Inštitut grof Keyserlingk, Dr. Bertold Heyden

Najpozneje sedaj, ko se gensko spremenjene kulturne rastline brez zadržkov sejejo, postaja jasno, da cilji konvencionalnega žlahtnjenja ne ustrezajo idealom biološko-dinamičnega poljedelstva. Tak razvoj smo že pred desetimi leti lahko predvidevali. Takrat že je dozorela odločitev, da iščemo za žlahtnjenje rastlin svoje poti, utemeljene v antropozofiji oziroma biološko-dinamičnem poljedelstvu.

1988 je bil tako na pobudo Bertolda Heydna in Elisabete Berlinger ob podpori kmetov ki kmetujejo ob bodenskem jezeru, ustanovljen Inštitut Keyserlingk. Cilj delovanja inštituta je bil od samega začetka,  raziskovati konkretna vprašanja in probleme poljedelske prakse.

Razvoj kulturnih rastlin v rokah kmetov

Ena temeljnih idej v biološko-dinamičnem poljedelstvu je, strmeti k temu, da se razvije kmetija v čimbolj zaprt organizem. Mnogi biodinamični kmetje skušajo zato svoje sorte žit trajno integrirati v svojo kmetijo. V praksi pride pri tem do težav, ker sorte razpadejo, postanejo neenotne, se od prvotno enolične žlahtnjene linije oddaljijo in degenerirajo. Težave povzročajo tudi glivične bolezni, ki se s semeni prenašajo na naslednjo generacijo.

S temi problemi torej  je bil cilj delovanja Inštituta zastavljen: potrebno je izdelati metode, kako iz sil poljedelskega organizma negovati lastne sorte kmetije, kako jih je mogoče ohranjati in tudi razvijati naprej.

Do pred 100 leti je bilo vse to samo po sebi umevno. 10000 let, v času, ko je bilo poljedelstvo še umeščeno v naravo, polno življenjskih sil, so pšenico razvijali kmetje.. Popolnoma drugačna je situacija v našem stoletju, ko se je žlahtnjenje popolnoma izločilo iz naravnih zvez in imamo občutek, da služi uresničevanju ideje ustvarjanja novega rastlinskega sveta po meri človeka. Zaradi nesposobnosti dojemanja rastline v njeni celoti, spremlja ta razvoj nenehna, zaskrbljujoča degeneracija rastlin.

Naše prepričanje pa je, da je posebej v Poljedelskem tečaju iz leta 1924, kjer so v osmih predavanjih Rudolfa Steinerja podani temelji biološko-dinamičnega poljedelstva, podano bogastvo, ki ga še dolgo ne bomo izčrpali. V tem bogastvu so nakazani tudi pristopi za naravi in človeku ustrezno žlahtnjenje.

Trenutek setve

Eden od pristopov je določanje termina setve. R. Steiner je v Poljedelskem tečaju priporočil, da sejemo žita »bliže zimskim mesecem« in tako krepimo reprodukcijske sposobnost rastlin. Če sejemo žita v času, ki je od zimskih mesecev bolj oddaljen, povečujemo hranilne vrednosti pridelkov. V prvih letih našega dela smo se posvečali raziskovanju učinka poznih posevkov. Nekateri kmetje so pozne posevke, da bi svoje sorte pšenice ohranjali, že opravljali. Na poznih posevkih smo ugotavljali presenetljive spremembe v rasti. Ugotavljali smo, na primer,  ponovno poenotenje že relativno heterogenega razvoja. Že ta mera v rokah kmeta se kaže kot sprejemljiva pot s pozitivnim vplivom na nehomogeno sorto in možnost  razpada sorte.

In-situ ohranjanje biološke pestrosti

UNO konferenca v Leipzigu za ohranjanje genetskih rastlinskih potencialov junija 1996 je pokazala, da je po vsem svetu industrijsko, tehnizirano poljedelstvo, pa tudi temu prilagojeno žlahtnjenje,  pripeljalo pri vseh razširjenih kulturnih rastlinah do dramatičnih izgub pestrosti in sort. Del semen rastlin, del pestrosti prejšnjih časov, je še uspelo zbrati v genskih bankah. Trajno pa se z genskimi bankami genska erozija ne more zadržati. Smiselno in potrebno bi bilo ohranjati pestrost sort v naravnih razmerah (in situ oziroma na kmetiji). To je bila ena od bistvenih zahtev konference.

Možnosti za to najdemo v biološkem poljedelstvu, saj se tu velika pestrost sort lahko še smiselno uporablja. Ta možnost in pomen biološko-dinamičnih semenarskih iniciativ je bil v času UNO konference prikazana na posebni razstavi, v okviru katere je bilo raziskovalno delo na semenih in žlahtnjenje v biološko-dinamičnem poljedelstvu tudi ustrezno dokumentirano. Sklep konference je bil, da se razširi zakon o prodaji semen s ciljem  ohranjanja genetskih potencialov in bi bilo v bodočnosti tako dovoljeno, prodajati omejene količine semenskega materiala regionalnih sort. To je zelo pomembno, ker se tako odpira možnost za lastno žlahtnjenje in obenem prizna pomembnost dela, ki ga pri ohranjanju in razvoju sort opravljajo kmetje.

Odbira sort na kmetijah ob Bodenskem jezeru

Sorte, ki jih že dolga leta negujejo kmetije, kažejo veliko pestrost oblik. Razen tipov, ki so slabotnejši, se najdejo tudi spodbudni primeri, variante ki so bolje kot prvotne žlahtnjene izhodiščne sorte prilagojene pokrajini oziroma biološko-dinamični metodi pridelovanja. Pri pšenici moramo posebej paziti na za peko pomembne kvalitete, ki pri običajnih žlahtnjenih sortah iz biološko-dinamične metode pridelovanja pogosto niso zadovoljive.

V naših sortnih poskusih smo v zadnjih letih (1998 na kmetiji Lichthof, 720 m nad morjem) preverjali tudi 5 žlahtnjenih sort razredov E in A (elitna in kvalitetna pšenica). Pridelki so bili med 4,35 t in 5,25 t na hektar, vsebine lepka pa nizke do srednje (19,9 – 25,8%).

Vrednosti lepka desetih najboljših žlahtnjenih linij – toliko v primerjavo – so bile med 23,1 in 30,0 % vlažnega lepka pri 3,85 do 4,83 t/ha pridelka. Naša v poizkus vključena sorta Jacobi 2,  je dosegla po vsebini lepka najboljše vrednosti.

Pšenični ožig – projekt sorte Jacoby 2

V 70 letih je Petru Jacoby uspelo selektirati pri pogojih njegove kmetije lastno sorto, ki se prideluje že od leta 1984. Pri sorti je sedaj prepoznavna heterogenost, zato se trudimo, da bi sorto z odbiro stabilizirali.

Posebna prednost sorte Jacoby je v odpornosti do pšeničnega ožiga, glivične bolezni, ki se prenaša s semenom, tako, da kopeli semen niso potrebne. Impozantna je tudi višina sorte pri zadovoljivi stabilnosti in barvitost klasov, ki spominja na mađarske prednike.

Od izhodišča imamo v odbiri še 18 variant, ki so zelo podobne toda po morfoloških kriterijih se jasno razlikujejo. Lahko upamo, da bomo glede na lastnosti peke, pridelke in stabilnost dosegli napredek v primerjavi s stanjem sorte, ko smo jo dobili.

Razen izboljšave sote Jacoby 2 s selekcijo posameznih tipov, preverjamo mešanice iz sedaj odbranih sorodnih oblik rasti. Pri taki sorti pričakujemo boljšo prilagodljivost na pogoje rasti, ki se z vsakim letom spreminjajo. Generalno se tako ohranja pri posevkih večja genetska pestrost – kar je pomemben aspekt za ohranjanje naših kulturnih rastlin »in situ«.

Vprašanja kvalitete

Harmonična rastlinska rast je, tako kot je to v Poljedelskem tečaju opisano, odvisna od vseh faktorjev pridelovanja pa tudi od oblikovanja poljedelskega organizma kot celote. Vedno bolj se mora upoštevati tudi konstitucija v današnjem žlahtnjenju razvite rastline. Od konstitucije je odvisno, ali se bo rastlina vključila v sozvočje sil zemlje in kozmosa in na koncu koncev tudi prehrambena kvaliteta.

Iz goetheanističnega načina opazovanja se trudimo, razviti kriterije za razmere sil pri rastlinski rasti, da bi iz tega razvili kriterije za žlahtnjenje. Tema ki se jo lotevamo v delovni skupini za žlahtnjenje žit, je razvoj zrelosti in kvaliteta.

S tem v zvezi zasledujemo vprašanje o pomenu kremena pri oblikovanju res in načrtujemo sodelovanje z gospo Dr. Balzer Graf glede na vprašanja, ali je mogoče morfološke razlike zajeti s sliko ustvarjalnimi metodami. Druga pot, najti dostop do oblikovalskih principov v žitarici je študij različnih vrst trav z metodami goetheanistične botanike. Hvaležnen objekt je domača stoklasa in z žitom sorodne vrste Aegilopa.

Dr. Bertold Heyden, Salem