Brigitte von Wistinghausen, Seminar na Lošinju septembra 2010

Rada vam bom pripovedovala o mojem delu in pridelovanju semen na področju vrtnin. Za začetek danes pa sem si mislila, da vam najprej pokažem pot, ki jo imajo za seboj kulturne rastline, da so se lahko razvile do te polnosti rastlin, ki so v stanju oblikovati cvetje. Take vrste iz katere so pravzaprav nastale vse naše zelenjadnice in rastline s katerimi se preživljamo. Ni tako, da je bilo v rastlinskem svetu od začetka že vse tako dano kot danes vidimo. Niti z rastlinami, niti z živalmi pa tudi z ljudmi ni bilo vse tako kot je danes. Vse je na poti razvoja. Vsa živa bitja na Zemlji so na poti razvoja, pa tudi Zemlja kot celota, ki ima za seboj že zelo dolgo pot razvoja. In upajmo, da bo to pot lahko v bodočnost tudi še nadaljevala. In če hočemo skrbeti za Zemljo in živa bitja na njej, potem ni pomembno, da znamo samo ohranjati kar danes na njej je, temveč da ohranimo sposobnost razvoja Zemlje same in živih bitij na njej.

Za posamezno rastlino pravimo, da če ne raste, pa odmre. To vsi veste. Rastlina mora vedno rasti, sicer odmre. In tako rečemo za vse skupaj, za vse rastline, za vse človeštvo, za celo Zemljo lahko to rečemo. Če se ne morejo več razvijati, morajo umreti. In to kar rečemo tako za ves rastlinski svet in za Zemljo, to moramo pri človeku aplicirati in videti v posameznem človeku, ne v vseh ljudeh. Človek mora na nek način enkrat s svojo rastjo navzven prenehat rasti. Človek mora vedno ostati sposoben razvoja in se veselit razvoja. To pa konkretno pomeni, da mora človek ostati tak, da se je pripravljen do zadnjega trenutka svojega življenja z radostjo učiti novih stvari. Če to pripravljenost človek izgubi, duševno umre. Duša in sposobnost razvoja pa je najdragocenejše blago kar ga sploh je.

Hvaležni moramo biti, da sta velika znanstvenika 19. stoletja, Darwin in Heckel, postavila to teorijo razvoja za zunanji svet nekako v zavest ljudi. Pred Darwinom in Hecklom je Goethe že pol stoletja prej to teorijo razvoja mislil. Rudolf Steiner je to idejo razvoja od duhovnega v živo, do fizičnega, ljudi petdeset let po Darwinu učil. Rada bi rekla, da je temeljna stvar antropozofije, da nas na najobširnejši način seznani z mislijo razvoja in nam ga vedno znova pokaže. In tako bi danes zvečer kot intonacijo za naš skupni teden skupaj pokazala majhen del razvoja rastlin na Zemlji tako, da bi lahko razvili pravi notranji odnos do rastlin. Predvsem do rastlin, ki nam služijo kot hrana. Rastlin, ki predstavljajo danes najvišji razvoj, ki ga je rastlina sploh dosegla. Upam, da ste mojo idejo, mojo misel razumeli.

Sedaj bom začela pripovedovati in bom s svojimi slikami malo podkrepila. Poskušala bom prikazati kako je izgledala naša Zemlja pred milijoni let, v času, ko na Zemlji še ni bilo ljudi in ko so bile prisotne le najnižje razvite živali. To bom naredila le v obrisih, tako da bomo lahko spoznali pot razvoja. Pred dolgim časom je bilo kontinentov malo in drugače so bili razporejeni. V glavnem je bila naša Zemlja prekrita z vodo. Ko so se pojavile prve rastline, so bile to rastline, ki so rasle in živele v vodi. Rastline, ki danes spominjajo na te rastline so alge. To kar se nanaša samo na alge, temveč to kar bi rada opisala kot staro rastlino je resnično samo nekaj malega kar je od tistih starodavnih rastlin. Celo Zemljo je obdajalo morje vode, ki je bila polna najrazličnejših rastlin podobnih algam. Zemlja še ni bila tako mrtva kot je dane. Iz globin morja in povsod na tem okroglem zemeljskem telesu so se nekako izbočili na površino kontinenti. Mnogo od tega rastlinskega sveta je nekako pristalo na teh površinah, ki so se izobilje kot kontinenti.

Mi vemo, da imamo danes na Zemlji dobrine zelo neenakomerno porazdeljene, na določenih mestih je več nafte in zemeljskega plina. Kaj je to? To je tisto, kar je od tistega morja alg po milijonih let ostalo, po tem, ko je na to deloval zelo močan pritisk. Arabske puščave ali pa puščave v Ameriki, ogromna nahajališča nafte v Rusiji, vse to je bilo enkrat morje. Zrak nad to vodo je bil čisto drugačen. Zrak je bil zelo meglen, sonce ga ni moglo predreti, Toda alge so rastline, ki lahko uporabijo tudi tako sončno svetlobo, ki prihaja skozi gosto meglo pa tudi skozi vodo. Ta megleni zrak je bil zelo obogaten z ogljikovim dioksidom.

Mi vemo kako rastlina tvori zeleno substanco svojih listov s pomočjo sončne svetlobe s tem, da iz zraka vzame ogljikov dioksid. In s to neverjetno količino rastlin, ki so rasle v vodi v mnogih tisočletjih razvoja se je dogodil v atmosferi Zemlje nekakšen prvi proces očiščenja tega ogljikovega dioksida. Toda to je bil proces, ki je trajal sto tisoče let. Kljub temu je ta očiščevalni proces omogočil, da se na nastalih kontinentih, na suhi zemlji razvijejo kopenske rastline. Od takratnih kopenskih rastlina imamo danes tudi še nekakšne ostanke. Sem sodi preslica, praprot, mahovi.

Vi poznate praprot kako v gozdu raste. Sami listo so jo. Ampak listi praproti so različno oblikovani. Ste že kdaj izkopali praprot? Ima korenine in če imamo srečo, bomo na prvi sliki videli praprot. To je rastlina praprot. To so že lepo oblikovani listi. Predstavljate si normalne alge in jih s tem primerjate. Alge v neki luži na primer so v primerjavi s tem enostavne zelene celice. Tiste oblikovane alge kot jih danes poznamo, ki so rdeče ali rjave ,tistih v tistih davnih časih še ni bilo. Tisti rastlinski svet v morju je bil ena sama zelena masa. Tukaj pa imamo že lepo oblikovane liste in jutri vam bom pokazala kako si danes znanost predstavlja rastlino praproti, kot so rasle pred milijonom let. Predstavljajo si, da so bila to kot mogočna drevesa dvajset in več metrov visoka.

Poglejte si korenino praproti. Praprot je večletna rastlina. V prvem letu je korenina čisto majhna. Ta praprot tukaj je mogoče stara že deset let. Zdaj pa pomislite kako zgleda deset let staro drevo ali kako zgleda vrtnica po desetih letih, torej večletna rastlina. V razmerju z listom ima praprot razmeroma malo korenine. In zdaj si oglejmo še to posebnost, pri praproti leži korenina v tleh vedno poševno in zelo enostavno jo je izkopati. Kaj pa če bi poskušali izkopati deset let staro drevo? Gotovo vsi veste, da ima praprot več kot samo liste. Na zadnji strani listov praprot oblikuje poleti tako imenovane krogle trosov. S tem se praprot razmnožuje. Tukaj zgoraj v prvi vrsti vidite kako je tros oblikovan. To je posamezna kapsula in ko se razpoči zgleda kot bi nek vitez bruhal. In to so potem trosi in iz njih praprot raste, toda proces rasti je zelo kompliciran.

Naslednja praprot, ki zraste iz trosa je mogoče pet centimetrov velika. In vse skupaj se dogaja v vlažni senci. V času visokega poletja se oblikujejo trosi na hrbtni stani listov. Če bi takrat na praprot sijalo sonce bi bilo to narobe. Trosi padejo na vlažna gozdna tla, mogoče pride še malo dežja in trosi skalijo. To se dogaja v polmračnih vlažnih okoljih.

Naslednja slika. To je njivska preslica. Vsi jo poznate. Sodi pravzaprav v isto stopnjo razvoja kot alge. Ne obstaja iz listov, temveč iz samih stebel., ampak raste pa popolnoma naravnost, Kaj pa dela njena korenina? Korenina raste vodoravno v zemlji. Postrani gre v zemljo, pote pa gre vodoravno. Liste ima šele v prvi obliki, ko pride ven kot tros, kot rečemo rudimentarno,  okrog stebla razporejeno. Preslico poznamo v smrečicasti obliki. Preden se smrečicasto oblikuje v pozni pomladi, se v zgodnji pomladi oblikuje ko tros. To je tako imenovan nosilec trosov. In ta nosilec trosov zgodaj spomladi odžene iz horizontalno ležečih korenin in ni zelen. Pravimo da je parazit tako kot so glive. Tros ne zgleda tako kot čelada viteza, ampak kot neke vrste “puder doza”. In fini trosi padejo iz tega nosilca trosov, ki so tako fini kot cvetni prah. Na zemljo padejo in kalijo v spet zelo kompliciranem procesu.

Tukaj imamo dva različna trosa. Tako majhni so, da jih s prostimi očmi sploh videti ne moremo in to mora priti skupaj na zemljo v vlažnem okolju in tako bi potem zrasla nova preslica. Preslica rada raste na soncu. Toda nova rastlinica potrebuje vlago, da lahko vzkali. Človek ima občutek, da se dogaja neka slutnja cveta, toda cvet to še ni. Pri praproti mora biti temno in vlažno, pri njivski preslici pa hladno in vlažno. Kaj pa ljubijo vse rastline, ki oblikujejo cvetje? Ljubijo zrak, toploto in svetlobo.

Tukaj imam še eno sliko preslice in sicer v obliki kot si jo znanost predstavlja, da je bila pred milijonom let, trideset do petdeset metrov visoka drevesa. In toliko majhnih, prav smešnih koreninic v horizontali.

Naslednja slika. Ostankov reliktov teh rastlin izpred davnih časov danes ni več. Znanstveniki  iz slojev v zemlji sklepajo, in povedala vam bom kateri sloji so to, da so tedanje rastline zgledale takole, saj so našli ostanke ali odtise takih rastlin. Mogoče je, da so rastline zgledale kot palme. Če pa to na levi strani pogledamo, pa podobnosti z današnjimi drevesi sploh ne najdemo. Ampak kar se meni zdi pomembno je, da so te rastline že rasle v vertikali, čeprav je postava neharmonična. In če pogledam te rastline bi rekla, hecne so. Predstavljaje si v primerjavi s tem bukev ali bor.

Zdaj pa slika pragozda. To tukaj so preslice kot si jih predstavljamo in to so ta zmajevska drevesa, zgleda kot bor, toda bor to ni. In to je tako imenovana praprot v drevesni obliki. V južni Afriki se še najdejo določeni tipi takih praproti. Ampak tudi te majhne praproti kot jih tu na vznožju vidimo so že podobne današnjim. V ozadju pa vidimo kot da visi nek sadež, to so kot torbe v katerih so trosi. In moramo si predstavljati vse mase suhe zemlje, ki so takrat že obstajale. Mogoče jih je bilo pol toliko kot jih imamo danes, mogoče samo tri četrt. Vsa ta kopna zemlja je bila gosto poraščena s takimi gozdovi. Ti gozdovi so neverjetno veliko asimilirali. Zrak je imel zato malo manj vode, toda še vedno je bil bogat z ogljikovim dioksidom. Mnogo bolj bogat kot je današnji umazan zrak. Ti gozdovi so čistili zrak naše Zemlje ogljikovega dioksida tako, da je na koncu dosegel tisti delež, procente kot jih danes najdemo. Ali veste koliko ogljikovega dioksida ima naš zrak na Zemlji? Sploh ne veliko. Glavna stvar je dušik, ki ga sploh ne moremo uporabiti oziroma ne moremo ga neposredno uporabiti. Mislim, da imamo samo 2% ogljikovega dioksida. Grozi pa nam, da se bo ta procent povečal na 6% in pri teh 6% ljudje nebi mogli več dobro dihati.

Ti veliki gozdovi so s tem, da se je vsebnost ogljikovega dioksida v zraku zmanjševala, izginjali ker je bil zrak za njih preredek, kar se ogljikovega dioksida tiče. In z njimi skupaj o izginili dinozavri, ki so bili bitja teh pragozdov. Zemlja se je takrat še zelo razgibavala in kontinenti so se premikali. Južna polobla Zemlje je imela takrat več kontinentov in ti so se počasi pomikali proti severu. In dogajali so se veliki premiki. En kontinent je potoval proti drugemu. In v teh premikih je živel ta rastlinski svet in tiste ogromne živali, ki so takrat živele. To so bile spremembe na Zemlji, ki so bile v zvezi z razvojem Zemlje. In žrtev tega razvoja je bil takratni svet živega.

To bi rada primerjala z duševnim procesom v človeku. V toku mojega odraslega življenja sem zgradila določeno bogastvo svojega notranjega sveta s čisto določenimi aspekt, s čisto določenimi predstavami o vrednotah in o vsem drugem kar sodi k notranjemu duševnemu bogastvu. Če to tako ostane potem duševno zastane in te stvari postanejo stare in se v sebi sesedejo. Četudi je moje notranje življenje še tako bogato potrebujem v svojem življenju vedno znova nove vzpodbude in potem je moj razvoj še naprej mogoč. Uspeh tega, če se moj razvoj nadaljuje pa je, da mnogo od istega bogastva, ki ga sedaj nosim v sebi, ali sama zavržem ali pa se porazgubi, postane nepomemben ali pa se uniči. Kdo teh borb v duševnosti ne pozna? Vsak jih v sebi bojuje. In moje mnenje je, da kdor teh borb ne pozna, se vprašam, kako tak človek lahko postane star in pri tem ostane res živ.

Ko je torej ta svet izginil skupaj s takratnim živalskim svetom se je dogodil velik duševni preobrat v življenju naše Zemlje, tako si moramo predstavljati. In koncentriran, skupaj stisnjen ostanek tega so nahajališča premoga v naši Zemlji, predvsem črni premog. Rjavi premog je malo mlajši, nekaj sto tisoč let mlajši in ne leži tako globoko v zemlji kot črni. In če pogledam naš današnji čas, potem pa se bom spet vrnila v razvoj; od kdaj mi izkopavamo premog? Sto petdeset let ali še dalj časa? Ne vem več točno. Kako dolgo pa uporabljamo nafto? Sedemdeset let približno? To pa je zraslo v milijonu let in pol, kar človek v dvesto letih spet preobrazi in pošlje v zrak. Kako naj Zemlja kot celota to prenese? Če bi mi naredili tak proces nazaj tako počasi kot je to nastajalo, je mogoče težko. V nekaj tisoč letih mogoče bi pa to šlo. To sem želela omeniti samo v razmislek.

Naslednja slika. Tudi to je praprot iz tistih starih časov, kot si znanstveniki predstavljajo. Ali se vam ne zdi, da rastlinski svet že s to obliko nekako izraža neko slutnjo oziroma težnjo k oblikovanju cveta? Ni to že kot neke vrste cvet?

In naslednja sika. Kdo to rastlino pozna? To je tako rekoč iglavec. Jaz sem to rastlino srečala v Južni Afriki. Tam ni bilo ledene dobe in zaradi tega obstajajo tam še rastline, ki jih je pri nas ledena doba uničila. To je pravi iglavec. Ko je svet praproti in preslice v teh velikih masah izginil so se po novih kontinentih zelo razširili iglavci. In že na tej obliki starega iglavca, ki ga pri nas ne srečam več lahko človek doživlja ali čuti isto kot pri prejšnji sliki, kako rastlina, v tem primeru celo drevo, že kaže neko slutnjo oblikovanja cveta. To lahko rečemo, da je pravi cvet. Toda če pogledamo kako so oblikovani cvetni listi, potem so to iglice iglavcev.

Če si enkrat predstavljate naše današnje iglavce, ki jih vsi poznate. Zelo pokonci rastejo in če to primerjamo z algami, ki so vse rasle samo v horizontalo, praprot pravzaprav tudi še teži k horizontali, s temi drevesi pa gredo rastline v vertikalo. In naši iglavci ne kažejo to vzravnanost samo v svoji postavi nad zemljo, temveč lahko zrastejo s svojimi pravimi koreninami v globino zemlje. Ampak ali ste videli kadar vihar v gozdu podre na primer  smreko, kako to zgleda? Ali koko zgleda, če podre listavca? Pri iglavcu je korenina kot ogromen krožnik. Pri listavcu pa so korenine mnogo bolj zasidrane v zemlji in če ga vihar izruva se korenina običajno tudi raztrga, prelomi.

Z razvojem rastline je povezana vzravnana rast v smeri svetlobe in močna povezanost z zemljo s tem, da rastlina raste v globino. In tudi pri iglavcih se začne tako, da vsaka korenina, ki se oblikuje, raste naravnost v zemljo in šele po tem, ko zraste naravnost v oblikuje majhne horizontalne koreninice. In pri iglavcih je potem več horizontalnih koreninic kot horizontalnih. Pozneje bom še enkrat obravnavala to temo, kaj prihaja do izraza v tem, če rastlina raste proti sončni svetlobi in kaj prihaja do izraza kadar raste v globino zemlje. T sem hotela samo poudariti. Pozneje se bomo vrnili k temu.

Ste kdaj opazovali kako cveti smreka ali bor? Mi opazimo cvetenje predvsem na cvetnem prahu. In mi vsi poznamo rezultat tega cvetenja, to so storži, ki so lahko zelo različni pr različnih drevesih. In če si pogledamo cvetove pri iglavcih, naj bo to smreka, macesen, bor, jekla, mogoče mamutovo drevo, je cvet en sam organ cvetenja. Tam kjer se tvori cvetni prah in kjer se oblikuje zasnova semena. In pri iglavcih je to vedno v dveh cvetovih, ki sta ločena. To kar pa vsem cvetovom iglavcev manjka in kar ta slika s pomočjo teh listov nekako poskuša prikazati kot resničnost, pa ni. To je okras cveta.

Ali veste kaj je okras cveta? To so cvetni listi. Mi tukaj ne vidimo cvetnega prahu in zasnove semen. Mi tu vidimo samo nepotreben okras. Kaj pa sodi k cvetu razen tega? Cvetovom, ki nas kot cvetje obdajajo? To niso samo cvetni listi, lepše, manj lepo, lepše obarvani, manj lepo oblikovani, temveč vonj. In čebela bi nam rekla, da nam cvet pove tudi, tu je nektar. Tudi drugi insekti bi nam povedali, da jim cvet to govori. Iglavci tudi zmorejo oblikovati vonj in nektar. Kje pa? Nektar oblikujejo na iglah, ki so cveti. Toda ta nektar še ni gotov, tako da je potrebno, da najprej pridejo uši in ta nektar popijejo. Potem pa pridejo čebele in sesajo uši. Če pravim, da sesajo bi rada rekla, da tako kot krava ne umre, če jo molzemo, tako tudi uš, če ji ta nektar odvzamejo ne bo umrla. Čebela ne more tako kot pri pravem cvetu neposredno vzeti nektarja pri iglavcih, temveč potrebuje za to nižje razvit insekt kot pomočnika.

In kje najdemo pri iglavcih vonj? Tako v igli sami kot v lubju..In pri naših najvišje razvitih rastlinah se vse to zbere v pravih cvetovih. Iglavci imajo samo namensko cvetje, da se dogodi oprašitev in da se lahko oblikuje seme. Toda to je potem še en korak v razvoju naprej, če se potem oblikujejo pri današnjem rastlinskem svetu oziroma glavnih zastopnikih tega cvetovi v katerih najdemo toliko tistega, kar pa za oprašitev samo pravzaprav ni potrebno. To bom že utemeljila, ampak poudarjam, oblikuje se toliko nepotrebnih stvari.

Klasični darwinist pravi, cvet diši, cvet je obarvan in ima nektar, in sicer zaradi tega, da oprašitev funkcionira. Vsi poznate regrat. Ko začne regrat cveteti ima zelo veliko cvetnega prahu. Če pomočiš nos v regratov cvet je nos čisto rumen, ker ima dosti nektarja. In kadar cveti priletijo čebele. Toda regrat je tako strog samoopraševalec, da ne potrebuje čisto nobenega insekta, da bi seme oblikoval. Ne potrebuje insekta pa tudi vetra ne. To se dogaja vse samo za sebe v tej cvetni glavici. Za lastno oblikovanje semena potrebuje mogoče samo 1% cvetnega prahu, ki ga oblikuje. Zaradi tega jaz pravim, regrat ali vsi cvetovi se veselijo, da bogato pogrnejo mizo za svet insektov. In v svojem rastlinskem svetu se veselijo, če insekti pridejo. Ali ni približno tako tudi pri nas kadar pričakujemo drag obisk in se potrudimo, da se bo dobro počutil. Jaz bi rada rekla, rastline, ki cvet dobro oblikujejo, kot na tej sliki  ameriški slamnik na primer, te rastline se zelo veselijo, če jim uspe oblikovati cvet in insekti priletijo k njim. Čisto vseeno je ali so to čebele, muhe, metulji ali kdorkoli.

Gozdovi iglavcev pa so se manjšali. V zaščiti teh vedno bolj umikajočih se iglavcev, kjer sploh ni nizkih rastlin, ki so zeliščem podobna, so se razvile današnje cvetnice. Današnje cvetnice kažejo velik korak v razvoju rastlinskega sveta naprej predvsem, če jih primerjamo z iglavci. In sedaj bi rada najprej omenila kako oblikujejo svoje liste. Če enkrat odmislite iglavce in s zamislite samo ostale rastline. Iglavci imajo samo iglice, ki so mogoče različno dolge, včasih so tudi malo narezane. Toda druge rastline imajo najrazličnejše oblikovane liste. Pomislite na listavce. Pomislite na regrat kakšne liste ima. Pomislite na kamilico. Križnice. Če si predstavljamo in pogledamo najrazličnejše rastline okoli nas (tu na steni imam same kulturne rastline), ki nas obdajajo v toku leta odkrijemo zelo različno oblikovane liste na teh rastlinah.

Pri cvetnicah imamo liste na najrazličnejše načine oblikovane. In imamo dve vrsti cvetnic. Ene, ki imajo relativno enostavno oblikovane liste, travam podobne. Sem sodijo tudi vse čebulnice; narcise in por na primer. Druge pa, ki jih imam tukaj na slikah na steni, vse naše stročnice. Tukaj gori imamo malvo. In veliko pestrost različno oblikovanih listov imamo pri tej drugi skupini, ne pri travah podobnih. In potem imamo pri tej drugi skupini še nekaj posebnega. In to je, kako ta rastlina oblikuje liste po vrstnem redu. Spodaj oblikuje take, pri naslednjih listih steblo postaja daljše. Tukaj je rastlina steblo prelomila, da je imel list sploh prostor. Če pa pogledamo list lahko ugotovimo, da se vedno bolj fino oblikuje. In potem spet preobrazba v obliki lista. Steblo postaja spet krajše, tukaj pri zadnjem listu ga sploh ni in listi so tako fini, da na koncu skoraj izginejo.

Naslednji primer. Še enkrat, pri tej rastlini so spodnji listi verjetno že odmrli. Prvi list je nerodno širok. Potem so listi ožji in lepše oblikovani, z daljšim steblom. Naslednji par listov ima krajše steblo in je še bolj fino oblikovan. In zadnji par listov je brez stebla in še bolj fino oblikovan. Goethe je odkril ta fenomen pri rastlinah. On imenuje to metamorfozo rastline, kar pomeni preobrazba oblike listov v razvoju od spodaj pa do cveta, ko se steblo začne krajšati in se začnejo listi bolj fino oblikovati. Zelo zanimivo je, da imamo brez nadaljnjega rastline, ki ne cvetijo takoj in najprej oblikujejo neke vrste rozeto listov ob tleh. Potem pa začnejo oblikovati steblo na katerem bo cvet. In šele takrat se dodatni listi, ki zrastejo, začnejo spreminjati. Zaradi tega pri regratu noben list ne spremlja rasti stebla, ki je skoraj prosojno. Pri regratu ne opazimo nobene metamorfoze listov.

Če pa mislimo na primer na korenje, ti cvetijo šele v drugem letu. V prvem letu oblikuje korenje enake liste. V drugem letu pa požene steblo za cvet in takrat opazimo tudi metamorfozo listov, ki to spremlja. Metamorfoza se začne dogajati preden je cvet oblikovan. In jaz si drznem izraziti misel, v bistvu udari v sedanjost tvorbe impulz iz bodočnosti. Cvet šele bo nastal, cvet še ni tu, toda ta cvet, ki šele bo, v sedanjosti že učinkuje. To kar nam svet rastlin na ta način kaže je to, kar bi se ravno ljudje, ki danes živimo, morali naučiti. Da impulze za to kar danes delamo ne jemljemo iz sedanjosti ali preteklosti, temveč da smo duhovno tako živi oziroma imamo tako prisotnost duha v duhovnem, da impulze za naše delo vzamemo iz tiste bodočnosti v katero želimo. Mi hočemo čisto Zemljo, hočemo jo živo in zdravo. Mi hočemo, da se proizvajajo živila, ki so za človeka prava in zdrava. Mi hočemo nudit našim živalim tako življenje v katerem bodo lahko živele svoje živalske želje. In mojega impulza ne morem jemati iz preteklosti in reči kako dobro je bilo včasih. Kakšne možnosti najdem v bodočnosti? In še enkrat bi rada poudarila, ne samo za nas ljudi, temveč tudi za živali, ki nas spremljajo, je treba ustvariti pogoje, ki bodo tem bitjem omogočila bodočnost. Rastlinski svet to zmore.

Vsi poznate špinačo. Tukaj vam jo pokažem. Zraven stoji špinača v cvetu. Mogoče tega niste videli tako pogosto. Cvetoča špinača zraste mogoče osemdeset centimetrov visoko. Sedaj sem pa liste špinače takole obtrgovala. Tukaj spodaj so listi kot jih oblikuje špinača v rozeti. In potem sprememba. In potem tisti mali cvetovi spremljajo špinačo do cveta gor. Če rastlino takole pogledam v celi postavi tega ne morem tako spoznati, kot če list nanizam, čeprav sem lahko že opazila, da so listi pri cvetu manjši kot spodaj. Ampak če to razvrstim lepo v vrsto vidim, kako lepo enakomerno se to dogaja.

In to je druga vrsta špinače, druga rastlina. Mar ni to čudovito. Človek ima res občutek, da to rastlino nekaj vleče navzgor. Naj še povem, da ima rastlina dva različna cvetova. V rastlini, ki oblikuje tale liste kot so tu na levi strani, se oblikuje cvetni prah. V rastlini, ki oblikuje liste, ki sem jih nanizala na desni strani, pa je nastala plodnica v katero potem pade cvetni prah. Zato sem prinesla sem te liste, da vidite kako se zares lahko spozna kako se v rastlini dogaja nekaj po strogih pravilih. To so zakonitosti. Človek lahko hitro odkrije v sebi, ker to je v nas spravljeno, občutek za nekaj kar je resnično. Da tak list tukaj ne sodi tja v področje rozete spodaj ali da list iz rozete ne sodi v vrsto listov, ki spremljajo cvet. Tu ne gre samo za velikost nekega lista, temveč tudi za obliko. Če se poskušamo nekako vživeti v te fine liste zgoraj, ki cvet spremljajo s svojim objektivnim čutenjem potem lahko rečemo, da sploh ni težko postaviti liste na pravo mesto v taki vrsti. In če vas kaj takega veseli, lahko jutri to vadimo.

Tukaj sem prinesla v štirih kuvertah liste. Oblikovali bomo štiri skupine in liste bomo poskušali na bel papir razvrstiti tako kot bi bilo prav. Videli boste kaj znate. Človek res dobi občutek za zakonitosti, ki v naravi vladajo. In začutili boste kakšen korak v razvoju je to. To kar oblikuje na primer vejo pri iglavcu, ona iglica pri drugi od zgoraj in od spodaj. Iglice okrog cveta niso nič drugačne. Te cvetnice, visoko razvite rastline pa ta poseben cvetni impulz nekako privedejo do izraza tudi v oblikovanju svojih listov. To je izraz za to, kako me visok impulz diferencirano oblikuje. In diferenciacija prinaša bogastvo, obilje. In če visoke impulze sprejmem v svojo dušo, potem duša lahko postane pestra, diferencirana, bogato obdarjena.

Friedrich Schiller, nemški pesnik, je že pred dvesto leti rekel, rastlina v svojem nezavednem biti nas ljudi uči kako lahko pridemo do najvišje stopnje človeka. Tukaj se rastlina, nezavedno bitje, uči biti zavedna.

Tukaj imamo še drugače oblikovan cvet. To so cvetovi divjega korenja. In tukaj imamo posamezen cvetek, ki je v socvetju tako majhen. Kako čudovit, kako popoln je ta cvetek. In če pogledate koliko insektov se sprehaja po takem socvetju. Zakaj? Ker ima veliko cvetnega prahu in veliko nektarja, pa tudi nežen vonj. V sredini socvetja ima korenje še eno tako čudovito cvetko, ki je edina obarvana pri divjem korenju. Divje korenje ima belo korenino. V tem obarvanem cvetku pa se ne oblikuje seme. To je tudi izraz za to, da gre tu cvet korenja zelo močno v oblikovanje cvetja. Tako močno, da to skoraj presega moč te rastline. In tako je korenje tam zaradi tega že skoraj izgubilo sposobnost, da seme sploh oblikuje.

To pa vsi poznate. To je perunika in če si različno oblikovane cvetove pogledamo ugotovimo, kako kažejo vse perunike metamorfozo v obliki svojih cvetov. Pravzaprav so pravi cvetni listi to tukaj. Tisti veliki listi, ki visijo navzdol, ki privlačijo našo pozornost, pa je v bistvu nožnica. Sem gor pade cvetni prah. Pri korenju je nožnica takole majhna. Pri peruniki pa je prašnik v bistvu zgoraj. Torej imamo metamorfozo v cvetu samem in iz prašnika imamo oblikovan najlepši, najbolj umetno oblikovan cvetni list. Tri take liste ima perunika v vsakem cvetu. To bi pokazala samo kot primer. Perunika sodi k lilijam, ki tako kot trave nimajo metamorfoze v listih. Toda tako lilijevke, predvsem perunike, kažejo veliko metamorfozo v področju cvetnih listov.

Največja metamorfoza cvetnih listov se pokaže v rastlinski družini, ki prav tako nima metamorfoze na področju listov, ampak v cvetu; to so orhideje. Orhideje so pa skoraj tako narejene kot tisti rdeč cvetek pri divjem korenju. Tisti cvetek je od blizu vedno rdeč, ne moder. Orhideje pa, ki imajo tako močno metamorfozo cvetnih listov, ne morejo oblikovati gotovih semen. Samo čisto preproste orhideje, ki rastejo po travnikih, zmorejo to. Te orhideje iz tropskih dežel, ki jih imamo vsi za sobne rastline, tam se oblikuje seme, ki je tako majhno kot cvetni prah in mora potem pasti na tla. In v zemlji kjer je orhideja rasla se mora znajti čisto določena gliva in šele ta gliva naredi iz tega mini semena rastlino oziroma popolno seme. Jaz to stvar razumem na ta način, da menim, da se orhideje tako razdajajo v svoji lepoti, da potrebujejo pomoč drugih organizmov, da bi se same lahko razvijale naprej.

Primadona, ki stoji na odru in poje potrebuje doma gospodinjo, ki zanjo vse naredi. Človek ne more vsega sam in jaz sem zelo hvaležna mojemu sinu, da mi pomaga pri kazanju slik,ker jaz sama tega nebi zmogla. Jaz zaradi tega to povem na ta način, ker mislim, da ne smemo tega razumet preveč moralno. Ene rastline zanjo nekaj posebno dobro, druge rastline pa drugo. In če zanjo eno stvar posebno dobro, potem kakšna stvar pri njih tudi ne uspe dobro. In tudi pri ljudeh je tako, da eden zna eno stvar dobro in ima pomanjkljivost na nekem drugem področju. Zaradi tega je zelo pomembno sodelovanje. Sodelovanje je pravzaprav tisto kar naredi popolnega človeka. Ko bom potem zelo konkretno govorila o semenarstvu bom to večkrat poudarila.

Kaj pa oblikovanje korenin? To je naša zadnja slika. Mi korenine ne vidimo, tu pa jo vidimo. Mi delamo koreninske zaboje, ki imajo na eni strani steklo. Visoki so nekje do ramen, široki deset centimetrov in mi jih napolnimo z zemljo. Gor posejemo rastline. Na obeh straneh je za temperaturno zaščito še stiropor. Naše cvetnice imajo, z izjemo kumaric, to navado, da korenine rastejo vedno navpično navzdol in potem oblikujejo stranske koreninice. In da potem rastejo te korenine na steklo moram postaviti to moje stojalo poševno tako, da je steklo spodaj. Če hočejo korenine rast navpično dol, potem rastejo na steklo in ob steklu dol. Seveda to steklo vedno pokrijem z debelim stiroporom, da so korenine tudi v temi. Stiropor vzamem stran, ko hočem videti kakšna je rast korenin.

To so korenine moje rdeče pese. Poglejte glavno korenino. Kako majhna je rdeča pesa, ki sem jo zasadila in kako globoko so korenine. Pomislite na tisto praprot na začetku ali pa na tisto drevo, preslici podobno. Te rastline tukaj gor nimajo dovolj prostora, da bi se dobro razvijale, ampak za spremljanje razvoja korenin pa mi je tole pomembno.

Tukaj na steni imate korenine pora. Por pravzaprav sodi v skupino travnic, tako kot lilijevke. Pri poru imamo zelo izraženo vertikalo, korenino in obliko rastline. Ta druga skupina, špinača, pa ima zelo veliko malih horizontalnih koreninic. Korenina je zelo razvejana, podobno kot listnato drevo razveja svojo krono. Medtem, ko v tej skupini kamor sodi na primer por, bi lahko rekli, če jih primerjamo z drevesi, bi bila lahko palma tem podobna. Palme niso tako razvejane kot je na primer bukev ali lipa. Pri drevesih bi skoraj lahko rekli, tako kot izgledajo nad zemljo, taki so tudi pod zemljo.

V Avstriji je delala profesorica, ki je raziskovala korenine. Zelo se je trudila, da je izkopala zelo veliko rastlin z vsemi njihovimi, tudi finimi, koreninami. Zapustila je šest debelih knjig o rastlinskih koreninah. In njena trditev po tem delu je, da principielno pri naših cvetnicah, ki predstavljajo pretežni del našega rastlinskega sveta, da predstavljajo nekajkrat večjo maso kot je masa, ki jo oblikujejo nad zemljo. Predstavljate si jablano in predstavljate si po tej trditvi, da je najmanj petkrat toliko korenin, kot je mase nad zemljo. Čim višje razvit je rastlinski svet, tem bolj se je rastlina povezovala z zemljo. To je razvoj naprej, višji razvoj. Si predstavljate zakaj človek lahko tako lepo vzravnano stoji na zemlji? Ker nas Zemlja prežema s svojo silo težnosti. In gotovo ste že brali, če pridejo enkrat astronavti pri svojih poletih iz področja zemeljske težnosti, niti sedeti ne morejo več. Kaj šele da bi stali, samo horizontalno so še. Stara praprot, stara preslica s svojimi horizontalnimi koreninami še ni tako umeščena v sile težnosti Zemlje kot današnje cvetnice. In ljudje lahko ohranjamo svojo vzravnano držo samo zaradi sil težnosti naše Zemlje. Astronavti, ki so v svojih vesoljskih plovilih dalj časa, so zelo prepričljivo opisovali duševno stanje, ki s tem nastane pri človeku. k temu sodi kako se v svet vrnejo in z zadoščenjem ugotovijo, spet lahko čvrsto stojim na Zemlji. To so izkušnje, ki ji človek lahko naredi.

Jutri bomo nadaljevali s posebnostmi oblikovanja plodu in oblikovanja semen. Ali z opazovanjem tvorbe plodu pri naših kulturnih rastlinah in oblikovanjem semena. Potem bomo nekaj konkretnega opazovali na zelenjavi, ki na tem področju oblikuje plodove, ki jih mi uživamo kot hrano. Vsako jutro bomo obravnavali drugo skupino zelenjave zelo podrobno. Jaz sem prinesla seboj tudi nosilce semen, na katerih si bomo lahko čisto konkretno ogledali kako to izgleda in kako se seme potem izlušči in kako potem seme lahko pripravimo tako, da je pravi za posevek. In vedno znova vam bom pripovedovala kakšen duševno duhoven aspekt ima ta tvorba semena. Jaz lahko iz globine svojih čustev rastline ljubim. Čimbolj pa jih razumem in prepoznavam v njihovem nastajanju, tem bolj globoko jih lahko ljubim. In to kar delam iz ljubezni je edina stvar, ki prinaša zdravje.

2.

Dodala bi k tistemu, kar sem povedala včeraj zvečer, da v prikazu preteklosti oziroma zgodovine naše Zemlje ne gre za milijon ali dva milijona let, temveč za stotine milijonov let. Spremembe in razvoj, ki ga je do danes naša Zemlja opravila se je dogajal v ogromnih časovnih obdobjih. Zemlja ima čisto drugačen ritem dihanja, dihanje življenja, kot ga ima človek. Čeprav mi v veliki pomanjšavi v bistvu to dihanje Zemlje nosimo v sebi. Že Platon je rekel, da je človek mikrokozmos v tem skupnem makrokozmosu. Naša Zemlja seveda živi v makrokozmičnih ritmih in to lahko zelo konkretno ugotovimo.

Naj omenim le en primer. Mi vedno dihamo in dihanje pomeni življenje. Običajno mi sploh ne vemo kako pogosto v toku enega dne vdihnemo in izdihnemo. Zdravniki pa to točno vedo. Zaradi tega tudi merijo naš pulz. Vedo, da ima pulz zdravega človeka sedemdeset udarcev v minuti. Še točneje je ideal dvainsedemdeset udarcev v minuti. Četrtino od tega, torej osemnajst, naj bi bilo število vdihov in izdihov zdravega človeka v eni minuti. In če izračunam koliko vdihov in izdihov imamo v enem dnevu, če človek osemnajstkrat vdihne in izdihne, je to 25.920 vdihov in izdihov v enem dnevu.

In če vzamem Zemljo kot celoto in letne čase, razvoj pomladi, poletja, jeseni, do globine zime nazaj, lahko to doživim kot en vdih in izdih Zemlje. Od tega, ko je Zemlja čisto potegnjena v sebe pozimi, z izdihom v poletju in po Janezovem svojo dušo spet popolnoma vzame v sebe, da bi jo imela pozimi spet popolnoma v sebi. Lahko rečemo, da je eno leto en vdih Zemlje. 25.920 let pa je čas v katerem se pomladišče Zemlje premakne enkrat skozi vse točke zodiaka. Dvanajst zodiakalnih slik v odnosu z našimi dvanajstimi meseci leta. Teh 25.920 let je za Zemljo kot en dan v njenem življenju. In kaj je za Zemljo tristo milijonov let? Koliko je to za Zemljo, če je približno šestindvajset tisoč let en njen dan? Tako moramo gledati na velika časovna obdobja v odnosu na razvoj Zemlje. Tam velja čisto drugačna mera za čas kot pri človeku, ki je mikrokozmično bitje. Rastlinski svet je neposreden izraz življenjskih dogajanj na Zemlji. To je bilo na nek način na malo drugačnem nivoju še enkrat v kratkem tisto, kar smo obravnavali včeraj.

Včeraj smo pri našem obravnavanju prišli tako daleč, da smo se nekako že dotaknili visoko razvitih rastlin z njihovimi lepimi cvetovi, v njihovi polni lepoti. Te današnje cvetnice, ki nas sedaj obdajajo, kot pretežni del rastlinstva, ki ga okrog sebe vidimo, so v bistvu višek dosedanjega rastlinskega razvoja. Opisala sem kako izgledajo cvetovi, ko razvijejo svoj cvet in svoj vonj v vsej lepoti. Cvetovi nosijo v sebi cvetne organe. V sredini cveta je pestič. Ta pestič je spet nekaj posebnega, če to gledamo v razvoju. Pestič je lahko zelo različno oblikovan. Včasih je res krogli podoben, lahko pa je kot nekakšna ovojnica, ki je zelo dolžinsko oblikovana. Lahko je obdan z bodicami. Zelo veliko različnih oblik ima lahko.

Eno stvar pa ima vedno, česar pred razvojem teh cvetnic še ni bilo. Vedno oblikuje notranji prostor. Rastlina sama sicer nima nobenega notranjega prostora. Korenine prežemajo tla in tvorijo prostor v katerem koreninijo. Listi so maksimalno razširjeni v prostor nad zemljo. Ves razvoj rastlin je linearno usmerjen navzgor. Cvetovi pa praviloma oblikujejo odprto posodo, kelih ali pa oblikujejo kot neko telo, ki ga insekti potem lahko odprejo, na primer usnjatice. Ti pestiči pa so zaprti, ne glede na to kako so oblikovani. Tako zaprti so kot telo človeka ali telo živali. Mi naše odprtine na zunaj vse lahko zapremo.

V pestiču je brazda, mesto na katerem se oploditev dogodi. (slika)To tukaj je pestič in tukaj je ta brazda. V tem zaprtem prostoru pestiča so zasnove semen. In sedaj pride cvetni prah in pade na to brazdo. Raste skozi to ožino navzdol in oplodi zasnovo semena. Ko je seme oplojeno raste in ta pestič postaja vedno debelejši. Bistvena stvar pa je, da najdemo v cvetu, v tem pestiču že zaprt prostor, ki je sicer netipičen. Tega ne najdemo pri iglavcih, ki sicer tudi cvetijo. (slika)To naj bi bil češarek. Zasnova semen sedi na luskah. Tukaj prileti cvetni prah in enostavno pade sem gor. Odprto je. Ko je na to padel cvetni prah se češarek s smolo zapre. To je odprto opraševanje, medtem ko je v pestiču zaprto opraševanje. Zaradi tega pravi botanik, da je to golo seme, to pa je pokrito seme. Bistveno pri tem razvoju pa je, da rastlina pride res do pravega notranjega prostora.

In nas kot ljudi vprašam sedaj, kaj doživljam, če si zamišljam notranji prostor in ga kot človek realno doživljam. Rečem si, v meni je moja duša. Notranji prostor je potreben, da ima duša svoj prostor. Rastlina je v fizično zaznavnem sicer prežeta z življenjem, toda notranjega prostora svoje duše še nima. Žival in človek pa imata notranji prostor. In da te razvite cvetnice pridejo do notranjega prostora kot rastline, to jih naredi sposobne da so zaznavne za duševnost. Da nekaj duševnosti lahko sprejemajo. In to kar zraste iz tega notranjega prostora, ali je plod ali seme v notranjosti, to nosi v sebi nekaj rastlinsko duševne kvalitete. Rastlina ni brez duše. Ampak tam kjer ne oblikuje notranjega prostora, kot na primer naša praprot, ali iglavci, tam je duševnost prisotna zunaj rastline.

In šele današnje cvetnice v fazi cvetenja pri oblikovanju plodu lahko vzamejo nekaj duševnosti vase. Izraz za to; rastlina vse kar v njej živi lahko pokaže na čutno zaznaven način. To je barvitost rastlinskega sveta. Sicer je rastlina normalno zelena. Zelena barva pove, tukaj živijo rastline. Kako pa nastane zelena barva. Veste to? Fotosinteza pomeni, da se svetloba poveže s temo Zemlje in iz tega nastane zelena rastlina. In na Zemlji doživljamo svetlobo kot nevidno. Nevidni svetlobi se mora nekaj postaviti na pot, da jo lahko vidimo.

To danes iz izkušenj vemo. Astronavti danes lahko atmosfero Zemlje zapustijo in tam je vesolje absolutno temno. Šele v atmosferi Zemlje je svetloba vidna. Če iz teme gledamo svetlobo se mi pojavi najprej rumena. V temi sem in gledam v to rumeno barvo. Če pa gledam iz svetlobe v temo se svetloba pokaže v modri. Sonce sveti na Zemljo in podnevi smo v svetlobi. Mi gledamo skozi zrak v kozmos in zaradi tega imamo občutek da je nebo modro. Samo zaradi tega je nebo modro. Zato lahko rečemo, glede na smer opazovanja, če gledamo iz teme je svetloba rumena, če gledamo v temo je modra. In če rumeno in modro mešamo dobimo zeleno barvo. In tako nastane zelena rastlina ker rastlina poveže s svetlobo temne snovi Zemlje. Na tej poti povezana nebo in Zemlja omogočata življenje.

To paše ni duša, duša je še čisto nekaj drugega. To svetlobo in temo moram dobro ločevati in ju privesti v notranji proces gibanja, tako kot da se borita eden z drugim. Tako nastanejo barve. Goethe nas je tega naučil. Imel je globoko razumevanje za to, kaj je življenje in kaj je še korak naprej, kaj lahko nastane na temelju življenja, namreč duševnost. To je izrazil takole. Rekel je, barve so veselje in žalost svetlobe v soočenju s temo. Svetle barve so barve v katerih svetloba dominira. Temne barve pa so barve v katerih dominira tema. In pomembno je, da to ne vrednotimo z neko osebno moralo, da je v svetlobi nekaj boljšega kot v temi. Seveda se mi veselimo ko sveti sonce in je svetlo. Ampak če hočemo spati mora biti temno. in življenje človeka se odigrava v budnosti in spanju.

Tudi rastlina potrebuje svetlobo dneva in temo noči. Nobena rastlina ne more biti dolgo časa smo v svetlobi. Čez dan na novo ustvarja snovi s fotosintezo, ponoči pa predela tisto, kar je čez dan sprejela vase in oblikuje svojo postavo. Mogoče je čudno, ampak dejstvo  je, da rastline rastejo ponoči. Čez dan rastejo samo tam kjer so v senci. V svetlobi sprejemajo vase, v temi pa predelajo to. In sedaj rastlina prvič v svojih cvetovih izrazi tudi barvo. Zaradi tega sem prinesla seboj slike cvetov v različnih barvah.

Pri naših cvetnicah lahko najdemo vse barve. Pri rastlinah v prejšnjih časih, tudi pri iglavcih, ki imajo že prave cvetove, najdemo kvečjemu nekaj rdečkastega. Sicer razen zelene barve ne najdemo nikakršne barve. In če najdemo pri rastlinah, ki so bile prisotne že pred cvetnicami, nekaj barve, igrajo pri tem določeno vlogo vedno glive. Ali so glive rastline? Kaj so glive? Če na ta način gledamo rastline in jaz sem se že davno pri takem opazovanju rastlin odločila, da glivice vržem iz področja rastlinstva. In na moje presenečenje so se znanstveniki v zadnjih desetih letih tudi odločili za to.

Glivice niso sposobne fotosinteze. In da bi lahko rasle potrebujejo že gotove organske snovi. Tako kot žival in človek potrebujeta organske snovi, da lahko oblikujeta svoje telo, tudi glive to potrebujejo. Ampak one lahko rastejo na tistem organskem kar je že odmrlo, kot tudi na živem organskem. Čeprav so na živem organskem na napačnem mestu. Glive so na svetu zato, da tisto kar je iz živega padlo ven, kar je v fazi odmiranja, razkrojile in spet preobrazile v mineralno. Če napadejo še tisto kar je živo so povzročitelji bolezni. Nekaj podobnega delajo bakterije, ampak bakterije morajo biti tudi v živem, da bi živemu, človeku in živali, pomagale, da lahko organsko predela. V našem prebavnem organizmu imamo zelo veliko različnih bakterij. Imamo take bakterije, ki živo izgrajujejo, ne pa razgrajujejo. Ni pa dobro, če imamo glivice. Še manj dobro je, če jih imamo na koži.

In tako je tudi za rastline, če doživi napad glivic je to bolezen. Predstavljajte si kako grozno bi bilo, če tisto kar živi v naravi nikoli nebi bilo razgrajeno. Kako velika bi že bila naša Zemlja i mi bi živeli nekje na vrhu teh odmrlih in nerazkrojenih rastlin. Da življenje sploh je mogoče je zelo pomembno, da se zgrajeno organsko spet razgradi. In to je tista velika naloga, ki jo imajo pri vsem skupaj glive. Tako rekoč so to antagonisti rastline. To je ta krasna organizacija razgradnje na Zemlji.

Sedaj bom preskočila do človeka. Kaj se dogaja ko spimo? Takrat nimamo zavestnega duševnega življenja. Zato so življenjski procesi v našem organizmu zelo dominantni. Čez dan razgrajujemo te življenjske energije, vsako spanje pa nas spet regenerira. Moderna medicina to izkoristi. Če je nekdo zelo močno poškodovan na primer po neki nesreči, ga na umeten način za nekaj tednov spravijo v globoko spanje, v komo, da se lahko v teh tednih, ko samo spi bolje regenerira. V tistem času, ko človek spi ni sposoben zavestnega duševnega življenja. Takrat smo kot neko morje alg in se sami sebe ne zavedamo. To kar nas čez dan utruja, razgrajuje, degenerira, to je naša zavest, naše zavestno doživljanje sveta. Naša duševno duhovna zavest. Nekako temelji na tem: mogoče je šele zaradi tega, ker je življenje njegova baza in življenje razgrajuje. Duševno duhovna zavest razgrajuje življenje. Življenje pa mora biti prisotno, da je to mogoče. Ko je človek mrtev, ko se življenje umakne iz telesa mi nismo več v stanju duhovno duševnega doživljanja. Podnevi smo živi, ampak s tem, da zavestno duhovno življenje doživljamo, razgrajujemo to življenje. In ti začetni procesi razgradnje v toku dni, ko smo budni, nam dajejo možnost, da smo zavedno duševno in duhovno dejavni.

In pod tem aspektom si še enkrat oglejmo oblikovanje semen in plodu pri rastlinah. Ko pride rastlinski svet do tega, da oblikuje take čudovite cvetove, so popki najprej zeleni. Ste opazovali kako se odpira cvet tulipana? Popolnoma zelen je in še zelen raste. Potem pa se začne iz konice zelena barva umikati. Zelena barva se vedno bolj umika, tako dolgo, da ne pride čisto do dna cveta. Pri tem se nov cvet tudi odpira. In res lahko vidimo kako je ta cvet tulipana popolnoma izgrajen iz energij življenja. In potem duševnost, ki se iz okolja rastline približuje, nekako poriva zelenilo življenja nazaj. In iz teh barvitih cvetnih listov je življenje v veliki meri odrinjeno.

Ko pride do oprašitve in ima vsaka zasnova semena en cvetni prah, kaj se dogodi s tem čudovitim cvetom? Ko je ves cvetni prah odletel, vonj je prenehal in cvetni listi odpadejo. Cvetni listi vedno odpadejo. Kaj pa če cvetni listi ne odpadejo, kot na primer pri čudovitem telohu? Pri telohu se cvetni listi potem obarvajo spet zeleno. In botanika nas uči, da so to listi čašice, ki so se obarvali. To v bistvu sploh ni cvet, ampak so listi. Sprejeli so dah duševnosti vase, ostali pa so listi in življenje je prodrlo nazaj v te liste s svojim zelenilom. Pri pravih cvetnih listih pa temu ni tako. Ko rastline cvetijo na svoj očarljiv način je ta organ potem umrl. Pri človeku je to drugače. Vsako jutro, ko se zbudimo, je duša spet v nas. Ponoči pa dušo in duha izdihnemo in deluje na nas od zunaj. Zjutraj duh in duša spet prideta v telo, zbudimo se in spet smo lahko aktivni. Cvet tega ne zmore.

Če si sedaj pogledamo plodove, ki so nastali iz tega pestiča oziroma sem na to zgornjo sliko izbrala tiste , ki se lepo obarvajo. Plodovi so lahko tudi zelene barve in v njih rastlina lahko izrazi, da to duševnost, ki je prinesla barvo v cvet lahko še malo zadrži v sebi. Poglejte si te mnoge rastline, ki ravno zdaj jeseni dominirajo v našem rastlinskem svetu. Poskušajte doživeti v barvitosti teh plodov kako te vrste rastlin lahko izrazijo in nam povedo, da so nekaj od naše duševnosti sprejele vase. Okrog rastlin je vedno njihova duševnost, tako kot je tudi okoli človeka njegova duševnost. Toda duševnost in duhovnost ima drugačen prostor. Tisto fizično kar lahko vidno zaznamo je prostorsko omejeno. Ta miza je tu, ne kjerkoli tu gor.

Za našo dušo pa vemo, če vam zdaj nekaj pripovedujem sej jaz dosegla vsakega od vas s svojo dušo. In jaz zelo jasno čutim kdo od vas je tudi pri meni. In jaz sem tudi zelo močno v tem, kar sem si v mnogih letih mojega dela pridobila. In jaz sem z vso mojo dušo močno tam kamor želim, kamor si prizadevam priti. In gotovo vam nebi mogla nič pripovedovati, če bi pripovedovala samo iz tistega česar se ta trenutek lahko spomnim. Jaz prav zato nimam tukaj nobenega papirja. Pomembno je, da se duševno zelo razširim tako, da vam lahko govorim iz preteklosti in iz tistega kamor v bodočnosti želim priti.

In kadar mi spimo, in duševno in duhovno našega telesa gradi na našem telesu od zunaj, lahko naša lastna duševnost in duhovnost to dela samo zaradi tega, ker obenem naša duševnost in duh živi v duševnem in duhovnem svetu Zemlje. Tja do tistega kar je čutno zaznavno je duševno duhovni svet prisoten v zvezdnem svetu, v svetu zvezd, ki jih lahko vidimo. Zvezde so izraz duševno duhovnega, čeprav zvezde niso duševno duhovnega kot je to izraz solate. Solata to ni, to je njen izraz. S tem mislim na sliko. Ta slika me ne more nahraniti, lahko me samo spominja na solato. Torej me pogled na zvezdnato nebo, na svet zvezd in spremljanje poti Lune, planetov in Sonca lahko samo spominja na to, da obstaja duševno duhovni svet. Ampak to spominjanje ni bolj realno kot je fotografija solate. Nobenega smisla nima, če se moleče obračamo na to nebo.

Jaz se lahko polna predanosti predam sliki moje pokojne matere. Toda če spomina nanjo ne nosim živega v sebi, do umrle sama fotografija ne bo vzpostavila kontakta. To bi rada poudarila, da je kozmos, ki ga vidimo okrog Zemlje v svoji pojavi in s svojim življenjem, samo podpora našemu spominu. Čisto realno pa je tako, ko ponoči naša duševnost in duhovnost od zunaj spet gradi naše telo, dobi energije za to od angelskih bitij, ki so del tega duhovno duševnega sveta. In tudi pri rastlinah je tako. Duševnost je vedno okrog rastline. O duhovnem in kako deluje duhovno bom govorila malo kasneje. In iz tega dobi rastlina svoje bistvene moči. Iz angelskega sveta in naslednjo soboto dopoldne, v našem zadnjem predavanju bom o tem konkretno govorila.

Ta barvitost nas spominja na to, da je rastlina pritegnila nekaj duševnosti. Na spodnji sliki pa so semena, ki so obarvana. Pri semenih barva ni tako pogosta. Pogosto so semena siva, črna, bela, včasih pa so tudi barvita. Včasih si lahko pisano koruzo ogledamo tudi s tega stališča. Pogosto jo uporabljamo samo za dekoracijo. Pri barvanih plodovih imam tudi hokaido bučo. Barvito skorjo buče hokaido lahko jemo, ampak bistvo je meso pod skorjo. Pogosto je tako, da barvne luščine ne moremo jeti.

To pa je takole. Imam sliko svoje mame, ki me spominja na vsa doživetja z njo. Potem pa fotografijo lahko odložim. Če sem sliko uporabila je mati v meni nekako oživljena. Sedaj pa imamo po naravi v rastlinskem svetu plodove iz tega plodiča. To je pravzaprav razvojna pot, da je človek oblikovanje plodov pri rastlini oblikoval kot temelj za svojo prehrano. V bistvenem delu se človek prehranjuje iz rastlinskih plodov. Cvetove v njihovi minljivosti jemo le redko. Seveda so izjema, kot na primer bučne cvetovi. V pretežni meri pa jemo plodove.

Če gledamo prehrano in to kakšen je naš odnos do rastlin, ki nam služijo kot hrana lahko ugotovimo, da se je človek v bistvu pretežno prehranjeval iz plodov, ki se oblikujejo v zvezi s procesom cvetenja. Da je človek posegel v rastlinski svet ustvarjalno in pri tem rastlinski svet spremenil in da je to oblikovanje plodov pri rastlini nekako spodbudil, še stopnjeval, to ni proces, ki je trajal milijone let. V meri kot sem orientirana pravijo, da so bili prvi ljudje na Zemlji pred milijonom let. Pri rastlinah pa se govori o tristo milijonih let. Človek je prišel na Zemljo, ko so te cvetnice že bile. Pred tem na Zemlji še ni mogel živeti. To je v zvezi s tem, da lahko človek živi samo v tej sestavi zraka in ta zrak so sčasoma tako očistile šele rastline.  In mi nujno potrebujemo zemljo pod seboj. Je pa šele osem do devet tisoč let, da je človek začel rastline spreminjati in da je stopnjeval oblikovaje plodov v rastlini. To je proces, ki gre paralelno z dejstvom, da je človek ostal na enem mestu, da ni bil več nomad. Takrat je začel obdelovati zemljo in začel je spreminjati rastline. Toda tako kot nas danes obdajajo kulturne rastline je posledica dogajanja nekega procesa, ki je trajal osem do devet tisoč let do danes.. Človek je začel s spreminjanjem rastlin najprej pri rastlinah s plodičem. In k prvim plodovom, ki jih je človek na ta način dobil sodijo vinska trta in iz te slike so tudi jabolka, ki sodijo k prvim rastlinam. In vse tisto, kar je z jabolki sorodno; slive, marelica, breskve, hruške in tako naprej. Vse to so plodovi, ki služijo za hrano in so posledica spreminjanja rastline po človeku. In sicer spreminjanje dreves.

Ste že kdaj srečali lesniko, divjo jablano? Jih lahko jemo? Ne. Zakaj pa ne? Ker je plod grenak in kisel, trpek. Ne samo, da manjka sladkor. Če začinim hrano ali če hočem izboljšati aromo nekega obroka vzamem vedno malo neke začimbe. Če pa bi mojo skledo napolnila z začimbami ali aromo, tega nebi mogla jeti. In aroma, če jo je preveč, se preobrazi v grenkobo. In tem plodovom lesnike manjka sladkorja in ima preveč arome. In kaj je človek z žlahtnjenjem spremenil? Z vodo je nekako razredčena aroma in proces sladkorja je šele priveden v plod. Rastlina tvori sladkor podnevi, ko v svoji razprostrtih listih opravlja fotosintezo. V zelenih listih najprej tvori sladkor in tega ponoči preoblikuje v gost sladkor, v škrob in celulozo. Ali pa ga pošlje v cvetove in preobrazi v nektar.

Proces žlahtnjenja je omogočil, da sladkor iz zelenih listov rastlina pošlje v pestič. Zaradi žlahtnjenja je človek preobrazil plod v lep sočen plod. Ta sladkor ni prisoten pri pestiču samo kot fini nektar zraven pestiča, temveč je v pestiču preobražen v sladkor v plodu samem in je tudi malo gostejši od nektarja. Nektar je najbolj fini sladkor, sadni sladkor pa je malo gostejši. je pa bolj fin kot tisti sladkor, ki ga rastlina oblikuje čez dan v listih. To je ta korak žlahtnjenja, da sladkor iz listov ne potuje samo do nektarja ob pestiču, temveč da se preusmeri v plod. Seveda to ne velja za vse plodove, temveč samo za tiste v katere je človek specialno in aktivno posegel.

Pri tulipanu se to ni dogodilo. Ničesar pri tulipanu ne moremo jesti. Žlahtnjiteljske spremembe so se tu dogajale samo kar se velikosti in barvitosti cveta tiče. Pri tulipanih imamo vse barve svetle skale. Običajno je tulipan rdeč. Človek pa je omogočil spremembe in tako imamo danes tudi roza, bele, oranžne, rumene, rdeče, zelo temno rdeče tulipane. Ampak modrih tulipanov pa ni. Seveda bi jih radi imeli, ampak to ne gre. Tudi pri vrtnici ne. To so rastline, ki stojijo med svetlobo in temo bolj na strani svetlobe. In če bi hotela imeti zaradi, bog ve, katere ideje modre vrtnice ali tulipane, potem storim tem rastlinam nekaj kar njihovemu bitju nasprotuje.

Zaradi tega vam na začetku pripovedujem tudi toliko stvari, ki se pravzaprav ne nanašajo na vaše praktično delo. Ker če delamo z rastlinami, ali pri pridelovanju, ali pri tem, da jih jemo, ali pri žlahtnjenju in spreminjanju rastlin, moramo v sebi razviti občutek kaj določeni rastlini sploh paše, kaj ji ustreza in kaj ji v bistvu nasprotuje, kaj njeno bitje ne prenese. Moderno žlahtnjenje iz 20. v 21. stoletje temu ne posveča nobene pozornosti. Ljudje poslušajo manipulirati rastline in jih po svoji volji narediti take kot oni želijo, brez ozira na to, ali to rastlinam ustreza ali ne.

Predstavljajte si, po naravi imam fizično telo, ki je malo težko in ga kot težkega čutim, ampak je občutljivo. Moji starši pa bi iz mene radi naredili atleta, ki bo skakal v daljino. Vse življenje me mučijo in verjetno bom zaradi neuspeha duševno zbolela. In na podoben način lahko mi rastlinam duševno duhovno škodujemo, če jih z njihovo telesnostjo hočemo voditi v tako oblikovanje, ki ne ustreza njihovemu bitju. In kako potem izgledajo te poškodbe v duševnosti in duhovnosti rastlin? Rudolf Steiner nas opozarja in pravi, čisto preprosto, duševnost in duhovnost ni stalno v rastlini prisotna. Na podoben način kot če barvit plod zgnije in se barva in vse ostalo duševno duhovno umakne iz njega. Duševnosti in duhovnosti uničiti ne moremo, hvala bogu, ampak iz te rastline se bo duševnost in duhovnost preprosto umaknila. Izgubila bo voljo, svoje stremljenje, da se v telesnosti rastlin nekako pojavi, uresniči, da je tam dejavno. In to je potem tisto kar vodi neko rastlinsko ali živalsko vrsto v degeneracijo in odmiranje.

Rudolf Steiner pravi, da se duševnost in duhovnost umakne iz rastline. Seveda se proces ohranjanja te rastline še sto let nekako zavlačuje. Ampak če se začne umikati duševnost in duhovnost iz neke rastline je ta proces neustavljiv. Taka vrsta rastlin se na Zemlji noče več utelesiti. Posamezna rastlina tako kot jo mi vidimo ni kompletno rastlinsko bitje. Lahko rečemo, k bitju ene rastline spadajo vsa taka rastlinska bitja. Če človek dalj časa dela tako z rastlinami, da se duševnost in duhovnost s tako rastlino noče več povezati, potem se duševnost in duhovnost od take rastline enostavno umakneta. In z žlahtnjenjem lahko to storimo.

Če z neko pšenico ali koruzo z modernim žlahtnjenjem tako delamo, to prizadene vse nas, ki se s pšenico ali koruzo radi prehranjujemo. Ali sem res na milost in nemilost prepuščen temu kar nekakšni strokovnjaki delajo? Jaz mislim, da nisem prepuščen na milost in nemilost temu. Če nas nekdo v neki hiši nima rad, če je neljubezniv do nas, potem pač zapustimo to hišo. Ampak, če sem v taki hiši pa me eden od mogoče tridesetih, štiridesetih sostanovalcev prosi naj vseeno ostanem, ali ne bom potem le ostal?

In če se naši pšenici, koruzi ali neki drugi kulturni rastlini dogajajo take krivice, če z njo tako slabo delajo, smem poizkusiti, da ravno s tistimi rastlinami s katerimi na splošno delajo tako v nasprotju z njenim bitjem, da z njo delam tako, da z mojim delom z rastlino poskušam njeno bitje razumeti, da delam z njo tako kot njenemu bitju ustreza. Na ta način rastlino prosim, ostani vendar, mi te potrebujemo. Mi tako kot lahko nekega človeka prosimo naj ostane, ne le zato, ker je to dobro za mene, ampak preprosto zato, da je nekje blizu.

Mislim, da je dobro prositi rastline, da ostanejo pri nas, ne le zato, ker nas osebno zelo dobro prehranjujejo, temveč preprosto zato, ker imamo radi, da nas pri tem našem življenju na Zemlji spremljajo, da so tu z nami. In jaz mislim, da je vsako z ljubeznijo prežeto delo z rastlinami, ravno s tistimi rastlinami, s katerimi današnji žlahtnitelji proti njihovemu bitju delajo, že to je človekov prispevek v pravi smeri. Vsak od nas ima na tem področju resnično potrebno delo in veliko možnost, da nekaj dobrega prispeva. Jaz verjamem, da ni v tem prostoru nikogar, ki se na tak ali drugačen način ne ukvarja s pridelovanjem. Mnogi od ljudi, ki danes živijo na Zemlji se ne ukvarja več s pridelovanjem rastlin za hrano. Jaz seveda nisem tega mnenja, da mora vsak meščan danes nujno imeti tudi svojo njivo, ampak na drugi strani vsi ti ljudje jedo. In jedo rastline. Tudi če jemo košček govedine si moramo ozavestiti, da je to govedo potrebovalo rastline za svojo rast in razvoj.

Če pri vsakem grižljaju, ki ga vzamemo v usta s hvaležnostjo pomislim na rastline, ki me prehranjujejo je tudi to pravi prispevek v tisto smer, ki sem jo prej omenila. V Nemčiji, v antropozofskih krogih se obrok vedno začenja z neko molitvijo ali mislijo. In poznamo tako misel, v tem primeru pa to ni antropozifiski izrek, temveč je to iz moje evangelične preteklosti in ta izgovor glasi, pri vsakem grižljaju kruha se spomni stiske svojega brata. In jaz bi to razširila in rekla, pri vsakem grižljaju kruha se spomni na duševno in duhovno, ki deluje v rastlinah in kar to duševno duhovno ljubi zemljo in s človekom vred napolnjuje ta zemeljski prostor.

3.

Plodovi, ki jih je človek oblikoval iz pestiča. Razen sadja, ki ga nimam seboj, se bomo v glavnem ukvarjali z zelenjavo. In pravzaprav ni tako preprosto. Mi ne moremo iz semen v jabolkih posejat jablane. Če posejemo peške iz jabolka ne bo iz tega nastala ista sorta jabolk. Razen sadja so bila eno prvih, od človeka preobraženih živil, žita. Ste že pogledali kako zgleda travno seme? Zelo majhno je. Tukaj ga bom narisala. Vse skupaj je milimeter ali mogoče dva veliko in tisoč semen tehta 0,5 gramov. In to tukaj je tisto kar vzkali. To pa je škrob iz česar kal raste. se prehranjuje. Kal je zelo velika, z zelo malo hranil. Ko rastlina vzkali se najprej prehranjuje iz te zaloge, dokler ni oblikovana prva korenina. V drugem koraku pa se potem oblikuje prvi list. In takrat je vsa ta zaloga že porabljena. Žitno zrno v primerjavi s travnim semenom je približno takole veliko. Kal je tako majhna, pravzaprav je enako velika kot pri travnem semenu, vse ostalo pa je zaloga hrane za kal, čeprav kal sama ne potrebuje toliko zaloge.

Trava je v svoji žlahtnjiteljski preobrazbi v žito pripravljena oblikovati tolikšno zalogo prehrane kot je sama sploh ne potrebuje. Če si to kar se je dogodilo postavimo pred svojo dušo, rastlina je pripravljena tvoriti nekaj kar sama ne potrebuje. To je čisto darilo človek in živali, s tem da poudarjeno človeku. Rastline že lahko živijo od rastlinskega sveta takega kot je. To bom ob drugi priložnosti poglobila zakaj človek toliko hrane potrebuje.

Botanično gledano pa je seme trave pa tudi zrno žita seme in plod v enem. Koža je v bistvu koža plodu. To ustreza  tej koži ob plodiču. Ta koža plodu je izpolnjena, v notranjosti je seme. Zaradi tega je seme trave ali žita enosemenski plod. Razen plodov sadja je to prva stvar kar si je človek z žlahtnjenjem na nov ustvaril. Mi sedaj jemo te enosemenske plodove, ampak ponavadi ne surove. Včasih je tako, da so okrog takega plodu še pleve. Pri travah je to pravilo. Pri žitih pa je to pri ovsu, pri nekaterih ječmenih, pri rižu in pri prosu. Vse pšenice in rži so gole.

Jaz sem sama pridelovala enozrnico, trizrnico, piro in vse je treba s strojem oluščit.

Med najmlajšimi pšenicami je tudi gola pšenica, ki ni v plevah. Ampak te pleve okrog enosemenskega plodu pri travi ali pri žitih so v bistvu cvetni listi, ki niso odpadli. To je nekaj posebnega pri cvetu trave, da ti cvetni listi nikoli ne odpadejo. Obdajajo oblikujoče se travno seme. Pri naš pšenici in pri rži pa se nekako odpro in prepustijo zrno brez te ovojnice. Plod in seme nam padeta tako rekoč v roko. V teh žitih, ki sem jih prej navedla pa je treba pleve oluščiti od zrna.

Naša prva zelenjava je mnogo mlajša od žit. Človek je pri zelenjavi najprej razvil tiste plodove, ki nastanejo iz plodiča. To je zrela kumara. Take ne jemo več. Kumara je najstarejša zelenjava, pred 6.000 leti jo je človek razvil in sicer na Tajskem, Maleziji, Koreji in Afriki. In ravno tako stara je buča. Ali veste od kod prihajajo buče, kdo jih je razvil? Japonska. To hokaido bučo sedaj tam pridelujejo, ampak bučo so žlahtnili Indijanci. Indijance smo spoznali šele pred petsto leti in oni imajo kulturo brez kakršnihkoli zapisov. Ampak kulturo, ki v ničemer ne zaostaja za evropejsko ali azijsko kulturo. In pri Indijancih smo našli mnoge kulturne rastline, ki so jih oni žlahtnili, med njimi tudi buče. Moderna znanost je s svojimi metodami odkrila, da so podobne starosti kot kumare. Indijanci so tudi imeli svoje žito, koruzo. Tako je stara kot naša pšenica.

Kje pa so razvili pšenico? V Mezopotamiji. Ne, v Iranu, ki je danes Turčija. Za pšenico pravijo, da je vzgojena na planoti in ne v dolini. Pšenica je iz visokogorja in danes jo pridelujejo v vseh klimatskih conah. To tudi sodi h kulturnim rastlinam, da prihajajo iz določenega področja Zemlje, da so na primer pšenico žlahtnili določeni narodi v stari Perziji. To niso bili Kaldejci, Babilonci in Asirci, temveč Perzijci. Oni so tudi ječmen žlahtnili. In zanimiva stvar je, da se je to dogodilo v istem času, ko je čisto drug narod tudi ustvaril ječmen in med seboj niso imeli nobenega kontakta. Namreč s Kitajci. Kitajci imajo mnogo starejšo kulturo kot Japonci in lahko rečemo, v tistem času so bili nosilci kulture Perzijci, Iranci in Kitajci. Če bi bilo to pred petsto let Evropejcem jasno nebi bili tako živalski do Indijancev. Malo pozneje so prišli od Indijancev paradižniki. Paradižnik je čisto poseben plod in čeprav je mnogo mlajši od kumar in buč. Mogoče je paradižnik 2.000 let mlajši. To je zelenjava.

Sedaj pa vprašanje kako dobim semena iz teh plodov, da zares kalijo. Ena stvar je pri tem zelo važna in sicer to, da je plod zares zrel. Kumara postane rumena. Ko jo iz vrta poberem jo pusti še malo ležati. V naravi bi plod enostavno zgnil in semena padejo ven. Pri tem razkroju gre ta kambij skozi določen proces in mi imenujemo to fermentiranje. Če  pridobivam semena je seveda nepraktično, da kumare zberem in jih pustim na nekem kupu, da se razkrojijo in pobiram po tleh semena. Zaradi tega v praksi ta proces skrajšam ampak posnemam.

Kumaro prerežem in ven steče sok. Tiste kumare, ki niso moderno žlahtnjene imajo semena v sebi. Moderne kumare imajo samo zasnovo semen in tudi rumene ne postanejo. Drugič se bomo pogovarjali o tem problemu, kaj pomenijo moderne žlahtnjiteljske metode za rastline. Kumare, ki v notranjosti ustrezajo svojemu bitju pa oblikujejo semena. Vzamem kozarec in z žlico poberem semena s tem lepljivim delom mesa v kozarec. To je plod, drugo pa so semena. Ste jih že kdaj poskusili? Niso samo slana, ampak začinjena. To tu okrog pa je pri kumari samo vodeno. Če smo z modernim žlahtnjenjem preprečili oblikovaje semen, kumara ne oblikuje tega sredinskega sluzastega dela s semeni in njej okus je samo sveže voden. Toda kumara, ki oblikuje seme s katero se plod nadaljuje v bodočnost ima okus, kot da je začinjen. In če ni zelo mlada, pa še ne prezrela, pač pa mali debelejša, je ni treba niti soliti in začiniti, ker ima svoje začimbe. Ponavadi pa jemo kumare čisto mlade. In vse mlado ima vedno malo sladek okus, tudi kumara. In če imate radi sladke rastline imamo mlade rastline radi. Tukaj je še več teh semen.

Perzijci začinjajo kumare z rožno soljo, da so sladke. Cvetne liste vrtnic posušijo, strejo, ter mešajo s soljo in sladkorjem.

Karilna me je nekaj vprašala in jaz bi rada poudarila, da lahko vsak trenutek zastavljate vprašanja. Jaz veliko poučujem, občasno pa imam tudi predavanja. In zelo se veselim vsakega, ki me kaj sprašuje. Mene to ne moti, še spodbuja me. Razen tega bolj konkretno vem kako se vas to, kar pripovedujem, dotakne. Vsak trenutek me lahko vprašate.

Ali pri takem plodu ne vzamemo samo semen iz sredine ali iz celega plodu?

V zgornjem delu kumare semena niso popolnoma izoblikovana in to ni potrebno, če boste proces vretja v kozarcu opravili. V kozarcu imamo semena kumare in temu dodam dvakrat toliko vode kot je semen s to lepljivo vsebino. Kozarec bomo napolnili z vodo in trikrat na dan moramo to premešati in sicer zato, da je proces vrenja mogoč. Pri tem je pomembna prisotnost zraka. Po petih do šestih dneh se tista semena, ki so polna potopijo na dno, tista pa, ki so zastala samo pri zasnovi plavajo zgoraj. Tisto zgoraj odstranim in tista semena na dnu sperem dokler voda ni čista. Jaz sem pozabila prinest sito. Hotela sem vse prinesti seboj pa mi ni uspelo.

Na ta način torej posnemamo proces, ki bi se v kumari sicer dogodil počasi. Najbolje, da damo semena na papir ali tkanino in posušimo. Mi imamo čez okvirje napeto s fino gazo, tako da odspodaj pride dovolj zraka in okvirji imajo majhne nogice, da jih lahko polagamo enega na drugega. Že dolgo pridelujemo semena kumar in imamo veliko teh sit na katerih semena sušimo. Ko se ta semena sušijo so najprej vsa zlepljena skupaj. Čez pol dneva jih moram zdrobiti, da se z vseh strani osušijo. Ta proces sušenja imenujemo higienizacija. Zakaj pa delamo higieno? Da mi mikroorganizme, ki jih z našimi očmi ne vidimo odstranili. To je smisel higiene. Zaradi tega moramo seme oprati, da bi vse trose bakterij in gliv odstranili. 

Ko so semena suha, za kar potrebujemo štiri so pet dni, je najbolje, da jih damo v papirnato vrečko, ne v plastiko. Semena je treba dati vedno v neko posodo, kjer lahko malo dihajo. Semena sušimo pri sobni temperatur en teden, bolje dalj časa kot prekratek čas. Resnično je nujno, da so semena čisto suha. Če jih je malo to ni noben problem. Če pa jih je toliko, da imamo eno veliko papirno vrečo polno, je preventiva, da semena nebi morda plesnela, tako da damo v sredino prazne papirnate vreče palico, potem pa nasujemo semena v vrečo. To palico vedno znova vrtimo. Če pa je majhna vrečica pa vsakih nekaj dni semena stresemo ven in jih spet napolnimo, da zrak prepreči morebitne procese plesnenja. Če sušimo semena pri sobni temperaturi je najljubše mesto za seme, kjer je optimalno skladiščeno, raje bolj hladno, toda zrak ne sme biti vlažen, ne v kleti. Zrak mora biti suh in prostor temen. Zaradi tega semenska vrečka ne sme biti pergamentna, ampak neprosojna. Temno rjave vrečke, ki ne prepuščajo svetlobe so dobre. Ali pa mogoče karton. Mi imamo v semenarstvu visoke škatle iz kartona. Papir in karton je absolutno najboljša posoda. Za delo s semeni lahko uporabimo pločevino ali plastiko, za shranjevanje pa ne.

V semenu je rastlina v največjem mirovanju in sposobna je, da leta dolgo čisto miruje. Ne mora rasti in lahko ostane čisto v  tem semenu, ki ga je oblikovala, če tako skrbno z njo delamo, ko je oblikovala svoj plod. V principu lahko rečemo, seme v plodu je zrelo tudi takrat, ko pri zrelem plodu opazimo začetek nekega razkroja. Zaradi tega sem vzela zrel plod in ga pustim še malo ležati. Ta paradižnik se hoče razkrojiti, ima črne pike. Čas bo, da ga prerežem in vzamem semen iz njega. Semena so v paradižniku in to naredim na enak način kot pri kumari.

Tako delamo s semeni, ki so v mesu plodu in lahko vrejo. Kaj pa semena, ki niso taka, na primer sončnice? Jaz sem jih sušila.

Paradižnik je samo prašna rastlina. Vsi razhudniki pa se ne držijo vedno točno svojih pravil in paradižnik dovoli, da ga oprašujejo tudi insekti s cvetnim prahom sosednjih rastlin ali iz sosednjega cveta na isti rastlini. Razhudniki so pozitivno za vse odprti, lahko pa bi v negativnem smislu rekli, da so površni pri pridrževanju notranjih zakonov. Poglejte liste paradižnika kako kaotično so zgrajeni in sploh ne rastejo naravnost navzgor, opreti jih moramo. Pa tudi niso v stanju, da bi se samostojno plazili na primer tako kot buče ali kumare. Če jih ne podprem so neurejeni, oblikujejo zmedo in v takem stanju oblikujejo malo plodov.

To tukaj je notranjost paradižnika in to vzamemo ven. Pri procesu vrenja bi ta notranjost samo ovirala proces vrenja pri katerem plod oziroma kambij in prazna semena plavajo zgoraj. To je cvetni pecelj, ki sega v cvet. In na tem peclju, ki je sedaj v paradižniku tako debel so zasnove semen pri paradižniku. Tudi pri mnogih plodovih drugih cvetnic je temu tako. Tu pa imamo sedaj samo kambij. Na začetku si vzamemo mogoče večjo posodo, da lažje delamo. Poberemo vsa semena in v primerjavi s kumaro lahko ugotovimo, da je bolj voden. Pozneje bomo vse paradižnike prerezali, pobrali semena v kozarec, dodali notri dvakrat toliko vode in semena prepustili vrenju. S temi semeni delamo na enak način kot s kumarami. Ampak pri kumari imamo od enega plodu veliko semena, pri paradižniku pa manj in če je tako malo semen ta proces vretja ni tak dober. Postopek pa je enak kot pri kumarah.

Koliko dni mora biti to namočeno?

Pet do šest dni. Konec tedna bomo semena precedili, oprali in posušili.

Sedaj bomo vzeli bučo. Krasna stvar pri bučah je to, če si plodove buče postavimo pred svojo dušo. Vi si enkrat ozavestite kaj pomeni postaviti neko stvar pred svojo dušo. Ne samo doumet z razumom ampak  srcem. Ali ni to krasno? Dajmo to, če ne drugega, vzet seboj iz Lošinja in si večkrat kakšno stvar postavit pred svojo dušo. Buče oblikujejo največja semena kar jih sploh imamo v rastlinskem svetu. poznate velike rdeče buče? V Nemčiji jim pravijo rdeča in rumena petdeset kilka. Če si ogledamo to rastlino, ki se samo plazi po tleh in se metamorfozira v svojih listih in imajo zasnove, ki tvorijo cvet vedno kot izhodišče za novo vitico in zasnovo koreninice. In če rastejo na vlažnih tleh lahko tam vedno oblikujejo tudi koreninice. In če jeseni vlečemo iz zemlje kumare, ki so nehale delati, bomo odkrili, da so vedno znova priraščene. In s temi viticami, ki pri vsakem vozlu kjer imamo cvet in vitici in možnost korenine. Tam odkrijemo tudi, da ima taka rastlina možnost, da se nečesa oprime in se s tem povzpne ob tistem kar ji je na poti; ograja, druga rastlina.

Pri nas v vrtu smo enkrat odkrili, da se je ena buča povzpela ob visokem boru. To smo pa opazili šele, ko so na boru viseli ti veliki plodovi, petnajst metrov visoko. Človek se vpraša kako rastlina tako težo lahko tako visoko spravi. Ali bi lahko našli boljši primer za to, da rastlina zmore premagati zemeljsko težo? To pa je mogoče pravzaprav samo zato, ker je pecelj čisto olesenel. Normalne cvetnice oblikujejo les šele v korenini in potem mogoče pri navpičnem peclju, recimo na deblu drevesa. Buče pa oblikujejo les na zadnjem delu peclja. In čimbolj zrel je plod, tembolj olesenel je ta del peclja. Kemično to ni pravi les ampak je olesenelo. Brez nadaljnjega je v njemu tudi lignin. In pri mnogih bučah je olesenela tudi skorja, lupina plodu. Kako nežna je ta skorja pri grozdju, jabolku, paradižniku. Pri bučah pa je ta skorja olesenela in je tako olesenela, da je trajna.

Sorodniki buče znajo to še bolje. Ali poznate kalibaso? To je glasbeni inštrument in sicer semena v buči ropotajo. Sliši se kot tolkalo. In druge sorodnike teh buč uporabljamo kot pluto. Ali pa jih uporabljamo za podplate naši čevljev, ki so nekako pluti podobni. Buče v ožjem smislu so žlahtnili Indijanci iz Amerike. V Mezopotamiji, ki jo je prej omenila Karlina, pa so bili drugi sorodniki buč kot kalibasi, ampak bilo je še mnogo vrst buč. Buče, ki so flašam podobne in so jih ljudje že pred 1.000 leti uporabljali kot posodo za vodo na primer. To je iz skorje nekega plodu, ali ni to krasna stvar? Pričvrstili so jih na kamele in v njih nosili vodo dokler niso znali delati stekla.

Ne pri vseh bučah, pri hokaido na primer je situacija taka, da so semena skoraj čisto suha. Zaradi tega pri hokaido bučah ni potrebno, da opravim proces vretja z vodo pa tudi narobe to ni. Seveda moram semena izluščiti iz kambija. To lahko seveda pojem. Ali ni krasno? Imam oboje, hrano in semena. Pomembno je, da od bučnih semen popolnoma odstranim kambij, ki se jih še drži. V nasprotnem primeru jih ne morem shraniti. Tudi, če bi jih takole sušila, bi se jih hitro prijela plesen. Ločevanje gre najbolje z vodo. Najprej odstranim to kar je debelega in se z lahkoto odstrani in to je košček stebla cveta. To moram odstraniti, vsa semena ločiti enega od drugega. V buči bom našla mnogo praznih semen in te buče, ki so takole suhe so občutljive za ta proces vretja, ki traja en teden. Zgoditi bi se utegnilo, da v enem tednu že poženejo kal. Toda, če jih hočem shraniti, da bi jih potem ob pravem času spet sejala, seveda še ne smejo kaliti.

Žlahtnjenje v Nemčiji pomeni, da če imam na primer divjo jablano in cepim nanjo vejico neke sorte. To je proces žlahtnjenja, da eno obstoječo rastlino z nekim mojim posegom fizično preobrazim. Pri vrtnicah je na primer zelo podobno. Pri buči bi bilo to tako, da iz ene divje oblike buče, vendar jih danes ne najdemo več. Od naših starih kulturnih rastlin in sem sodijo buče, žita in sadno drevje, od teh nimamo več divjih rastlin. Izginile so saj se je v tem času svet naših cvetnic spremenil. V znanosti tudi pravijo, če bi še našla v naravi nekaj takega, da je to mlada divja rastlina, čeprav to v bistvu ni vedno točno.

Stare kulturne rastline so na primer tudi vrtnice, ki so jih še Kitajci žlahtnili. Kitajci so privedli lepoto na Zemljo. Tako imenovane vrtnice čajnice so oni razvili paralelno s prvo zelenjavo. Zakaj vrtnic ne jemo? To pa pomeni, ljudem je bilo prehranjevanje duše že od samega začetka enako pomembno kot prehranjevanje telesa. Kaj pomenijo za nas rože? Največje veselje za našo dušo. Svetovale za biodinamiko, ki je soustanovitelj Sekema in je zelo uspešen je imenoval cvetje v zelenjavnem vrtu zelenjava veselja. In kdo od nas tega ne pozna? Kdo ne ve tega, da je delo z rastlinami, posebej delo s cvetlicami delo veselja? Da je to hrana za dušo. Človek se je že zelo zgodaj začel ukvarjati tudi z žlahtnjenjem cvetja. In razen na Kitajskem, kot tudi v Mezopotamiji so imeli sploh prve cvetlične vrtove, ki so še malo lepši od tega kar narava sama zmore in zna. In jaz verjamem, da so bili vrtovi Babilona res eno od čudes tega sveta.

Poleg kitajskih so obstajale tudi perzijske vrtnice. Dokler nisi Kitajci dali rumenih vrtnic jih v Evropi nismo imeli. Obstajajo zelo kratek čas, šele od leta 1886.

Brez nadaljnjega lahko stvar doživljamo tako, da so Kitajci rdečo vrtnico malo približali, preobrazili na poti k svetlobi.

Tukaj imamo to notranjo tvorbo iz buče. Vsa semena izhajajo iz tega. In prav tako kot pri paradižniku tudi to vzamemo pred pranjem semena proč. Tu na sredici je posebno veliko praznih semen. In dokler to delam ročno aktiviram predvsem svoj občutek tipa in taka semena že izločim, da nimam preveč gluhih semen. Sploh je zelo dobro, da pri delu maksimalno uporabljam vsa svoja čutila. Tudi tip je pri vse teh delih zelo pomembno čutilo. Mi nekako v ospredje postavljamo svoje oči in naš čut vida. Čutila sluha pri rastlinah res ne moremo uporabiti, ampak čut tipa in čut vonja in okusa zelo močno. Pozneje se bom tega dotaknila, kje lahko to še dobro uporabimo, da bi znali dobro oceniti in razlikovati kvalitete.

Semena buč lahko takoj operemo. To je relativno težko. Dokler so semena povsem čisto to kar traja. Lahko pa uporabim vodo, da mi pomaga tako, da pustim, da buče vrejo samo dan ali dva. Kozarec napolnim z vodo, z veliko vode. Kozarec ne napolnim popolnoma. Pustim toliko prostora za zrak, da lahko še vre. V enem, dveh dneh še ne vre močno. Potem semena operem in jih mnogo lažje ločim od kambija. Semena osušim in pri sušenju razporedim, da so ločena. Ko so semena suha jih shranim na zračno, temno in hladno mesto. Pri debelih semenih buče je zelo pomembno, da jih v prvih štirih tednih vedno znova premešam. Jaz vam to res polagam na srce, zaradi tega ker me je občutek, da so semena suha zelo prevaral. Iz bridkih izkušenj vam to svetujem. In če so se ta semena štiri tedne dobro držala jih spravim v papirne posode ali vreče in izhajam iz tega, da so dobro suha in obstojna. Ravno buče ohranijo svojo kaljivost leta dolgo. Štiri tedne po tem, ko so se semena osušila moram dobro paziti.

Na soncu jih ne smemo sušit?

Pogosto to ni dobro. Bolje je, da se sušijo v normalnem a še svetlem prostoru. Kako pa je kadar sušiš zelišča? Tudi zelišč ne sušimo na soncu. To lahko malo primerjamo s tem. Zelišč ne sušim na soncu, ker sonce deluje rahlo ubijajoče. Rastlina v tem semenu je sicer v globokem spanju, ampak mrtva ni. In jaz menim, da kadar je rastlina izpostavljena intenzivni sončni, ta deluje rahlo ubijajoče, nisem pa tega preizkusila. Z zelišči pa tudi ne delam tega, da bi jih na soncu sušila.

Brez nadaljnjega pa lahko razumemo, da se pri spravilu teh pridelkov, če se ravnam po koledarju gospe Thun, izogibam tistim dnevom, ki jih v koledarju označim kot dneve za list. In opazila sem tudi, da se raje izogibam dnem, ko se Luna debeli, torej časom za obiranje. Čas za presajanje je za spravilo semen boljši. Luna preko vode spodbuja preostalo vodo v plodovih k življenju. To je nekaj podobnega kot opaža kmet pri spravilu sena. Seno se bolje posuši in ima boljšo kvaliteto, če ne kosimo v dnevih pred polno Luno. Pri senu je seveda zelo pomembno, da ohrani svojo kvaliteto. Če je Luna ravno v Levu bi človek rekel odlično je. Če pa se obeta polna Luna v Devici pa spravilo teh plodov na dan Leva ni dobro. Ne ves čas, ko se Luna debeli, ampak zadnji trije, štirje dnevi pred polno Luno niso dobri, po mojih izkušnjah. Mi vemo, da se polna Luna, ker je to v opoziciji s Soncem, se premika tako kot Sonce pred zodiakom. Samo na drugi strani zodiakalnega kroga imamo potem Luno.

Še drugo obliko zelenjave sem prinesla seboj, pri kateri plod jemo preden je seme zrelo. Vsi poznamo fižol. Seme fižola je v stroku. Ta kambij, strok, ki seme obdaja je užiten, ko so semena še čisto majhna. Ko je strok zrel so semena velika. V taki obliki strokov ne jemo. Mi jemo kot stročji fižol mlad plod. To je čisto nekaj drugega kot na primer jabolko pri sadju Kaj bi z nami naredilo nezrelo jabolko, če bi ga pojedli, v primerjavi s fižolom, če bi ga jedli v tako nezreli obliki kot je stročji fižol? Ste že pojedli kdaj v življenju tri nezrela jabolka? Naš občutek za okus bi nam že rekel, ne. Če pa bi to naredili samo zaradi poizkusov bi zagotovo dobili drisko.

Čustvo okusa je brez nadaljnjega organ zaznavanja, če ga nismo pokvarili. Če nam okus neke stvari ustreza jo bomo tudi dobro prebavljali. Toda te, po telesu dane organe za zaznavanje lahko tudi pokvarimo, če jemo stvari v katerih so ojačevalci okusa, glutaminati in tako naprej. Če prehranjujemo s tako hrano že naše otroke jih hranimo z lažmi in pokvarimo njihov okus. Njihovi telesni organi zaznavanja se sploh ne morejo izoblikovati. Dobro je, da si to ozavestimo, da nosimo v sebi nekaj kar nam pove, kar ti je po okusu všeč ti tudi prija.

Kar je pomembno je, da znamo prisluhniti tem finim signalom. Če vzamem drug primer iz področja duševnosti. Vedno kričim resnico v svet brez da pazim na to, kako bo nekdo drug v svoji duševnosti to resnico prenesel. Imam pa tudi drugo možnost, da najprej razmišljam kaj drug zmore slišati in poizkušam to stvar povedati na drug način brez da lažem. In tako eden drugemu pomagamo, da v sebi kultiviramo ta boljši način komunikacije. In na podoben način je tudi ta stvar z organom okusa.

Pri vseh fižolih moram pustiti, da plod dozori in takrat je tudi seme zrelo. Pri tem cela rastlina odmre. Za seme je najbolje, da dodatno dozoreva na tak način, če ga v šopih obesnim. Da ga obesim v senci in na suhem mestu, na podstrešju na primer. Vsekakor je bolje, da je obešeno kot da bi to položila na tla. Tako  se stroki popolnoma osušijo. Za seme je to najboljše. Nato lahko s semeni delam na čisto preprost način. Te šope dam na neko krpo na tla in po tem hodim. Najboljša mlatilnica za fižol je to. lahko pa vse skupaj vtaknem v neko vrečo in hodim po vreči. Tako mi fižol ne bo odskočil kam drugam. To vrečo malo stresem, vzamem prazne šope ven in ostanek čistim. In seveda moram čistiti tako čisto, da mi samo suh fižol ostane. Tudi pri fižolu  je pomembno, da prve štiri tedne skrbim za prezračevanje. Fižol lahko prej še nekam razprostrem, mogoče jih napolnim v posode in vedno znova premešam, preden jih pospravim v vrečo. In seveda za trajno shrambo nikoli ne shranjujem v plastiko, temveč v papir ali bombažne vreče. Take posode so za semenarstvo krasne. V vseh velikostih jih dobimo, tudi v Sloveniji. Zelo poceni so in so krasne v semenarstvu.

So dobri tudi stekleni kozarci?

Seme ni rado na svetlobi. Sicer nimam nič proti steklu ampak je bolje da so v temi. Če je kozarec čvrsto zaprt to ni tako dobo, ampak za seme je predvsem pomembno, da so na temnem in jaz dajem prednost papirju.

Ko so bile svete noči sem enkrat dale semena v zemljo in takrat so se mi namočila in od takrat imam pred papirjem strah. Kljub temu, da sem jih dala tudi v kozarce ni bilo dobro tesnjeno.

Kaj pa so imeli naši predniki namesto teh papirnatih posod? Je bilo to lončeno? Leseno?

Žita so imeli v kaščah in žita so prve tedne vedno premešali. Po štirih tednih ne več. Semena so imeli tudi na podstrešjih, kar je krasna stvar. Pozimi, ko je mraz, to za semena ni nič narobe. Ne vem pa kako prenašajo mraz semena rastlin, ki imajo rade toploto na primer buče, kumare, paradižnik. To so rastline, ki mraza kot rastline ne prenesejo. Sicer pa rastlina v stanju semena prenese zmrzal.

In rada bi povedala še nekaj o zamrzovanju. Semena fižola so v nevarnosti, da so na strokih glive. In potem se najdejo trosi tudi na semenu. Teh trosov pa ne vidim. Trosi so tako fini, da jih tudi s prezračevanjem ne odstranim. Obstaja nevarnost, da je v ta strok odložil hrošč svoja jajčeca, ki so tudi tako majhna, da jih s prostim očesom ne vidim. In mogoče se semen držijo še majhni ostanki tega kambija. In mogoče je na teh ostankih tudi še kaj jajčec hroščkov. V štirih tednih mešanja in sušenja fižolov sem te trose in jajčeca krasno razporedila in naenkrat opazim, da se pojavljajo črni hroščki in žrejo fižol. Deset hroščev je že dovolj, da uničijo ves fižol v vreči. Moderna tehnika pri tem pomaga. Mi vreče fižola, ki so dokončno obdelane in bi jih radi shranili, damo za deset dni v zamrzovalno skrinjo. Velike semenarne zamrzujejo vse seme. Pri bučah tega sicer ne vem, ampak od drugih rastlin vsa semena zamrznejo. In teh -18 stopinj, ki jih imamo v zamrzovalnih skrinjah, uničijo trose gliv pa tudi jajčeca hroščev. Seme pa to zdrži. To je trik za shrambo.

Tega kaj so ljudje delali prejšnje čase ne vem. Hroščev na žitih pa so se kmetje zelo bali. Verjetno so mu bili kar prepuščeni na milost in nemilost in edina preventiva je bila, da so svoja žita temeljito čistili. Ljudje so občasno prihajali v velike stiske, ker tega še niso znali optimalno delati.

Deset dni naj bi bilo seme v zamrzovalniku. Je res potrebno toliko časa?

Najmanj deset dni je potrebno za fižol. Mi pa semena nismo puščali v skrinji dalj kot tri tedne in jaz ne verjamem, da je smiselno puščati seme tedne in mesece dolgo v zamrzovalni skrinjah. Mi imamo pri nas posebno zamrzovalno skrinjo v ta namen.

Koliko časa pa je lahko seme v skrinji, da potem še kali?

Tega ne vem.

Na kmetih so bili celo zimo na hladnem v kaščah in na kozolcih.

Vsekakor pa tudi, če so imeli kmetje to v kaščah ali na kozolcih nikoli ni bilo tedne dolgo globok minus.

Kaj pa mislite kako je v Skandinaviji ali Sibiriji? Tudi tam sadijo rastline in tista semena so pozimi dolgo izpostavljena zmrzali. Rastlina v obliki semena največ zdrži. Največji sovražnik semen pa je vlaga in mirujoč zrak. Rastlinjak ni dober prostor za shranjevanje semen. Hiše s podstreho so dobra stvar. Obstajajo še semena, ampak ne pri naših kulturnih rastlinah, ki kalijo šele, če so šla skozi zamrznjenje. V naravi čakajo celo zimo ali celo več zim, tako dolgo, da zmrzal razbije trdo ovojnico semena. Veliko semen dreves je, pri katerih je ovojnica semena tako trda, da dolgo traja, da tako seme vzkali. V drevesnicah, kjer želijo vse to zelo hitro opraviti, si pomagajo na ta način, da če hočejo posejati na primer bukve ali druga trda semena, da jih dajo v gredico, ki jo imenujejo gredica za razkroj. V teh gredicah imajo čisto določene komposte ali določene vrste listja in ta zelo olesenela semena so tam izpostavljena nekakšnemu procesu razkroja in jih šele potem sejejo.

In obstajajo celo semena rastlin in to mogoče veste, ki so doma v bolj vročih predelih Zemlje, ki potrebujejo procese ognja, da lahko kalijo. To so na primer semena evkaliptusa ali semena protej, ki so doma v Južni Afriki in jih imajo pri nas cvetličarne. To so rastline, ki rastejo v Južni Afriki in so v bistvu še rastline iz preteklosti Zemlje. Predstavljajo nekaj takega kot prehod od iglavcev k listavcem in tvorijo cvetove, ki so ravno tako nek prehod iz golih semen k pokritim semenom. In ta semena protej in evkaliptusa kalijo samo, če so šla skozi proces ognja, če so tako rekoč zgorela. Evkaliptus je doma v Avstraliji in tako v Avstraliji kot v Južni Afriki, če se to ne zgodi že po naravi z neko vročino si pomagajo tako, da enostavno zažgejo neko področje, da evkaliptusi in proteje ponovno odženejo. In včasih to uide izpod kontrole in zgori več kot bi hoteli. Ampak če ni ognja, nove proteje nebi zrasle. Ali ni to zelo zanimivo? Seme ne izgubi sposobnosti kaljenja zaradi vročine in tako rekoč v pepelu kali.

In vedno znova imam občutek, če te stvari opazujem in si jih ozavestim, da se učim čudenja v procesih. Učiti se čudenja je najboljša duševna vaja, da se naredim sposobno zaznavati duhovnost. Kdo od ljudi se zna najbolje čuditi? Majhni otroci. In Kristus pravi, če ne boste postali kot otroci ne boste dosegli nebeškega kraljestva. Sem pa zagotovo sodi sposobnost čuditi se. Če to dovolimo nas narava tega nauči.

Menda mora tudi seme motovilca zamrzniti.

Morda. Čudila sem se, ker motovilec prvo leto ne kali. Motovilec je rastlina, ki gre skozi zimo. Zelo prav imaš. Če hočeš, da semena od tega leta že jeseni kalijo, jih zamrzneš. Sicer sem pa jaz vedno vzela semena prejšnjega leta za letošnje posevke, ki brez zamrznitve kalijo.

Na internetu se lahko pogleda rastline, ki kalijo po zamrznitvi. Za vse rastline je napisano koliko časa morajo biti zamrznjene.

Internet je za modernega človeka velik pomočnik. Kar se pa mene osebno tiče pa sem tu zelo na začetku. Če mi moj sin nebi pomagal, s to tehniko nebi delala. Mnogi pa s tem znajo delati in veliko se lahko na ta način izve.

Ali je priporočljivo fižol še kaj sušit, ko se da iz skrinje?

Jaz mislim, da se tista vlažnost, ko vzamem stvari iz skrinje, hitro porazgubi, če jih ne zaprem v majhno posodo. Nimam negativnih izkušenj.

 4.

Lepo dobro jutro želim. Včeraj sem veliko govorila o zrelosti. Danes bi na začetku ravno o tej kvaliteti zrelosti povedala nekaj več. V vsem življenju imamo nekakšno soigro izgradnje in razgradnje. Izgradnja in razgradnja se vedno dogaja obenem, ampak v rastlinskem svetu je to nekako raztegnjeno skozi leto. Mi lahko rečemo, spomladi s kaljenjem in ponovno rastjo je zelo veliko izgradnje v rastlini. Svoj višek doseže to in v svojem višku se vse bolj dogaja razgradnja. Risati bi morala tako, da razgradnja že od začetka spremlja izgradnjo in da potem vedno močneje razgradnja dominira. In tako se mora ravno tako v procesu izgradnje čutiti, zveneti tudi proces razgradnje, tako dolgo dokler procesi izgradnje čisto ne zamrejo. Potem pa plod odmre. Tudi v rastlinskem svetu to ni čisto enakomeren proces. Vedno znova se dogaja, da rastlina pride na nekakšen višek in pada, in pride drug višek in pada in še tretjič višek, preden se začne dokončna razgradnja.

In če to še enkrat opišem za naše cvetnice, doseže rastlina svoj prvi višek s cvetenjem. Ko rastline iz svoje izgradnje pridejo do cvetenja, se jasno začne razgradnja s tem, da vsak cvet za sebe odmre. Cvetni prah ves odleti, vonj se razblini in cvetni listi odpadejo. In potem se dogodi še enkrat močna izgradnja v tem, da plodič nekako nabrekne, dokler to ne doseže svojega viška v popolnoma izoblikovanem plodu. Potem pa gre tudi plod počasi v razgradnjo in razpade. V notranjosti plodu pa se oblikuje seme. In to seme ima svoj višek izgradnje v razpadanju plodu. Seme lahko najdalj časa obstane in gre v rast , v razgradnjo šele čez leta.

Prav pri rastlinskem svetu pa postaja jasno, kako pri rastlinah v cvetu, v plodu in v semenu, v tej tvorbi viškov lahko najdemo povezanega nekaj čisto posebnega. To je v zvezi s kvaliteto zorenja. Kaj je zorenje pri cvetu? Ko cvet postaja vse bolj barvit, ko se cvet začne odpirati? In imam dva cvetna organa, prašnike in na plodiču imamo brazdo. Pri teh dveh cvetnih organih je zrelost odločilna točka. Ko je cvetni prah zrel, ta vreča v kateri je cvetni prah poči in cvetni prah odleti. Takrat je cvetni prah v stanju, da brazdo oplodi. In če je našel brazdo, ki mu ustreza, potem zrno cvetnega prahu najde to cevčico in zraste do zasnove semena. In z zasnovo semena začne rasti v plodiču. Cvetni prah to zna in zmore samo če je zrel. Zelo daleč zmore leteti in zelo dolgo.

Danes lahko za zrno cvetnega prahu povprečno rečemo, da svojo pravo zrelost, ko je zapustil vrečo v kateri se je oblikoval, ohrani samo pol ure. In če v pol ure ni našel prave brzde je njegova zrelost in sposobnost oprašitve izgubljena. Kljub temu pa lahko leti naprej in bog vedi, kje potem obvisi. In s svojo postavo, sedaj ga bom narisala, vedno je cvetni prah okrogle oblike. Cvetni prah ima zelo karakteristično  strukturo. Vsaka vrsta rastlin ima v cvetnem prahu svojo strukturo, ki se ohranja milijone let. In tako so lahko naši znanstveniki na teh majhnih zrncih cvetnega prahu v slojih premoga ugotovili, katere rastline so pred milijoni let na Zemlji rasle.

Sposobnost, da cvetni prah opraši pa je kratkotrajna in to imenujemo kvaliteto zrelosti. Tudi brzda ima svojo sposobnost zrelosti, ki časovno ne gre vedno paralelno s sposobnostjo zrelosti cvetnega prahu. Na brazdi so ponavadi majhne dlačice in ko je brazda zrela, zna brati strukturo cvetnega prahu, tako kot v današnji tehniki. Aparat zna prebrati strukturo cd-ja ali dvd-ja in potem dozira pravo glasbo, pravi jezik, ki je zapisan. Tako si jaz to predstavljam. Zrela brazda zna brati in če prebere, ta cvetni prah mi ustreza, dovoli da ta cvetni prah prodre v cevčico. Če pa bere, da ta cvetni prah ne paše k njej, se zapre. In če ta brazda ni zrela oziroma če je svojo zrelost že izgubila, tudi ne pušča vase cvetnega prahu, tudi pravega ne. Sposobnost zrelosti brazde traja nekaj dlje. Glede na rastlino obstaja nekaj ur ali celo nekaj dni. Nikoli pa ne traja dalj kot nekaj dni.

To, da utegne biti v rastlinskem svetu tudi različno dolga zrelost pri cvetnem prahu in brazdi je temelj za to, da imamo lahko različno organizirane cvete. Vi gotovo veste, da imamo v svetu naših cvetnic cvetnice, ki so samo-prašne in tuje-prašne. Pri samo-prašnih sta zrela obenem cvetni prah in brazda in brazda sprejme svoj lastni cvetni prah. To se včasih, na primer pri ječmenu dogaja, že preden se cvet odpre. V tem primeru odprt cvet ni izraz tega, da so organi cveta že zreli. Pleve cveta so takrat še popolnoma obdane s skupnim ovojem  klasa. Mogoče bom znala to narisati; to je steblo ječmena, tu je zgornji list in ta zgornji list obdaja ves klas. Klas ima dolgo resje, dolge rese in če rese gledajo zgoraj ven, potem jaz že vem, da se v tem zaprtem prostoru dogaja samo-opraševanje. Potem pa steblo klas izrine ven in takrat je opraševanje že zaključeno. To je zelo močno samo-opraševanje. Ničesar od zunaj ni pri tem soudeleženo.

Čisto nasprotje tega je rž. Ste opazovali kako cveti rž? Pri rži je to res nekaj posebnega. Pri rži klas že popolnoma gleda ven in ponavadi cvetovi pri vseh žitih gledajo ven. Ko pa rž cveti je tako, da ne gledajo ven naenkrat vsi cvetovi, temveč eden za drugim cvetijo. Takrat se rese nekako odmaknejo od klasa s pomočjo majhnih telesc, ki nekako nabreknejo in sedijo v sredini. Tiste rese cvetov vso čisto prosojne in ven zlezejo nitke s cvetnim prahom in vrečko s cvetnim prahom in stresejo svoj cvetni prah vetru v roke. Pri posameznem klasu rži, če je takole dolg, se začne pri srednjih cvetovih in se premika proti koncema. Pri žitih nikoli ne stoji ena rastlina za sebe, temveč imamo celo njivo rži.

Rž cveti deset dni dolgo in nikoli ne cveti cel dan, temveč se to dogaja po našem poletnem času ob desetih dopoldne in popoldne med tretjo in četrto uro. Če gremo takrat mimo njive rži je tako, da mogoče četrt ure, pol ure taka njiva rži cveti. In če si na začetku tam, ko se to začenja imaš občutek, kot da se je prižgala luč. Povsod se nekako razprejo rese cvetov in oblaki rumenega cvetnega prahu pridejo ven in se nekako gibljejo nad poljem. To je res prekrasno doživetje svetlobe in toplote. Toploto občutim mogoče bolj v notranjosti, toda luč, svetlobo se mi zdi, da je res mogoče videti. Hvala Bogu, to cvetenje traja približno deset dni. Ob tistih dneh, ko dežuje, seveda veter cvetnega prahu ne more raznašati okrog in potem bi tisti cvetovi rži ostali neoprašeni. In na klasu neke rži bi skoraj lahko odčitali koliko dni v teh desetih dneh cvetenja je deževalo. Takrat klas nima vseh zrn.

To je primer za to cvetenje, ki je povezano z zorenjem cvetnih organov. Cvetni prah ni samo glede na svojo postavo tako dolgo sposoben življenja, temveč se lahko v tem času dvigne v višave in leti daleč proč. Mnogo bolj daleč lahko leti kot je v bistvu čas sposobnosti njegovega opraševanja. Zaradi ljudi, ki imajo seneni nahod sem postala pozorna na to, kako daleč lahko leti cvetni prah. Zaradi cvetenja trav imajo tisti alergiki največje probleme. In nekdo ima hud senen nahod, komaj diha in joka, potem pa gledam okrog in vidim, da skoraj nič ne cveti. Potem pri nas v časopisu lahko berem, cvetni prah teh in teh dreves iz Afrike. Ta cvetni prah rastlin se pravzaprav giblje okrog cele Zemlje in je v stanju, da nadraži naše sluznice. Svoje prvotne naloge pa že dolgo časa ne more več opravljati.

O drugem fenomenu sem prebrala kot poročilo pilotov. Ko so naši piloti prvič lahko poleteli višje kot 10.000 metrov visoko je en pilot opisal kako je naenkrat prišel v rumene oblake. Gledal je in gledal in rekel, to ni fenomen zrcaljenja neke sončne svetlobe, tudi neke nevihte ni, ki bi mogoče utegnila delati te rumene oblake. In ko je pristal je s prsti potegnil po krilih letala in našel cvetni prah. Letalo je bilo polno cvetnega prahu. Ali ni to krasno? Rastlinski svet pokriva našo Zemljo, rastline pokrivajo našo Zemljo, cvetni prah pa jo ovija. In z letnimi časi je Zemlja narejena tako, da v vsakem letnem času nekje zelo veliko cveti in tako obdaja cvetni prah našo Zemljo skupaj z zrakom venomer.

To je fenomen, kjer lahko rečemo, da imamo opravka s širjenjem rastline, ki pa presega njeno lastno potrebo in namen. Posamezna rastlina nikakor ne živi samo zaradi sama sebe. Posamezna rastlina je del vsega živega na Zemlji in to živo na Zemlji ni samo zaradi rastlinskega sveta na površini Zemlje. To živo napolnjuje tudi celo periferijo Zemlje. To je  sposobnost oblikovanja postave, sposobnost gibanja in zrelosti. Te stvari se ne dogajajo nujno istočasno v fazi cvetenja. In presenetljivo je, da tisto kar je najbolj finega pri cvetenju, ta majhen cvetni prah najdalj časa lahko obstane, ko je posamezen cvet, ki je cvetni prah oddal, že davno preminil. In spet nekaj protislovnega. Cvetje, ki najdalj časa cveti, so orhideje. Nikjer pa ne najdemo cvetnega prahu orhideje. Cvetni prah ostane čisto blizu cveta. Noben ne zna vsega, ali si lep ali pa lahko obdaruješ.

Potem pa imamo drugo sposobnost zrelosti v oblikovanju plodov. Zrelost bom označila z rdečo barvo. V tej fazi izgradnje je kratek čas sposobnosti zrelosti. Drugi višek, tvorba plodu in zorenje plodu. In principielno je to večje. In tu je spet naše jabolko kot primer zrelosti. Ali pa vzemimo jagodo, ki je sorodnica jabolka. Prav gotovo ste vsi opazovali oblikovanje jagod. Iz sredine cveta postan tisti mali krogec klobuku podoben. Cvetni lisi odpadejo in tisti klobuček se veča in veča. Ko je dosegel svojo velikost se še rdeče obarva. Rast traja približno dva tedna. V dveh dneh mogoče tudi barvo dobi. In ko je najbolj intenzivno rdeč je jagoda sladka in aromatična in je dobra. Naš organ okusa pravi, kot v podporo našim očem, sedaj je bila jagoda zrela. In razliko med jagodo, ki je zrela in jagodo, ki še ni čisto zrela, lahko jasno okusimo.

Vi pa vsi veste kako dolgo jagoda obdrži okus zrelosti. En dan, največ dva, potem pa počasi postaja vedno slabšega okusa, dokler tudi na oči vidno ne zgnije. Drugi plodovi kot na primer jabolko lahko to zrelost obdržijo dalj časa. Pa tudi paradižniki obdržijo svojo zrelost maksimalno štiri, pet dni. Za trgovino je to zelo nepraktična stvar. In ravno pri jagodah se mi meščani zelo smilijo. Recite mi kateri meščan si lahko kupi zrele jagode? Če jagode oberemo zrele, ne morejo obdržati svoje zrelosti preden dosežejo kupca. Zato jih pridelovalci oberejo še svetlo rdeče. Jagode kmalu dozorijo, ampak okus ne more biti tako dober. In meščani sploh ne vejo kakšen okus imajo zrele jagode. To vedno doživljam, ko imam obisk pri sebi in zorijo jagode, kako jih vedno hvalijo, ker zrelih jagod ne poznajo.

Paradižnik lahko svojo zrelost dalj obdrži. Ampak za trgovino ne dovolj dolgo. Paradižnik bolje podozoreva, ko je enkrat obran, kot to zna jagoda. Ampak poglejte, paradižnik pozimi uvažamo iz Nove Zelandije. Trgovina pričakuje, da bodo plodovi tri do štiri tedne obstojni, da jih bodo lahko tako dolgo imeli in prodajali. Tudi pri paradižniku bi morali obirati zelene, da bi bilo to mogoče. Žlahtnitelji so rekli, torej bomo spremenili paradižnik. In to so res naredili na dva različna načina. Spremenili so ga na eni strani z žlahtnjenjem hibridov. Na koncu vam bom pripovedovala o modernih metodah žlahtnjenja.

Ta trenutek pa bom povedala samo dejstvo. S hibridnim efektom lahko dosežemo, da plod paradižnika postane res rdeč še preden so v paradižniku vsebovane snovi zares zrele. Pravzaprav je pridobivanje barve v plodovih vedno znak za to, da so vsebovane snovi zrele. Na kratko bom vsebovane snovi karakterizirala. Tvorba beljakovin je tako stabilna, da jo optimalno lahko prebavimo, da nam paše. Tvorba sladkorjev je dosegla višek, tvorba arome je dosegla svoj višek in tvorba vitaminov, kar je nekaj kratko živega, je prisotna. To je najbolj kratko živo pri rastlini. Kaj pa so vitamini? Pravzaprav bi jih smeli imenovati snovi življenja. Kemično so to zelo komplicirane beljakovinske povezave, ki pa so skoraj take, da odhlapijo. Naslednja najbližja stvar vitaminom so arome. In v svojem optimalnem stanju je to doseženo šele takrat, ko je zrelost prisotna in se izrazi v lepi obarvanosti. S hibridnim efektom pa lahko dosežemo, da pride prej do polne rdeče barve. In paradižnik, ki je na tak način postal rdeč lahko oberemo in prodajmo štiri tedne. In ti paradižniki nimajo nobenega okusa. Skoraj bi človek namesto tega lahko pojedel zelen paradižnik neke staromodne sorte.

Je strupena snov, solanin, ki je v zelenem paradižniku, prisotna tudi v tem paradižniku?  

Ni prisotna.

Jaz sem se pritožila pri naših vrtnarjih, da pridelujejo tako brez okusa paradižnik. In žene vrtnarjev so mi rekle, tri tedne ga pusti naj čaka. Jaz pa pridem po paradižnik na tisti dan, ko ga oberejo. Pravijo, po treh tednih bo tudi okus imel. V teh treh tedni se neko podozorevanje v paradižniku dogaja, čeprav nima nikoli tako dobrega okusa kot stara sorta paradižnika. Mešan kupuje paradižnik kadarkoli, ga da v svoj hladilnik in verjamem, da tam paradižnik nikoli ne doseže te optimalne zrelosti. Ostane pa čvrst, ker še ni zrel. Nezrel plod je čisto trd. Zrel plod pa je malo bolj nežen in postaja bolj mehak. Tudi pri jabolku in hruški lahko to čutim na trdosti ali mehkobi. Meščani pa, če bi čutili mehkobo zrelega paradižnika, bi mislili, da ni več dober. Povprečni ljudje danes sploh ne pridejo do izkušnje kakšen okus imajo zreli paradižniki.

Ozavestimo si, kar se rastline tiče, se pojavi barva kot izraz kvalitete zrelosti. Jaz pa kot žlahtnitelj paradižnik prisilim, da postane prej zrel. Spet bi to primerjala s človekom. Če se smejem je to izraz mojega veselja. Je jokam je to izraz žalosti. In jaz se sedaj zjokam pred mojim možem samo z namenom, da bi mi kupil novo obleko. To je zlagano. Jaz žlahtniteljsko prisilim paradižnik k laži. Tvorbo takega pojma znanstvenik nikoli ne more akceptirati. Jaz pa ne vem kako bitje paradižnik trpi zaradi tega. Ali ne bo bitje paradižnika reklo, na tak način na Zemlji nočem biti.

Druga pot je drugačna. To je pot genske tehnike. V Ameriki so se ljudje pritoževali, da paradižniki nimajo več pravega okusa. Torej so gensko tehnično omogočili, da po zrelosti paradižnik ne oblikuje hormona, ki razgrajuje njegove celične stene. Preselili so en gen iz rib v paradižnik in ta gen po zrelosti paradižnika preprečuje razkrajanje celičnih sten. Tak način razmišljanja je res zelo presenetljiv, kateri gen iz ribe je treba vzeti, da rastlina v čisto določeni fazi razvoja določen hormon tvori. Pri tej rastlini paradižnika, ki je gensko spremenjena, pobiram res zrel paradižnik, ko je ravno postal čvrst. Kar se njegovih vsebovanih snovi tiče je paradižnik zrel. Ta paradižnik ne sme biti mehak, vsebovane snovi so skoraj zrele. In tak paradižnik ostane tedne dolgo čvrst. Toda kljub temu, da je paradižnik čvrst se vsebovane snovi razkrajajo. Čez en teden se morda začne razkroj vsebovanih snovi. Kot prvi se razgradijo vitamini. Tega ne morem evidentirati z okusom. Nato se razgradijo arome in to okusim samo, če sem res pozoren kakšen je fin okus paradižnika in če imam sploh še sposobnost okusa. Potem se razgradijo sladkorji. To bom lahko opazila, če sem sploh vajena, da je paradižnik lahko tudi sladek. In potem se razgradijo tudi beljakovine. In takrat ima paradižnik že okus po gnilobi.

Ko beljakovine razpadejo dobi ta paradižnik okus po ribi.

Ravno zaradi tega so paradižnike umaknili. Temu paradižniku pravzaprav nebi smeli reči gensko spremenjen paradižnik, ampak gensko spremenjen organizem paradižniku podoben. To je bilo sredi devetdesetih let. V Nemčiji so imenovali ta paradižnik, “brozga paradižnik”. Do danes so v genski tehniki našli različne poti, da bi to zrelost lahko dolgo obdržali. Toda to v bistvu ni mogoče. Rezultat je, da je doživetje za človeka, kakšen okus paradižnik pravzaprav ima, izgubljeno. Imamo super industrijo, ki prodaja ojačevalce okusov in njihov posel cvete.

Ta zrelost plodu je nekaj čudovitega. Ne da samo spremlja razgradnjo, temveč ostaja pravzaprav dolgo časa na enem nivoju. In to zrelost plodu podpirajo procesi izgradnje, ki se počasi v razgradnji zmanjšujejo. In od vrste rastlin je odvisno kako dolgo ti procesi izgradnje to zrelost plodu podpirajo in kako dolgo lahko ohranjajo to zrelost plodu. In ravno pri naših jabolkih vemo, da je to mesece dolgo mogoče. Midva imava v hiši čudovito klet, krasno obokano iz opeke. Sredi septembra sva pojedla zadnja jabolka iz prejšnjega leta. Malo so bila nagrbančena, okus pa je bil odličen. Sredi oktobra sva jih obrala in enajst mesecev so se držala. Pri mnogih jabolkih in hruškah je tako, da zrelost za obiranje ne sovpada z zrelostjo za uživanje. To naknadno dozorevanje je pri mnogih plodovih potrebno. Pri breskvah, marelicah, jagodah, češnjah to naknadno dozorevanje ni potrebno, pri jabolkih bananah, hruškah pa je.

Prijatelja imava v Južni Afriki. V svojem vrtu ima tudi banane. On naju je naučil, da banana nikoli ne dozori na drevesu v stanje, ko je dobrega okusa. Če počakam, da je rumena na drevesu in jo takrat pojem je mokastega okusa. Zato jo odtrga, ko je dosegla svojo velikost, ovije je v časopisni papir, da je na temnem in vse skupaj postavi v svojo lopo. Ko jih čez dva, tri tedne vzame iz papirja so banane zrele. Okus je krasen. Banana je, kar se transporta tiče, idealna. Kaj pa ta nestrpnost? Banane obirajo v tisti zrelosti za obiranje, na ladjah jih oplinijo in pridejo v trgovine ravno, ko začno rumeneti. Že po enem tednu jih prodajajo, bolje pa bi bilo, da bi počakali tri tedne. Za mene je to izraz tega, da so ljudje izgubili vsako predstavo o tem, kaj je zrela kvaliteta.

Tudi na področju bio kvalitete se vsi ti problemi pojavljajo. Tudi paradižnik bio kvalitete nima dobrega okusa.

Res je. Da bi bio kvaliteto v svojem optimumu posredovali meščanom bi morali spremeniti marsikaj v naši družbi. Prva stvar bi morala biti regionalna samooskrba in mnogo več kupovanja direktno pri kmetu. Meščani bi se morali mnogo bolj povezovati neposredno s kmeti. Seveda bi bilo pa nevzdržno v dva milijonskem mestu pričakovat, da bi se toliko ljudi vozilo na periferijo nakupovat. Čeprav k našemu biološko dinamičnemu pridelovanju že sodi, da poskušamo oblikovati strukturo prodaje v optimalni obliki po meri potrošnika. Marsikateri mlad kmet je že rekel, ko sem se odločal za poklic kmeta res nisem vedel, da bom moral postati tudi trgovec. Na tem področju kažejo prednost večje kmetije, kjer se lahko zbere več ljudi in morda imajo med seboj nekoga, ki je nadarjen za trženje. Mogoče ima kdo te specialne duševne sposobnosti prodajalca, nekdo ima idealen odnos do živali in četrti ima talent, da vse stvari med seboj povezuje. Zagotovo je tako, da čim bolj smo nadarjeni na enem področju, tem bolj smo na drugem področju slabi. In za celoto zagotovo ni optimum, če človek pričakuje, da bo vse sam opravil in zahteva to od sebe.

Tukaj sem narisala te zelene podpore, kot znak podpore ohranjanja zrelosti plodu. To kvaliteto zrelosti bi lahko imenovala tudi duševno kvaliteto v rastlini. Duševno kvaliteto, ki se je kratkotrajno dotaknila rastline v fazi cvetenja. In na to je bila vezna sposobnost, da se je rastlina lahko oprašila, da je omogočena reprodukcija rastlin preko semena. Rastlina tega ne zmore drugače, kot da se je dotakne njena duševnost, ki je sicer okrog nje. Teh sposobnosti rastlinski svet, ki je bil na Zemlji prisoten pred razvojem iglavcev, ni imel. Lastna duševnost je bil vedno pristna samo od zunaj, brez da bi posegala tako v življenjske procese v rastlini. In čutni izraz za to, da se je duševnost dotaknila življenjskih procesov v rastlini je enkrat barvitost o kateri smo že govorili.

Barva je najbolj fina tvorba substanc v rastlini. Na bazi maščob in olj so najbolj fina eterična olja. In v tvorbi eteričnih olj pride še bolj do izraza vrsta duševnosti posamezne rastline. In naslednja fina tvorba neke substance je tvorba nektarja. Mi vemo, lipov med iz lipovega nektarja je drugačnega okusa kot akacijev med. in je drugačnega okusa kot med usnjatic. Okus je bol specialen saj je duševnost rastlin drugačna. Kot tretja stvar pa sodi k rastlinam tudi proces smrti. Ko se je rastline duševnost dotaknila, takrat se mora začeti razgradnja. Ampak tista razgradnja, ki še ne sodi do razkroja, do smrti, temveč razgradnja v času, ko je še dana opora izgradnji. Na koncu koncev pa vsak cvet premine. Žleze, ki izločajo nektar se osušijo, vonj se porazgubi, cvetni listi odpadejo. Življenjske sile pa lahko pri plodovih dalj časa podpirajo poseganje duševnosti v plod, glede na vrsto rastline.

Če to primerjamo s človekom bomo to lažje razumeli. Ko spimo je naša duševnost odsotna, je zunaj in duševnost obdeluje naše telo tako rekoč od zunaj, na podoben način kot pri neki zeleni rastlini. Ko se prebudimo je pri nas ljudeh tako, da se duševnost in duh spet znajdeta na svojem mestu. Kako dolgo lahko človek zdrži brez da spi? Ne tako dolgo kot jabolko. Čudimo se nad tem čudom. Človeka bi to uničilo, da ne more spati. Življenjske sile tega ne morejo več kot tri noči podpirati.

Rudolf Steiner je potreboval zelo malo spanja. Svoje duhovne raziskave je opravljal predvsem ponoči, ker je svojo zavest lahko držal v spanju zunaj svojega telesa in je to zavest lahko prinesel nazaj v telo. Zaradi tega je v tem nočnem času, ko je duhovne raziskave opravljal, lahko tudi izgrajeval svoje fizično telo s svojimi duševno duhovnimi silami. Človeško fizično telo je tako komplicirano in tako močno prežeto z duševnostjo, še mnogo močneje kot pri živalih, da mi z našo lastno duševnostjo in duhovnostjo nismo v stanju ponoči izravnati to, kar čez dan zaradi prisotnosti zavesti uničimo. Zaradi tega vsak človek v času, ko je iz otroških let zrasel potrebuje ob sebi visoka angelska bitja, ki podpirajo njegovo duševnost in nekako te njegove procese izgradnje, regeneracije podpirajo.

In moj občutek je, da pri takem človeku kot je bil Rudolf Steiner lahko stvari izgledajo take, da je te nočne procese izgradnje popolnoma prepustil svojim angelom, da bi svojim soljudem in človeštvu bodočnosti še za mnoga leta naprej, za njihovo sedanjo zvest lahko posredoval svoja duhovna spoznanja. To znanje je bilo najpomembnejše delo, ki ga je Rudolf Steiner opravil, da je te duhovne vtise do katerih je prihajal ponoči ni pustil kot vtis, ampak jih je strnil v prave pojme tako, da jih mi s svojim logičnim načinom razmišljanja, če ta način razmišljanja očistimo naših predsodkov, lahko razumemo. In kar se tega tiče je Rudolf Steiner res enkratna osebnost časa.

Mnogo ljudi lahko zaznava kaj se v duhovnem svetu dogaja. Če začnemo pri teozofih Helena Glavacki; začela sem brati njeno knjigo Tajno vedo v obrisih. Opazila sem sorodnost do Tajne vede v obrisih, kot jo je napisal Rudolf Steiner. Ampak njena knjiga je naredila na mene vtis, kot da mi moje razmišljanje samo vedno bolj meša. Niti polovico njene knjige nisem uspela prebrat, ker zmešnjave enostavno nisem prenesla. Rudolf Steiner pa nasprotno čista jasnost misli, to je enkratno pri njem. In jaz sem v svoji notranjosti popolnoma prepričana, da so angelska bitja pomagala njemu, da je na fizičnem telesu regeneracija lahko prišla in je kljub njegovemu nočnemu delu potekala.

5.

V enoletnem procesu cvetenja, zorenja je seme zadnja stopnja zrelosti. Seme se oblikuje v plodu. Začne se oblikovati, ko se plod začne napenjati. Če jemo zelen fižol, ko je zrel ravno za uživanje, takrat so semena fižolčkov samih še čisto majhna. Pri grahu, kjer jemo pravzaprav samo semena ne pa tudi stroka. Strok je pravzaprav plod. Če hočemo jesti sladek grah ga jemo v mladem nezrelem stanju. To je neka pogojna zrelost semena in ta pogojna zrelost traja kratek čas. Toda zrelost semena je kvaliteta zrelosti je stadij zrelosti, ki ga rastlina potrebuje zaradi same sebe, da se preko semena lahko razmnožuje.

Majhen izlet k razvoju rastlin v preteklosti. Začnemo pri starih in pridemo do iglavcev, samo večletne rastline. Vsaka alga, mah, praprot, vsaka preslica in vsako iglasto drevo ima mnogoletno bivanje, mnogo več kot enoletnica. Pri algah in mahu sploh ne moremo govoriti o posamezni rastlini. Lahko rečemo, en tak “povšter” mahu pozimi ne premine, raste še naprej na prejšnjem navzgor. Enoletne rastline pa imamo šele pri naših rastlinah, ki imajo pokrita semena. To so te cvetnice iz katerih so naše rastline za prehrano. Res je nekaj posebnega, da je enoletnost višek razvoja. In razen sadnega drevja so naše hranilne rastline v glavnem enoletne, predvsem naša zelenjava. Izjema je krompir. Tam pridelovanje krompirja, razmnoževanje, sajenje naslednje leto ne gre preko semena. V krompirju imamo večletno rastlino. Sicer pa je naša zelenjava v glavnem enoletna.

V semenu se enoleten razvoj koncentrira in se v semenu najmanj eno zimo dolgo ohranja. In ko seme posejemo se razvoj rastline na novo začenja. Da seme ohrani sposobnost, da v sebi zadrži to celo rastlinsko bitje, mora biti dobro zrelo. Če vzamem neko seme še nezrelo iz njegovega stroka, ovojnice, morda zaradi procesa sušenja ohrani svojo zunanjo podobo, prav zagotovo pa ni kaljenja sposobno. Ta stadij zrelosti pri semenih je na eni strani zrelost, ki dolgo časa ostaja. To imamo tudi pri vrstah zelenjave, ki dolgo časa v semenu ohranjajo sposobnost kaljenja in dolgo časa lahko zadržijo svojo zrelost. Na primer seme pora kali deset let. Deset let je še visoka stopnja kaljivosti. O pšenici slišimo, da so našli seme v piramidah, ki je po 3.000 letih vzkalilo. Mogoče so se v piramidah odigrali posebni procesi, tega nebi mogla oceniti, toda to je že zelo nekaj posebnega.

O tako imenovanih semenih plevela pa bi kmet veliko povedal. Njegove trpke izkušnje govorijo o dolgi kaljivosti semen plevelov. Ta semena dolgo ostanejo v stanju zrelosti, da kalijo. Ko sva midva leta 1985 prišla v Rengoldshausen je bila kmetija šele petdeset hektarjev velika. Od tega je bilo petinštirideset hektarjev zelenih površin travnikov, pašnikov in samo pet hektarjev njiv. Valter Sorms, kmet, ki je z nami to kmetijo prevzel je prvo leto dvajset hektarjev dodatno preoral. To so bile delno njive, ki so bile mogoče že petdeset let samo pod travo. Imamo plevele, ki ne rastejo na travniku, samo na njivi rastejo. Naši pleveli na njivah so vse enoletne rastline, vsi rastejo iz semena, sicer nebi mogle rasti saj vse njive preorjemo. Vse križnice sodijo sem.

Tipična za to je na primer njivska gorčica. Svetlo rumeno cveti kot ogrščica in zgleda kot majhna ogrščica. Na travniku sploh nima priložnosti. Prvo leto, ko je njiva preorana, zraste in oblikuje seme. Semena padejo na tla, toda na travniku ne morejo vzkaliti, ker je površina zemlje na travniku neprimerna zanje. Pasti morajo na preorana tla. Tudi če bi na travniku zrasla bi jih pa pokosili ali pa bi jih živina popasla, preden bi bila zrela. In fenomen je bil, da je bilo v prvem letu, ko smo preorali teh dvajset hektarjev prejšnjih travnikov, vse polno te rumene gorčice. Torej je seme petdeset let čakalo, da smo to zemljo spet preorali. V tleh je bila kaljenja sposobna. To je primer za to, kako dolgo so ta semena obdržala svojo zrelost.

Sposobnost, da seme kali je izraz zrelosti semena. Iz stadija ohranjanja lahko zraste nova rastlina in se spet razvije. Če zrelosti še ni, nova rastlina ne bo zrasla. Letos smo to zares z žalostjo doživljali. Zrna žit so na njivi že razgrajevala svojo zrelost semena preden smo jih pospravili. Pri nas v južni Nemčiji je bilo tako, da smo imeli v začetku avgusta naša žita zrela na njivah,  vedno znova pa je deževalo. In spravilo s kombajni ni bilo mogoče. Da gremo s kombajni na njivo morajo biti tla že malo osušena. V zrnih se je ta zrelost semena že začela razgrajevati. In tisto pšenično zrno, ki je svojo zrelost že izgubilo, na eni strani ni več kaljivo, na drugi strani pa izgubi tudi dobre lastnosti za predelavo v kruh. Iz takih zrn se kruh ne more peči. To je potem kvaliteta, ki jo lahko uporabimo le še za krmo. Za kmeta pa, ki mogoče dobi za sto kilogramov pšenice, ki je primerna za peko 40€, je to seveda grozna izguba saj za krmno kvaliteto dobi morda 10€. Delo pa je enako

To pa je tudi interesanten primer za to, da je pri teh semenih žit, ki so obenem plod, za rastlino potreba zrelost semena nekako istočasno prisotna, kot je primernost za prehrano. Če zdaj nebi eno leto pekli kruha in bi jedli samo neke močnike, žitno zrno zaradi teh procesov kuhanja ali peke nima v sebi več te kvalitete, kot če bi bilo v stanju zrelosti, ki je tudi idealno za peko kruha. Mi bi lahko rekli, v stiski v kateri smo bomo pač letos jedli kvaliteto, ki s sicer uporablja za živino. Jedli bi že lahko tako velike količine kot pri kruhu, ampak imeli bi težave s prebavo. To ni v enaki meri primerno za našo prehrano. Zaradi globalizacije našega gospodarstva teh stisk potrošnik mogoče ne opazi. Mislim pa, da je potrebno, da imamo občutek solidarnosti do kmetov. Ni prav, da samo kmet trpi zaradi takih razmer.

Ta proces razgradnje v žitnem zrnu se ne dogodi naenkrat. To je počasen proces razgradnje in mlinarji danes že znajo meriti do katere stopnje je ta proces v nekem zrnu prisoten. Ta razgradnja poteka takole navzdol in dokler je nekaj spremljajoče kvalitete zrelosti še prisotne, še gre. Idealno je zrno za peko seveda tukaj zgoraj, ko je vsa kvaliteta zrelosti semena prisotna. Tukaj spodaj, ko je še nekaj kvalitete zrelosti v procesu razgradnje še prisotno, je ravno še možno peči kruh. Kruh pa ni več tako optimalen. Zaradi tega bi osebno rekla, če nam bodo letos ponudili kruh iz žita, ki smo ga na biološko dinamičen način pridelali letos je prav, da potrošnik svoja pričakovanja in zahteve malo zmanjša. In da pač nosi v svoji zavesti to vreme, ki je letos vladalo.

Kar se tiče zrelosti semena bi rada rekla, zrelost semena se začne, ko zrelost plodu prenehuje. Če imamo paradižnik je cel paradižnik plod. Zrelost plodu prenehuje, ko paradižnik začne razpadat. Zrelost semena v paradižniku pa se začne z razpadanjem paradižnika. Pri žitu to vidimo na tem kako je steblo izgubilo svojo vitalnost in je res čista slama. Pri žitih je zrelost plodu v bistvu povezana z zrelostjo semena, se obenem dogaja,  ker je žitno zrno plod in seme obenem. Svoje čase, ko je bil zrak še bolj čist in ne tako poln glivičnih trosov kot danes, so na pšenici in predvsem na piri lahko opazovali zrelost plodu na tem kako se je steblo obarvalo. In ta barvitost mora doseči svoj višek v barvi zlata. Potem je zrno doseglo zrelost plodu in zrelost semena. Ječmen postane samo rumenkasto zlat. Rž razvija to barvitost v rdeči in predvsem rdeči toni pridejo do izraza. Najmočneje pa je to pri piri, ki je skoraj kot ogenj rdeča.

Zaradi onesnaženja našega zraka pa imamo v zraku veliko glivičnih trosov. In čim več je dežja, kot je bil letos slučaj, tem več glivičnih trosov v zraku najdemo. Ti trosi se usedejo na žita, ki zorijo in odmirajo v bistvu in slama potem ni zlata ampak siva. In letos je bilo to ekstremno. Glive so zelo močno napadale tudi zrna. In jaz sem prvi dan rekla, glivice življenje razgrajujejo. Kaj se je dogodilo? Ob pravem času spravilo ni bilo mogoče. Močen napad glivic je začel razgrajevati zrna. In ta zrelost semena, ki tako dogo traja, ne prenese vsakršnih razmer. Včeraj sem to opisala. Predvsem vlaga je tista, ki jo seme slabo prenese. Preveč toplote pa tudi ni dobro. Lahko bi rekla, sobna temperatura je že pretoplo na dolge roke za ohranjanje zrelosti semena. Sobna temperatura je že največja toleranca, da bi zmogli zrelost semena dalj časa ohranjati.  

Tukaj imamo semena naših buč. Samo en dan smo jih pustili v vodi. Ta buča semena bomo osvobodili te vode. Milena je to pridno mešala trikrat na dan. Tukaj plavajo še vsa semena na vrhu. Proces vretja se tu še sploh ni začel. Kot rečeno, čim bolj suho leži neko semen v svojem plodu tem bolj občutljivo je to seme na vodo. Ne more ležati v vodi. S fižolom v zrnju tega ne morete delati, da bi ga dali v vodo. To tudi potrebno ni. Jaz bi to doma seveda delala pod pipo. Vse skupaj bi vlila sem noter in mešala pod vodnim curkom. Resnično se je kambij dobro ločil od semen. Lahko tudi vidimo katera semena so prazna.

Kako se pa to vidi?

Čisto tanka so in skoraj prosojna.

Če teh semen nimamo zelo veliko lahko to zdaj odlično do konca ločimo. Jaz tega nisem prelila ravno zato, da nisem vsega kambija spravila na sito. Zdaj to premestim in razprostrem na bolj debelo tkanino ali na papir, ki dobro vpija. Če pogledate v lavorju, zdaj tam gor padajo nekaljiva semena. Vse skupaj bom zlila sem. Še malo vode, prosim. V štiriindvajsetih urah se je kambij zelo dobro ločil od semen. To malo, kar je na semenih še ostalo bomo oluščili, ko bodo semena suha, s tem, da jih malo zdrgnemo. Ta stvar se mnogo hitreje opravi na tak način kot če bi včeraj, ko je bilo še toliko kambija na semenih, poskušali takoj ločit brez namakanja. S semeni buč je zelo enostavno. Na vsak način pa je potrebno, da semena operem in osušim. Ostanki mesa buče, kambija, so dobra hrana za glive in bakterije, ki potem razgrajujejo tudi seme.

Da bi seme lahko dogo ohranilo svojo zrelost mora biti čisto. V tem primeru smo seme samo oprali, medtem, ko imamo pri semenu kumar in paradižnika proces higieniziranja. Pri sušenju tega ne delamo. V skupino plodov, ki se oblikujejo okrog semena sodijo rastline, ki so enoletne in sodijo k naši zelenjavi: to so še paprika, jajčevci. Pri jajčevcih semena nisem še nikoli pridelovala. Pri njih je kambij zelo suh in semena so zelo majhna. Vsak mora preizkušati in izbirati svoje izkušnje. Res je treba pozorno spremljati, opazovati kaj se dogaja. To so razvili praktiki in mnoge negativne izkušnje so pri tem gotovo tudi imeli. To je način, da se je izkazalo kako je dobro.

Jaz sem sadila par let seme kodrastega ohrovta. Zdaj ga imamo tudi na bio tržnici, ampak prej ga ni bilo in sem ga bio-dinamikom vsako leto dala, kdor ga je hotel. Letošnje leto mito seme ni vzkalilo. Kaj bi lahko bil vzrok?

Razen tega je razlog za to, da seme ni kalilo morda tudi napad glivic, ki jim pravimo altenarija. To je velika družina gliv, ki lahko napadejo korenino, pri korenju na primer in tam potem opazim črn mesta. To se pozneje s korenja lahko razširi na vso korenino in korenje zgnije. Obstajajo še druge vrste altenarije, ki napadejo liste. Tudi listi postanejo črni in to pogosto srečamo pri korenju pa tudi pri zelju. In še druge vrste altenarije, ki napadejo semena. Letos se je to pri nas dogodilo pri kopru. Ta napad altenarije je vizualno komaj opazen. Pod mikroskopom pa se to vidi. Če pri nas seme kdaj ni kalilo smo ponavadi na semenu našli te glive altenarije. In tako kot na korenini vidno povzroči razkroj, razkraja tros altenarije tudi seme, česar mi na oči ne vidimo. Razlog je lahko samo v tem, da je bilo v čisto določenem času, ko se je seme tvorilo, preveč vlage. In proti temu se ne da pomagat. In ravno altenarije so v biološko dinamičnem pridelovanju semen velik problem. Če to napade korenine je kvaliteta zmanjšanja. Tudi kadar je listje napadeno korenine trpijo, saj se ne morejo prehranjevati. Če pa se altenarije lotijo semen je seveda prizadet tisti, ki živi od semenarstva. Če pride do napada altenarije pred zrelostjo semena imam zelo dobre izkušnje z uporabo gnojevke iz kopriv. Gnojevka iz kopriv zelo spodbudi rastlinsko rast in rastlina to preraste in gliva spet izgine. Če pa altenarija napade semena nič več ne pomaga. Pri semenih ne moremo nič narediti in kot rečeno tega ponavadi ne vidimo.

Kaj pa recimo oglje? Ali lahko uniči glive?

Kako pa si to predstavljaš? Imaš izkušnje?

Ja, to sem sama poizkusila. Imela sem kose oglja v vodi s katero sem spirala semena. To je bil poskus s kumarami lansko leto.

Zelo zanimivo. jaz bi si lahko predstavljala, da oglje iz breze, ki ga pri vas lahko verjetno tudi v lekarni kupite, lahko pomagalo, če bi ga drobno zdrobili in s tem potresli semena. Jaz namreč oglje brez poznam iz zdravilstva, ker pomaga pri driski. Driska pogosto nastane zaradi napada glivic v črevesju. Tudi našemu psu pomaga. Če ima drisko mu dam polovico čajne žličke oglja v njegovo hrano in driska je premagana. Zelo malo je potrebo. Preizkusiti je treba, kar pa pomeni, bolj pametno pa je, da človek nikoli ne poseje vsega semena v enem letu. In če ugotovimo, da v enem letu seme ne kali, imamo ostanke še od prej

Imam izkušnjo s peteršiljem. Lani sem ga posejala in ni prišel ven. Letos pa je na tisti gredi polno peteršilja.

To je tako imenovan počitek semena. To mirovanje v semenu je pri različnih vrstah rastlin različno dolgo prisotno. To je od rastline do rastline zelo različno in traja od nekaj ur pa do nekaj let. Pri naši zelenjavi sem mislila, da je na primer pri našem motovilcu ta mir najdaljši. Včeraj pa je nekdo omenil, da seme motovilca ne mora čakati preko zime, ampak lahko že z zamrzovanjem dosežemo, da je še isto leto kaljivo.

Na splošno pa je s tem mirovanjem semena tako, in to lahko tudi v strokovni literaturi preberemo, da od zunaj ne moremo vplivati na to, kako dolgo traja mirovanje. Rastlina iz svoje notranjosti ta mir razgradi. Narava uravnava to mirovanje semen. Pri divjih rastlinah nikoli ni tako, da bi vsa semena neke rastline kalila naenkrat. Samo nekaj procentov jih kali vsako leto. Narava sama po sebi ohranja in čuva semena od vsake vrste rastline mnogo let in po malem dovoljuje kaljenje teh semen. Potem pa morajo biti za rast rastlin dani zunanji pogoji.

Eden od naši biološko dinamičnih pionirjev pri pridelovanju semen je na primer pri poru opazoval, da je por po nekaj mesecih pripravljen kaliti. In če takrat nima pogojev za kaljenje pade ponovno za nekaj mesecev v mirovanje in noče več kaliti. In potem je enkrat iz sebe ven spet pripravljen kaliti. On je menil, da je ravno v tem skrita skrivnost, zakaj por ohranja svojo kaljivost deset let.

Ko so semena v mirovanju kaljenja, takrat semena niti dihajo ne. Ta semena so resnično v popolnem miru. Ko človek spi, diha in pravimo, da je dihanje z življenjem povezano. Vse kar živi, naj bo to celica, žival ali človek, vedno mora dihati. Rastlinski svet pa pri svojih pravih semenih lahko dolgo časa ne diha in kljub temu živi. Ko se semena prebudijo in so voljna kaliti začnejo spet dihati. Če bi semena takoj po zrelosti semena še dihala bi bil to problem saj ne rastejo. Ničesar novega seme ne jemlje vase, ne je in ne pije. V kratkem času bi se tako seme izčrpalo v dihanju. Zaradi tega je to mirovanje kaljenja ali mirovanje semena temelj sposobnosti dolgoročnega kaljenja. In hvala Bogu ga takrat še ne moremo motiti.

Martin Sshmit je žlahtnitelj, ki je razvil fantastično rž, to je najboljša rž kar jih poznamo. In ko sem jaz tako rž prvič pridelala na Vrzdencu sem je bila zelo vesela. Dala sem jo v platnene vreče iz ročno tkane rjuhe. Vse skupaj pa sem, da mi je molji in podgane ne napadejo, spravila v plastično kanto in zaprla. Ko sem jaz to odprla mogoče čez tri leta, bi človek mislil, tole žito je še dobro kaljivo. Ampak je bil prisoten vonj po amonijaku in rž ni hotela kalit.

Rž se je zadušila. Amonijak se vedno izloča pri procesih brez zraka.

Zrelost semena in kar vse tisto, kar je v zvezi z zrelostjo semena je eno od največjih čudes v rastlinskem svetu. in sposobnost kaljenja in da se razvoj rastline ponovno začne, k čemur pravzaprav ves razvoj rastline sam po sebi stremi, v tem imamo najprej stadij nezrelosti in premočne zrelosti, ki pomeni izgubo po tem. Pri nezrelosti je seme zato, ker mi s čutili zaznamo gotovo fertik. Ne moremo videti, da ni še zrelo.

To lahko spet primerjam s človekom. Mi tudi pri človeku pogosto govorimo o zrelosti. Prva zrelost je rojstvo. In eden ali drug je že doživel izkušnjo, če se otrok prezgodaj rodi. Pravzaprav ga to v času otroštva dolgo spremlja kot neke vrste slabost, ampak jo premaga. Človek ima že občutek, da imajo sile življenja pri takem otroku več težav, da bi se uveljavile. Potem tem pa lahko govorimo o zrelosti za šolo, za intelektualne obremenitve. Pravimo, da je otrok v svojem telesnem in duševnem razvoju že tako daleč, da gre lahko v šolo. Dolgo časa je veljalo, da je ta zrelost pri otroku prisotna s šestim, sedmim leto starosti. Paralelno se dogaja fizični razvoj. Mislim, da vodimo račune o tej zrelosti več ali manj samo še na Waldorfskih šolah. Zunanji znak za to je menjava zob, mlečni zobje izpadejo in zrastejo stalni. Takrat je otrok zrel za šolo. Pri človeku je tako, da najprej raste glava, nato telo in šele potem roke in noge. Pri otroku, ki še ni zrel za šolo, roka ne doseže ušesa na nasprotni strani. Če otrok z roko ne doseže ušesa na drugi strani glave, ni še zrel za šolo, pa četudi je star osem let.

Moj sin je bil star šest in tri četrt leta. Zobje se še niso menjali in roka še ni segla do ušesa. Moral je počakati še eno leto. Pri sedmih in tri četrt letih je prišlo do menjave zob in takrat je lahko šel v šolo. Ljudje pa danes pogosto smatrajo, da je najpomembnejša stvar za sprejem v šolo inteligenca in da se inteligenco s tremi, štirimi leti že zelo močno opazi. To pravijo znanstveniki. Moj sin je bil predčasno rojen. Star je bil pet let in v dnevni sobi smo imeli preprogo iz slamnatih štirikotnikov. In on se je plazil po preprogi in me je vprašal, mama koliko je osem krat sedem. In jaz sem mu rekla, šestinpetdeset, zakaj pa hočeš to vedeti. Rekel je, potem ima pa naša preproga šestinpetdeset kosov. Človek bi lahko rekel, da je tak otrok zrel za šolo, ampak sprejeli so ga šele dve leti kasneje.

Znanstveniki so pred nekaj desetletji sprožili sprejemanje tri in štiriletnih otrok že v šolo in so imeli veliko uspeha. Ti otroci so se hitro naučili pisanja, branja in računanja. Najpozneje pri dvanajstih letih pa so zbolevali in so komaj končali osnovno šolo. To je primer za to, da je bila inteligenca še nezrela. Prisotna je bila, seme je oblikovano, ni pa še zrelo. To je pretresljiv primer. Za otroke je bilo njihovo celo življenje na ta način uničeno. Že nemški cesar, ki je imel svoj prestol na … je delal pred osemsto leti take poizkuse. In ti otroci so celo delno onemeli zaradi tega.

Naslednja zrelost v življenju človeka je povezana z zorenjem spolnih organov. In ko so spolni organi zares dozoreli se paralelno dogaja zrelost za srednjo šolo. Otrok je odtlej v stanju sposoben, da se samostojno uči in da samostojno ohranja in kreira odnose. Začne se z zorenjem spolnih organov, ampak resnično zreli pa so šele pri osemnajstih letih, ne prej. In takrat se že delno začenja čas študija. Ljudje v preteklosti so malo pazili na te stvari. Marsikatera žena, ki je prej morala dobiti svojega otroka se je morala zelo pogosto boriti pozneje v življenju, da je dosega svojo samostojnost kot osebnost.

In šele 20. stoletje je v resnici prineslo to, da so ljudje postali pozorni na to. Stari Rimljani so še razmišljali o tem, ali ženska sploh ima dušo. Seveda so moški razmišljali o tem. V Švici so določeni kantoni šele pred desetimi leti ženskam dali volilno pravico. Spolni organi so seveda funkcionalni s štirinajstimi, šestnajstimi leti. To je samo majhen primer za to. Mogoče celo tragičen primer. V Nemčiji so maturo imenovali z izrazom zrelost za visoko šolo. Človek je zrel za to, da se samostojno uči, da v odnosih kreira svoje življenje in da samostojno že dela za celoto.

In potem govorimo tudi o zrelosti za življenje. Ta pa je šele s petintridesetim letom zares prisotna. Takrat imam jaz občutek, da pride situacija, ko ima človek res občutek za, to kar je meni lastno lahko postavim v svet. Takrat bi človek rad imel svojo firmo. Glede na to kakšen poklic ima bi človek takrat postal samostojen in nebi samo izvrševal neke naloge. In srečala sem že mnenja, da predavatelji nikoli nebi smeli biti mlajši kot petintrideset let. Jaz sem bila približno štirideset let stara, ko sem imela občutek, zdaj pa bi lahko že kaj povedala. Na drugi strani pa je tako, da ko se potem leta nizajo za tisto zrelostjo, ki je potem tudi že na telesu vidna, potem človek čuti, da je nekaj postalo zrelo v njem in ima potrebo, da to zrelo postavi v svet. Da to zrelo iz sebe lahko postavi ven v nek nov razvoj. In pred tem naj človek stvari iz sebe še ne postavlja ven, ker še niso zrele.

In tako kot seme mirovanje, čas nekaljivost, iz svoje notranjosti razgradi, tako tudi zagotovo ni dobro, da ljudi od zunaj poskušamo prepričati, ti vendar toliko veš, zdaj pa le začni pa povej naprej. Majhen primer iz mojega življenja. Ko sem se približevala sedemdesetim letom sem iskala naslednika za semenarstvo. Tudi zaradi tega, ker je bil moj mož bolan in sem se mu morala posvetiti. Našla sem mlado vrtnarico za katero mislim, da je res sposobna. Štiri leta je že sodelovala z menoj in vprašala sem jo, če bo ona nadaljevala moje delo. Ne, tega ne morem, je odvrnila. In jaz sem ji rekla, to sposobnost imaš, ti to zmoreš. Ne, tega ne zmorem. Potem sem iskala drugega, ampak nisem imela sreče. In ko sem našla mladega vrtnarskega mojstra in ga povabila na razgovor je Vera prišla nazaj iz seminarja na neki kmetiji in je zelo hitro razumela zakaj sem tega mladega vrtnarja povabila na razgovor. Ko je odšel je prišla k meni in rekla, prevzemam. Toda v prvih dveh letih njenega dela sem razumela zakaj je najprej odbila ponudbo. Letos pa je dopolnila petintrideseto leto in je tu. Letos spomladi sem bila zelo bolna. Mojo Vero sem vprašala, če gre predavat namesto mene. Klicala sem Meto in ji rekla, poslala bom drugega. Ona je rekla, ni govora. Je potem rekla, kako dobro, da Vera ni pristala na predavanje, ker Meta bi odbila Vero. Tako pa sem odbila nekoga drugega. Ona bo že počasi dozorela za to in ko bo enkrat pristala bo to zagotovo delala zelo dobo.

Ukvarjali smo se s semeni, ki se oblikujejo v plodu in z zrelostjo. Jutri bomo naredili korak naprej. Ukvarjali se bomo z dejstvom, da je tvorba plodu in tvorba semena v rastlini lahko zelo oddaljena. Mi smo se ukvarjali s paradižnikom, papriko, kumarami, bučami, grahom, fižolom. Pri teh rastlinah je seme v plodu. In ti plodovi so v rastlini že močno prisotni. Z žlahtnjiteljstvom lahko te stvari stopnjujemo in kar vidimo pri jabolku, vidimo da je človek to šele preobrazil v plodove, ki človeka lahko prehranjujejo. Mi pa imamo še druge vrste rastlin, ravno pri naši zelenjavi. Jemo mnoge plodove naših rastlin, ki v bistvu predstavljajo druge organe rastline kot tiste, ki tvorijo seme. Jemo na primer liste, korenine, stebla, cvetove in rastlina te izdela in oblikuje take samo zato, ker je na tej rastlini človek žlahtniteljsko deloval. Rastlina je na ta način tvorila nove vrste plod, ki človeka prehranjuje. Seme pa je čisto nekaj drugega, ampak da bi mi te rastline lahko razmnoževali moramo poskrbeti, da tudi te rastline pridejo k tvorbi semena. In pri teh rastlinah imamo ločene življenjske procese v tvorbi plodu, ki ga jemo in v oblikovanju semena. Dva ločena procesa.Jutri se bomo ukvarjali s takimi rastlinami, najprej z listnatimi.

Za svojo hrano človek že tisočletja dolgo uporablja proces kuhanja, pečenja in človek že tisočletja žit surovih ne je. Iz žit si dela ali močnike ali kruh. Zaradi tega, ker kuhanje, pečenje, praženje nadaljuje proces zorenja. Nezrela pira se uporablja kot zeleno zrno, ki nadaljuje potem proces zorenja v načinu priprave hrane. Proces je v bistvu neke vrste sušenja, ki traja dolgo na nizki temperature. In poleg tega nato zelena zrna pire še skuham. Na ta način mi ta zrna tudi prijajo. Sploh je to vrednota tiste hrane, ki je ne jemo surove, da v tem procesu toplote s kuhanjem in pečenjem, hrano človeku še bolj prilagodimo. Lahko opazujemo sledeče, da ljudje uživajo samo še presno hrano, da jim ostaja več vitaminov in podobnega. Ne takoj, ampak čez nekaj mesecev opazujemo na takih ljudeh, da so na nivoju duševnosti in duha vedno manj aktivni. Duševnost in duhovnost je pri njih nekako vezana čisto na prebavo. Človek pa ni krava. Človek potrebuje nasprotno hrano, ki človeka pušča svobodnega na področju duševnosti in duha. Zaradi tega potrebujemo vsaj mešanico kuhanega in surovega. Surova hrana vedno na novo spodbuja življenjske procese, kuhana hrana pa me pušča svobodnega. Moje mnenje je, da samo kuhana hrana dolgoročno vpliva negativno na zdravje.

V srednjem veku pa še nekaj stoletij za tem so ljudje jedli več kuhane hrane. V tistih časih so bili ljudje pri štiridesetih letih stari. Kolikor sva midve stari, bi morali že davno umreti. Če pa skrbimo na pravo razmerje med kuhanim in surovim in to vsak sam najbolje občuti kaj je zanj pravo razmerje, živim za moje zdravje. Ali hočem biti zdrav ravno zaradi tega, da sem duševno in duhovno lahko zelo aktivna. To je odločitev Način prehranjevanja je bistven pri tem. Če je nekdo zelo bolan mogoče presne hrane sploh prenesti ne more. Pogosto sem slišala, če je bolnik z rakom, ko bolezen dolgo traja, je lahko človek še relativno pri močeh, ampak rak počasi izčrpa te energije življenja. V takem primeru lahko mogoče dvomesečna dieta s samo presno hrano zelo dobro učinkuje. Poten naj bi človek spet jedel tudi kuhano hrano in vedno znova spet malo presne.

Stopnja zrelosti človeka. Lahko še kaj poveste o tem?

Brez nadaljnjega je pri človeku tudi zrelost starosti nekega dne zanimiva. Moj tast je bil zelo direkten in za marsikatero staro damo je rekel, poglej, poglej, v starosti bo prav lepa. In takrat sem postala pozorna na to kako ljudje postajajo v starosti tudi lepi. Iz obraza, iz drže, iz gibanja sveti nekaj in to je zrela duša in zrel duh. In če je tak človek nekega dne ubog in bolan mu rečemo, star je. Potem pa ozdravi in je spet naenkrat od znotraj čisto mlad. To pa nima nič opraviti z gubami v obrazu. Ta zrelost v starosti je nekaj čudovitega in jo najdemo tudi pri moških.

Pri moških govorijo tudi o modrosti. O modrosti žensk je redko govora.

To je zaradi tega, ker so šele v dvajsetem stoletju začeli ženskam pripisovati tudi duha. Zdaj se časi spreminjajo.

6.

Spet eno lepo, dobro jutro želim. Upam, da vas ne zasipam preveč z mojim znanjem in da boste lahko predelali kar imam še v programu. Ukvarjali se bomo s kulturnimi rastlinami, ki nam služijo kot hrana in sicer s takimi, ki svojega plodu ne oblikujejo skupaj s semenom. Teh plodov botanik sploh plodovi ne imenuje. Ti plodovi so nastali šele zaradi človekovega dela na rastlinah. Slišala sem že “strokovnjake”, ki imenujejo te naše plodove, deformacije. Ta je že krepka. Očitno nimajo vsi smisla za to kaj kvaliteta je. Spraševala sem, kako učinkujejo virusi v rastlinah. Virusi so nam pojem. To so mini mikroorganizmi, ki jih nikoli ne moremo videti s prostim očesom in lahko prodrejo v notranjost celice tako, da v rastlini povzročajo nastanek novih oblik.

Znanstveniki, ki delajo na genski tehniki pravijo, mi ne delamo nič drugega kot to, kar smo se od virusov naučili. Virusi pa so nekaj čisto naravnega in mi ravno tako prodiramo v DNK in s tem spreminjamo lastnosti in obliko živih bitij. Potem sem vprašala, ali ste vi kadarkoli videli, da virus nekaj pozitivnega povzroča? Virusi vedno povzročajo bolezni in deformacije. Ali pa sprožajo druge uničujoče procese smrti. Oni so mi odgovorili, da tak tipično človeški aspekt sploh ni dovoljen. Da je z žlahtnjenjem človeka na rastlini sploh nastala glavica solate ali kolerabica sli krasna debela rdeča pesa, da je to kar se rastline tiče v bistvu tudi deformacija, so mi odgovorili. Kot če virus povzroča na drevesu neko deformacijo. Pa tudi vse drugo kar virusi povzročajo je s tem primerljivo.

Potem mi je pa res imenoval nekaj pozitivnih primerov, ki jih zdaj ciljno uporabljajo pri žlahtnjenju cvetja. Ali poznate tulipane papagajevke? Cvetni listi so kot narezani. To narezanost listov povzroča virus. In če ste kdaj to že natančno opazovali vidimo, da ima tulipan vedno šest cvetnih listov. V trgovinah pa danes lahko vidite tulipane, ki imajo osem ali deset, tudi petnajst cvetnih listov. Jaz mislim, da to bitje tulipanu popolnoma nasprotuje. Tulipani sodijo k lilijevkam.

Če se z lilijevkami ukvarjaš opaziš, da velja pri njih zakonitost števila tri in šest. In lilijevke se potem igrajo s števili tri in šest. Imajo šest cvetnih listov, šest prašnikov, tridelno brazdo. Imajo pestič, ki je narejen iz treh prekatov. Danes pa lahko dobite peruniko z devetimi listi in pri telohu samo tri prašnike. Lilijevke same se igrajo v metamorfozah s tema dvema številoma tri in šest. … včasih lahko najdemo, toda zagotovo ne osem, niti deset, niti petnajst. To je ravno tako, kot bi hoteli bitje človek nekako predelati. Moderna znanost dela nekaj takega, stremi k temu, da bi lahko spreminjali tudi človeka in sicer po kriterijih, ki bi bili optimalni kar se gospodarskih aspektov tiče. In moram vam priznati, da jaz osebno čutim bolečino, ki jo trpi tulipan zaradi takega dela z njim.   

Ali lahko virusno delujejo tudi na barve?

Lahko. Lahko pa se tudi ciljno uporabi.

Zaradi tega bom sedaj najprej narisala cvetico shematično. To je principielno korenina. Nad zemljo listi in v prehodu od korenine k listom je običajno neke vrste vozel. Iz tega vozla so nastali listi in tudi steblo. In lisi potem steblo lahko spremljajo. Pri vsakem listu spodaj ob steblu najdemo tak vozel. Tam pa, kjer potem nastaja cvet je na steblu spet vozel, ki ga imenujemo plodni vozel. In tudi pod tem, na prehodu stebla k temu vozlu plodu, je zelo občutljivo področje. Potem pa pridejo cvetni listi in organi cveta, prašniki in to v sredini je brazda. Iz tega plodnega vozla se oblikuje plod in v njem so semena.

Vam je znano, da se mnoge rastline lahko razmnožujejo preko korenin. Če to, kar je nad zemljo pozimi odmre raste korenina naprej. Toda tudi kar se korenine tiče, najdemo na korenini neko posebno področje iz katerega se rast nadaljuje. Obstajajo tudi drugačne korenine, kjer vsak košček korenine lahko zraste. Na primer osat, slak je to..Pri osatu pa so te korenine nekaj kot podzemna stebla, ki ponavadi rastejo horizontalno. in če jih točno pogledamo imajo v relativno majhnih razmakih take vozle. Pravijo, da se iz tega vozla ven rastlina, glede na vrsto, lahko vegetativno razmnožuje. In na takih vozlih raste tudi krompir. Ta vozel, ki je že v zemlji, je občutljiv iz njega rastlina lahko raste in se razmnožuje.

Moderna genska tehnika pravi, to je staromodno. V naravi pa se rastlina lahko samo iz takih vozlov razmnožuje. Moderna genska tehnika pa lahko iz vsake celice rastline ustvari celo rastlino. Znanost zelo natančno pozna te detajle, da bi lahko vzeli eno zrno cvetnega prahu, posamezno zasnovo semena ali pa eno celico iz lista ali stebla, položili bi jo v hranilno raztopino in razvoj s prehrano, s hormoni usmerjali. Rastlino bi tako privedli celo do tvorbe semena. Genska tehnika zaradi tega pravi, da so taki aspekti kot so naši, kot jih ja prikazujem, preprosto in staromodno. Za te znanstvenike ti aspekti nič več ne pomenijo. Jaz pa izhajam iz rastline take, kot jo v naravi imamo. In žlahtnjenje s katerim so ustvarjene naše kulturne rastline je spremenilo naše kulturne rastline v rastline, ki nas prehranjujejo in sicer na tak način, da teh rastlin ni izruvalo iz narave.

In tako imamo možnost oblikovanja plodov na vseh teh vozlih. Rekla sem že, krompir raste iz teh vozličev v zemlji. Danes pa se bomo ukvarjali s tistim kar se ustvarja iz tega prvega zelenega vozla nad zemljo, iz katerega se je steblo in pri list oblikoval. Marsikatere zelenjave se spomnite pri tem. Katera zelenjava je ustvarjena iz tega vozla?

Zelje, ohrovt, solata.

Ta črni vozel pod nivojem zemlje na naši sliki pripada korenini, čeprav se botanično pogosto smatra za del stebla. Ta vozel, ki sem ga narisala nad zemljo, pa spada k listom in steblom nad zemljo. Zelje, solata. Por pa je nastal iz obeh vozlov, pod in nad zemljo. Iz česa se je razila kolerabica? Iz tega vozla nad zemljo se je razvila, ampak kje je vozel pri kolerabici, je tam dol? Vse skupaj z listi vred je malo dvignjeno. Brokoli je nastal iz drugih vozlov. Špinača, blitva. Pri paradižniku je seveda tam gor zato ne sodi sem in smo ga včeraj obravnavali. Plodovi so iz tega vozla čisto gor v cvetu.

Rekla sem, pred 8.000, 9.000 leti smo začeli z žlahtnjenjem kulturnih rastlin. Tudi pri žitih je plodni vozel povezan s cvetenjem. Do egipčanske kulturne epohe 2.000 let pred Kristusom so imeli samo rastline za prehrano iz tega plodnega vozla povezanega s cvetenjem. Imeli so fižol, lečo, grah, žita, paradižnik, kumare, buče in tudi jajčevce, ki so zelo stare kulturne rastline. Šele z egipčansko kulturo so prišle čebule in česen, por, špinača in motovilec. Tudi motovilec zraste iz tega zelenega vozla tik nad zemljo. Tudi blitva je tako stara. To je iz časa egipčanske kulture. Med vsemi kapusnicami pa je kolerabica tista, ki je dvignila svoj plod nad zemljo. Po tem, ko so bil čebule, blitva in špinača že prisotne je bila kolerabica prva.

Kaj pa brstični ohrovt?

Brstični ohrovt je mnogo mlajši, tako kot cvetača in brokoli. In šele v poznem rimskem času so dobili tudi solato. Ampak solata je takrat izgledala kot špinača, samo rozeta z listi. In šele v 16. stoletju so imeli glavnato solato. Plodovi pa, ki so v zemlji, ki rastejo ali iz tega prvega vozla tik pod zemljo kjer se korenina razrašča ali pa iz tega vozla in iz glavne korenine, tako kot na primer korenje. Te kulturne rastline so pravzaprav zelo mlade.

Na kratko moram povedati nekaj o prejšnjih načinih prehranjevanja, ko so razen sadja in žita vzeli v prehrano tudi plodove iz vsega ostalega področja rastlin. Za svojo prehrano so že jemali tudi stebla in liste, ampak na tak način kot mi danes uporabljamo zelišča in začimbe. Mogoče malo več kot mi uporabimo naenkrat peteršilja. In to je bila vse zelenjava za juho. Jedli so sadje, žita in juho. In v taki juhi so potem plavale korenine in sicer belo korenje, divje korenje, divji koren zelene. Od rdeče pese pa so jedli listje. Teh danes sploh ne jemo več. In seveda por, čebulo in sorodne.

Od časa Egipčanov so postale te rastline mnogo pomembnejše, ampak veljale so kot začimba. Čebulo in česen še danes štejemo k začimbam. V Nemčiji pravijo, da živijo Švabi, ki jedo čebulo kot jed, ne kot začimbo. Čebulo kuhajo in delajo kolače iz nje. Jeseni, ko se mošt preobrazi v vino, se to mlado vino pije skupaj s toplo čebulno pogačo. Običajno pa je čebula v prehrani ljudi ostala začimba. Več ali manj je bila zelenjava kot začimba tisto, kar so dodajali juham.

Da pa človek je zelenjavo kot glavno stvar se je uveljavilo šele v 20. stoletju. Še do konca 19. stoletja so korenje v glavnem uporabljali za krmo, za mlado živino, za teleta, koze, jagenjčke. Danes pa je v vrtnarijah pa tudi za kmeta pridelovanje korenja najpomembnejša stvar. In jaz mislim, da je to zelo dobro. Majhen primer, zakaj smatram, da je to pozitiven razvoj. Šele od 19. stoletja imamo korenje oranžne barve. Pred tem je bilo korenje rumeno ali belo, pa tudi vijolične barve. Francozi in Arabci so imeli vijolično korenje. Še danes ga najdemo.

Kaj je posebnost tega oranžnega korenja? Oblikuje karotin. To je tvorba substance beljakovinskega fermenta, ki ima zelo veliko vitamina A. Kaj pa dela vitamin A v organizmu? Ne samo, da naredi lepo kožo, temveč poveča sposobnost sprejemanja svetlobe v organizem, tja do oči. Več svetlobe lahko sprejmemo vase in čutni pojav in moralna kvaliteta nista daleč vsak sebi. V naši civilizaciji duše vse bolj in bolj temnijo. In če je naša hrana,  korenje, ki ga jemo, tako prežeto s kvaliteto svetlobe nam to pomaga, da do globine svoje notranjosti naredimo nekaj proti tej temi.

Mi smo včasih tako prestrašeni in pretreseni zaradi negativnosti v naši civilizaciji. Jaz pa smatram, da je najmanj toliko tudi pozitivnega razvoja in k temu sodi tudi to, da ima zelenjava vedno večji pomen za človeško prehrano. In korenje postaja vedno bolj pomembno. Za vse nas bi bilo zelo dobro, da bi prišlo korenje na prvo mesto namesto paradižnika. Sedaj se bom odrekla razglabljanju o tem, zakaj ne smatram, da je paradižnik za človeka še danes dober.

Zanima me glede sodobnega korenja?

Korenina svetlobe se prideluje v bližini …., kjer živim. Povezati to z mojo lastno sposobnostjo zaznavanja je težko. Po okusu to ni mogoče, tudi na otip to ni mogoče, tudi z očmi se ne more zaznati nič posebnega. Ker jaz lahko zaznam je zelo poseben način rasti. Tiste korenine ne rastejo kot običajne, da bi postale vedno tanjše v globini, temveč rastejo tako, da korenina postaja vedno bolj debela in najmanj meter dolga hoče postati. Če ji pride   nasproti ovira naredi “stopalo”. Nad zemljo se ovija kot fižol in rabi oporo. Je pa daljni sorodnik lilijevk. Je zelo posebne rasti in za to rastlino pravijo, da ne more v sebi kopičiti tiste svetlobe, ki jo mi lahko vidimo, temveč tisto, kar v čutno zaznavni svetlobi živi kot duhovno.

To v antropozofiji imenujemo svetlobni eter. Tisto duhovno, česar čutno zaznavno ne moremo videti, ta rastlina lahko kopiči v svoji korenini. To trdijo ljudje, ki v čutnem duhovnem lahko vidijo Jaz pa tega ne morem zaznati. Čeprav bi rada rekla, da v duši veliko tega čutim. Ker pa s to korenino svetlobe nisem delala, temveč jo samo od zunaj včasih opazujem, nisem je niti negovala, niti pridelovala, niti spravila opravljala, zaradi tega verjetno nimam nobenih duševnih zaznav, kar se nje tiče. Če bi pa praktično delala z njo pa bi bila zaznava drugačna. In jaz pravim, ker svetloba sama v korenini svetlobe ni prišla v čutno zaznavni obliki do izraza, jaz čutnih fenomenov ne morem najt. Toda človekov organizem, če jemo to korenino svetlobe, to dobro lahko zazna. Kar ni čutno zaznavno ampak duhovno nakopičeno v korenini, sva tako jaz kot moj mož, zelo prepričana, da lahko to korenino svetlobe uporabljamo kot začimbo. In zadnjih pet let moj mož vedno kadar pele kruh, nekaj te korenine svetlobe dodaja testu Za pet kilogramov kruha doda eno žlico v prah zdrobljene korenine.

Blizu nas je terapevtka, ki na človeku pred seboj lahko točno čuti na nivoju duhovnosti človeka, kaj se v njem dogaja. In moj mož je pekel kruh s to korenino svetlobe in brez korenine svetlobe. Nihče ni vedel kateri kruh je s korenino svetlobe in kateri brez nje. Skupina ljudi je jedla ali en ali drug kruh in ta ženska, ki se ukvarja s to terapijo je ljudi nekako otipala po neki kitajski metodi. Moj mož pa je vedel kateri kruh je kdo jedel. In ona je potem, po tem otipu rekla, ta je jedel kruh s korenino svetlobe in ta ga ni jedel. In moj mož je to lahko potrdil. Nekaj v tej korenini svetlobe zagotovo deluje.

Mi zelo negujemo odnos do hrane in pred obedom izrečemo besede: Ne hrani nas kruh, kar nas v kruhu hrani večna je božja beseda, življenje je, je duh. Ta kmetija kjer pridelujejo korenino svetlobe vsako leto pridela štiri so pet ton teh korenin. In jaz verjamem, da je to za celo Nemčijo kot začimba dovolj za eno leto. Vsak trud mislim da se splača. To je drug način prehranjevanja s svetlobo kot pri korenju. Pri korenju to čutno lahko zaznamo. Pri majhnih otrocih, ki vsak dan dobijo korenček, to lahko vidimo tudi na barvi kože, ki postaja rahlo oranžna. Sposobna je sprejemat to, kar nam korenje prinaša.

Johana Von Keyserlingk, žena do grofa, kjer je bil kmetijski tečaj, je Rudolfa Steinerja po tečaju vprašala, če bomo delali bio-dinamično bomo vse probleme, ki jih prinaša bodočnost, zmogli? On se je zamislil in rekel, je vprašljivo, ampak če bo človek nadomestil prehranjevanje s krompirjem s korenino svetlobe potem bi to šlo. 

Rudolf Steiner je opozoril, da ta stara rastlina s katero so se ljudje prehranjevali prihaja iz Azije. In da bo ta rastlina iz Azije Evropejcu lahko pomagala pri njegovi notranji temi. Azijci, ki niso inficirani z našim zahodno evropskim načinom življenja so duševno in duhovno mnogo bolj sprejemljivi kot mi Evropejci. In razen teh rastlin, ki jih imamo za prehrano, mi potrebujemo neko pomoč. In mogoče je tudi danes to zelo pomembna rastlina za nas. Iz mojih lastnih izkušenj pa sem prepričana, da je to primerno kot začimba. En kilogram korenine svetlobe stane dvajset evrov. Če naj bi to nadomestilo krompir, potem si to lahko samo bogati privoščijo. Samo oni se bodo potem presvetljevali. Stvari pa naj bi bile tako organizirane, da bi bile na razpolago vsem, ki bi to hoteli uporabljati. In če je to tako zaznavno, kot je ta terapevta ugotovila, je majhna količina že dovolj. Kar pa je zagotovo potrebno ja, da razmislimo, ali se bomo toliko prehranjevali s krompirjem kot doslej. Krompir je še vedno temeljna prehrana in tudi vsi drugi razhudniki. Dorian Schmidt je človek, ki vse te duhovno eterične stvari zelo jasno zaznava. Pred leti sem se z njim pogovarjala in pripovedoval je, kako on vidi delovanje krompirja in paradižnika na človeka in jaz sem na to rekla, da to že dolgo vem. In jaz to mojim otrokom pri pouku vedno povem, ampak jaz to vem, ker to tako v svoji duši čutim. Sploh ni težko začutit kako delujejo razhudniki na človeka v primerjavi s tem kako deluje na človeka žito ali korenje. Mi se moramo naučiti malo drugače kuhat.

Jaz bi sedaj rada začela z motovilcem. Motovilec je pravzaprav samo majhna rozeta listov tik nad zemljo. Motovilec je zelo pomembna rastlina za surovo prehrano v pozni jeseni in zgodaj pomladi. Prvotne sorte motovilca imajo zelo poseben okus. Danes se pogosto prideluje izključno v rastlinjakih in tam je okus slabotnejši. Drugače nisem opazila, da okus ni slabotnejši le v rastlinjakih, ampak je slabotnejši okus vseh modernih sort. Moderne sorte ne dovolijo več, da bi se lastni okus motovilca dobro izrazil.

Ampak zelo odločilno za to, kako nam neka hrana paše je, kakšnega okusa je in kako ga bomo zaznali. Če hočemo pridelati seme motovilca je res dobro, da se vnaprej odločimo katero sorto bomo sploh vodili v pridelovanje semena, katera sorta sploh še ima ta orehast okus. Švicarji imenujejo motovilec “….solat”, nuss pa pomeni oreh, solata v povezavi z okusom oreha. Sploh je to nekaj principielnega, če hočemo preko semen razmnoževati neko rastlino. Potem je vendar prav, da po okusu zrele rastline vidimo, če se razmnoževanje sploh splača.

Če je sorta res taka, da je dobrega in karakterističnega okusa in da raste v kolikor toliko pravi obliki rozete. Ker čisto možno je, da so prisotne virusne bolezni, ki se jih težko reši. Ali pa bolezni, ki jih povzročajo bakterije ali glive, za katere so posamezne sorte več ali manj občutljive. Paziti moram, da za pridelovanje semena zbiram samo take rastline, ki so popolnoma zdrave. In če take sorte posejem, vedno tudi bolne rastline pred cvetenjem odstranjujem. In če potem ta sorta v moji klimi, na mojih tleh, z mojo nego dobro uspeva, je v redu. Če pa ima veliko težav z glivami, bakterijami pa si moram zbrati drugo sorto, ki kolikor toliko zdrava ostaja. Popolnoma brez težav so sorte danes redke. Naš zrak, naš dež je danes tako obremenjen, in tej situaciji se ne moremo izogniti. Je pa zagotovo pogoj za pridelovanje semena, da iz česar naj bi seme pridelovali mora biti po možnosti čimbolj zdravo. Oblikovano mora biti lepo, tipično in naj bi rado raslo.

Poznate tako sorto, ki zdravo in dobro raste?

Jaz imam dobre izkušnje s francosko sorto……. Modernejša sorta, ki jo naše vrtnarije veliko pridelujejo pa se imenuje….., za katero sem mnenja, da nima nobenega okusa. Mogoče ima na jugu boljši okus. Tudi to je odločilnega pomena; če neka rastlina z rastiščem ni zadovoljna se ne more optimalno razviti. Poizkusite sami. K pridelovanju semena sodi tudi to, ko začnemo in nimamo veliko izkušenj. Preizkušajte najprej samo z eno rastlino, opazujte kaj se dogaja in potem izberite pravo sorto. In če stvar dobro raste, potem šele naprej k pridelovanju semena. Če želim pridelovati seme moram tisto rastlino že dobro poznat.

Motovilec poznamo. Tukaj sem vse bolne rastline že izruvala in če to takole izgleda lahko pustimo, da gre v cvet. Ena stvar je še pomembna. Jaz motovilec sejem vedno jeseni ali v poznem poletju, se pravi, da je zdaj pravi čas. Za pridelovanje semena je že potrebno, da so moje kulture brez plevela. Prvič zaradi tega, ker šest do osem tednov po tem stadiju na sliki še vedno stojijo in tako dobro kot za zemljo je, če je zemlja pokrita, pa magari s plevelom, je potrebno, da plevemo, ker naše kulturne rastline zaradi plevela trpijo.

Največji nasprotnik napada glivic je gibanje zraka in če je suho, zato mora biti opleto. Kulture za pridelovanje semena smem zalivati samo toliko, da optimalno rastejo, nikoli pa da plavajo v vodi. In posamezna rastlina mora imeti okrog sebe vedno malo možnosti, da se zrak igra, četudi potem zraste v višino in cvete. Čisto posebej pa takrat, ko oblikuje seme. Gliva se lahko loti rastlin do konca, tudi takrat, ko rastline že venijo in zori seme. In tudi če je to že čisto na koncu lahko to vpliva na to, da se seme slabo oblikuje. Če pa glivice pridejo takrat, ko seme zori se nam lahko zgodi, da so semena polna glivični trosov. Absolutno jih ne moremo videti s prostim očesom. In tros glivic je tako stabilen kot seme naših rastlin. Vse zdrži. Če bi potem zaradi plevela ali preobilja vlage prišlo do napada glivic in semen so polna trosov, bi jih s trosi že posejala in nov motovilec bi bil že takoj pri oblikovanju rozete poln na primer pepelaste plesni ali drugih oblik glivičnih in bakterijskih bolezni.

Torej, skrbeti moramo za to, da je veliko zraka okrog in seveda mora biti čim bolj suho, ko se približuje cvetenje in oblikovanje semena. Ko motovilec cveti ni višji od dvajset, trideset centimetrov. In principielno velja, da kolikor je rastlina visoka nad zemljo, toliko jo je pod zemljo. Motovilec nima zelo globokih korenin. In ravno spomladi, ko po prezimitvi začne ponovno rasti, so korenine levo in desno od vrste samo približno pet centimetrov globoko v tleh. In moje izkušnje so, da ker se rastline ob strani tako oblikujejo, motovilca spomladi ne smemo več okopavati. Rastlina, ki gre v cvet in ki oblikuje seme in je mogoče trideset centimetrov visoka je tudi kar težka. Ta rastlina, če jo okopavamo, ji posekamo korenine, nima več stabilnosti in pade zelo hitro na tla. Če pa od spomladi do spravila semena, od maja do junija, samo plevem, ne pa okopavam, potem rastlina lepše stoji in semena zorijo v zraku na prvem poletnem soncu.

Na žalost nimam slik za vse stadije razvoja. Jaz sicer veliko poučujem ampak sama sploh ne fotografiram, torej sem odbrala slike od tistega kar je bilo. Ko jaz spravljam semena pri motovilcu, še ne izgleda takole rumen. V teh majhnih skodelicah sedijo semena zelo rahlo in hitro izpadejo. Zaradi tega moram narediti nekaj, kar je pravzaprav v nasprotju s tem, kar sem vam doslej pripovedovala. Ko motovilec cveti je nad vso gredico nekakšen moder prah. To je nežna barva cvetov, ki jih motovilec naredi vse zgoraj. In ko ta barvni vtis modrine zgine je pravi čas, da motovilec že pospravim. To je kratek čas po tem, ko je odcvetel.

In da ta semena, ki tako rahlo sedijo v teh skodelicah, dozorijo, moram spravilo opraviti zjutraj, ko je vsa rastlina še vlažna. Če bi hotela spravljati pri dežju je to sigurno premokro. V principu naj bi to že bilo na sončen dan, rastlina pa naj bi bila vlažna od rose. Mi pospravljamo semena motovilca zjutraj med peto in osmo uro, ker imamo petsto metrov dolgo njivo na kateri to pridelujemo. Potem motovilec obesimo. Posamezna rastlina je mogoče trideset centimetrov velika in pri spravilo jo spodaj pri zemlji odrežemo. Tako odrezano zvijemo kot rolo tepiha. Nato te role kot napredeno volno lahko obesimo. Zgoraj na podstrešju imamo žice za ta namen in motovilec obesimo na kavlje, ker je tako prepreden en z drugim. In tako se motovilec krasno osuši. Navdušena sem nad vašimi kozolci. Konec maja, v začetku junija je mogoče dalj časa suho, saj se mora motovilec sušiti tri do štiri tedne. Ko po treh, štirih tednih to snamemo je najbolje, da to zavijemo v veliko rjuho. Posteljno perilo je fantastično orodje pri pridelovanju semena. Seveda ne sme imeti lukenj. Mi smo si posteljno perilo za naše profesionalno pridelovanje semen na novo kupili.

In potem potrebujemo še sita. Ta sita sem kupila v Avstriji, v Nemčiji jih ne dobiš več. Sita imajo številke, ena številka pomeni premer sita. In jaz bom zdaj sejala v neko posodo spodaj, ki mora biti v premeru širša. Torej najprej kupim sita, nato še posode. Druga številka, v tem primeru dvanajst, pa pomeni število lukenj na kvadratni centimeter. Torej, čim manjša je številka, tem manj lukenj je. Tukaj je dvajset luknjic na kvadratni centimeter imamo pa sita z do štirideset luknjic na kvadratni centimeter, ki so čisto fina sita za drobno seme. Ampak najprej vzamem sito z majhnim številom luknjic na kvadratni centimeter, torej z večjimi luknjicami. In ta star lavor ravno paše pod sito. Kar pade skozi sito je v lavorju. Če je motovilec v veliki vreči bomo jemali v manjših šopih. V začetku junija smo motovilec pospravili in osušili in četrt leta že takole čaka. Od velikega šopa sem del odtrgala, zato ni več tako prepredeno eden z drugim. Lahko bi se postavila na veliko rjuho in motovilec enostavno stresam in vse seme že zaradi tresenja pade ven. Pri semenarstvu pravijo, če se ne kadi ni nič notri. Ni pa napačno, če si kaj ovijemo čez nos in usta, to mi vedno delamo. Pri Obiju dobimo te zaščite za nekaj centov.

Potem je treba potipat s prsti ali je vse padlo ven, malo je treba pomecat. Jaz zdaj ne bom stremela k temu, da naredim vse perfektno. Zraven imamo drugo vedro, v katero to slamo dajemo in to lahko damo na kompost. Zdaj pa pride na vrsto sito. Naprej mešam in čutim ali je še kaj semena v tej slami. Tudi v tem primeru ne bom naredila to tako, da je perfektno. Če si boste kasneje ogledali, boste kakšno seme še našli. To slamo poberem in jo dam v vedro za na kompost. Ko bomo s tem končali bomo imeli pavzo. Tu zraven je tudi še nekaj zemlje. V principu bi lahko izruvali celo rastlino s korenino vred. Ampak ker mi spravljamo, ko je vlažno, bi bilo potem preveč zemlje zraven. In pri vsem pridobivanju in čiščenju semena je treba tudi tret in potem stremo tudi zemljo, ki jo potem težko odpihnemo ali očistimo. prepogosto pade vedno skozi sito s semenom vred, tako da je na koncu pri semenu vedno še nekaj zemlje zraven. Zemlja je pa pravo področje, kjer se potem bakterije in glive razmnožijo. Zato ne ruvajte motovilca s koreninami.

Vedno znova stresamo in malo taremo. V tem prvem procesu še ne tako močno in stebelca vedno znova odstranjujemo. Seveda to vzame čas dokler niso v tem velikem situ, ki ima velike luknje, vsa semena padla skozi. Jaz bom pustila tukaj še nekaj semen notri, ker se ne bom tako dolgo s tem ukvarjala. Potem si lahko to ogledate, ampak skratka to še ni dokončano. Po pavzi bomo nadaljevali čiščenje skozi ostala sita. Zadnje sito pa mora biti tako gosto, da seme ne pade več skozi sito, ampak da vse kar je manjše od semena pade skozi. Najprej iz rastline, nosilca semena, seme spravimo ven, nato presajamo, s tem da imamo posodo po sitom. Najprej skozi taka sita, da semena padejo skozi, zato je potrebno, da imamo sita z različno gostoto. Pri zadnjem situ pa mora biti gostota taka, da seme ostane v situ, ostalo pa pade skozi. In tam upamo, da pade skozi sito tudi zemlja.

7.

Preden nadaljujemo s tistim kar smo pred pavzo obravnavali bi rada opozorila, da imamo tukaj na tej krpi semena buč. Skoraj prilepljena so. Zdaj jih bom ločila od krpe, da se bolje sušijo. In potem se morajo semena še nekaj dni sušiti, ne smejo pa biti prilepljena sicer se spodnja stran ne osuši dobro. Nato jih razprostrem, da ne ležijo eno na drugem. Na teh semenih čutim, da niso še čisto suha. Če pridejo ne čisto suha semena v vrečko bodo kmalu splesnela. Vsak dan jih moramo premešati dokler niso suha. In pri tem se odstranijo še tisti ostanki kambija, plodnega mesa, ki so bili prilepljeni. Razen tega dobro čutim katera semena so polna in katera so prazna. Če niso prevelike količine, prazne lahko tudi odstranjujem. Če imam večje količine tega ne morem ločevati preko sit, ker tako velikih sit nimamo.

Ali je potrebno odstranit tudi kožico, ki je okoli semena?

Ne, to ni potrebno.

Če so količine takole majhne, ne prevelike, potem dam semena takrat, ko so čisto suha, v plitvo skledo ali krožnik in takole spiham. Naša sapa je nam lasten vejevnik. Četudi smo mi profesionalci veliko delamo z našim dihom. Ko so enkrat pregledovali moja pljuča so rekli, da so precej zlimana in ni treba veliko, da me boli grlo. Ampak ker se veselim svojega dela mi to le pomaga k dobremu zdravju. Pri svojem delu sem premalo nosila masko, ker sem morala vedno kaj pripovedovati zraven.

Zdaj tega motovilca ne bomo čistili naprej. Mogoče bi trajalo celo uro, da ti to seme temeljito očistila. Na drugi strani, če piham je nevzdržno, da bom vse pleve odpihnila k vam.

Nekje sem slišala, da je motovilec lahko tudi kot zeleno gnojenje.

Tako zeleno gnojenje bi bilo drago.

Nekje sem prebrala, da motovilec s svojimi razvejanimi koreninicami rahla zemljo.

Rada verjamem. Zgornjih deset centimetrov gosto preprede. Dokler nisem prišla do tega, da moram spravljati motovilec zjutraj, ko je še vlažen, sem imela potem, ko smo motovilec pospravili, vse zasejano z njim. In potem sem šla res s sesalcem in sem ga posesala. Dobra metoda to zagotovo ni.

Ker nimam veliko posod bom dala zdaj ves motovilec v eno vedro. Ker ista sita uporabljamo za različne kulture je zelo pomembno, da sita temeljito očistimo. Pri pridelovanju semena se res naučimo ohranjati čistočo sicer vse obenem sejemo.

Je kdo med vami, ki bi razmnoževal to seme? Če boste ta semena sejali brez zamrzovanja ne bodo vzkalila. V primeru, da ga zamrznemo pa se lahko seje isto leto.

To kar smo tako lepo ločili bom dala v to vedro in lotimo se naslednje rastline.

Prinesla sem nekaj rastlin, ki jih pri nas pridelujemo, da vam lahko to tudi praktično pokažem. To so vse samo primeri. Zaradi tega bi šla zdaj naprej k špinači. To, kar mi imenujemo plod je odprta rozeta. To kar imenujemo plod je za nas špinača, ne njeno seme. Že mnoga leta doživljam, kar se okusa tiče, da je špinača, ki ima svoje lise zaobljene navzdol, mnogo boljšega okusa. Špinača ne dela geste kot glavnata solata ali zelje, ampak liste zaobli navzven. Listi in sorte, ki rastejo samo vzravnano, ponavadi nimajo dobrega okusa, imajo prazen okus. Če sorte z zaobljenimi listi potem oblikujejo ravne liste, kot je to slučaj na tej sliki potem vem, da so to že prvi listi, ki spremljajo cvet. Špinača je, kar se vsebovanih snovi tiče, lahko rahlo problematična. Špinače ne prenesejo vsi ljudje, predvsem jo slabše prenašajo tisti, ki imajo težave s srcem. In pogosto špinače ne marajo majhni otroci, čeprav naj bi bila tako zelo zdrava za otroke.

Problemi špinače so na dveh nivojih. Stare sorte špinače imajo liste, ki so navzdol zaobljeni. To je torej plod pri špinači. Špinača potrebuje dobro gnojenje zato moramo špinača pognojiti z organskim gnojenjem, predvsem z dobrim kompostom. Če raste na slabo založenih tleh brez dobrega gnojenja špinača že od začetka raste s temi ravnimi listi. In tisti ravni listi so že kaj kmalu taki, da je v njih veliko oksalne kisline. Tla morajo biti dobro založena, tako da dajo špinači dovolj hranil, da oblikuje mesnate navzdol zaobljene liste. Če pa špinačo gnojim z mineralnim gnojenjem ali rahlo topljivim mineralnim gnojenjem, vzame preveč dušika iz tal in v svojih celicah oblikuje predbeljakovinske oblike, nitrat ali nitrit, kar človeku ne prija. To je predstopnja k tisti obliki tvorbe beljakovin, ki jih človek dobro prenese.

Sorodniki špinače so na primer rdeča pesa, sladkorna pesa, krmna pesa in divje rastline, ki jih običajno ne najdemo pri nas, ki pa rastejo v puščavah in na obalah morij. In te divje rastline, ki izgledajo pravzaprav grde, razodevajo človeku tisto tipično za to družino rastlin. One zmorejo osvoboditi tako puščave kot obale morij od anorganskih soli. Zaradi tega jih botanično imenujejo halofiti, kar pomeni rastline, ki imajo rade soli. To je mineralna anorganska sol, ki jo potem shranjujejo v svojih listih in steblih. V puščavah sem jih srečala kot grmovje. In če imam morda pri mojih sprehodih seboj samo suh kruh, sem se naučila, da naložim na kruh nekaj teh listov in moj kruh je obložen z zelenjavo in tudi posoljen.

Pri nas v solinah, na obrobju, rastejo take rastline, rdečkasto zelene so približno trideset centimetrov visoke so in jih lahko daste v enolončnice namesto soli ali pa na kruh kot vi to opisujete.

To ni strupeno, to vedno lahko jemo. Moji sopotniki so bili vedno presenečeni, da se človek lahko tudi v pustinji prehranjuje.

Nizozemci so veliko svoje plodne zemlje odtrgali od morja s temi svojimi jezovi in so mnoga leta tam zasajevali te rastline za razsoljevanje. V bistvu pridobijo morsko dno za svojo zemljo. In na začetku tam ne raste nič drugega kot te rastline, ki imajo rade sol. Vse rastline, ki sodijo v to rastlinsko vrsto se razmnožujejo preko semena. In potem so jeseni preden je to ovenelo pospravili in iz te mase rastlin so po posebnem postopku pridobivali vegetabilno sol. Odlična je. Nikjer več se je ne da kupiti. Potem, ko so tri leta tam sejali te rastline, lahko sejejo na tistih morskih tleh tudi druge rastline in delajo tam travnike, pašnike in vrtove. To je čudovita sposobnost teh rastlin, ki jih imenujemo …..  , da lahko v naravi na ta način naredimo zemljo plodno. Ta polja so potem zelo plodna, ko jih enkrat preparirajo s temi rastlinami, ki vežejo sol nase.

Ta lastnost rastlin, ki jih imenujemo ……… je zaznavna tudi v naši špinači. Če to špinačo gnojim z mineralnim gnojenjem ali tistim kar je topljivo, potem ta rastlina vzame v svojo postavo preveč kalija, preveč dušika in mogoče je še dobrega okusa. Glede na to da ta nitrat, ki se preobrazi v nitrit, posebej, če špinačo ponovno pogrejem, je to zdravju škodljivo. In to je pri majhnih otrocih povzročalo celo slepoto. Majhni otroci so mnogo bolj občutljivi, zato vedno pravim, da jim ne smemo dajati globoko zmrznjene špinače; ne vemo kako je rasla, katere sort je, kako so jo gnojili in je vsekakor ponovno segrevana. Če hočem dati otroku špinačo mora biti visoko vredna in vedeti moramo kako je pridelana. In otroci imajo kar prav, če jo izpljunejo. Oksalno kislino lahko identificira, ker je slabega okusa in ta oksalna kislina dela težave tistim, ki so bolni na srcu.

Zaradi tega je špinača s smetano tako dobra rešitev. Torej, špinača naj lepo raste z veliko komposta. Na podlagi iz komposta se špinača kar dobo napreza in ne vzame ničesar preveč. In če tako raste ne tvori v svojih substancah preveč oksalne kisline. To sta kot dva antagonista, ali povezava z dušikom ali oksalna kislina. Zaradi tega špinača tvori oksalno kislino že takrat kadar ima premalo dušika. In potem je kot zelenjava čudovita. Špinačo smatrajo za zelenjavo, ki pomaga pri tvorbi nove krvi. Desetletja dolgo so mislili, da ima špinača zelo veliko železa. Potem pa so ugotovili, da nima prav nič več železa kot vsaka rastlina ki je močno zelena. Toda rastline iz te skupine, nam dajo možnost, da tisto železo, ki ga s hrano vzamemo vase bolje vgradimo v svoje telo. Spodbujajo tvorbo krvi s tem, ker nam dajo boljšo sposobnost vgraditi to železo. Na trgu obstojajo preparati z železom, ampak po uživanju tega to vidim tudi na blatu, ki je temno, zato je boljše da uživam veliko špinače ali rdečo peso ali blitvo, če potrebujem železo. V vseh najdemo to enako sposobnost.

Je to vzrok, da moramo rabarbari dati pravi gnoj, da predela to oksalno kislino?

Res je, da rabarbara potrebuje še ne čisto predelan gnoj in ga rabi veliko. Rabarbara pa ne sodi v to družino ……. , je pa tudi rastlina, ki tvori oksalno kislino. Nima te sposobnosti, da v sebe nalagala soli.

Tukaj smo imeli prvi ali drugi večer špinačo in sin mi je rekel, tvojo špinačo pa veliko raje jem. Predvsem si zapomnite in otrokom ne dajajte katerekoli špinače. Jaz mislim, da če stvari razumemo, da si špinača v naših vrtovih zasluži veliko prostora. In prav nič težko ni pridelati lastno seme. Pri cvetenju se špinača čudovito spremeni. Špinača in solata sta tisti dve rastlini, ki sta me pravzaprav spodbudili, da sem imela željo pridelovat seme na področju vrtnin. In sicer zaradi tega, ker s svojo postavo tako krasno razodevata kakšne sile v njiju delujejo in to sem želela vsako leto na novo videti in doživeti. To je moja osebna izkušnja.

Tukaj je špinača, ko cveti. Tukaj spodaj pa so posamezne rastline. In če točno pogledate spoznate, da ne zgledajo enake, da sta ve tej špinači prepoznavna dva tipa. Na desni strani se tega še ne vidi. Tam je še rozeta. Ker pa rada raziskujem sem hotela videti, kdaj pa to že lahko vidim; šele takrat ko špinača cveti ali mogoče le že prej. Zaradi tega sem začela delat te nanizanke špinačnih listov in opazovat njihovo metamorfozo. Pozneje se bom še enkrat vrnila k tej metamorfozi.

Zakaj špinača oblikuje dva različna tipa? Cvetoča špinača ni dvospolna. Povprečen cvet normalno razvitih cvetnic je dvospolen. To pa pomeni, da imamo v enem cvetu, v kronskih listih cveta, tako plodič z brazdo kot tudi prašnike. To imenujemo dvospolen cvet. Predvsem pri iglavcih, ampak tudi pri rastlinah, ki cvetijo tako, da je seme pokrito, zna biti to ločeno, da rastlina nima obeh spolov v sebi. In to lahko imenujemo rastline z ločenimi cvetovi, ena naredi samo ženske, ena samo moške. Mogoče je malo komplicirano, v tem oblikovanju ločeno spolnih cvetov poznamo dve vrsti.

Ena rastlina oblikuje dve vrsti cvetov, to so vse naše bučke, kumare, buče; tam najdem samo rastline, ki imajo plodni vozel, pestič in brazdo in najdem cvetove, ki imajo samo prašnike. In potem pridejo insekti, ki prenašajo iz prašnikov cvetni prh v brazde. Mi imenujemo to “enohišno”. Špinača pa dela to še malo bolj komplicirano. Tu se dogodi, da ena rastlina naredi samo pestiče, druga pa samo prašnike.

Špinače ne oprašujejo insekti pač pa jo oprašuje veter. Pred cvetenjem se začne steblo dvigovati iz rozete, listi in steblo pa se v metamorfozi preobražajo, postanejo čisto gladki in vedno manjši, vedno bolj koničasti in na koncu med listi najdemo te plodne vozle z brazdo ali prašniki. In špinača dela to tako kot to delajo iglavci in nima niti kronskih listov okrog cveta. Zaradi tega so cvetovi, ki imajo pri špinači pestič vedno samo zeleni. Pri tistih cvetovih, ki naredijo prašnike pa so cvetovi rumeni. In to lahko prepoznamo tako, da ko rastlino stresemo gre cvetni prah že ven. Te rastline, ki delajo ločene cvetove po spolih so tujeprašne. Pri rastlinah, ki jih imenujemo ……. (usnjatice) pa so vse tujeprašne, vetrocvetne.

Kaj pa je moj interes? Moj interes je, da čim dalj časa uporabljam okusne liste iz rozete. Čim se enkrat oblikuje steblo na katerem se potem formirajo cvetovi, se v celi rastlini tvori več oksalne kisline. In opazovala sem, da ko rastlina prvič odžene, da bi oblikovala cvet, da se to prej dogodi pri rastlinah, ki imajo pozneje prašnike. V majhnem vrtu lahko pospravim eno rastlino za drugo, to ni tako zelo pomembno. V vrtnarijah pa se spravlja cela vrsta špinače naenkrat in če jaz med špinačo vidim rastline, ki že odganjajo cvet, potem cela vrsta zgubi dober okus in ima okus po oksalni kislini. Naš okus zavrača okus tistih rastlin, ki imajo okus oksalne kisline, saj smo rekli, da to srčnim bolnikom tudi škoduje.

Narava pa je zelo potratna. Samo te rastline, ki imajo pestiče bodo imele tudi seme. Tiste rastline, ki imajo cvetni prah pa bodo prej ovenele. Če hočem imeti velik pridelek semen in če hočem dolgo spravljati liste za prehrano potem bi imela rada čim več teh rastlin, ki imajo pestiče. Narava pa gotovo naredi stokrat več cvetnega prahu kot ga rastlina potrebuje. Zadošča ena sama rastlina, ki oblikuje cvetni prah, za sto rastlin, ki oblikujejo pestiče. Ampak če vse pustimo je drugače. Zaradi tega sem si kot žlahtnitelj prizadevala, da bi procent tistih, ki oblikujejo samo cvetni prah, zmanjšala.

Zaradi tega sem delala to matamorfozo listov špinače od prvega stadija, listi ob kaljenju, in potem vse do oblikovanja stebla za cvet do konca. Stotine takih listov sem naredila. In če si to točno ogledamo, vidimo, da pri tistih rastlinah, ki pozneje oblikujejo cvetni prah, dalj časa delajo okrogle začetne liste. Ta rastlinska vrsta se imenuje …… in če pogledamo te liste vidimo, da ima res kot pet krakov, kot gosja tačka. Pri tistih rastlinah, ki na koncu oblikujejo plodič in seme se to bolj izraža, manj je okroglih listov, prej najde to tipično peterokrako  obliko.

Po naravi je tako, da imamo 70% rastlin, ki oblikujejo cvetni prah in 30% tistih rastlin, ki pestič za oblikovanje semena. In jaz sem z mojimi prizadevanji dosegla, da je teh 70% zmanjšano na 65%, mogoče 60%. Pri tistih, ki pa oblikujejo samo cvetni prah pa je delež zmanjšan na 50%. To sem zmogla z enostavno odbiro. Potem sem se lotila še enega žlahtniteljskega posega, kjer sem razvila sorto, ki ima samo še 1% do 5% rastlin, ki oblikujejo cvetni prah. To je postala sorta, ki dalj časa dobro tekne.

Zdaj pa še malo več prakse. Prinesla sem tudi špinačo. Midva jeva spomladi veliko presne špinačne solate. Je zelo dobra in smatram, da je to tudi nekaj zelo zdravega. Ampak k temu zagotovo pripravim še neko drugo kuhano zelenjavo ali pa kuhano žito, krompir, testenine. Špinačo brez nadaljnjega lahko jemo surovo.

Vam povem en super recept za špinačo. Prva solata berivka z mladimi listi špinače in cvetnimi listi vrtnice. To je solata za bogove. Seveda vrtnice brez strupov, kar za bio dinamike sploh ni vprašanje.

Špinača že mora postajati rumena, potem pa jo kot celo rastlino pospravim. Seveda pospravim samo rastline s plodičem. Da bi vam pokazala, sem prinesla seboj tudi eno rastlino, ki je imela samo cvetni prah. To se lahko povsem jasno ločuje. V desni roki imam osušene prašnike. Tako rastlino lahko pospravljam, ko je toplo in sončno vreme. Seme ne pade tako hitro iz čašice kot pri motovilcu. Steblo mora postati rumeno preden lahko to pospravim. Ampak tako rumeno kot je zdaj konec julija, pri spravilu z njive ni bilo. Potem sem to obesila tako kot sem včeraj pokazala pri fižolu. Jutri zjutraj bomo to sliko še enkrat poiskali in pokazala vam bom kako zgleda špinača na njivi pred spravilom in kako jo potem na primer obesimo, da se suši.

Tukaj vidimo ročno spravilo, kjer so pospravljali samo tiste, ki so že rjave, še zelene pa so puščali na njivi. Dokler delamo na tako majhnih parcelah je to možno, sploh pa je bil to poskus zato imamo te majhne oznake. Če pospravljamo majhne količine, ne pospravljamo vsega naenkrat, ampak naprej pospravljamo zrele rastline. Če pa imamo večje količine s koso pokosimo in damo v kozolce. Lahko pa daste tudi v rastlinjak na krpo, ne na plastiko, tako dolgo, da je tako suho kot ta šopek tukaj.

Tako mi majhne “porcije” obesimo. Naredimo majhne šopke, ki ne smejo biti predebeli. To je delala ena praktikantka, ki je vrvico vedno skozi te šope potegnila, jaz pa ponavadi iz žice naredim majhne kaveljčke in vse obesimo na te kaveljčke. To se tako suši in ne pade veliko semen ven. Če hočem imeti semena, vzamem malo večje vedro in zdaj lahko takole potegnem seme dol, posmukam ga. Zdaj bom osmukala samo eno rastlino. Točno čutim kdaj sem osmukala vsa semena.

Mi imamo medtem pri nas v ta namen majhno mlatilnico, kjer take pa tudi še druge kulture, ki vam jih bom predstavila, omlatimo. Cele šope damo v mlatilnico, kolikor lahko z roko primem, tako debeli so lahko. V mlatilnici se najbolj grobe stvari že presejejo in ker je tudi neke vrste puhalnik vgrajen, se grobe stvari odpihnejo. Slovenija ni velika. Če ima eden tako mlatilnico bo semen špinače, korenja, kopra, zelja, fižola za vse dovolj. Veliko stvari se lahko na tisti mali mlatilnici omlati. Ta mlatilnica ima različna sita, ki jih vstavimo in tudi količina zraka se lahko glede na težo semen regulira.

To je ta mlatilnica, z našim sodelavcem ob njej. To je naša Vera, ki stoji zadaj na stolu. Tisto zgoraj se imenuje miza in tisti pladenj je tako visoko, da se ne more gledat vanj, če zraven stojiš. Notri je boben in tam so sita in tisti odpadki, ki ne gredo skozi sito, padejo na desni strani v tisto veliko vrečo. Tukaj pa je propeler z zrakom, puhalnik. Lahko ga reguliramo glede na to kako težka so semena in napol očiščena semena padejo spodaj ven. Stroj potem ugasnemo, tukaj spodaj odpremo vratca in tam ven pade tisto, kar je zrak zbral. To je super stroj. Zagotovo je predrag, da bi ga imel človek samo za sebe. Semena pa so potrpežljiva, jaz sem pogosto do januarja mlatila seme preden sem bila gotova. Mi imamo to mlatilnico na prepihu, ker se oblikuje zelo veliko prahu. V zaprtem prostoru je zaščita nosu premalo.

Jaz sem se odločila za ta vedra, ki so malo prevelika, ker ustreznih velikosti pogosto ne najdemo. Tu mlatilnico lepo vidimo. Tam, kjer je plastična posoda okroglaste oblike, padajo ven semena. V to štirioglato posodo pa pada prah, ki ga izloča zrak. Tukaj zgoraj pa letijo ven pleve, bolj grobe stvari. Seveda je tako, da če začnemo mlatiti neko rastlino moramo točno preveriti, ali semena od prejšnje rastline ne tičijo še kje ali je še kje preveč umazanije. Če je preveč umazanije je mogoče, da imam pregrobo sito, zato so ta sita okroglasta. Zato najprej z enim šopom preizkusim ali gre seme dobro skozi to mlatilnico. Ali gre skozi tako, da ga ne poškodujem, pa tudi da ni preveč prostora, sicer pade s semenom preveč neuporabnih plev. Če je zraka premalo potem mnogo tega kar bi lahko zrak odnesel in očistil, pade v banjo s semeni.

Pri bučah smo videli, da imamo polna in prazna semena. Pr vseh rastlinah je tako, da najdemo polno izoblikovana semena in taka, ki so nepopolno izoblikovana. Jaz moram to prepoznat. Zelo mi pomaga otip. Ugotoviti moram, kako majhna si tista semena, ki sicer izgledajo kot seme špinače na primer, ki niso polno izoblikovana. In ta semena naj bi zrak že prej pobral. To je res stvar občutka, kjer je oko in občutek tipa zelo pomemben. Če imam preveč semen, ki so neizoblikovana, v posevku kasneje marsikje ničesar ne raste.

Še ena stvar. Danes bomo samo s špinačo to naredili. Seme takole strem. Jaz sem od doma lahko vzela samo tista sita, ki jih imamo dvojna. Zato nimam nobenega sita skozi katerega špinačno seme lahko pade skozi. Mogoče lahko padejo skozi samo tista semena, ki niso polno izoblikovana. Mogoče lahko izsejem na koncu ven neizoblikovana semena. In potem si oglejte, špinačna semena oblikujejo kot majhne klobčiče, kjer so bila priraščena. Če semena na roko posmukam iz rastline, kar gre zlahka, potem ti klobčiči ostanejo skupaj. Če jaz to tako posejem imam vse pleve proč, ampak klobčiči pa so zraven. Dogodi se, da na vsakem mestu kjer je seme zraste več rastlin, tudi pet ali šest. Vrsta špinače nima lukenj ampak je pregosto posejana in čim bolj na gosto je posejana, tem manj bo tvorila tako lepe rozete. Čisto prehitro bo oblikovala ravne, zašiljene liste, ki imajo preveč oksalne kisline. Če mlatim na stroj se bo 90% takih klobčičev razbilo. Če pa delam na roke je potrebno streti te klobčiče in to kar drži seme skupaj, se lepo loči. Seme to zdrži. Pri špinači je to bolje tako, ker je treba kar močno pritisnit in seme veliko drži. Lahko ga povozite in ne bo umrlo. Pogosto tega ne zdrži moja roka. Za to delo ponavadi uporabljamo usnjene rokavice, ker plastične se hitro raztrgajo. To isto stvar, ki sem jo prej opisala za motovilec, s sejanjem preko sit, pihanjem in tako naprej, tako dolgo vztrajamo pri tem delu, da imamo samo čista semena. Dobra, lepo oblikovana in nezakrnela semena. Tukaj bomo končali, jutri pa nadaljujemo s solato.

8.

Korenina svetlobe

9.

Včeraj smo si začeli ogledovat te nenaravne tvorbe plodov v rastlinskem svetu. Začela sem s tistimi, ki jih relativno lahko semenimo, pridelujemo seme. Te rastline stojijo na njivi, kadar pridelujem seme, le malo dalj časa, kot če jih pridelujem za zelenjavo. Motovilec sejem vedno v poznem poletju in če ga hočem uporabljati za prehrano, ga že jeseni uporabim za solato, pa tja do pomladi. Sredi pomladi bo cvetel in hitro po cvetenju že lahko pospravim semena. Kot nekaj na kar moramo pri pridelovanju semen posebej paziti, potrebno je le vedno znova odstranjevati rastline, ki so bolne, da do cvetenja sploh ne pridejo. Paziti moram tudi na to kako te rastline oblikujejo svoje korenine. Predvsem zaradi tega, da rastlina tja do oblikovanja semena lepo vzravnano stoji. Dodatno delo tu sploh ni potrebno, nič več kot če jih pridelujem kot za zelenjavo. Potem je seveda le še spravilo semen, pospraviti z njive, posušiti in očistiti.

Pri špinači že traja malo dalj časa od trenutka, ko bi jo pospravili za uživanje, če jo pustimo, da naredi seme. Špinačo lahko posejem tako jeseni kot spomladi. V semenarstvu je postala navada, da jo sejemo spomladi. Takrat imam manj dela s plevelom. Cvet se razvije približno štiri tedne pozneje, kot bi mi pospravili špinačo. Potem pa traja glede na vreme še štiri do šest tednov, da lahko pospravim rastline, ki so oblikovale seme in so tudi zrele. To, kako dolgo vse to traja že moram upoštevati, da lahko vse skupaj umestim v smiseln kolobar na mojih poljih. Po motovilcu bom seveda zasejala spet nekaj drugega. Pri špinači je tako, da popravim seme konec julija. Letos smo zaradi vremena naredil to v začetku avgusta, če pridelujem seme, seveda. Za neko ponovno kulturo je to že zelo pozno. Mogoče uporabim to površino za neko kulturo jeseni.

Najboljša stvar je, da ko sem odstranila rastline na katerih sem pridelala seme, da zemlji privoščim zeleno gnojenje. Ta špinača že jemlje zemlji veliko hranil, podobno kot kapusnice.  Če pa špinače ne pospravim z vrta bi jo lahko uporabila tudi za zeleno gnojenje. Ampak v tem primeru jih seveda vdelam v zemljo, podorjem kot to z zelenim gnojenjem delamo. To je nekaj kar si vrtičkar lahko privošči, na večjih površinah kaj takega ne delamo.

Pri obeh primerih enostavne pridelave semen smo vzeli rastline, ki nam služijo kot hrana in sicer take kjer oblikovanje plodu pravzaprav še ni mogoče prav zajeti kot plod. Ravno pri motovilcu se ta rozeta listov zelo hitro začne dvigovati, čim je sonce malo močnejše. Pravzaprav motovilec ostane v tej rozeti samo čez zimo. Špinača ostane v obliki rozete malo dalj časa. Pri obeh motovilcu in špinači, je listna rozeta plod, ki ga uživamo. In posamezni listi so, ki oblikujejo to skupno postavo. In pri tem oblikujejo neke vrste zaobljene liste. Kot se že povedala, so listi pri špinači navzdol zaobljeni.

Tudi pri motovilcu sem ugotovila, da so tiste sorte, kjer oblikujejo liste kot neke vrste žličke, navzgor usmerjeni, mnogo bolj tipičnega okusa. In okus je za nas čutno zaznaven znak res oblikovanja plodu. Čim hitreje motovilec raste ali zaradi tega ker smo ga premočno gnojili ali ker raste v rastlinjaku, tem bolj ravni so njegovi listi in je okus manj izrazit. Opazujte to, poskušajte ugotoviti razliko v okusu. Sicer pa lahko kljub temu rečemo, da je tako pri motovilcu kot pri špinači ta plod šele začetek nekega plodu. In v čim večji meri jemljem na primer pri špinači čim bolj mlade liste v tem manjši meri je ta dragocena kvaliteta oblikovanja plodu v teh listih zaznavna.

Človek je v meri kot se sam razvija bitje, ki svojo duševnost in duha sam obvladuje. In v čim večji meri se je človek v tej smeri razvil tem bolj potrebuje hrano iz rastlin, ki so dobro oblikovale svoj plod. Jaz sem mnenja, da je res v popolnosti oblikovan plod žitno zrno. Žitno zrno, kruh je pravzaprav pojem hrane. Zato ne najdemo samo v Oče našu, daj nam danes naš vsakdanji kruh, prehranjuj naše fizično telo, temveč je dejstvo, da človek lahko živi od kruha in vode. Od špinače nebi mogel. Karakterizirala sem vam špinačo kot nekaj dragocenega. Ampak špinača je lahko samo del moje prehrane.

Drugače je pri žitnem zrnu. Če imamo za hrano polno žitno zrno tako kot je oblikovano, človek ne trpi nobenega manjka pri svoji prehrani, če ga uživa. Skoraj enakovredno vlogo igra sadje. Žita in sadje vodita prehrambeni tok, ki ga je človek sam ustvaril. Kljub temu je upravičeno, da smo v toku tisočletij našo prehrano popestrili. K temu, da se človek razvije v polnosti sodi, da se vedno razvijamo naprej. In da na ta način postanemo tudi vedno bolj bogati v naših duhovnih talentih.

Mislim, da je to pozitivna plat globalizacije, da imamo danes na razpolago toliko različnih živil, ki jih človek še nikoli ni imel na razpolago. Ampak vi prav gotovo veste tako kot jaz, da je treba biti zmeren in da ne smemo zahtevati teh pestrih rastlin na račun izčrpavanja zemlje.

V Sloveniji je stvar z globalizacijo drugačna. V Nemčiji je zavest o pomenu ekološkega pridelovanja hrane in o pomenu zdravega prehranjevanja trideset, štirideset let starejša kot v Sloveniji. V Nemčiji imajo zaradi tega veliko bio trgovin, ki se tudi zalagajo od bog ve kod, z ekološkimi pridelki iz tujih dežel. Kaj se je pa pri nas zgodilo z globalizacijo? Dobili smo Interspar, Hofer, Lidl in evidentno se je sicer popestril izbor, ampak izbor hrane na račun kvalitete in s tem prihaja k nam ameriška debelost, kot posledica nezdravega prehranjevanja. Če bi prišla z globalizacijo tudi zdrava hrana in bi mi že imeli to zavest, saj je zdrava hrana temelj našega zdravja. To bi bilo super. Ampak da imam mi zdaj jogurt iz Danske in iz celega sveta bog vedi kako pridelano hrano z ne vemo kakšnimi prehranskimi dodatki, pa ni blagor za Slovenijo. In to po posledicah že lahko vidimo.

Tudi v Nemčiji je ta problem. Vsak četrti otrok je predebel. In kljub temu, da imajo na razpolago zdravo hrano, mnogi ljudje te zavesti nimajo in so problemi tudi tam.

To je že pomemben aspekt in vedeti moramo, da ima vsaka stvar dve plati, tudi negativne. In včasih je celo težko, da pozitivne stani, ki so v vsaki stvari prisotne, sploh najdemo. Ampak zaradi rahlo negativnih stvari novosti ne smemo vedno zavračati.

Velika zahvala Meti, da nosi zavest v ljudi kako se je treba prehranjevati.

V Nemčiji pa tega kar imamo mi nimajo, da ima vsako majhno mesto vsaj enkrat na teden ekološko tržnico. Na primer Kamnik, ki je majhno mesto ali Naklo. Ravno sem imela obisk iz Nemčije, znanega vrtnarja. In rekel je, mi imamo samo trgovine ekoloških tržnic nimamo.  

Ko se bomo mi enkrat zbudili bomo prvaki. To je sigurno. Naslednje leto imam dvajset letnico društva.

Zdaj pa gremo k naslednji kulturni rastlini, kjer je oblikovanje plodu lahko močnejše. To so na eni strani solate, ki izhajajo iz družine latik, po latinsko. Druge solate iz družine kompizit so cikorije ali radiči. Ti so za prehrano tudi pomembni, ampak drugače vplivajo in pri pridelovanju semena z njimi delamo čisto drugače. Tukaj imam sliko tipične glavnate solate. To je reprezentant za družino latika. Pravzaprav so glavnate solate privedli do tega, da oblikujejo čvrsto glavico, šele v novejšem času. Te solate so pridelovali že v zgodnjih rimskih in grških časih. Ampak solate so imele enostavne liste kot rozete in uporabljali so jih kot zelišča ali pa so jih primešali solati redkve ali kumar ali pa so jih kuhali te enostavne liste na podoben način kot špinačo.

Današnja glavnata solata je po naši predstavi tista centralna oblika solate. In če si pogledamo kako solata oblikuje glavico vidimo, da je zaobljenje listov še mnogo bolj intenzivno. In če poskušamo to res dobro opazovati,če to potipamo in okusimo, lahko celo govorimo o zrelosti glavnate solate. Vidimo, da so listi, ki so čisto pod zgornjimi listi, drugi v vrsti, najboljšega okusa. Če si pozoren pri omaki solate to tudi točno čutiš.

Ko stoji solata na gredici je ta okus zelo močno prisoten približno štirinajst dni. V tistem času res lahko govorimo o zrelosti glavnate solate. V tistem času imam občutek, kot da se v solatni glavi zadržuje nekaj kot popek iz katerega bo solata enkrat cvetela. V notranjosti glavice so listi vedno bolj fini in vsi imajo v sebi neko fino vodenost. Seveda to ni vodenost kot na primer pri kumari, če pa pustimo, da učinkuje na nas ta slika glavnate solate, imamo res lahko občutek, ko da je taka glavnata solata fino oblikovana kapljica vode. Če to tako opisujem je to vtis, ki ga ta rastlina naredi v moji duši.

Ko je zrelost glavnate solate enkrat preminila začne solata odganjati v cvet. Če nočemo pospravljati solatnega semena, ponavadi ne dovolimo, da se solata vzravna in pride do cvetenja. Taka glavnata solata, če se enkrat res razvije in cveti, doseže višino tudi do metra in dvajset centimetrov. In ko oblikuje seme je lahko tudi meter in pol visoka. Rastlina se tudi pri oblikovanju semena popolnoma spremeni na področju listov. Nežni, močno zaobljeni listi, ki so tako močno prežeti z vodo so samo spodaj v rozeti. Steblo na katerem se nato oblikuje cvetje pa potem spremljajo posamezni listi, ki so suličast.

Če te liste pojemo, ugotovimo, da so zelo grenki. Ne tako grenki kot pri radiču. Vse solate imajo mlečni sok in ta ima grenek okus. Ko solata odžene steblo za cvet tvori mnogo več tega mlečka in ta napolnjuje liste z grenkim okusom. Rahlo je ta grenkoba prisotna že na začetku v glavici solate. Moderni ljudje pa te grenkobe ne marajo. Žlahtnjenje si je zato v zadnjih desetletjih zastavilo cilj, da to grenkobo odpravi. Posledica je, da moderne sorte solate nimajo prav nobenega okusa. Zaradi tega se res izplača iskati stare sorte jih negovati in jih naprej razvijati. Pogosto so stare sorte res okužene z raznimi virusnimi in drugimi boleznimi. Lahko bi rekli, da so zanemarjene. In tako kot lahko zanemarjenega otroka spet pripeljemo v kulturo, ga vzgojimo na ta način, da ga negujemo in se mu posvečamo, tako da skupaj z njim delamo, tako je po mojih izkušnjah tudi pri naših kulturnih rastlinah, ki so zanemarjene, da jih lahko spet dvignemo, razvijemo v kulturno rastlino, če se z njimi ljubeče ukvarjamo.

Ta grenkoba pa pozneje, ko gre rastlina v cvet, res nikogar ne more motiti. Ko gre rastlina v cvet se steblo zelo razraste in v socvetju najdemo veliko, veliko cvetov. Ti popki se pretežno v istem času odprejo in človek ima občutek kot da solata naredi celo morje majhnih regratov. Latika solate so samoprašne. Cvetnega prahu okrog njih ne bo veliko. Brez nadaljnjega pa jih obiskujejo mnogi insekti, saj nabirajo cvetni prah in nektar. In če imamo pred seboj to cvetočo rastlino, zelo razvejano, mogoče tudi malo nerodna izgleda, toliko cvetov na njej, ki so bledo rumeni. Vedno kadar sem to gledala sem imela v sebi občutek, tako cveti kremen. Kakšna mogočna vloga živi v tej glavnati solati skrita. In da potem v cvetju pride ta moč kremena do izraza mi je še enkrat postalo jasno, ko se ti cvetovi oblikujejo naprej do oblikovanja semena.

Mi poznamo to pri regratu. Ko je cvetenje končano se glavica cveta najprej zapre, nato se še enkrat odpre v obliki krogle, kot regratova lučka. In če si to lučko še enkrat točno ogledamo in ste malo pozorni kakšen vtis to pusti v vaši duši, res naredi vtis sfere celega kozmosa, kot nekakšno zvezdno nebo. Po sredini pa se koncentrira kot temna točka. Na dnu cveta sedijo semena. Pri regratu so rjavkaste barve in zaradi tega je zrno v sredini temno. Pri solati so semena ponavadi belkasto sivkasta, nekje malo solat pa ima tudi črna semena.

Če si pogledate to sliko gredice cvetoče solate. Tukaj pravzaprav že dela seme in ne moremo videti kot pri regratu takih lučk, kot kozmos. Na drugi sliki pa ti rumeni cvetovi, ki so del cvetenja na eni sami solati. Solata takrat zraste do meter in pol višine in ko gledaš tako gredico imaš pred sabo neskončno morje majhnih kozmičnih sfer s centrom v svoji sredini. Jaz se sprašujem, ali ni s tem pred mojimi očmi slika celega kozmosa, vsega vsemirja s svojimi galaksijami in sončnimi sistemi od katerih ima vsak svoje središče. In če si predstavljamo, tam nekje v tem kozmosu smo mi sredi našega sončnega sistema. In spet nekaj pozitivnega našega modernega časa in približno dvajset let je odkar imenujejo to družino Astaraceje. To pomeni zvezne tvorbe. Tako lepega zvezdnega neba pa ne oblikujejo vse košarnice razen regrat, osati in seveda laika solate. Radiči pa ne.

Ko sem glavnato solato prvič pustila, da se je razvila do semen, sem imela občutek, to kar se v času razvoja neke rastline izraža kot prisotnost energij, sil v njej, najdemo vse to tudi v glavnati solati, ko jo jemo. In ta glavnata solata se mi odtlej za našo prehrano zdi mnogo bolj pomembna. To je popolnoma drug element kot nam ga nudi za našo prehrano špinača ali motovilec. Meni je pomembno, da vem kaj iz glavnate solate me prehranjuje, kaj me prehranjuje iz motovilca. Kot da bi vedela samo to kar počne naša znanost, koliko kalorij je to, ali katere minerale dobim z neko hrano. Tako ali tako pa velja pri kateremkoli plodu, biti zmeren in zmernost je najboljša preventiva proti debelosti.

Solata pa potrebuje malo dalj časa da oblikuje svoje seme. Od takrat, ko je oblikovala dobre glavice, sredi maja ali v začetku junija, pa do takrat, ko je oblikovala semena, to je konec avgusta ali sredi septembra, pa lahko pospravim seme. Letos pa je bilo vreme pri nas v srednji Evropi tako slabo, da zdaj ko sem zapustila Bodensko jezero, da sem prišla k vam, solata šele začenja cveteti. Ali bo lahko oblikovala seme je vprašljivo. Če so poletja prekratka in je preveč vlage ima solata težave, da naredi seme. In jaz mislim, da je potrebno, da solata do srede julija tudi že cveti. Če to ni slučaj je kriza. Zaradi tega moram vse sorte, ne glede na to kdaj sicer berem, da bodo naredile glavico, tako pomladanske solate, kot poletne solate, tud pozno poletne solate, jesenske solate, za pridelovanje semena posejati zelo zgodaj spomladi.

Seveda obstojajo tudi zimske solate in imamo tudi izjeme. Te so zaradi rastlinjakov prišle malo iz mode. Ampak jaz sem imela pred tridesetimi, štiridesetimi leti v mojem vrtu vedno tudi še zimsko solato in potem smo imeli lahko brez rastlinjaka sredi aprila glavnato solato iz lastnega vrta. Teh sort ne najdem več. Take solate bi seveda lahko posejali v poznem poletju in bi ostale zunaj čez zimo. V tem primeru bi bilo brez problemov lahko pridelati dobro seme. Vse druge solate pa moram čimbolj zgodaj posejati. In v tem primeru, če zgodaj posejem, verjamem, da bom septembra lahko pridelala dobro seme.

Da pa seme pospravim je pri solati potrebno mnogo več nege kot pri motovilcu. Da solata oblikuje svojo glavico je žlahtniteljski poseg in solata je v oblikovanju glavice malo zastala. Zaradi tega je v solati nekako oslabela sposobnost, da vzravnano in trdno stoji pred vetrom. Zato je potrebno, da ji dam oporo, ko gre v cvet. Če imam v eni vrsti več solat se je pokazalo, da je dobro, da liste iz glavice, ko je solata odgnala trideset, štirideset centimetrov višine, spodaj odstranim, ker se debela sredica lahko okuži z gnilobo. Če imam živali je to potem tudi za moje živali vesele, da jim te liste ali pa jih dam na kompost. Vsekakor pa je dobro, da jih res odstranim in jih ne puščam na tleh med solato. Ko se enkrat popki razcvetijo je solata občutljiva za vlago od zgoraj. Od takrat naprej sploh nebi smelo več deževati in solata dežja tudi ne potrebuje več takrat. Tudi preko korenin solata ne potrebuje nobene vlage več. In čim bolj semena zorijo, tem bolj občutljiva postaja ta solata tudi za nočno roso.

Če imamo več kot pet ali deset rastlin, ki naj že stojijo skupaj in je dobila vsaka solata svojo oporo, mi vse skupaj učvrstimo s palicami in vrvmi. Če imamo eno vrsto solate, ki gre v cvet, potem na vsake tri metre zapičimo palico in ob teh palicah, do ene do druge, napnemo vrv. Da solata zraste traja nekaj tednov in vrvi na palicah pritrdimo tako, da jih po potrebi potegnemo malo višje. Dvigujemo tako kot rastline rastejo. Ko je solata visoka sedemdeset centimetrov naj bo vrv na petdeset centimetrov višine. Vrv naj bo vedno malo nad polovico višine rastline. In če živimo v predelu, kjer lahko pričakujemo močne nevihte, napnemo dve vrvi. Tukaj na sliki imamo celo tri.

Glede na to kakšno je vreme v poletju morda zgradimo tako streho. Na te palice, na katere smo pričvrstili vrvi, že morajo biti dobro zapičene v zemljo. Te palice potem zgoraj povežemo s prečnimi latami in na te prečne palice namestimo zakrivljene metalne oboke, mi jih imenujemo vzmetne štange. Pa tudi druge metode smo razvili na kakšen način se da solata dobro prekriti. Pomembno je, da je streha taka, da ima solata pod njo dovolj zraka. Mi smo na začetku folijo potegnili od zemlje na eni strani do zemlje na drugi strani. Imeli smo zelo veliko glivic na semenih. Mislim, da med slikami, ki sem jih prinesla seboj nimam slike naše najboljše rešitve. Na eni strani naj bodo količki višje kot na drugi in potem na te palice pričvrstimo neke vrste plastične plošče in naredimo poševno streho. Če imamo tako plastiko se pogosto zgodi, da pri močnem deževju voda v vdolbinicah zastane, raztrga nam to streho in škoda je velika.

Prav zaradi teh težav pogosto prenesemo solato, ki jo želimo spremljati v oblikovanje semena, v rastlinjake. Kdo pa ima na razpolago rastlinjak, ki je dobro prezračen. Vrtnarji pa pravijo, da je prostor v rastlinjaku predragocen za pridelovanje semena, ki ne prinese veliko denarja. Tu pa bi hotela pohvaliti naše vrtnarje v …… Že petnajst let nam dajejo brezplačno na razpolago en cel rastlinjak za vse kulture katerih seme pridelujemo in so za vreme zunaj občutljive. Včasih nam sicer izračunajo koliko bi oni v tistem rastlinjaku zaslužili in če molčim in ne argumentiram kakšna je vrednost pridelovanja semen, potem se zamislijo in pravijo: “Ja, ja, vemo, ti pa ustvarjaš duhovno zlato.” In jaz sem zelo hvaležna našim učencem in študentom, ki potem to res sprejmejo in to tudi tako izrečejo, da je pridelovanje semena delo na duhovnem.

Če imam to srečo, da živim v predelih kjer je julija, avgusta in do sredine septembra suho vreme, imam odlične pogoje za pridelovanje semen solate. Sploh so v takih predelih pogoji idealni za pridelovanj semen zelenjave. In v takem okolju kjer je julija, avgusta in septembra zanesljivo suho vreme lahko veliko prihranim, saj vse te mere za zaščito niso potrebne. V evropski preteklosti so bil dežele na Balkanu pridelovalke semen za celo Evropo. Slovenija mogoče še ne, Srbija, Madžarska, Romunija, Bolgarija pa zagotovo. Jaz upam, da se bo ta navada spet vrnila in da bodo te dežele spet začele pridelovati semena. In mi bomo morali vsi pomagati. Na nek način so to še cone, ki so našim sorodne. Če pa dobim seme za našo zelenjavo iz Egipta, Tajske, Indije je to problem.

Ali je problem, da dobim neka semena od tam, saj tam vlada čisto drugačna duhovnost?

Mi dobimo semena od tam ker je klima bolj ugodna in predvsem ker tam delavci skoraj zastonj delajo. Če kupujemo semena od tam podpiramo izkoriščanje ljudi.

Mene predvsem zanima ali ta duhovna naravnanost, odnos do rastlin igra neko negativno vlogo, če se stvari k nam preselijo.

Če delamo biološko dinamično tu in tam, nas to mogoče tudi skupaj vodi.

Antropozofi zelo poudarjajo, da je za uspeh neke stvari že razlog, da si se nečesa lotil zelo odločilen, pomemben. Ali se ti nečesa lotiš, da boš s tem veliko zaslužil in seliš pridelovanje semen nekam, ker je to ceneje ali pa se lotiš pridelovanja semen, ker je preprosto treba ohranjati naše kulturne rastline. Ohranjat je treba zdrave in kvalitetne, da bodo človeka lahko prehranjevale. To je pa moralni razlog. Če je tu v ozadju samo komerciala je to v nasprotju s tem, kar je ona prej rekla. Zanemarjenih rastlin se moramo z ljubečim delom spet lotit. Če hočemo delati z rastlinami je kvaliteta pomembna.

Jaz sem prinesla nosilce semena od solate seboj. Pred pavzo si bomo ogledali sliko neke druge rastline. Tudi to je rastlina, ki v enem letu od posevka oblikuje plod in tvori seme. Po pavzi pa bomo praktično demonstrirali kako delamo s semenom solate.

Ali vidite kaj je to? Redkvice, ampak repa bi izgledala ravno tako. Rdeče redkvice zelo hitro rastejo. Vrtnar računa da od posevka pa do prodaje traja šest tednov. Če pa pusti, da oblikuje seme, traja do avgusta, da je seme zrelo, s tem da smo jih sejali marca. Ta redkvica je pri oblikovanju semena naenkrat zelo zahtevna rastlina. Ko se iz majhne rozete listov začne oblikovati steblo se tudi gomolj spremeni. Gomoljček se malo podaljša, se v nadaljnjem razvoju rastline vedno bolj podaljšuje, izgubi barvitost, postaja puhel in zelo ostrega okusa. To je znak za to, kako je z začetkom oblikovanja cvetov v rastlini postala aktivna snov, ki je bila prej prisotna le blago. To so žveplena olja, ki se pri vseh križnicah zelo okrepijo z začetkom oblikovanja cvetov. Žveplena olja tvori v svojih žlezah vsak cvet in sicer v zelo majhnih količinah, zelo nežno. Insekti pa to dobro okusijo. Pri rastlinah, ki niso križnice se nikoli ne pojavi več žveplene kisline kot v fazi cvetenja pri križnicah. Ko križnice cvetijo pa celo rastlino prežame močno oblikovanje žveplene kisline. S tem se lahko naučimo da so križnice od korenine pa do cvetenja cvetnice. V plodu, ki ga naredijo na področju korenin je tudi prisoten element cvetenja. Če so redkvice ostrega okusa je to nekaj česar ne smem obsojati, to moram ceniti in uživati. Če to malo posolim ostrina ni tako huda.

Neposredno nad redkvico se že na prvem poganjku za cvet zelo hitro oblikujejo cvetovi. Tega ponavadi niti ne zaznamo, moram že pogledati, da to opazimo. Hroščki ogrščic pa to hitro zaznajo. Kadar začenja gredic redkvic odganjati v cvet je tudi teh hroščkov veliko že tu. Kot črne pikice sedijo na popkih in požrejo cvetne organe. Rastlina sicer raste naprej in steblo za cvetove postaja vedno višje. Redkvice naredijo mogoče, ko je socvetje v polnosti razvito, višino enega metra in več. In kaj se dogodi? Ko se cvetovi odprejo so vsi prazni. Izgleda kot da cveti, toda cvetnih organov ni več. Zaradi tega je potrebno, da takoj ko redkvice začnejo odganjati v cvet, gredico zaščititi z neke vrste mrežo. Če v bližini ni ogrščice na nekih njivah smo lahko srečni, da ta hrošček ne prileti k nam. Ampak pleveli iz družine krucifer so ponavadi vedno tu. Če od blizu pogledamo pa lahko hitro ugotovimo ali so ti hroščki prisotni ali ne. Če črnih pikic ni lahko pustimo redkvice brez zaščite. Morate pa računati, da mora biti te tkanine toliko, da jo rastline, ki rastejo, vlečejo za seboj, ob straneh pa še vedno sega do tal.

Ko začne redkvica cveteti je seveda potrebno, da zaščito hitro odstranim. V tistem trenutku nevarnosti, da ta hrošček uniči cvetove ni več. In sedaj je seveda nujno potrebno, da priletijo insekti in opravijo opraševanje. Mnogi insekti opravljajo opraševanje pa tudi veter podpira opraševanje. Vse križnice so močne tujeprašne rastline in razen vetra potrebujejo insekte za opraševanje. Ko je cvetenje mimo se oblikujejo stroki. Dokler so ti stroki še mehki in sočni prihajajo ptice in jih jedo. Redkvice moram spet zaščititi. Zaradi tega smo pustili te štange, ki so zelo prožne, da lahko mrežo spet hitro potegnemo preko redkvic. Zaščito smo odstranili, ko je začela redkvica cveteti, ko se oblikujejo stroki pa jo spet potegnemo čez. Pomembno je, da jo na obeh straneh dobro pričvrstimo in obsujemo z zemljo, da ptice ne smuknejo pod kopreno. Tudi spredaj in zadaj moramo to zapreti. Če na strani prosto plapola bodo ptice smuknile noter in ker ne morejo ven naredijo pravo uničenje.

Ta redkvica dozori do faze, ko seme lahko pospravimo. Pravzaprav so stebla zelo trda in mi vse skupaj pokosimo. Če imamo več kot nekaj rastlin jih pokosimo, zrolamo skupaj in obesimo na sušenje. Sušimo in pustimo, da to seme v strokih dozori. Potem to spustimo skozi mlatilnico, ki sem jo pokazala včeraj ali pa damo majhne šope v vrečo in jih pohodimo. Preden to v vreči delam lahko vse to malo osmukam, da v vrečo ne dajem stebel.

Ali je pomembno na kateri dan se seme pospravlja?

Nikakor ne pospravljam na dan za list in če je malo pred polno luno. Ker sem sama astronom, sama pogledam zvezdne konstelacije, da ugotovim iz katerega razloga gospa Thun svetuje, da tisti dan ne delamo ničesar. In nato se sama odločam ali je to odgovorno ali ne, ali bom delala ali ne.

Vidite to razliko; ko smo bili pri Emelmannovi in smo jo isto vprašali je rekla, kadar je čas za spravilo mi pospravljamo in se ne oziramo na ničesar. In potem imamo vrečke semen kjer nič ne kali.

Jaz imam razen koledarja gospe Thun še obsežnejši zvezdni koledar in razen tega zelo veliko opazujem nebo v meri kot je vidno. In jaz moram za ustrezno rastlino najti pravi trenutek in sama odločam kaj je najpomembnejši kriterij.

10.

Bučna semena, ki smo jih oprali v nedeljo, so kolikor toliko suha n dala jih bom v vrečko. Vrečka bo pa ostala odprta še ves cel teden dokler smo tukaj. Tukaj pa imam tri rastline nosilec semena solate. Rekla sem vam, da je šla solata šele v cvet, ko sem odhajala. Odrezala sem jih, ker sem vam jih hotela pokazat, čeprav to seme še ni bilo dovolj zrelo za spravilo. Za transport sem to solato ovila v bombažno tkanino in pozabila sem jih obesit na moj balkon brez te vreče. Poglejte, področje cvetov, kjer naj bi se oblikovalo seme, je splesnelo. Teh trosov glivic e povsod veliko. Primer za to, kako se ne sme delati. Porezala sem nezrelo in nestrokovno sem to negovala. Odrezala sem jih v četrtek, saj sem v petek odpotovala.

Ko enkrat to odrežemo, obesimo nosilce semena za tri, štiri tedne takole s semeni navzdol, da podozoreva. Ne na sonce, ampak na zares suh prostor. Ko je resnično vse suho, tako da, ko primeš kar poka pod rokami, vzamem vedro in rastline otresem. Ko takole otresam v vedru in udarjam ob steno vedra, nekaj pade ven in tisto je zares zrelo seme. Mi smo te nosilce semena tako otresene še enkrat spustili skozi mlatilnico in dobili še nekaj semen. Ugotovili pa smo, da tista semena, ki smo jih naknadno omlatili niso tako kvalitetna kot tista, ki so padla sam ven pri otepanju v vedro.

To seme, ki ga takole v vedru otepemo je kar čisto, samo nekaj suhih listov je vmes. In ti se zlahka odstranijo z malo vetra ali pihanjem. Če pa spustim vse socvetje solate skozi mlatilnico je vmes veliko majhnih stebelc, ki jih mnogo težje ločim od semena. Lahko rečemo, da je kar se tega tiče, pridelovanje semen solate preprosto. Mi imamo zdaj v nasprotju s prejšnjimi časi mnogo metrov solate, ki smo jih na ta način potem očistili z otepanjem v vedro. To je lepo delo, ki ga rada opravljam. Skupaj sedimo vsak s svojim vedrom in to kar smo dobili iz enega nosilca semena, stresemo v skupno vedro in jemljemo naslednjo rastlino. To pač enkrat še dodatno očistimo.

Jaz pri solati nikoli ne vem, kdaj je pravi čas, da jo oberem. Nekaj še cveti, nekaj ima že lučke. Do kdaj naj počakam?

Pospraviš, ko je večji del v lučkah. In s to metodo otepanja ostanejo nezrela semena v cvetovih. Rekla sem, da regrat oblikuje cvet na podoben način. Če regrat poberem, ko je polno razcveten, pri sušenju oblikuje lučke. Lahko rečemo, da tudi ko porežeš solato, tudi tisto kar še ni bilo zrelo naknadno podozori. Jaz sem to solato odrezala v še poplnoma razcvetenem rumenem cvetju, zdaj pa je nekaj lučk, ki jih med to plesnijo prepoznam. Solata dobro podozori.

Je pa tako, da nosilec semena vso to socvetje izloča mleček, ki ga solata sicer v sebi nosi. V tem mlečku obvisijo semena in ne padejo ven. Kadar to delo opravljam pa moram imeti delovno obleko, ker ko to solato režem sem polna tega mlečka. Že marsikatero bluzo sem si s tem uničila. Toliko o solati.

Potrebno je paziti pri čiščenju, da se ne zgodi, da katerakoli žival seme pokvari. Solata ne ostane mnogo let kaljiva. Dve, tri leta pa že. Seveda kali tudi že takoj naslednje leto. Tudi neko solato, ki sem jo posejala spomladi in pridelala seme iz nje, lahko avgusta ali septembra posejem za pozno solato. Po dveh, treh letih pa seme solate ne kali več. Solatno semen ne potrebuje tega mirovanja kot motovilec. Solata ne potrebuje dolgega mirovanja v semenu. Solata je samoprašna in ni problematično, če samo na dveh, treh rastlinah pridelamo seme. Ampak včasih je tako, da ne zmore teh razvojnih korakov vsaka rastlina. tudi rastline imajo neke motnje včasih. Zato me praktične izkušnje učijo, da vodim v pridobivanje semen najmanj pet rastlin skupaj, da gredo v cvetenje in oblikovanje semena. Letos sem posebej za sem vodila petnajst rastlin v pridelovanje semena. Te tri sem vzela seboj, druge pa še sploh niso cvetele.

Zdaj bi povedala še nekaj o tujeprašnosti na primeru redkvic. Tujeprašne rastline so v marsikaterem pogledu odvisne od tega, da dobijo cvetni prah od druge rastline iste vrste. Enkrat zaradi tega, ker brazda svojega lastnega cvetnega prahu ne sprejme tako rada. Če drugega cvetnega prahu ne bo, bo to tudi naredila. Če imam samo eno rastlino redkvic s svojim cvetenjem, čisto samo, se bo nekaj semen že oblikovalo. In jaz si mogoče pravim, saj več semen niti ne rabim. Ampak taka semena niso kvalitetna. To opazimo že pri sposobnosti kaljenja.

Pa še nekaj, kar znanstveniki pravijo, da rastline, ki so tujeprašne bi vedno znova rade neko obnovo v svojem genetskem materialu. Teh genov seveda ne moremo videti. Vprašanje je, so to majhni strahovi ali majhne pošasti? Kaj je resničnost? Pri tujeprašnih rastlinah je resničnost vsekakor ta, da potrebuje vedno znova spodbudo od drugih rastlin svoje vrste, sicer gre v degeneracijo. Znanstvenik imenuje to incest. Nekaj takega poznamo tudi pri živalih in pri človeku, čeprav opraševanje ne moremo enačiti z oploditvijo. Imamo le opraviti s podobnim dogajanjem. Človek se ne more sam oploditi, ampak človek kaže degenerativne spremembe že če pride do oploditve med sorodniki. In vi poznate, da se to oplojevanje med sorodniki lahko kaže v težkih boleznih in v slabljenju življenjskih energij. In če vodim rastline v pridobivanje semena jim želim omogočiti optimalne življenjske sile. Zardi tega za vse tujeprašne rastline velika pomoč in podpora, če vodim v pridobivanje semena več rastlin iste vrste in iste sorte. Rastlina bi se seveda z veseljem pustila oprašit z rastlino iste vrste, toda druge sorte. Mi pa bom seveda skrbeli da tudi sorte ostanejo čiste v naših vrtovih.

Zaradi tega to nima toliko opraviti z rastlino, temveč ima opraviti z mojim vrtnarskimi ambicijami. In na primeru redkvic na primer, če vodim v pridobivanje semena dvajset redkvic bom pridelala seveda veliko več semena kot ga sama lahko porabim. Razen tega pa, ko ste si ogledali to sliko ste si lahko predstavljali, da je potrebno, da pustim redkvice v relativno velikem razmaku. Veliko je golih tal med eno in drugo redkvico in da tla izkoristim, pred pridelovanjem semena redkvice to področje uporabim za posevek kreše ali motovilca, ki sem ga potem že uporabila za hrano do takrat, ko gredo redkvice v cvet. Preden gredo redkvice v cvetenje in oblikovanje semena naredijo tudi velike in olesenele tvorbe stebel.

Zdaj imam toliko semen. Kaj pa zdaj? Tudi redkvica dela seme, ki ostane le nekaj let kaljivo. Samo dejstvo nas poziva k sodelovanju. Jaz bom pridelovala seme redkvic za mnoge. Ti imaš kmetijo na takem mestu, da lahko prideluješ seme solate za mnoge. In tako naprej. V pridelovanju semena je skrit poziv, da ne delam samo za sebe, ampak se po možnosti čim večje število vključi v sodelovanje in vsi pridelujemo tudi za druge. In na ta način lahko pridelujemo seme mnogih različnih vrst zelenjave in različnih sort. In potem je seveda tudi zelo praktično, če imamo mesta kjer si semena izmenjujemo ali pa celo organiziramo neke vrste trgovino. To je tudi cilj naših prizadevanj. In tako je nastala v Nemčiji antropozofska semenarska iniciativa, ki se imenuje…….….  Najprej nas je bilo pet, potem dvajset, danes pa nas je sto dvajset,  ki pridelujemo semena. Mi pridelamo mnogo ton semena, ki ga razpošiljamo po celem svetu. In ta iniciativa je zdaj stara že petindvajset let.

Sedaj bom pokazala še nekaj drugih nosilcev semen rastlin in sicer od takih rastlin, ki že v prvem letu, ko smo jih posejali, tvorijo seme. Sem sodijo zelišča kot na primer krebuljica. Poznate krebuljico? Ta je letos lahko lepo dozorela. Že konec junija smo njeno seme pospravili in do zdaj je visela na podstrešju. Semena sama po sebi izpadajo. Prej sem dobro očistila vedro in semena krebuljice izpadejo iz nosilca semena, ko jih v vedru otepem. Sploh si nisem veliko prizadevala in večji del semen je že izpadel. O tem zelišču vam bom še nekaj povedala, ampak najprej poglejmo kako v praksi izgleda ločevanje semena.

Dobro je, da odstranim vrvico s katero sem imela to povezano, preden seme otepam. Potem lahko tale šopek iz notranjosti malo navzven obrnem, da pride na periferijo tudi tisto kar je bilo prej v notranjosti šopa in vse dobro otepem. Potem potrebujem sito skozi katerega seme krebuljice še pade. Semena padejo skozi sito in na situ ostanejo ostanki stebel. Spet malo drgnem z rokami, da tista semena, ki so kakorkoli še povezana, ločim. Tukaj imam samo še malo odpadkov v situ, spodaj pa so semena, ki jih je zelo veliko. Tu ne pobiram posameznih kobulov, ampak vse v šopih.

Krebuljico uporabljam samo kot mlado rastlino in sicer čisto zelene liste od spodaj, ki imajo močen okus, ne pa ko se začne rastlina dvigovati v oblikovanje semen. Čeprav tudi, ko rastlina raste v oblikovanje semena okus ni bistveno drugačen v listih. Ste kdaj opazovali kako izgleda krebuljica, ko cveti in ko dozoreva seme? Ko zorijo semena v krebuljici, ki je po cvetenju visoka dober meter, se stebla obarvajo v oranžno in temno rdečo barvo. In ta kvaliteta cvetenja in plodov je v listih zaznavna. Ko peteršilj cveti ne naredi česa takega. Tudi koper ali bazilika kaj takega ne naredi. Nobeno drugo zelišče se pri oblikovanju zrelosti semena ne obarva tako lepo v svojih steblih, kot krebuljica to zna.

In kot sem vam na začetku opisala, opazujemo pri slami naših žit to obarvanost kot izraz zrelosti plodu. Čutno zaznavno doživljam to tudi pri krebuljici. Ko sem z opazovanjem rastlin to na nek način razumela sem iskala možnosti kje vse lahko krebuljico uporabim. Ne da jo uporabim veliko v hrani, mogoče samo malo v vsaki skuti, juhi, omaki. To je zelišče, ki ima res več kot kvaliteto lista v sebi. In tako kot sem to opisovala pr solati v kateri smatram, da se nekako izraža kvaliteta svetlobe in kremena, tako se mi zdi, da je v tem zelišču, ki ga uporabljamo v kuhinji in je tako skromno, toda ima ta intenziven okus, pride do izraza prava kvaliteta plodu.

Generalno bi lahko rekli še nekaj mnogo širšega, namreč, da imajo naša kuhinjska zelišča tako intenziven okus se skriva v posebnih eteričnih oljih, ki jih rastline tvorijo. Naše cvetnice jih sicer tvorijo pri oblikovanju cvetov ali kasneje pri plodovih. Zelišča, ki jih uporabljamo v kuhinji ali jih uporabljamo za čaje, tvorijo ta eterična olja v listih. Ali je to bazilika v družini labiatov ali sta to krebuljica in peteršilj v družini kobulnic; tam imamo v listih element cvetov. In posebnost pri tem je, da niti pri kobulnicah niti pri labiatih cvetovi sploh ne dišijo. Pri baziliki diši tako seme, kot stebla in vsi listi. Cvet bazilike pa ne diši. Rastlina pošlje svojo sposobnost vonja predvsem v liste in jih nima nič več na razpolago, ko cveti. Toda, ko cvetovi oblikujejo seme je vonj spet prisoten. Tako je tudi s semenom krebuljice. Tudi semena kobulnic imajo dosti eteričnih olj: krebuljica, koper, koromač, kumina, koriander. Mi uporabljamo pretežno semena teh. Jaz sem mnenja, da je v teh semenih nekaj kot kvaliteta cvetja. In krebuljica nosi v sebi to močno sposobnost oblikovanja plodu, ki jo privede do izraza v zorenju svojih stebel.

To so aspekti, ki so me naučili branja knjige narave. Jaz poznam ta stavek od ljudi, ki poznajo ta stavek že zelo dolgo. Mislim, da je star že stoletja. Naučiti se brati iz knjige narave, da bi razumeli naravo v njenih ustvarjalnih močeh in da bi na ta način pravzaprav ustvarili v sebi prvi pojem o tem, kaj je življenje. Pa tudi zato, da se naučim razumeti samega sebe kot človeka. Da razumem na kakšen način sodim k tej naravi, sem del nje. Kako pa sem tudi v stanju in dolžan, da k tej čisti naravi nekaj prispevam, dodam, česar narava sama še nima.

Kaj pa to je, kar ima človek več kot narava? Človek lahko te zakonitosti prepozna. Mi lahko razumemo kako so posamezni členi narave zgrajeni in katere zakonitosti zasledujejo. Mi se lahko naučimo razumeti sami sebe in kot najvišji naslednji korak lahko zgradimo svojo samozavest. Lahko razvijemo zavest o svetu okoli nas in lahko razvijemo samozavest.. Samozavest pa ne pomeni, jaz sem tukaj, tukaj sem, vse me uboga, temveč jaz sem taka in te sposobnosti in moči v sebi nosim. To se lahko še naučim in najprej mi mora postati jasno česa se moram še naučiti. Določene stvari pa svetu lahko tudi dam. In jaz lahko dam svetu nekaj drugega kot je tisto, kar lahko da svetu drug človek. Na ta in ta način sem del vsega sveta. Svet se pa ne neha z naravo. Svet kot celota je nekaj mnogo večjega. Rastlinski svet vidim čutno zaznavno samo v tej naravi. V živalskem svetu pa lahko zaznam tudi že duševnost živali. S človekom pa lahko zaznamo tudi prisotnost duhovnega in to sodi tudi k samozavedanju človeka. Namreč, da se naučim vedno bolj razumeti v kakšni vezi sem jaz z duhovnim svetom. To je bil moj izlet ob tej skromni krebuljici.

Sedaj bom ne čisto očiščeno seme krebuljice dala v vrečko. Jaz sem od doma vzela običajne rastline, ne posebej odbrane. Pri krebuljici pravzaprav tudi ne delamo poseben odbire.

Tukaj smo člani Ajde Vrzdenec, Ajde Gorenjska, Ajde Štajerska in Ajde Domžale in vsako društvo mora nekaj od tega dobiti in naprej deliti v razmnoževanje. Naša naslednja delovna skupina bo Ajda Brežice, ki se bo osamosvojila, tako da bomo seme razdelili na pet delov.

Pravzaprav bi morali za tisto seme, ki ga naprej delimo pred tem opraviti selekcijo. Mogoče lahko še na kratko opišem na enostaven način na primeru redkvic kako selekcijo opravljamo. Če bi dovolila vsaki redkvici da gre v cvet in oblikovanje semena in potem to seme spet sejem, bi zelo kmalu izgubila lepo, okroglo obliko in sočnost redkvice, četudi se pridno držim koledarja gospe Thun. Ravno tako bi dobila podolgovate oblike, puhlost, olesenelost, take, ki ne stojijo dolgo v obliki redkvice in gredo prehitro v cvet. Odbirati moram katere rastline bom pustila, da gredo v cvet in delajo seme. Mi temu rečemo selekcija. Odbiram take, ki imajo pravo in zaželjeno obliko plodu. To je najpreprostejši aspekt selekcije.

In kako to pri redkvici naredimo? Redkvica je v zemlji. Če hočem dovoliti le nekaj redkvicam, da gredo v cvet in seme, vse redkvice na gredici izpulim. Pred seboj jih zložim na mizo in izberem najlepše. Redkvica je tako ljubezniva, da če jo spet posadim, nadaljuje razvoj. Na začetku pa moram take redkvice močno zalivati, ker stvar je zanjo naporna. In če je koreninica predolga jo moram pristriči, da ni v zemlji zavita. To je zelo preprosta odbira. Nato posadim dvajset redkvic v pravem razmaku. Na ta način lahko dolgo let ohranim lepo obliko in okus redkvic.

Pri pridelavi elitnega semena delamo še nekaj drugega. V obliki lijaka zarežemo v redkvico in pogledamo kakšna je od znotraj. Vidimo ali je votla, ali je puhla, lahko jo tudi okusimo, če je dobrega okusa. Mislim pa, da za našo domačo uporabo odbira po obliki že zadošča. Mi zelo razlikujemo pridelovanje elitnega semena in razmnoževanje. Pri redkvicah imamo gredico dolgo sto, dvesto metrov v razmnoževanju. Seveda jih tam nisem vseh izkopala in jih tisoče ne posadim nazaj. Toda, ko so v polni meri oblikovale svoje redkvice, se plazimo po njivi in potipamo na tistem delu redkvice, ki gleda iz zemlje, ali je dobro oblikovana ali dela vzvišen vrat iz zemlje ven ali mogoče raste k koničasti obliki v zemljo. To je vedno potrebno in take izpulimo. Pri vsem prizadevanju, ki je potrebno pri pridelovanju semen moramo biti v stanju, da marsikaj zavržemo. To je zelo pomembno, ne smemo biti sentimentalni. Vedno moramo ostati objektivni. To je pomembno.

Za današnje vsebine še zadnji primer nosilca semena. Seboj sem prinesla tisto, kar je bilo pri nas že zrelo. To je koper. Koper sodi v isto družino kot krebuljica, toda pri zorenju ne obarva svojih stebel tako lepo in nima te lastnosti kot krebuljica, da bi vsa gredica naenkrat dozorela. Posamezni kobuli dozorevajo v štirih tednih in če jih nebi sproti odstranila bi semena enostavno padla ven. Prvi kobuli niso samo največji, ampak so tudi nosilci najbolje oblikovanih semen. Semena kopra pospravljamo štiri tedne tako kot dozorevajo kobuli. In potem lahko vzamemo tudi tako vedro in s škarjami strižemo zrele kobule,da padajo v vedro. Te kobule damo na podlago, po možnosti ne na plastiko, nekaj kot koprena je kar v redu. In damo sušit na podstrešje.

Mi imamo v ta namen lese, ki imajo nogice. Na okvirjih imamo napeto kopreno, da se vse lepo suši. Veliko takih okvirjev lahko zložimo enega na drugega. Ko je lepo suho, kot tile kobuli sedaj, če to niso velike količine jih lahko enostavno posmukamo z roko. In čim več naredimo na roko, tem manj imamo dela s čiščenjem. Ko mi te okvirje porušimo damo kobule  v vreče. Ker imamo veliko tega jih spustimo skozi mlatilnico. Seveda so primešana tudi vsa stebelca, ki jih stroj razbije in čiščenje preko sit traja dolgo. Res moramo razmisliti kaj je bolj pametno, ali da osmukamo na roke ali da omlatimo na stroj. Zaradi sem ta primer tudi prinesla seboj. Sami moramo ugotoviti kaj je najbolje. Ne v vsakem primeru strojno delo.

Ali je možno, da se koper in sladki komarček skrižata?

Ni mi znano, da bi se to dogajalo. Če se je to pri vas zgodilo, je to zame nova izkušnja. Sta pa ti dve rastlini v sorodu, ampak sodita v različne vrste. In narava ima med različnimi vrstami kot neke vrste pregrado. Toda že križanje, ki ga opravlja človek to mejo lahko prekorači. Moderno križanje pa lahko prekorači tudi to pregrado med družinami rastlin. Zaradi določenih okoliščin se to občasno tudi v naravi kdaj to dogodi.

Koper in sladki komarček sta si malo različna. Koper ne raste tako visoko kot sladki komarček.

Zapomnila si bom ta primer in malo povprašala ali je kdo kaj takega opazil.

Imam sladki komarček, ki dela rdeča stebla in se uporablja za dekoracijo.

Kaj takega se že najde v naravi in jaz bi temu rekla “rahljanje”. To je temelj mutacij. Mutacije pa so na drugi strani možnost, da se oblikuje nekaj novega. Zaradi tega bi rekla, lahko si predstavljam, da se kaj takega lahko dogodi.

Z neko drugo rastlino sem naredila izkušnjo. Pri meni se je križal fižol preklar z nizkim fižolom. Seveda pa sta mnogo bližje sorodna kot na primer sladki komarček in koper, čeprav so to stare kulturne rastline, ki so ji pravzaprav Indijanci kultivirali. In že tisočletja je preklar ločen od nizkega fižola. Ko sem jih imela v bližini tri, štiri leta, tudi če so samoprašni, so se moji nizki fižoli spomnili in so se hoteli dvigovati od tal. In pet let sem potrebovala, da sem jih tega spet odvadila. Preklar se ni spremenil. To sem si lahko pojasnila s tem, ker je nizki fižol razvit iz preklarja. Jaz bi nekaj takega imenovala spontana mutacija, ki se v naravi gotovo lahko dogodi.

Izkušnja, da sladkega komarčka in kopra ne sadite enega ob drugem. Če koromač pridelujem samo za zelenjavo ne pridem v nevarnost, da se to zgodi. Nikoli ne bo brez nadaljnjega cvetel. Če pa se odločim pridelovati seme je to nekaj drugega. Za težavne vrste zelenjave, kamor tudi sladki komarček sodi, so posebne mere. Če imam v svojem vrtu večletni sladki komarček, ki se uporablja kot začimba, s tistim komarčkom, ki oblikuje plod, ne morem imeti blizu drug drugemu. V tem primeru se bom raje dogovorila s kolegom, ki je precej oddaljen od mene, da on prideluje seme enega od obeh.

Pri tujeprašnih rastlinah, ki se lahko obojestransko oprašijo, mora biti razmak med eno in drugo kulturo najmanj petsto metrov. In tega se moram držati. Tudi sosedov vrtu je preblizu, da bi tam pridelovala seme. Nekaj naravnega v rastlinskem svetu je, da cvetni prah ne ohrani sposobnosti, da oplodi neko drugo rastlino, ki je oddaljena več kot petsto metrov. Pri gensko tehnično spremenjenih rastlinah, na primer pri ogrščici ali pri soji so opazovali, da njihov cvetni prah leti petdeset, šestdeset kilometrov daleč in ohrani sposobnost, da oplodi druge rastline. Ogrščica je tujeprašna in ta njen cvetni prah, ki je sposoben tako dolgo živet, se skriža celo s sorodnimi pleveli, ki pripadajo tudi drugi vrsti. In tako se lahko zgodi, da se z ene njive gensko spremenjen ogrščice, cvetni prah razširi mnoge kilometre daleč.

Zaradi tega je smešno, da strokovnjaki v Bruslju govorijo o varnostni razdalji sto ali dvesto metrov. To je smešno. Pravzaprav bi morali ljudje na ulice in demonstrirati, da na takih mestih, ki o tem odločajo, sedijo strokovnjaki, ne pa ljudje, ki nimajo pojma in nekaj takega smatrajo za zadostno varnostno mejo. Tukaj vidimo, da vladajo v ozadju drugačni interesi in da ni pristne želje zaščititi naravo. Soja je samoprašna rastlina. Ta cvetni prah nikoli ne leti. Naš zrak nikoli ne nosi cvetnega prahu fižolov. Kljub temu pa se taka soja širi, ker jo verjetno prenašajo insekti.

Vsekakor so mnoge kilometre oddaljeno od posevkov gensko spremenjene soje ugotovili, da se DNK gensko spremenjene soje preseli v druge rastline. Ko se je v Kanadi nek kmet pritožil, ki je prideloval gensko čisto ogrščico, da je okužena njegova njiva z gensko spremenjeno ogrščico, je firma Monsanto obrnila bodalo in zahtevala od njega, da mora plačati licenčnino Monsanto, ker na njegovih njivah raste njihova rastlina. To je pretresljiv primer. Jaz sem osebno spoznala tega kmeta. On in njegova žena sta se skozi to prebudila v veliko aktivnost. Res je doživetje poslušat tega človeka. Vse negativne stvari imajo tudi nekaj pozitivnega v sebi. In s tem bom naše predavanje za danes zaključila.  

11.

Doslej sem vam opisovala naše zelenjavne rastline katere tvorijo seme v isti vegetacijski dobi kot plod. Med našimi cvetnicami pa imamo mnogo takih, ki ne cvetijo prvo leto, ampak šele v drugem, tretjem ali še poznejšem letu. In tukaj na otoku cveti rastlina, ki cveti šele v tridesetem letu. Včeraj sem gledala vaše risbe. Delno ste jo vzeli za temo risanja in ste jo tudi narisali s plodovi. To so agave. Trideset let rastejo, nato zacvetijo in potem odmro. To na njih tudi vidimo. Nekaj presenetljivega, fenomen, ki se nas dotakne. Pravzaprav je tudi agava rastlina, ki jo lahko uporabljamo za hrano. Domorodci v Afriki in tudi vzhodni Indiji uživajo agavine liste. Je pa tipičen primer kako se tisto, kar nam služi za hrano oblikuje v predelu vegetativnega.

Pri običajnem pridelovanju zelenjave imam takih rastlin bolj malo. To pa, da rastline cvetijo šele v drugem ali tretjem letu je kar pogosto. Ali pa take, ki s tem, da oblikujejo plod v času vegetacije tako zaostanejo v svojem razvoju, da zaradi tega cvetijo šele v drugem letu. Po tistem cvetenju pa tudi odmro. To so pravzaprav enoletne rastline. Enoletne rastline, ki so se razvile v najvišjo stopnjo doslej. En del rastlin je bil kot pripravljen, da svoje enoletni vegetativni razvoj malo podaljša. Zaradi te žlahtniteljske preobrazbe so te rastline postale dvoletne.

Če imamo pri pridelovanju semen opraviti s takimi rastlinami je potrebno posebno veliko skrbi in seveda tudi strokovnega znanja. Te rastline grejo le s težavo v oblikovanje cvetja in semena. Te zelenjadnice pa so že dva tisoč let takšne, odkar so jih preobrazili. Ali to pomeni, da so ljudje enostavno te rastline manipulirali čisto svojevoljno? Na podoben način kot to dela genska tehnika, ki sem jo že nekajkrat omenila. Če se z rastlinami res intenzivno ukvarjamo in poskušamo preko njihove duševnosti čutiti kaj se je z njimi dogodilo, kaj se je zgodilo s temi starimi kulturnimi rastlinami, ki so cikel svojega razvoja tako podaljšale, da bi potem lahko prešle v oblikovanje plodu. Jaz imam, če poskušam to čutiti vedno občutek, ne ne, prav rade to delajo. Ampak ti človek, pomagaj mi zdaj, da bom razvoj lahko končala tja do oblikovanja semena.

Veliko sem razmišljala o tem kaj ta gesta, v katero se pustijo rastline voditi, pomeni. Tem vegetativnim oblikovanjem svojih plodov in to srečamo že pri glavnati solati, s tem organom je rastlina naredila nekaj s čemer nima za samo sebe še čisto nič narejenega. Na primeru glavnate solate sem potem tudi rekla, da mi pomagamo rastlini da naredi ta generativni korak k cvetenju in oblikovanju semen. Pomagamo tako, da ostanke oblikovanja plodu, torej liste iz glavice odstranjujemo. Za njen lasten cikel razvoja rastlina oblikovanja tega plodu, te glavice, sploh ne potrebuje. Lahko bi celo rekli, da jo to, da sploh naredi ta organ, obremenjuje. In to je še bolj prisotno pri zelju, ki ga bomo danes obravnavali.

Zakaj je rastlina pripravljena, da to naredi? Poglejmo na človeka. Rojena sem, potrebujem zrak, hrano, spanje, tudi budnost saj pri tem rastem. Nekaj časa postajam lepša potem starejša. In v vsem življenju potrebujem hrano, dihanje, spanje, budnost. Potem pa pridem do konca svojega življenja in umrem. Vmes pa se še razmnožujem. Ali potrebujem več? Mislim da. Prišla sem na idejo, da to tvorbo plodov pri rastlinah primerjam s tistim človeškim delom, ki ga človek opravlja za druge. Ki ga ne opravlja za sebe temveč, da naredi nekaj, da plod tistega smiselnega dela da drugim. V Nemčiji pravimo temu »plodovi našega dela«. In gospod …. je zadnje dni v razgovoru z menoj vedno rekel, človek brez dela ne more živet.

Solata ne more živet brez da naredi glavico. Glavnato zelje ne more brez tega, da naredi glavico. To je njegovo delo. Toda v rastlinskem svet je pri tej tvorbi vegetativnih plodov delo za rastline še težje. Če potem od rastline s hvaležnostjo sprejmem ta njihov plod in ga pojem, potem rastlina ne more več cveteti in tvoriti semena. Jaz mislim, da bi bilo zelo narobe razmišljati tako, da rastlino s tem, ko jo uporabim za hrano tudi ubijam, da ugasnem njeno življenje. Mislim, da to rastlini nebi bilo prav. Rastlinski svet v odnosu do človeka lahko razumemo samo tako, če vidimo posamezno rastlino kot izraz njenega rastlinskega bitja. Vse rastline ene vrste, ki leto za letom rastejo ne glede na to ali zaključijo cikel svojega razvoja v enem letu ali dveh ali pa ta cikel traja mnoga leta kot na primer pri agavi, vse te rastline so eno bitje.

In kaljenje in po koncu vegetativnega razvoja spet minevanje, razpad rastline, je nekaj česar ne moremo primerjati z rojstvom in smrtjo človeka. Tudi pri živalih je drugače kot pri človeku. Živali so polno bitje primerljivo s človekom, toda v kakšnem odnosu do Zemlje je  to, to je čisto drugače kot pri človeku. Človeško bitje je individuum in ga lahko primerjamo samo z eno kompletno celo rastlinsko vrsto. Lahko bi celo rekli, če zdaj primerjamo človeka s solatami, da človeka kot individualnost lahko primerjamo z vsemi vrstami solat v eni družini. In ta cela vrsta solat bi utegnila biti malo primerljiva s človekom kot eno individualnostjo. Različne sorte so kot nekakšna igra znotraj te vrste, ki lahko ena zraven druge živijo. S temi bitji moram biti ljubezniva in pazljivo moram delati z njimi. In če zdaj solato pojem stvar absolutno živi naprej, ni nobenega udora zaradi tega, toda to, kako sem posamezno rastlino obravnavala. Kaj sploh pomeni za to rastlino če jo zaznam, če jo občudujem, če se jezim nad njo? Kako deluje na rastlino, če jo jaz negujem in kako deluje na rastlino, če jo zanemarim? Kako deluje na rastlino, če na njej žlahtniteljsko delam? To učinkuje na celo rastlinsko vrsto. In sploh ni vseeno kako z rastlino delamo. Enkrat sem to že karakterizirala kako lahko z našim neodnosom rastline tako rekoč izženemo iz Zemlje. Ali pa to lahko na drug način z našo skrbjo rastlinam omogočamo dober prostor za njihovo eksistenco tu. Vse je odvisno od tega kako z rastlinami delamo. Na rastline deluje že to ali jih sploh opazim in kakšno je moje razpoloženje pri tem.

S tem aspektom bom poslušala obravnavati rastline, ki semenijo v drugem letu in omeniti tudi to kaj je za te rastline naravno in kaj ni. Začela bom z radiči. Večletni so in ponavadi cvetijo v drugem letu. To je primer radiča. Štrucar. Potem imamo tudi radič, ki čisto zavija liste. Tudi endivija sodi v to skupino. In vitlof. To so vse večletne rastline in cvetijo šele v drugem letu. Korenine lahko ostanejo čez zimo zunaj in drugo leto odženejo na novo. Od naših divjih rastlin je potrošnik sorodna rastlina. Kako potrošnik cveti zagotovo vsi veste. Modro cveti. Takole izgleda.

V rastlinjaku na sliki je cvetoč radič v drugem letu. Vse to so tujeprašne rastline, v nasprotju z našimi glavnatimi solatami in berivkami. Ker so tujeprašne rabim veliko rastlin, ki skupaj cvetijo in ogromno semena pridelamo. Eno stvar pa moram vedeti. Vse se medsebojno oprašujejo. Endivija, vitlof, štrucar in tudi divji potrošnik se lahko skriža z njimi. Če hočem pridelati čisto seme od teh radičev moram paziti na to, da en kilometer daleč nikjer ne cveti potrošnik.

Ga pridelujete v zaprtih prostorih?

Da, zaradi tega pri nas pridelujemo seme radičev v rastlinjaku. Rastlinjak je v času, ko ta radič cveti, zelo zaprt. Ker pa rastline pri cvetenju pa tudi na splošno potrebujejo veliko zraka odpremo vrata na prepih spodaj in zgoraj in v ta vrata vpnemo mrežo. Če se zrak ne giba, če ni prepiha, hitro pridejo glive. Radič v drugem letu rad in bogato cveti. Listi od prejšnjega leta, ki so vedno listi rozete, odmrejo in potem zraste bogato razvejano steblo s cvetovi. Od potrošnika poznate, da cveti dolgo. Tukaj vidite kako visoko vse to zraste in mi pospravimo celo rastlino. Prvi cvetovi so takrat že odpadli, zadnji pa še niso gotovi. Izberemo čas, ko  imamo največ cvetov na razpolago. Ko je cvetenje zaključeno lučke ne naredijo, ampak stari cvetni listi porjavijo. In ko je maksimalno veliko takih zrelih cvetnih ostankov, takrat celo rastlino pospravimo. To se tudi vidi. Ko so semena dobro zrela bi se ta zaprt prejšnji cvet tudi spet odprl, semena bi padli ven in ostanki cvetov so potem prazni. Stvari moramo opazovati in potrebujemo izkušnje, da se odločimo za najboljši trenutek.

Endivija je pri pridelovanju semen še najtežja, ker ni tako odporna na zimo kot radič ali štrucar. Zaradi tega mi preselimo endivijo v rastlinjak še pred zimo. Štrucar in radič pa šele po zimi, da bi delali selekcijo tudi na njuno odpornost na zimo. To je sposobnost, to je dobra stran radiča, da se plod ohrani tudi v ostri, mrzli zimi. Če preselim radič pred zimo v rastlinjak bo radič naredil mogoče zelo lepe glavice, mogoče pa ne bo več nosil v sebi sposobnosti, da zadosti tej potrebi vrtnarja pa tudi vrtičkarja, da radič tudi v hudi zimi dobro obstane. Če želimo pridelovati kulturne rastline z lepim plodom, v tem primeru glavico, ki dobro prestaja zimo, jo vedno preselimo za pridelovanje semena v rastlinjak šele po zimi. To velja tudi za por. Endivija pa je občutljiva na zimsko zmrzal zato jo preselim v rastlinjak že jeseni.

Vitlof pa kaže na to, da je večletna rastlina. Poleti ga pridelujemo in potem naredi rozeto podobno kot regrat. Tega pri nas v Sloveniji ne pridelujemo veliko. Vse tisto kar poleti rastlina listov oblikuje, vse to odstranimo in spravimo korenino. Če liste režemo je pomembno, da odrežemo dva centimetra nad korenino, da srček še ostane. In potem pozimi v temi ta vitlof silimo. Ko so plodovi enkrat oblikovani izberemo najlepše. Glavico lahko uporabimo za solato, od korenine pa jo ločimo tako, da srček spet ostane. Mi pravimo, da imajo solate svoje srce v plodu, ne v semenu. Ampak srce pri vitlofu ima karakter semena, saj bo iz njega nastal poganjek s semenom. Oberemo najlepšo rastlino, plod odstranimo, srček pustimo na korenini. To potem preselim na prosto ali pa v zaprt rastlinjak, če je v okolici veliko cvetočega potrošnika.

Kdo to kultivira med člani združenja?

….., ki živi na Švicarski strani Bodenskega jezera.

Vitlof je ena od najpogosteje uporabljenih zelenjav. Mi to kuhamo. Zavijemo ga v šunko in sir.

Tudi mi to tako jemo, ker je naš vrtnar iz Belgije. In zato imamo pri nas največ tega vitlofa v celi Nemčiji.

Tudi v solati je odličen, delamo ga s sladko smetano in limono.

Je kdo že kdaj poskusil zelene liste od tega vitlofa? Tiste liste, ki jih ta korenina vitlofa oblikuje v prvem letu. Izgledajo kot regrat. Seveda lahko regrat jemo kot zelo oživljajočo spomladansko solato. Če poskušaš to delati s temi, regratu podobnimi, prvimi zelenimi listi vitlofa, ti to vzame sapo, tako so grenki. In če poskusiš potem te liste, ki spremljajo rastlino ko cveti, niso ti listi samo suhi in trdi, ampak so tako grenki, da centimetrskega koščka lista nebi pojedla. Ampak k sestavnemu delu plodu in kvalitete okusa teh vitlofov sodi to. Kot rečeno potem rastejo na temnem, in kljub temu malo te grenkobe ohranijo.

Jaz pa moderne sorte in njihov okus dobro poznam. Nove sorte sploh niso več grenke. In kaj naredim, če dobim tak vitlof? Za dva dni ga dam na svetlo, da listi postanejo malo zeleni in so spet grenki. Če hočem, da rastlina ponovno odžene moram srček pustiti na korenini. Moderne hibridne sorte niso tako grenke saj je ta grenkoba na nek način zatrta. Tudi biološko dinamični kmetje pridelujejo zelo veliko, skoraj same hibride pri vitlofu in sicer zaradi tega, ker oblikujejo zares popolne poganjke, zelo gladke in lepe. Tiste sorte, ki delajo v bodočnost odprto seme in niso hibridi, so kar se površine tiče malo drugače oblikovani listi, ki tvorijo ta plod in vršičke malo na ven pošiljajo. To je bilo mogoče moteče takrat, ko so silili radič v pesku ali žaganju. Potrebno je bilo veliko čistit, ker je bil pesek ali žaganje za temi listi.

Moderno siljenje pa je samo v temi in na zraku. Mi imamo prostor za siljenje. Korenine posadimo v takole velike zaboje, 50×50 centimetrov. Tisti zaboji imajo veliko lukenj, tudi v dnu in naj bi začel radič rasti postavimo te zaboje na tla v rastlinjak, v prostor, ki je popolnoma zatemnjen. Tla zalivamo in ko so oblikovane lepe glavice zrastejo korenine tudi do enega metra globoko v zemljo, čeprav samo korenino na začetku postavimo samo na zemljo. In če ti plodovi potem rastejo enostavno v zrak ni nič narobe, če se listi na ven obračajo. Potrošnik bi moral biti tisti, ki bi rekel, jaz pa bi take vitlofe rad kupil. Trgovina namreč pravi, noben tega ne bo kupil, če listi niso čisto prilepljeni ob sredico.

Zame imajo tisti, ki imajo iste, ki gledajo ven, veliko boljšega okusa, kot tisti ki se držijo skupaj.

Pri teh hibridnih sortah nekako zatirajo grenkobo, če pa jih položim na svetlo pa postanejo počasi grenki.

Kolikokrat silite radič?

Silimo ga samo enkrat. Potem pa damo te korenine kravam in imajo potem še enkrat več mleka kadar imajo to za krmo. Mi imamo sto osemdeset hektarjev površin. Od tega je trideset hektarjev vrtnarija, dva hektarja pa sta za pridelovanje semena.

Genska tehnika se hoče lotit spreminjanja te rastline. Poenostavljeno rečeno bi radi tisti gen, ki povzroča grenkobo vzeli ven. Vitlof je sočen in jaz imam občutek, da jem nekaj svežega. In naša naloga je, da se temu upremo. In Samuel Vitner, ki ta vitlof prideluje, živi na južni obali Bodenskega jezera in je razvil več zelo okusnih sort vitlofa. On ima sorto, ki je v sredini bela okrog pa bolj zelenkasta in ena, ki je na periferiji roza barve, celo do rdeče. Čudovito izgleda. Take žlahtnitelje lahko podremo tako, da kupimo njihove pridelke.

Ampak prepovedano je, da jih sadimo skupaj v fazi, ko cvetijo. S tistimi krožnimi palicami, ki smo jih včeraj videli pri redkvicah si lahko veliko pomagamo, da takrat, ko začne radič cveteti, naredimo streho. Pri kolegih, ki se ukvarjajo s pridelovanjem semena pogosto vidim, da gradijo take hišice nad rastlinam kjer se seme prideluje in to samo za določen čas, potem pa jih odstranijo. Te palice iz nerjavečega jekla v različnih dolžinah so zelo lepo prožne in stabilne. In potem imamo najrazličnejše mreže, ki neko kulturo prekriva, ki je lahko tako zelo fina, da ne more skoznjo noben insekt. To je orodje, ki ga pri pridelovanju semena pogosto rabimo. Ne vem pa v kakšni meri zadošča pri radiču veter kot opraševalec. Veter seveda gre skozi tako mrežo. Naša zelja pa za opraševanje rabijo tudi insekte. Tukaj pri radiču pa ne vem.

Pogosto so me spraševali ali je pravzaprav plod, ki nastaja tako na temnem sploh kaj vreden. Če tako hočemo, vsi plodovi na področju korenin so zrasli na temnem, od krompirja do korenja. Ta grenila, ki jih radiči oblikujejo so zelo dragocena substanca, ki jo rastline tvorijo. Že dolgo časa igrajo pomembno vlogo pri tradicionalnem, naravnem zdravilstvu in vi gotovo vsi veste zakaj so leta, stoletja dolgo uporabljali korenine potrošnika. Dodajali so ga žitnim kavam in sicer kot nosilec okusa in kot spodbudo za prebavo. Zjutraj torej pijemo žitno kavo in ta grenila spodbujajo prebavne organe k optimalni dejavnosti. V prvi liniji je to spodbuda za jetra. Jetra so naša velika čistilna kuhinja. Jetra v nemščini so po izrazu podobna izrazu življenje. Samov eni črki je razlika. In v resnici so jetra organ življenja v nas, tudi pri živalih. In če vidimo, ko  radičevimi koreninami hranimo krave, kako zelo se poveča mlečnost brez da so krave pri tem izčrpane. Kmetje pravijo, da pozimi, ko jim krmijo te korenine, krave mnogo lažje oddajajo mleko. To je očitno izraz da so v telesu sodbujeni življenjski procesi in delovanje žlez. In dobro je, da se zavemo, da ni dobro, da dobrega jemo več. To intenzivno tvorbo grenil v zelenih listih človek sploh ne prenaša. Celo vprašanje, če bi človek lahko kuhano korenino jedel kot zelenjavo. Ta plod pa, ki je to grenilo nekako razredčeno privedel v neko harmonijo, nam zelo prija. Zaradi tega sem mnenja, da je vitlof ravno pozimi kot surov ali kuhan izvrstna zelenjava. Ti poganjki res izgledajo kot plod in imajo veliko soka in mesa. Hvala Belgijcem, ki so ta plod ustvarili.

Mi imenujemo to bruseljsko zelje.

Korenje raste v temnem in če raste na svetlem, ravno tisto kar je raslo zunaj ni dobro. In krompir, ki ne raste na temnem postane zelen in strupen. Če bomo imeli čas vam bom še nekaj povedala o tem kako se v rastlinah tvorijo strupi. To je nekaj zelo zanimivega.

Tukaj vidite kako imamo v rastlinjaku eno zraven druge tri rastline, ki oblikujejo seme. Radič zraste višje kot vse drugo. Zraven tega imamo kolerabico, ki še cveti. Spredaj pa je zelena. Zelena je zelo občutljiva. Razen tega raste pri nas na travnikih veliko divje zelene in bi se skrižala.

Naslednji korak. Por. Por sodi k večletni zelenjavi. To kar mi jemo pri poru se oblikuje v prvem letu ali pa prvo zimo. Mi vemo in to sigurno vsi poznate, da imamo tri različne tipe pora; poletni, jesenski in zimski por. To je zelenjava, ki zelo počasi raste, zato ga moram spomladi kar zgodaj posejati, tudi zimskega. In potem oblikuje mesece dolgo tisti vrat, ki ga mi uporabljamo za prehrano. Tukaj na sliki prvi cvetovi že odcvetajo. To je slikano jeseni ali zgodaj spomladi. To kar je plod pri poru je tisti vrat in dno korenin. Tisto spodaj pri korenini, kjer poganjajo male koreninice je posebno dobrega okusa. Mnogi odrežejo list, ki so vedno bolj zeleni proč in uporabijo samo belo steblo. Jaz tega ne delamo vedno, je malo odvisno os tega kakšno hrano pripravljam. Če kuham celo steblo potem zelene dolge liste odstranim in en dan prej naredim iz listov juho. Pravzaprav je od teh rastlin mnogo več delov uporabnih za hrano kot danes to prakticiramo.

Por vedno cveti šele naslednje leto, čisto vseeno ali je poletni, jesenski ali zimski. In pri poru ravno tako razlikujem različno odpornost na zimo. Poletni por sploh ne prenese zime, torej ga preselim pred zimo v rastlinjak. To je obenem takoj priložnost, da opravim selekcijo, da izberem tiste rastline, ki ta vrat lepo oblikujejo. Ločim pa tudi tiste, ki so predolgi in predebeli. V rastlinjaku obstaja pozimi nevarnost gnilobe. Dobro oblikovane ampak ne preveč razraščene vratove izberem.

To je zimski por, spomladi smo ga izkopali. Pustili smo veliko korenin. Zelo lahko ga presajamo, podobno kot drobnjak. Zimski por lahko pustim zunaj. Pri jesenskem pa je odvisno kakšne so zime tam kjer živim. Zimski por moram pustiti zunaj, čeprav ga moram pozneje zaradi pridelovanja semena preseliti v rastlinjak. In sicer zaradi tega, ker mora kot sorta prenesti vsa nihanja zime. In kar je pri zimskem poru še pomembno je, da je čim manj tega vratu poškodovanega. Za selekcijo pa mene moti, če so špičasti listi malo polomljeni in se celo glive na koncu naselijo.

Zimski por preselimo zgodaj spomladi preden se oblikujejo popki za seme. Delno ga potem odrežemo približno takole na polovici zelenih listov. Odrežemo vse tisto kar se je nekako povesilo. Korenine prikrajšam tako, da se pri presajanju nobena korenina ne zvija. To je zakon. Neverjetno je, ampak četudi por presajam ni čisto nobene razlike v veselju do cvetenja pri rastlini. Jaz sem pogosto pustila, da je por na prostem cvetel. Tam potem tudi strogo selektiram, kar pomeni, da taka njiva potem kaže veliko lukenj, saj je vse kar je negativnega poruvano ven. Tiste rastline, ki so ostale presadim tako, da so vse skupaj na enem kupu.

Kot sem rekla, presajanje pora sploh ne moti pri oblikovanju cvetov. Por je zelo stroga tujeprašna rastlina. Tako stroga je v tej tujeprašnosti, da potrebuje najmanj dvesto rastlin dvoje vrste, da ne degenerira. Jaz sem se tega naučila v trpkih izkušnjah pridelovanja elitnega semena. Odbrala sem tise, ki lahko predstavljajo elito in tiste, ki gredo lahko v razmnoževanje. Elito sem potem preselila na drug konec naše zemlje, saj je imamo veliko in potem je bilo samo od trideset do petdeset takih rastlin. In potem sem čez leta ugotovila, da je moja elita slabša kot tisto kar sem dala v razmnoževanje. Takrat mi je postalo jasno, da sem rastline pripeljala v degeneracijo. Tisto kar se deduje nima dovolj pestrosti. To je potem tako ozko kot je ozko tisto, kar včasih srečamo pri kakšnem genialnem človeku. Zna samo eno stvar in tisto genialno, vse ostalo pa je moral zanemarit. Nekaj takega pa ne potrebujemo za rastlino, ki nam služi kot hrana. Rabimo dobre rastline ne pa genijev.

12.

Sedaj bomo nadaljevali z opazovanjem pora. Por smo presadili na končno mesto po tem, ko smo opravili selekcijo. In za rastlino je pomembno, da po možnosti še preden se oblikuje ta poganjek v cvet, ta poganjek pride od tam spodaj iz koreninskega vratu ven. Iz tistega dela kjer se navzdol oblikujejo korenine in navzgor zelen poganjek. Iz tistega se oblikuje tudi poganjek za cvet. In ko se ta proces začne, naj nebi bil moten.

Pri nas v srednji Evropi je to v marcu mesecu, najpozneje v začetku aprila. Verjamem, da je prej marec, takoj ko je zmrzal odnehala. Konec aprila, v maju se ta poganjek za cvet pojavi in potem v času zgodnjega poletja postaja vse višji in višji. Oblikuje se popek za cvet. Izgleda kot nekakšna kapa iz listov nad kroglo cvetov, ki je iz mnogih malih cvetkov. Tukaj na sliki so cvetovi že razviti, jaz pa sem vam želela pokazati proces. Tista kapica iz listov poči, ker se krogla s cvetovi napenja in se osvobodi iz tega. Včasih izgleda prav hecno, kot da spodaj raste glava, kapica pa se odmika nad glavo.

Tukaj imamo gredico v polnem cvetenju. Na tej sliki pa je ena sama cvetoča krogla. Cvete zelo nežno roza, včasih vijoličasto ali pa belo. Posebnost je v tem, da se po postavi tistega vratu, ki jo mi uporabimo za hrano, ki je plod, ne da predvidevati kakšne barve bo krogla s semenom. In tudi pri poru sem se nekaj naučila, da se rastlina igra s tem kako obarva svoj cvet. V duši zelo močno čutim, da se tudi rastline zelo veselijo, če se na eni taki gredici mnogih rastlin igra z barvami.

Ne vidim absolutno nobenega razloga da bi enovitost pri neki rastlini poskušali tako daleč vpeljati, da bi barvitost v cvetu ne ostala. Če bi to naredili bi pomenilo da poskušamo rastlino omejiti v neko uniformnost. Predstavljate si, da bi morale vse ženske nositi enako obleko. Nevzdržno. Rastline ali sorte s katerimi sem delala sem obravnavala tako, da sem jim pustila čim večjo svobodo. Nič bolj nisem stroga kot je zvezni urad za sorte pri katerem se rastline potem registrirajo. Dovolim tudi toliko igre na področju listov kot je dovoljeno. Uniformnost je duševno trpljenje.

To kroglasto cvetenje pora je nekaj čudovitega. Tudi naše čebule, ki jih uporabljamo za hrano cvetijo na podoben način. Ampak doslej sem jih vedno doživela samo v beli barvi. In mislim, da insekti tudi mislijo, da je to čudovito. Na taki krogli pora sem naštela tudi že dvajset različnih insektov. Nisem prepričana v kakšni meri so insekti za opraševanje, razen vetra, potrebni. Na vsak način pa je kot izpolnitev cvetenja za rastlino, če k njej pride insekt. In ko je cvetenje končano postane por občutljiv na vreme. Po cvetenju mu naredimo take strehe. Pri solati sem omenila poševne strehe, tukaj imamo tako. Boljše so kot v loku. Pri tem pa je dobro, da ob strani postavimo late in napeljemo vrvice. Ščipalke iz plastike so nam v veliko pomoč. Vsakih nekaj rastlin povežemo s tem in potem rastline lepo drži pokonci.

Vidim, da so pori brez listov. Kdaj jih potrgate stran?

Sami so se osušili. Nič nisem naredila.

Ko je krogla zrela seme izgleda takole. Ali ni to čarobno lepo? Pri pospravljanju semena mi režemo samo krogle, potem pa sušimo na enak način kot koper. Por je resnično večleten. Če bi jaz odrezala celo rastlino nad zemljo, po tem ko je zrela, bo jeseni por spet odgnal, naslednje leto pa spet cveti. Jaz pridelujemo seme pora že deset let iz istih rastlin. Izkušen semenar mi je rekel, da po desetih letih je pa rastlina že utrujena. Moji nasledniki, Vera s sodelavci, sadijo vsako leto nove rastline.

Tukaj imamo ponavadi samo en poganjek v cvet iz ene korenine. Naslednje leto pa bodo iz te korenine odgnali morda tudi trije. In po desetih letih je bilo to kot drobnjak, kar pomeni da so posamezne krogle manjše. Mogoče so semena boljša, če vsako leto zasadimo nove rastline. Za vrtiček pa vam brez nadaljnjega svetujem, da pridelujete seme od iste rastline nekaj let. Vedno znova pa morate to, ko je seme pospravljeno, to streho odstraniti.

Ali je rastlina v tej fazi kaj občutljiva na porovo muho?

Porova muha je že tudi nam delala velike preglavice. Zaradi tega moramo včasih naše rastline na njivi v poznem poletju in jeseni prekriti. Jaz sem se proti porovi muhi poskušala borit specialno z uporabo biološko dinamičnih preparatov. Rastlino je potrebno okrepiti tako, da ji nobena muha ne more škoditi. Na listih se je že videl blag napad porove muhe in če bi jaz želela v trgovini to prodajati kot zelenjavo bi bilo to slabo. Ampak rastlina glede na njen razvoj sploh ni bila prizadeta.

Povedala vam bom kaj sem poskušala naredit. V juliju in avgustu, septembru v glavnem času rasti sem vedno znova delala koprivovo gnojevko, ki sem jo vedno preparirala s preparatom iz hrastovega lubja. Preparat iz hrastovega lubja sem dodala že takoj na začetku in je cel teden ostal v gnojevki. Rudolf Steiner opisuje, da preparat iz hrastovega lubja na splošno rastlino okrepi proti boleznim. Koprivova gnojevka pa spodbuja rast in tako stabilizira rastlino proti napadu bolezni. S tako preparirano koprivovo gnojevko sem por škropila v razmiku štirinajst dni. Seveda sem jo pred tem razredčila v razmerju liter gnojevke na deset litrov vode. In to je zadoščalo, da pora nisem pokrivala s kopreno.

Vera tega po enem letu ne dela več. Ne samo zato, ker je to povezano z dodatnim trudom, temveč je to preprosto pozabila. Mislim pa, da je za rastlino dobro že to, da vedno znova nanjo mislim. Jaz bi ta sod napolnila s koprivami, deset centimetrov pod vrhom bi dodala vode in eno porcijo preparata iz hrastovega lubja. In potem bi samo malo pomeša. To je dovolj. To so substance, ki jih je treba resnično uporabiti v homeopatskih dozah.

Na sliki na steni imamo še enkrat na njivi posajen por v zrelem stanju, tik preden seme pospravimo.

Naslednja rastlina. Listnati kodrasti ohrovt. Tu sem imela namen govoriti o uporabi preparatov pri pridelovanju semen. Koprivova gnojevka z dodanim preparatom iz hrastovega lubja ni žlahtniteljska mera, ampak negovalna mera. In tako bom zdaj povedala nekaj o merah negovanja s preparati pri pridelovanju semen. Ravno od rastlin, ki oblikujejo svoj plod v vegetativnem delu zahtevamo, da pravzaprav dvakrat delajo svoj plod. Enkrat v tistem delu, ki ga uporabljamo kot zelenjavo, kot na primer glavica solate, steblo pora, zeljnata glava, drugič pa zahtevamo, da oblikuje seme v neki ovojnici. Za rastlino je to oblikovanje plodu.

Iz Kmetijskega tečaja se lahko naučimo, da preparat kremen iz roga rastline posebno spodbuja. Na eni strani zelo spodbudi fotosintezo, ki jo jaz raje imenujem svetlobna presnova rastline. Pri tem pomeni preparat iz kremena res moč, ki rastlino podpira v tem procesu. Preparat mešam in škropim zgodaj zjutraj, ko sonce vzhaja. Ponoči je ta svetlobna presnova v jutro in dopoldne posebno aktivna. Opoldanski čas je kot čas mirovanja te svetlobne presnove. Če tako hočemo, sodijo procesi razgradnje in tvorbe plodov prej v popoldanski čas.

Pri biološko dinamičnem delu se je že desetletja dolgo tolmačilo to da kremen škropimo popoldne, čeprav Rudolf Steiner v Kmetijskem tečaju o tem nič ne govori. Ampak procesi zorenja, ki sem jih poskušala opisati so nekaj takega kot ponotranjenje tega svetlobnega procesa presnove. In preparat iz kremena je zagotovo velika podpora rastlini. Zaradi tega moram biti pri pridelovanju semen posebej pozorna, saj moram moje rastline škropiti s preparatom kremene iz roga v popoldanskem času takrat, ko gre v dobo oblikovanja svojih plodov, ki jih mi uživamo. Potem pa še enkrat, ko gredo po cvetenju v oblikovanje semena. In ker je za naše rastline to le naporno življenje, ko potem še enkrat oblikujejo seme, se je pri nas dobro obneslo, če pridejo po oblikovanju plodov spet v generativno fazo, k oblikovanju semena, da jih takrat še enkrat zjutraj škropim s preparatom kremen iz roga. Predvsem pri dvoletnih rastlinah, ko oblikujejo semena v drugem letu. Spomladi, ko jih preselimo na prosto jih najprej enkrat  oskrbimo s preparatom gnoj iz roga. V zgodnjem poletju še enkrat zgodaj zjutraj s preparatom kremen iz roga, po cvetenju za oblikovanje semena pa še enkrat popoldne preparat kremen iz roga. Rastline so za to zelo hvaležne.

Za posodo imam tak sod, enega sem pripeljala seboj. Moj sin je mizar in dela take sode vseh velikosti. To je njegov najmanjši sod. Za velike kmetije, ne samo v Nemčiji ampak po celi Evropi, pa dela sode tudi do 500 litrov, včasih tudi s podestom na katerem tak sod stoji. Če ste zainteresirani sem prinesla nekaj prospektov seboj. Tu so tudi sodi za preparate. Do zdaj jih je dobavil na Poljsko, Češko, Skandinavijo, pa tudi v Slovenijo nebi bil problem.

V vsakem primeru je pri pridelovanju semen brez žlahtniteljskiih posegov pomembno, da rastline ne samo razmnožujemo, temveč da čim več uporabljamo preparate tako kot rastlini najbolj ustreza.

Tole je kodrolistni ohrovt. Če hočemo pridelovati seme kapusnic je najbolj enostaven. Pozimi je zunaj, je dvoleten. Pozno pomladi ga posejem in potem je vso zimo zunaj v tej rozeti na visokih nogah. Spomladi začne odganjati v cvet. Poglejmo sliko. Ko je kodrolistni ohrovt visok približno šestdeset centimetrov, v primerjavi s tem zraste več kot meter visoko, ko oblikuje cvet in seme. Neverjetno se potem tudi razraste. Kot rastlina, ki jo uporabimo za našo hrano, ki oblikuje plod, naj bi pa po možnosti oblikoval samo eno steblo za cvet. To je že star žlahtinteljski uspeh.

Preden se poganjek za cvet oblikuje opravim selekcijo. Izločim tiste, ki so že iz korenine ven razvejani. Če temu s svojo žlahtniteljsko posegom z odbiro ne nasprotujem se bo zelo hitro zgodilo, da imam sorto, ki se zelo hitro razrašča. In če se razrašča je seveda ta rozeta manjša. In vedno seveda odstranjujem tiste, ki so bolne.

Na sliki vidimo kolerabico, ki je šla v cvet. V principu pa izgleda kodrolistni ohrovt zelo podobno s tem da je seveda zelen. Cvet je zelo podoben. Zelje, rdeče zelje, brokoli, cvetača izgledajo pri cvetenju vsi takole. In jaz lahko pravzaprav samo spodaj spoznam katera rastlina to je. Ko pa cveti na primer rdečega zelja od belega sploh ne razlikujem, še posebej če so se vsi listi osušili. Tudi insekti tega ne morejo razlikovati in tako oprašijo vse vrste kapusnic križem kražem. Kljub moji izobrazbi na ….. fakulteti jaz nisem na to mislila in sem prvič mnogim različnim kapusnicam pustila, da cvetijo skupaj. Prišla sem do izkušnje kako ustvarimo okrasno zelje. Pri tem pa je bilo brez nadaljnjega mogoče jesti križanca med kolerabo in brokolijem. Kljub temu pa to ni pametno. Vedno mora biti najmanj petsto metrov razmika med sortami. Eden semeni cvetačo, drug, brokoli, tretji kolerabico. Nekdo zna pridelati dobro seme cvetače.

Emelmanova mi je povedala za cvetačo. Ko smo bili letos avgusta pri njej nam je v rastlinjaku pokazala cvetačo in rekla, po mnogih letih končno vem kako se to seme pridela. Namreč v rastlinjaku v hudi vročini, pri hudi suši, brez vsakega zalivanja je to edino možno.

Enkrat sem imela krasno cvetočo cvetačo, tako da so prihajali žlahtnitelji z vseh koncev in si to ogledovali. Ampak pridelala nisem nobenega semena. In potem sem slišala, da je pri cvetenju treba zalivat, potem pa pustit suho. Pridelovanje semena pri cvetači je zelo komplicirano in iz centrale semenarske družbe …. smo dobili celo rastlinice. Sodelavka od Vere jih je pred dvema tednoma vsa obupana vrgla na kompost, da ne bo nič iz njih.

Če komu od vas to uspe je to super, je pa težko. In tako kot semenarji zdaj mislijo, ni vsako področje preprosto, tapravo. In tisto področje kjer cvetača uspeva je Bretanija v Franciji. Tam so zime tako mile, da cvetača lahko ostane zunaj, in ko cvetača cveti ljubi vlago, ki je takrat v zraku prisotna. In tam tudi so semenarji, ki pridelujejo konvencionalno ne pa biološko dinamično seme cvetače. Nekoga od njih bi morali pridobit, da dela na naš način. Cvetačno seme se dobi v trgovini, ampak da je dražje od semena kolerabice, tudi to lahko razumemo, saj dela težave pri pridelovanju. Cvetača je ekstremen primer, kako težko je od rastline zahtevati, da oblikuje še seme.

Plod cvetače je njena roža kot temu rečemo. To je pravzaprav že njen cvetni nastavek, ki je nekako zgoščeno stisnjen skupaj in ima že nastavke cvetov v sebi. In na tej dvignjeni nogi je potem rozeta cveta in popek cveta se v bistvu razveja najmanj meter visoko. Je nekako stisnjena pri roži v to rožo pri cvetači, oblikovana sočno kot plod. In če ta tvorba pri cvetači ni bela, ampak je vijoličasta ali bolj rumenkasta, potem ji to barvo privoščimo, ne da smo hudi nanjo. Ljudje pa smo čudni, vedno hočemo belo cvetačo. Pri pridelovanju cvetače potem, da je cvetača bela, stisnejo njene liste preko rože.

Moderno žlahtnjenje pa je zdaj žlahtnilo tudi že take sorte, ki same strnejo svoje liste nad rožo. Plod cvetače, ki je vijolične ali rumenkaste barve je vseeno dobrega okusa. Včasih se je treba vprašat kakšen smisel imajo naše navade. Za cvetačo je potem velika nevarnost, ko se ta roža začne dvigovat, da zgnije, da se deformira ali pa da cvet ni dobro izoblikovan ali da se cvetovi ne oprašijo. Torej, cvetača potrebuje veliko pozornosti in veliko strokovnega znanja. Človek mora biti res bister. Za to delo, ki bi me blazno zanimalo se že počutim prestaro. Meta bi že lahko v Bretaniji nagovorila kakšnega kmeta kako se biološko dinamično prideluje.

S kolerabico je stvar bolj preprosta kot s cvetačo. Ampak tudi kolerabica cveti šele v drugem letu zato jo moram shraniti preko zime. Semena …so pravzaprav vse kapusnice enoletne. In take vrste kot kodrolistni ohrovt ali brstični ohrovt imenujemo mi prekoletne. To pomeni, da v prvem letu oblikujejo samo rozeto, v naslednjem letu pa pridejo v cvet. Po tem pa odmrejo, vse kapusnice odmrejo po tem, četudi imajo močno oblikovano korenino. Križnice kamor kapusnice sodijo so med cvetnicami rastline, ki oblikujejo veliko semena, ki nosijo po naravi v sebi enoletnost.

Kolerabica zmrzali ne prenese. Pravijo, da vse vrste kapusnic prihajajo iz Sredozemlja in da so jih razvili Rimljani malo pred in malo po Kristusovem rojstvu. Kolerabica je bila njihova prva kapusnica. In okrog Rima zime pač niso hude. Pri nas v Nemčiji in pri vas pa je zagotovo prehladno. Da kolerabica ta dolgi čas čakanja v rastlinjaku prestane se je pokazalo, da je dobro, da kolerabico sejemo pozno poleti. Tako pozno poleti, da ta gomolj oziroma kolerabica še ni dobro izoblikovana.

Kolerabico so zdaj pri nas presajali, ko sem jaz odhajala in sicer tisto iz katere bomo drugo leto pridelovali seme. Presadili so jo na prosto. In potem v novembru ali v začetku decembra, glede na to kakšno vreme bomo imeli, jo bodo presadili v rastlinjake. Rastlinjak mora biti hladen. Zadnje leto je vrtnarija dala na razpolago samo topel rastlinjak in kolerabica je zaradi tega slabo oblikovala cvetje, ker se je začelo veliko gnitja. V hladnem rastlinjaku bo kolerabica še naprej rasla, se debelila in preden gre pomladi v cvet oblikuje krasno glavico. Pred tem že na majhni krogli kolerabice zelo dobro vidim ali bo izoblikovala lepo in obilno.

In preden v rastlinjaku cveti grem še enkrat odbrat vse slabe in jih vržem ven. Potem pa gre kolerabica v cvet. Tu na sliki je naša Vera, ki si natančno ogleduje cvetove. Tako pa potem kolerabica izgleda v rastlinjaku, saj imamo zunaj na prostem kodrolistni ohrovt. Skrižala bi se. Oprašujejo insekti, zato morajo biti v rastlinjaku. Brez insektov se kapusnice ne oprašijo dobro. Veter ta proces samo podpira. Tukaj se sploh ne vidi ampak v resnici moramo tudi kolerabici narediti oporo. To je slikano pomladi in je še veliko popkov.

Počasi začne kolerabica oblikovati stroke in ker je bilo letošnje leto tako slabo so mi priporočili samo rastlino, kjer so semena že otepli ven. Rastlino torej ne odrežemo čisto na dnu temveč tam kjer se začenjajo oblikovati cvetovi. V drugih letih se te rastline oblikujejo mogočneje. Malo semen pa sem jim vseeno speljala, posebej za vas.

Takole izgleda, ko je omlateno. Zatem je treba semena čistiti, ampak vsa semena kapusnic so čisto okrogla. In ker so okrogla jih je preprosto čistiti s siti. Stebelca so vedno podolgovata semena pa okrogla. Torej lahko pihamo ali pa sejemo. Tole sem vam prinesla pokazat. To je seme Azur star- modre kolerabice, ki je ena najbolj priljubljenih kolerabic. In Vera žlahtni tudi elito. Zaradi tega je tako točno opazovala cvetove. Res je velik napor, ampak ali se vam ne zdi, če gledate to sliko, da se rastline zelo veselijo, da so oblikovale cvet? In moja cvetača je tudi takole izgledala.

Ali vi daste insekte v rastlinjake?

Odpremo vrata in insekti pridejo sami. Rastline potrebujejo prezračevanje in možnost opraševanja z insekti. Seveda pa ne sme biti v bližini nobene cvetoče kapusnice.

Kar pri pridelovanju rado cvete je brokoli. In če imajo vrtnarji brokoli, ki ga obtrgavajo in prodajajo in posamezne vejice cvetijo, je nevarnost križanja dana. Zaradi tega se vrtnarji temeljito informiramo kaj pridelujejo v okolici rastlinjaka. In tudi vrtnarji se morajo dogovorov držati in ne naenkrat načrtovati nekaj drugega. Medtem, ko je pri radiču nevarnost, da jo potrošnik nekako skriža, jaz pri kapusnicah ne poznam nobene divje rastline, ki bi predstavljala to nevarnost.

Pri kolerabici se pokaže, da je dobro da kolerabico preselim, ko še ni v dobri meri oblikovala svojega gomolja. Pri glavnatem zelju to ni mogoče. Glavnato zelje zime v rastlinjaku nebi dobro preneslo, ker ga moramo zasuti v temnem in hladnem prostoru. Tja torej pospravimo glavo, ki se je lepo oblikovala s koreninami vred. In moje izkušnje so, če potem odtrgam list, ki niso čvrsto v glavi in rastlino obesim v zemljanico s koreninami navzgor, tako da se posamezne glave med seboj ne dotikajo, zelje lahko dobro prezimimo.

Dieter Bauer iz kmetije …. se z zeljem zelo intenzivno ukvarja. Pravi, da toliko prostora nima na razpolago. On pospravi zeljnate glave svojih sort, ki jih ima veliko in jih spravi v tople grede. Korenine položi v brazdo in jih pokrije z zemljo, nato položi na toplo gredo okna in ta okna pokrije z debelo odejo, zato da je temno. Rastlina naj bi tako rekoč spala. Ta odeja je tudi določena zaščita pred mrazom. Glava zunaj zgnjie. Preden zelje preseli na prosto odstrani vse kar je gnilega. Če sredica ni gnila jo preseli na prosto. Takole to izgleda. On je moški, zato je tako obrezano. Jaz tega nebi nikoli tako obrezala. Ampak odrežemo lahko tudi tukaj spodaj.

To kar tukaj spodaj gleda ven so vse zasnove listov. Ko začne rastlina spet odganjati ima v teh zasnovah listov tiste vozle, ki sem jih na začetku omenjala in iz teh vozlov potem odganjajo cvetni nastavki, ki so tudi obrasli z listi. Dieter Bauer pa smatra, da so tisti cvetni poganjki, ki zrastejo v zgornjem delu kjer so nastavki listov, da so boljši. Kljub temu pa je pogosto tako, da se glavni cvetni poganjek ne oblikuje. On pa pravi, da so najbolj dragocena semena od glavnega srednjega poganjka. Če to takole pustimo pa imamo do takrat, ko se rastlina v polnosti razvije veliko dela.

Vedno moramo rezati proč vse kar je gnilega. Tista mesta kjer režemo proč so za rastlino prave rane. Zaradi tega Dieter Bauer vsa tista mesta kjer kaj odreže poškropi z lesnim pepelom, ki si ga sam pripravi. Če pregledujem zelje in z nožem odstranjujem gnile dele, je seveda pomembno, da vse kar je gnilega odstranim, da ne obleži na tleh. In Dieter Bauer ima vedno vrečko z lesnim pepelom in to popraši.

Ko sem jaz moje zeljne glave obesila s koreninami navzgor in jih potem spomladi preselila na prosto, sem morala zarezati v glavo križ. In sicer tako globoko, da sem prišla skoraj do srčka. V nasprotnem primeru rastlina nima dovolj moči, da prebije to trdno listnato glavo. Ko pa dobi rastlina to moč potem se oblikuje cvetje ravno tako veselo kot tu pri kolerabici. S tem, da sem rastlino vodila v to močno vegetativno oblikovanje glave sem njeno sposobnost cvetenja kot prikovala. In ta zareza v obliki križa v glavo je zanjo kot odstranitev okov in rastlina kot da si oddahne.

Tukaj že pospravljamo seme. V tem primeru so stroki že zreli. Zelje odrežemo in zavijemo v krpe. Potem ga pa spet vzamemo iz teh rjuh ven in nekje obesimo, da se suši in podozoreva. Če je v tistem času zelo suho, potem to kar je ostanek rastline pod prsti kar poka. Stroki se pogosto razpočijo. Če je tako zelo suho potem to spravljamo zjutraj, ko je vsaj malo vlažno od nočne rose. Tukaj smo razprostrli semena zelja, da se sušijo. Paziti moramo, da so stroki suhi. Same rastline, kapusnice so nekaj posebnega. Če dobijo preveč vlage po oblikovanju semena, ker so v bližini druge rastline, ki potrebujejo vlažen zrak in imajo dovolj vlage, potem kapusnice vedno znova pod nastavki cvetov in semeni na novo odganjajo. Vidimo, da cela rastlina ni tako uvela, kot je to slučaj pri poru.

Ko so stroki zreli moram seme pospraviti, četudi na področju listov rastlina oblikuje sveže poganjke. . Če so sveži poganjki na področju listov je skrb za to, da to visi in se suši na vetrovnem, suhem, hladnem mestu tem pomembnejša, da ne pride plesen ali gniloba. Pri kapusnicah je pogosto prisoten problem bakterij, gnilobe. Tudi pr nastavkih cvetov imamo pri kapusnicah sovražnike, pa tudi pri nastavkih semen.

Od kodrolistnega ohrovta to verjetno poznamo. To je bela uš. Napade tudi vsa zrela semena, sesa rastlino in onemogoča, da bi se semena v popolnosti oblikovala. Vse skupaj je tudi lepljivo. Mi še ne vemo kako bi se najbolje borili proti tej uš. Ta uš se ne pojavlja smo v rastlinjaku. Pri kodrolistnem ohrovtu je to reden pojav četudi je na prostem. Vedno znova priporočajo, da naredimo milnico. Ampak potem se rastline še bolj lepijo. Čeprav ta milnica uši zaduši. Če pride ta uš, preizkušajte, ker se ne sme preveč razširiti.

Jaz uporabim lesni pepel. V različno obarvanih kapusnicah so notri tudi različne snovi.

Ne poznam nobene razlik prisotnih snovi. Jaz verjamem, da je barvitost izraz igrivosti rastlin. Seveda pa takih rastlin med seboj ne križam. Vrtnarji se odločajo za modro ali zeleno kolerabico, za rdeče ali belo zelje. In med belim in rdečim zeljem je že razlika. Pri rdečem zelju se listi najbolj čvrsto strnejo skupaj. Glava je mnogo bolj gosta in težja v primerjavi z belim zeljem. In jaz verjamem, da se okus razlikuje. Rdeče zelje je do konca rdeče, medtem ko modra kolerabica v notranjosti ni modra. Pri kolerabici razlike nismo v stanju okusiti.

Je kodrolistni ohrovt včasih tudi modrikaste barve?

Takega še nisem jedla, ga pa ima švicarska semenarska iniciativa pod imenom Sativa. Lepo je, da dovolimo čim večjo pestrost rastlin, križati med seboj pa raje ne. Jaz mislim, da bi prišla tudi kakšna grda barva ven, če bi križali.

Naš organ za zaznavanje okusa nam je lahko v veliko pomoč, da bi lahko zaznavali razlike v kvaliteti. Učenci Doriana Schmidta se na novo naučijo uporabljati okus kot organ zaznavanja. Sedanja Verina sodelavka je učenka Doriana Schmidta. Dorian Schmidt je človek, ki zelo jasno čuti etre in življenjske procese in je v stanju ocenit vitalnost nekih pridelkov in zato tudi veliko sodeluje z vrtnarji. To kar on dela je nov način zaznavanja etrskih energij. Zaznat te življenjske energije tako kot se v določeni rastlini izražajo, ne vse sile, ki v rastlini delujejo ampak tiste, ki se izražajo v njej. In sicer po tej poti kot rastlino sprejmem jaz v svoj organizem. Naučim se opazovati kaj pa življenjske energije v meni, kako reagirajo moje življenjske energije na tako zaužito rastlino. To je metoda, ki se jo človek z določenim talentom lahko nauči. S talentom kot je na primer talent za glasbo.

Ker sem se v svojem življenju lotila dela z rastlinami po drugi poti, sem v razgovorih z Dorianom Schmidtom vedno znova izvedela, da so končne ugotovitve zelo podobne. Odločila sem se, da grem naprej po svoji poti, čeprav traja mogoče malo dalj. Učenci Doriana Schmidta vzamejo košček neke rastline v usta, prežvečijo in pojedo, se koncentrirajo kaj to v njihovem telesu dela in potem poskušajo povedati kaj kot učinek tega kar so pojedli na svoje telo zaznajo. Kristilt, ki z Vero sodeluje je strog človek in zelo pošten in pravi, mi zaznamo slike od tega kakšne učinke ima ta hrana na nas.

Rudolf Steiner pa zelo poudarja, da slike, ki jih človek pri paranormalnem zaznavanju kot prve vidi, so slike duhovnih bitij, ne duhovna bitja sama. So slika nečesa kar se moram naučiti brati. Te slike bi lahko primerjali s slikami v pravljicah ali v mitih iz starih časov, ki jih treba razvozlat. Če bi take slike jemal dobesedno, potem so te slike nerealistične, celo nemoralne. Spomnite se grških mitov, Zevs je jemal eno zemljanko za drugo. Na ta način jih ne moremo razumeti. In tako se moramo, če v nas nastajajo te slike, najprej naučiti kaj nam te slike povedo.

Kristilt mi vedno znova reče, mi smo že srečni, če ugotovimo, da so se v nas pojavile podobne slike. Ali če v različnih slikah odkrijemo sorodne vsebine. In če vzamem za primer nemško pravljico, slovenskih ne poznam, lahko odkrijem v Rusiji ali v Sloveniji neko drugo sorodno pravljico, ki je na nek način sorodna duševno in duhovno gledano z mojo nemško pravljico, čeprav so slike ali pripoved drugačna. Zaradi tega resni učenci Doriana Schmidta poudarjajo, da moramo najprej vaditi to, da dovolimo, da se take slike v nas pojavljajo, potem pa je treba iskati skupne poti, da bi se skupaj naučili take slike prav razumeti.

Ko sem to razumela je bilo to zame pravo olajšanje. Z mojimi čutili sem se začetno naučila razumeti slike kako jaz z vidom rastline vidim. Sem se nekako naučila doživljati tudi v duševni razsežnosti. To, kako doživljam rastlinski svet kot vtis, kako se rastlina spreminja od kaljenja pa tja do oblikovanja plodov. To vse skupaj je v bistvu nadaljevanje teh čutnih slik. Na nek način začenjam razumeti te slike. Z Dorianom Schmidt sva bila vesela nad tem, da sva imela oba enak vtis od krompirja. On se je torej naučil brati etrske slike, jaz pa tiste slike, ki jih s čutili lahko zaznam. Lahko rečem, oba sva glasbenika. On igra klavir jaz pa violino. In krasno je kadar se različna pota srečujejo v enakem razumevanju neke stvari. Jaz ga bom vseeno vprašala kaj misli o rdečem kodrolistnem in brstičnem ohrovtu in si bom za pokušino nekaj od Sative tudi naročila. Ta izlet je postal potreben ker je našemu računalniku pošla baterija.

Od rdečih in belih kolerabic, ki jih gojimo pri nas, so rdeče kolerabice mnogo bolj odporne proti olesenelosti. Bele kolerabice mnogo prej postanejo trde in me zanima, če je to slučajno samo pri nas ali tudi drugje.

Jaz tega še nisem opazovala.

Zeljnato glavo oberem, s tem, da ne trgam listov, ampak jih obrežem dva centimetra ob steblu. Liste zelja pojemo, steblo s korenino in malo zemlje pa dam v vrečko in postavim v temno klet. Spomladi posadim.

To je zelo dobro.

Pri nas okrog Stuttgarta pridelujejo tako imenovano … zelje. To je zelo velika glava, ki je zgoraj močno zašiljena. V prejšnjih časih je prideloval seme vsak za sebe. Torej to ni tako težko. Pri zelju je že dovolj če trideset ali petdeset glav zelja skupaj cveti. Samo por je tako zelo občutljiv, da bi degeneriral če je rastlin malo. In tudi korenje je zelo občutljivo na degeneracijo. Pri korenju moramo imeti sto rastlin naenkrat za oblikovanje semena.

Hotela sem nadaljevat s kobulnicami. Tu smo že imenovali koper in krebuljico. In kar se korenja tiče sem želela obravnavat pastinak in korenje. Vse to bomo delali jutri. Ali pastinak pridelujete pri vas? Da. Potem z njim že imate izkušnje. Za pastinak vedno potrebujete rokavice, saj pastinak ožge kožo, ko so listi še zeleni. Verjetno je to še močneje takrat, ko začne odganjati v cvet. Na vsak način lahko rečem, da je veliko mojih znancev začelo delati s pastinakom. Ko pastinak cveti in zori je takole velik in potem pospravljajo posamezne kobule. Koža na rokah je ožgana, kar mehurji se delajo. Seveda je prav, da pospravljamo seme v poletni vročini, v zaščitni obleki zapeti do vratu in z rokavicami do zapestja. Rokavice sem prinesla, ker imam seboj seme pastinaka.

Kako pastinak uporabimo?

Malo ga dušimo, jaz to rada naredim na maslu. Ali pa ga naribam skupaj z jabolkom in s kislo smetano in orehi je to super solata.

Brokoli spada k zeljnatim rastlinam, Maria Thun pa v setvenem koledarju priporoča, da delamo z njim kot s cvetom.

Po mojem razumevanju sicer sodi k rastlinam s katerimi delamo na dan za list, tudi s cvetačo delamo na dan za list. Cvetača tudi z oblikovanjem svojega plodu ostane čisto sredi rozete listov, medtem ko brokoli čisto zapusti področje listov, ko začne oblikovati te rožice. In to so v bistvu zadržani cvetni popki. So pa pravzaprav že v tistem področju rastline kjer so cvetovi doma. In ne poznam nobenega brokolija na njivi kjer posamezni že ne cvetijo. Tam cvet ni tako zelo zadržan. Jaz se dobro spomnim, ko mi je gospa Thun rekla, moj brokoli se je odločil, da je cvetnica. Prepričala me je s tem. Če delamo na dan za cvet se tudi bolj razveja in veliko novih rožic naredi, ko smo glavno pospravili.

Letos so moji brokoli nekako gluhi, niso se naredile rože. Kaj je temu vzrok? Tudi pri cvetači sem to opazila.

Mogoče je nekaj takega razlog za to, da razmišljamo o tem katere stvari iz okolja delujejo na rastlino pozitivno in katere ji škodijo. Včasih res stojimo pred uganko. Lahko je kriv tudi hrošček ogrščice, ki bi požrl cvetne nastavke. Ampak pri cvetači to ne more biti. Pri cvetači je škodljivec komar, ki na srčku nekaj odžira. Gosenica tega insekta potem žre srček cvetače. Svetleči hrošček ogrščice pride šele, ko so cvetovi že oblikovani. Pri brokoliju bi ta utegnil igrati neko vlogo. Je pa veliko insektov, ki lahko škodujejo. Pri biološko dinamičnem delu pa seveda ne bomo vedno mislil samo na to kaj lahko naredimo nekaj proti nekemu insektu, temveč poskušamo rastlino stabilizirati, da bi s tem lahko shajala. In pomagala je na primer gnojevka iz kopriv s preparatom iz hrastovega lubja.

Pri mojih živalih vidim, da če ena žival ni zdrava je posebno veliko muh okrog nje. Tako tudi rastline, ki so bolj oslabele, privabljajo več škodljivcev.

Jutri vam bom poročala o zanimivem raziskovalnem rezultatu kaj je genska tehnika sprožila. Teh tehnik ne smemo generalno obsojati, saj nam lahko posredujejo znanja, s katerimi pa je treba drugače delati. O našem primeru bom jutri govorila, za danes pa je dovolj.

13.

Včeraj sem se že dotaknila pastinaka. Iz družine kobulnic imamo različne rastline. Na eni strani so zelišča kot peteršilj, koper, krebuljica, na drugi pa na primer koriander in kumina, kjer uporabljamo semena, tudi sodijo v to družino. Potem imamo janež, ki pravzaprav služi vsem. Semena uporabljamo za čaj, zel uporabljamo kot začimbo in nekaj posebnega je potem ta varianta sladkega komarčka, ki naredi spodaj čebulo. Ta tvorba čebule je rezultat žlahtniteljskih prizadevanj. Zaradi tega predstavlja sladki komarček zelenjavo, ki je še mlada. Ali janež in sladki komarček res sodita v čisto isto vrsto, tega niti nebi trdila.

Na podoben način kot imamo to pri kapusnicah je to lahko neka podvrsta ali pa rezultat nekega igranja znotraj ene vrste. Na vsak način se pa ti dve vrsti med seboj križata. Še preden so Italijani to zelenjavo razvili in to je bilo šele v dvajsetem stoletju, so morali s tem sladkim komarčkom, ki dela čebulico, delati zelo previdno. Tja do šestdesetih, sedemdesetih let so govorili o tem, da se sladkega komarčka sploh ne sme posejati pred Janezovim, ne preden sonce ne doseže svojo najvišjo točko. Ker sicer da gre absolutno sigurno v cvet.

Če si tako čebulo ogledamo, vemo iz česa je narejena. Pravzaprav je narejena iz stebel listov, del stebla je to. Imamo steblo, ki ima na spodnjem delu neko zadebelitev. Seveda so vse priraščene spodaj in so nekako kot zadebeljene, tako da oblikujejo plod in so zelo sočne. V vseh ostalih delih je rastlina razvita nekako z zadržkom. Pri vsakem zadebeljenem spodnjem listu pa lahko opazimo to steblo. Ampak če gremo na koncu štet ugotovimo, da je teh zadebeljenih spodnjih listov več kot jih zgoraj gleda iz čebule ven. Vidimo, da je celo steblo in tudi cvet zadržan in nekako porinjen nazaj. Pogosto je rezultat žlahtnjenja v tem, da se naslednji organ, ki bi ga rastlina razvila, nekako zakrni.

Plodove v rastlinskem svetu bi na splošno lahko imenovali kot nekakšen zastoj tako v postavi kot tudi v času. Pomislite kaj sem včeraj rekla v zvezi z oblikovanjem plodov pri rastlinah in človeškim delom. Rekla sem to, da kar nam rastline kot plodove darujejo, tega rastlina za svoje lastno razmnoževanje in razvoj sploh ne rabijo, ali pa v zelo majhni meri. Če imamo take plodove kot na primer buče paradižnik sadje, kjer najdemo v plodu tudi seme, je tako da plod razpade, zgnije in pride seme ven. Ti plodovi so na eni strani v naravi že narejeni kot hrana za višje razvita bitja, za živali in za človeka. Jaz zelo močno doživljam, da je ta naravna tvorba plodov darilo naravi in okolju. In sicer tistemu okolju, ki je po stopnji razvoja višje razvito kot so rastline. Torej kot hrana živalim in človeku.

Rastlina v tvorbi cele svoje postave daje na razpolago hrano tistemu svetu, ki je višje od nje razvit. Največje živali na Zemlji, predvsem sesalci, žro kar je zeleno. Prehranjujejo se v glavnem od listov in stebel. Po navadi lahko požro vse kar rastlina oblikuje. Čisto vseeno ali pogledamo krave, slone, srne. Potem pa skrbi rastlina v področju cvetov za eno specialno vrsto živali zelo bistveno hrano In to je za svet insektov. Zanje oblikujejo rastline nektar in cvetni prah. Naše čebele nebi mogle živeti, če v rastlinskem svetu ne najdejo nektarja in cvetnega prahu. In potem seveda ni upravičeno, če človek reče, škoda, potem pa medu ne bom imeli.

Ravno čebele imajo v tem času naše civilizacije velike težave, ogrožene so. Nevarnost, da bodo čebele izumrle je zelo velika. Če gledamo zgodovino pa so čebele tiste, ki jih je človek najprej udomačil za domače živali, dolgo preden je govedo postalo domača žival in človeka prehranjevalo. Še pred govedom pa je udomačil psa kot žival, ki ga je spremljala. Najstarejša domača žival od sesalcev je pes. Že tisočletja pred tem pa je človek v bližino svojih domovanj privedel čebele. Je bilo to samo zaradi medu?

Od Rudolfa Steinerja sem se nekaj naučila in to si upam tu povedati. V čebelah, v njihovem načinu življenja kako oblikujejo družine, se inkarnirajo visoka duhovna bitja, ki so v svojem razvoju mnogo pred vsako človeško individualnostjo. Vsa bitja spremljajo človeka v dolgih obdobjih na Zemlji v njegovem duševnem in duhovnem razvoju. In za ves razvoj Zemlje je zelo pomembno, da se človek duševno in duhovno res razvije. Pravzaprav ves kozmos potrebuje tisto, kar nastane z duševnim in duhovnim razvojem ljudi. In v tem zelo dolga obdobja trajajočem razvoju imamo vedno znova obdobja, ko ljudje te cilje nekako izgubijo izpred oči. In potem ta visoka duhovna bitja, ki se nekako inkarnirajo pri čebelah, prevzamejo duhovno nalogo, ki bi jo sicer za Zemljo morali opravljati ljudje. Ta bitja potem iz Zemlje pošiljajo duševno in duhovno luč v kozmos.

To seveda niso bitja, ki se inkarnirajo samo v čebeljih družinah, temveč se inkarnirajo tudi v koralnih grebenih in v mravljiščih. Kod bi lahko kaj takega sanjal? Če greš z morja prineseš korale. To je tvorba, ki je čvrsto raščena, res na meji mineralnega in rastlinskega, pa tudi v smeri živali, da pri tej tvorbi pride čutno zaznavno do razodevanja neko visoko duhovno bitje.

Zaradi te informacije, ki sem jo pri Rudolfu Steinerju prebrala je moj odnos čisto drugačen. Tudi kadar v gozdu srečam mravljišče. Pri mravljišču seveda spet ni ena žival sama za sebe tista, temveč vsa organizacija mravelj kot družine. Posamezna mravlja v takem mravljišču ni več kot je posamezna celica v mojem telesu. Sploh ni hudo, če si izpulim en las ali če porežem svoje nohte ali če dobro odrgnem svoje kožo. To so posamezne mravlje, ki jih od sebe odstranim. Torej ne biti preveč sentimentalen, temveč globoko spoštovanje v odnosu do celote organizacije celega mravljišča.

In jaz razmišljam, da imajo do človeka ta duhovna bitja, ki so vezana na čebele, res poseben odnos. Da igrajo še pomembnejšo vlogo kot tista, ki so vezana na mravljišča ali koralne grebene. In da čebele gradijo svoje satovje blizu človeka in da so ga gradile že v času, ko je bi človek še nomad, ko še ni imel stalnega bivališča. Nekako me to navdaja z občutkom, da v bistvu sploh ni človek privedel čebel k sebi, tako kot je bilo to pozneje pri psu in govedu, ampak da je čebela prišla k človeku. Človek pa se je naučil, da ji uredi prebivališče v svoji bližini.

Jaz pa sem prišla do teh duhovnih bitij od sladkega komarčka in sicer preko dejstva, da rastline naredijo toliko, da pretežni del narejenega darujejo. Rekla sem, da je tvorba plodov pri rastlinah nekaj kar lahko primerjamo z delom človeka in sicer takega dela človeka, ki predstavlja dar soljudem, dar Zemlji. In tako je delo s čebelami pravzaprav delo, ki predstavlja mnogo več kot tisto, kar je namenjeno v plodovih enemu samemu človeku. Mogoče bi lahko (morali) naredili več za bitja, ki so nad nami. In tako kot vidimo v rastlinskem svetu predvsem pri oblikovanju plodov, tam kjer vidimo, da taka masa oblikovanega plodu nima nobene posebne vloge za razmnoževanje te rastline. Pogosto je narejeno tako, da je ta plod prej ovira pri tvorbi semen kot ne, na primer glavica solate ali glavica zelja.

Kot da bi nas rastline učile, ne bodi vendar tak, da bi od vsakega dela, ki ga ti opraviš, hotel nekaj za sebe. Meni je to dobesedno tako padlo na misel. In zdaj tisti izrek od zadnjič, zdaj sem se ga tudi točno spomnila. Kar rastlina hoče brez da ima svojo voljo, naj bo tvoja zavestna volja. Kar rastlina dela, brez da ima svojo voljo, namreč delati za druge. Človek je z dušo in predvsem z jazom obdarjeno bitje. Jaz rastlin je daleč od tega odmaknjen, jutri pa bom tudi nekaj o tem povedla. Paziti moramo, da ne bomo padli v drug ekstrem, da bi delali samo take stvari od katerih sami nič nimamo. Nekaj takega bi bilo nevzdržno, nekaj takega ne zmoremo.

Rudolf Steiner opozarja, če hočem biti tu vedno samo za druge, zraste sčasoma pod zavestjo egoizem kot neizpolnjena potreba. Človek kot nosilec jaza na Zemlji tudi potrebuje svoja egoizem. Toda potrebno ga je držati v ravnotežju s tistim kar razdajam. To pa rečem tudi zato, da ne boste mislili, da sem jaz kakšen asket. Ampak malo razmišljati o tem kaj delam rad kljub temu, da ni za mene.

Pri sladkem komarčku smo naenkrat pričakovali, da bo svoje cvetenje zadržal. Sladki komarček pa je enoletna rastlina. In kot kobulnica bi rad v prvem letu oblikoval cvet. Zaradi tega so vse sorte te rastline do sredine prejšnjega stoletja, če so bile sejane pred Janezovim, še hotele nujno oblikovati cvet. Od sedemdesetih, osemdesetih let prejšnjega stoletj pa imamo na trgu tudi take sorte, ki niso tako zelo občutljive na to. Lahko jih sejemo kadarkoli v letu, lahko jih sejemo zgodaj spomladi in jih lahko pridelujemo vse poletje in vso jesen. Še vedno pa sladki komarček ostaja občutljiv na zmrzal. Janež je večleten in zdrži zimo. Zaradi tega mislim, da to ni samo neka podvrsta, ampak kljub temu se pri cvetenju skrižata.

Sedaj pa ima težavo, če hočem pridelati semena sladkega komarčka, ki je občutljiv na zmrzal. Tu je ta čebula, plod, ki ga uživamo. Zelo težko je prezimiti to čebulo. Če to poskušam to narediti tako kot pri solatah, da zelo zgodaj posejem in potem v istem letu cveti, bo vsaka vrsta šla brez težav v oblikovanje cveta in semena. Jaz pa pri tem ne morem opraviti prave selekcije. Pri vseh rastlinah, ki smo jih na umeten način naredili dvoletne, pa tudi pri rastlinah, ki so po naravi dvoletne, imamo vedno znova rastline, ki gredo zelo hitro v cvet. Tako zelo hitro gredo v cvet, da zanemarijo tvorbo tistega plodu, ki ga želimo mi pridelati.

Nekaj takega vidimo na primer pri čebuli. Pri čebuli sem opazovala, ko jo podtaknemo ali posejemo, če pride pri razvoju prvih listov do daljšega sušnega obdobja, je kar nekaj čebul, ki hočejo v cvet. Nekaj takega srečamo tudi pri blitvi. Blitva je po naravi dvoletna rastlina. V prvem letu oblikuje velike liste z debelim steblom. Korenina lahko prezimi, naslednjo pomlad pa oblikuje cvetni poganjek, ki ga spremljajo listi. Ne vem točno kateri vplivi iz okolja so, zakaj se tudi pri blitvi dogaja, da hoče že prvo leto cveteti. Pr blitvi pa se kljub temu listna rozeta še kar dobro oblikuje, sicer ne optimalno. Ampak od take blitve, ki gre prvo leto v cvet, je seme neuporabno.

Mogoče to poznate tudi pri korenju. Nad vašimi gredicami s korenjem se vedno znova pojavi kakšno socvetje z belimi cvetovi. Če take rastline potem potegnete iz zemlje boste videli, da je koren bled in olesenel. Nikoli ne smete rastlin, ki hočejo prehitro v cvetenje, jemati za pridelovanje semen. karakter oblikovanja plodu, ta žlahtniteljski uspeh, se prehitro izgubi. In ker imamo pri sladkem komarčku opraviti s tako mlado zelenjavo, da ga sedaj res lahko sejemo od pomladi do jeseni, vas opozarjam, če hočemo pridelati seme sladkega komarčka tistih rastlin, ki smo jih zelo zgodaj posajali, bomo zelo kmalu imeli velike probleme s predčasnim oblikovanjem cvetov še preden se oblikuje čebula.

Če taka semena vzamete in posejte bo sicer sladki komarček te mesnate liste oblikoval, čisto prehitro pa se oblikuje steblo za cvetenje. In ti mesnati listi sploh ne ostanejo spodaj, ampak  se s steblom dvigujejo iz te čebule navzgor. In potem čebula spodaj ni debela ampak je raztegnjena. Jaz za svoj vrtiček lahko rečem, porabim ga še lahko, ampak če tako nadaljujem po petih letih ne bo od tega sladkega komarčka nič več. Bodite torej pozorni na to. Ni vsako seme dobro. Zelo pomembno za kvaliteto semena je v kakšnem razvoju je to seme nastalo.

Zadnje čase imamo sladki komarček, ki ga vse leto lahko sejemo. Da pa pridelam dobro seme ga moram prezimiti. To lahko naredim tako kot pri kolerabici, da posejem sladki komarček relativno pozno v letu, da se čebulica delno oblikuje. Avgusta bi ga posejala zunaj, potem pa bi ga preselila v topel rastlinjak. Rastlinjak mora bi ti tak, da v njem ne bo zmrzovalo. Sladki komarček potrebuje najmanj pet stopinj plusa. Če moj rastlinjak tako topel ostane sladki komarček lahko dobro prezimi. Če je malo bolj toplo se bo njegova čebula lepo počasi še malo debelila in jaz imam priložnost, da lepo čebulico privedem v cvetenje.

Vse kobulnice so tujeprašne in potrebujejo insekte za opraševanje. Potrebujem veliko čebul, ki skupaj cvetijo. S sladkim komarčkom nimam toliko izkušenj, slišala pa sem, da je petdeset takih čebul v cvetenju najmanj kar potrebujemo za dobro seme. Razen tega imam tu listo, ki se jo bom lotila po pavzi. In v tej listi je to vse navedeno.

To je lista, ki smo jo dobili vsi poslušalci njenega predavanja v mesecu maju. Jaz tega sicer nimam seboj, ampak kdor bi jo rad, jo potem lahko dobi.

Zagotovo se bo pozimi dogodilo, da nam nekaj teh čebulic zgnije. Zato moram preseliti v rastlinjak še več čebulic kot jih potrebujem za skupno cvetenje. Ko je cvetenje dokončano in je tvorba semen končana, porežem kobule, obesim jih, da se dodatno osušijo in jih nato osmukam. Semena sladkega komarčka nimam seboj, ker Kristhilt pri nas s sladkim komarčkom šele začenja delati.

Kot primer sem prinesla seboj pastinak. Pastinak je mnogo bolj preprost kot sladki komarček. Pastinak je tista korenovka, ki je v pravzaprav doma pri nas v srednji Evropi. Če bi bili mi tako proti globalizaciji in bi hoteli jesti samo tiste stvari, ki po naravi pri nas rastejo, bi mi od korenovk lahko jedli samo pastinak. Korenje in sladki komarček prihajata iz Sredozemlja, torej ju nebi smeli jest. Tudi rdeča pesa, ta dragocena korenovka. Redkve in redkvice prihajajo iz Egipta, krompir pa z južne Amerike. Pastinak pa je naša domača rastlina.

Pastinak je zelo velik. Včeraj sem pripovedovala, da je poganjek za cvet in semena, ko je zelen pa tudi ko je osušen, nosilec neke substance, ki deluje na kožo tako, da povzroči opekline. Ker imam zelo občutljivo kožo bom zdaj pazila, da me ne opeče. Videla sem že pridelovalce semen, ki so zaradi pastinaka dobili opekline na vsem zgornjem delu telesa, ki ni bil pokrit z obleko. Zdaj moram posamezne kobule odrezat. Z roko moram seči v tako rastlino in jo nekako potegniti navzdol. Ne bo se polomila, ker še ni tako suha kot ta. Vendar pazite, ne s tako bluzo kakor je moja, ampak nekaj kar se na zapestju čvrsto ob roki zapre.

Kobul odrežem in osmukam. Čim bolj suho je, tem bolje se osmuka. Nekaj kobulov bom osmukala. Spet je tako, da kar noče čisto dol niti ni zrelo. Podobno kot pri solati. In seme je skoraj že čisto. Če ne pridelujem semen po petdeset kilogramov in več, ampak samo nekaj kilogramov semena, se splača delati na roko. Mlatilnica vse zdrobi in čiščenje je dolgotrajno.

Ali sodi k tej družini rastlin tud angelika?

Mi to tudi poznamo. Tudi z angeliko se lahko opečeš. Kaj pa je angelika? Arhangelika je po nemško nadangel. Pri vas pa je angelika, angel. Iz starih časov je to zelo pomembna zdravila rastlina. Tvorba take substance je skoraj na prehodu iz arome v strup ali prehod od eteričnih olj v strup. In tega očitno v tem organu čutil, kar naša koža je, ne prenesemo. Tudi za vse žleze je. Za jetra je verjetno iz korenin pridobljeno.

V zvezi s kobulnicami bi rada rekla še nekaj več in sicer glede na to kako jih uporabljamo za hrano. Res so te kobulnice skoraj hrana, ki je zdravilo. Začimbe, zelišča ali kot čaj ali kot začimba so nekako na prehodu od zdravilnega k zdravilnemu učinku. Zakaj sploh hrano začinimo? Zakaj dajemo v vročo vodo zeli ali neka semena? Zakaj pa vroče vode ne pijemo kar tako? Hladna ali vroča voda nam tudi dobro de. S tem, da dodajamo v vodo karkoli od zdravilnih zelišč, prihaja v vodo neko dodatno delovanje.

In ravno kobulnice kažejo, da nas lahko zelo podprejo pri prebavljanju. Prve izkušnje lahko pridobimo že pri majhnih otrocih. Mnogi otroci veliko in pogosto jokajo, ker jih boli trebušček ali imajo težave z napenjanjem. Tudi pri dojenčkih, ki pijejo samo mamino mleko, se to dogaja. In tu si z janeževim čajem lahko veliko pomagamo, čudovit je. S tem, da ga popijejo se težava z napenjanjem ni pozdravila, ampak če dam malo janeževega ali kuminovega čaja pogosto do napenjanja sploh ne pide. Predvsem zaradi tega se je dobro to spomniti, ker tudi mamice trpijo, če otroci ne spijo celo noč. Jaz sem ravno iz tega razloga zvečer, ko sem jih zadnjikrat podojila, vedno dajala janežev čaj. In vsi smo lahko spali.

In tako je tudi pri prehranjevanju. Imamo vrste zelenjave po katerih nas rado napenja. Zaradi tega že dolgo poznamo navado, da zelje uživamo s kumino. So pa ljudje, ki imajo na splošno pri vsaki hrani težave z napenjanjem. Potem pa so seveda spet taki, ki kumine sploh ne marajo. Takrat je potrebno preizkusiti janež ali koriander, ki ga pogosto že dajemo v kruh. Ali pa kot sem že doživela, da mame, ki dojijo jedo vsak drugi dan sladki komarček. In otroka ne napenja toliko.

Te kobulnice kot seme, kot zelišča, kot plod pomagajo pri harmoniziranju vsega prebavnega procesa. In zagotovo je vsaka vrsta tudi specialist za vsako stvar, v vsakem primeru pa lahko rečemo, da te rastline podpirajo delovanje jeter. Pa tudi delovanje trebušne slinavke, ki se je sicer sploh ne zavedamo. Mogoče te rastline podpirajo tudi delovanje žolča, tega ne vem točno. Žolč je nek poseben organ. Če pri kolerikih opazujemo kako hitro znajo zakuhati, potem si mislim, da malo hitreje dobijo žolčne kamne. In zdaj prihajam na idejo, če nebi lahko takemu človeku pomagali s tem, da ga hranimo pravočasno z dosti korenja, sladkega komarčka in takih stvari. In da bo vedno krasno dajemo v kruh kumino. Jaz bom to priporočila našemu vrtnarju, ampak šestdeset let je že star. To ni tako hudo, če je kolerik. Jaz sem namreč na drugi strani opazila, da so ravno koleriki tisti, ki v svetu nekaj premikajo. In če koleriku poskušamo na začetku to omiliti, sploh ne bi zmogli naredit tega.

Angelika nima samo naloge, da skrbi za prebavo. Ima tudi angelsko nalogo in če jo posadimo pred vrata svoje hiše, ne dovoli, da bi v hišo stopili ljudje slabih misli. In če ti ljudje svojih zlih misli ne morejo pustiti zunaj, ne bodo zmogli stopiti čez prag. Angelika tega ne bo dovolila. To bi bilo pojasnilo za njeno ime. Na vrtnarski razstavi v … je to povedal en gospod z Bodenskega jezera, ki ima vrtnarijo smo z zelišči. Imel je svojo zgodbo za vsako zel, ne samo na fizičnem nivoju, ampak tudi na duhovnem in dušenem nivoju. Ker je to zelo velika rastlina moramo paziti, da ne pade.

Seveda jo moramo opremit tudi z listkom: Ne dotikajte se je, nevarnost ožiga. Takih rastlin pa poznamo še nekaj. Zanimiva informacija in lahko bi rekli generalno na kakšne načine vse naše rastline delujejo. Rudolf Steiner je omenil drugo delovanje rastlina in sicer na dušo v zvezi z rmanom. Za rman je rekel, da kjerkoli raste seva dobrodelnost. Še močneje pa to dela kopriva. Rekel je, kopriva naj bi človeku okrog srca rasla. Mi pa če je le mogoče koprive izruvamo. Ampak bi bilo brez nadaljnjega dobro, da imamo v svojih vrtovih tudi kotičke kjer jim pustimo svobodo, da rastejo. Seveda pa je tako, da ne bo služila miru, če jo posadim tako ob poti, da bo mojega soseda opekla vsakič, ko gre mimo.

Moram pohiteti, sicer glavnih stvari ne bomo mogli obravnavati. Zmanjkuje časa za tisto, kar bi nujno še rada povedala. Na kratko vam bom govorila nekaj o korenju, zelo pomembno je. Že dolgo je odkar ga je človek preobrazil v dvoletno korenovko. Divji koren je še vedno enoleten in cveti v prvem letu. Razmnožuje se preko semen, ki jih zelo veliko oblikuje. Imamo občutek, da raste vedno na istem mestu. Ampak zraste iz semena, ki ga strese. Naša kulturna rastlina, tako dragoceno korenje, ne zdrži zime. Samo pogojno jo zdrži. Je pa še najbolj obstojna razen pastinaka. Kljub temu naj bi ga v poznem poletju ali jeseni izkopala, pastinak pa lahko pustimo čez zimo tudi v zemlji. Pastinak lahko pustimo v zemlji, samo vsakih par let ga izkopljemo in izberemo najlepše korene.

Pri korenju pa je pogosto selektiranje potrebno. Če korenje pospravim, jeseni vse izkopljem in ga položim na tla v vrsto. Najprej po obliki odberem najlepše. Na obliki korenine lahko vidim ali je korenje zrelo ali ne. Korenje je po principu take oblike in če je korenina nekako trikotna in se od zgoraj vedno bolj koničasto oža v ostanek korenine. To na sliki je rdeča pesa. To bomo potrebovali pozneje. Samo pokazati hočem, takole jih zložim na tla. Tukaj imamo posamezne sorte. Zrelo korenje spodaj ni več koničasto, ampak je rahlo okroglasto.  In iz tiste okrogline potem še raste koreninica. Tudi pri rdeči pesi je podobno. Tale sorta tukaj je relativno koničasta, v drugi vrsti pa imamo lepo okroglo, zaobljeno obliko.

Pri tej vrsti, ki je tudi relativno koničasta imam eno peso, ki kaže zrelost s tem, da je naredila zaobljeno konico. Zelo enostavno je odkriti ali je korenje zrelo ali teče samo v konico ali jo zaobli. In iz te zaobljene konice še koreninica. Zrelo korenje se torej zaobli na konici in ko enkrat korenje lepo zložim v vrste, odberem tiste, ki so zreli, seveda s korenino. Zel z roko odtrgam, srček v sredini pa ostane. Korenje relativno preprosto prezimim s tem, da ga dam v zaboj s peskom. To je bolj gosto kot na primer žaganje. Korenje pozimi prenese temperature do nič stopinj, ne pa pod ničlo. Sobna temperatura pa je veliko pretoplo. Če je vaš kozolec ali hlev tak, da ne zmrzuje, je tud primeren.

Celo korenje mora biti zasuto s peskom, nič ne sme gledati ven. Cela korenina in tudi vrat s srčkom. Če je namreč toplo in pride do srčka malo svetlobe, korenje takoj odganja. Opazili boste, če spomladi ne boste imeli časa, da ga preselite na prosto, začne v kleti v pesku že odganjati. Pri nas se zgodi, da so tla zmrznjena tudi do 20. marca. Takrat je treba korenje hitro preseliti na prosto. Ampak samo v primeru, če okoli ni divjega korenja.

Divje korenje lahko prepoznamo po belem kobulu kjer je veliko majhnih cvetov in na sredini eden, ki je skoraj vijolično rdeč. Poskušala sem si pomagati, ker je pri nas toliko divjega korenja ob robovih poti, da sem takrat, ko je divje korenje začelo cveteti, enostavno vse robove pokosila. En kilometer naokrog. Čez štiri, pet dni pa je pokošeno korenje že oblikovalo nove cvetove. To delo sem opravljala eno leto. Sem se pa perfektno naučila kosit s koso. Šoferji so se zaustavljali in bili v skrbeh, če se mi  je zmešalo, da stara sivolasa gospa naenkrat kosi robove ceste. Ko se divje korenje razcveti je bolj pametno, da naredimo s palicami neke vrste oporo in vse korenje, ki ga semenimo prekrijemo s tkanino.

Mnogo lažje oskrbimo z insekti kobulnice kot vse vrste kapusnic. Naše kobulnice so zadovoljne z muhami. In kaj mi naredimo? Kupimo kozarec ličink od muh. Približno en teden traja, da se muhe zvalijo. Še preden se cvetovi odprejo moram te muhe imeti in jih negovati. Ko se muhe zvalijo postavim kozarec v rastlinjak, muhe pa oprašujejo. Ko se muhe zvalijo kupim takoj naslednji kozarec, saj muhe ne živijo dlje kot en teden. Pridelovalci zelja uporabljajo za opraševanje čebele. V pokrit rastlinjak, kjer se seme kapusnic prideluje dajo majhno čebeljo družino. V štirih tednih čebele oprašijo kapusnice. Ko je cvetenje minilo in zelje oblikuje stroke, k se koprena odstrani pa ugotovimo, da so tudi vse čebele mrtve. Čebelja družina pravi, žrtvujem del mojega telesa. Mi tega prav zato ne delamo.

Zelena sodi v isto družino kot korenje. Še nekaj h korenju. Razen selekcije po obliki je treba občasno pogledati tudi kako zgleda korenje v notranjosti. V sredino izrežem majhen cilinder z majhnim nožkom, tako globoko, da pridem do sredice korenja. Na tem koščku, ki ga izrežem lahko vidim kako obarvano je korenje v notranjosti. Vidim kakšna je konsistenca tega mesa in ta košček tudi pojem. Potem lahko okusim, če je okus dober. Brez nadaljnjega se pri korenju vedno znova pojavlja po naravi grenek okus. Če pri selekciji kvalitete okusa ne preverjam se mi v toku mnogih let zgodi, da bo vedno več takih, ki niso dobrega okusa. Okus je lastnost, ki jo je korenje s kultiviranjem razvilo in ta kulturna lastnost se lahko hitro izgubi.

Nekaj podobnega je pri ljudeh Človek predstavlja naravo je pa tudi nosilec kulture. Naših naravnih lastnosti ne bomo tako hitro izgubili. V najhujših časih bomo naravne lastnosti ohranili. Kaj pa naša kultura? Razviti jo moramo, potem pa negovati, ohranjati. Če tega ne delamo bomo kulturo hitro izgubili. Mislim, da jo izgubi človek še hitreje kot rastlina. To je zelo zanimivo, če se enkrat spomnimo na to, kaj na meni je narava, kaj na meni pa kultura. Mi imamo pa še nekaj zraven tega. Namreč nekulturo. Nekultura tudi ni narava.

In za Zemljo mi lahko naredimo tudi nekulturo. Ne vem ali je tudi pri vas tako? Pri nas država zahteva, da kmet določenih površin ne obdeluje. Da kulturne zemlje ne obdelujejo več. In potem tista zemlja nekako degenerira v nekulturo. In to ni primerljivo z neko njivo, ki jo kultiviramo. Tam se potem veliko stvari udomači, kar bi lahko imenovali tudi škodljivci za kulturne rastline.

Mi ne rabimo predpisov za zanemarjanje zemlje. Slovencem je očitno zadosti, če je v Intersparu vse tako poceni, in pravijo, da se ne splača. In nič ne pomaga, če rečemo, da je v Sloveniji drugo leto Maribor kulturno mesto Evrope. V bistvu je to ena velika iluzija. Ni Ljubljanska opera kultura Slovencev, kultura je, kar v srcu nosimo. In to kulturo lahko odčitamo na tem kaj z naravo delamo. Mi živimo v času, ko kultura Slovencev propada. Kulturno pokrajino zgubljamo in v ljudeh to kar nastaja zaradi egoizmov je zagotovo nekultura.

Slovenija je dobila zakon, kjer se pašniki ne smejo zaraščat

Država daje subvencije, da kmet svoje ohranja. Kontrolorji, ki pridejo kontrolirat ekološko kmetijo ne dajo subvencije, če se zemlja zarašča. To je absolutno potrebno.

Sedaj pa še zelena. Mi smo izruvali vse naše glave zelene in odberem tiste, ki oblikujejo liste lepo v šopu in ki imajo korenine spodaj ne da odganjajo korenine na zgornji polovici gomolja. Za pridelovanje in za potrošnika je to že pomembno, da se lažje uporabi ta gomolj zelene. Gomolj zelene je nastal iz te dvojne točke Zemlje. Zadnjič sem narisala površino Zemlje in rdečo točko sem narisala nad Zemljo, črno pa pod Zemljo. Iz zgornje rdeče naj bi pognalo listje, iz spodnje črne pa naj bi se oblikovale korenine. In ravno pri zeleni je to zelo zanimivo, da en del svojega gomolja oblikuje nad Zemljo, en del pa pod Zemljo. Čeprav eno in drugu, tudi tisto kar nad Zemljo raste sodi h korenu, je v celoti korenovka. Pri selekciji pa je potrebno paziti na to, da so korenine samo v spodnjem delu.

Tukaj vidimo tak primer. Korenina že zgoraj. Odberem optimalen gomolj in potem je modro, da še večkrat kot pri korenju pogledamo kako izgledajo zelene v notranjosti. Pri kobulnicah generalno rastlina poskuša v svojem korenu vgradit tudi nekaj zračnega prostora. Več ali manj imajo kobulnice repam podobno korenino. Pri rastlinah, ki sodijo k trobelikam, najdemo v tvorbi korenin prave zračne sobane in tudi zelena kot kobulnica rada oblikuje te zračne prostore. Žlahtniteljski napredek je, če notranjost korena v celoti zapolnjena s sončnim plodnim mesom. Zeleno prerežemo tako, da ne poškodujemo predela ob vratu, kjer odganja listje in da ostane tudi več kot pol korenine pri listih. Tako zeleno spomladi lahko posadim, ker se bo rana osušila.

Včasih se pri zeleni dogodi, da je cela notranjost puhasta. Včasih pa se dogodi, da ima rjave pike. To so tako imenovani madeži železa. Nastanejo pa šele takrat, če zeleno prerežem in je dostop zraka. Prej jih ni. Če pa zeleno uporabim pri kuhi in jaz imam pri moji zeleni že tendenco oblikovanja takih železnih madežev, mnogi smatraj, da ti rjavi madeži niso lepi. Pri nas pa mora biti vse tako lepo. Resnici na ljubo pa moramo reči, da se tudi okus mal spremeni in je zelena malo grenka. Če pa z žlahtniteljskimi posegi to lastnost rastline, da dela železne madeže, popolnoma odstranimo, je okus zelene izgubljen, prazen. Ti železni madeži so nosilci okusa.

Danes pa je pogosto tako, da ljudje ne marajo izrazitega okusa zelene. Tudi pri korenju je tako, da bi ljudje radi samo sladko korenje ali pri sladkem komarčku. Toda aroma, okusi spodbujajo moj organizem k optimalnemu prebavljanju. Mogoče kljub tem navadam današnjega časa lahko vzgojim sebe in svojo družino, da imamo te izrazite okuse radi. Pri otrocih mogoče malo počakamo s tem. Čim mlajši so, tem manj so jim ljubi ti izraziti okusi. Potem pa jih navadimo najprej na kuhano in potem še na surovo zeleno.

Samo Simčič je imel pri nas dva tečaja antropozofske prehrane. Zelo je poudarjal pomembnost različnih okusov. Tudi pri enolončnicah mu je bilo pomembno, da se ne zmeša vsega skupaj, ampak pri jedi eno stvar ob drugo postavit, da doživljaš te razlike.

Pri zeleni na tem kako so obarvani listi lahko spoznamo ali bo oblikovala te madeže železa v svoji notranjosti. Tista zelena, ki je v notranjosti čisto bela, in moderne sorte težijo k temu, tam so listi čisto zeleni, malo svetleje zeleni kot bi pričakovali. Tisti listi rastlin, ki pa oblikujejo te železne madeže, pa so temnejše zeleni in imajo na svojih steblih od vsega začetka temno vijolično barvo. Pri žlahtnjenju take rastline takoj odstranjujejo. Ta sorta s imenuje Bergerjeva bela krogla. Nam pa mora bit jasno kakšni dragocenosti se odrekamo, če teh železnih madežev nočemo. In tudi od biološko dinamičnih žlahtniteljev, na primer pri iniciativi Sativa iz Švice vem, da poskušajo z žlahtniteljskimi posegi spremeniti okus v belih gomoljih, ki ne dela teh madežev. Bomo videli, če bodo dosegli svoj cilj. Mogoče je tako kot pri ljudeh. Eden nima nobenega smisla za glasbo, jaz pa ga le hočem vzgojit in pripeljat do zvezdnika z violino. Kako ga matram, ne vem.

Te gomolje, ki ne prenesejo zmrzali dam v zaboj s peskom. Z vseh strani morajo biti pokriti s peskom. Zmrzali ne prenesejo pa tudi več kot deset stopinj ne. Spomladi jih takoj ko je mogoče preselim na prosto. Zelena je zelo posebna rastlina. Je mešanica samo prašnosti in tuje prašnosti. Če jo prekrijem s kopreno, da se nebi divja zelena skrižala z njo, oblikuje seme. 60% je samo prašna. V toku let pa pride do degeneracije. Pri korenju nebi imeli nobenega semena, če bi tako delali z njim. Zaradi tega ji tudi zelo prija, če na mesto pokrito s kopreno damo kozarec muh. Zelena potem zgradi zelo razvejana stebla za cvetove. Ko zelena požene socvetje in oblikuje seme, ne zraste tako visoko kot korenje in pastinak. In zato lahko potem pospravim celo rastlino. Kobuli so tako veliki in ni treba, da jih toliko porežem. Celo rastlino odrežem nad tlemi. In potem delam tako kot ponavadi.

Po pavzi pa si pogledamo rdečo peso. Povedala bom tudi nekaj več o modernih metodah žlahtnjenja. In zelo rada bi vam nekaj povedala o tem kak smo v Nemčiji organizirani in kako sodelujemo pri pridelovanju semen.

14

Poglejmo si še rdečo peso in kako se praktično prideluje seme. Ne vem koliko imate vi radi rdečo peso. V izbiro, ki jo nudijo naše prehrambne rastlin vnaša nekaj novega. Ne samo kar se okusa tiče. Svoj koren oblikuje na drugačen način kot korenje, tudi drugače kot zelena in sploh ne spada kobulnicam. Z blitvo je tako ozko v sorodstvu, da se pri cvetenju brez nadaljnjega skiža. Nisem še preizkusila kaj pri tem pride ven.

Kakšen plod pa je rdeča pesa? Ali sploh lahko prepoznate to tu zgoraj? Tiste rdeče pese zgoraj so kot obdane z nekakšno brado drobnih koreninic po celem korenu. In to je sorta. V Franciji je doma. Tam je rdeča pesa očitno nastala iz korena. V drugi vrsti je sorta, ki ji rečemo rdeča krogla in je najbolj razširjena vrsta rdeče pese. Pravzaprav je koren tukaj oblikovan iz tiste točke iz katerega odganja listje. In tista točka, ki je pod zemljo, črna, je pri tem malo soudeležena. Pri teh, ki so valjem podobne v korenu lahko rečemo, da so oblikovane iz tiste rdeče točke nad zemljo, iz katere rastejo listi in iz tiste črne točke pod zemljo za oblikovanje korena. Da bi mi ta plod nekako okrepili smo se odločili, da tisti plod, ki pravzaprav ne pripada korenu nekako okrepimo in to je ta rdeča krogla, ki se nam zdi že zelo popolna.

Mi smo nekako poslušali žlahtniti v tej smeri, da bi bila tudi pri rdeči pesi, ki je oblikovana kot valj, malo premaknili to točko navzdol, da bi bila oblika korena že valju podobna ampak bolj globoka. Potem pa sem jaz opazila, da rastline to le stežka zmorejo. Te sorte, ki oblikujejo valju podoben koren težko ohranimo v tej obliki. Dogaja se, da ali poskušajo biti vedno daljše in so vsaj do polovice obraščene s koreninicami ali pa se preoblikujejo v te rdeče  krogle. Je pa dejstvo, da te, ki oblikujejo le cilindrično obliko imajo drugačen okus kot rdeča krogla. In tiste zgoraj na sliki, ki so sama korenina imajo spet drugačen okus.

Ampak kako težko je za rastlino ohranjati to nekakšno obliko, ki se spreminja, se pokaže kadar gredo rastline v tvorbo cvetov in oblikovanje semena tukaj. Na sliki je gredica rdeče pese v cvetu. Tiste oblike, ki imajo pravzaprav samo čisto korenino kot na primer rdeča krogla, zelo bogato cvetijo. Rdeče pese, ki oblikujejo koren v obliki valja pa mnogo slabotneje cvetijo. Mi tega nismo mogli spremeniti, pa tudi drugi pridelovalci semena ne. Če bi hoteli imeti te valjem podobne sorte se moramo tega zavedati.

Naslednja slika. Takole izgleda od blizu cvet rdeče pese. Cvetovi so skoraj neopazni, ne padejo posebno v oči, čeprav že oblikuje cvetne liste. In pri rdeči pesi ni tako, da cveti posebej moški cvet in posebej ženski cvet. Rdeča pesa je dvospolna kot normalne cvetnice. Kljub temu, če smo navajeni na cvetje, težko to prepoznamo kot cvetenje rdeče pese. Če pa se približamo taki gredici posebno v dopoldanskem času je vonj, ki ga zaznamo res prepričljiv, poln sladkobe. In če tako vejico primem, da si jo pobliže ogledam, se prsti  lepijo. In če to poližem je to čisti nektar.

Še enkrat cvetoča rdeča pesa. Nektar se kar cedi po vejicah in to je izraz cvetenja. To je nekaj čudovitega. Zaradi tega je tam neverjetno veliko insektov na paši, čeprav za opraševanje rdeči pesi zadošča veter. In spet doživimo pri rdeči pesi to gesto darovanja. Da bi zagotovila opraševanje sploh nebi morala tako dišati in dajati toliko nektarja. To lahko loči od svojega cvetenja in daruje. In pri nobeni divji rastlini, ki sodi v to rastlinsko vrsto, nisem opazila tako mogočne tvorbe nektarja. Tudi blitva, ki je sorodnik, ne naredi tega tako močno. To kot da paše k plodu rdeče pese in se nato oblikuje v drugem stadiju. To je kot možnost že spravljeno v gomolju rdeče pese, ki ni tako posebno lep.

V rdeči pesi najdemo tudi drugačno vrsto sladkobe kot v korenju. Pravzaprav je sladkoba rdeče pese res nekaj kar je sladkobi cveta podobno. Če jemo rdečo peso, jemo torej neko čisto drugo obliko, kot če jemo korenje. In tu spet lahko rečemo, brez da najdemo v rdeči pesi posebno veliko železa, zelo podpira tvorbo krvi. Moje izkušnje so, če je človek res izčrpan predvsem zaradi stvari, ki živčno človeka obremenjujejo, potem je kuhana rdeča pesa resnično olajšanje.

Mi jemo vedno znova tudi nekaj surove rdeče pese. Ampak preveč je jaz ne zmorem, malo pa. In mogoče veste kaj je najboljše, če se vas loti gripa. Naribamo surovo rdečo peso, primešamo nariban hren in premešamo s smetano, da lahko to pojemo. V enem dnevu je gripa preteklost. To je moja izkušnja. In pri tem to ni zasluga samo hrena temveč tudi rdeče pese. In to čudo, kako deluje rdeča pesa kot naša prehrana, sem pravzaprav razumela šele, ko sem se vživljala v cvetenje rdeče pese.

Tukaj imam še suho socvetje rdeče pese, ki je oblikovala seme. Tudi rdeča pesa je letos le s težavo oblikovala seme, kot mnoge druge rastline. In to je seme od sorte, ki je valju podobna. Letos so semena posebno slabo izoblikovana, čeprav je krasno dišala in tudi nektar je tekel po njej. Ne vem koliko dobrih semen bo Vera lahko pridelala. Odrezali so celo rastlino, jo posušili in zdaj to s strojem že mlatijo. Potem se na podoben način kot pri špinači oblikujejo ti gomoljčki. Zdaj tega ne bom osmukala. Lahko si to ogledate, ampak kot rečeno,  letos je to slabo izoblikovano. Seveda je potrebno, da z drgnjenjem te posamezne gomoljčke ločimo enega od drugega.

Ko gre rdeča pesa v cvet postane gomolj čisto drugačen, deformira se. Sprašujem se ali bi mogoče cveteli še drugič. Imam občutek, da se takrat nekaj v gomolju tudi še dogaja, kot da raste. Jaz sem rdečo peso še pustila v zemlji po cvetenju, nekatere rdeče pese sem tudi izkopala in jih čuvala v kleti, da vidim kaj je z njimi. Ampak niti tiste, ki so ostale zunaj, niti te ki so bile notri, drugo leto niso odgnale v cvet. Več kot dvoletne niso postale. In tudi tukaj naj opozarjam, da odstranite tiste rdeče pese, ki prvo leto silijo v cvet. Iz takih ne pridelujte semen. Kar se rdeče pese tiče bodi to dovolj in tudi kar se posameznih rastlin tiče.

Kako dolgo ostanejo semena rdeče pese kaljiva?

Mislim, da najmanj pet let. Zagotovo je tako, da ne morem pridelati semen vsako leto. Rdeča pesa je tudi tujeprašna rastlina, zato moram pridelovati semena z mnogimi primerki, da pridelam veliko semena, če je le vreme dobro. V takih primerih bi predlagala, da mogoče vsako tretje leto pridelujemo seme. In če imam rada različne sorte bom eno leto pridelovala seme ene sorte, naslednje leto druge sorte, tretje leto pa bom mogoče blitvo semenila, da malo menjam.

Katera rdeča pesa je najbolj sladka?

V Nemčiji je to rdeča krogla. Tiste, ki so valjem podobne so malo blažje. Tudi redko imajo okus po zemlji in tako krasno je delati z njimi v kuhinji.

Sorte, ki je kot cilinder se sploh ne dobi več.

Mi imamo eno ali dve sorti, ki delata cilindrično obliko. Eno sem jaz žlahtnila in ima ime Forono.

Seboj imam kataloge od Bingenhaima. Vsaka Ajda dobi enega.

V njem so različne sorte zelenjave, cvetja in zelišč, ki jih pridelujemo v Bingenhaim…. Približno na sredini kataloga je spisek kmetij, ki to pridelujejo. In pri posamezni kulturi vedno vidiš kdo je to pridelal. Rdeče-oranžne barve so za kmetije, ki delajo Demeter kvaliteto, zeleno je ekološka znamka Bioland, sivo-modra pa so druga bio združenja. V Nemčiji se je zadnjem desetletju ekološki način pridelovanja zelo razširil in število Demeter kmetij je v manjšini. Večji del dela kakorkoli ekološko. V Nemčiji smo blizu 20% vse pridelave ekološki kmetje, Demeter pa mogoče samo 5%. Kljub temu so Demeter kmetje prvi in edini, ki se brigajo za seme zelenjave, tako da so se nam v naši iniciativi Bingenhaim ….društvo, kjer smo z delom začeli že v sredini osemdesetih let, v sredini devetdesetih let pridružile tudi kmetije, ki delajo ekološko za kvalitetno znamko Bioland in druge kmetije, ki pridelujejo seme za ekološki kvaliteti in ga mi zanje prodajamo.

Razlika v kvaliteti je in mi to že z barvami v katalogu ločujemo. V prvi vrsti je skrajšava pod katero pri semenu proizvajala lahko najdemo. Čisto zadaj je cenik. Seme je seveda tem dražje čim manjša je naročena količina. Če se hočete kakorkoli pridružiti je smiselno, da naredite skupno naročilo, da ne naroča vsak svoje vrečkice. Bolje je, da naročite večjo količino in si delite.

Iz kataloga lahko vidite koliko ljudi se je že združilo in seme prideluje. Jaz mislim, da se je treba v delo razmnoževanja neke kulturne rastline vključit šele takrat, ko se človek res z eno rastlino dobro razume, jo dobro spozna in opazi, da pod njegovo nego in skrbjo ta rastlina tudi dobro raste. Optimalno že raste kot zelenjava. Če kot zelenjava dobro raste, potem bo rastlina bolje zmogla ta korak naprej, da gre v oblikovanje semena. Če je moj odnos do rastline dober potem bo to dobro. Jaz vam po pravici povem, da sem rabila leta dolgo preden sem se spoprijateljila z rdečo peso. Mogoče je to dejstvo, nekako spodbuda, da se osredotočamo le na nekaj rastlin, da ne mislimo takoj na vse. In vsi skupaj lahko pridelujemo vse, vsak si vzame eno rastlino.

Če hočemo seveda pridelovat različne sorte je dela še več, več diferenciranja. In kadar se srečamo se lepo pogovarjamo in ugotovimo, da ne rastejo povsod vse rastline enako dobro. In potem pride k temu še potreba tujeprašnih rastlin, ko moram skrbeti, da se rastline ne skrižajo med seboj. Paziti moram, da se rastline ne skrižajo, da bi pridelal dobro kvalitetno seme z mnogimi rastlinami. In da potem to veliko količino pridelanega semena tudi dobro razdelim. Pri blitvi, če sadim toliko rastlin kot je potrebno, pridelam semena skoraj za celo Slovenijo dovolj.

Sedaj pa še enkrat ta lista na katero sem zapisala na kaj je treba paziti pri posameznih rastlinah, kar pa smo pri posameznih rastlinah že obravnavali.

Brigitte je to listo prinesla že maja, ko je imela predavanje. Takrat sem jo jaz prevedla. Napisano je potrebno število rastlin za pridelavo semena, oddaljenost med rastlinami, ali so tujeprašne ali samoprašne. To listo lahko dobite pri meni. Mi imamo to razdeljeno po slovenskih imenih in ker mi ni šlo vse na eno stran, sem botanična imena izpustila. Bo popravila in listo malo spremenila.

Na tej lisi piše ali so rastline enoletne, dvoletne ali večletne, kar pomeni ali cvetijo v prvem letu ali v drugem letu ali pa cvetijo v tretjem, četrtem letu tako kot na primer por, ki so večletne in jih lahko pustimo na istem mestu. Napisano je tudi ali so samoprašne ali tujeprašne. Ali jih veter oprašuje ali insekti. Zapisano je tudi s kom se lahko križajo. Na primer pri korenju divje korenje, pri blitvi krmna pesa, sladkorna pesa in rdeča pesa. Sladkorna in krmna pesa, ki jo kmetje pridelujejo, ima med vsemi rastlinami tudi take, ki gredo prvo leto v cvet. V tem primeru je dobro, da grem k kmetu in se dogovorim, da smem jaz izpuliti take rastline, ki gredo prvo leto v cvet. Tiste tako in tako ne oblikujejo dobrega gomolja in nimajo veliko sladkorja.

Naslednji stolpec je kakšno najmanjšo razdaljo moram ohraniti do drugega posevka s katerim se lahko skrižajo, tako da se ne skrižajo. Pri korenju je ta razdalja najmanj 500 metrov od divjega korenja. Pri vseh tujeprašnih rastlinah, ki jih oprašuje veter, kot so na primer špinača, blitva in rdeča pesa, pa je zapisanih 1000 metrov in da moramo paziti na smer vetra. Če ima tudi moj sosed blitvo kilometer daleč, veter pa ponavadi od njega piha proti meni, mora biti razdalja še večja. Pri samoprašnih rastlinah je samo nekaj metrov razmika potrebnega. Kljub temu nam je izkušnja pokazala, da ni dobro, da jih imamo tesno eno ob drugi.

Na primer fižol je samoprašen. Teoretično bi lahko imela eno sorto ob drugi. Tudi solata je samoprašna. Ampak moje izkušnje so, da vedno obstaja določena nevarnost, da se skriža z drugim cvetnim prahom. To pa so potem bolj insekti kot veter, ki to delajo. Fižol in solata sta se tudi že oprašila med seboj in je prišlo do križanja brez svobodne volje. Če imamo na vrtu dvajset gredic in imam dve ali tri vrste fižola, ki bi ga rada razmnožila, ga bom posadila na različne konce vrta.

V zadnjem stolpcu navajam najmanjše število rastlin, ki jih potrebujem za pridelovanje semena, da sorta ostane. Pri korenju je to petdeset do sto komadov. Pri špinači pa sto. Moje izkušnje so pri rastlinah, ki so vetroprašne, da če imam samo najmanjše število je dobro, da gredico naredim v smeri vetra. Na primer imam koruo in veter piha v tej smeri, jaz pa gredico postavim prečno na smer vetra. Oprašitev bo slaba, če imam eno vrsto koruze dolgo sto metrov, ampak prečno na smer vetra. Mnogo bolje je, da teh sto rastlin posadim skupaj v kvadrat, ne v vrsto. To se potem medsebojno bolje opraši. Mogoče to ni praktično ampak rezultati so boljši.

Pri samoprašnih rastlinah imamo tudi napisano: nikoli samo ena rastlina, temveč najmanj deset rastlin. To je tudi v zvezi s tem, ker rastline niso bitja, ki bi rada rasla, živela sama. Če je neka rastlina čisto sama za sebe v nekem okolju ji manjka odnosov, kontakta. Jaz sem se to naučila razumet pri korenju. Pridelovala sem seme v mojem vrtu in imela sem poslušno sto komadov korenja, ki so skupaj cveteli. Ves razvoj oblikovanja cvetja in semena pa je bil proti pričakovanjem, ne preveč bogat. Potem sem se odločila, da pridelujem seme sredi velike njive, kjer je kmet korenje prideloval. Da jaz tja posadim moje primerke iz katerih bom seme pridelovala. Razlika je bila ogromna. Koliko več veselja sem lahko opazila na mojih rastlinah, ki so oblikovale seme. Opazila sem, da rastline potrebujejo druge rastline, da se v polnosti razvijejo.

Če greste v prosto naravo ne morete nikjer najti samo ene rastline nekje za sebe. Mogoče to neko drevo še prenese. Kaj pa je drevo? V Kmetijskem tečaju opisuje Rudolf Steiner drevo drugače. Pravzaprav je posamezno drevo kot kup zemlje, pravi Rudolf Steiner. Izbočena zemlja ji pravi. In to kar z stebla in vej vsako leto zraste, to so posamezne enoletne rastline, ki seveda sodijo v to eno drevo. Zaradi tega pri takem enem drevesu lahko govorimo o enem bitju drevo. Nekaj podobnega lahko doživim, če gledam polje korenja. Na primer polje korenja ali polje žita nekako sodi skupaj kot vse enoletne rastlinice na nekem drevesu. In to izkušnjo lahko uporabimo.

Če pridelujem seme in imam rastline posajene na koščku zemlje, ki ne cvetijo takoj v prvem letu, potem enake vrste rastlin v prvem letu okrog njih posadim. Na primer prenesem na prosto rdečo peso za pridelovanje semena in okrog tega posejem rdečo peso. Da preselim korenje na prosto in okrog tega posejem korenček. Da posadim rastline zelene iz katere pridelujem seme med zeleno, ki jo v prvem letu kultiviram, če to v praksi tudi prenesem. Seveda pa ne smemo stvari delati tako, da opravljanje praktičnega dela v vrtu s tem zakompliciramo. Ko sem rekla zelena, mi je to postalo jasno. Zeleno moram spomladi kot je le mogoče zgodaj preseliti na prosto. Medtem ko posamezne rastlinice zelene relativno pozno preselim na prosto. Zato bom mogoče tisto zeleno preselila na sosednjo gredico. Vedno moram voditi račune tudi o drugih potrebah v zvezi z delom na vrtu. Toliko torej o tem.

Bi pa še nekaj povedala o tem, koliko časa ostanejo posamezna semena kaljiva. Jaz sama seveda opazujem in imam svoje lastne izkušnje. Te izkušnje pa niso popolne. V Bingenhaimu in pri Sativi sem povprašala in pri drugih, ki imajo več izkušenj in informacije so bile zelo različne, delno tudi zelo nasprotujoče si informacije. Jaz imam na primer pri poru to izkušnjo, da tudi po osmih letih še dobro kali. Bingenhaimerji pa so rekli, da že v tretjem letu to seme ni uporabno. Zaradi tega teh nasprotujočih stvari nisem vpisala v listo. Tam kjer ni informacij opazujte sami in si povejte vaše izkušnje. Pri obeh semenarskih firmah so informacije glede kaljivosti take, da so navedbe v letih v glavnem krajše. Preprečiti hočejo, da bi se seme prodajalo tudi še, ko se stopnja kaljivosti bistveno zmanjša. To pa pomeni, da oni vsako leto preverjajo kaljivost semen, ki jih prodajajo. Če pa pogledate koliko rastlin imamo in potem imam semena od različnih proizvajalcev, za vsako kulturo imajo vsako leto najmanj tri pridelovalce semena in sicer zaradi rizika z vremenom. Stremijo k temu, da bi vsako leto lahko ponudili sveže seme za vsako od teh rastlin. Torej morajo vsako seme od vsakega proizvajalca za vsako vrsto rastlin vsako leto na novo testirati kalivost preden dajo seme v prodajo. In po treh letih ne preverjajo več kaljivosti. Samo pri bučah si upajo trditi, da je seme kaljivo pet let Poskušajte zbirati lastne izkušnje glede kaljivosti in mogoče je seme pri vas drugačno, kali dalj časa ali pa krajši čas.

Kako je pa s krompirjem?

Malo biodinamikov dela s krompirjem. Mi smo imeli žlahtnitelja biodinamika, ki je živel blizu …. in jaz sem imela nalogo, da ga nekako vodim. To kar mi je pripovedoval kot svoja spoznanja, svoje misli, to je bilo zelo imponzantno. To pa, kako je pridelovanje krompirja izgledalo v praksi in kakšne so bile razmere, odnosi med sodelavci, to pa ni bilo ravno dobro. On je bil grozen kolerik. Pet let sem hodila k njemu na obiske in vedno je vsak obisk izzvenel v samih njegovih pritožbah kaj vse so njegovi sodelavci narobe naredili, da je zdaj vse tako slabo. Potem smo pa nehali sodelovat z njim. Nimam več kontakta z njim in zdi se mi, da se je tudi preselil.

S krompirjem pri nas v Nemčiji več delajo s krompirjem ekološki kmetje, ki so vključeni pri Bioland zvezi. Je pa tako, da nihče ne žlahtni, nihče ne raziskuje, samo razmnožujejo. Vprašanje je ali moramo reči, da se nekdo mora ukvarjati s krompirjem, Mogoče bom ta čas izkoristila za to, da rečem kakšno dobro za krompir.

Krompir je gomolj, ki nastane v področju listov in stebla, raste pa v zemlji. Žlahtnili so ga Indijanci v 2. stoletju pred Kristusovim rojstvom. V 16. stoletju so ga mornarji pripeljali v Evropo. Imamo presenetljivo anekdoto. Paradižnik je bil najprej tu, ker je lep in v južni Evropi kultivirat paradižnik sploh ni težko. Evropejci so ga radi jedli. Potem pa so mornarji prinesli krompir in takrat niso jedli gomoljev iz zemlje, ampak zelene jagode, ki jih krompir kot seme naredi. Ljudje niso samo zboleli, umirali so zaradi tega. Tega niso mogli razumet. Po slovensko se reče paradižnik, kar je povezano s paradižem. V italijanščini pa beseda pomodori pomeni jabolko ljubezni. To ime je že pravo. Celo čutimo, da paradižnik spodbuja erotične procese in želje. In to je prav gotovo podzavestno ali nezavestno razlog zakaj je paradižnik tako priljubljen. To zavedno pa so ljudje čutili že davno. Ti plodovi na krompirju, ki so tako podobni paradižniku pa so tako strupeni. Seveda so mornarji že rekli, da Indijanci  vendar jedo gomolje, ki spodaj zrastejo in da se tam en krompir, če ga položiš v zemljo, se obnaša kot seme in spet tvori veliko gomoljev.

Ampak ljudje so se krompirja bali. Potem pa anekdota. Medtem je 17. stoletje in francoski kralj je rekel, da naj narode le je krompir, da tako ne bodo imeli lakote. Za visokimi zidovi svojega gradu je prideloval krompir. In potem je postavil velike napise, ki so kukali nad zidovi ven in napisal, tu raste krompir samo za kralje. Francozi so ponoči splezali čez zid in si nakradli krompirja. Opazili so kako dobro tekne kraljevska jed. In kaj je naredil nemški kralj, ki je živel v Berlinu? Kmetom je naložil obvezo, da morajo pridelovati krompir, sicer morajo plačati kazen sto tolarjev. Eno in drugo je bilo uspešno. Ali ni to krasna karakteristika Nemcev in Francozov?

Od 17. stoletja je vsekakor tako, da je postal krompir v Evropi tisti plod, ki preprečuje lakoto. Na določeni površini zemlje se s krompirjem le pridela mnogo večje količine kot žita. To pa je krompir zmogel v tej veliki količini le do 19. stoletja. Potem se je s krompirjem nekaj dogodilo, kar ni anekdota, pač pa je nekaj o čemer je treba razmišljati. Do sredine 19. stoletja je krompir prišel v Evropo z jadrnicami. Ker je bil krompir pri Indijancih severnega dela južne Amerike poceni, so vedno znova pripeljali nov krompir iz južne Amerike. Toda v Evropi so ga tudi že začeli razmnoževati preko gomolja, to je čisto preprosto.

Sredi 19. stoletja so si izmislili parnike. Kako dolgo potrebuje jadrnica, da pride iz južne Amerike v Evropo? Štiri tedne? Vsekakor so bili parniki v desetih dneh iz južne Amerike v Evropi. In kaj je to pomenilo za krompir? Fitoftoro je dobil. Tti novi krompirji posajeni v Evropi so naenkrat vsi okuženi s fitoftoro. Fitoftora napade tako liste kot gomolje in lahko uniči celo njivo in pridelka ni. Znanstveniki so raziskovali kaj je narobe. Ugotovili so, da tam kjer je krompir doma, raste najraje v Andih na 2.000 metrih višine. Tam fitoftora že je, toda v teh višinah gorovja se ne more dobro razširiti. Tako, da v prvotnih področjih pridelave krompirja tako razširjanje fitoftore, da pridelka sploh nebi bilo, ni mogoče. Vsak krompir pa je le prinesel v Evropo nekaj trosov te fitoftore, ki je nalezljiva bolezen. V štirih tednih, če se je krompir v Evropo vozil z jadrnico, so se ti trosi osušil. V desetih dneh, če so lrompir prevažali s parnikom, pa se to ni zgodilo.

Trosi so se ohranili in v blagi klimi nižini kjer se gremo poljedelstvo so se trosi razmnožili. Ta gliva, fitftora, se je močno razširila kot se v področju od koder prihaja sploh nikoli ni mogla. To je nekaj podobnega kot je z varoo, ki prihaja iz Indije. Zdaj pa jo imamo povsod po svetu in se je ne moremo rešiti. In kaj je bila posledica? Posledica je bila velika lakota v deželah, ki so se v tem času zelo orientirale na prehranjevanje s krompirjem. To sta bili na primer Anglija in Irska. Ravno iz teh dežel se je ogromno ljudi izselilo v Ameriko zaradi lakote.

Pri pridelovanju krompirja je fitoftora še vedno velik problem. Toda krompir ima še več bolezni. Pri krompirju imamo zelo veliko bolezni, tud bakterijskih, različne druge glivične bolezni, insekti kot je koloradski hrošč, virusi, tudi rak krompirja je znan. Človek bi lahko naštel svoje lastne bolezni in pri krompirju bi jih skoraj vse našel zaradi sorodnih povzročiteljev. Kdo sproži razvoj rakastih bolezni? Ne vemo. Pravzaprav pravimo, da je to konstitucija, slabi okoljski pogoji. Pri krompirju res najdemo različne oblike rakov. In če si to poskušamo res dobro ozavestiti lahko rečemo, da krompir lahko ohranjamo le z veliko umetelnih posegov.

Proti tej hudi fitoftor se sedaj borijo z gensko tehniko. Škropijo z bakterijo, ki jo dobijo in razmnožijo na gensko tehničen način. In to spremeni tkivo cele rastline tako, da ta gliva fitoftora rastline ne more napasti. Vse izgleda, da hočejo krompir z gensko tehniko tako spremeniti, da ga določene bolezni, ki zmanjšujejo pridelek ne morejo več prizadeti. To je stališče, ki potrjuje tiste, ki se ukvarjajo z gensko tehniko v tem, da je njihovo delo in njihovi cilji ljubeznivi do okolja in človeka. Potem nebi bilo treba uporabljat takšnih strupov, ki rastlino zaščitijo pred škodljivci, temveč lahko rastlino tako spremenim, da je škodljivci ne bodo mogli več napasti.

Pri koruzi na primer to že delajo proti koruznem hrošču. Na primeru koruze pa vidimo, da krave, ki jih prehranjujemo s tako spremenjeno koruzo, dobijo zelo nenavadne nove bolezni, tako na vimenu ali pa taka krma prizadene sposobnost razmnoževanja. Na svetu imamo že resna znanstvena dela, ki to nedvoumno dokazujejo. Kljub temu, da taka znanstvena dela so narejena pa o tem nič ne zvemo, saj jih firme, ki imajo celo gensko tehniko v rokah poskušajo zelo hitro pomesti pod preprogo. Mi ugotavljamo, da celo vlade podpirajo izginotje takih študij. Mi vemo, da je 95% znanstvenikov kupljenih. V nemščini imamo knjigo, ki je prvotno v angleščini napisana. Naslov je Trojanski konj. To kar dopuščamo z gensko tehniko predstavlja za človeka največjo nevarnost. Če človek to bere mu je slabo. Jaz od tega ne morem veliko prenesti. Četudi me Meta opozarja kaj vse je negativno v svetu, jaz za preživetje in za to, da ne obupam, vedno potrebujem pozitivne aspekte.

Moramo pa se vprašati ali se splača ves ta trud okrog krompirja. Krompir je za nekaj stoletij pregnal lakoto in vprašanje je, če tako močno dominira v naši prehrani ali je v resnici upravičeno, da ga imamo za glaven vir našega prehranjevanja. Zagotovo ima krompir svoje posebne prehrambne kvalitete, toda da je krompir glavni vir prehranjevanje, mislim da taka specialna kvaliteta ni potrebna. Tako zelo kot sem hvalila na primer špinačo ali rdečo peso, nihče vendar nebi prišel pri vseh dobrih lastnostih na idejo, da je špinača ali rdeča pesa glavni vir prehrane.

Ogromno ljudi v 19. stoletju v Evropi pa se je zjutraj, opoldne in zvečer prehranjevalo s krompirjem. Jaz mislim, da se moramo vprašati, če je dopustno vsakodnevno uživanje krompirja. Če mi krompir uporabljamo enkrat ali dvakrat v tednu je glede na vsebnost vitaminov in mineralov za človeka zagotovo nekaj pozitivnega. Za vsakodnevno hrano pa mislim, da ni krompir nič pozitivnega. In jaz mislim, da je čisto modro, če kakšno njivo namesto s krompirjem zasejemo s korenjem ali žitom. Da dovolimo, da igra večjo vlogo različnost žit. Potem verjamem, da bo krompir sam po sebi tudi rastel bolj zdravo.

Kot zadnjo stvar bi dodala aspekt Rudolfa Steinerja, tega duhovnega znanstvenika, zakaj on ni za tak način prehranjevanja s krompirjem. On je rekel, to kar človek dobi od rastline iz področja korenin v prvi vrsti prehranjuje glavo človeka, v kateri so možgani in center našega živčnega sistema. To kar jemo iz področja listov in stebel rastline je predvsem hrana za človekov ritmični sistem, srce, kri, ves sistem dihanja. Tisto pa, kar uživamo iz področja, kjer rastlina dela cvet in seme je hrana za našo presnovo in okončine in za tisto moč, ki jo potrebujemo za praktično delo. In res to opazim, če se preveč enostransko z določeno hrano prehranjujem.

Zaradi tega je za majhnega otroka tako potrebno, da uživa veliko korenja. Pa tudi za naše domače živali. Tako človek kot sesalci rastejo v bistvu iz glave. Od embrionalnega razvoja naprej je glava največja. In človek potem raste iz glave ven. Zaradi tega človek v zgodnjem stadiju svojega razvoja potrebuje pravo hrano iz korenovk. In tu je pravzaprav korenje tisti plod, ki je najbolj poln svetlobe, najbolj primeren. Pravzaprav je vse življenje korenje nekaj dobrega za človeka. Krompir pa pravzaprav ni korenovka. Zelena in rdeča pesa sta delno korenovki. In rasteta tudi delno iz zemlje ven. Krompir pa, da ni strupen, mora rasti čisto v zemlji.

In ta poseben organ stebla iz katerega gomolji krompirja v zemlji rastejo deluje na poseben način na naše možgane. Deluje predvsem na sprednje možgane. Naši sprednji možgani na nek način spodbujajo naše predstave. Ta način, ki ga vsi dobro poznamo spodbuja. Zjutraj se zbudite in polni predstav ste. Potem se morate skoraj naprezati, da se ustavite pri eni določeni misli. Če poslušate in razmišljate tisto, kar ste slišali, si morate nenehno prizadevati, da ostanete pri tej temi. Temu je tako. Lahko bi tudi sedeli tu, v vas pa se dogaja vse mogoče in ne poslušate predavanja. To je način razmišljanja, ki ga omogočajo naši sprednji možgani. Razmišljanje pri katerem si moram prizadevati, da ga ohranim na neki točki, to je način razmišljanja, ki ga jaz iz svoje notranjosti zavedno vodim. To je način razmišljanja, ki ga nosi moja volja. In tu so potem deli možganov, ki jih imamo v zadnjem delu glave, ki mi to omogočajo. Krompir pa tega področja v zadnjem delu glave sploh ne prehranjuje. In Rudolf Steiner poudarja, če se generacije dolgo človeštvo prehranjuje s krompirjem, bodo sposobnost razmišljanja iz sprednjih možganov sicer okrepile na račun sposobnosti razmišljanja, ki je utemeljeno v zadnjem predelu glave. Torej dragi krompir, jedla te bom kot špinačo sli kot solato in v tem primeru imam nekaj od tebe. Vsakodnevna hrana pa mi ne boš več.

Meni je zanimivo, ker kupovat velik nakupovat v Avstrijo, ker imajo biološke pridelke dalj časa že na voljo kot na primer Spar. In Avstrijci imajo svoja poimenovanja za določeno hrano in zelenjavo. Krompir imenujejo ertheapfle. Mogoče je to povezano s preteklostjo, ko ga niso marali ali so se ga bali, pa so ga poimenovali zemeljska jabolka. Drugo poimenovanje pa je … jaz mislim, da iz tega izhaja krompir.

Jaz bi dodala še tole. Antropozofi veliko govorijo o tem, da v bistvu človeka ne prehranjujejo samo snovi in energije v nekem pridelku ampak tudi tiste sile, ki so plod oblikovale. In čisto nekaj drugega je, če se ti prehranjuješ s prosom v katerem delujejo tiste sile, ki so okroglo obliko prosa oblikovale, ali se prehranjuješ s piro, ki je kot na obe strani zašiljen kristalček, ali se prehranjuješ z lepo viljamovko, ki je en krasen plod naredila ali pa se prehranjuješ s krompirjem, ki je brez vsake oblike. Potem ni čudno, da je tudi človek brez vsake oblike, če veliko krompirja je.

15.

V naši zadnji rudni si le še oglejmo nekaj stvari. Na začetku sem hotela nekaj povedati o semenih, ki smo jih naročili prvi dan. Kumare in paradižnik niso hoteli v vodi pravilno vret, ne tako kot sem jaz tega navajena. Mogoče je bilo tudi premalo teh semen in zaradi tega tudi premalo kambija, ki vre. Včeraj sem to precedila in takole razprostrla na toaletni papir. Ponoči se je to osušilo. Sedaj lahko to odrgnemo in tukaj kumare, če jih pogledate, so že precej suhe, a za v vrečko še ne dovolj. Te majhna paradižnikova semena so pa še bolj mokra. Vedno znova jih je treba tako odrgniti, saj se papir zalepi zanje. Potem enkrat jih pa spravimo v vrečko.

Torej, da vam povem, to niso posebej žlahtneni paradižniki, to so paradižniki, ki jih naša vrtnarija prodaja. Kumara pa je iz našega semenarstva in je sorta Tanja. Torej ni hibrid, je kumara, ki oblikuje seme in je dolga in tanka. Seme od teh kumar je že nekaj vredno in si ga bomo potem razdelili, paradižnik pa ne.

Predvsem smo do zdaj obravnavali rastline kot plod, ki nas prehranjuje. Na koncu pa bi se rada lotila še aspektov, ki so tem nadrejeni. Najprej bi rada povedala nekaj o tem, kaj v rastlini deluje zdravilno in kaj je strupeno. Že dolgo človek uporablja rastline v zdravilne namene. Uporabljal jih je že davno pred tem, ko jih je žlahtnil za hranilne rastline. Zdravilne rastline najdemo v vsem rastlinskem svetu in ne samo med temi visoko razvitimi cvetnicami. Verjetno veste, da na primer postelja, ki jo naredimo iz praproti, zdravilno učinkuje na vso hrbtenico. Ali pa, da poznamo tudi pri iglavcih najrazličnejše zdravilno učinkovanje. Torej   rastline imajo to sposobnost, da zdravilno učinkujejo na višje razvite organizme. To so lastnosti, ki po naravi v rastlinah živijo.

Če zdravilne rastline bližje gledamo, lahko odkrijemo, da imajo pogosto zelo posebne zahteve ali potrebe glede na svoje rastišče. Če enkrat opazujem arniko, vsi jo poznate. Arniko lahko uporabimo zunanje, lahko jo pojemo, lahko dobimo injekcijo, da učinkuje preko krvi. Pri najrazličnejših boleznih nam pomaga. V nemščini ji pravimo …. , tista ki nam daje dobro. To pomeni, na splošno dvigne zdravje v harmonično ravnotežje. Ko smo v …. ustanovili waldorfsko šolo, smo imeli sekretarko na šoli, ki je bila zelo materinski tip. Pri otrocih se je kmalu razširilo prepričanje ali pa mnenje, če se je karkoli zgodilo, če nekoga boli trebuh ali glava, če je kdo padel, je bilo treba samo iti v pisarno in tajnica je vedno dala  tistemu otroku arniko v kateri koli obliki. Tako, da so jo otroci v šoli pravzaprav z arniko identificirali.

Rastlina arnika pa raste v čisto določenih pogojih. Mora biti gorato, spodaj naj bi bil granit in klima mora biti malo surova, malo huda. Naša semenarska iniciativa …  ponuja tudi seme arnike. Meni še nikoli ni uspelo, da bi pri meni rasla. Pri arniki je res tako, da jo moramo iskati tam, kjer si ona izbere mesto. Pri vseh zdravilnih rastlinah pa ni tako. Toda zdravilne rastline imajo svoje specialne potrebe, kar se okolja v katerem raste tiče. In tudi so specialist med rastlinami.

Midve se imava zelo radi, ampak imava pa tudi različne aspekte. In ona ravnokar pravi, da so tisti ki se ukvarjajo z gensko tehniko specialisti.

Če se ukvarjamo s temi rastlinami, mogoče pustimo arniko zdaj zunaj, so te rastline pogosto zelo enostranske, kar se njihove tvorbe, rasti tiče. Moderna znanost seveda hoče raziskati, kaj v zdravilnih rastlinah učinkuje. In poizkušaj izločiti tisto učinkovino, ki prinaša to zdravilno moč. Ta znanstveni pristop ima dva negativna učinka, pravzaprav tri. Na eni strani so mnogim zdravilnim rastlinam odrekli, da sploh so zdravilne, ker v njih niso nič posebnega našli. Niso pa mogli zajet delovanja. Iskali so substance in substanc niso našli. Tudi arnika sodi k tem rastlinam. Ali pa take rastline kot plešec. Tudi to je zdravilna rastlina, ki lahko deluje homeopatično.

Pri drugih zdravilnih rastlinah so morda našli neko specialno tvorbo snov,i ampak pravijo, da so odkrili tudi to, da so to včasih substance, ki včasih pri človeku povzročajo raka. Na primer pri trpotcu. Obstaja knjiga o zdravilnih zeliščih Marije Treben. Poznana v tudi v Sloveniji. Farmacevtska industrija v Nemčiji je prepovedala prodajo te knjige. In pravijo, da bi Marija Treben s svojimi priporočili širi raka.

Pri nas pa je tako z gabezom.

In tretja negativna posledica teh znanstvenih pristopov je, če so našli v neki specialni rastlini to posebno tvorbo snovi, potem poskušajo to z žlahtniteljskimi pristopi v rastlini nekako povečati tvorbo teh snovi. Rastlino poskušajo prilagoditi drugim pogojem rastišča, tako da pozitivno reagira na gnojenje, da močno raste in dokazano je, da rastlina potem oblikuje več teh zdravilnih substanc, ampak niso več učinkovite. Mogoče jih lahko uporabljajo še za sintetično pridobivanje zdravil. Ta substanca se lahko tvori samo v nekem harmoničnem organizmu prvotne rastline. Mogoče pa je ta zdravilna učinkovitost v tej rastlini skrita samo kot njena sposobnost, ki je ni mogoče zaznat, evidentirati in da ta potem v drugem organizmu sproži neko zdravilno delovanje.

Zdaj pa hočejo oni to substanco izolirat, abstrahirat in potem naj bi delovala kot zdravilo.  Potem pa naenkrat ugotovijo, da zdravilnega učinka sploh več ni. Možno je, da bodo v nekaj desetletjih vse te zdravilne rastline, ki jih v naravi imamo spravili ob ves ugled. Tako pa z zdravilnimi rastlinami ne smemo delati. Če mi o zdravilnih rastlinah nič ne vemo, če teh zdravilnih rastlin v naravi ne iščemo in če mi tega znanja, vedenja o zdravilnih rastlinah ne posredujemo naslednjim generacijam, bo to čisto izginilo. Tako dolgo dokler se ljudje ne bodo spomnili na nekaj boljšega, na nekaj kar ni abstraktno. Ta način razmišljanja, da na zdravilni učinek v rastlinah gledam na tak način je posledica človekove sposobnosti, da razmišlja abstraktno. Ljudje, ki danes živimo, to skoraj perfektno obvladamo. To tudi je sposobnost, ki ima svoje vrednote. Ampak prav je, da vedno skrbimo da svoje abstraktne misli spravimo v povezavo, v nek smiseln koncept. Ne smemo postati prehudi specialisti. In rastline ne moremo primerjamo z nekom, ki se ukvarja z gensko tehniko.

Rastlina nosi zdravilni učinek v svoji celoti kot rastlina. Pogosto je zdravilni učinek v rastlinah povezan s tvorbo strupov. Tvorbo strupov moderna znanost mnogo lažje zajame. Strupe iz rastlin že kar dolgo časa izolirajo in jih za vse mogoče stvari uporabljajo. Kaj pa je pravzaprav ta tvorba strupov pri rastlini? Brez nadaljnjega najdemo v rastlinskem svetu strupe, ki so lahko tako učinkoviti, da človeka lahko tudi ubijejo. Ki pa na primer za ptiča sploh ne predstavljajo nobene nevarnosti. To je na primer volčja češnja. Kako radi jo imajo kosi. Kaj pa bi bilo s človekom, če bi pojedel dve jagodi? Nebi priporočila.

Seveda najdemo tudi strupe, ki učinkujejo na vse žive organizme, tako, da jih močno spremenijo pa tudi ubijejo. To je na primer strup jesenskega podleska. V vseh zelenih delih ga tvori, predvsem v tistih zelenih plodovih v sredi. To deluje na cel organizem tako, da ga prav ubije. Če se pa to specialno uporabi, lahko iz tega naredimo zdravilo. Že tisočletja se to dela. Uporabljamo pa ga tudi pri žlahtnjenju rastlin že približno osemdeset let. In sicer zaradi tega, ker močno spremeni celice in celo DNK. Pri rastlinah se za enkrat to uporablja in na te celice deluje tako, da jih ne ubije, spremeni pa genski material.

Kaj pa tak strup je? V angleščini pomeni »gift« darilo, v nemščini pa je »gift« strup. Mi imamo ta izraz strup tudi v nemščini še v uporabi kot darilo. Pred nekaj desetletji je bilo še v navadi, da se reče, če se ženska poroči dobi doto in dota je »mitgift«; strup ki ga dobi na pot. Dobi seboj darila, nekaj vrednot za svojo lastno družino. Kaj je bistvo darila? Tisti, ki daruje od tega nič nima, daje drugemu. In strup v rastlinskem svetu tudi nosi v sebi tak karakter. V času razvoja tvorijo rastline v katerem koli organu, ki je glede na rastlino enkrat ta drugič drug, neko substanco, ki jo v ta organ kot odlagajo.

Človek in žival poznata te procese izločanja mnogo bolj kot rastline. Žleze v našem telesu stalno nekaj izločajo in to koristi organizmu. Če pomislimo na izločanje sline v ustih, brez sine sploh nebi mogli jesti, požirati. Kar pa se nam zdi še bolj samo po sebi umevno pa so izločana žlez v področju prebavnega trakta. Vse izločanje preko ledvic, preko črevesja izločimo ven.

Kaj pa rastlina? Rastlina v svojih specialnih zastopnikih lahko v sebe, v določene dele kopiči snovi in jih ne izloči v svet ven. Jesenski podlesek kopiči čisto določeno beljakovinsko substanco v svoje zelene dele v liste in v tisto kapsulo plodu. Kar izloča kot beljakovino in beljakovine so visoko komplicirane snovi tega ne more rastlina nikoli več uporabiti ponovno v svojem organizmu. Na primer če izloča določene substance in jih nalaga v svojo korenino ali pa na primer sukulenti nalagajo substance v svoje debele liste. Če se rastlina slabo počuti si tiste lahko spet vzame. Tisti strupi pa za rastlino niso zaloge. Rastlina jih izloči v določene organe in tam ostanejo tako dolgo, da rastlina ovene. Trobelika nalaga strup v svoje korenine. V drugih organih ta rastlina ni strupena, samo korenina je. Jesenski podlesek ima strupe v vseh zelenih delih, ne pa v nežnem cvetu ali v semenu.

Rastline so tako različno organizirane, da ene zbirajo svoje strupe tu, druge drugje. In zbirajo ga, da bi ga darovale in to delajo po naravi. In spet enkrat nam rastlina pove, živ organizem na Zemlji sem, da lahko darujem, da živim v darovanju. Presenetljivo je, da imamo pri cvetnicah včasih cele družine rastlin, kjer je skoraj vsak zastopnik tiste družine strupena rastlina. In potem imamo spet druge rastlinske vrste, kjer ne najdemo niti ene strupene rastline. K rastlinam, ki niso strupene so tiste, ki jih imenujemo …   kamor sodi na primer špinača. Zgodi se, da je tvorba substanc pri njih slaba, ampak to je pogojeno s slabimi pogoji, ki jih človek nudi. Tisto tvorbo substanc pa lahko spet vzamejo nazaj v svojo presnovo. In če taka špinača ki je imela prej več nitrata v listih kot je dobro, presežek nitrata izgine.

Potem pa še ena druga družina rastlin, ki komaj tvori strupe. To so košarnice in k njim sodi pretežni del rastlin iz katerih delamo preparate. Med njimi je veliko zdravilnih rastlin, ki ne tvorijo strupov. Moderna znanost jih vse ignorira. In potem imamo posebno dve družini rastlin, kjer najdemo veliko strupenih rastlin. Eno so stročnice, kamor sodijo leča, fižol, grah, vse vrste detelje, ki tla zelo obogatijo. Drugo pa so razhudniki. Imenujejo se solanocee. Sem sodijo paradižnik, krompir, jajčevci, paprika. Pri razhudnikih je skoraj tako kot pri gobah. Če rastline ne poznamo ampak sodimo, da sodi k razhudnikom, je bolje, da je ne jemo in dobro je, da si operemo roke, če smo delali z njo. Vedno je tam nevarnost strupenosti.

Plodove razhudnikov je prineslo v Evropo šele odkritje Amerike, predvsem paradižnik in krompir. Jajčevci in paprika so doma v Indiji. Toda v Evropi so poznali razhudnike. To so bile rastline za pridobivanje drog. Samo en primer, da karakteriziram strupe razhudnikov. Lahko rečemo, vsi strupi razhudnikov delujejo podobno. In sicer opazimo to kot spremembo naše zavesti. Ustvarijo nekakšno zavest kot v sanjah. To se lahko stopnjuje do halucinacij, tja do telesnih občutij, ki so iluzorična. In v magičnih praksah starega pa tudi še srednjega veka so iz razhudnikov na primer delali kreme. S tem so si ljudje namazali telo in preko kože so imeli čudovite vtise in imeli so občutek, da lahko letijo. To, da čarovnice lahko letajo po zraku je samo primer take prakse. Toda vse to je samo vtis, iluzija.

Kaj pa se dogodi, če človek pride do takih neresničnih vtisov, do take sanjske zavesti? Moja duša je zelo aktivna, tako da jo v celem telesu čutim. To je zavest duševnosti, ki se razširi po celem telesu. Ki nima nič več opraviti z zemeljskim, s tistim čutno zaznavnim materialnim. Tudi zunanje bolečine je taka krema povsem ublažila. Vse kar je bilo iz fizičnega je bilo kot odpihnjeno. Kaj nam daje realna zavest za fizično čutno zaznavno? Ker naš jaz živi v nas tudi v fizičnem telesu. In mi ne doživimo našega jaza samo v svoji duši, temveč ker smo ljudje, živi naš jaz v času življenja na Zemlji tudi povsod v našem fizičnem telesu. To pa, kar jaz zaznava izven fizičnega telesa nam daje to jasno prizemljeno zavest, občutek realnosti. Tako da mi na fizično čutnem zaznavnem svetu lahko razlikujemo kaj realnost je in kaj je neresnično. Strupi razhudnikov pa človeški jaz pravzaprav vržejo iz fizičnega telesa ven.

Že pri živalih pa najdemo drugačno organizacijo kot pri človeku. Živali so fizična bitja, ki so seveda prežeta z življenjem in imajo dušo. V posameznem primerku živali živalski jaz nikoli ne deluje v fizičnost te živali. Živalski jaz deluje popolnoma iz periferije mogoče v duševnost živali. Pri mnogih pojavih v živalskem svetu lahko tudi vidimo kako ta jaz od zunaj v žival deluje. Ste gledali kdaj kako leti jata ptic? Na primer gosi, ko odletijo. Kako je mogoče, da se posamezna ptica tako lepo vključi v tisto formacijo? Človek res lahko ugotovi, da je nekaj kar je nad celo jato in od zunaj to jato ureja. In ptice lahko skupaj zelo daleč preko Zemlje letijo. Vedno odvisno od ritma letnih časov. Posamezna ptica tega ne more, tega ne ve. Lahko rečemo, da jaz teh ptic nosi tako gibanje. Jaz mislim, da lahko razumem, da prav zaradi tega pticam strupi razhudnikov ne škodijo tako. Njihovega jaza se ta strup ne more dotakniti. V večji meri in še hujši strupi razhudnikov pa bi brez nadaljnjega delovali.

To sem hotela povedati kot ekstremen primer kako ti strupi delujejo na življenjsko organizacijo živih bitij. Vsak strup seveda deluje drugače. Če beremo kako je Sokrat umrl in je pred tem moral spiti ta neverjetno močan strup. Do trenutka smrti je vodil filozofske diskusije s svojimi učenci. Njegova zavest ni bila prizadeta, ker strupi kobulnic ne delujejo na zavest, temveč delujejo na organizem motorike, na gibanje. Nekako je čutil paralizo, ohromel je od nog navzgor in ko je ta ohromelost dosegla pljuča in srce, je umrl. To sta dav primera za različno učinkovanje strupov. S tem se ni za igrati. Proizvodnja zdravil zahteva veliko znanja.

Ta opis tvorbe strupov je neke vrste uvod v to, kar vam želim danes povedati za zaključek. Hotela sem govoriti o štiridelnosti človeka in cele Zemlje. Poudarjam, in cele Zemlje. Čeprav sem se malo dotaknila kako to izgleda pri živalih, ki na Zemlji tudi živijo. O štiridelnosti človeka se mi zdi, da pri vas ni treba posebno veliko govoriti. Čim se ukvarjamo z biološko dinamičnim kmetovanjem in srečamo antropozofijo, zelo kmalu srečamo to členitev pri človeku, ki nam pomaga človeka razumeti. Namreč, da imamo pri človeku fizično telo. Pri fizičnem telesu najdemo življenje, ki to fizično telo oživlja. In potem pri človek odkrijemo, da je celo oživljeno telo prežeto tudi z duševnostjo. In kot četrto živi v človeku njegov jaz. In ta človeški jaz mora biti pri vsakem človeškem življenju gospodar v svoji hiši. To pa ni samo po sebi umevno.

Prvi dan sem vam rekla, vsako noč v nekem duševno procesu kot da dušo in duha izdihnemo iz telesa. Ko se zbudimo pa ta duša in duh včasih zelo hitro, včasih pa počasi prideta v naše telo. Če se pozorno opazujemo je to kar odkrijemo lahko zelo zanimivo. Nekateri potrebujejo pol dopoldneva, da je jaz v njih posebno prisoten. Ko se jaz zbudim pa sem že skoraj zraven postelje pokonci. Na drugi strani pa imam težave, da zaspim. Potem sem se pa naučila. Enkrat sem tako poskočila iz postelje, da sem potem padla nazaj in sem si na postelji zlomila rebro.

Človek ima pa tudi v toku življenja občutek, da se z leti duševnost in jaz krepita. Pri otroku imamo res občutek, kot da ta duševnost in duh delno še od zunaj delujeta vanj. Potem pa korak za korakom v polnosti prežame fizično telo. Pri nas zakon pravi, da štirinajstletniki še ne odgovarjajo za svoje početje. In ta zakon na neki strani potrjuje, da človeški jaz pri štirinajstih letih še ni v polni meri gospodar svojega telesa.

Kako pa čutimo v sebi svojo dušo in kako čutimo v sebi svoj jaz? Najprej bom enostavno rekla, da naša Zemlja ni samo kup kamenja, nekaj fizičnega. Na Zemlji je tudi voda, kar naši znanstveniki niso mogli odkriti na nobenem drugem nebesnem telesu. In zaradi vode so možni življenjski procesi. Ampak mi vsi dobro vemo, da ta dva faktorja, fizičnost in voda, še ne omogočata življenja. Za življenje je potrebno, da v mnogih ritmih sodeluje tudi to, kar dobimo iz kozmosa v obliki svetlobe. Ta svetloba in toplota pa je zaznavna šele na Zemlji. Kot moderni ljudje veste, da je ta grozno velik prostor med Zemljo in Soncem hladen in čisto temen. Šele v atmosferi in razmerah Zemlje mi to svetlobo tudi vidimo in toploto zaznamo. In prav tako je s tistim, kar pride na Zemljo od Lune in planetov in vsega ostalega kozmosa v teh mnogih različnih ritmih. Šele to omogoča življenje, ki na Zemlji je. To je nekaj, kar deluje na Zemljo kot celoto. Ker pa je razmerje Zemlje do fiksnega neba, do planetov, do Lune, so Sonca, spremenljivo glede na lastne ritme, imamo opraviti z ritimi. In ritmi so nosilci življenja. Ne samo antropozofija, tudi moderna znanost pravi, vsak življenjski proces temelji na čisto določenem ritmu. Brez ritmov življenja ni. In ritem nastane zaradi celote Zemlje glede na to kako se ona giblje v odnosu na vso kozmično okolje. Smem morda le reči, da ima Zemlja kot celota svojo življenjsko organizacijo, je živo bitje.

Na začetku sem že postavila v sorazmerje v odnos dihanje človeka in ta največji ritem Zemlje, ki nastane v odnosu do vsega in do zodiaka. Lahko brez nadaljnjega pridemo do prepričanja oziroma do predstave, da se Zemlja v toku enega leta ne izrazi kot celota ampak samo delno. Letni časi so na južni polobli ravno obratni kot na severni in ta ritem letnih časov ni samo nekakšno dihanje, ki nosi življenjske procese, temveč je to nekaj, kar bi lahko primerjali s stanjem budnosti in stanjem spanja pri človeku. Tudi tu bi lahko rekli, da se v enem času nekaj kot duševnost Zemlje kot izdihne in v nasprotnem letnem času Zemlja svojo duševnost in duha spet vdihne.

Majhna primerjava s človekom. Kaj pa se dogodi, ko spimo? Med spanjem, ko izdihnemo svojo dušo in duha, takrat življenjski procesi v našem telesu delujejo odlično. Zato sem povedla tudi ta primer, da moderna medicina to izkoristi in težko poškodovane ljudi na umeten način za dalj časa enostavno uspavajo. V tem primeru procesi življenja, življenje v človeku, poškodbe v tem primeru lahko bolje in hitreje pozdravijo.

Kdaj pa je nekaj takega pri Zemlji? Kdaj imajo življenjski procesi najmočnejše delovanje v Zemlji? Višek življenjskih procesov je od pomladi preko poletja, tja do jeseni, ampak takrat Zemlja  spi. In ko gredo življenjski procesi v razgradnjo in pozimi pridejo v popolno mirovanje, takrat je Zemlja budna. Čas največje budnosti za Zemljo je zima. Ta čas globoke zime je po zimskem sončnem obratu 20. decembra. Kaj mi delamo kadar smo budni? Takrat se izmenjujemo na nivoju duševnosti in duhovnosti s svojim okoljem. Pogovarjamo se z drugimi ljudmi in to je to, kar nas duševno in duhovno vedno znova oživlja, to na čemer se razvijamo naprej. In lahko bi rekli, da je Zemlja pozimi v duševno duhovnem dialogu z ostalimi planeti kozmosa. Poleti pa je v svojih življenjskih procesih čisto usmerjena na življenjske procese na Zemlji v sodelovanju s Soncem. In tako kot sem omenila, da v času spanja delujejo pri človeku in na človeka visoka duhovna bitja, ko sta naša duša in duh izven telesa, je tudi za Zemljo čas življenjskih procesov poletja čas, ko sodelujejo pri tem življenju visoka duhovna bitja. Sodelujejo v vseh življenjskih procesih Zemlje.

Malo bom to opisala kako diferencirano delujejo duhovna bitja v življenjskih procesih Zemlje. Življenjske procese bi lahko označili kot elementarne procese. Ta duhovna bitja, ta angelski svet ima potem na razpolago majhna bitja kot organe, ki to delo opravljajo. Ta majhna bitja so povsem povezana z Zemljo in ta majhna bitja so pravzaprav telo življenja Zemlje,  eteričnost Zemlje. Ta bitja so tako povezana z Zemljo, da gredo tja do fizičnih tvorb. Tako kot imamo mi organe v katerih se odvijajo procesi življenja, srce, jetra, pljuča, pankreas, žolč, ledvica in tako naprej. Predvsem ti organi življenja, srce in pljuča sta najbolj bistvena posredovalca in sta zelo pomembna. Pravzaprav vse, kar imamo v telesu. Tu imamo pomembne organe tudi v notranjosti kosti, kostni mozeg, ki so kot izvajajoči na razpolago življenju za te življenjske procese.

In tudi Zemlja ima take organe življenja. Del telesa življenja, eteričnosti Zemlje so in vedno hitijo tja, kjer je višek razvoja življenjskih procesov. Fizično pa mi teh bitij ne vidimo. Niso vidna kot so naša ledvica ali jetra. Ta bitja so nekaj kot delujoči organi angelskih bitij. Angelskih bitij se ni dotaknil izvirni greh skozi katerega je človek na Zemlji šel in ki je pri človeku povzročil nekakšno duhovno ločenost od duhovnih bitij kozmosa. In še nekaj odločilnega razen te ločitve se je dogodilo z izvirnim grehom. V genezi je to tudi opisano, ampak pogosto človek tega ne razume. Tam je v imaginativnem prikazu izvirnega greha zapisano; in ko je Adam, in Adam pomeni človek, jedel od tega jabolka so se njegove oči odprle in videl je da je gol. To pa ne pomeni samo to, da je zdaj naenkrat videl svet zunaj, temveč je fizični svet s tem šele pritegnjen v fizično vidno sfero.

Zemlja in vsa bitja, ki so na njej živela so že imela svoje fizično telo, toda s tem aktom ločevanja od visokih stvarniških bitij je vse tisto, kar je v zvezi s človekom postalo fizično vidno. K temu sodijo vsa kraljestva narave. Njih ne moremo ločevati. V bistvu so popolnoma povezana z nastajanjem človeka. Tako mineralni svet, tako rastlinski svet, kot tudi živalski svet in vsi ljudje tja do daljne bodočnosti Zemlje. Ne pa tudi tista bitja, ki predstavljajo življenjske organe Zemlje in so izvajajoči instrumenti angelskih bitij.

Te izvajajoče organe pogosto imenujemo elementarna bitja. Imajo fizično telo, ki ga pa čutno ne zaznamo, ne vidimo ga. Tako nevidna so ta bitja, kot je bila nevidna vsa Zemlja pred izvirnim grehom. In ta nevidna bitja so bitja, ki imajo svoje fizično telo, telo življenja in tudi svojo duševnost. Ta bitja po nalogu angelskih bitij vodijo življenjske procese na Zemlji. Njihov jaz ni ločen v angelskem svetu. In glede na to, kako hočejo angeli delovati v življenjskih procesih Zemlje, nastajajo ta elementarna bitja in zelo hrepenijo po tem, da bi se vrnila v svojo domovino.

V svetu pa, ki je postal fizično viden živijo tudi tista duhovna bitja, ki jih v evangelijih Kristus imenuje gospodar Zemlje. A antropozofiji govorimo o arimaničnih bitjih. Ta bitja želijo samo to, da bi tista bitja, ki preko angelskih bitij nenehno delujejo v življenjskih procesih Zemlje, od angelov ločila in da bi jih pritegnili k sebi. Odločilni posrednik pri tem dogajanju je človek. Človekov odnos do narave odloča ali se ta bitja, ki so udeležena v življenjskih procesih narave vedno znova lahko vrnejo k angelom ali zapadejo pod oblast arimaničnih bitij.

Človek je odločilno odgovoren za to, kar se tu dogaja. Odgovornost je v nemščini interesantna beseda. Po smislu pomeni, da sem jaz za vse karkoli delam odgovoren, pomeni kriv ali pa ne kriv. Glede na to ali ima dobre ali slabe posledice to kar delam, je pa vedno odvisno od mene. In jaz moram nositi posledice svojega delovanja. Zaradi tega lahko čutimo odgovornost kot vedno večje breme in kot star človek si vedno bolj upognjen od bremena zaradi odgovornosti za dela, ki smo jih v desetletjih opravili. Na mene pa je odgovornost v nemški obliki še nekaj drugega, nekaj odločilnega. Če čutim svojo odgovornost do rastlin in do živali in odgovorno z njimi delam, pride od njih nekaj k meni nazaj. To je odgovor. Odgovornost in odgovor.

Moja odgovornost so pravzaprav vrata skozi katera prihaja ta odgovor, to darilo nazaj. Če z največjo odgovornostjo v naravi delam mi narava skozi ta vrata, ki jih jaz odprem, razodeva svoje bitje v vseh inačicah. To je odgovor narave, ki mi priteka skozi ta vrata, ki ji jaz odprem. Ali tudi v slovenščini beseda odgovornost nosi v sebi ta potencial?. Da. Tudi v francoščini besede omogočajo tako razumevanje. To je nekaj, kar bi lahko razumeli kot nalogo človeka v odnosu do narave v cilju ohranjanja rastlin in živali. Da mi ta bitja, ki so izvajajoči organi angelskega sveta ne iztrgamo iz njihove povezanosti na tak način, da bi zapadla pod komando Arimana. To bi pomenilo uničenje življenja na Zemlji. Mislim, da sem se vedno znova dotaknila našega razumevanja, ki ga pa moramo z razumevanjem rastlin in živali v sebi še bolj razviti. Najtežje je mogoče razviti razumevanje do mineralnega sveta. Ampak če mislim na naše učence v …. , ki jih uči Walter Sorms ali pa Gert …, naš vrtnar. S kakšnim spoštovanjem tipajo kvaliteto naše Zemlje, jo poslušajo čutiti kadar karkoli delajo, na primer pri okopavanju fižola. Potem le verjamem, da se v tem skriva tudi vse večja sposobnost priti v nek odnos do mineralnega.

Kmalu bo pol enajstih. Po pavzi bi vam lahko opisala način kako te štiri vrste elementarnih bitj delujejo, kakšna so in kaj mi lahko zaznamo kot duševnost ali duhovnost Zemlje. Malo bo trajalo da to obravnavamo ali pa naj se omejim samo na nekaj aspektov.

16.

Na začetku bom le še malo opisala dejavnost teh elementarnih bitij. Imamo štiri skupine teh bitij V različnih jezikih se pojavljajo njihova imena, ki so nekako slikovita. Tista bitja, ki živijo in delujejo v najbolj čvrstem v zemlji, jih v nemščini imenujemo Gnome škrate, duhove zemlje. Včasih Rudolf Steiner pravi, da so to duše zemlje. Brez nadaljnjega so to bitja, ki delujejo na področju živega ampak tudi z duševnostjo. Ti duhovi zemlje, ki živijo v notranjosti Zemljem, v mineralnem, imajo en poseben odnos do mineralov v Zemlji. In posebno jih zanimajo korenine rastlin. Pravzaprav pa ne samo do korenin.

Je še nekaj kar Rudolf Steiner opisuje. Na to idejo človek sploh ne pride. Ko taka rastlina raste od kaljenja pa do tvorbe listov, ko oblikuje steblo, ko oblikuje cvet, ko oblikuje plod in končno seme, gre rastlina od enega stadija razvoja v drugi. Prejšnji stadij razvoja se kot nekako sleče iz rastline. Rastlina odloži prejšnji stadij in gre v novi stadij razvoja. Če imamo listnato rastlino, ki je polno razvita, ponavadi ne vidimo več tistih prvih kličnih listov, oveneli so. In tista slika, ki je nastala takrat, ko so se razvili klični listi in Rudolf Steiner pravi, da tista prva slika kot kaplja v zemljo izgine.

Pozneje je nekaj podobnega tudi s polno razvitimi listi. Ko enkrat rastlina usmeri vso svojo pozornost v oblikovanju cvetnih nastavkov to listje odmre. Tista prejšnja tvorba listov kot kaplja nekako preide v zemljo, tako dolgo dokler cela enoletna rastlina ne ovene in ostane od nje še samo seme. In lahko si predstavljamo, da je zemlja okrog take rastline eterično, duhovno, duševno čisto prežeta s temi prejšnjimi slikami oblike rastline. Ti duhovi zemlje, škratje te slike sprejmejo vase.

In ko pade seme na zemljo oziroma ko človek seme v zemljo položi ni potrebno, da je na istem mestu, kjer je ta rastlina rasla prejšnje leto. Rekla bom materinska rastlina. S temi bitji torej, s škrati nismo tako zelo vezani na nek določen prostor. Naš občutek prostora sodi k temu čutnemu zaznavanju sveta. Duhovna bitja, ki imajo fizično telo in tudi dušo pa od prostora niso odvisna. Če potem seme, ki je koncentrat prejšnjega razvoja rastline, začne kaliti, v tleh stanuje, potem ti duhovi zemlje pridejo k rastlini in nosijo s seboj slike rastlin in oplodijo seme. Iz semena regrata spet regrat zraste. Iz semena cvetače spet raste cvetača in ne kolerabica. In Rudolf Steiner pravi, da je to oploditev pri rastlinah, ki jo lahko primerjamo z oploditvijo pri živalih in človeku, ko nastaja novo živo bitje.

To kar imamo pred seboj v cvetenju neke rastline, to sem vedno poimenovala oprašitev. In iz oprašitve nastane seme. Kaj pa pomeni seme pri človeku in živalih? To je tisti delež, ki prihaja od moškega živega bitja, da lahko novo živo bitje nastane. In potem je  potrebna še materinska plat, torej materinsko naročje z jajčecem. In če oboje pride skupaj, celica jajčeca in semenčica, torej v naročju ženskega dela v maternici, potem nastane nov organizem iste vrste. In to lahko primerjamo s kaljenjem rastline v materinskem naročju Zemlje. In Rudolf Steiner imenuje dejavnost škratov v tem primeru pomoč pri rojevanju ali pa pravi, da so škratje babice za rastline. Ali ni to krasno? Ali ni to krasen slikovit izraz za neko duhovno dogajanje? Prav je, da si to ozavestimo, da to naročje Zemlje, kjer naj bi te rastline rasle, negujemo in pripravimo s čim večjo ljubeznijo.

Potem so škratje pri nadaljnjem razvoju seveda z marsičem še zaposleni. Oni skrbijo, da je mineralno v tleh pripravljeno tako, da to mineralno korenina rastline lahko sprejme. In pri tej dejavnosti so v glavni sferi svojega življenja in svoje dejavnosti. To namreč, kar korenina sprejme vase, to je mineralno v vodenem. Če bi bilo mineralno 100% suho, brez vode, rastlina tega ne more sprejeti vase. In v tem prehodu iz čvrsto mineralnega v vodeno, v tem vodenem v glavnem živijo ti škratje.

Rada bi rekla, da tam v področju korenin ta bitja vedno znova nastajajo. In potem gredo lahko skozi vse področje čvrstega v Zemlji in Rudolf Steiner pravi, da pri tem radi zasledujejo žile metalov, ki se kot  reke vlečejo skozi Zemljo. Nastajajo pa na področju korenin rastline, tam kjer se mineralno v vodnem raztaplja. To je nekaj kar je zelo pomembno. Oni nastajajo v nekem vmesnem prostoru. Ta vmesni prostor si moramo zapomniti.

Naslednja bitja, ki delujejo nad Zemljo v področju zelenih listov, ti nastajajo na tistem vmesnem prostoru med vodo in zrakom. In da sta voda in zrak tudi napojena z vodo je za ta bitja zelo pomembno. Ta bitja v Zemlji, škrati po tem nimajo nobene potrebe. Druga skupina pa, ki jo imenuje Rudolf Steiner veliki kemiki v rasti rastlin, ki iz mineralnega zraka in vode pravzaprav tvorijo organsko substanco. To je kemični proces, ki si ga vsak list rastline obvladuje. In tega vsa znanost tega sveta do danes kemično-sintetično ne zna narediti. Znanstveniki pravijo, da jim manjka koncentrirana energija, da ne znajo energije tako koncentrirati, da bi bilo to mogoče. Tukaj so znanstveniki, kemiki tudi danes tako nemočni kot v času, ko sem študirala.

Ali na zelenem listu vidimo, da se trudi, da si prizadeva, da bi to zmogel? Ta kemična dejavnost, ki jo človek z vsem svojim znanjem ne zmore danes, ta dejavnost je vezana na drugo skupino elementarnih bitij. Ta bitja znajo delati s svetlobo v zraku in vodi na tak način, da mi ljudje tega pač ne znamo. Kot torej slikovit pojem jih Rudolf Steiner imenuje Undine,  po naše rusalke. V naših narodnih pravljicah jih pogosto omenjajo. Tam se imenujejo bitja vode. Ta nastajajo v tem vmesnem med vodo in zrakom ne v globini voda. Rudolf Steiner opisuje, če vidimo kako pada v nekem slapu voda navzdol v globino je voda prežeta z zrakom, ker se tako razprši. Rudolf Steiner pravi, da je že kot otrok lahko videl, kako ta bitja  polna veselja tam prihajajo ven. Torej, da ima on občutek, kot da vedno znova nastajajo v tem vmesnem prostoru, med vodo in zrakom med zrakom, ki je prežet s svetlobo. In z vodo, z vodnimi kapljicami prihajajo povsod tja kjer se odigravajo življenjski procesi.

Naslednja skupina ima opraviti s tem kar ni tako blizu vodi, temveč s tem, kar živi v zraku in svetlobi. Tam pa se že pojavljajo tudi degenerativni procesi odmiranja. Zaradi tega jih doživljamo kot dejavne v rastlinskem svetu, v sposobnosti rastline, da oblikuje navpično steblo, ki je že malo trdo in v sposobnosti, da rastlina tvori cvet, kjer v barvitosti že lahko zaznamo procese odmiranja. To lahko zaznamo v oblikovanju nektarja in vonja, ki ga rastlina tvori na poti razgradnje.

Ta bitja, ki živijo v zraku imenuje Rudolf Steiner silfe ali vile zraka. Tudi ta delujejo v rastlinskem svetu. Njihovo glavno področje dejavnosti pa je pravzaprav v živalskem svetu. Zelo rade imajo svet ptic tudi v odnosu do ptic so. Kadar vidimo posamezno ptico, da leti ali pa kadar vidimo jato ptic potem ptice letijo na krilih vil zraka. Rudolf Steiner jih včasih opisuje kot vilinska bitja z ogromnimi krili, da lahko na svoja krila vzamejo celo jato ptic. In še nekaj je česar se ptice od teh vil zraka lahko naučijo. Namreč, da zrak prežet s svetlobo v sebi tako prežamejo, da ptice lahko pojejo.

Ljudje so veliko razmišljali zadnje čase o ptičjem petju in tudi zapisanega je veliko. Ptica označi s svojim petjem svoj revir. Ptičje petje je nekakšno ofiranje samičkam in tako naprej. Zagotovo ptice tudi zaradi tega pojejo, toda ptica poje zaradi tega ker ji vilinska bitja  svetlobe pomagajo, da duševnost deluje v njihovem grlu in v zrak v katerem se ptica giblje. Zakaj pa vi radi pojete? Pravzaprav ni razlog kaj dosti drugače. Jaz bi celo menila, da tisti ki zna od malega dobro peti, ali da se nauči dobrega petja, ima nezavedno poseben odnos do teh vilinskih bitij zraka. Mogoče se lahko tega naučimo.

Četrta skupina je dejavna v procesih cvetenja. V tem kar se dogaja pri opraševanju in v tem, da se seme lahko oblikuje in da lahko seme dozori. Tudi pri vsaki tvorbi plodov v vseh stopnjah zrelosti. Čutimo, kot da je samo pri sebi umevno, da je nosilec teh procesov zorenja toplota. Pogosto sploh ne pridemo na idejo, ampak če se neka rastlina razcveti je v tem cvetu prisoten proces toplote. In znanstveniki so celo odkrili, da obstaja cvetje, kjer se da ta toplota s termometrom celo izmeriti. Na primer Aronova palica. V cvetu se pri odpiranju pri cvetenju temperatura poviša za eno ali celo dve stopinji celzija.

Jesenček, rastlina, ki jo imamo celo na Šmarni gori, na krasu je imamo izredno veliko. Toliko žvepla v sebi v svojem cvetju naloži, da lahko celo gori.

To je zelo pomembno. Res so procesi žvepla fini ali močnejši tisti, ki so temelj tega svetlobnega procesa. In imamo rastline, ki imajo veliko žvepla. Na primer križnice. V teh žveplenih oljih, kot na primer gorčično olje pokažejo, da vedno znova tvorijo veliko žvepla. Takrat, ko cvetijo najdemo v celi rastlini močnejše procese žvepla. Na primer redkvica postane neužitna.

Ampak ta toplota, ki se začne s cvetenjem, posebno poudarjeno točno rečeno, ki je tako rekoč nosilec opraševanja, tam so dejavna spet čisto določena elementarna bitja, četrta skupina. Jaz mislim, da je najbolje, da jih imenujemo duhovi ognja ali duše ognja. Zanimivo je, da jih Rudolf Steiner imenuje salamandri. Ali moramo pri tem misliti na ognjene salamandre, na kuščarje? Ti imajo v živalskem svetu nek poseben odnos do insektov in vodijo insekte od cveta do cveta in sicer tako kot rastline, cvetovi to potrebujejo. To vidimo, ko je čebela ali čmrlj priletel na nek cvet ali mogoče celo metulj.

Metulj  nima veliko opraviti z opraševanjem. Malo samo povoha nektar in cvetni prah, poliže malo in je običajno vse to izgubil preden je dosegel naslednji cvet. Pravzaprav, če tako gledamo na metulje, nekega smisla njihove eksistence sploh ne prepoznamo. Ampak vedno je v ozadju neko bitje ognja, ki te insekte vodi tako, da insekti najdejo tisto cvetje, ki te insekte potrebuje. So metulji nekoristni?

Rudolf Steiner pa nas uči razumeti, da metulji tisto toploto ki gre tja v fizičnost, ki jo mi v svoji duši lahko zaznamo, in sicer s tem kako se razcveti veselje v naši duši, ko gledamo cvetje. Veselje v nas je pravzaprav odgovor na zaznavanje neke duševne dejavnosti. In metulji preobrazijo v duhovno tisto duševno, kar v duši živi in nosijo od cveta do cveta ljubezen. Ljubezen je pa še več kot kvaliteta duševnosti. Ljubezen je resnično že duhoven element. Na primeru toplote lahko vidimo kako prehaja ena stvar v drugo brez vsakega zadržka, brez kakšne meje. Toplota, ki je najprej nosilec življenja v vsem kar cveti. Ta toplota se lahko spusti v fizičnost tako, da je merljiva. Od zunaj nam postane toplo, ne hladno. V nas povzroča torej neko duševno razpoloženje in metulji nosijo to kot duhovni element nad cvetočimi rastlinami. So metulji nekoristni? Kajne?

Pravzaprav je to nekaj krasnega, če to razumemo. To je nekaj kar nas krepi in spodbuja, da se tudi za te živali pravzaprav zavzemamo. Metulji živijo zelo kratek čas. Življenjska oblika pred tem, torej gosenica, nas pogosto zelo jezi. Mogoče nas takole razmišljanje pripelje do tega, da gosenice naslednjič vidimo v njihovi bodoči postavi kot metulje. Metulje, ki nosijo duhovno ljubezen skozi pokrajino. Sedaj pa tudi ta duhovna bitja toplote, duhovi ognja, nastanejo iz tistega vmesnega med svetlobo in toploto.

Ta elementarna bitja sodelujejo s svetom angelov. Svet angelov poznamo iz krščanskega izročila kot angele, nadangele in arhaje, torej prasile. Tisti, ki se imenujejo angeli, tisti so človeku najbližji. Arhaji pa so še dve stopnji nad angeli. Oni so mnogo močnejši, mogočnejši. In njihovi poslanci kot življenjski organi Zemlje so tista elementarna bitja, ki lahko delujejo v mineralnem v Zemlji. Gnomi, škrati so torej sodelavci, poslanci arhajov, ki na Zemlji delujejo. V zemeljskem svetu jih najdemo tam, kjer sodeluje mineralno z vodo. Rusalke, ti veliki kemiki  v rastlinskem svetu, ki živijo v elementu vode na Zemlji in vedno znova nastajajo tam, kjer najdemo vso igro zraka in vode, ti so življenjski organi, odposlanci nadangelov. Vile zraka, ki živijo v s svetlobo prežetem zraku, ki so tam tudi dejavne in tam tudi nastajajo so poslanci  angelov.

Od kod pa potem duhovi ognja? To je nekaj zelo nenavadnega. Človek se je razvijal v povezavi kot sopotnik rastlin in živali. Na razvojni poti k človeku so človeka najdlje časa spremljale živali. Višje razvite živali, sesalci med živalmi, najdlje časa. Iz tega skupnega razvoja so se sesalci ločili kot zadnje živali. In te višje razvite živali stanujejo na Zemlji skupaj z človekom samo zaradi Zemlje, Zemlji na ljubo. Jazi teh živalih živijo v drugih sferah ne na Zemlji. Če kot človek vzpostavim kontakt do teh višje razvitih živali, če sem torej res ozko vezana na primer na nekakega psa in imam občutek, da res sodiva skupaj. Ali da na primer kmet res čuti nekaj skupnega s svojimi kravami v hlevu, ali pastir svojo čredo ovac ali Arabec s svojimi kamelami. Nekaj primerov torej, kam v tem odnosu med človeškim jazom in z jazom te vrste živali, iz tega odnosa nastanejo duhovi ognja, salamandri.

In če mi ljudje izgubimo tak tesen odnos do živalskega sveta in na Zemlji zaradi tega sploh ne morejo več nastajati ta duhovna bitja ognja, potem nastajajo problemi in bo izginila možnost opraševanja in tvorba plodov na Zemlji. Kdo misli na kaj takega? Na take konsekvence. Torej prispevam nekaj k dobremu opraševanju rastlin že s tem, da imam mačko rad in skrbim zanjo, ter jo negujem. Torej, da imam tako intenziven duševni odnos do neke živali, da to seže v duhovnost.

Že pri tem sem se dotaknila duševnosti Zemlje. V čem pa najdemo jaz naše Zemlje? Še enkrat moram opisati rastline. Nekaj zelo posebnega je, da rastline v svojih najvišje razvitih cvetnicah, ampak že od iglavcev naprej, pravzaprav dobijo sposobnost vzravnane rasti. Vzravnanost se izraža v tem, da najprej korenina ki kot prva pride iz semena, raste in stremi k središču Zemlje. Če si predstavljamo Zemljo kot eno ogromno kroglo in si predstavljamo, da tam na periferiji kalijo rastline, potem vse rastline stremijo s svojo korenino proti središču Zemlje. Tudi tiste rastline, ki ostanejo plazeče na Zemlji, najprej strmijo v vertikalno. Tudi praprot dela najprej to. Takole pride ven. In potem se odvije in potem gre v horizontalno. Če imamo plazeče rastline, kot na primer naše buče, potem le vidimo, da na tej plazeči rastlini vsi cvetovi rastejo navpično, v vertikalno. Torej vzravnana rastlina strmi k soncu. In rastlinski svet Zemljo poskuša kot povezati iz njenega središča s soncem. Sonce je vse okrog Zemlje, ker se Zemlja vrti. Zaradi tega, da lahko vse strani Zemlje vedno ostanejo v stiku s soncem..

In tako opisuje Rudolf Steiner, da živi rastlinski jaz na tej liniji med središčem Zemlje in soncem. Pri tem moramo našo prostorsko predstavo premagati. Poskušati moramo misliti to na duhoven način. Če sem doma in bom še nekaj dni razmišljala o tem našem seminarju, potem živi moj jaz in moja duša v smeri k vam, ker se bom spominjala vas. Čisto vseeno je, če ne ostanemo več skupaj. Tako lahko tudi nekaj takega razumemo, v smeri središča Zemlje proti soncu.

Zdaj pa se bom dozdevno lotila nečesa drugega. Iz duhovnosti gledano je Kristus, ki je živel na Zemlji v Jezusu, tiče je on bitje Sonca. Z na zunaj vidnem Soncem ima to le pogojno kaj opraviti. V svojem življenju na Zemlji se je z Zemljo povezal. Popolnoma je izpolnil to zemeljsko bitje Jezusa. Z njegovo smrtjo je vrnil Zemlji to zemeljsko telo. Kot telo, ki je bilo popolnoma prežeto s tem duhom Sonca. In potem je vstali Kristus odšel v nebo.

Pred njegovim vnebohodom pa je svojim apostolom dejal: pri vas bom vsi dni do konca sveta. Tega ni bilo konec z vnebohodom. Njega so sprejeli oblaki in odtlej živi v silah življenja, v součinkovanju kozmične toplote in svetlobe, s silami zemeljske vode, oblakov in mineralnega zemlje. On je s tem postal zemeljski jaz, najvišje Zemlje. Iz zaradi tega on lahko takrat na koncu reče, ko svojim apostolom da to čvrsto substanco kruh in tekočo rastlinsko substanco vino in pravi: to je moje telo in to je moja kri. Rastlinski svet je od takrat v svojih življenjskih procesih ves prežet z bitjem Kristus. In s tem, da rastline rastejo navpično vzravnano, rastlinski svet nekako predoča, da ni delovanje Kristusa samo v življenjskih procesih Zemlje, temveč tako kot se je on kot bitje Sonca s svojo duhovnostjo Sonca povezal s centrom Zemlje.

In to kar mi kot vrtnarji, kmetje delamo, povezano torej z zemljo, z rastlinami in živalmi, lahko razumemo, da je naše delo v bistvo tudi delo v duhu tega Kristusa, bitja Kristus. V njegovi službi smo s tem delom. Zaradi tega se smemo poimenovati kristjani. In tako sem bila presenečena, da jaz nimam posebnega talenta, da kaj povem. Ko sem bila v Rusiji, sem bila presenečena, da Rusi uporabljajo za kmeta izraz kristjan. Na tem mojem potovanju v Rusiji sem slišala, torej profesorji, ki so me prišli iskat, da naj bi kmetom torej predavala o biološki dinamični metodi. Vedno znova sem slišala kristjani, kristjani, kristjani, ko so se pogovarjali. To je bilo zelo kmalu po padcu Berlinskega zidu. Mislila sem si, je krščanstvo v Rusiji res še tako prisotno. Potem sem izvedela, da so se pogovarjali o kmetih. Ni to krasno, kako so ljudje v globinah svoje duše stvar popolnoma pravilno razumeli. In na tem globokem razumevanju, ki v dušah ljudi lahko živi, na tem temelju bomo gradili našo bodočnost. In s tem bi rada zaključila.