, ki delajo na biološko -dinamičen način, torej mi med nami, bi se morali sedaj vprašati kaj lahko naredimo v situaciji v kateri smo. Kaj lahko naredimo za to, da bojo z rastlinami delali drugače. Genske tehnike verjetno ne bomo mogli preprečiti, toda lahko naredimo prostor za nekaj drugega, kar mi menimo, da je potrebno in menim, da imamo veliko odgovornost do tega, da to res naredimo. Vprašanje je, kako se tega lotimo, kako bomo čuvali naša semena. Na splošno je tako da pri biološkem kmetovanju uporabljamo pogosto čisto normalne cene, kot vsi tisti kmetje, ki delajo s strupi. Da uporabljamo sorte, ki so pravzaprav narejene za pogoje, kot jih ima rastlina tam, kjer uporabljajo vse mogoče strupe. Na eni strani vedno bolj jasno opažamo, da potrebujemo za naše biološko ali biološko –dinamično delo drugačne rastline, kot so dobre za kmete, kjer se umetno gnoji in uporablja vse mogoče strupe. In čisto jasno je, da moramo skrbeti za svoje rastline, da moramo sami žlahtniti rastline za sebe in sicer zaradi tega, da se nam ne bo zgodilo, da čez deset let, ko se bodo sorte, ki so gensko spremenjene še bolj razširile, ostanemo brez semen in smo odvisni od tistega, kar se uporablja tam, kjer delajo s kemijo.

Hvala Bogu je tako, da se v naših krogih že kar nekaj iniciativ ukvarja z lastnim semenarstvom. Vsi pa smo še zelo na začetku. V Nemčiji in Švici nas je pet, ki se ukvarjamo z žlahtnjenjem žit, toda razen pšenice imamo piro, rž, oves, ječmen in področja, regije se zelo razlikujejo glede na tla; na primer peščena v severni Nemčiji, ali težka ilovnata tla kot jih imamo v južni Nemčiji, kalcij kot osnova ali prakamenine kot geološka osnova na kateri kmetija je; vse to so tako različni pogoji, da opažamo, da je v vsaki regiji res treba skrbeti za drugačne, tem pogojem prilagojene sorte. Teh žlahtniteljev za žita je čisto premalo za te potrebe, posebej, če je situacija takšna kot je, da se s tem denarja še ne more zaslužiti.

Trenutno je ekološkega poljedelstva v Nemčiji smo 2% in stvar je taka, da s prodajo semen za pridelavo v bistvu dela žlahtneneja še ne moremo plačevati. In to je problem, da je tudi žlahtnjenje nekako padlo pod te kapitalistične zakone ustvarjanja dobička. Žlahtnitelj mora, da bi preživel, prinesti na trg tisto, kar bo lahko prodal, kar mu prinaša denar, namesto da bi bilo tako, da iz svojega odnosa do rastlin in razumevanja stisk rastlin, dela tisto, kar misli, da je za rastlino dobro. Tudi žlahtnitelji delajo take sorte, ki se lahko prodajajo v velikih področjih in ne žlahtnijo kot bi bilo prav, posebne sorte za vsako regijo, prilagojene pogojem, ker to enostavno ne prinese dovolj denarja. Posledica tega je, da pestrost, ki je prvotno bila in številčnost regionalnih sort, se vedno bolj zmanjšuje. V teh sto letih žlahtnjenja se je pestrost vedno bolj zmanjševala. Konvencionalno, moderno poljedelstvo s kemijo je povzročilo, da so pogoji pridelovanja vedno bolj poenoteni, od severa na jug, od vzhoda na zahod. Če se na njivo potrese dovolj velika količina kemije in umetnih gnojil, potem človek sploh ni več odvisen od kvalitete tal, zemlje in če vzrejajo sorto za take pogoje, s kemijo določene, potem so te sorte vedno bolj ena drugi podobne in če danes vzamete 30 različnih sort pšenice, takih sort, kot jih danes v Nemčiji še prodajajo, sejejo, potem vidite, da so si zelo enake, da jih komaj ločite eno od druge, saj so si podobne tako, da jih človek zamenja.

Pri žlahtnjenju je tako, da se morajo osnovne linije vedno ohranjati, da ostane pridelek na enakem nivoju. V nemškem žlahtnjenju pšenice obstojajo tri sorte, ki jih imajo še iz časov pred drugo svetovno vojno, ki so prisotne v vseh današnjih sortah pšenice. Torej se človek sploh ne more čuditi, da so si danes sorte tako podobne med seboj. Nevarnost pa seveda obstaja, da čim bolj podobne so si stvar, čim bolj enotne, čim bolj ozko je vse skupaj, čim manjša je genetska pestrost. Zelo vprašljivo je ali iz te ozkosti pšenica sploh ima bodočnost? Trdim, da če bi imeli samo to, kar danes normalni kmetje sejejo, trdim, da pšenico zagotovo izgubimo na ta način, tako kot smo ……

Če človek križa dve sorti, ki imata velike donose in se pogleda potomce tega križanja, potem je v 99,99% tako, da je to potomstvo slabše kvalitete in slabše, kot so bile regionalne sorte prejšnjega stoletja. In žlahtnitelj ima vedno večje težave, da po križanju najde nekaj, kar je le malo boljše od tega kar ima. Samo v tem primeru lahko sorto spet prijavi. Zaradi tega mislim, da je potrebno, da se ukvarjamo z žlahtnjenjem, posebno za biološko –dinamično poljedelstvo. Pri biološkem kmetovanju imamo pogoje za mnogo večjo pestrost, in zato je tudi potrebno imeti večjo pestrost rastlinskih oblik.

Potem pa, če želite, lahko še enkrat pogledamo kaj genska tehnika dela ali pa si pogledamo praktične metode, kako človek lahko neguje, ohranja semena.

Lahko vidite, kaj je….  Imamo diagram. Horizontalna linija predstavlja količino pridelka, vertikalna linija pa predstavlja, koliko je lepka. To je kriterij za kvaliteto, ki je odločilna za peko kruha. Če pečete kruh mora biti testo elastično in to elastičnost omogoča beljakovina, lepek. Vsebnost tega lepka je odvisna od količine dušika, ki ga ima rastlina na razpolago in stvar je taka, da če imamo visok pridelek, je ponavadi tega lepka manj. Zaradi tega, ker je imela rastlina iz tal relativno malo dušika na razpolago in tako je nastala ta diagonalna linija, ki pomeni, čim večji je pridelek na hektar, tem nižja je vsebnost lepka. Če je pridelek manjši je vsebnost lepka večja in boljša je kvaliteta za peko kruha.

Tukaj so štirikotniki, ki so obarvani zeleno in označujejo normalne sorte pšenice, ki jih dobimo  v trgovini. Te sorte so tudi v biološkem pridelovanju še veliko uporabljajo. Tu so tri nemške sorte in ta sorta “Kapo” je iz Avstrije in ta avstrijska sorta je zanimiva predvsem zaradi tega, ker je vsebnost lepka visoka. Ampak zares je tako, da čim višje je ta kvadrat zarisan, čim višja je vsebnost lepka, tem manjši je pridelek po hektaru. Vse druge točke tu, modre, rdeče, so naše sorte pšenice. Tudi te sorte pšenice so v področju v katerem smo s kvaliteto za peko lahko zadovoljni. Kar ima manj od 22% lepka je za peka nezanimivo. To pomeni, da mi ne stremimo nujno k visokim pridelkom po hektaru, temveč stremimo k takim pridelkom pri katerem so pridelana žita kvalitetna za peko kruha.

In če gledamo samo na te stvari, če pogledamo sorto, ki je zapisana v rdečem kvadratu zgoraj, potem vidimo, da je to sorta, ki je zelo zanimiva, ker ima visok pridelek in visoko vsebnost lepka. Boljše sorte so tiste, ki so nad poševno linijo. Tu navajam dva kriterija, ki sta pomembna za doseganje kvalitete. Za tako kvaliteto, visoke donose in kvaliteto za peko dosegamo je pomembno, da sami žlahtnimo svoje sorte žit ali pa tudi drugih rastlin. Rekel sem, da naš cilj ni samo kvaliteta za peko in količina pridelka, temveč nam gre za to, da pridelamo tiste fine prehrambne kvalitete, ki nam res kot človeku pomagajo in za mene se zastavlja vprašanje, kakšen pomen imajo na primer rese pri žitih?

Pšenico danes ponavadi poznamo golo, brez res. V prejšnjih časih pa so imeli zelo veliko resaste pšenice in čim bolj v kontinentalno klimo na vzhod Evrope gremo, tem več resastih pšenic danes še najdemo. V zahodni Evropi pa najdemo samo pšenico brez res. Če si pogledamo, kaj pomenijo te rese, če si jih pogledamo pod mikroskopom, vidimo, da so na resah majhni kristali gorske strele. To sliko vam bom pokazal. Upam, da to prepoznate. To je ena resa in ob robu so majhni kristalčki, kot fine iglice, to so kot celice, ki so polne kremena. Če gledate polje s tako pšenico z resami ali enozrnico ali dvozrnico, potem je to pravo krasno doživetje, kako se to sveti v sončni svetlobi, kako ima rastlina sposobnost, da snovi zemlje, substance kremen, ki je posod v tleh prisoten dvigne, preobrazi in ga približa svetlobi. In človek lahko opazi, da žita, ne samo pšenica, ampak tudi druge vrste žit, s to sposobnostjo, da kremen iz zemlje potegnejo in vgradijo čisto v svoje rese, ustvari nek poseben odnos do svetlobe nasploh, da je ta kremen kot nek čut za svetlobo.

Človek bi se lahko vprašal ali nima to le nekega pomena za človeško prehrano. Čisto vseeno ali potem ta kremen najdemo v moki ali ne. Rekel sem, pomembno je, iz katerih sil je rastlina rasla. Rastlina ima sposobnost, da na tak način s kremenom dela in menim, da je to pomembno za to, kaj nam ta rastlina daje v svojem zrnu.

Sedaj bi rad poskušal dati primere, posebej za žita, kako s semeni lahko delamo. V principu velja to kar delam jaz pri žitih, tudi za zelenjavo.

Ta šopek v pozdrav s cvetlicami, ki včasih rastejo med žiti. Rad bi vam pokazal, kako se ena sorta pšenice spremeni, če jo kmet seje vedno iz lastnega pridelka brez posebnih ukrepov. Na levi strani je originalna sorta, na desni strani pa ta ista sorta, ki jo je dolga leta imel kmet pri sebi. Spremenila se je.

Tu še enkrat ista sorta. Sorta se imenuje “Diplomat” in so jo žlahtnili pred štiridesetimi leti. V biološko –dinamičnem načinu so jo veliko sejali. Na levi strani vidite originalno sorto, na desni strani pa to isto sorto, kot se je razvila na treh različnih kmetijah v toku let. Jaz sem to sorto pri raznih kmetih kupil in sem jo pri meni sejal in to se je potem pokazalo kot razlika in vidimo, da se je ta sorta na treh kmetijah na tri različne nečine razvijala. Pogoji na kmetiji, ki vplivajo na razvoj in spremembe rastlin, ki jih sejemo. Na biološko –dinamičnih kmetijah smo pozorni na to oziroma pazimo na to, da ne kupujemo vsako leto novih semen, temveč negujemo lastne sorte, jih kultiviramo…

…v “Poljedelskem tečaju” je doktor Rudolf Steiner rekel sledeče: “Na kmetijo moramo gledati kot na neko vrsto individualnosti.” Ni govoril le to, da neka kmetija predstavlja organizem, organizem v katerem so organi, ki so v sozvočju, organ kot hlev z živalmi, kot njive, potok, komposti in pri katerih ima kmet nalogo, da te posamezne organe, te dele res poveže v neke vrste organizem, celoto. Rudolf Steiner je rekel še več, kot da je kmetija organizem. Rekel je, da na kmetijo moramo gledati kot na neke vrste individualnost. Kaj to pomeni? Kmetijo je primerjal s človekom. Samo pri človeku upravičeno govorimo o individualnosti. Maloprej sem to že omenil. Človek ima nekaj, najvišjo instanco, ki jo imenuje “jaz”. Ta “jaz” v človeku ima sposobnost, da se razvije v bodočnost. Na to mislimo, kadar govorimo o individualnosti. Kmetija je organizem z možnostjo, da se razvije, z bodočnostjo. Ampak seveda ne brez človeka. Človek sodi zraven. Človek vodi ta razvoj. Lahko pa smatramo, da v poljedelstvu, na kmetiji delujejo energije, ki rastlini in živali omogočijo, da se razvijejo naprej v duhu tega enega skupnega organizma in izkoristiti te sile je cilj, ki je bistvenega pomena za naše žlahtnjenje.

Nekaj drugega je ali vzamem dve sorti, ki imata pač neke dobre lastnosti in potem razmišljam, če bi jaz te dve sposobnosti kombiniral, bi to utegnila biti dobra sorta. Taka naravnanost, stališče je nekaj drugega kot če grem na polje in iz tistega kar se je ravno na moji kmetiji v desetih letih samo po sebi razvilo, odberem, nekaj selektiram nekaj klasov, nekaj primerkov. Pri mnenju, da se je tu tako ali tako razvilo nekaj, kar je ravno za to mesto, to lokacijo, za te danosti primerno.

Lahko grem po njivi in na celi njivi vzamem samo en klas in iz njega razvijem neko sorto. Čisto enostavno tako, da posejem prvo leto samo tisti en klas in potem bo seveda že trajalo nekaj let, da bom pridelek tako razmnožil, da bom spet lahko zasejal celo njivo. Vidimo, da je žlahtnjenje že delo, ki ga ne more opravljati vsak kmet brez nadaljnjega. So pa še druge metode, ki so za kmeta lažje in ki mu omogočajo, da ohrani svoje sorte, pa tudi, da jih spremeni.

To je tak primer. Kmet je spremenil termin setve. Dve leti pred tem posevkom je kmet seme iz katerega je zrasla sedaj desna polovica, posejal šele decembra meseca. Ta pas, ki je v sredini in je malo bolj rumenkast, pa je bil vedno sejan oktobra. Gre za isto sorto. V tem letu sedaj sta posejane ob istem času. Ampak poglejte, kakšna razlika je nastala. Na desni strani je posejan pridelek prejšnjega leta, ki je bil šele decembra posejan. Na tem desnem delu, ki je bil leto prej decembra posejan so klasi že zunaj, leva stran, ki pa je vsa leta oktobra sejana, pa je še mnogo bolj zaostala, zavrla. Klas še sploh ni prišel iz lista. Če stvar takole ogledujemo, bi človek menil,dasta to dve različni sorti pšenice. Pa nista. Ena sorta je postala močnejša zaradi tega, ker je v enem letu tako pozno posejana.

Ko smo se mi začeli ukvarjati s tem, smo bili zelo presenečeni z rezultati. Opazili smo, da je nekaj takega mogoče, če je ena sorta tako kot sta ti dve sorti na desni strani neenakomerni. To pomeni, če na enem polju niso več žita v eni višini, ampak so posamezna višja. Pri sorti, ki je bolj enakomerna zaradi poznega termina, razlike ne bi bile tako zelo očitne.

Ko smo pospravili oziroma poželi to žito, rezultat je bil takle, na levi strani je tista pšenica, ki smo jo enkrat sejali decembra, in vidite, da je razlika še vedno vidna. Sedaj čisto na levi strani stoji še originalna sorta. S tem poznim posevkom se je pšenica spet približala originalu. Če pa si stvar točno ogledamo, če si ogledamo tudi obliko klasov, kakšna je drža klasov ali so ravni ali ne, vidimo, da se je ta pšenica res spremenila s poznim posevkom.

In še nekaj tipičnih oblik. Rezultat pridelka je bil takle. Nova varianta, ki smo jo dobili zaradi poznega posevka, je imela jasno višji pridelek, celo višji pridelek kot originalna sorta. Vsebina lepka pa je bila malo nižja, kar je pravilo pri povišanem pridelku. Pri povečanem pridelku je vsebnost lepka nižja. Tam je majhna razlika. V zvezi s tem bi rekel sledeče. V drugem primeru smo to raziskali. Ugotovili smo, da je tak pozni posevek, opravljen šele novembra, decembra, viden še tudi leto ali dve za tem. Pšenica se razvija drugače. V enem primeru je postala zaradi poznega posevka pšenica nižja, v naslednjem letu pa je zrasla višje in je prej dozorela. In tudi tam je bilo tako, da tista pšenico, ki smo jo pozno sejali, izgleda mnogo bolj enakomerno, celo bolj enakomerno kot prvotna sorta tega kmeta. Lahko trdimo, da je pozen posevek nekaj kar vam priporočam in pozitivno ocenjujem.

Obstoja namreč nevarnost, da čim bolj se dogaja, da na njivi enotna slika neke pšenice razpada v različne oblike, tem večja je nevarnost, da po desetih, dvanajstih letih padejo tudi pridelki. Da nastane vedno več zelo majhnih klasov, tako da kmet končno nima več računice pridelovati tako pšenico in je na koncu v situaciji, da mora kupiti novo seme.

En primer bi vam še predstavil. Ta ljubezniv kmet stoji na njivi s pšenico, ki mu ni bila ravno pri volji. Bila je zelo nizka, komaj do kolen in trava je preraščala to pšenico, ker je bila tako nizka. Glavni problem, ki ga je imel s to pšenico, je bil plevel. Sicer je to sorta pšenice, ki je imela izjemno dobre lastnosti za peko kruha. Drug kmet je selektiral z njive, pobral je pred žetvijo posamezne klase, ki so zrasli malo višje. Torej, odbral je oblike na dolgih steblih in je potem samo tisto seme posejal in razvil tako rekoč novo, višjo sorto.

Še enkrat ista njiva, z istim posevkom s spremenjeno sorto. Poglejte koliko je višja. Pridelek in vsebnost lepka je ostala enako dobra. Za biološko poljedelstvo je to mnogo bolje. Za konvencionalno pridelavo, z vsemi strupi, je to manj primerno, saj pri enaki količini umetnega gnoja, ker gre več v slamo, pridelek ni tako visok. Ne sme pa gnojiti več, ker se boji poleganja, pri hitri rasti in visoki sorti. Tudi pri tem pa ne gre samo za vprašanje višine donosov in kvalitete za peko, temveč vprašanje splošne kvalitete neke sorte, neke rastline.

Pokazal vam bom še slike moderne nizke pšenice. Te moderne nizke sorte pšenice sploh ne zmorejo pognati klasa od zadnjega para listov. Na takih nizkih žitih sploh ne moremo več imeti občutka, da žito in zrnje zori na svetlobi in toploti, da raste to moderno žito tako nizko ob zemlji, kot neka zelenjava. Raste čisto iz sil zemlje in tudi zrnje oblikujejo samo zemeljske sile, namesto, da bi ga oblikovala svetloba in toplota. In na takih žitih sploh ne vidimo spremembe barve stopnje zrelosti.

Stare sorte, ki so rasle tako visoke, na dolgih steblih, pa tudi sorte, ki jih na novo žlahtnimo so take, da v času zorenja res vidimo to preobrazbo, ki se v žitu dogodi. Najprej rastlina vegetativno zraste in ta vegetativna rast mora biti krepka, močna, potem pa v postopku zorenja je pomembno, da doživimo, kako se slama obarva, kako postane kot zlata. To je znak za preobrazbo snovi, da substance, ki jih je rastlina tvorila v času vegetativne rasti, pridejo v preobrazbo in jih rastlina preobražene naloži v zrnje. Na podoben način, kot nam je ta stvar znana pri jablani.

Jablana je vegetativni temelj, jabolko samo pa je ločeno od te vegetativne podlage kot plod. In kaj se v jabolku dogaja, ko spremeni okus, iz kislega postane sladek, ko spremeni barvo, postane rdeč. To je v zvezi s temi posebnimi procesi zorenja, ki so zelo pomembni in so nekaj čisto drugačnega kot vegetativna rast, tvorba snovi. Vegetativna rast je močno oblikovana iz zemeljskih moči in snovi iz zemlje, iz mineralov, snovi zemlje. Ta preobrazba snovi je zelo pomembna za kvaliteto hrane, ki jo plodovi, žita potem predstavljajo.

Ena metoda bi bila izbirati poseben termin setve, blizu zime ali druga metoda je res selekcija. Oberemo na nepokošeni, nepožeti njivi preden pride kombajn posebne klase v tisti smeri, v katero želimo nove rastline razvijati. Kmet lahko to dela. Malo dela pa že je to.

In še en primer. Tudi to je zmogel en kmet. Ta prekrasna sorta je delo kmeta biodinamika iz južnega Schwarzwalda. On dela na kmetiji s kalcijevo podlago, približno taka zemlja kot jo imate v Sloveniji, veliko apnenca in tudi on ima zemljo, ki je zelo skromna, uboga in je na apnenčasti podlagi. Na teh skromnih tleh ima prekrasno pšenico z visokim pridelkom in tudi odličnimi kvalitetami za peko. To je ta kmet.

Tako izgleda ta pšenica v zgodnjem poletju. Zelo zanimiva je temnejša rastlina in svetlo zeleni klasi. To pa je ta tipična barva te pšenice. V primerjavi s tem na levi strani spredaj, moderna sorta na kratkih steblih, na desni strani pa sorta tega kmeta, ki mu je ime Peter Jakobi. V zvezi s to sorto bi še povedal, kako je nastala. Bilo je namreč tako, da je imel ta kmet dve regionalni sorti, visoke približno meter, meter dvajset in težava, ki jo je ena sorta imela je bilo poleganje. To so sorte, ki jih tudi biološko -dinamičen kmet ne seje več. Pred 150 leti pa je bilo drugače. Pogoji pridelovanja so bili mnogo slabši, tla so bila bolj uboga, siromašna in žita niso zrasla že zaradi manjše količine hranil tako visoko. Te stare sorte so pogosto zelo lepe, ampak za današnje kriterije niso več sprejemljive.

Gospod  Jakobi pa je želel te sorte ohranit. In zaradi tega je to naredil tako, da je seme dveh sort pomešal. Stari sorti, ki sta polegali je zmešal s semenom manjše moderne sorte, ki ni polegala in je bila nižja. Zaradi tega tudi visoka pšenica v nizki ni polegala. Štiri leta je enostavno tako sejal eno z drugim in tako je imel sledečo prednost. Ta visoka sorta v nizki ni polegala, je pa s svojo odlično sposobnostjo za peko bistveno izboljševala kvaliteto njegove nizke sorte, ki jo je sejal vmes. Po petih, šestih, sedmih letih pa je opazil, da se na njivi pojavljajo novi tipi klasov. Očitno zaradi križanja med seboj. Moderna sorta se je z njegovo staro sorto skrižala. In potem je te klase odbral, selektiral in jih je razmnožil. Delo je to že bilo. Prvo leto je mogoče iz enega klasa samo ena vrsta,  drugo leto sta mogoče 2m², tretje leto 30m² potem 500m² in tako naprej. Potem pa je to že hektar. Tudi pet let dela, preden človek iz enega klasa pridela toliko da zaseje en hektar površin. Ampak Peter Jakobi je imel veselje s tem, je to delo naredil in je s tem razvil svojo lastno sorto, ki jo ima že petnajst let in ta sorta ima to prednost, da je odporna proti smrdečemu ožigu, sneti. To vam bom potem pokazal.

Čisto na kratko nekaj naših sort, ki so nastale s selekcijo iz sort, ki sem jih dobil pri naših kmetih, regionalnih sort. Tudi iz te sorte. Pri vsaki sorti je problem, da če tako sorto seješ petnajst let, da naenkrat nastane prevelika različnost, pestrost kjer imamo seveda tudi priložnost, da v tej pestrosti izberemo nekaj čisto posebnega in spet razmnožimo in iz tega naredimo nove sorte. Nevarnost pa seveda je tudi v tem, da če ne naredimo nič, mogoče čez pet let vse skupaj degenerira. Torej je že potrebno, da stvari spremljamo in da nekaj naredimo, da sorte vzdržimo. Kar lahko naredimo so posebno pozni posevki, kot sem na začetku pokazal ali pa selekcija, da odberemo čisto določene tipe med rastlinami s posebnimi karakteristikami in to razmnožimo. Kmet to zmore.

Lahko izberemo tudi samo en klas. Da bi človek zares imel uspeh je vedno bolje, da izberemo več klasov, mogoče celo tristo enega tipa in potem spremlja vseh tristo linij, kako se razvijajo in z malo izkušenj že drugo leto vidimo, katere bodo res zelo dobre in potem tiste najboljše odbiram. Tretje leto mi mogoče ostane 3 krat 5m² in takrat lahko že zelo dobro ocenimo, merimo pridelek in kvaliteto za peko, gledamo, kako so odporne proti boleznim in kot žlahtnitelj se po vseh teh kriterijih odločamo, kaj bomo izbrali. Tako, da mogoče od tristo klasov ostaneta mogoče dve liniji, ki sta res uporabni. Včasih pa se seveda zgodi, da ni nič uporabnega.

Mi imamo sedaj različne sorte, ki so nastale na tak način. Iz sorte “Diplomat”, ki sem jo kazal na začetku imamo danes tole. Tudi to je “Diplomat”. Malo višje je postalo kot je original. To je sorta “Probus”, stara sorta iz Švice, ki je zdaj stara šestdeset let. V Švici so jo sejali 50 let. Kmetija v moji bližini jo še vedno uporablja. Iz te sorte, ki je brez res. Še enkrat ta ista sorta “Probus” in iz tega “Probusa” se je razvila tale pšenica. Poglejte, kako se je obarvala. Steblo je rdeče in to je to, kar sem prej omenjal pri procesu zorenja. Vidimo te spremembe v rastlini. Nekaj podobnega se dogaja pogosto pri piri.

Iz iste sorte se je razvila tudi ta resasta pšenica. To je tudi sorta, ki jo imam v vazi. Od prejšnje sorte “Probus” se razlikuje res samo po resah. In ta sorta, ki smo jo sejali, se je naenkrat delila v dva tipa. Vse mogoče je nastalo, zaradi tega smo morali selekcijo začeti še enkrat od začetka. Nastala je med drugim tudi ta sorta, ki je visoka in temna. Eden od primerov; ker se je ta sorta delila, smo imeli srečo, saj so nastale variacije, ki imajo odlične karakteristike. To je varianta temne pšenice Jakobi. Imamo občutek, da ima ravno ta Jakobi pšenica izjemno dobre kvalitete, še boljše kot tista temna oblika, kot jo je sicer sejal in ravno v teh finih razlikah mi utemeljujemo posebne kvalitete, ki so pomembne za prehrano človeka.

Tako izgledajo naša polja. Tam v ozadju, kjer so oblaki, se začenjajo Alpe s severne strani. Poleti pa seveda žanjemo in ker imamo majhne parcelice velike 5m² in tudi ustrezne stroje za majhne parcele. Mogoče je to za kmeta res problem; imaš en snop in ta snop bi rad razmnožil. Mogoče kilogram ali dva žita je to in naslednji posevek bo mogoče 50m² in človek se potem vpraša, kako pa to pospravit? Kaj pa mlačva? V naslednjem letu je to 1000m², česar s srpom verjetno ne bomo več želi, pa tudi kombajna za to ne moremo naročiti, že zaradi tega, ker se sorta potem onesnaži s tistim kar v kombajnu od prej je. Torej je zelo dobro imeti take majhne kombajne za spravilo. Za vsakega kmeta pa to ni brez nadaljnjega dosegljivo. Mogoče pa delovna skupnost lahko skupaj kupi tak kombajn, ki je potem za vse na razpolago in potem je seveda tudi možen dogovor, da se ta dela, recimo razmnoževanje opravljajo na eni kmetiji, kjer so posebno ugodni pogoji in stroj ostane tam.

Jaz bi vam položil na srce, da poskusite žlahtnenje in pridelovanje svojih semen vzeti v svoje roke. Da sčasoma postanete popolnoma neodvisni in ne morate kupovat tistega kar na trgu je. Tu še ena slika s to glivično okužbo, o kateri sem prej govoril. Ti klasi so bolni. Če si točno ogledate, potem izgledajo zrna takole. Na levi strani so okužena zrna, na desni so normalna. Če bi to spravljali s kombajnom, potem bi se iz okuženi zrn dvignil črn prah, ki bi okužil ves pridelek. Če se to dogodi in kombajn to požanje, potem odstotek okužbe naslednje leto zelo zraste. Če je 10% okužene žetve, se pridelek sploh ne more več uporabiti, saj postane žito slabega okusa in smrdi, mogoče ga lahko uporabimo samo še za krmo.

Proti taki okužbi lahko uporabimo pred posevkom kopel s hrenom, ki je zelo primeren za kopel okuženih žit in na ta način tako okužbo dobro obvladamo. Tu še ena slika tipične moderne pšenice. Iz zelenega vegetativnega stanja gre potem v to sivo stanje. Nobenega barvila, nobene barvne spremembe zorenja na vidimo, samo osuši se in odmre.

Torej, nimam občutka da se pri vas seje veliko žit, ampak nekaj manjših kmetij pa gotovo je in tam bo prostor za kakšen hektar žit in če so živali na kmetiji, kar mora biti, potem potrebujemo tudi nastilo, slamo in žita se danes dobro prodajajo. Pa tudi tam, kjer se žito ne prideluje na ogromnih površinah mislim, da je le pomembno skrbeti za seme. In skrbeti za to, da spet dobimo pestrost rastlin kot je včasih bila. Vedeti morate, da ima vsaka pokrajina potrebo po pokrajini prilagojenih sortah in vi potrebujete tu drugačne sorte kot na madžarski meji. To kar sem vam malo prikazal, kako delam z žiti, velja malo spremenjeno tudi za vse vrste zelenjave in pri zelenjavi je velik problem, saj je večji del vrst zelenjave, ki se danes na trgu dobijo, so hibridi in upam, da veste, kaj delajo pri hibridih.

Čisto na kratko bom povedal. Pri rastlinah, ki se normalno medsebojno oprašujejo, naredijo vedno križanje v lastnih vrstah. To pomeni, da preko cvetov potegnejo vrečico, tako da ena rastlina druge ne more oprašiti, temveč se rastlina oprašuje sama. Potem pridelajo nekaj semen. Normalno se preprečuje to, da bi se rastlina sama oprašila. Če je to potem uspelo in tako seme se ponovno in ponovno seje in se vedno znova oprašuje samo na tak način potem se dogodi, da rastline postajajo vedno slabše. Opraševanje rastline same, da se sama opraši je za rastlino degeneracija in če tako delamo s sto rastlinami, potem mnoge rastline nočejo več rasti, mogoče na koncu samo dve ostaneta. Ampak tiste rastline, ki ostanejo po tem postopku lahko normalno spet, ne rastlino z rastlino oprašimo, temveč normalno oprašimo eno z drugo, kar ima za posledico, da v naslednjem letu iz teh semen zrastejo zelo lepe, močne rastline. To so hibridi, to kar nastane iz tega križanja po sedem letni izolaciji, to so hibridi. Žlahtnitelj je lastnik takih linij in vsako leto potem ta križanja dela in prodaja tako seme. Če pa hočete seme iz takih rastlin potem v vrtu posejati, boste razočarani. Tako seme je degenerirano in nič pametnega iz takega semena ne zraste. Hibridi so slepa ulica, nimajo bodočnosti. Žlahtnitelj potrebuje normalne sorte, da vzgaja linije s katerim potem ustvarja hibride. To so slepe ulice razvoja in že iz tega razloga jih mi ne priporočamo. Tudi kvaliteta prehrane iz takih hibridov ni dobra in ni priporočljiva za človeka.

Tudi pri zelenjavi je potrebno skrbeti za lastno žlahtnjenje in razmnoževanje. V Nemčiji je to že uspelo. Tam dela petdeset vrtnarjev, sodeluje. Vsak skrbi za eno, morda dve rastlini, eden skrbi za solato, drugi za kumarice, paprike in potem imajo skupno mesto za čiščenje in pakiranje takih semen. To je dober primer in verjemem, da je nekaj takega mogoče tudi v drugih deželah.

Kopel za pšenico?

Korenino hrena posušite, in zmeljete. V Nemčiji imajo že zmlet hren v trgovini. Od tega prahu vzamete 20%, primešate 80% vode in pustite, da stoji eno uro. Takrat postane zelo ostro, močno diši. Čez eno uro lahko tako kašo vzamete in pomešate s tistim semenom. Približno 6% tako pripravljenega hrena daste na 100 kilogramov semena. To lahko premešate v betonskem mešalniku, vse skupaj je potem malo vlažno, zato je treba pred setvijo to spet malo posušiti. To je dobro delati na sončen dan. Lahko pa se naredi tako, da dodamo v mešalec malo kamene moke in se stvar posuši in je seme pravo za sejalnico.

???

Prav gotovo je primerna taka kopel tudi za druge bolezni na semenih. Ne deluje pa pri vseh boleznih. Pri tistih infekcijah, pri katerih se tros ugnezdi že prav v seme, tam kopel ne učinkuje. Kjer pa je tros še na površini, pri tistih boleznih kopel učinkuje. To je neke vrste ožig, ki ga najdemo pri ječmenu, pa tudi pri nekih vrstah pšenice in kjer ta kopel ne zadošča. Take klase lahko na njivi vidite, ti klasi zrastejo malo višji in so čisto rjavi. In že v času cvetenja okuži taka rastlina svojo okolico in okužba je za celo naslednjo generacijo že narejena.

???

Je to krmna koruza ali sladkorna, kakšna je? Na trgu se prava koruza komaj še najde. Če obstojajo druge sorte, bi lahko križal. Enostavno jo poseješ eno zraven druge, da se same skrižajo in potem opazuj, kaj se dogaja. Dobil boš veliko količino novih oblik in bodi pozoren pri odbiri. Sej pa vedno semena iz sredine in storž iz sredine. Pri rastlini, ki je tujeprašna je treba skrbeti, da jo sosedove rastline ne oprašijo. Da nimaš v bližini koruze, ki ni po tvoji volji.

???

Da, na žalost je tako. Bolezni listov, rje, glivice so potem močne. Odvisno je od sorte. So sorte, ki to prenesejo in druge, ki so zelo občutljive na to. Verjetno bi vzdržala. Poskusi.

???

… okolje strupene rastline in so se je svoje čase bali, jo pa seveda lahko imamo, če žita dobro čistimo. Ne bi bilo pa dobro, da bi zrna potem mleli. Za rast je dobra.

???

Ravno tako kot pšenico. Rudolf Steiner je rekel, setev, ki je zimi blizu za jesenska žita, za pomladanski pa zelo zgodaj.

???

Težko vprašanje. Mnogo stvari govori enostavno za to, da je čas svetih noči okrog božiča zelo močno pozitivno vpliva. Kako bi človek lahko to znanstveno utemeljil, je pa tudi za njega še vprašanje. Zagotovo rezultati iz prakse pomagajo dokazat, da nekaj na tem je. Če človek tako dela in potem vidi uspeh, potem je to dokaz

???

Moka je trša, ostra. Zrna so bolj prosojna, ima več lepka. Poznate durum pšenico. Durum ima veliko več lepka. Durum se imenuje trda pšenica, bolje se peče. Kruhu da obliko, stabilnost.

VRZDENEC 2.3.2002

V uvod je doktor Hayden povedal, da se bomo pogovarjali o semenu. Ozadje našega današnjega predavanja bo to, kar o življenju vemo iz antropozofije. Če si pogledamo človeka fizično telo, telo energij, ki organizirajo te substance, potem astralno telo in tisto bistvo, ki v centru človeka biva in ga imenujemo njegov “jaz”. In nič nenavadnega ni v današnjem času govoriti o reinkarnaciji. Tudi to predstavo pri Rudolfu Steinerju najdemo, namreč, da po smrti to bistvo človeka nadaljuje neke vrste razvoj v duhovnem svetu in se potem ponovno poveže s fizično materijo na tem svetu.

Še enkrat malo z druge plati. To o čemer smo se pogovarjali zadnjikrat, o genski tehniki, o problematiki genske tehnike in problematiki žlahtnjenja v današnjem času in posledic slabe prehrane za človeka. Vse to je zelo centralno povezano s tem, kakšna je naša predstava o življenju.

Če gledamo na prehrano samo kot na snovi, ki jih nabašemo v svoje telo in energije, ki so s temi snovmi povezane, potem to, kar nam prinaša genska tehnika ni problem. Zastavlja se vprašanje, katere energije, katere sile delujejo pri rasti rastlin, torej katere energije najdemo v sferi življenja in katere so tiste energije, ki mobilizirajo snovi, tako da rastlina iz njih naredi svojo karakteristično postavo. V kakšni zvezi je to s prehrano človeka? Katere sile črpa človek iz te hrane, da lahko naredi svoje telo in da lahko misli, da se je v stanju koncentrirati, da ima o pravem času prave misli.

V drugem predavanju Poljedelskega tečaja Rudolf Steiner to vprašanje življenja obravnava kot centralno temo. V tem predavanju govori o silah zemlje in o silah kozmosa, govori o podsončnih planetih in o nadsončnih planetih. Obravnava jih kot sliko za to, kako je oblikovan živ organizem Zemlje in vsega …. V drugih predavanjih govori Rudolf Steiner na primer o organizmu življenja pri človeku in v človeku razlikuje sedem procesov življenja. Tako na primer sprejemanje hrane ali dihanje, sprejemanje zraka, torej kako človeški organizem stopa v kontakt, se izmenjuje s svetom zunaj, kako nekaj od sveta zunaj sprejme v sebe. Pri dihanju tako, da kisik iz okolja čisto nespremenjen seže globoko v človeško telo.

Mi pa potrebujemo tudi druge procese življenja, na primer kadar nekaj jemo. V tem primeru, ko nekaj pojemo moramo, proti temu, kar je od zunaj v nas prišlo, ustvariti tudi neke vrste upor, s tem se moramo knfrontirati. Kruh, ki ga pojemo, ne sme priti kot kruh v našo kri. Kruh moramo pred tem uničiti, prebaviti. Kruhu moramo vzeti vse tisto karakteristično kruha, vse tisto karakteristično rastline iz katere je kruh. Tako rekoč moramo uničiti karakter tiste pšenice, da je za nas uporaben, saj ne moremo, ne smemo postati pšenica, ne smemo postati korenje ali jabolko. To kar prihaja v nas moramo popolnoma uničiti in iz sil, iz katerih je bilo tisto narejeno, tisto je, kar naš organizem za sebe uporabi. Takrat je človeški organizem v stanju in sposoben, da tvori človeško postavo po lastnih zakonih.

Drug proces življenja je na primer reprodukcija, da lahko nastane čisto nov, samosvoj organizem ali pa regeneracija lastnega organizma. Vsako jutro se prebudimo bolj pomlajeni ali rast na primer, kar neposredno pri otroku kar vidimo, pa tudi kadar delamo, sekamo les. Torej, fizično delamo in opazimo, kako se mišice okrepijo. Tudi to je proces življenja.

Te procese Rudolf Steiner poimenuje z imeni planetov. Razlikuje sedem procesov življenja in proces reprodukcije na primer postavlja v zvezi z Luno in te stvari najdete v njegovem Poljedelskem tečaju, v zapisih teh osmih predavanjih o poljedelstvu bio dinamike. Vsi procesi reprodukcije in procesi rasti imajo opraviti z Luno in z vodo, ki je posrednik energij Lune. To pa, kar Rudolf Steiner potem imenuje kozmične energije je bolj v zvezi z nadsončnimi planeti, na primer s Saturnom in te energije potem posreduje kremen, pa tudi toplota zraka jih posreduje. To so procesi, ki so nujno potrebni, da rastlina tvori svoje plodove. To, kar je za prehrano človeka še posebej pomembno, je v zvezi z energijami nadsončnih planetov.

Če bi si stvar točneje ogledali, potem vidimo, da so to kot neke igre življenja samega. Zelo centralna točka je nastanek novega živega organizma, ko se oblikuje novo seme. To kar bom opisal, je morda enemu ali drugemu že znano, mogoče pa bom to povedal malo drugače kot vam je doslej znano.

Tudi med pristaši biološko dinamičnega poljedelstva najdemo pogosto različna razumevanja tega, kaj je mišljeno pod kaosom semena. Kaos semena je res stvar, ki jo je težko razumeti. V drugem predavanju pravi Rudolf Steiner, da današnji pogled na življenje, kot ga poznamo iz prirodoslovja in ki je pravzaprav običajen v dvajsetem stoletju, da je ta pogled na svet čisti nesmisel. Da Rudolf Steiner kdaj nekaj tako jasno reče, je zelo redek slučaj. To je v zvezi s predstavami modernega prirodoslovja, ampak on je dejansko rekel, da je pogled na življenje, kot ga prirodoslovje dvajsetega stoletja ima popolnoma zgrešeno.

Reči moramo, da tudi danes vlada enak pogled na življenje pri znanosti, v prirodoslovju. Pravzaprav je danes tak način gledanja na življenje še bolj ekstremen kot takrat, saj znanost meni, da pozna molekularne procese dedovanja. Znanost ve nekaj o kromosomih, o telescih v celici, ki so nosilci dedne substance, o DNK nekaj vedo in trdijo, da pri oprašitvi pride iz temeljev, iz osnov semena nekaj takega kot jajčna celica. In iz cvetnega prahu pride k temu nekaj moški semenski celici podobnega in tako pravijo, pride do oploditve. In ta dedna substanca materinske celice se potem združi z moško celico oziroma celice iz zasnov semena in celice iz cvetnega prahu. Ko se ti dve združita imamo opraviti enostavno z nadaljevanjem, namreč da komplicirane dedne strukture enostavno nadaljujejo svoj obstoj v naslednji generaciji.

Rudolf Steiner pa pravi, da temu ni tako. On pravi, da če nastane nov, živ organizem, da se pred tem vse kar ta organizem je, razblini v prah sveta. Pri tvorbi semena in kaosu semena se vse skupaj razblini v prah sveta. In da potem pri tvorbi semena iz kozmosa na novo delujejo energije in sile in se tako lahko tvori seme za nov živ organizem. Toda nastati mora vendar spet iz semena regrata, regrat ali forzicija. In Rudolf Steiner pravi, da morajo iz kozmosa pritekati energije iz različnih strani, da bi lahko iz semena regrata nastal regrat in iz semena forzicije, forzicija. On pravi, da je tako, da materinska rastlina skrbi za to, da se najde prava smer za dotok kozmičnih energij, ki potem pogojujejo nastanek novega življenja. Pravi, da ne obstoja nekaj takega kot kontinuiran tok življenja, ki je vezan na te komplicirane snovi, temveč da nastane nekaj kot popolnoma novo stvarjenje.

Če gledamo samo na snovi moramo reči, da so snovi vedno prisotne. Beljakovine v celici vedno so in tudi če si ogledamo nukleinsko kislino, kar sedaj vemo, in pregledamo točno te snovi v kateremkoli trenutku okoli opraševanja, potem bomo te snovi kadarkoli tudi našli. Kar se snovi torej tiče, ki jih lahko z metodami današnjega prirodoslovja raziščemo, sploh ne moremo razumeti, kaj Rudolf Steiner pravzaprav opisuje s tem novim svarjenjem. Stvari lahko razumemo samo, če imamo drugo predstavo, drug pojem o tem, kaj življenje je.

Rudolf Steiner razlikuje fizične, zemeljske sile, ki so vezane na snovi. To kar poznamo kot fizikalne ali kemične lastnosti katerekoli snovi. Toda, če imamo sumo teh snovi, potem te še niso žive. Če imam zrno pšenice in ga raziščem, potem s kemični ali fizikalnimi metodami ne morete razlikovati ali je to zrno živo ali ni. Vedno boste našli v zrnu škrob in beljakovine in tako naprej, toda eno je lahko živo drugo pa mrtvo in ne bo kalilo. Torej nekaj še mora biti, kar te snovi res mobilizira in jih pozove k življenju. In te sile opisuje Rudolf Steiner kot energije, ki sevajo v snovi iz okolja, iz kozmosa sevajo v snovi. Fizične sile, ki so vezane na snovi in imajo center in sile življenja, ki sevajo v snovi iz okolja, iz neskončnosti okolja. In potem je stvar še malo bolj komplicirana.

Potem v tretjem predavanju je govora o snoveh. O ogljiku, kisiku, dušiku, vodiku, o teh štirih kemičnih elementih, ki oblikujejo beljakovine. In razen tega še peti element, žveplo, ki pa je, kar se količin tiče v zelo podrejeni količini prisoten in glede na procese življenja ima čisto posebno vlogo.

Začnimo z ogljikom. Vse kar je živega potrebuje ogljik. Da je v stvareh ogljik opazimo najpozneje, kadar smo pozabili izključiti plin na štedilniku, in hrana zgori in krompir ali pečenka vse je na koncu čisto črno, ogljik. V teh stvareh tiči ta črni ogljik. Ogljik pa poznate tudi v čisto drugih oblikah, na primer kot diamant v prstanu. Tudi to je ogljik. In cela postava ima tako rekoč kot notranje ogrodje pravzaprav ogljik. In to se ujema s tem, kar nam o ogljiku vedo povedati kemiki. S tem, da lahko atomi ogljika tvorijo strukture, verige in tako nastane ves kompliciran svet organskih snovi. Ogljik vedno tvori skelet za te snovi. Znati tvorit ta skelet, neposredno videti, je mogoče, kadar si pogledate oglje iz lesa. Strukture lesa so v lesnem oglju še krasno vidne. Ostane pa samo še vidna struktura ogljika. V črnem premogu iz pradavnih časov, najdemo še krasne strukture preslic, ali praproti, ki so takrat rasle na Zemlji. O rastlinah, ki so bile na našem planetu pred 600 milijoni let. Torej, ogljik ohranja te strukture, toda v življenju je tako, da hvala Bogu stvari ne ostanejo vse čvrste in vezane. Če bi bilo temu tako, bi bila Zemlja vsa prekrita s stvarmi, ki so živele, obstojale v preteklih milijonih let.

Na eni strani se stvari spet uničijo z dihanje, s kisikom. Kisik stvari ohranja v gibanju, tako rekoč. In postava človeka ali postava živali ni tako čvrsta, kot je postava rastlin. Rastline oblikujejo svoje liste, listi padejo na zemljo. Rastlina sama te postave, teh listov ne more spet preobraziti, razkrojiti. Glive in bakterije so potrebne, da se tiste substance spet predihajo, razkrojijo. Bakterije in glive uporabijo kisik za to, da to lahko razgradijo in da iz tega spet nastane ogljikova kislina.

Pri nas pa se to stalno dogaja, kar naprej. Strukture človeškega telesa mi kar naprej pregrajujejo, razgrajujemo. V našem telesu kar naprej odmirajo celice in mi jih izločamo iz telesa. Na eni strani kot ogljik preko dihanja, saj izdihnemo ogljikovo kislino, na drugi strani pa dušik, torej najbolj bistveno substanco beljakovin. To izločamo potem preko ledvic, preko urina. In to se moram dogajati vedno, vsak dan, tako da vedno na novo lahko regeneriramo svoje telo.

In lahko se vprašamo, kaj pa je tisto, kar dela razliko med rastlino in živaljo? Da mi svoje telo sami razgrajujemo, pa tudi sami regeneriramo, gradimo na novo, ga torej ohranjamo v stalnem gibanju, rastline pa, ki oblikujejo svojo postavo. Kaj je torej razlika med živaljo in rastlino? Tudi rastlina spreminja svojo postavo, toda rastlina to dela tako, da tvori en list za drugim in pri tem spreminja svojo obliko. Saj to verjetno poznate. Namreč to, kar potem poznamo in smo tu že gledali, čudovito metamorfozo listov.

Mogoče zelo enostaven primer. To so listi kot jih je rastlina oblikovala od začetka. Prvi listi so bili enostavne krogle oblike, vsak naslednji list je malo spremenjen, začne se vedno bolj členiti in potem počasi se list oža, postaja manjši, vedno bolj koničast in za to spremembo, metamorfozo se potem pojavi cvet.

Ali pa druga rastlina, drug primer. Poglejte si ta ves proces oblik in razčlenitve in preobrazbe listov, tu mnogo lepše viden, kot tam. Tu torej vidite, kako rastlina pravzaprav v nekem zaporedju, s tem, da tvori en list za drugim, spreminja svojo postavo. Prvi listi, ki jih je najprej naredila potem mogoče odpadejo. Rastlina pa jih ne zna sama razgraditi. Postava, ta struktura ogljika ostane čvrsta, obleži. Če mislite na primer na drevo, ki tvori, oblikuje les, tam se tvori neverjetno veliko snovi. Rastlina sama pa ni v stanju, da bi te snovi spet razgradila.

Torej kaj je tisto, kar nas razlikuje od rastlin? Kaj je tisto, kar naše telo razgradi, ga uniči? Vsak večer opažate, da je to nekaj bilo, saj ste postali utrujeni. To je v zvezi s tem, da smo budni, pri zavesti. In zjutraj smo spet bolj sveži. Telo je spet regenerirano, duša pa ponoči pravzaprav ni v telesu. Podnevi pa moramo priznati, da je pravzaprav aktivnost naše duševnosti tista, ki telo kot na nek način porabi, iztroši, razgradi. Ponoči pa, če deluje samo življenje samo za sebe, brez da ga karkoli moti, brez da to življenje moti aktivnost naše duševnosti, takrat nekako kar rastemo, obnovimo se. Ponoči je človek res rastlini podoben. Podnevi pa nekako življenje, nekako porine ob stran naša zavest, naša aktivnost.

In pri rastlini najdete neke vrste odtis njene duševnosti, če si pogledamo njeno postavo. Rastlina nima duše, ne more izražati čustev, toda tudi tu, ko rastlina pride do cvetenja, se tisto življenje v rastlini nekako mora cvetu umakniti. In to umikanje življenja vidimo ravno v tem, kako se velikost listov spet zmanjša, se listi umikajo, postajajo vedno bolj koničasti, vedno bolj fini in potem se pojavi cvet in tudi zelenilo ni več vidno. Rastlina je potrebovala zelenilo zato, da je lahko izgradila svoje telo in v cvetu potem že teče nekaj degeneraciji, razgradnji podobnega. Če govorimo kemično, nekaj kot dihanje. Tako da rastlina lahko razvije vonj, lahko razvije barvo, da spet razgradi škrobe v sladkorje. In potem najdemo v cvetu ta sladki nektar. Tu torej imamo v cvetu opraviti s situacijo, za katero bi lahko rekli, kot da se je rastline dotaknila duševnost. In zaradi tega rastlina ne zraste v nebo, temveč doseže svojo mejo. To mejo do katere zraste, lahko opišemo kot mejo med Zemljo in kozmosom, mejo, ki jo oblikuje, ki jo naredi impulz cvetenja. O tem bom povedal kasneje še malo več.

Rad bi govoril o tej meji med kozmosom in Zemljo. Če poskušate, tako od daleč pogledati na rastlinski svet, potem najdete na eni strani drevesa in zelišča, to kar raste na travniku. Rastline v vašem vrtu, tudi plevele, pa tudi vaše kulturne rastline, solato. Rastline, ki ponavadi najprej tik ob tleh naredijo iz listov rozeto in potem enkrat iz te rozete zraste tisti poganjek, ki želi narediti cvet. Pri solati je to takrat, ko hoče v cvet. Ali tisti trenutek, ko pri žitu opazimo, kako naenkrat se iz tistih prvih listov začne oblikovati steblo, ki bo nosilo klas. Vse to s procesi, ki so v zvezi s tem, da nekje rastlina že ima zasnovo cveta. Na primer glavica solate. Naenkrat boste opazili, kako postaja koničasta, okus se spremeni, dobi grenkobo. Po okusu solate opazite, da se v rastlini nekaj spreminja. In če bi takrat oboroženi s povečevalnim steklom opazovali srce te solate, potem bi opazili, da v tem srcu ni samo listov, temveč da so tam že zasnove, da je že oblikovan cvet, ki ga bo solata naredila.

Torej, na eni strani imate pri rastlini proces rasti, v katerem rastlina tvori en list za drugim. Pri enoletnih rastlinah je tako, da je to praviloma rozeta, ki ostane ob tleh in dela en list za drugim. In če mislite na zelje,na primer ohrovt, potem se ti listi tudi dvignejo od zemlje. Rastlina naredi steblo, toda to, kar rastlino naredi ko se nameni tvoriti cvet, to je čisto drug proces. V tistem trenutku je rast rastline zaključena. Vse tiste sile, ki so prej oblikovale liste, so se preobrazile in tvorijo sedaj zasnovo cveta. In to, kar je v zasnovi narejeno, se potem samo še razvije, tako kot se je prej razvil posamezen list in se odpre v prostor, in se odpre svetlobi. Torej en proces je tisti, ki ustvarja substanco navzdol. To imenujemo vegetativna rast. Ta je potem najmočneje izoblikovana pri drevesu. Zamislite si hrast. Štirideset, petdeset let ne bo drugega kot samo vegetativno rasel in tvoril svojo postavo, brez da bi cvetel. Ali tudi češnja. Potrebuje pet ali sedem let, da bo prvič cvetela. Tudi pri tem imamo opraviti z nečim, kar prihaja iz zemlje, se iz zemlje dviguje. V vegetativni rasti od tistega impulza za cvetenje, pa to rast razlikujemo…          

…Spodaj venomer tvori les. Na ta način drevo oblikuje nad nivojem zemlje, nekaj zemlji podobnega. In na tem drevju, ki ga pozimi brez listja tako lepo vidimo, opazimo spomladi nove poganjke in pri češnji so takoj prisotni tudi že cvetovi.

To lahko primerjamo s tem, kar pride kot na primer ripeča zlatica iz zemlje na travniku spomladi. Ali pa to, kar imamo pri solati, kar se potem sproži kot proces cvetenja. Med tem drevesom in enoletno rastlino, bi si lahko mislili neko vmesno obliko. Poskušajte v svojih mislih preobraziti drevo v neko zel. Celo postavo drevesa bi morali nekako potegniti skupaj na rozeto, tisto kar se kot prvo čisto pri tleh oblikuje. In to kar cvete pri češnji, kar se rodi spomladi iz popka, to so pri normalni sladki češnji samo cvetovi. Brez listov. Malo pozneje bo seveda razvil tudi popek iz katerega se razvije listje. Cvet pa pridejo neposredno iz cvetnih popkov ven in potem enkrat, ko so češnje zrele, si jih lahko obesite preko uhljev. Dve češnji skupaj, ki sta malo zraščeni s čisto majhnim koščkom lesa. In tisto je pravzaprav že poganjek za cvet. Milimeter ali dva velik.

Pri solati pa, ko enkrat razvije cvet, imamo opraviti z rastlino visoko en meter. Torej ta nagon, poganjek za cvetenje postaja pri enoletnih rastlinah zelo velik, dobi liste, vegetativni del pa je vedno manjši.

Ali najdemo tudi rastline, ki so med drevesom in enoletno rastlino? Kaj bi sodilo sem? Grm. Če si predstavljamo robido. V prvem letu imate vegetativno dolg poganjek. In če to točno opazujete vidite, kako se jeseni spet skloni na tla, spet naredi korenino in naslednje leto naredi naslednji lok. Torej, ki raste spredaj vedno naprej, kot češnja. Vsako leto pa črpa nove energije iz zemlje. Seveda pridejo iz prvotnih prvih korenin tudi vsako leto novi poganjki. Prvo leto ta lok, pozimi ostanejo listi zeleni, rastlina ne umre. Spomladi drugo leto pa najdemo na teh lokih spet cvetove, iz vsake listne pazduhe zraste cvet. Naredi nekaj cvetov, robida je vsa polna cvetja in nekaj listov. Nima le enega, dveh cvetov kot je to pri češnji, temveč ima mogoče deset, dvajset cvetov in tudi toliko plodov.

Če si pogledate solato, najdete na njej stotine cvetov. Tam je to še močnejše, da ta vegetativni pulz, ki tvori liste in omogoči, da se rastlina razveja, seže tja do oblikovanja cvetja. Toda na drugi strani se vegetativnost vedno bolj umika, rastlina jo vedno bolj odriva in lahko se vprašamo, katere sile so to, ki to vegetativnost spet nekako odrinejo nazaj.

Mogoče še enkrat na kratko nazaj k robidi. Ko je enkrat odcvetela, ko je enkrat naredila plodove, naenkrat ta dvoletni poganjek odmre. Ostane in stoji kot mrtvo okostje. Cvet torej povzroči, da stvar odmre, v vegetativnost odmre. Pri češnji odmre samo tisto, kar si potem lahko obesimo preko uhlja, pri robidi pa odmre cel dvoletni poganjek. Seveda pa je korenina še živa.

Pri enoletni rastlini deluje cvetenje tako intenzivno in tako globoko, da cela rastlina odmre. V tem smislu kot smo to sedaj obravnavali, moramo reči, s tem kar prihaja iz kozmosa kot svetloba, kot sila svetlobe, s tem se povezuje nekaj, kar lahko imenujemo, da ima duševne kvalitete. Torej tako, da če si stvar ogledamo moramo reči, da je organizem zemlje v celoti nekaj živega in da ima nekaj kot svojo dušo. In ta duša zemlje se povezuje s tistim kar prihaja iz kozmosa kot sile življenja in svetlobe. In mogoče prav zaradi tega to stvar težko razumemo.

Če govorimo na eni strani o kozmičnih silah in smo rekli, da so te kozmične sile pravzaprav sile življenja, ki torej sevajo na Zemljo iz njenega okolja, najglobljega okolja in pravzaprav življenje na Zemlji šele sprožajo. To pa se modificira ravno s tem, kar bi lahko imenovali duša zemlje ali duša pokrajine. Lahko bi celo rekli, da tudi zemlja pozna nekaj takega kot budnost ali spanje. Nekaj pri čemer se duša zemlje poveže s svojim zemeljskim telesom ali nekaj pri čemer se duša zemlje čisto odpre kozmosu. Če gledate na telo Zemlje, na to kar to telo gradi, na sile življenja, kjer se ustvarjajo nove substance. Najmočneje lahko to doživimo, kadar opazujemo rast drevesa. Reči moramo, pri drevesu deluje ta duševnost kot oblina. In zaradi tega je sploh mogoče, da drevo zgradi tako mogočno postavo in samo na periferiji cvete, toda brez da se postava drevesa spremeni, vsaj bistveno.

Pri robidi pa to poseže že bolj globoko v dogajanje. V drugem letu robida odmre. Pri zeliščih in enoletnih rastlinah to dogajanje še globlje posega. Rast popolnoma zavrne, zavre. To pomeni, pravzaprav lahko bi rekli, da stvar postaja vedno bolj budna. Če duševnost vedno močneje poseže v dogajanje in se poveže z življenjem, potem lahko govorimo o tem, da postaja zemlja bolj budna.

In najbolj jasno nam je to, kadar si ogledujemo gobe. Tudi to so rastline in nimajo sposobnosti graditi zelo velike postave. Tudi zelene niso. Nimajo več sposobnosti graditi postavo iz ogljika temveč, kako živijo glive? Živijo od tega, da organsko substanco, ki so jo zelene rastline tvorile, razgradijo. Les, ki ga je zgradilo drevo razpade, zgnije in listi zgnijejo in glive so tiste, ki to razkrojijo. In sicer kemično rečeno s svojimi procesi dihanja. Ogljikovo substanco glive spet uničijo, za to uporabljajo kisik. Zaradi tega govori Rudolf Steiner o tem, da zemlja tam, kjer rastejo glive, gobe, da je zemlja tam budna. Duševnost je šla tako rekoč v zemljo. Tam pa, kjer raste drevje zemlja spi, tam lahko vedno bolj gradi svoje telo. Prostorsko gledano bi človek rekel, to je vendar eno z drugim prežeto, saj gobe rastejo v gozdu. Toda če stvar gledamo v času, v toku enega leta se stvari zamenjujejo, se členijo. Lahko rečemo, poleti zemlja spi, raste, tvori svojo substanco, drevje raste, oblikuje se les. Jeseni pa to spet odmre. Jeseni, pozno poleti pridejo iz zemlje glive. Duša zemlje se spet poveže s telesom zemlje in pozimi lahko rečemo, je zemlja budna. Duša zemlje je popolnoma povezana z zemeljskim telesom.

S to sliko bi sedaj poskušali iti nazaj k tej točki, ki smo se je lotili prej, namreč oblikovanje semena. To je na tej meji med zemljo in kozmosom, kjer s seme oblikuje. Rekli smo torej, da vsakič, ko se tvori novo seme pride do tega, da se življenje s snovmi zemlje na novo poveže, tako pravi Rudolf Steiner. Ko se oblikuje kaos semena potem moramo ta izraz “kaos” prav razumeti. Mogoče poznate ta opis iz biblije. Pri opisovanju nastanka sveta kjer je prav tako govora o kaosu. Torej, božji duh je plaval med nami. Stvar je popolnoma nestrukturirana, nobene oblike še nima. Kaos, ne kot beseda za opis neke zmede, ne misli se na kaos, ki ga imate morda včasih na pisalni mizi, temveč se misli pri tem na ustvarjalni kaos. Na nekaj, kar še nima čvrstih struktur, kar še ni določeno. Torej, življenje kot še nekaj, kar je samo za sebe. Še ne povezano s snovmi zemlje in to je tista kritična točka, kjer se ta opis razlikuje od normalnega, prirodoslovnega, znanstvenega opisa. Gre za vprašanje priznavanja, da je življenje samo za sebe resničnost, da življenje ni izloček, znoj materije, temveč da obstoja življenje samo po sebi, da ima samo svojo eksistenco. In Rudolf Steiner pravi to tako, da ta kaos v semenu je v bistvu eno s kaosom v kozmosu. Tako rekoč veliki kaos je življenje, ki kjerkoli v kozmosu nekje je. Lahko rečemo je življenje kozmosa. In to življenje iz kozmosa, ki je čisto življenje, brez materije brez snovi, to življenje je v zvezi s tem življenjem, ki vsakič na novo pri oblikovanju semen tako rekoč se osvobaja, nastaja. Ta kaos semena nastane tako, da je življenje spet osvobojeno snovi zemlje, da se osvobodi balasta snovi.

Snovi zemlje na primer ogljik, kisik, dušik, vodik. Te snovi normalno, pri živem organizmu najdemo povezane z življenjem in pred seboj imamo v taki obliki potem rastočo rastlino ali žival, ki se giblje. In to bi si morali misliti tako, da rečemo, pri oblikovanju, pri tvorbi semena se življenje kot iz tega spet osvobodi, iz te povezanosti z materijo. In to, kar poznamo kot ogljik, vodik, dušik si moramo predstavljati tako, kot energije moči in sicer sile življenja, sile duševnosti, sile duha in reči bi morali, ta ogljik, ta kisik je nekaj, kot bitje za sebe v svetu, ki ima svojo nalogo in od česar poznamo samo nekakšno zunanjo plat v meri, kot smo to v stanju spoznati s svojimi čutili ali kemičnimi metodami. Ta bitja se tako rekoč spet osvobodijo iz vezi na materijo in potem postane spet na novo mogoče, da življenje spet poseže in se z materijo poveže. Torej, da je vsak nov, živ organizem ne nadaljevanje komplicirane materije in snovi, temveč da vedno znova pride do nove tvorbe iz tistega, kar je sfera življenja.

In ta živa postava, ki jo imamo pred seboj, ko rastlina raste, pri tem moramo reči, te energije, ki delajo postavo, omogočijo postavo, te pravzaprav smo dobili iz sfere življenja. Torej so iz kozmosa. To je isto. Sile živega ali eterske sile lahko prav tako označimo z izrazom kozmične sile. Toda v svetu nimamo opraviti samo z življenjem temveč tudi s sfero duševnih sil in duhovnih sil. In če vidite kako nekaj raste, neka rastlina, potem lahko rečete, to je pač ta rastlina, to je solata, ali ripeča zlatica ali vetrnica ali kar koli drugega. Ta postava je narejena iz sil, ki jih v sferi živega lahko zaznamo kot sile, ki delajo postavo, delajo obliko. Tako rekoč z duhovnim očesom so prepoznavne in jih lahko opišemo te sile in sicer kot energetsko telo, kot nekaj, kar je zelo gibljivo in kar potem uporablja fizično materijo in tudi to, kar poznamo kot dedno substanco uporabljajo te sile na tak način, da nastanejo različne postave.

V vsakem od teh listov je ista DNK vsebovana, ista dedna substanca vsebovana in vendar mora biti še nekaj, kar potem uporablja ta DNK na tak način, da enkrat nastane, tak okrogel list, drugič pa s to isto dedno substanco oblikuje tak lepo razčlenjen list in na koncu oblikuje koničast list. Mora biti še nekaj, kar je nadrejeno dedni substanci in oblikuje oziroma organizira to tvorbo oblik rastline in to so sile iz sfere živega. Toda, reči moramo, da v kozmosu najdemo nekaj kot duhovne kraje, kraje duhovnosti, kjer ima vsaka rastlina, vsaka žival nekaj kot svojo duhovno domovino.

Lahko bi rekli, da je v kozmosu kot ideja neke rastline, ideja neke živali in iz te domovine priteka nekaj kot sile, ki delujejo preko žive postave v materijo. In v tej meri lahko govorimo o osemenjevanju zemlje. Vsako seme prinaša s seboj to idealno postavo. Vsako seme je že določeno. Je hrast, je solata tisto, kar kot seme v zemljo pride. Je že živo, toda zemlja mora še dodati svoje sile, da tisto kar je kot ideja v semenu prisotno potem s pomočjo zemeljskih sil tudi zraste in se izoblikuje. Mogoče celo tako, da ti splošni zakoni tvorbe oblike kot da so že povezani z življenjem zemlje. Lahko bi rekli, da imamo v naravi škrate, ki to že vedo. Rudolf Steiner jih opisuje, ta elementarna bitja, kot zelo pametna bitja. Gredo skozi kamenine, skozi zemljo in s tem, da se dotaknejo korenin s svojim nosom vse te energije, tvorbe oblik neke rastline sprejmejo v sebe in vse vedo. In ko nekje neko seme vzkali, ta splošno obliko, postavo rastline dodajo k tistemu, kar je kot specialnost v semenu spravljeno. Seme torej, in zaradi tega opisujejo seme kot moški element v primerjavi z ženskim ali materinskim elementom zemlje.

Zemlja daje tisto, kar lahko imenujemo splošno življenje in v to deluje na vsakem mestu neko drugo seme, ki to življenje specializira, da postane iz tega vedno nekaj tipičnega, zlatica, hrast in v tej meri govori Rudolf Steiner tudi o oplojevanju zemlje, ko govori o semenu, seme oplodi zemljo. Ta splošen, materinski element zemlje je potem konkretiziran v eno ali drugo rastlino s tem semenom. Mogoče do tu.

Mogoče je bilo to, kar sem vam poskušal prikazat malo veliko za enkrat. Stvar bom poskušal na posameznih mestih še malo poglobiti, utemeljiti. Mogoče bi bilo dobro, da vprašanja, ki so se mogoče pojavila obravnavamo sedaj, da poskušamo stvar oblikovat kot razgovor.

???

Temu ni tako. Tako mogočna rast le ni. Ni samo milijarde celic. Seveda obstojajo semena, ki so relativno že v veliki meri oblikovana. Mandelj bi bil primer, ker ima dve polovički semena, ki sta že dva klična lista. Torej seme, ki je že relativno v veliki meri oblikovano. Tam pa, kjer sta dve polovici zraščeni je kal, ki jo tudi že vidimo, celo konico koreninice že vidimo in tudi poganjek je že viden v semenu. Tam so že zasnove prvih listov. Toda če pogledamo število celic, potem menim, da ni tako zelo veliko.

Nekaj ekstremnega je pri orhidejah, kjer je le malo celic, mogoče pet, največ deset celic, toda stvar je taka, da se lahko naprej razvijejo samo, če pade to miniaturno seme orhideje na tako mesto na zemljo, kjer je veliko glivic v zemlji. In te glivice so prva hrana za tako seme. Tam imamo opraviti z zelo zanimivo simbiozo med čisto določenimi glivami in tem semenom orhideje. In včasih traja dve leti, tri, da tako seme vzkali. Toda ta primer je nekaj ekstremnega. Na orhideji lahko doživimo, kako močno delujejo pri rasti rastlin duševne kvalitete. Če si ogledate te zelo zanimive postave, oblike orhidej. Slučajno imam nekaj primerkov tukaj. Pokazal vam jih bom. Upam, da je aparat dovolj dober in bomo to lahko videli. Poglejte, cvet orhideje, kot nekakšen možic in kakšne barve. Orhideje včasih res izgledajo kar malo živalske. In v cvetovih potem najdemo zelo zanimive simbioze z živalskim svetom. Ta orhideja, si jo predstavljate, ko nanjo prileti čmrlj. Čmrlj pomaga orhideji, da se cvetni prah transportira z ene orhideje k drugi. Na drugi strani pa ta orhideja pomaga čmrlju, da sploh je sposoben, da nekaj oplodi. Dlačice na tej orhideji so tako podobne zadku čmrlja, in vonj, ki ga ta orhideja oddaja je celo po kemični strukturi identičen s seksualnimi snovmi hormona čmrljice…

…v živalskem svetu, kjer res vidimo, kako rastline delajo živalim podobno postavo. Kar je Zimi rekel je delno že točno. Seme je majhna rastlinica. In zemeljske sile tam že morajo učinkovati, da sploh do delitve celic pride in že ta zasnova nove rastline. Toda prava močna rast z intenzivnim deljenjem celic se dogaja v bistvu, ko seme pride v zemljo.

Kako je s semenom bele omele, ki se ne poveže z zemljo?

To je nekaj posebnega. Belo omelo lahko primerjamo v bistvu samo s poganjkom cveta. Šli smo, torej delati razliko med vegetativnim delom rastline in tistim, kar se potem odpre kot cvet, poganjek za cvet. Mogoče to stvar lahko gledamo tudi takole. Pri drevesu je dan nek temelj prežet z življenjem in to življenje v drevesu je najbolj jasno zaznavno v kambriju. Pri drevesu imate les, zunaj je lubje, med lesom in lubjem pa je tisti živi sloj. Iz tega nastajajo vedno novi popki, poganjki ali kadar cepite. Pri cepljenju povezujete cepič s slojem kambija. To je torej ta, z življenjem prežet sloj iz katerega tako rekoč vsako leto poganjajo novi poganjki. In v ta živ sloj kambija naredi bela omela tisto koreninam podobno. To so pravzaprav organi za sesanje, niso korenine, ki jih bela omela naredi v živ sloj drevesa. Plodovi in listi bele omele niso normalni listi. Normalen list neke rastline ima vedno nek zgoraj in nek spodaj. Če gledate to pod mikroskopom so na zgornji strani lista druge celice kot na spodnji strani lista. Vsaka rastlina se postavi v prostor na zemljo in ločuje med zgoraj in spodaj. In kadar naredi rastlina list, naredi rastlina najprej nežen popek iz katerega se list razvije in celice v takem popku so še zelo embrionalne, nediferencirane. Ko se potem list razvije, se to vedno bolj diferencira in specializira v različne tipe celic in tako na koncu nastane zgoraj in spodaj nekega lista. Živci lista, žile po katerih se pretakajo sokovi, voda in tako naprej, tja do dlakavosti listov, vse te fine snovi. Torej list, ki diferencira v prostor, ki pripada zemlji in bela omela tega ne dela. Listi ostajajo dve, tri leta na tej omeli zeleni, celice pa so po treh letih še vedno nediferencirane. Izgledajo še vedno kot mlad popek. Nimajo zgoraj in spodaj in list bele omele se tudi ne postavi v prostor, temveč je kot navit in to lahko filmamo. Ta list na beli omeli se obrača, rotira. Če si enkrat točno ogledate, kako bela omela sedi na drevesu, potem vidite da nima nekega debla na katerem je nekaj zgoraj in nekaj spodaj, temveč iz ene točke stremi na vse strani in postane krogli podobna. To je rastlina, ki se nekako ne podreja pravilom zemeljskega prostora.

Rast se razmnožujejo na različne načine. Če poznate dren ali drnuljo me zanima, kako se drnulja razmnožuje? Iz semen ali je bolje razmnoževati s potaknjenci ali z zagrebanjem?

Na žalost ti ne vem povedati dobrega nasveta. Tudi jaz ne vem vsega. Pri drenu enostavno ne vem, kaj bi bilo najboljše.

Ali je še kakšno drevo tako rastoče kot ginko biloba, ki rabi trideset let, da semni?

Hrast rabi še dalj časa, šestdeset let, da semeni. Za naše gozdno drevje je tipično, da živijo in rastejo zelo dolgo samo iz vegetativnih moči in pač nalagajo to zemljo v svoje …. Torej drevo raste do tiste mej, kjer srečuje kozmos.

Na kratko bi se vrnil k prejšnjemu vprašanju. Mislim, da je velika razlika ali delamo s semenom ali delamo potaknjence. Potaknjenci ali cepljenje pomeni, da tisto drevo enostavno povečamo. Sicer bi lahko rekli, drevo je nakopičena zemlja in na njem imamo obilico enoletnih rastlinic. Če delamo potaknjenec, naredimo enostavno nekaj podobnega na drugem mestu. Nakopičeno zemljo tja prestavimo. V bistvu gre pri tem za isto drevo. Zaradi tega je tako, da če imamo plantažo z jablanami in imamo samo eno sorto, ne bomo imeli pravih plodov, zaradi tega, ker se drevo ne oprašuje samo. Plantaža bi se lahko, kjer je samo ena sorta, smatrala za eno edino drevo. Vse je enostavno precepljeno iz ene rastline in ko letajo čebele, to nič ne pomaga, ker se drevo ne oprašuje samo. In bolje je, da imamo pri sajenju različne sorte. To je potem boljši pogoj za dobro opraševanje in bolj sorodno.

Mogoče bi ta trenutek pokazal tole sliko. To je nekaj kot pregled tistega, o čemer smo govorili. To je površina zemlje. Tu je narisan linija, kaj pa ta pomeni? To kar sem prej imenoval, mejo med zemljo in kozmosom. Tu kjer se zemlja nakopiči in naredi drevo in šele na konicah, na periferiji naredi drevo svoje cvetje. Tu pa je robida. Malo se je že znižala, cvetni poganjki so bolj prežeti z vegetativnimi silami in imajo že liste. Tu je enoletna rastlina, recimo da je to mak, ki pozimi naredi rozeto, spomladi maja, pa bo naredil poganjek in zacvetel. Vegetativnost se dviguje vedno dalj od zemlje in se približa cvetu. Ampak če to opazujemo potem lahko razumemo, da gre pri tem za proces od nivoja zemlje, torej da v rasti rastlina vpliv zemeljskega vedno bolj premaga in se dogaja nekaj kar smo videli na tem listu metamorfoze listov neke rastline. Pri drevesu pa je tako, da je drevo na svoji periferiji že čisto prežeto s kozmičnim principom.

Kdor se za to zanima, lahko pozneje pri meni vidi, kako na primer požene češnja. Poglejte si liste. Popki in potem zelo zanimivi listi na začetku, ki se potem preobrazijo in na koncu šele pride tipičen češnjev list. Lahko vidimo, da ti prvi listi ob popku pravzaprav imajo še obliko kot cvetni listi češnjevega cveta in so celo barviti, in so celo sladki. Lahko bi rekli, da je drevo že pozimi v nekem stanju cvetenja. Govorili smo o tem, da je pozimi duša zemlje čisto v zemlji in zasnove popkov so vendar že novembra in decembra narejeni. Poznate, če za sv. Barbaro odlomimo vejice? Cvetovi so torej že narejeni in čakajo preko zime, pa tudi popki listov imajo karakter takega cveta. Tam se listje ne more oblikovati neposredno iz popkov, drevo takoj zacveti. Medtem, ko je pri maku stvar drugačna. Mak mora šele premagati te vegetativne, zemeljske sile, da naredi potem cvet. Vedno bolj … mora postajati, preden lahko zacveti. In če kozmični princip še bolj globoko poseže v rastlino, kar vidimo na primer pri praprotih, kjer praprot na spodnji strani listov dela trose. Nekakšen proces razkrajanja. Ta stvar je nekako bližja zemlji, na področju listov. Tu pa, pri glivah, bi lahko rekli v zunanji obliki je gliva korenini podobna, podobna kot tisto, kar je pod zemljo. Ampak zanimiva stvar pri glivah je ta, če si pogledamo, kako glive delajo, oblikujejo svoje celice, kako se celice delijo, prihaja pri vsaki delitvi celic do nekakšnega novega oplojevanja. To označujemo z … …. , to je specialen izraz, nekaj čisto norega. Nekakšen mecil torej in ni tako, da ta mecil enostavno spredaj naprej raste in dela naprej eno celico za drugo, temveč tista celica, ki je spredaj zavozlana, oddeljena naredi nekaj kot izrastek in ta izrastek se potem poveže s prejšnjo celico in del celičnega jedra potem preko te povezave potuje in oplodi novo celico. Nekaj podobnega, kar se sicer dogaja v cvetovih pri opraševanju. To se tam pri glivah dogaja v tleh. Povsod tam, kjer glive rastejo. Tako rekoč kot cvetenje, ki je stisnjeno, vtisnjeno v zemljo. Take glive nimajo nobenega zelenila več, ko gliva pride iz zemlje je že obarvana. Princip cvetenja je vtisnjen v tla pri glivah. Membrana celic pri glivah, pri rastlinah je celična membrana iz celuloze. To je ta ista snov, ki na primer dela slamo pri žitih, celuloza …… čist ogljikov hidrat, ogljik in kisik.

Kaj pa pri glivah? Pri glivah najdemo na tem mestu substanco, ki jo sicer poznamo samo iz živalskega sveta, kitin, pri insektih ga najdemo. To je substanca, ki je kemično podobna celulozi, toda razen tega je prisoten tudi dušik, torej aminoceluloze, če govorimo kemično. Kemični element dušik igra pri tem vlogo, in isto substanco najdemo pri glivah, pa tudi pri insektih. Spet kvaliteta iz živalskega sveta, lahko bi rekli kvaliteta astralnega ali duševnega sveta. Sedaj mogoče lahko razumete tisto, kar sem na začetku povedal, tam kjer rastejo glive je zemlja budna. Tam zemlja dobiva nekaj od tega občutljivega karakterja, ki je doma pri živalih, budnost.

To kar se dogaja v gozdnih tleh, se dogaja v preobraženi obliki v naših kompostih. Stvar gre tako daleč, da moramo reči, tista rast gliv kot jo najdemo v kompostnih kupih je odgovorna za to, da postane ta substanca komposta senzibilna za to, kar priteka iz kozmičnega okolja na tistem kraju. Zaradi tega sploh ni vseeno kako skrbimo za naše komposte. Skrbeti moramo tako, da to senzibilnost komposta, kompost lahko razvije in da je kompost v stanju pritegniti tiste prave energije, ki so pomembne za zdravo rastlinsko rast. Biološko- dinamični preparati igrajo pri tem pomembno vlogo. To razumemo če govorimo o tej budnosti ali senzibilnosti, občutlijvosti.

To je torej ta meja, kjer lahko rečemo: “To je meja živega telesa naše zemlje.” Ni zgornja površina zemlje meja kozmosu, temveč same rastline s svojo rastjo tvorijo mejo med zemljo in kozmosom. To, kar se dogaja v skritem srcu neke solate ali v vsakem popku drevesa, tam najdemo tisto točko, kjer se zemlja srečuje, korespondira s kozmosom in kjer potem glede na zunanje pogoje v toku leta, v letnih časih pride do pretvorbe te točke vegetativnosti in rastlina ne tvori več substanc, listov temveč se odpre za kozmos in tvori cvet. Zemljo morate razumeti kot organizem pri katerem so rastline nekaj takega kot tvorba organov in skozi te organe rastlin stopa zemlja v korespondenco, v stik s kozmosom, v dialog. Vedno je ta kontakt preko sloja živega, preko življenja. Tisto, kar je živo tvori navzdol vedno znova zemeljsko substanco, na drugi strani pa se odpre za kozmos, je pa prav zaradi tega v rasti omejeno. Tam namreč kjer se rodi cvet, se rast v staro rastlino ne more nadaljevati.

Tako, morda si pogledamo to točko malo bolj točno, na primer, če si pogledamo pšenico. Iz zemlje najprej pridejo listi, kje pa je tista točka v kateri se listi tvorijo? Ta točka je spodaj, dva, tri centimetre pod zemljo. Pri zrnju. Dogodi se nekaj podobnega, kot poznamo od čebule. Tam spodaj v zemlji je srce te rastline. To je tista točka rasti. Pri teh enokličnih rastlinah najdemo tam mejo do kozmosa. Ta meja je pri teh rastlinah torej v zemlji. To so rastline, v katerih kozmičen princip močno deluje in od tam spodaj prihaja potem poganjek, ki oblikuje cvet. Zasnova klasa, ko je klas enkrat pognal, je narejena spodaj v zemlji. Ko je rastlina malo večja, začne naenkrat močno rasti in v zemlji najdemo tako zasnovo. To, kar je bilo na začetku kot nekakšen okrogel hribček, malo nabreklo, ta vegetativni vrh, ki je potem oblikoval en list za drugim, ta se preobrazi, pozneje še naprej diferencira, torej posamezni deli klasa, kjer se v vsaki taki nabreklini oblikujejo še dva, trije cvetovi. To se potem še naprej diferencira. V tem stanju pa se ne more oblikovati niti en nov list več. Tu so narejene zasnove listov in tudi zrasli bodo ti listi, ampak ta majhen list na koncu je potem tisti zadnji list pred klasom. Zastavica, ki je narejen na koncu, preden se dela klas. To je ta točka, čisto na skritem je in tu se dogaja ta preobrazba iz vegetativnega v generativno, v cvetenje. In to markira potem mejo h kozmosu.

???zakaj jej

Na eni strani gre za to, da rastline sploh razumemo. Iz tega razmerja izmenjave med zemljo in kozmosom. Torej, lahko bi se vprašali, kaj pomeni, če je tisto kozmično tako globoko spuščeno v zemljo? Tako globoka, da pšenica, čebula ali tulipan sploh ne delajo več takih listov, kot smo videli na tej sliki. Te prekrasne oblike razčlenjenih listov ne bi našli pri tulipanu, tudi pri pšenici ne. Lahko bi se vprašali, kakšen karakter je to, ki dela take enostavne liste, kot pri pšenici ali tulipanu.

Mogoče vam to lahko pokažem. To rastlino poznate. Črni teloh. Najprej imate vegetativno rastlino in sedaj spomladi, zelo zgodaj, naredi zelen poganjek in ta je s črnim telohom v sorodu. Črni teloh ne naredi tako visokega cveta. Če pa si obe rastlini pogledate, sta si zelo podobni. Kaj lahko opazujemo? Listi se metamorfozirajo, preobražajo tako kot pri vseh rastlinah. Zgornji list, ta ki se lahko členi, postaja vedno manjši in potem nastane nekaj kot osnova lista, ki postaja od enega lista do drugega vedno večja. Za tem postaja zgornji list vedno manjši, čisto fini listi so in kot zadnji list pred cvetenjem je v bistvu narejen samo še iz substance zasnove lista. Če si to točno pogledate, boste videli, da so živci v tej zasnovi paralelni, podobno narejeni kot v listu tulipana. In en korak naprej in rastlina naredi iz iste substance cvetne liste. Ta zasnova, temelj lista je tista, ki na koncu ostane pred tvorbo cvetnih listov.

Kaj pa zdaj to pomeni? Glede na pšenico bi lahko rekli, da celo ta pšenica, podobno kot trava, ki se močno vegetativno razvije, ima pravzaprav liste, ki imajo strukturo cvetnih listov. Lahko bi z drugimi besedami rekli, da je pšenica rastlina, ki jo primarno kozmične sile zelo močno oblikujejo, kar se pri drugih rastlinah mogoče pojavi šele v trenutkih cvetenja, se pri pšenici dogaja že čisto v času vegetacije, vegetativnega razvoja. In to s premočjo kozmičnih sil imamo mesto vegetativnosti pod zemljo, v zemlji. In če samo to deluje, potem nastane orhideja, ki vegetativnih listov sploh ne naredi več. V zemlji ima kot čebulček in spomladi pride samo poganjek s cvetom. Mogoče ima dva, tri liste, ampak to ni vegetativno. To je vse pravzaprav poganjek za cvet. In v zemlji se potem oblikuje nova čebulica za naslednje leto. To je tako rekoč vegetativni del. Neviden. Ne naredi pravih korenin. Potrebuje glive za to kar smo rekli. Naslednje leto pa spet samo poganjek za cvet.

Pri pšenici je to drugače. Tam je opazno, kako dodatno h kozmičnemu principu vegetativne, zemeljske sile dobijo močnejšo veljavo, premoč, se poveže s tem, se vrine v to. In to je zanimivo, da namreč ta točka, tvorba cveta je zgodaj omejena, zgodnejši stadij. Namreč zasnovo klasa, ki je pri pšenici že zelo zgodaj oblikovana. To je stadij treh listov. Pri tem se še ne vidi, toda ko je narejen še en list več, se vidi, kako se iz pazduhe prevega lista že oblikuje prvi stranski poganjek pri razraščanju in potem izgleda ta stvar takole. Upam da je to prepoznavno…

….iz te listne pazduhe potem že poganja novo steblo. Steblo v ozadju z dvema listoma, pripada pravzaprav levemu listu. Poganjek na desni strani, ki je najmočneje razvit pa pripada pravzaprav prvemu listu. Vsi ti stranski poganjki pa imajo svojo osnovo v vegetativni točki v semenu v zemlji. Ta vegetativna točka je še vedno v zemlji in lahko bi se vprašali, zakaj ima pšenica sploh to sposobnost razraščanja, da iz enega semena, ki ga dam v zemljo, če ima rastlina dovolj prostora, naredi na primer pet klasov, pri rži mogoče celo dvajset. To se zgodi zato, ker deluje od spodaj močna vegetativna zemeljska sila. Toda ne tako kot pri solati, da bi bila solatna glavica vedno bolj debela ali pri zelju. Tam gre vse v glavni poganjek. Saj pri solatni glavici ali pri zelju imamo opraviti s tem, da je rastlina čisto v vegetativnem stanju. Tu pri pšenici pa je glavni poganjek že zaključen. Pet listov ima rastlina. Pšenica bo naredila vsega skupaj deset, enajst, dvanajst listov, drugih pet, šest listov imamo v tem stadiju še v zemlji skrite. Tudi klas je skrit v zasnovi v zemlji, torej vegetativna rast je tako rekoč že oblikovana do konca. In zato gre vegetativna sila potem v oblikovanje stranskih poganjkov in potem tvori rastlina stranske poganjke, tako kot vam je vsem znano od jagode.

Pri mnogih rastlinah je stvar taka, da ko rastlina krene da bi naredila cvet, da cveti in naredi plodove in je glavni poganjek gotov, potem šele rastlina vegetativno rast usmerja v stranske poganjke. Lep primer je tale rastlina. To so svečke, ki cvetijo svetlo modro, prav gotovo jih imate tudi tukaj, plazeči se……….. saj tvori …… se razrašča v horizontali s stranskimi poganjki. In ti stranski poganjki naredijo nove koreninice, podobno kot jagode in v okolju matične rastline se naredijo nove rastlinice. To pa se dogodi zato, ker je glavni poganjek s cvetenjem prišel do svojega konca. Cvet je postavil mejo vegetativne rasti. Zdaj gre stvar v širino.

Pri vsaki rastlini je stvar malo drugačna in pride do izmenjave med zemeljskimi in kozmičnimi silami. In to je potem umetnost in naloga, poskušati razumeti rastlino prav iz tega odnosa izmenjave kozmičnega in zemeljskega. Tja do tega, kakšne kvalitete prinašajo plodovi rastline človeku. Reči moramo, da je nekaj čisto drugega ali jemo krompir ali jemo žito. Eno in drugo vsebuje škrobe. Škrobe potrebujemo, da se lahko gibamo, za naše mišice, toda kvaliteta škroba in ne le škroba, temveč celega plodu. Razlika je ogromna ali imamo opraviti s krompirjem ali z žitnim zrnom, prav glede na dialog med zemeljskimi in kozmičnimi silami v tem plodu. In če se s stvarjo ukvarjamo, nam res postane očitno, da deluje tak škrob čisto drugače in da je razlika, ali se ljudje prehranjujejo s krompirjem ali se prehranjujejo z žiti. In pri tem nam potem pomaga, da posamezni rastlino opišemo. Kaj je krompir? Kako raste?

Tako kot smo na začetku to poskušali narediti pri pšenici, kjer smo rekli, pri pšenici imamo na eni strani opraviti z dejstvom, da ta kozmični princip globoko poseže v zemljo, na drugi strani pa tisto kozmično prežemajo zemeljsko vegetativne sile. Kar povzroča razraščanje, na drugi strani pa omogoča, da žito neredi klas visok meter, meter in pol. Ta neverjetna moč rasti, ta močna rast stebla, to je generativno, tam, kjer se zemlja za kozmos odpre. Pri žitih je princip zemlje nekako močno dvignjen tako visoko, da naredi rastlina v klasu zeleno obarvane pleve in nima barvanega cveta. In če to primerjate z orhidejo, lahko le mogoče razumete, da nas orhideje ne bi mogle prehranjevati. Tam pa, kjer najdemo v žiti zemeljske komponente tja do predela, ki je popolnoma odprt za svetlobo, kjer delujeta oba principa eden v drugega, tam nastaja prava kvalitetna substanca za prehrano.

Pri drevesih, pri sadnem drevju najdemo tudi, da je to cvetenje takega karakterja da zelo močno ta kozmični proces cvetenja posega v vegetativnost. Zaradi tega jablana nikoli ne more zrasti tako visoko kot hrast. In čim bolj je neko drevo gozdno, tem manj plodov ima, ki bi jih mi mogli uživati. Imamo opraviti s tem, da deluje vegetativni princi sam in tam kjer princip cvetenja pri gozdnem drevju čisto blago, nežno deluje, je prisoten, kjer oba principa ne delujeta eden na drugega, tam ne najdemo plodov, ki bi bili za nas uporabni. In tako je tudi pri orhideji, tam imamo čisto opraviti z vegetativnim principom.

Torej, ključno vprašanje je, kako kozmične komponente delujejo v zemeljske komponente. Ali hočemo imeti samo lepe cvetove ali mogoče aromo ali pa želimo res pridelati tako hrano, ki nas bo dobro prehranjevala. Ključno vprašanje je interakcija teh dveh smeri. Ta hrana sestavljena iz škrobov in beljakovin ima drugačno kvaliteto ravno glede na to, kje je rasla ta substanca. Iz katerih sil je rasla ta rastlina, ki je te energije oziroma snovi tvorila. Krompir ali žito popolnoma očitno, da so delujoče popolnoma druge sile pri enem ali drugem škrobu. To pomeni, da se ta rastlina lahko odpre za drugačne sile in da je pomembno za katere sile je neka rastlina odrta.

Če vzamemo kaktus, ki k nam pravzaprav ne sodi, če pa ga imamo v stanovanju lahko raste, ker enostavno priteguje te sile toplote in jih lahko vgradi, čeprav je jasno, da zunaj ne bi preživel, saj je tu interakcija kozmičnih in zemeljskih sil čisto drugačna kot v pustinji, kjer je kaktus doma. Vsaka rastlina je odraz te interakcije na neki lokaciji.

Popoldne nimam tako groznih namenov z vami, kot so bili moji dopoldanski nameni. Govoril bi malo več o praktičnih stvareh v zvezi z ohranjanjem naših semen. Mogoče pa vseeno čisto na kratko ponavljanje dopoldanske teme.

Govorili smo o tem, da pri oblikovanju, tvorbi semena vsakič na novo iz kozmosa, iz sfere, kjer je doma tisto kar ustvarja življenje pride do nove, ponovne povezave življenja z materijo. Seveda bi se človek lahko vprašal, kakšna pa je ta zadeva z dedovanjem? In seveda vemo, rastlina od katere pride seme in rastlina, ki je mati imata bistven vpliv na to kaj nastane iz nove rastline, iz semena med njima. In kljub temu se človek upravičeno lahko vpraša, ali oče in mati dasta vse, kar je v tem dednem materialu? Je to vse, kar oblikuje novo rastlino?

Predvsem med biološko -dinamičnimi kmeti se že dolgo razpravlja vprašanje, kakšen vpliv ima trenutek, termin setve. Torej, to bi bil tisti trenutek, ko se zemlja oplodi, na način kot sem prej to opisal. Trenutek, ko se princip dedovanja, tisto kar prinaša s seboj seme, poveže s splošnim principom rastlinske rasti, tistim torej, kar nosi zemlja. Kako se to z zemljo poveže oziroma v kakšnem stanju je zemlja tisti trenutek, ko seme vanjo pride? To je ena stvar. Druga stvar pa je borba semena oziroma tisti trenutek semenskega kaosa, torej tisto nedoločeno, nediferirano stanje. Ali je tudi to še na nek določen način odprto? Na eni strani vprašanje, ko se plodnica oplodi, opraši, ne pride samo eno zrnce cvetnega prahu, temveč veliko cvetnega prahu, toda samo ena celica na koncu konca lahko oplodi in povzroči tvorbo novega semena. Vprašanje je upravičeno, v kakšni meri so stvari odprte? In lahko bi se vprašali, kaj sploh je to, dedovanje?

Prirodoslovje tako, kot ga danes svet pojmuje, bi trdilo, da je dedovanje v bistvu vezano na strukturo nukleinske kisline, na tisto kar je kot dedna substanca v celičnem jedru prisotno. In tako kot sem to poskušal danes dopoldne pojasniti, bi pa mi lahko o dedovanju vedeli povedati kaj drugega. Trdimo torej, da se eterična konstitucija, življenjske sile te specialne vrste rastlin poveže na novo vsakič s substanco, z materijo. Rudolf Steiner pravi: “Dedovanje je ponavljanje istega eterskega telesa.” Če ima neka stvar neko formo govorimo o telesu in če tega o čemer govorim kot etersko telo, ne moremo videti, predstavljamo pa si lahko. Da človek lahko z duhovnim očesom, torej če vadimo, lahko zaznavamo pri tistih stvareh, ki so žive, da ima obliko tudi tisto, kar imenujemo življenje. Torej, postava življenja, ki si jo moramo predstavljati kot zelo gibljivo, ki na koncu koncev sploh omogoča oziroma ima za posrednika materijo, da materijo organizira v tako obliko, kot je potem pred nami kot rastlina, kot žival. Duhovna postava, duhovno telo v katero  se materija potem organizira, prilagodi. Ta duhovna postava, vsaka vrsta živali, vsak vrsta, vsak tip rastlin ima drugačno postavo, na podoben način kot ima v fizičnem svetu svojo karakteristično fizično postavo, fizičen izgled.

In to je to, kar Rudolf Steiner v Poljedelskem tečaju opisuje takole. On pravi: “Ta sila, ta duhovna postava se poveže s semenom, s tem da priteka do semena iz različnih smeri kozmičnega okolja. Ta duhovna postava pa je nekaj, kar ne da novi rastlini niti oče, niti mati, temveč je ta duhovna postava nekaj, kar ima svojo domovino, kar prihaja iz kozmosa in se vedno znova mora povezovati z zemeljsko substanco.” To pa, kar imenujemo dedne substance, ima prav gotovo opraviti s tem, katera duhovna postava, kaj iz kozmičnega okolja se je tisti terenutek povezalo s tem semenom. Če Rudolf Steiner pravi, materinski del prednikov odreja smer, potem verjamem, da ima to opraviti s tem kar ni normalno, imenujemo dedno blago, dedna lastnost, dedni potencial. Toda, ta dedna substanca daje samo material, samo elemente, arhitekt oziroma tisti, ki zida iz teh elementov je pa tisti, ki mora še nekaj dobrega narediti iz tega. To je torej nekaj substanci nadrejenega. Nisem čisto zadovoljen s tem, kako sem zdaj to opisal. Trenutno ne zmorem povedati bolje.

Vprašanje je, kako kaj omogoča razvoj v svetu? Če smo na zemlji in najdemo, opazujemo nekaj, kar se razvija in mi vemo, da je v dolgih časovnih obdobjih prišlo do evolucije, razvoja rastlin in živali in vidimo, da tudi danes lahko rastline še spreminjamo, to stalno delamo pri kulturnih rastlinah. Toda v zvezi s tem se pojavlja takoj vprašanje. Če to stvar, da je vsaka vrsta rastlin tudi neka duhovna realnost. Če to akceptiramo, da ima vsaka vrsta rastlin kot neko duhovno domovino, nekje zunaj, potem se zastavlja vprašanje ali človek, ki z rastlinami dela, žlahtnitelj, tudi ravna v skladu s to duhovno prasliko rastline. Ali mogoče delamo napako in poskušamo rastlino usmerjati v neko smer, ki ne ustreza prasliki te rastline.

Če srečamo danes pšenice, ki so samo še petdeset centimetrov visoke, ali to ustreza prasliki pšenice? Kaj pšenica pravzaprav hoče? Ali obstoja smer evolucije, če jo gledamo z duhovne plati, ki bi jo človek lahko nekako čutil, videl, da bi se lahko ravnal po njej? Ali se moramo vprašati, kako pa je to pri kulturnih rastlinah? V kakšni meri je to, kar je kot razvoj sploh mogoče odvisno od tega, kako se razvija človek, odvisno od tega, kakšne so želje človeka?

Lansko leto, ko sem bi pri vas, sem govoril v zvezi z gensko tehniko in povedal sem, da vidim s tem v zvezi velike probleme in sicer zaradi tega, ker po poti dedovanja nekaj v rastline vgradimo, kar ima svoje poreklo čisto v tuji duhovnosti. Če vgradim v neko rastlino gen, ki sem ga vzel iz živali ali vgradim v rastlino gen iz neke bakterije, potem se moram upravičeno vprašati, kaj pa to zdaj za rastlino pomeni? Ali je to sploh smisel? In moramo res razmišljati o tem, kaj je v zvezi z namero človeka. V kakšni meri imajo misli, ki vodijo človeka pri tem? Kako rastlina misli, delovanje, kako učinkujejo tudi misli človeka. Če imate potem tako, gensko spremenjeno rastlino, potem je uspeh te rastline pri pridelavi, pri poljedelstvu povezan z namenom, ki ga je človek imel. Človek je vgradil v rastlino nek svoj namen, špekuliral je pri tem.

Kar se pri vseh kulturnih rastlinah preizkuša, danes vgrajujejo v rastline odpornost proti nekemu herbicidu, uničevalcu plevelov. Posledica tega je, da se preko polja, ko rastline že rastejo lahko zapeljejo s stroji in škropijo proti plevelom. Vsi pleveli odmrejo, kulturne rastline pa še naprej ostanejo. Toda, ostane samo tista rastlina, na kateri ima lastništvo na primer firma Monsanto. In ta firma Monsanto si je to rastlino tako rekoč prilastila, to sojo registrirala na svoje ime. Prijavili so patent in imajo patent na to rastlino zaradi te gensko tehnične spremembe. Obenem pa ta ista firma proizvaja tisti herbicid, na katerega je rastlina odporna. In to pomeni, da na tem polju sme rasti samo rastlina ki je last firme Monsanto.

Tej stvari botruje človeški egoizem in ta egoizem, ki se je uresničil, ni samo v možganih nekega človeka, temveč je vgrajen v življenje zunaj. Ta egoizem je v rastoči rastlini. Ta egoizem je tako rekoč prišel na nivo nižje, v življenje, v svet na zemlji. Tudi to kar mislimo ima posledice, če pa ta stvar pride kot resničnost v resnično življenje, ven v fizični svet, je to še nekaj hujšega, je to kot inkarnacija slabe, grde ideje v svet rastlin. In če je tega na svetu vedno več, potem se človek upravičeno vpraša, kakšen vpliv pa bo to sploh imelo na evolucijo rastlin in živali. Mi vgrajujemo v to zelo čudne duhove.

Ta problem je v bistvu prisoten tudi, kadar se odloča pri selekciji rastlin, kadar odbiram rastline in samo določene tipe naprej sejem. Žlahtnitelj ima vedno veliko odgovornost. Z današnjim razumem v bistvu ne dojamemo, kako velika je naša odgovornost. Zaradi prirodoslovja kot se danes uči, sploh duhovne resničnosti ne jemljemo zares, je ne upoštevamo in za človeka je potrebno, da v svojem razvoju do tega spet pride, da duhovno resničnost upošteva, da vsaj en delček te duhovne resničnosti lahko zazna. In če je človeku to jasno, potem se mogoče že prestraši in pravi: “Raje pustim vse na miru, kot da kaj pokvarim.” Toda če to storim, kaj pa bo potem? Potem bodo imele vse rastline v rokah samo še velike firme z gensko tehniko. Ne smem prenehati. Moramo pa reči, kot ljudje, ki se ukvarjamo z bio-dinamiko in skrbimo za rastline, da smo pri našem delu še na začetku, če stvar gledamo tako.

In sedaj bi vam rad pokazal nekaj …… kako mogoče lahko razvoj kulturnih rastlin vodimo v bodočnost. To ni stvar, ki se tiče samo žlahtniteljev, to je tudi stvar, ki se tiče vsakega vrtnarja in kmeta. Mogoče je za vrtnarje še lažje. Pri njem je čisto samo po sebi umnevno, pri zelenjavi, ki jo ima, da človek mora odbrati posamezne rastline, da bi tako prišel do semena. In človek se potem vpraša, po katerih kriterijih pa bom odbiral rastline za pridobivanje semena? Pri kmetu je seveda drugače. Nima posameznih rastlin, on ima kar celo njivo. On se bo potem vprašal, katere metode v poljedelstvu imamo, da spremenim karakteristiko polja posejanega s pšenico.

To kar bom prikazal se nanaša na pšenico, v principu pa mislim, da ta ista stvar velja tudi za zelenjavo ali druge kulturne rastline, krompir na primer. Začel bom. Pokazal bi vam nekaj slik.

Na teh slikah bom potem to opisal. Kaj takega je vendar v veselje človeški duši, majhni zvončki v žitnem polju.

Pšenica, ta šopek na levi strani je originalna sorta, na desni pa ta ista sorta, ki jo je kmet na neki drugi kmetiji dvanajst let leto za letom sejal. Pšenica je pri tem kmetu postala višja. Verjetno se je približala svoji prasliki, bi človek dejal, saj je nizka oblika žit praviloma volja človeka, človek jo v tej smeri žlahtni. Regionalne sorte v 19. stoletju so bile praviloma višje kot so današnje pšenice.

Na naslednji sliki je to še bolj jasno. Zraven originalne sorte imamo še tri šopke te iste pšenice, ampak vedno sem dobil seme iz neke druge kmetije, torej ista sorta na različnih kmetijah…

..Kot vidimo na različno dolgih steblih se je ta sorta spremenila tudi v negativnem smislu, ker ni vsa enako visoka. Zanimivo pri tem je, da je razvoj te pšenice očitno na vsaki kmetiji malo drugačen. Očitno je torej, da kraj sam, klima, kvaliteta tal, način, kako kmet s to pšenico dela, kako jo pospravlja, kako čisti svoje seme ali ima svoj kombajn ali drugega, ki mu vse pomeša. Vse to vpliva na to, kako se neka sorta na določeni kmetiji razvija. In lahko vsaj upamo, da pri tem razvoju obstoja tendenca, da nastanejo tudi rastline, ki so bolj prilagojene, bolj ustrezajo pogojem na tej kmetiji, kot je ustrezala prvotna sorta. Toda obenem obstoja nevarnost, da postane variacija prevelika, da nastanejo drugačne oblike in preveč oblik, ki potem delujejo negativno. Da na primer nastanejo zmanjšane, deformirane oblike ali pa če se določeno število klasov dvigne, postane previsoko in ne more več nositi klasov in žito poleže.

Vedno znova imamo torej problem, če je kmet svojo lastno sorto sejal deset ali petnajst let, da naenkrat pride do ugotovitve, da se je ta sorta degenerirala in mora kupiti novo seme, česar pravzaprav noče. Njegov cilj je, da sorto čisto prilagodi organizmu svoje kmetije. Potrebno je, da nekaj naredimo, da tako degeneracijo preprečimo.

In zato bi vam predstavil tri metode:

• Eno bi bila način kultiviranja, kmetova praksa. In pomemben aspek je termin setve.
• Drugo bi bila selekcija, tako da gremo pred žetvijo skozi polje, po njivi in odberemo tiste vrste klasov, za katere menimo, da so najbolj tipični za tisto sorto. In potem tisto kar odberemo, na novo razmnožimo in imamo čez tri leta spet celo polje. Tu že opazimo, da je to prizadevanje v tej smeri, da to sorto ohranimo. Lahko pa odberemo nekaj, kar je že malo spremenjeno, tako da z razmnoževanjem tega spremenjenega nastane nekaj novega.
• Tretja stvar bi bila, da izberemo na polju en, edini klas, ki je posebno dober po našem mnenju in iz tega posameznega klasa potem razmnožimo in naredimo celo polje. Toda to je potem meja tistega, kar zmore kmet sam.

En tak primer bi vam predstavil. To je primer v zvezi z izbiro termina setve. Parcela na desni strani je posevek pšenice, ki smo jo dve leti pred tem sejali zelo pozno decembra. Ta drugi pas je pšenica iste sorte s to razliko, da je v tistem letu, ko je bila ta sejana decembra, ta bila sejana v običajnem terminu. Pri nas je normalen termin setve mesec oktober. To ustreza, je nekako v smeri karakterja te sorte pšenice. Samo z dejstvom, da smo eno leto sejali to isto vrsto pšenice decembra je nastalo nekaj, kar izgleda kot nova sorta. Poglejte, kako je ta stran prehitela razvoj levih. Tu so klasi že zunaj in rastlina je v celoti zrasla višja. Na levi strani je torej ta enkratni pozni posevek, decembra enkrat posejano pred dvema letoma, to pa je prvotno oktobra sejano.

To kar ste videli na polju in kar je tu, je pšenica iste vrste, ki je v tem letu, ko je žetev narejena in prikazana, sejana istega dne. Gre za to, da je to seme iste sorte v enem primeru dve leti pred tem zelo pozno sejano. Da je poreklo enega iz ene pozne setve, drugo poreklo pa iz normalnih časov setve.

In še enkrat v primerjavo s tem, originalna sorta. To, kar je zraslo iz decembra posejanega je približno iste višine. Spremila pa se je. Človek pa ne bi mogel reči, da je to ista sorta, saj se je spremenila celo oblika klasov.

Še enkrat malo bližje. Jasne razlike in še enkrat razlike, tipični klasi. Kot dve različni sorti. Če hočemo to kvalitativno oceniti, potem moramo reči, da je zaradi decembrskega posevka nastala oblika v kateri se klas bolj nagne in to nagnjenost klasa ocenjujemo kot nekaj, kar se je nekako osvobodilo tega vegetativnega principa rasti. To sklanjanje je nekaj kot, gotov sem in plod je zrel. Ta pšenica ima močnejše, že po obliki sodeč,  kvaliteto plodu. Mi smo pred tem tudi gledali, kakšen je bil pridelek pri eni in pri drugi varianti in kakšna je vsebnost lepka. Pokazalo se je, da je decembrska varianta prinesla tudi večji pridelek, jasno večji pridelek kot varianta iz oktobra. Da je bila celo večja v pridelku kot originalna sorta. Ampak ne v letu prvega posevka pač pa za tem. Je pa tako, da je količina lepka v tem malo nižja.

Kakšna je razlika v dozorevanju na primer iz oktobrske na decembrsko setev?

Seveda je tako, da v primeru če se pozno seje, pšenica nima toliko časa za procese zorenja v prvem letu. V prvem letu ostane bolj v vegetativnem karakterju. Torej, da v prvem letu ta pšenica ne bi bila dobra za peko kruha. Ta pozni posevek je primeren za pridelavo semena, da to ponovno posejemo. V zvezi s tem bi moral povedati tudi to, da je ta spodbuda oziroma informacija o ugodnem učinku zelo poznih posevku omenjena v Poljedelskem tečaju Rudolfa Steinerja. Doktor Steiner je rekel, da naj bi za pridelavo semena za naslednje leto sejali pozno. On govori o mesecih, ki so blizu zime. Kaj pa pomeni sedaj zima? Malo prej smo se pogovarjali o tem, kaj je duševna kvaliteta zemlje pozimi. Vse to sodi k temu, toda ti posevki so res namenjeni za pridelovanje semen. Če pa hočemo pridelati zrnje za peko kruha, je bolj primerno, da sejemo bližje poletja ali zgodaj, mogoče že konec septembra. S tem je potem ravno ta kvaliteta plodu bolj jasno izražena.

To stvar bi lahko še točneje opisal. Pšenica, ki je zgodaj posejana je, kar se stebla tiče, zgoraj vedno bolj fina. In tam, kjer se potem klas začne, postane tako fina, da se klas lahko skloni. Sam klas pa je ralativno zbit. Imamo nekaj, kjer ima človek občutek, da se klas res nekako oddvoji od tiste vertikale, ki je prevladovala doslej. Kot da res dela neke vrste plod, z neke vrste notranjim prostorom in če potem sejem pozno v letu, potem se ta vegetativna rast nadaljuje tja do klasa, tja v klas.

??

To je bilo seme dve leti po tem posejano. To so posledice tiste pavze. Dobro da si vprašal. Sedaj govorim o tem, če primerjam isto sorto, kako se pokaže glede na to ali je zgodaj ali pozno jeseni posejana, v prvem letu, tisto leto. V prvem letu lahko vidim, da ima zgodnji posevek bolj kvaliteto plodu, kjer ima človek občutek, da je to bolj primerno za prehrano, za kruh in ta vegetativna kvaliteta pri poznem posevku, kjer očitno vegetativna rast sega celo v klas. Tako, da se to stegovanje nadaljuje v klas. Potem najdete, da spodnja zrna niso tako zbita, temveč so bolj redko oblikovana in da to raztezanje, rast v višino sega tja v klas. To zbijanje, ki ga pri klasih ponavadi najdemo, ki izgleda kot neke vrste cvet. Tudi pri cvetu najdemo nekaj takega kot nekakšno zbijanje. En svetni list je ob drugem, vodoravno. Ta kvaliteta, ki jo najdemo v cvetu in potem tudi v plodu, je nekaj kar najdemo pri poznem posevku. Kot da je vegetativna kvaliteta premočno pristna.

In to je v zvezi s silami reprodukcije. Rudolf Steiner je rekel, da je pozen posevek, posevek blizu zime nekaj, kar sile reprodukcije spodbuja. Torej, posevki blizu zime za reprodukcijo, posevki blizu poletja pa za prehrano. To kar sem vam pokazal, se še nadaljuje, saj se je sorta zaradi poznega posevka spremenila. To kar sem ravnokar povedal, bi se pokazalo tudi pri sorti, ki je povsem enakomerna. Ta sprememba sorte se najde samo, če so sorte neke kmetije, ki jih je kmet imel na primer deset let, če je sorta postala neenakomerna. To kar sem pokazal na začetku.

Ta velika varianta, eden tako visok, drugi tako nizek. To je pogoj za to, da človek nekaj takega vidi, da postane pozoren na to. Če imamo tako veliko variacij je možno, kot v tem primeru, da nastane tip, ki odgovarja temu zgornjemu predelu. Toda tega ne moremo z gotovostjo pričakovati.

To je drug primer. To je bilo leta 1986, pred dolgim časom, kot vidite, še ni bilo računalnikov. Del pšenice posejan oktobra in del novembra in v naslednjem letu, od pridelka iz oktobra je sejano oktobra in novembra. To so vedno pozni posevki modre barve. Od poznega posevka pa je spet polovica sejana zgodaj, polovica pozno. Tako smo dobili štiri variante. Spodnja vrsta ni pomembna. In pokazalo se je, da je ta posevek novembra prinesel jasno spremembo prvotne sorte pšenice. Oktobrski posevek pa sorto zelo malo spremeni. Druga sprememba je nastala zaradi tega posevka v novembru. Sorta je bila neenotna.

Tako je to izgledalo. Poglejte kako različno sta se ti dve pšenici iste sorte razvijali glede na višino. To je bilo štiri leta pozneje, vsako leto na novo sejano, ampak enkrat pozno posejano je imelo čez štiri leta pozneje posledice. Šest let po poznem posevku se ta razlika še vedno vidi.  Zaradi poznega posevka se je ta sorta spremenila in ta sprememba je bila stabilna v semenu. Za tem enim poznim posevkom smo to vedno sejali normalno oktobra. To smo sejali ob istem času oktobra. To seme pa smo šest let pred tem enkrat pozno jeseni sejali. In kar smo lahko tudi opazili je bilo, da ta višji tip je bolj zgoden v razvoju, zgodnejši kot nizek tip. Da je ta tip postal bolj enovit, bolj enoten zaradi tistega enkratnega poznega posevka. Čeprav je bila prej smer pri tej ponovitvi pred poznim posevkom. Se pravi, da sta bila oba posevka enkrat, eden pred petimi leti in drugi pred šestimi leti pozno posejana.

Tista pšenica na levi strani, ki je zrasla visoko je varianta, ki je nastala s poznim posevkom leta 1987. Tisti nizek tip pa je nastal s poznim posevkom leta 1986. Nastal je tip, ki je kazal veliko enakomernost. Tako da, ko smo ta tip ponovno posejali še enkrat ob poznem terminu, je zunanja slika ostala nespremenjena. Če vzamem enotno, normalno kupljeno sorto v moje poskuse, potem takih sprememb pri poznih posevkih ni. Vsaj to, kar se je pri nas pokazalo je, da se je pri poznem posevku iz velike različnosti vedno ena vrsta nekako uveljavila. Nikoli pa, kadar posejem pozno ne vem, kateri tip se bo uveljavil. Lahko šele naknadno ugotovim kaj se je razvilo in ali je tudi res boljše. Potrebno je, da si stvar kritično ogledamo. Ni nujno, da je vedno to kar se razvije boljše. Kar pa je zagotovo dobro je to, da so sorte bolj enotne. Obstoja namreč nevarnost, da če so sorte preveč široke, pride do degeneracije in do deformacije klasov.

Tu še enkrat vse skupaj. To je prvotna sorta in če smo jo sejali oktobra je taka ostajala. To je nastalo zaradi prvega poznega posevka. Sorta je postala nižja. To višje je nastalo, ko smo drugič to isto sorto pozno posejali. To pa je nastalo iz te, v bistvu brez neke velike razlike, čeprav se tu na tej sliki razlika ne vidi. Izginile so tiste posamezne visoke oblike.

Če si pogledate ta diagram in rumeno linijo. Ob grafu naj povem, da je tu horizontala dolžina oziroma višina posameznega klasa. Če gledamo to, vidimo, da so bili klasi zelo različno dolgi in vidimo, da je na tem polju dvoje predvsem prisotno. Posevek je 1986 je uspel tako, kot ga prikazuje modra linija, pomeni, da so se klasi v bistvu skrajšali, posevek 1987 pa je oblike skrajšal. Zaradi poznega posevka postane žito bolj enovito. V principu torej ugodna sprememba.

Tale ljubezniv človek. S tem se lotevamo druge teme. Doslej smo obravnavali učinkovanje poznega termina setve, kako določeno sorto lahko spremenimo s tem, da jo sejemo pozneje. Druga metoda pa bi bila, da naredimo odbiro, selekcijo klasov. Pred žetvijo gremo skozi njivo in si določene tipe klasov, ki so nam všeč izberemo, naredimo velik šopek.

To tu je njiva, pa čeprav je bil Helmut tako dobro razpoložen, je njiva, ki mu pravzaprav sploh ni bila všeč. Pšenica mu je segala samo do kolen,  in to prav gotovo ni tisto, kar si je on želel. Imel je tudi probleme s travo, ki mu je pšenico preraščala.

To je ista pšenica pozneje. Zrasla je višja, toda odbire in ponovne selekcije ni naredil on, temveč njegov prijatelj. In sicer enostavno tako, da je iz prvotne nizke sorte selektiral, odbral tiste klase, ki so zrasli malo višje. Če imate tako nizko sorto in jo razmnožujete pet let na svoji kmetiji, boste odkrili, da se vedno znova vmes najdejo klasi, ki so malo višji. Če odberete močnejše, višje klase in jih razmnožite, potem lahko spremenite sorto tako, da postane tako visoka. Ta sorta je sicer zelo priljubljena zaradi tega, ker ima izjemno dobre lastnosti za peko kruha. S to odbiro je nastala nova sorta, ki je za kmeta mnogo bolj primerna in je ohranila odlične lastnosti za peko.

Toda to je potem nekaj, kar za konvencionalno, moderno kmetijstvo ni sprejemljivo. Če namreč zraste pšenica meter dvajset visoko in če kmet toliko gnoji, kot se sedaj v modernem kmetijstvu priporoča, bo ta pšenica gotovo polegala, zaradi premočne rasti. To kar je nastalo, še vedno ni bilo čisto idealno, in sicer zaradi tega, ker klasi niso ob istem času, enako hitro dozorevali. V dozorevanju je bilo približno en teden razlike in saj veste kako je, če pride slabo leto in je avgust deževen, je to lahko včasih problem. Zaradi tega mi na tej sorti delamo in potem pri žlahtnjenju izhajamo iz posameznih klasov. Vzamemo samo en klas za izhodišče, ki ga razmnožimo.

Še en tretji primer. V tem primeru je res kmet delal kot žlahtnitelj.  Naredil je, žlahtnil je to krasno visoko, temno pšenico. Peter Jakobi je ta kmet. Naredil je takole; nekdo mu je daroval dve stari sorti pšenice in on bi jih rad razmnoževal naprej. Ampak ti dve sorti sta imeli ta problem, da sta radi polegali. Ta pšenica je bila visoka meter štirideset do meter šestdeset in je bila premalo stabilna in je rada polegala. Pri današnjih pogojih pridelovanja se polega. Svoje čase se ni polegala in sicer zaradi tega, ker je takrat pšenica rasla nižje, ker so bila tla bolj uboga, niso bila tako založena s hranili. Ta sorta ima približno štiri tone na hektar pridelka, v času pred 150 leti pa ni bil pridelek pol tako visok. Časi so se spremenili in teh starih, lepih sort ni mogoče več uporabiti. On je ti dve stari sorti potem enostavno pomešal v svojo relativno nizko sorto, ki ni polegala. Enostavno je teh 20% teh novih sort pomešal s svojo nizko in potem eno nizko in eno visoko je skupaj kombajniral, pospravil in spet skupaj sejal. To je delal pet, šest let in opazil je, da so nastale nove forme, da so se sorte skrižale. Očitno so se te tri sorte skrižale, nato pa je odbral iz tega polja posamezne klase, ki so bili lepo, močno izgrajeni in je ta en klas spet razmnožil. Človek ima pri takem delu najprej eno vrsto prvo leto, drugo leto dva kvadratna metra, tretje leto trideset kvadratnih metrov, potem petsto in potem celo veliko njivo. To je že nekaj, kar zahteva delo in je tako da ni dovolj, da začnemo samo z enim klasom. Nikjer ne piše, da bo ravno iz tistega klasa nekaj zares dobrega nastalo.

Ampak jaz mislim, da on ni vzel veliko,  da je vzel res samo deset klasov in menim, da je imel veliko srečo, saj je bila med temi desetimi ena varianta, ki jo je lahko uporabil kot lastno sorto, ki jo sedaj prideluje že petnajst let. In to je ta temnorjava pšenica. On prideluje na slabo založenih, apnenčastih tleh in pridela približno tri in pol tone do štiri tone na hektar. Tako visoka sorta je primerna samo za taka tla, kot jih on ima, ki niso preveč bogata. Če bi to sorto posejal na zelo bogata tla, potem ne bo meter trideset trideset visoka ampak meter šestdeset in bi postala neuporabna. Torej, to je nekaj, kar je primerno za bolj siromašna tla in še enkrat je imel srečo, in sicer zaradi tega, ker je v regiji kjer on prideluje pogosta “sned”, črna plesen na pšeničnih zrnih, ki se potem preko zrn prenaša, okuži druga zrna.

Pokazal vam bom sliko, on pa je imel srečo saj je bila njegova sorta odporna in še vedno je odporna proti tej “sneti”. Poglejte, kako izgleda njegova pšenica maja, junija, sredi junija. Tu še enkrat primerjava. Spredaj je nizka, moderna sorta in zadaj ta njegova visoka sorta. Na drugi kmetiji, kjer raste ta sorta.

Menim da to, kar je dosegel on je res izjemen uspeh. Si predstavljate, koliko je vložil dela. Po petnajstih letih je tako… 

…pa tudi ohranila svojo stabilnost.

Pred nekaj leti sem zato začel posamezne klase te sorte razmnoževati in to je taka krasna pestrost, da imam iz te sorte cel spekter novih. In to je v bistvu princip, ki ga sedaj sam kot žlahtnitelj nekako prakticiram namreč, da izkoristim to, kar se na kmetijah razvija. V tem vidim priložnost, da nastanejo tipi rastlin, ki so biološko- dinamičnemu načinu pridelovanja bolj prilagojeni. Pa tudi bolj prilagojeni specialnim pogojem tiste kmetije ali celi regiji, tako tlom kot klimi. Doslej sem stvari samo čisto normalno križal, kar se normalno dela za pridobivanje novih sort, da se ustvarja nova pestrost s tem, da se dve sorti križa. Nekaj drugega pa je, da do tega razvoja pride že na polju in naknadno je treba samo pravo stvar iz tega vzeti ven.

In o tem bom še nekaj stvari pokazal. Ta sorta se imenuje Diplomat. Na začetku sem jo že enkrat pokazal. Čisto na začetku torej, sem jo dobil na neki kmetiji, kjer je sorta po moji oceni prišla res do svojih meja in začela degenerirati. Ta stvar, ki me je zanimala, ta pestrost, ki se naenkrat pri degeneraciji na taki sorti pojavlja. V dveh letih sem tam ločeval sedemsto tipov in od teh sedemsto tipov je potem eden ostal, s katerim sem res lahko zadovoljen, za katerega lahko rečem, da se ta kot sorta res lahko uporabi in ki res lahko konkurira s siceršnjimi današnjimi sortami.

Sorta Diplomat katere potomec je to žito, je stara štirideset let in moramo enostavno reči, da so pričakovanja danes drugačna. Ta tip pšenice zraste višje kot ta tip Diplomat prvotno, je močnejši kar se tiče vegetativne rasti, tudi kar se tiče kvalitet za peko kruha je odličen. Še enkrat ta ista sorta.

To je sorta Probus, stara sorta iz Švice in sicer so jo sejali pred približno šestdesetimi leti. Skoraj petdeset let je bila uradno v sortni listi v Švici in uradno so jo sejali. Bila je odlična za peko kruha, imela je veliko lepka, veliko beljakovin v zrnu, čeprav bi peki danes rekli, da je bil tisti lepek preveč mehek, nekako preveč piri podoben. Da če človek dela kruh, in potem zvrneš hlebec na pleh, da se to preveč razleze. To sorto na eni kmetiji pri nas ob Bodenskem jezeru še vedno pridelujejo in mi smo iz nje selektirali različne tipe.

Še enkrat Probus. In to je ena selekcija iz Probusa. Poglejte, kako so se stebla obarvala. Barve se res spreminjajo kot v mavrici. To je nastalo iz odbire, ki smo jo naredili na njivi in smo odbrali zelo močno obarvane klase. V naslednjem letu je bilo to res presenetljivo, da je vse skupaj pokazalo res zelo enovit karakter. In že v času vegetativne rasti se je ta pšenica razlikovala od Probusa, iz katerega prvotno je. Lahko bi se vprašali ali taka barva kaj pomeni.

Tu še posamezen klas. Mislim, da je dejstvo, da se slama obarva, da začne svetiti tako rekoč, da to že nekaj pove. Mislim, da je to pomembno glede na prehrano človeka. To obarvanje rastline ima opraviti z zorenjem. In to je pokazatelj oziroma opomni nas na to, da se je tisto, kar se je vegetativno, kot substanca tvorilo, da se to preobrazi, umakne, da se preobrazi v pravi plod. Torej, da se je substanca iz vegetativne rasti preobrazila v tisto, kar potem najdemo v zrnih kot beljakovine, škrob. Če si pogledate današnje moderne sorte pri katerih se klasi niti ne dvignejo iz zadnjega lista in so rastline visoke petdeset centimetrov. Na tem nivoju so zadnji listi in klas gleda samo malo ven. Konec julija, ko naj bi to dozorelo, ostanejo te nizke, moderne rastline še dolgo zelene, so še čisto v vegetativnem stanju. Potem pa se ne obarvajo, temveč postanejo sive, enostavno samo odmrejo in se posušijo. Če si človek z malo poezije to ogleda bi rekel, da se pri taki pšenici zrno napolni samo iz sil zemlje, iz tistega, kar je rastlina kot vegetativno iz zemlje potegnila v sebe. To pa, kar lahko doživimo pri takem pravem zrelem pšeničnem polju, da se klas dvigne daleč nad zadnji list, da se slama res kar zasveti in giba v vetru potem celo polje kot bi se gibalo zlato, tega pri današnjih nizkih sortah danes ni več. In upravičeno je, vprašati se ali ni pomembno imeti take sorte.

Druga stvar je, rese ali ne? Tudi ta resasta varianta je nastala iz Probusa. Na začetku je bil samo en klas z resami. Našel sem ga na njivi. Imel pa sem zagotovo občutek, da je to potomec Probusa, saj v času vegetativne rasti pa tudi v času, takrat ko močno raste, te rastline od prvotnega Probusa ni mogoče razlikovati. Probus ima zelo karakterističen list, dolg in se močno nagne. In ta Probus z resami naredi ravno tak list. Tudi pridelek in kakovosti za peko kruha so enake. In sedaj vprašanje, ki si ga zastavlja človek.

Kakšen pomen imajo rese? Kaj pa je to resa? Resa je podaljšek plev, je v bistvu metamorfoza lista. Če si to točno ogledamo vidimo, da so več ali manj živci lista, ki so potem oblikovani v reso, kot zviti in vzdolž teh živcev kot povitih so majhne celice kristalov. In posebej na resah je zelo veliko teh kremenastih celic in tako pšenično polje, tudi pri ječmenu imamo rese, kako krasno se sveti v soncu. Te celice so tako močno napolnjene s kremenom, da se to blešči kot majhen kristal.

Tudi tu se človek potem lahko vpraša, kakšen je pomen? Kremen je pravzaprav tipična kamenina. 50% zemeljske skorje je kremen in določene rastline imajo to sposobnost, da ta kremen vgradijo v svoje telo in da ga transportirajo čisto navzgor proti svetlobi. Lahko bi se vprašali, kaj pa kremen v svetu pomeni? Poznate kremen iz kremenovega preparata in veste, da kremen škropimo zato, da procese plodov in cvetenja nekako spodbujamo. Torej, da je to nekaj kar ima opraviti s kozmično stranjo rastline.

Mogoče pa bi lahko pogledali v naravo še z drugimi očmi in bi se lahko vprašali, kje pa srečujemo kremen? Kar je mene enkrat zelo navdušilo, so risbe enega od nemških biologov ……….. ki je v času, ko so mikroskop šele izumili, študiral enoceličarje v morju. In obstojajo enoceličarji, ki imajo nekaj kot nekakšno luščino iz kalcija, apnenca in obstojajo enoceličarji, ki imajo kot nekakšen oklep iz kremena. In zelo zanimivo je, kako so oklepi iz apnenca nesimetrični, kot polževi in kako so oklepi iz kremena popolnoma simetrični; so ali zrcalno simetrični ali pa radiarno simetrični, grajeni kot žarki. Tudi v sladkih vodah pri nas najdemo kremenaste alge, ki so res popolnoma simetrične in zelo eksaktno grajene, namreč v tem kremenastem oklepu. In te kremenaste alge so tam, do koder sega svetloba, pa tudi v morjih najdemo te enoceličarje, tako imenovane radiolarije, enodceličarje, ki imajo kot žarki narejeno  strukturo in jih najdemo v zgornjih slojih vode, tam do koder še seže svetloba.

In potem se lahko vprašamo, kaj pa pomeni simetrija v področju življenja? Poglejte se, kje ste simetrični in kje ste asimetrični. V zunanji postavi smo simetrični. Posebno v glavi, kjer imamo čutila. V trebuhu pa smo čisto nesimetrični. Pretvorba in sistem živčevja in čutil je nasprotje, polarnost in v vodi na primer boste našli ličinke insektov, ki so popolnoma prosojne, narejene so popolnoma simetrično, potrebujejo pa prebavne organe in tam v prebavi so asimetrični. To pa je oblečeno v svetlečo se kožo in ni vidno. Tisto, kar je simetrično, je za svetlobo dosegljivo, tisto kar je nesimetrično, pa je zakrito. Če to v naravi študiramo postane povsem jasno, da ime kremen opraviti nekaj s svetlobo, nekaj s silami svetlobe in da ima kalcij, apnenec opraviti z zemeljskimi substancami, s temo.

In potem lahko razumemo tisto, kar prikazuje Rudolf Steiner v Poljedelskem tečaju, da kozmične sile posreduje kremen v tleh, v zgornji sloj zemlje. Tam so na razpolago rastlinam in da apnenec posreduje sile podsončnih planetov v zgornji sloj zemlje. Tukaj pa imamo rastlino, ki je kremen pobrala iz zemlje, ga transportirala najbolj visoko proti svetlobi, kar je le mogla in lahko se vprašamo ali je to za prehrano človeka pomembno. V moki, če zmeljemo to zrnje, kremena ne bomo več našli, toda te sile so v rastlini delovale in te sile v semenu tudi so in delujejo tudi v človeku, ki se s tako hrano hrani.

Vprašanje pri prehrani bi res bilo, kakšen pomen ima kremen za človeka, predvsem zgornji del? Namreč za sistem živčevja in čutila. Mi hrane zagotovo ne potrebujemo samo zato, da imajo naše mišice moč. Mi hrano potrebujemo za razmišljanje, da se lahko koncentriramo in če si malo pogledate pri antropozofski medicini, zakaj vse uporabljajo kremen, potem je to vedno v zvezi z živčevjem in čutili. Pomislite na ledvica, kjer uporabljamo praktično kot zdravilo čaj iz njivske preslice, ki ima toliko kremena. Zelo zanimivo pa je, kako je Rudolf Steiner opisal to bolezen ledvic. Ledvice je opisal ne samo kot organ za pretvorbo, presnovo, temveč kot neke vrste notranje čutilo in zanimivo je, ledvici sta simetrični. Imamo dve ledvici in pravzaprav ne ležita v trebuhu, temveč izven trebušne prepone. Saj veste, črevesje, pankreas in jetra in so obdane s trebušno prepono, membrano. Ledvica so sicer precej globoko spodaj, toda so izven te trebušne prepone, izven tega prostora za prebavo. Obstojajo tudi nadledvične žleze, ki tvorijo adrenalin in te pravzaprav v času embrionalnega razvoja, nastanejo iz živčnega sistema človeka. Opazimo torej, da so res ledvica organ, ki imajo veliko opraviti z zgornjim delom človeka, z živčevjem in čutili v človeku. In zaradi tega je na primer njivska preslica ali če ima človek glavobol, se pravi kremen kot zdravilo za sistem živčevja in čutil. In zaradi tega imam jaz osebno raje tisto pšenico, ki ima rese, zaradi tega ker menim, da je to za človeško prehrano pomembno.

Mogoče ste kaj slišali o metodah kristalizacije za ugotavljanje notranjega reda z bakrovim kloridom ali pa dvigajoče se slike za ocenjevanje notranje kvalitete živil. Na ta način je očitno možno ustvarjati sliko energij, ki v takem živilu delujejo. In primerjava s takimi metodami pri Probusu, to se pravi Probus z resami in Probus brez res je pokazala, da je glede na kvaliteto ta forma z resami bolj vitalna. Sorta z resami je bolj vitalna.

Še enkrat Probus z resami. Ta sorta se je delila v več tipov. V njem so naenkrat klasi, ki nimajo več prave oblike. Začeti smo morali še enkrat na začetku. Pri tem smo imeli srečo, saj je naenkrat nastala cela vrsta novih sort. Torej, sorte z resami, ki so celo kar se kvalitet za peko tiče, tudi boljše.

Tudi take temne tipe najdemo. Imeli smo tako svetle kot temne variante z resami. Ta tip zelo cenim. Še enkrat. Tudi to je linija, ki je potomec temne pšenice Petra Jakobija. V njegovem polju so se našli tudi svetlejši tipi; če bi vam povedal, zakaj dajemo prednost tudi takim tipom, bi bilo to malo preobširno.

Malo starejše slike, kako pri nas izgleda. Imamo manjše parcele, mogoče pet kvadratnih metrov. Trenutno imam sto različnih sort in to je že precej dela. Za oblaki Alpe s severne smeri in od nas se krasno vidi Bodensko jezero in švicarske Alpe.

Za te majhne parcelice seveda potrebujemo drugačne stroje kot kmet. To je že problem, če mislimo na to, kako lahko kmet svoje sorte ohranja. To kar sem prej povedal, če gremo selektirat na polje in izberemo lep šopek, imamo mogoče kilogram ali dva zrnja. To je potem posevek za do sto kvadratnih metrov. To človek lahko s srpom ali koso pokosi. Ampak, kako pa je z mlačvo? Pri nas je potem tako malo zrn, da žito kar omlatimo s cepcem.

Bolj praktično je imeti tak majhen kombajn. Sto kvadratnih metrov bi recimo še bilo obvladljivo, če pa imamo potem njivo s tisoč kvadratov je zagotovo tako, da že potrebujemo stroj in če vzamemo normalen kombajn, potem onesnažimo naše žito z ostanki tistega, kar je kombajn prej požel. Torej, kmet za sebe takega stroja ne more kupiti, čeprav bi rabljen stal 1000, 2000 mark. Toda, dobro bi bilo, če se v neki regiji organizirate in uporabljate za ohranjanje sort in razmnoževanje ki je potrebno, mogoče skupaj koncentrirate delo na neki ugodni kmetiji in za tisto tudi kupite tak stroj. Ne vem kako je tu pri vas. Pri nas delajo poskuse tudi regionalne inštitucije s strani vlade in na začetku, dokler mi nismo imeli svojega stroja, smo si stroje tam lahko izposodili. Prišli so k nam in so naše skombajnirali. Mogoče bi se kaj takega dalo tudi pri vas organizirati.

Opazimo pa, da je ohranjanje teh sort stvar, ki ni čisto enostavna. Pri zelenjavi je le enostavnejše. Mogoče imate deset glavic solate, pustite, da gredo v cvet in poberete seme. To ni težko. To je potem še mogoče opraviti na roko. Jaz imam posebno sejalnico za to. Imam parcelice, ki so široke samo en meter in pet metrov dolge. Imam posebno sejalnico, če pa hoče kmet to ohranjati sam ne rabi imeti sejalnice. Če pa hočem primerjati pridelke, moram eksaktno sejati in sicer štiristo zrn na kvadratni meter in za to potrebujem ustrezen stroj. Za ohranjanje sorte pa sejalnica ni potrebna. Posejemo na roko in pobranamo.

???

Še enkrat slika pri našem delu. Še slika, ki je malo manj lepa. Ta dva klasa sta okužena s snetjo. Snet okuži zrna in namesto normalnih zrn se oblikujejo take kot vrečke, ki so polne nekih črnih trosov in če se tako polje potem kombajnira, se za kombajnom vlečejo črni oblaki. Posledica bi bila, da karkoli smo pospravili, vse zrnje je okuženo. Rjava pšenica Petra Jakobija je odporna proti tej bolezni. Normalno pa sorte niso odporne in nevarnost je, če človek nekaj let seje svoje seme, da potem prihaja do okužb.

Kaj proti temu lahko naredimo? S hrenom lahko narediš kopel, mogoče tudi z gorčico. Vse ostre stvari so uporabne za to. S tem potem naredimo kopel za seme. Najbolj enostavno je, če si v trgovini kupiš zmlet posušen hren. Seveda je mogoče, da skoplješ korenino, jo sesekljaš in posušiš in potem zmelješ. 20% tega praška daš na 80% vode in potem pustiš, da stoji eno uro. Če imaš to moko iz posušenega hrena, ta prašek, vzameš 20% praška in 80% vode, pustiš da stoji eno uro in potem vzameš od tega približno 5, 6% in zmešaš z žitom, tako da so vsa zrna dobro vlažna. Na primer kar v mešalcu za beton. In to je zelo učinkovito.

???

Tudi pepel deluje, vendar ne tako močno kot hren.

Še enkrat te moderne kratke sorte. To je …. kratka sorta, kjer zelena preide v modro in sivo in menim, da te barvitosti v zvezi z zorenjem sploh ni. To je tipično za te današnje nizke sorte.

Za to, da lahko veliko gnojijo in ni nevarnosti poleganja.

Rudolfa Steinerja so vprašali, ali je tisto kar bogato rodi dobro za človeka. In ravno takrat so začeli uporabljati umetna gnojila.

???

To, če ga pustiš da malo stoji, dve leti, sploh ni slabo, zaradi tega, ker slaba zrna potem ne kalijo, so izločena. Enozrnica in dvozrnica sta zanimivi in ljudje se vedno bolj zanimajo zanju. Opazili so, da imajo te stare sorte le veliko dobrih lastnosti, pomembnih za človeško prehrano in taka njiva z enozrnico je pravo veselje. Take krasne svetlozelene barve je enozrnica, jaz imam vedno občutek, krasno bi bilo, da se kar kopam v tem,tako krasno osvežujoče je. Enozrnica nima tako velikega pridelka kot pšenica, zato so jo malo zanemarili. To se mora potem še dobro očistit, ker se mora oluščit in je veliko dela. Tako ali tako ni mogoče pridelati šest ton. Potem je enozrnica gotovo prava stvar.