SKRIVNOST BINKOŠTI

NADALJEVANJE RAZODETJA OB VNEBOHODU

Dr. R. Steiner, Dornach, 7. maja 1923

Razvoj človeštva na Zemlji so različni religiozni sistemi postavili pred to človeštvo kot mogočne slike. Da bi jih popolnoma razumeli je potrebno neke vrste ezoterično spoznanje. V antropozofskih krogih smo v toku let vse štiri evangelije interpretirali, tako, da smo, da bi globljo vsebino evangelijev potegnili na dnevno svetlobo, uporabili antropozofsko-ezoterično spoznanje. Praviloma je tisto, za kar gre, prikazano v slikah. Slike prav zato, ker se slike ne razodevajo na tako ozek, racionalističen način, kot pojmi in ideje.

Pri pojmih in idejah ima človek občutek, da je razumel vse, kar pride v poštev, ko je pojem sprejel vase. Pri sliki, pri imaginaciji, takega mnenja ne moremo imeti. Slika, imaginacija, deluje živo, deluje kot živo bitje samo, živo bitje kot človek. Lahko jo spoznamo od ene ali druge strani, vedno znova in znova pa bomo spoznavali še nove strani. In ne bomo se zadovoljili z definicijami, ki naj bi stvar zajele, temveč se bomo hoteli dvigniti h karakteristikam, ki se od različnih strani skušajo približati in sliko vedno bolj in bolj preobraziti v človeško spoznanje.

Prav danes bi vam rad postavil pred dušo dve sliki, ki ju kot sliki dobro poznate. Glede na ti sliki bi rad nekaj karakteriziral. Ena od slik je tista, ki nam na dan vnebohoda prikazuje kako apostoli gledajo navzgor, Kristusa Jezusa in vidijo, kako Kristus odplava v oblake. Sliko se običajno razume tako, da se je Kristus odpeljal proti nebu, da je zapustil Zemljo in so apostoli na nek način prepuščeni sami sebi, tako, kot po njegovem vnebohodu tudi človeštvo na Zemlji, za katero je šel Kristus skozi misterij na Golgoti meni, da je  prepuščeno samo sebi.

Lahko bi pomislili, da to na nek način nasprotuje realnosti misterija na Golgoti. Vemo, da je v resnici Kristus z misterijem na Golgoti sklenil, da bo z Zemljo svoje lastno bitje povezal, da bo od misterija na Golgoti z razvojem Zemlje trajno povezan. Tako bi lahko menili, da je mogočna slika vnebohoda v nasprotju s tistim, kar se iz ezoteričnega videnja misterija na Golgoti ve o povezanosti Kristusa z bitjem Zemlje in s človeštvom. Opiraje se na resnična duhovna dejstva bomo skušali danes to nasprotje premostiti,.

Druga slika, ki bi jo hotel danes postaviti pred dušo je tista, ki prikazuje zbrane apostole deset dni po vnebohodu in ognjene jezike, ki se spustijo na glavo vsakega od njih, tako, da se čutijo spodbujeni, da govorijo v različnih jezikih, kot se temu na popularen način reče. V resnici pomeni to, da so odtlej imeli možnost, približati skrivnosti Golgote vsakemu človeškemu srcu, ne glede na vero, ki ji sicer pripada. Ti dve sliki bomo danes postavili pred našo dušo in prispevali nekaj za njihovo razumevanje, saj tudi le nekaj lahko prispevamo.

Vemo, da se razvoj človeštva ni začel šele na Zemlji. Vemo, da je bil pred razvojem Zemlje na vrsti razvoj Lune, pred tem razvoj Sonca, pred tem razvoj Saturna, tako, kot sem to prikazal v moji knjigi «Tajna veda v obrisih«. Vemo, da se je človek v času razvoja Saturna razvil navzdol kot fizično telo, da pa je bilo to fizično telo takrat v bistvu samo telo toplote, kar pomeni, da se je suma različnih toplot in delovanja toplot, položila okoli duševno-duhovnega, kot je to opisano v moji »Tajni vedi v obrisih«.

Potem vemo, da je dobil človek v času razvoja Sonca telo zraka, v času razvoja Lune pa neke vrste tekoče telo. Trdno, resnično zemeljsko telo je dobil šele v času razvoja Zemlje.

Razvoj Zemlje si moramo ogledati. Vemo, da je potekal razvoj Zemlje v sedmih zaporednih epohah. Prva epoha je na nek način ponovitev razvoja Saturna, druga ponovitev razvoja Sonca, tretja epoha je ponovitev razvoja Lune – enkrat smo jo imenovali Lemuris. S četrto epoho se je začel tisti pravi razvoj Zemlje, sedaj pa živimo v peti razvojni epohi. Njej bosta sledili še dve, šesta in sedma.

  1. epoha ponovitev razvoja Saturna
  2. epoha ponovitev razvoja Sonca
  3. epoha ponovitev razvoja Lune

     Lemuris

  1. epoha začetek pravega razvoja Zemlje

          atlantski čas

  1. epoha poatlantski čas
  2. epoha
  3. epoha

Sredina razvoja Zemlje leži v sredini atlantske epohe. Zemlja je v naši sedanjosti kulminacijo, pravzaprav sredino svojega razvoja, že prestopila. Iz tega vidite, da je Zemlja že v razvoju nazaj. V našem času moramo brez nadaljnjega računati s tem, da je Zemlja v nazadujočem razvoju. Večkrat sem opozoril na to, da se to povsem ujema z ugotovitvami materialistične geologije.

Eduard Suess opozarja v svoji knjigi »Obraz Zemlje« na to, da tla Zemlje po katerih hodimo, pripadajo Zemlji, ki že umira. Zemlja je bila v času atlantske epohe v svoji srednji starosti. Takrat je bila polna notranjega življenja in na Zemlji nismo našli razpadajočega kamenja, kot ga najdemo danes, temveč je bilo mineralno v zemeljskem tako dejavno, kot je danes dejavno mineralno v nekem živalskem organizmu, kjer prihaja do nalaganj mineralnega kvečjemu takrat, kadar je živalski organizem bolan. Če pa je živalski organizem zdrav, so tisto, kjer se nekaj nalaga, samo kosti. Toda tudi te imajo svoje notranje življenje. Nimajo tistega umrlega, kar se praši kot naše gore. Skale in gorovja razpadajo v prah. To razpadanje skal in našega gorovja v prah je preprosto znak za zemljo, ki je že v procesu smrti, v procesu umiranja.

Kot rečeno, je danes to že spoznanje navadne geologije. Antropozofija mora k temu dodati, da je resnično od sredine atlantske epohe Zemlja v padajočem razvojnem procesu. K Zemlji pa moramo šteti tudi vse tisto, kar Zemlji pripada: rastline, živali in predvsem fizičnega človeka. Fizični človek pripada Zemlji. In ker je Zemlja v padajočem procesu svojega razvoja, je tudi fizično telo človeka v padajočem procesu razvoja. Drugače rečeno, bolj ezoterično rečeno, pomeni to sledeče: od sredine atlantskega časa je vse tisto, kar je bilo najprej zasnovano v toplotnem telesu Saturna, že gotovo. Človeško fizično telo je bilo v sredini atlantskega časa gotovo. Potem se je že razvijalo v padajoči liniji.

Ko je prišel čas okoli misterija na Golgoti, je bilo pravzaprav preko vse Zemlje – razvoj Zemlje se ne dogaja enakomerno, pri enem od narodov se zdi da je dosežena določena stopnja razvoja malo prej, pri drugem ali pri drugi rasi malo pozneje – toda v glavnem, v povprečju, je bilo v času, ko je prišlo do misterija na Golgoti, razvoj fizičnega bitja človek tak, da je pravzaprav za vse človeštvo izgledalo tako, da se v bodoče ne bo moglo več utelešati na Zemlji, to pomeni, da ne bo moglo spremljati tega padajočega razvoja Zemlje.

To je bilo nekaj, kar so v šolah posvečenih brez nadaljnjega vedeli, kar tudi danes lahko vemo: okoli časa misterija na Golgoti je bilo človeško telo že tako degenerirano, da so bili ljudje, ki so bili takrat inkarnirani, ali inkarnirani kratko za tem, približno do 4. stoletja v nevarnosti, da bodo zapustili Zemljo pusto in prazno in v prihodnje ne bi našli več možnosti, da bi se spustili dol iz duhovno-duševnega sveta in oblikovali fizično telo iz fizičnih snovi Zemlje. Ta nevarnost je obstojala. Človek bi moral postati nezvest svoji določenosti za Zemljo. Delovanje arimaničnih in luciferičnih sil je stvar res privedlo tako daleč, da bi v času misterija na Golgoti človeštvo moralo izumreti. S tem, kar se je z misterijem na Golgoti zgodilo, je bilo človeštvo, ozdravljeno izumrtja, bi rad rekel. Fizičnemu telesu človeka je spet dana ustrezna svežina, tako da so ljudje nadaljnji razvoj Zemlje lahko spremljali s tem, da so lahko prihajali iz duhovno duševnih svetov sem dol in so imeli možnost, da v fizičnih telesih sploh bivajo. To je bilo realno delovanje misterija na Golgoti.

Že večkrat sem omenil, da leži to delovanje v taki smeri. Med drugim sem to omenil v ciklu predavanj z naslovom »Od Jezusa h Kristusu«, ki sem ga imel v Karlsruhe. Takrat sem določene resnice, ki naj bi po mnenju mnogih ljudi ostale skrite, izgovoril iz ezoteričnega občutka dolžnosti. Ta cikel so najbolj zasovražili. Lahko rečemo, da se je začelo sovraštvo do antropozofije od določenih strani prav od tega cikla naprej. To je bilo realno delovanje v eno stran. Isto dejstvo pa lahko predstavimo tudi na mnoge druge načine. V tistem ciklu sem ga izgovoril drugače, kar karakteriziram danes, pa je isto, le zajeto z druge strani.

Bilo je torej tako, da so bile z misterijem na Golgoti sile rasti in dobrega razvoja fizičnega človeka na novo spodbujene. S tem je prišla možnost, da človek, ko spi, dobi impulz, ki ga sicer ne bi dobil. Skupni razvoj človeka na Zemlji poteka v stanjih budnosti in stanjih spanja. V stanju spanja ostaneta tu fizično telo in etersko telo. JAZ in astralno telo sta od trenutka ko človek zaspi, do trenutka ko se prebudi, samostojna. V času tega osamosvajanja v spanju prihaja do delovanja Kristusove moči pri tistih ljudeh, ki se pripravijo na spanje z ustrezno vsebino duše na ustrezen način. Torej delovanje Kristusove moči se dogaja predvsem v spanju.

Sedaj pa si predstavljajte, da v tistem trenutku, ki ga biblično slikovito označujemo s sliko vnebohoda, postanejo apostoli do te mere jasnovidni, da vidijo tisto, kar je pravzaprav skrivnost razvoja Zemlje. Skrivnosti razvoja Zemlje gredo sicer mimo normalne zavesti človeka. Običajna zavest sploh ne more vedeti, da se v neki točki razvoja človeštva dogaja nekaj, kar je za razvoj Zemlje kar najbolj pomembno. Veliko stvari se dogodi, običajna zavest pa na to ni pozorna. Prikaz scene vnebohoda pomeni pravzaprav, da postanejo Kristusovi apostoli v tem trenutku sposobni, opazovati nekaj zelo pomembnega, kar se dogaja tako rekoč za kulisami razvoja Zemlje.

To, kar so videli,  jim je pokazalo v sliki možnost, ki bi za ljudi prišla, če se dogodek na Golgoti ne bi dogodil. Pred njimi je stalo v duhovni telesnosti, kar bi se dogodilo, če dogodka na Golgoti ne bi bilo. Tole bi se dogodilo: Človeška telesa bi postala tako zemeljsko degenerirana, da bi bila bodočnost človeštva ogrožena. Taka bi postala človeška telesa. In etersko, ki v ljudeh je, ta eterična telesa, bi šla za svojo močjo privlačnosti. Etersko telo namreč je nekaj, kar ne stremi nenehno k Zemlji, temveč nenehno stremi tja gor k Soncu. Kot ljudje smo namreč tako konstituirani, da ima naše fizično telo zemeljsko težo, naše etersko telo pa ima sončno lahkotnost. Etersko telo hoče kar naprej stremeti k Soncu. Če bi fizično telo človeka postalo táko, kot bi moralo postati brez misterija na Golgoti, bi eterska telesa sledila svoji težnji, stremela bi k Soncu, in človeštvo na Zemlji bi kot človeštvo Zemlje s tem seveda prenehalo.

V tem smislu, kot smo to tu karakterizirali, je Sonce bivališče Kristusa do misterija na Golgoti. S tem, ko stremi k Soncu stremi etrsko telo človeka h Kristusu. In sedaj si predstavljajte sliko dneva vnebohoda: Kristus se dvigne pred očmi svojih apostolov navzgor. To pomeni, očem duše se pričara, kako se etersko človeka, ki stremi navzgor, združi z močjo, z impulzom Kristusa. Človek v času misterija na Golgoti je torej v nevarnosti. Vidi, kako njegovo etersko telo odhaja proti oblakom, proti Soncu, in kako Kristus to, kar stremi k Soncu, drži skupaj.

To sliko je treba razumeti na pravi način. Ta slika je pravzaprav opomin. Kristus ostane povezan z Zemljo, pripada pa tistim silam v človeku, ki pravzaprav stremijo k Soncu, ki hočejo v bodočnosti Zemlje pravzaprav proč. Kristusov impulz pa človeka drži na Zemlji.

V tej sliki vnebohoda se pokaže pred duševnim očesom apostolov tisto, kar naj bi nastalo brez misterija na Golgoti. Predstavljajte si, da se misterij na Golgoti ne bi dogodil in skupina ljudi bi postala tako jasnovidna kot apostoli v tem trenutku. Videli bi, kako odhajajo etrska telesa od določenih ljudi od Zemlje proč k Soncu. Vedeli bi, da etrska telesa po tej poti odhajajo. Tisto, kar je na človeku etersko-zemeljsko, odide k Soncu.

Misterij na Golgoti pa se je dogodil. Kristus reši za Zemljo tisto, kar odhaja proti Soncu. In v tem, k Soncu stremečem, kar pa Kristus zadrži, se pojavi dejstvo, da ostane Kristus s človeštvom Zemlje povezan. Tu pa imamo še nekaj. Kristus je pravzaprav z misterijem na Golgoti postavil v razvoj Zemlje kozmični dogodek. Kristus je prišel dol iz duhovnih višin, povezal se je s človekom Jezusom iz Nazareta, s človeštvom, šel je skozi misterij na Golgoti, je svoj razvoj povezal z razvojem Zemlje. Ta dogodek se je dogodil za vse človeštvo.

Razumimo to pravilno: misterij na Golgoti se je dogodil za človeštvo. Jasnoviden pogled mora tako rekoč vedno videti, kako eterske moči človeka hočejo človeštvu na Zemlji pobegniti, pa se združijo s Kristusom tako, da jih Kristus pri razvoju Zemlje lahko zadrži. To velja za človeštvo.

Zamislimo si tole, smatrajmo, da bi se le majhen kupček ljudi na to razumel, bi si pridobil spoznanje o stvareh, ki so v zvezi z misterijem na Golgoti. Imeli pa bi velik del človeštva, kot je tudi v resnici slučaj, ki pomena dogodka na Golgoti ne prizna. Mi bi torej naseljevali Zemljo z majhnim številom ljudi, ki Kristusa res priznajo in z velikim številom takih, ki misterija na Golgoti po njegovi vsebini ne priznajo. Kaj pa je potem z njimi? Kako se obnašajo do misterija na Golgoti ti ljudje, ki misterija na Golgoti ne priznajo? Bolje rečeno, kakšen je odnos misterija na Golgoti, Kristusovega dejanja, do teh ljudi? Kristusovo dejanje na Golgoti je objektivno dejanje, ki v svojem kozmičnem pomenu ni odvisno od tega, kaj ljudje o njem mislijo.

Tako kot je, je objektivno dejstvo v sebi kot bitje. Če je neka peč topla, ne postane hladna zato, ker neko število ljudi verjame da je hladna. Misterij na Golgoti je rešitev človeštva pred razpadom fizičnega telesa, ne glede na to, kaj ljudje o tem mislijo ali ne mislijo. Misterij na Golgoti se je torej dogodil za vse ljudi, tudi za tiste, ki v to ne verjamejo. To seveda moramo najprej ugotoviti.

Toda vi ste razumeli prav: Ta misterij iz Golgote se je dogodil, da bi fizičnemu telesu dodali svežih sil, da bi tako, na določen način človeštvo na Zemlji obnovili, osvežili do te mere, do katere je potrebno da se pomladi. To se je dogodilo. S tem je dana možnost, da ljudje na Zemlji lahko najdejo telesa, v katerih se za nek določen čas, še zelo daljno bodočnost, lahko inkarnirajo. Toda s tem le gredo ljudje kot duhovno – duševna bitja najprej skozi taka, sedaj pomlajena zemeljska telesa in vedno znova lahko pridejo na Zemljo. Kristusov impulz, ki naj bi imel sedaj svoj pomen tudi za duhovnost človeka, ne le za telesnost, se lahko razširi na stanje budnosti. Če duša ne bi sprejela spoznanja tega Kristusovega impulza pa se na stanje spanja ne bi mogel razširiti.

Torej bi lahko rekli: tudi če ljudje spoznanja o misteriju na Golgoti ne bi sprejeli, se je zgodil misterij na Golgoti za stanja budnosti ljudi. Ni pa se to dogodilo za stanje spanja človeka. Kar bi iz tega moralo slediti, bi bilo sledeče: ljudje bi se na Zemlji vedno znova sicer inkarnirali, v spanju pa bi bilo tako, da bi zvezo s Kristusom morali v svoji duhovnosti in duši izgubiti, če si ne bi pridobili spoznanja o misteriju na Golgoti.

Tu vsekakor je razlika v primerjavi s tistimi ljudmi, ki o misteriju na Golgoti nočejo nič vedeti. Za njihova telesa, za možnost njihovega življenja na Zemlji, je Kristus storil svoje zemeljsko delo na Golgoti. Tudi za neverne pogane je to storil. Za duhovnost in duševnost človeka pa je potrebno, da se Kristusov impulz lahko potopi v duše človeka tudi v stanju spanja. Za to je potrebno, da človek vsebino misterija na Golgoti kot dejstvo sprejme. Pravo duhovno delovanje misterija na Golgoti lahko priteka samo iz pravilnega sprejemanja vsebine misterija na Golgoti. To pomeni, za človeštvo na Zemlji bi se moralo dogoditi, da se na eni strani prizna: Kristus drži etersko telo, ki uhaja, ki se venomer hoče dvigovati navzgor k Soncu; toda človekovo duševno-duhovno bitje, njegov JAZ in njegovo astralno telo, mora sprejeti Kristusov impulz v stanju med trenutkom ko zaspi in ko se zbudi s tem, da se nanj pripravi s sprejemanjem v času budnosti.

Tako lahko rečemo: pred  očmi si zamislimo sliko vnebohoda. Apostoli, ki so postali jasnovidni, vidijo težnjo eterskih teles človeka, da se dvigujejo proti Soncu. Kristus se združi s to težnjo, jo drži. Mogočna slika je to: rešitev fizično-eterskega človeka po Kristusu v sliki vnebohoda.

Toda ob istem času: apostoli se umaknejo, razmišljajo, globoko zamišljeni postanejo. V njihovih dušah živi spoznanje: z misterijem na Golgoti je zaenkrat za fizično-etersko človeštva vse narejeno. Kaj pa je z duhovno – duševnim? Odkod dobi človek moč, da sprejme Kristusov impulz v svoj JAZ in astralno telo?

Kristusov impulz se je na Zemlji v misteriju na Golgoti dogodil tako, da ga je mogoče prežeti in razumeti samo skozi sile duhovnega spoznanja. Nobena materialistična sila spoznanja, nobena materialistična znanost ne more razumeti misterija na Golgoti. Da bi Kristusov impulz, kot se je na Golgoti združil z impulzi Zemlje, lahko tudi razumeli, mora sprejeti duša vase moč duhovnega spoznanja, moč gledanja z duhom, moč duhovnega čutenja,

Za to, da se to lahko zgodi, je dovršil Kristus Jezus svoje dejanje na Golgoti. In dokončal ga je tako, da je deset dni po dogodku vnebohoda, poslal ljudem možnost, da se tudi z notranjim duhovno-duševnim, z JAZom in astralnim telesom, prežamejo s Kristusovim impulzom.  To je slika Binkošti: prežemanje s silo duhovno – duševnega razumevanja misterija na Golgoti, pošiljanje svetega Duha. Kristus je svoje delo opravil za vse človeštvo. Posamezniku, ki naj bi to dejanje razumel, posamezni človeški individualnosti je poslal duha, tako, da duševnost in duhovnost najde pot do splošnega dejanja za človeštvo. Kristusov misterij si mora osvojiti človek duhovno-duševno, notranje, z duhom.

V zgodovini razvoja človeštva stojita obe sliki ena za drugo tako, da nam slika vnebohoda govori: za fizično in etersko telo je dogodek na Golgoti uresničen za vse ljudi. Plodno mora to narediti posameznik za sebe s tem, da sprejme Svetega Duha. S tem postane Kristusov impulz za vsakega posameznika individualen.

In sedaj dodamo lahko h karakteristiki sliki vnebohoda še nekaj. Duhovna gledanja te vrste, kot so jih imeli apostoli na dan vnebohoda, se nanašajo pravzaprav vedno na nekaj, kar človek doživi v enem ali drugem stanju zavesti. Vi veste, da človek po smrti doživlja odhajanje svojega etrskega telesa. S smrtjo svoje fizično telo odloži. Nekaj dni zadrži svoje etrsko telo, potem se etrsko telo razblini, resnično se združi s Soncem. To razblinjanje po smrti je združenje s tistim sončnim, ki prežema prostor, v katerem se nahaja Zemlja. V tem eterskem telesu, ki se od človeka oddaljuje, vidi človek od časa misterija na Golgoti naprej tudi Kristusa, ki je postal njegov rešitelj v bodočem bivanju na Zemlji. Od misterija na Golgoti ima pravzaprav vsak človek, ki umre, pred svojo dušo že tisto sliko vstajenja, ki so jo videli apostoli zaradi posebnega stanja zavesti tistega dne.

Toda za tistega,  ki sprejme vase tudi skrivnost Binkošti, ki dovoli, da se mu približa Sveti Duh, za tistega je ta slika po smrti največja tolažba, ki jo lahko ima. Tako razume vso resnico misterija na Golgoti in slika mu je v tolažbo. Ta slika vnebohoda mu na nek način govori: v vseh življenjih ki jih boš še živel na Zemlji, lahko zaupaš razvoju Zemlje, saj je zaradi misterija na Golgoti postal Kristus rešitelj razvoja Zemlje.

Za tistega, ki s svojim JAZom in s svojim astralnim telesom, torej sprejemajoče, čuteče ne prežame vsebine misterija na Golgoti, za tistega je ta slika očitek. Očitek tako dolgo, dokler ne spozna, da se mora tudi on ta misterij na Golgoti naučiti razumeti. Na nek način je to po smrti opomin: skušaj pridobiti za naslednje življenje take moči, da boš misterij na Golgoti lahko tudi razumel. Seveda je tako, da je ta slika vnebohoda najprej opomin, saj ljudje v naslednjih življenjih lahko poizkusijo uporabiti sile, na katere so bili opominjani, in si pridobiti razumevanje misterija na Golgoti.

Toda poglejte, kakšna je razlika med ljudmi, ki s svojimi notranjimi silami vere, spoznanja, čutenja, misterij na Golgoti kot dejstvo sprejemajo in tistimi, ki ga ne sprejemajo: Misterij na Golgoti se je dogodil samo za fizično in za etersko telo za vse ljudi. Pošiljanje duha, binkoštna skrivnost pa pove, da je duševnost in duhovnost človeka lahko deležna plodov misterija na Golgoti le, če se človek dvigne k resničnemu priznavanju vsebin misterija na Golgoti.

S tem pa je obenem rečeno – ker je to vsebino misterija na Golgoti mogoče razumeti samo v duhovnem spoznanju, ne v materialnem spoznanju – da se resnični binkoštni praznik lahko razume samo, če ljudje razumejo, da je pošiljanje duha zahteva človeštvu, da se  počasi prebije do spoznanja duha. Samo s spoznanjem duha misterij na Golgoti lahko razumemo.

Da bi ga morali razumeli, to je zahteva binkoštne skrivnosti. Da se je dogodilo za vse ljudi, to je razodetje skrivnosti vnebohoda. Ti dve stvari stojita v krščansko interpretiranem razvoju človeštva ena za drugo: razodetje vnebohoda, da je Kristus svoje dejanje izvršil kot dejanje za vse ljudi; binkoštna skrivnost kot zahteva človeku, da kot posameznik impulz misterija na Golgoti sprejme vase.

Tako lahko res rečemo, da je antropozofija glede na te stvari v tem, da si pridobimo pravo razumevanje za binkoštno skrivnost v zvezi z razodetjem vnebohoda. In če v sebi čutimo, da stoji tu antropozofija kot neke vrste glasnik, ki prav te spomladanske praznike razloži, smo k barvam, ki jih antropozofija za nas ima, dodali spet eno, ki jo potrebuje.

To naj bi vam povedalo nekaj o tem, kaj lahko antropozofsko obarva razpoloženje za  pravilno čutenje praznika Vnebohoda in praznika Binkošti. Slike, ki se postavljajo ob takih praznikih pred dušo človeka, so kot živa bitja. Njihovim vsebinam se lahko vedno bolj približamo, lahko jih vedno bolje in bolje spoznamo. Če se ljudje spet dvignejo k temu, da leto izpolnijo s takim duhovnim razumevanjem praznikov, bo leto dobilo konkretne, s tem pa kozmično-duhovne vsebine. In človek se bo naučil podoživljati kozmično bivanje že v življenju na Zemlji.

Človek bi hotel reči: Če praznik Binkošti, ki je predvsem tudi praznik cvetja, začutimo na pravi način, gre človek ven, povsod tja, kjer poganja cvetje, ki se odpira pod vplivom Sonca, se odpira pod delovanjem etersko – astralnega. Človek čuti v s cvetjem pokrivajoči se Zemlji zemeljsko podobo tistega, kar se potem strne v sliki vnebohoda Kristusa, v sliki ognjenih jezikov nad glavami apostolov, ki temu sledi. Tudi prsi človeka, ki se ob tem širijo, utegnejo imeti simbol v cvetju, ki se odpira Soncu. In tisto, kar prihaja od Sonca dol k nam, da bi dalo cvetlici potrebno moč oblikovanja plodu, simbolizira morda ognjene jezike, ki se vlivajo na glave apostolov.

S to močjo, katere izvir je lahko v razumevanju praznikov, v pravilnem razumevanju vsakega prazničnega časa, lahko deluje prav antropozofija na srca ljudi, prispeva lahko k tistemu razpoloženju, ki bi bilo v teh dneh pomladanskih praznikov morda pravo.