Rekli smo, da si bomo ogledali Mihaela kot borca proti zmaju, ampak to tukaj ni niti Mihael, tudi zmaj ni tole tu podaj. Na začetku sem že včeraj rekla, da bi rada to razširila. Kako je to duhovno delovanje, to delo v duhovnem živelo, pravzaprav v mnogih narodih, v vseh. Mihael je hebrejsko ime in Mihaela in njegovo delovanje najdemo že v pismu stare Zaveze in predvsem v pismu nove zaveze v apokalipsi. Ampak naš horizont bi hotela razširiti.
Zaradi tega začnemo s tem prikazom. To je Mitras, Mitrov bojevnik, ki se bori proti biku. (Mitra je v perzijski mitologiji Bog sonca). Ali ga premaga puščam odprto. Verjetno od daleč ni veliko prepoznavnega. To je relief iz marmorja, iz grško rimskega časa, tretje stoletje pred Kristusovim rojstvom. Iz tistega časa je malo barvnega ohranjeno. Mitrov kult, ne vem v kakšni meri ga vi poznate (Odg.: blizu Ptuja je še Mitrov tempelj ohranjen, in tudi eden v Beli krajini). Torej to poznate. Prvotno prihaja to iz perzijskega duhovnega razumevanja. V predkrščanskem času se je to močno razširilo. Kar je interesantno, je to, da so predvsem rimski vojščaki nosili to skozi rimski imperij. Zaradi tega najdemo to v srednji Evropi vse tja do meja rimskega imperija, torej Mitrova svetišča. Obenem z rimskim cesarstvom se je to razširilo, ampak to ni predstavljalo nasprotovanja krščanstvu. Celo občutek ima človek, da je bilo za tiste ljudji, ki so nekako prodrli do razumevanja Mitrovega kulta, da je bilo postati kristjan za te ljudi samo še en korak.
Mitra pogosto prikazujejo, kako je rojen iz pečine Zemlje, iz skal. Pogosto se prikazuje tudi mnoga njegova doživetja iz otroštva in mladosti. Njegovo glavno delo pa je ta borba z bikom in potem ga pogosto prikazujejo kako z bogom Heliosom obeduje in sicer je kruh in pije vino. Vedno se lahko popolnoma jasno prepozna na teh reliefih, da gre za kruh in da gre za vino. In obstajajo celo prikazi, kjer Helios kleči pred Mitro. Prej bi človek lahko to razumel tako, kot da Helios Mitri daje neka pooblastila. Ta borba se namreč vedno dogaja na Zemlji, ta borba Mitra z bikom. Vedno prikazujejo Mitro na enak način na biku, s tem, da ima eno nogo Mitra na tleh, z drugo nogo pa kleči na biku. In v področje vratu in srca zabode meč v bika. Če bi takole imela bika pred seboj, je to desna stran. Potem pa sta na skoraj vseh slikah, na večjem delu teh, prikazani dve postavi levo in desno. Na eni strani postava moškega s plamenico navzgor, na drugi strani pa postava, ki to plamenico življenja nekako usmerja navzdol. V okolju nad Mitro so razni dogodki iz Mitrovega življenja. Tukaj sta Luna in Sonce in Mitra je vedno prepoznaven s to čepico. Tukaj kleči Helios pred Mitro in mu predaja meč. In potem k Mitrovim slikam sodi vedno skupina treh živali. Pes, ki pije kri, ki teče iz rane, kača in razen tega škorpijon na rodilih bika. Škorpijon je pogosto simbol nagonov in sicer spolnih nagonov. Kača pa, spomnimo se obenem na kačo v raju. Vedno znova se bomo spraševali kaj ta kača človeku v raju prinaša. Kačo vedno znova srečujemo v pismu stare Zaveze. Kače, ki grozijo narodu Izrael, tako da jih hočejo vse pomoriti, ker so se izneverili bogu Jahve in so častili zlato tele. To je pravzaprav bik, zlato tele. In potem vzdigne Mojzes eno od kač na svoji palici. In vsak, ki gleda na to tako dvignjeno kačo, postane neranljiv, kače ga ne morejo raniti.
Pustimo, da taka slika deluje v nas. Na eni strani kače, ki se plazijo po tleh in na drugi strani tako dvignjena kača. In pes? Lahko bi rekli tudi, pes je v tem primeru izraz roparic, zveri. Pri tem bi normalno mislili na leoparda, tigra, leva. Ampak mačke, psi, risi tudi sodijo v to skupino. In pes je tista zver, ki je človeku najbolj blizu. Ne samo kot zver, temveč kot žival sploh. Ni nobene živali, ki jo je človek tako pritegnil k sebi kot psa. Zanimivo je tudi, da je pes tudi prva divja žival, ki jo je človek udomačil. Pravijo, da je bilo to približno 15 000 let pred Kristusovim rojstvom. In mnogo, mnogo pozneje govedo in konja. Konj je šele tretja skupina. In presenetljivo je, danes pravijo, da je pes nastal iz volka. Ne hijena, temveč samo volk. Volkove poznamo iz živalskih vrtov. In volkove lahko študiraš, vsi izgledajo enako, relativno. Sedaj pa pomislite na naše pse. Eni so zelo majhni. Kateri so največji med njimi? Od tistega malega pinča, preko volčjaka, dog, zelo različni so. Tako po svojem izgledu kot po svojem karakterju. Jaz sem se učila tega od Manfreda Kleka, ki je dolga leta vodil sekcijo za kmetijstvo v Goetheanumu, centru antropozofije. Da je s prvim pojavom psa kot spremljevalca človeka, zelo kmalu prišlo do te neverjetne pestrosti. Tako, da ima človek občutek, da je iz te praživali, psa, prišlo do različnih ras psov zaradi različnih ljudi, ki so jih imeli ob sebi. In majhen izzven tega še najdemo. Ne vem katere rase psov so pri vas najbolj pogoste ali najbolj pomembne. V Nemčiji je bil dolgo časa to volčjak, nemški ovčar. V Angliji so to popolnoma drugi psi, po mojem čutenju sploh niso lepi. Tudi na Kitajskem so popolnoma drugi. Seveda je danes tako, da imamo danes povsod vse pse.
In to je sedaj moja predstava, tako kot so nas nadangeli skupaj s skupino eksusijev različno oblikovali kot narode, so ljudje in narodi oblikovali zaradi bližine pse v najrazličnejših rasah. Na Mitrovi sliki tukaj, škorpijon je strupen, tudi kača je več ali manj življenjsko nevarna, tretja nevarnost torej so zveri.
Sedaj bi kratko omenila drug nauk o bogovih. Ne vem ali poznate germansko mitologijo. Germanska mitologija je edina, pri kateri srečamo zlo v treh različnih karakterjih. Eden, Loki, je pravzaprav spremljevalec bogov. On stoji celo malo nad germanskimi bogovi ali vsaj nad Odinom in Votanom. Največjemu bogu germanske mitologije je po moči enak. Nad drugimi pa stoji. In on je resnično spremljevalec bogov in pravzaprav v germansko nebo vstopa in izstopa poljubno. Ta pa ima potem tri otroke. Volka, ki se imenuje Fenrir (tudi Fenris), potem kačo, ki se imenuje Midgard, ki zajema ves svet ljudi in Hel tretji otrok. To pa je tisti prostor, kjer morajo ljudje biti, kadar postanejo žrtve svojih nagonov. Hel še največ, ampak kača in volk sta izredno bitji zla in privedeta tudi svet germanskih bogov v prepad. Te tri nekako pripisujemo biku, proti kateremu se Mitra bori. To želim predstaviti kot sliko, ampak pustimo to ob strani. In upam, da je ta stvar v tej obliki možna. To bom obesila sem na steno. Tega od daleč ne morete videti, pridite in si poglejte, če vas zanima.
Sedaj pa bi rada nadaljevala pri tem. Torej Mitra se bori proti nečemu na čemer stoji, nad čemer je. In pridejo bitja ali sile, ki imajo, vsaj po tem kako mi to razumemo, v sebi sile zla. In sedaj bomo prebrali nekaj iz apokalipse in sicer iz 12. poglavja. Evangelij po Janezu, celo 12. poglavje bomo prebrali. Žena in zmaj.
Meta: Na nebu se je prikazalo veliko znamenje. Žena, ogrnjena s soncem in luna pod njenimi nogami. Na njeni glavi pa venec iz dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje. Glej, velik zmaj. Rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov. Na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na Zemljo. Zmaj se je vstopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranil 1260 let. Nato se je v nebesih razvnela vojna. Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli, toda ni zmagal, tako, da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje hudič in satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na Zemljo. Z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli. Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel: zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega mesija. Zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. Toda oni so ga premagali zaradi krvi jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti. Zato se veselite nebesa in vi, ki prebivate v njih. Gorje pa vama Zemlja in morje. Ker je hudič sestopil k vama poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa. Ko je zmaj videl, da je bil vržen na Zemljo, je začel preganjati ženo, ki je rodila dečka. Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi. Tam naj bi se hranila čas, dva časa in pol časa daleč od kače. Tedaj pa je kača bruhnila iz žrela za ženo, kakor reko vode, da bi jo odnesla. A ženi je priskočila na pomoč Zemlja. Zemlja je odprla svoja usta in popila reko, ki jo je zmaj bruhnil iz svojih ust. Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu. Proti tistim, ki se ravnajo po božjih zapovedih in imajo Jezusovo pričevanje. In ustavil se je na pesku morske obale.
Brigitte: Ta slika iz tako imenovane bamberške apokalipse, to je približno iz leta 1000 slika iz knjige. Tu je opisana prav ta situacija, ki smo jo slišali. To lahko dobro prepoznamo: devica ali žena kot je govora v knjigi, stoji na Luni. Sonce je manj prepoznavno. Tu v ozadju je venec zvezd, dvanajsta je za glavo. In otrok. Ta otrok je še na nivoju rodil, torej pričakovanje otroka. In zmaj. Opišite tega zmaja. (Odg.: Izgleda kot kača, sedem glav ima in na glavi diademe). Kar pa v apokalipsi sledi, kar pride pozneje, česar v 12. poglavju še nismo slišali, sedem glav z desetimi rogovi. In res, če preštejemo rogove jih ima deset. Torej to je zmaj iz apokalipse. Izgleda podoben kači, kako pa izgleda kot žival na Zemlji? (Odg.: noge ima, dve.) Ali ima kača noge? Ni podoben kači. Salamander, reptil na vsak način. Tudi kača sodi k reptilom. Ampak nobena kača na Zemlji ne izgleda takole. Ali imamo na Zemlji reptila, ki takole izgleda, v celoti tako? Ali pa v preteklosti Zemlje? (Odg.: dinozavri). Ali poznate kakšnega arheološkega dinozavra z več glavami? Da ima luske kot reptil, to je vidno. Tudi ribe imajo luske, to je vidno, kaj pa je na tej koži še zelo posebno? Barve so nekaj posebnega. In poglejte imamo reptila, kameleona, ki lahko menja svojo barvo. Tudi on sodi k reptilom. In še eno sorodnost odkrijemo z reptilom na področju glave tega zmaja. Če opazujemo kuščarje in kameleona, jaz to poznam iz Izraela. Takole sedijo tam in naenkrat se obrnejo, tako naenkrat se to dogaja, človek ima občutek kot da ima več glav. Pri kameleonu je tudi tako. Naenkrat se obrne. Tako, da ima človek občutek, da je nekaj reptilom podobnega ta prikaz več glav. Ampak nimamo živali, ki bi imela več glav. Pri človeku se včasih dogodi, da najdemo bitje z dvema glavama. Siamski dvojčki. Tudi pri teletih najdemo take deformacije. Ampak to so potem deformacije. Ali je zmaj deformacija? Pustimo to kot vprašanje.
V leksikonu sem pogledala. Za mene je vedno zelo zanimivo, da pogledam, kaj pravijo knjige, ki predstavljajo splošno znanje človeštva. Interneta ne obvladujem, googlati ne znam. Meni učenci na naši šoli za kmetijstvo pogosto pravijo, to se najde na internetu. V leksikonu torej piše, zapisala sem si to, to je mešano bitje, zmaj, ki vzbuja strah in vedno ima krila. Ta ima krila. Ampak v apokalipsi ni govora o tem, ampak on se plazi po zemlji, ima dve nogi in krila. Prepoznamo ga kot žival, toda take živeli ni. Ta resnična barvitost, ta prisotnost več barv, če ne mislimo na krila. Ptice imajo dve nogi in imajo krila, ampak na zmaju ne najdemo nič pticam podobnega. In tu je to, kar vzbuja strah zelo poudarjeno in v tekstu prihaja do izraza. To so strupeni zobje, ki so podobni kačjim in ognjeni jezik. In v tekstu apokalipse piše, da bljuva tudi vodo, vse kar uničuje. In krila, kar sem rekla že danes zjutraj, so pravzaprav pri narodih simbol, da gre za duhovno bitje. Zmaj je brez dvoma od teh umetnikov razumljen kot duhovno bitje. Ti umetniki so razumeli zmaja kot duhovno bitje in sicer duhovno bitje v živalski postavi.
Poglejmo si naslednjo sliko. Upam, da ta metoda deluje. Pripela jo bom tako visoko kot to zmorem. Če so slike postrani, jih boste pa vi potem popravili. To pa je slika o zmaju z Mihaelom, ki nam je kar znana. Na sliki od prej Mihaela ne najdemo. Pozabila sem to poudariti. Tam imamo sliko brez Mihaela. Sedaj pa opišite, kaj vidimo tukaj? Bomo začeli pri zmaju ali pri Mihaelu? Lahko začnemo pri Mihaelu. Krila ima in sonce za glavo, orakelj Sonca torej. Kaj je pri Mihaelu še posebnega? Otroka (Kristusa) nosi na roki. Mihael ima otroka v levi roki. To je njegova levica. Mihael je ščitil, rešil otroka pred zmajem. In kaj ima v desni roki? Sulico ima. Kako pa nosi to sulico? Pravzaprav ne nosi sulice kot v boju.
Poglejmo naslednji dve sliki, ki uprizarjata samo nadangela Mihaela. Sulico drži kot palico. Lahko bi rekli, da je to tisto, kar pojmujemo pod nečem vzravnanim. Ko je človek star, je hoditi pokonci še popolnoma samo po sebi razumljivo. Pri meni je že tako, da si moram vsako jutro in vsak večer reči: ne takole sklonjeno, vzravnaj se vendar. Naj ne poudarjam posebej, vi verjetno veste, kaj pomeni biti vzravnan. Lahko popuščam slabosti svojega telesa, če se čisto vzravnam, me v križu malo boli. In ko so moji učenci na svojem zaključnem srečanju prikazali svoje učitelje, je prišel nekdo, ki mi je sunil mojo jakno in je pritekel takole na oder. Upognjeno. Od takrat se bolj trudim, da hodim vzravnano. Ja, torej pokončna drža. Moč nadangela, Mihaelova moč. In ta sulica je simbol vzravnanosti. Kam pa sega konica te sulice? Ne tako kot Mitrov meč v telo zmaja, temveč sega v krilo zmaja in kot da pribije zmaja na Zemljo. Kaj pa zmaj, če pogledamo tega zmaja? Se oklepa te sulice. Zmaj se je zagrizel v to sulico. In se oprijema z nogami te sulice. Kakšna je razlika v primerjavi te uprizoritve s tistim zmajem prej, ki smo ga opazovali na sliki, ki prikazuje devico Marijo in zmaja? Gesta je, da se hoče rešiti. Ta zmaj na tej uprizoritvi z Mihaelom ima samo eno glavo. In kaj še? Izgleda bolj kot reptil. Ne izgleda več kot kača, temveč bolj človeško. Nima še nekaj živalskega? Kateri živali je tukaj bolj podoben? Bolj je podoben kopitarjem. Ima dva rogova kot kozorog. V apokalipsi imamo tudi žival z dvema rogovoma. In tukaj ima vseeno nekaj kot rep. Ampak ima štiri noge, ki imajo nekaj podobnega kot kopito. In kaj je še zelo očitno? Barve nima. Čisto črn je zmaj na tej sliki z Mihaelom. Rjavo črn. Tam, iz prikaza apokalipse, pa je barvit.
Torej pokazala vam bom različne zmaje na teh slikah. In to je bil sedaj prvi Mihael, ki smo ga imeli. Ali ni prekrasno. Tako, prosim. Tale Mihael je iz Makedonije iz okoli leta 1500. Tisto, kar smo gledali prej, je nekaj starejše, 1467, četrt stoletja starejše. Človek bi mislil, da je slika, ki smo jo gledali prej, nastala pozneje. Ampak v Makedoniji je pravzaprav čisto drugačna kultura, namreč v ortodoksni Makedoniji, ne v grški. Poskušajmo primerjati ta dva Mihaela, to sliko in prejšnjo. Kje je Sonce? V avreoli. Poglejte si glavo, tja do izraza v obrazu v okviru te avreole. Ali ne najdemo tu nekaj zelo posebnega? Te svetle točke, tako, da najdemo res v njegovem obrazu nekaj kot križ. Poudarjam svetla točka nad čelom, na bradi, levo in desno od ušes. Verjamem, da poznate kako je oblikovana Kristusova avreola. Vedno, vedno znova na njegovem prikazu, namreč, tako da je v avreoli pri Kristusu vedno mogoče odkriti križ. In to je tudi tukaj zelo nežno nakazano. In naprej, kaj nosi v svojih rokah? V desni roki nosi meč, v levi pa nosi otroka. Ko mi je človek to povečal v kopirnici, sem mislila, da bom izgubila oči. V svoji levi roki res drži otroka. Majhnega. Ima ga. In meč. Kaj dela ta meč? Nič. Kje pa je zmaj? Zmaja ni več, pač pa je pod Mihaelovimi nogami kot človeško truplo. Truplo pod Mihaelovimi nogami ima kot bojno opremo na sebi. Toda, ali je že mrtev, postava je res čisto človeška. In Mihael stoji na tem telesu. Doslej torej nimamo nobenega prikaza borbe, ki bi bila primerljiva z Mitrom. Ali sulica, ki kot pribija zmaja na Zemljo, kaže kam sodi zmaj? In v tem primeru meč v roki. Enaka gesta kaže navzdol.
To je borba Mihaela na tej sliki iz cerkve v Romuniji. To so cerkve, ki so zelo, zelo pisano pobarvane, ne vem pa ali je to iz zunanje freske ali iz notranje. Mogoče kdo od vas to pozna, te cerkve v Romuniji? Poglejmo si ta prikaz. Kako pa tukaj izgleda Mihael? Vedno malo v primerjavi s prejšnjimi slikami. Sredi borbe, pravzaprav obdan s temi bitji, to bitje ni samo eno proti kateri se očitno bori. In on je sedaj malo bolj dejaven v borbi. Prejsnji dve sliki ga ne kažeta v akciji. Tukaj pa je v borbi in ta bitja so okrog njega. In kako izgledajo ta bitja? Ni več zmaj. Tukaj spodaj pa imamo nekaj zmaju podobnega, še vedno neko bitje z luskami. Vsa ta bitja imajo nekakšen rep, imajo tudi krila. Samo eno bitje ima tudi krila. To, na katerem Mihael stoji pa nima kril. Kaj lahko še pri teh bitjih opazimo? So podobna človeku, so nekako taka, kot bi danes uprizarjali hudiča. Ampak nimajo vsi rožičkov kot hudički. Ta ima malo rogov, ta spodaj pa ne. To niso majhni ljudje. Zakaj bi lahko menili, da so hudički? Imajo repe, temni so, imajo rogove. Kaj še? To bitje spodaj ima obleko z luskami. Ali ni mogoče še nekaj tu? Posebnosti, ki jih imajo živali. To bitje nad Mihaelom nima ust, ima gobec. Zelo ekstremno. In poglejte ušesa, zašpičena in dolga. Kajne? In potem, razen enega, to niso bitja, ki bi bila vzravnana. To eno bitje tukaj spodaj pod Mihaelovimi nogami skoraj leži, čeprav ima pravzaprav človeški obraz. Čeprav razen obraza, je najmanj podobna človeku njegova postava. Vsa ta bitja so ekstremno nekako deformirana. In ti dve bitji zgoraj očitno sodelujeta. Ampak ta bitja so vsako malo drugače. Ni več samo eno bitje, različna so. Mihaelova gesta v dejavnosti, ampak Mihael nima v rokah sulice, temveč nekaj, kar je podobno harpuni, s tremi zobmi na koncu kot vilice. Ampak ista zadeva kot na prejšnji sliki, samo drži ga. In njegovo to Mihaelovo orodje je nepraktično.
To je slika iz 14. stoletja, malo starejša od prejšnje. Iz Italije, Lorenzetti je bil slikar, ki je naslikal to in naslov je ‘sveti nadangel Mihael’. Kje bomo začeli? Z zmajem ali Mihaelom? Mogoče z Mihaelom. Dviguje meč kot da bi hotel udariti. Ali ima sulico v levi roki? V levi ima sulico, v desni ima meč. Kaj dela z levo roko v kateri drži sulico? Spet pribija zmaja, lahko bi tudi rekli, kot da usmerja zmaja. Morda, morda. Mihaelova postava je zelo človeška. Prejšnja slika, posebno ta iz Makedonije je sicer tudi človeška postava, temveč tista kozmična komponenta je tam iz Makedonije mnogo bolj prepoznavna. Tam prepoznamo zavezanost Mihaela Kristusu in to kar vidimo na sliki iz Makedonije, v predelu trebuha, to sploh ne moremo razumeti kot smisel v nekem oblačilu. Imam občutek, da je ta trikotnik izraz trojstva. Njegov emblem je to. Torej po nalogu trojstva. Na sliki, ki jo imamo zdaj na tabli od tega ne najdemo nič. Avreolo komaj še prepoznamo. Njegova čelada je nekako barvita, kot da je jasnoviden. Njegova oblačila izgledajo tudi skoraj kot krila, čeprav lahko to oblačilo razumemo tudi kot izraz močnega gibanja. V sliki je, kot bi bil uprizorjen trenutek nekega močnega gibanja. Kaj pa zmaj? S svojimi glavami se je sam kot zapletel v nekakšno kito. Če si pogledamo zmaje iz prejšnjih uprizoritev, kateremu zmaju je še najbolj podoben? Najbolj podoben je tistemu zmaju iz apokalipse. Tu najdemo torej več glav in jezike. V tej uprizoritvi zmaja je tip kače bolj poudarjen. In vidimo dve nogi s kremplji. Zelo podoben tisti uprizoritvi iz apokalipse. In krila, rdeča. Ta rep je zelo poseben, zelo dolg, zapleten. Pozabite, da je to zmaj, poskušajte pozabiti, da je to zmaj. Kako je oblikovan? Na kaj vas spominja? Če gesto pozabimo, poglejte, kaj je okolje tega zmaja? Mihael stoji v zlatu neba, zmaj pa nekako v vodi. Rep pa nekako dela pentljo, v kateri najdemo zvezde. Zvezde v repu. Kaj pa je na vodi? Ladje. Ste že kdaj slišali za vikinške ladje, ki so bile kot zmaj. Okoli leta 1000 so baje s temi ladjami prišli do severne Amerike iz Norveške. Mihael je iz tega zmaja naredil ladjo, pri kateri uporablja svojo sulico za krmilo.
Moja mati je imela sliko Mihaela, v kateri je bil zmaj resnično ladja. In glave so bile spredaj na krmi in v ozadju rep. Ona je imela to sliko in še zdaj jo nosim v svoji predstavi. Za mene je bil vedno Mihael gospodar nad zmajem, ki uporablja zmaja kot ladjo, s katero pljuje. Te slike nisem mogla več najti, ampak tudi ta slika to na neki način predstavlja. Torej Mihael obvladuje to ladjo. Tu prihaja do izraza, zmaj predstavlja nekaj, kar ogroža, kar uničuje. V sliki iz Makedonije je popolnoma pod oblastjo Mihaela. In tista slika iz Makedonije je morala predstavljati nekaj, kar je prišlo za dogajanjem, ki ga najdemo na tej sliki z ladjo. Mihael obvladuje zmaja, ga vodi, ga uporablja kot plovilo. To smo se učili. Torej, če se usedemo v svoj avto, zmaja naj ne bi uničili, temveč obvladali. Če ne obvladujem svojega avta, me pelje v smrt. Torej slika, ki jo imamo sedaj na tabli, 14. stoletje, je še pred časom, ko naj bi ljudje to zmogli. K temu bom povedala, kaj pravi kmetica iz Anglije. Jutri se bomo še pogovarjali in bolj točno okarakterizirali to, kar je zmaj. Ampak verjetno poznate ta izraz kaj pomeni obvladovati negativnost Arimana, enega obraza hudiča. Da je duhovnost izraz sil v svetu, ki ima veliko opraviti z našo tehniko. In ta kmetica iz Anglije je bila pravzaprav zelo nežna kot človek, nežna osebnost in je kljub temu vse delo na svoji kmetiji opravljala sama. Imela je seveda tudi traktor. In ko se je usedla v traktor je vedno rekla: Ariman zaprezi.
Torej sedaj sem na tablo pripela sliko ruske ikone, ki je bila naslikana na koncu 14. stoletja. Prejšnja je bila ravno tako ta doba, le prej je bila Italija, sedaj imamo pa Rusijo. Kaj vidimo tu? Popolnoma nekaj drugega. Mihael na konju in brez kril. To je sedaj sveti Georg, Jurij. To ni gospod, temveč je sveti Georg. Ima avreolo, toda kril nima. In to gotovo poznate. V krščanstvu najdemo svetega Georga, verjetno tudi še druge svetnike, ki delujejo na podoben način. Imamo občutek, da je to Mihael. In opazujmo še naprej, kaj še? Za razliko s prejšnjimi slikami, je na konju in sicer pride na belem konju. Je pa čisto človek, ki je tu prikazan, ampak poseben človek. Ne vem ali je v zgodovini znan sveti Georg. Mogoče čisto ne glede na to ali je tak Georg kot človek živel, smatramo, da je to izraz za to, da bo človek prišel v stanje, da se bo boril z zmajem v Mihaelovem imenu. In zaradi tega sedi na belem konju. Kaj povezujemo z belim konjem? Kaj povezujemo z belim golobom? Razmišljanje in svetega duha. Svetega duha vedno prikazujejo v obliki belega goloba. Ta element svetega duha pride v tem primeru do izraza v belem konju. Torej, v prikazu iz Makedonije imamo v Mihaelu tudi občutek Kristusove prisotnosti in Kristusovega delovanja.
Pri tej zadnji sliki pa lahko rečemo, ta sveti Georg je prikazan kot možnost človeka, da se na belem konju poveže s svetim duhom. Tu bi omenila potem Binkošti, ko Kristus po smrti vstane od mrtvih in se vedno znova svojim apostolom pokaže in jih spet osvobaja iz te globoke žalosti, ki jo apostoli doživljajo po smrti na Golgoti. In so v teh 40 dneh, ko je vstali Kristus vedno znova z njimi, kot v nekem vzvišenem stanju. Ampak v teh 40 dneh, ko je Kristus vedno znova z njimi, govori vedno znova tudi o tem, da jih bo spet zapustil. Eno bom na kratko citirala. Apostolom reče: iti moram, ampak od očeta vam bom poslal Svetega duha. Če ne bom šel, vam Svetega duha ne morem poslati. In Sveti duh vam bo prinesel spoznanje.
Mi namreč pretreseni ugotavljamo, kako apostoli tako v času življenja na Zemlji kot v času vstajenja Kristusa, vedno znova ne morejo razumeti, kaj jim Kristus govori. In kako jih potem za Binkošti napolni Sveti duh in to posebno pride do izraza v apostolski zgodbi o Petru, naenkrat razumejo kaj so doživeli, slišali in kaj so izvedeli. To pomeni, Sveti duh omogoči človeku spoznanje. Doživeti in spoznati sta dve stvari. Toda kot taki ljudje moramo reči, doživetja, ki jih ne moremo razumeti in doumeti, sčasoma delujejo negativno. Prisotnost Kristusa je tako močna, da se on iz direktnega zaznavanja mora umakniti v tistem času, v začetku krščanstva. Od očeta pa pošlje Svetega duha in ta je potem pomočnik, tisti, ki pomaga, da mi ljudje stvari počasi razumemo.
In v tej sliki, ki jo imamo na tabli, pride to do izraza v tem belem konju. In ravno, če študiramo grško antiko, potem najdemo, da je to specialno izraz sposobnosti razmišljanja. V Nemčiji najdemo to celo kot izrek, če nekdo pri svojem razmišljanju ne more ostati pri stvari, da udari mimo, potem pravijo Nemci, da razmišljanje prepustimo konjem. Človek ve nekako, da je živalska postava konja postala izraz te duševne sposobnosti razmišljanja. Torej tu imamo sliko z belim konjem. In k temu bi potem dodala, v Grčiji najdemo konja s krili, to ni potem poduhovljena sposobnost razmišljanja, ali morda le? Temveč je fantazija umetnost pesnikov. In če zasledujemo ta umetniški aspekt, Pegaz, konj s krili, bi jaz danes rekla, je izraz človekove sposobnosti za njegovo umetniško delovanje. Jaz sem človek govora in sem to pogosto našla v pesnitvah. In šele v zadnjih desetletjih sem to našla tudi v slikarstvu.
Kako so umetniki razumeli zaradi svoje Pegazove sposobnosti, da duhovnost izrazijo v svojih delih. To, kar v bistvu, v svoji sposobnosti razmišljanja, v svojih glavah nikoli ne bi zmogli. Mark Chagall, moderni slikar, je to povedal takole: slikal je in slikal zaradi svoje notranje potrebe. Odraščal je pri ortodoksnih Judih in zrasel iz tega ven in je potem predvsem v svojem času šolanja v Parizu imel mnogo drugih slikarjev, umetnikov za prijatelje, tudi mnogo pesnikov in filozofov. In slik, ki jih je naslikal, nikoli ni poimenoval. In predvsem njegovi prijatelji pesniki so rekli, saj tako ne moreš delati, moraš jim dati naslov. Kaj pa si tukaj narisal, kaj si hotel izraziti s to sliko? In on je rekel, ne vem. Pravzaprav se nisem namenil ničesar, to živi v meni in jaz sem to iz mene narisal. In potem je predvsem v Parizu imel prijatelja, ki mu je rekel: ali ne bi dala tak naslov? In z njim skupaj potem, je sčasoma našel mnogo naslovov za svoje slike. In potem v toku svojega življenja je glede na vprašanja ljudi rekel, če so ga ljudje vprašali ’kaj ste tukaj narisali?’ Poznamo te zelo posebne Chagallove slike in do konca je vedno znova odgovarjal, jaz bi tako rad vedel kaj vi mislite. Ali mi lahko poveste kaj sem tukaj narisal? To je sposobnost spoznanja, ki jo nosijo v sebi umetniki.
In v sliki, ki jo imamo ravnokar na tabli, torej Sveti Jurij (Georg) na belem konju, najdemo nekaj takega. Sedaj si pa poglejmo na tej sliki še zmaja in okolje zmaja. Prihaja iz črne votline. Samo skalovje je okolje. Na naši Zemlji, hvala Bogu, ni vse samo skala. Nič drugega kot skale vidimo tu in ta tema. Ta tema, ampak to rdeče ozadje in zmaj s sulico v gobcu, torej je že borba proti zmaju. Kako pa je oblikovan ta zmaj? Mnogo manj mogočen. Kje ima krila? Krila že še ima, ampak na krilih najdemo te njegove kremplje. S temi duhovni polet ni več mogoč. In ali ni vse telo resnično bolj kači podobno? Ta zmaj je skoraj že žival kot bi jo na Zemlji utegnili najti. In krila imajo kremplje, ki so orožje in hkrati nekaj s čimer se premika po Zemlji. To pomeni, človek, ki v Mihaelovem imenu sedaj mora stopiti v borbo z zmajem. Ta ima pred seboj zmaja, ki je že čisto na Zemlji, je čisto zemeljski, ki je svoje duhovno poreklo že skoraj izgubil. To je traktor ali pa avto, ali pa moje mlatilnice ali pa pralni stroji, nič več se ne dviguje v nebo. In v desnem vogali te slike, čisto zgoraj, na nivoju glave Svetega Georga, najdemo kot nekakšno sfero modre barve z roko s prstom, kjer nekako lahko sklepamo povezavo Svetega Jurija, Georga z nebom.
Zdaj pa še zadnja slika danes. Gre spet za rusko ikono. Zadnja ikona, ki smo jo gledali z rdečim ozadjem, je bila ruska. In tudi ta sedaj na tabli je ruska, ampak mlajša iz 18. stoletja. Koga imamo na tej sliki pred seboj? Je to Mihael? Tudi to je Sveti Georg. Avreolo ima manj prepoznavno, v ozadju se njegova avreola dotika neke sfere, v kateri je upodobljena sveta trojica, Oče, Sin in Sveti duh. Avreola sega do tam, do koder lahko sfera svetega trojstva sega v zemeljsko področje. In kaj je podobnega, kaj je drugo? Beli konj, sposobnost razmišljanja. Nimamo rdečega ozadja, ampak Georg ima rdeč plašč. Kaj simbolizira ta rdeča barva? Volja, tudi kri.
In Rudolf Steiner zelo konkretno opisuje, kako so členi človeškega telesa prisotni v našem telesu. In bistvena stvar fizičnega telesa je v skeletu in v sposobnosti, da se na nekaj naslonimo, kar nam skelet omogoča. Naše etrsko telo v sistemu žlez. Kar pomeni, če je to bolno, potem je to nekaj, kar zelo zmanjšuje naše življenjske sile, moči. K sistemu žlez je nekaj, česar medicina fiziološko ne pripisuje tako k temu. To so vsi naši organi jetra, žolč, srce, pljuča, vse to sodi sem. Če so bolni, nas to stane veliko življenjskih sil. Nas zelo izčrpa. Fizična osnova astralnega telesa je sistem živčevja in čutil. In fizični organ, na katerem sloni naš Jaz je kri. In tako jaz te slike razumem.
Ikono, ki smo jo imeli prej z rdečim ozadjem, to je akcija popolno iz Jaza. In sedaj slika, ki jo imamo na tabli, sveti Georg z rdečim plaščem tudi simbolizira to. Prejšnja ikona, 14. stoletje, ta pa je štiri stoletja pozneje, 18. stoletje. Duhovno razumevanje v človeštvu torej slabi. In sedaj imam kot edino orožje v roki sulico. Kaj za to sulico lahko rečemo? Zgoraj je križ, na drugem koncu sulice v zraku je križ. In če pogledamo to roko, je to res vzravnana kača z dvema glavama tako kot Merkurjeva palica? Ali lahko rečemo, da ta udarec s sulico prinaša ozdravitev? Pravzaprav je to en velik vprašaj. S tem moramo živeti, razmišljati o tem. Kaj pa zmaj? Ima štiri noge. In ker potem najdemo tega zmaja, je neka druga oseba privezala z vrvjo okrog vratu. Na tej uprizoritvi zmaj ni več podoben reptilu, temveč je prej podoben zveri kot jo najdemo pri Mitru. Še vedno ima krila, če ne bi imel teh kril, bi bil skoraj levu podoben. Čeprav ta gobec je že kači podoben. Zanimivo je, da je ta zmaj spet na modri vodi uprizorjen. Okolje je čisto drugačno kot v prikazu iz 14. stoletja, prav tako iz Rusije. Pod konjem je čisto normalna zemlja, celo nekaj rastlin najdemo. V ozadju najdemo gore, skalovje. In postava, ki drži vrv za zmaja, je ženska postava. Zmaja vzame na vrvico, to je izraz udomačenja. In Georg se lahko tako bori proti njemu v Kristusovem imenu, da bo ozdravljen. Da ne mora več delovati kot zlo. In ženska postava, to se bo v nadaljnjem razvoju spremenilo, ampak v preteklosti je ženska postava izraz tega, kar je treba ščititi, kar samo po sebi ni dovolj močno, kar pa je nekaj dragocenega, zaradi česar se splača boriti. In sveti Georg se tu bori za to ženo. Mogoče je pred tem ta zmaj imel zavezano to devico, ampak s tem, da se sveti Georg na ta način bori proti zmaju, ga ona lahko udomači in vzame s seboj kot psa, ki jo povsod spremlja in celo ščiti v primeru nevarnosti.
In sedaj za konec, za to nimam slike, bi vam povedala še mit, ki izraža nekaj podobnega in ki nam nekaj več pove o orožju svetega Mihaela in svetega Georga. In sicer je to grški mit Perzeja. Poznate? Perzej je zvezdna slika na nebu. In to ozvezdje Perzeja na nebu od septembra kot prvo ozvezdje, ki po zahodu Sonca vzhaja na vzhodnem nebu in od Mihelovega do adventnega časa obvladuje nočno nebo. Z opazovanjem te zvezdne postave sem prišla na misel, da se v tem Mihaelu skriva sveti Georg.
Čisto na kratko bom povedala to sago. Perzej je bil rojen na poseben način. Njegovo mater Danajo je njen oče zaprl v stolp, ker je v oraklju prerokovano, da bo njen sin njega vrgel s prestola. Zaradi tega je on njegovo mater zaprl v stolp, ampak Jupiter oz. Zevs, takratni Bog Oče, se je v ljubezni sklonil k temu stolpu in jo je oplodil v zlatem dežju. In iz tega je rojen Perzej. In oče se je razjezil in je svojo hči z otrokom vred posadil v čoln in ju poslal na morje. Ali nimamo pred seboj Mojzesa v čolničku? In na nekem otoku sta pristala in Danajo z majhnim sinom je tamkajšnji kralj rad sprejel k sebi. In ta mali Perzej je odraščal, postal je velik in kralj na otoku ga ni več maral. Bil mu je napoti. Tisti kralj je hotel mater za sebe, tako lepa je bila. Kako se lahko tega Perzeja rešim? Dal mu je nalogo. Rekel mu je, pojdi na konec svetov k otrokom Forkiasa. To so bile tri sestre. Dve sta bili nesmrtni, tretja Meduza pa je bila umrljiva. Jaz hočem glavo Meduze. Vse tri sestre pa so imele to sposobnost, da je tisti, ki jih je samo pogledal, na mestu okamenel. Torej naloga iti na konec svetov. Perzej je šel najprej k bogovom, tam je imel svojega pravega očeta Zevsa. Pri Hermesu, ki se potem pri Rimljanih imenuje Merkur, si je sposodil čevlje s krili. In pravi, na ta način si že tam, kamor so šle tvoje misli. In Atena mu je dala s seboj svoj ščit. Atena, boginja, ki ni rojena, ampak je izšla iz Zevsove glave. Rekla mu je, ko boš s svojimi čevlji s krili prišel na konec svetov in boš prišel k hčeram Forkiasa, se samo obrni, vzemi ščit in poglej si jih levo v zrcalu tvojega ščita. In potem, lahko odsekaš z mečem Meduzi glavo in ne boš okamenel. In vzemi vreči s seboj in vtakni glavo Meduze v to vrečo, ker glava Meduze nima las, temveč ima zmaju podobne kače. To je zlo pri Grkih. Te tri sestre so grozno grde. Dve sta nesmrtni, ena pa je smrtna. In kdor jih pogleda, okameni. Torej, Perzej je ubogal. Lahko je glavo Meduze odsekal s tem, ko je Meduzo videl v zrcalu Ateninega ščita. Glavo Meduze da v vrečo. Še eno sposobnost je imel, sicer ne bi mogel priti do hčera Forkija in se ne bi mogel obrniti. One bi ga videle prej. Njegov oče Zevs mu je dal kapo, s katero se je lahko skril in postal neviden. In tak je na našem zvezdnem nebu. Če pogledamo postavo ozvezdja Perzeja, vidimo da glave ni, ker ima na sebi čepico, ki ga dela nevidnega. Na hrbtu pa nosi vrečo in ima tudi te čevlje s krili. In ena roka, ki se takole steguje naprej, tam lahko prepoznamo njegov meč. In na poti nazaj h kralju, na tem otoku, ki mu je dal to nalogo, pride mimo Andromede. To je hči kralja na morski obali, ki vije roke in kliče na pomoč, ker prihaja neka morska pošast. In s pomočjo svoje čepice, ki ga dela nevidnega in Ateninim ščitom, kjer lahko vse vidi v zrcalu, Perzej ubije to pošast in da to Andromedi v roko kot sluga. Hiti na ta otok domov, vzame Meduzino glavo iz vreče in jo porine pred obraz kralja in kralj se je spremenil v kamen, je okamenel. Ali ni to zgodba, ki bi jo lahko pripisali Mihaelu ali svetemu Georgu? Skoraj 2000 let starejša je ta saga od slike, ki jo gledamo.
Kar sem hotela na nek način, nekako v tej sliki omeniti je, da orožje Mihaela ni samo orožje, ki dela red, ki na nekaj kaže, temveč če moramo mi ljudje po nalogi Mihaela opravljati taka dela, da mi tisto, kar ni dobrega, da se moramo boriti proti zlu, moramo v prvi liniji najprej vzeti svojo sposobnost razmišljanja, ki sveta ne zaznava v neposrednem gledanju, temveč kot zrcaljeno. Z našim čutenjem svet neposredno zaznavamo, neposredno doživljamo svet. Z našo voljo neposredno posegamo v svet. S sposobnostjo razmišljanja pa imamo nekaj kot v zrcalu svet pred seboj, kot sliko torej. Jutri bomo še malo nadaljevali s temo Mihaelova orožja, potem pa se bomo vse dopoldne ukvarjali s temo zla, na žalost, grozno. Hvala lepa!
Meta:
O zodiaku in planetih bi želeli odgovoriti na nekatera vprašanja. Kar veliko novega smo slišali. Ampak zdelo se mi je, da smo na koncu imeli več vprašanj kot ob začetku, Ker nas je pa zeblo in je bila ura skoraj osem, smo rekli, bomo zaenkrat nehali. Je pa Karlina prosila Brigito, da morda pol ure pred začetkom njenih predavanj na temo nadangela Mihaela, se še posvetimo vprašanjem, ki so se porodila. Bomo pa nadaljevali o konkretnem še pojutrišnjem. Torej mi nismo danes nehali s tem njenim prispevkom, sem jo pa jaz pri zajtrku vprašala, če bi bila pripravljena naslednje leto imeti seminar na temo astronomija. To bi bilo fantastično, ali ne? Mi pa ni mogla dati dokončnega odgovora, ker Eckart, njen soprog, je sedaj v času, ko je ona z nami, še na neki kliniki, ker mu ni dobro. Drugače pravi, da ga tako fizično kot duševno neguje in da ima letos slabo vest. Kot tema bi bilo pa zanimivo, da bi nam te stvari malo osvetlil. To bi bilo krasno.
Brigitte je še enkrat povedala, da svojega moža vedno nosi, ne na rokah, ne fizično, v notranjosti ga krepi. In pravi, da bi sedaj mogoče vzela eno prijateljico s seboj in tudi moža. Da bi imela vedno občutek, prijateljica skrbi zanj in da je ona svobodna, ko predava.
Slušateljica: Jaz sem vedno razumela, da gre Luna po elipsi okrog. Zdaj sem pa razumela kakor, da ne gre v elipsi, ampak tako.
Meta: Ne, to si narobe razumela. Ona je obrazložila, da mogoče celo v določeni situaciji gre drugače, ko gre mimo planetov.
Brigitte: Vsi planeti eden drugega zaznavajo. In Luna kroži po elipsi okrog Zemlje. Čisto v ozadju je zodiak, pred zodiakom so pa drugi planeti. In ko gre Luna okoli Zemlje in tamle stoji Mars, potem Luna ne gre po svoji elipsi naprej, ampak malo zavije. Mars pa se v istem trenutku malo proti Luni premakne. Govorimo o majhnem odstopanju od poti. Eden k drugemu in ker so tako majhni, sem jaz pri svojem pouku v šoli enkrat naredila tako, da je vsak nosil en majhen zvonček v roki. In vedno, kadar so šli tako kot planeti eden mimo drugega, so pozvonili. In Luna je morala zelo veliko zvoniti, ker se hitro giblje okrog Zemlje in pogosto koga sreča. Bilo je čudovito, nebo je zvenelo.
Slušateljica: Nebo zveni resnično, samo mi tega ne zaznavamo. Planeti resnično zvenijo. To je glasba, pravi Daniela.
Brigitte: Prej na mrzlem sem pripovedovala, da so tako odkrili planeta Neptun in Pluton. Zaradi odstopanja Lune in tudi drugi planeti so vedno na isti točki pred zodiakom malo odstopali od svoje poti. In tako so potem odkrili tudi ta Kuiperjev oblak. To je dejstvo. Če si mi predstavljamo kakšne razdalje so to, govorimo o silah pritegovanja. Kot da eden drugega pritegnejo, privlačijo. Ampak če si predstavljate to ogromno oddaljenost, da malo konkretiziram kako daleč so eden od drugega. Kepler je že določil kakšne so razdalje med Zemljo in Soncem. In to oddaljenost Zemlje od Sonca imenujemo eno astronomsko enoto. Lahko rečemo en nebesni kilometer. Saturn je devet astronomskih enot oddaljen, Uran 18 astronomskih enot, Neptun 27, Pluton pa 36 astronomskih enot. 36 krat bolj daleč od Sonca je kot mi na Zemlji. In tako majhna Luna, ki je tako blizu Zemlje, naj bi čutila to in naj bi jo Pluton pritegnil k sebi. To je tako kot da se jaz sprehajam ob obali in na drugi strani vidim nekoga in mu takole pomaham in se malo k njemu nagnem.
Sluš.: Nubira, planet o katerem se toliko piše. Ki povzroča kaos v našem sončnem sistemu.
Brigitte: Nisem nič slišala o tem. Na žalost. Mogoče za negativne stvari nisem tako odprta.
Meta: Vprašanje je kaj bereš astronomsko ali neko alternativo.
Sluš.: Prej je gospa rekla o Luninih vozlih, čeprav se padajoči in dvigajoči vozel pojavi v 28 dneh enkrat, enkrat padajočo, enkrat dvigajoči. Ona je tudi rekla, da je v nekem obdobju 20 mesecev tudi poseben Lunin vozel v daljšem obdobju.
Meta: Ne to ni res. To je bilo glede na biografijo človeka. V biografiji človeka, pri 18 in tri četrt, pri sedemintridesetih in tako naprej, je rekla, moraš biti notranje pozoren, posebno ponoči, ko iz kozmosa kaj prihaja, kar bo naloga za tvojih naslednjih 18 let in tri četrt.
Sluš.: Vendar jaz nimam podatkov kdaj bo tak moj odločilen Lunin vozel.
Meta: Seveda veš, saj veš tvoj rojstni datum. Vzameš svoj rojstni datum.
Brigitte: Ne, ne, malo drugače je to. Teh 18 let, sedem mesecev in nekaj dni. To je ritem za Luno v sečišču z ekliptiko. V tem trenutku je tako, da je sečišče Lunine in Sončne poti. 20 mesecev dolgo bosta apogei in perigej, torej točka sečišča Lunine poti z ekliptiko ostala v tehtnici in biku. S tem, da moram poudariti, da samo sečišče Lunine poti z ekliptiko ne sovpada eksaktno z apogejem in perigejem. Lunin vozel se pred zodiakom tako rekoč pomika nazaj, zaradi tega, ker je pot Lune gibljiva. Če je takole ekliptika in jo pot Lune takole seka, potem se v 18 letih in teh sedmih mesecih to sečišče Lunine poti z ekliptiko enkrat premakne pred celim zodiakom. To niso čvrsto določene poti. In v 20 mesecih se je to potem premaknilo v smeri device in rib. Mi ljudje nosimo v naših življenjskih procesih vse kozmične ritme. Ali rečeno obratno, vsi življenjski procesi človeka se dogajajo ritmično in ti življenjski ritmi v človeku so tudi v kozmosu, najdemo jih tudi v zunaj. In tako nosimo kot enega od teh ritmov življenja v sebi tudi ta ritem Luninih vozlov. In sicer ta nadrejeni ritem 18 let in sedem mesecev in nekaj dni, to je življenjski ritem, ki se zelo močno odtisne v duševnosti človeka. In mi smo rojeni v določenem trenutku. Na nebu najdemo v tistem trenutku določeno konstelacijo. In Luna je v določenem odnosu s svojo potjo do ekliptike. In po 18 letih in sedmih mesecih in nekaj dneh, ko sem toliko star, je ta pozicija poti Lune do ekliptike eksaktno taka kot pri rojstvu. In to je moj Lunin vozel. Moj osebni Lunin vozel. In po ponovnih 18 letih, sedmih mesecih in nekaj dneh, ko sem star 37 let in toliko, potem se ponovno ta situacija v kozmosu ponovi. To je spet moj Lunin vozel, moj osebni Lunin vozel. In Rudolf Steiner opozarja na to, da vedno, ko človek pride na svoj novi Lunin vozel v svoji biografiji, bi bilo dobro prisluhniti samemu sebi, biti pozoren na to, kaj sanjaš. Ker takrat, kot da je nebo za človeka bolj odprto. In če človek na to ni pozoren, čuti notranji nemir. To so za nas kot vrata, da bi naša zavest s svetom in tem, kar se v svetu dogaja, shajala. In čimbolj lahko sprejmem v svojo zavest to dejstvo, tem manj se dogaja iz podzavestnega. Zaradi tega je ozavestiti si stvari najboljša zaščita za človeka. To je v zvezi s tem luninim vozlom.
Sluš.: V tej knjgici ’spiritualna astronomija’ sem brala, da tudi polovica tega cikla nekako vpliva.
Birgitte: Ja. Če si mi to realno predstavljamo, tukaj je ekliptika pod Soncem. In enkrat gre Lunina krožnica nad ekliptiko, to je dvigujoči Lunin vozel. Potem, po polovici, to se pravi po devetih letih in treh mesecih gre od zgoraj navzdol, to je potem padajoči. Zaradi tega se teh devet let in trije meseci, se ta polovica tudi čuti. Pri otrocih lahko to zelo dobro opazujemo. Ko so stari devet let, se pri otrocih zelo veliko dogaja. In takrat tega ne morejo ozavestiti. Nekateri otroci imajo pri tej starosti prvi občutek za smrt. To starost imenujemo rubikon. Otroci se sprašujejo ali jih mama ni zamenjala ali je prava mama. Včasih hočejo pobegniti od doma itd. Torej ta polovica je tudi pomembna.
Vprašanje: Rojena sem 17. januarja in sem prepričana, da sem rojena v znamenju kozoroga.
Meta: Zunanji krog je resničnost na nebu, notranji je pa astrološka delitev. Mi pri konkretnem delu, v materialnem, tako je rekla gospa Thun, izhajamo iz realnosti na nebu. S tem, da ima pa za področje duševnosti po gospe Thun, določeno veljavo tudi astrološka delitev. In Štefka je včeraj rekla, jaz se ne štejem za tistega, ki naj bi bil po astrološkem, ampak za tistega, kar sem v realnosti. Taka vprašanja bomo odložili za kdaj drugič.
Enkrat je bilo v v Ljubljanskem dnevniku, sem bila zelo hvaležna. V Sloveniji se vedno znova zastavlja vprašanje kateri koledar je pravi. Ali je od Mete Malus, ki je astrološki, ali je od Thunove. In nekdo je napisal krasen en članek v dnevniku, pogled v nebo pove vse. Kadar boš ti znala brati, kaj se na nebu dogaja, boš videla, da je pravi koledar astronomski. Ta, ki je od gospe Thun. Astrološki je preprosto zvestoba nekim iz intuicije rojenih kot pravični delitvi zodiaka na dvanajst ozvezdij, ki je stara 3000 let in od takrat astrologi ne gredo s časom. Kot da se čas ne vrti naprej. In vso situacijo v kozmosu zamikajo z izhodiščem nič na ozvezdje ovna. Kar ni prav. In dajo vsakemu ozvezdju isto širino 30 stopinj. Realno pa to ni res. Pogled v nebo pove vse. Dokler mi ne znamo brati neba, je zadeva z našimi rastlinami zagotovo prava delitev ta, kot jo v koledarju najdemo po Thunovi.
Zdaj smo pa pri naši temi nadangel Mihael.
Brigitte: Včeraj smo poskušali na teh raznih slikah malo pogledati tega zmaja. O Mihaelu se govori kot o borcu proti zmaju. Hotela bi še malo ostati pri vprašanju na kakšen način se Mihael bori. Na teh slikah smo videli, da svojih orodij ali orožij ne uporablja kot orožja, s katerim želi zmaja ubiti. Zaradi tega se zastavlja vprašanja kaj pomeni ta borba, oziroma s katerim orožjem to borbo vodi. Lahko bi pravzaprav smatrali, da je napredek v človeštvu to, da je človeštvo išče mir. Če nočemo preživeti svojega življenja z orožjem v roki in se boriti vse življenje, zakaj naj bi nam bil Mihael vzgled s tem orožjem? Na nobeni sliki on zmaja ne ubije. Na primeru sage o Perzeju sem skušala prikazati s čim je Perzej lahko premagal Meduzo, to hudobno bitje. Vzel je Atenin ščit in ta ščit je vzel kot zrcalo. In mi to stvar poznamo. V bistvu je naša sposobnost razmišljanja pravzaprav zrcaljenje sveta, da mi ta svet vase lahko sprejmemo. Naša sposobnost razmišljanja je nekaj kot zaznavanje sveta v zrcalu. Ta instrument zrcaljenja sveta so v bistvu naši možgani. Vsa čutila se tam nehajo, imajo tam svoj konec. Ta organ zrcaljenja možganov pa ne rojeva misli, temveč misli so tisto, kar s pomočjo svojega razmišljanja lahko formuliramo v besede in kar to razmišljanje na zrcalu odčita. Instrument je fizičen, to dogajanje pa je pravzaprav nekaj duhovnega. Naši možgani imajo opravka z našim razmišljanjem le v tej meri, če je v možganih nekaj uničeno, je to tako kot da je zrcalo dobilo razpoko in ne zrcali več. Če je zrcalo uničeno, kot človek ne morem razmišljati, ker ne morem zaznati. Ampak to je nekaj, kar se dogaja v duhovnem, dogajanje v duhovnem.
Zdaj bi pa jaz rada, da Meta prebere nekaj iz Pavlovih pisem in sicer iz pisma Pavla Efežanom. Pavel pripoveduje katera orožja potrebujemo, če se hočemo v duhu Mihaela boriti proti zmaju.
In sicer je to šesto poglavje, od 6 do 10.
Meta: Boj proti zlu. Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. Nadenite si celotno božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti (teme), proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere. Z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč duha, kar je božja beseda. Ob vsaki priložnosti molite v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molite za vse svete. Molite tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.
Brigitte: Ali bi lahko kdo to vojno opremo in ta orožja karakteriziral sedaj s svojimi besedami.
Sluš.: Jaz sem to tako razumela kot našo življenjsko pot.
Sluš.: Jaz sem to tako razumela, da vse tisto, kar v sebi nosimo, vsak človek ima druge kvalitete, recimo egoizem, ljubosumje, te negativne, da jih znamo urejati, da jih držimo v meri, ampak ne uničiti.
Sluš.: Truditi se moramo za resnico, pravičnost in verjeti v dobro.
Meta: Kaj pa molitev?
Sluš.: Tudi to, to je moč evangelija.
Brigitte: To, kar si zdaj rekla, je zelo pomembno. To so orožja proti temu, kar nas ogroža, kar nam vzbuja strah in je zlo. Živeti v resnici, živeti v pravičnosti, imeti moč zaupanja, to so orožja, to je naša bojna oprema. To si moramo ozavestiti. To nima nič opraviti z umorom in ubijanjem. In potem to vedno imenujejo meč duha in sulico luči, kar pomeni, sulica luči je svetloba človeške zavesti. In takoj moram dodati naslednjo sliko. Moramo si ozavestiti te duševno-duhovne sposobnosti in sposobnost pomeni vedno, jaz sem to pridobil, sam sem prišel do tega, da tako živim. To so sposobnosti. Jaz sem nadarjen za določene stvari, npr. glasbo in potem pa zaradi tega talenta, lahko pridobim sposobnost, da igram violino. Ali pa imam talent, da z odprtim srcem živim in iz tega lahko pridobim sposobnost popolnega zaupanja ali pa imam talent, da zelo jasno prepoznavam razmere in jaz si iz tega lahko pridobim sposobnost, smisel za pravičnost. In to je bojna oprema in to je orožje, s katerim grem lahko v svet in se borim proti tem negativnim silam.
Gospa Zornbat živi v Dornachu in je moderna antropozofska slikarka. Tukaj gor je duhovni svet, to vse zgoraj je duhovni svet in v tej veliki auri imamo kot podobo Mihaela, malo bolj svetlo narisano, če prepoznate. In to je njegova sulica svetlobe. To je orožje, ki ne uničuje, temveč, ki nekaj v temo prinaša, prinaša svetlobo v temo. Na začetku Janezovega evangelija beremo in govorimo in luč sveti v temo. To je nekaj drugega kot uničenje.
Sedaj pa bomo skušali ozavestiti kaj je tisto temno, zmaju podobno, tisto negativno, tisto zlo. In začeli bomo čisto preprosto, s tem, da vas prosim, da vsak od vas za sebe pove, kaj doživlja kot temno, zlo, ogrožujoče, strašljivo, čemur bi se rad izognil, proti čemur se v življenju borim, kar želim premagati. Jaz si ne morem predstavljati, da je kdo med nami, ki tega ne pozna. Ne morete pripovedovati svojih osebnih doživetij, ampak kako bi karakerizirali to, od kod to prihaja. Kako me to napada, kako me to spravlja v stiske. Predvsem od kod prihaja to. Dovolite, da delamo to vajo? Smo pripravljeni?
Pred tem bi rada povedala tole. Karlina je prej rekla, jaz vedno vprašam, ostali pa ne upajo. Dragi bratje, drage sestre, mi vsi smo na isti stopnji in to je začetek Mihaela, imeti pogum, da povem kakšen sem. Midve ali jaz ne stojim nad vami in za mene ni nič lepšega kot čutiti, da ste okrog mene moje sestre, moji bratje. Prosim vas.
Slušateljica: Moja hči mi je rekla, zdaj si mi pa nekaj ’podvalila’, nekaj si mi pripisala, kar ni moje. To, da jaz pripisujem drugim nekaj, kar ni res, to je moj oseben problem.
Slušateljica: Biti sam z mislimi, na katere ne najdem odgovorov in ne da bi našla pot, na kateri bi to lahko razumela.
Slušatelj: Mene je strah ravnodušnosti. Če zastavim vprašanje in ljudje mi odgovorijo, kakšna vprašanja, mene to ne zanima. Ravnodušnost, tema je tu in ljudje ne iščejo luči. In če jaz iščem, potem ne vem ali je moja pot sploh prava in vprašanje ali sem dovolj naredil. In moja osebna ravnodušnost je tudi še prisotna glede na čisto določene stvari. Mislim, da v določenih stvareh
nisem dovolj prisoten.
Slušateljica: Ja, prav tako kot je gospod Reiner rekel, ta ravnodušnost med odnosi me straši. Ne moremo istih misli enako razumeti. Ta skreganost družbe, vsiljevanje nekih pravil, to je v bistvu stvar, ki me plaši.
Slušateljica: Jaz bi rekla, da je dosti stvari, ki me plašijo, strašijo. Ena je tudi ta, strah pred neznanim.
Slušateljica: Na primer zasvojenost od droge, alkohola, iger, hrane. To je včasih zame problem. Da se boriš nekako s temi stvarmi.
Slušatelj: Ne vem kaj naj rečem. Mene ni strah. Zelo me moti in vprašujem se, kaj sploh delam tu na tem planetu. Omejenost in fanatizem.
Brigitte: Mi ne bi to omejili na tisto kar povzroča strah človeku, temveč tisto, kar ti doživljaš kot negativno ali kot zlo na Zemlji.
Slušateljica: Jaz imam veliko težav s tem in včasih me zapelje, da tega ne prepoznam pravi čas in potem imam zdravstvene težave in sem nemočna. Zdaj imam zelo močne vibracije v sebi, ker sem spet v problemu in zdaj to rešujem v sebi.
Slušatelj: Sploh o tem ne razmišljam. Ko je bilo pa to izpostavljeno, se mi je utrnila ena stvar, očitna neumnost. V tem času, ko jaz živim. To mi je šlo sedaj čez glavo. Ne vem ali si lahko s tem sedaj kako pomagam. Borba, ta neumnost proti nekem splošno privzeto neko dejstvo v politiki ali v čem drugem, ki otežuje kakršenkoli napredek ali nekaj pozitivnega. V tem smislu, ne vem, če sem dobro povedal.
Slušateljica: Jaz sem pa vesela te pripombe od Monike in se strinjam z Moniko. Vse kar se je meni včeraj dogodilo, je bilo veliko, veliko lepega in danes nisem skoraj nič spala in nisem ob treh vstala in šla naprej, ampak ob šestih in sem prišla nazaj močna.
Meta: Kaj ti dela strah? Kaj smatraš za ogrožujoče?
Slušateljica: Mogoče same sebe.
Slušatelj: Jaz strahu nimam. Mogoče se včasih počutim v redu, ko smo skupaj, potem pa ko gremo narazen, potem se pa počutim osamljenega. Tega me je strah.
Slušatelj: Jaz pa čutim neke vrste vznemirjenje in razburjenje v sebi, recimo tudi zdaj, močno mi razbija srce. Negotovost tako v družbi kot me skrbi za moje vnuke, ki izgleda kot da ne vidijo nobenega pravega smisla.
Slušateljica: Jaz pa nosim v sebi strah, strah pred tem, da bom preminula, ne vem koliko časa še. Zmanjkuje mi moči za borbo. Pomagam si na vse načine, ampak ne vem kako bom uspela.
Strah me je tudi za družino. Za moje hčere in vnuke.
Slušateljica: S pomočjo raznih predavanj, ki sem jih poslušala, se dobro zavedam teh človeških slabosti kot so žalost, skrb, jeza, ker zelo uničujejo človeka in delam na tem in moram še narediti na tem strupu, ki se mu reče skrb. Skrb za celotno familijo. Čeprav nimam toliko vpliva. Zavedam se, da mora vsak posameznik v družini delati na tem, ampak tega se moram zavedati.
Slušateljica: Nekaj podobnega kot Boris, imela sem dosti težko življenje, ampak sem si veliko hotela pomagati sama in sem prišla do tega spoznanja, da imam v sebi to božjo iskro, ki me vodi po pravi poti, da si na ta način pomagam in gre naprej. In na ta način gledam svet, da je vsak na svoji stopnji in občutim to zlo, ki se me dotika. Ampak vidim tudi ogromno pozitivnih stvari in to me veseli.
Slušateljica: Jaz sem pa v mojem življenju velikokrat stala pred zidom. Vendar nisem videla samo zidu pred sabo, ampak sem iskala neko pot ali levo ali desno ali pa čez. In stvar, s katero se najbolj borim oziroma grem proti njej, se borim kakor Mihael z mečem, proti krivicam. Naj bo v večjem pomenu ali v družini. Na primer, če me za nekaj obsodijo, jaz pa vem, da nisem kriva. To je moj največji boj trenutno.
Slušateljica: Poslušam, pri vsakemu se nekje najdem. Strah pred nerešljivimi problemi.
Slušateljica: Na vprašanje, kaj doživljam kot temno zlo, sem si takoj napisala odgovor, vsake vrste krivice in strah. Ko mi hodijo v mojo zavest čim bolj pogosto, se tega ozavem. Si pomagam z molitvijo in predajo stvarstvu in zelo hitro pridem do svojega miru in se mi zdi, da živim sama v miru.
Slušateljica: Rekla bom tako kot Terezija, kar je rekla o svojih sestrah in bratih, se lahko kar poistovetim. Sem si pa takoj napisala, otopelost v meni in okrog mene in se umaknem.
Slušateljica: Mene je, ko sem vse to poslušala, strah, ker je toliko ljudi strah. Vem kam moram dati, ta svoj strah. Ljudje bi si pomagali z brezpogojnim zaupanjem v življenju vsak trenutek in ne bi imeli toliko problemov s strahom. Kako tem ljudem pomagati?
Slušateljica: Jaz imam pa težavo, gre za negativnost, premagovanja v sebi ali v svetu. Skušam se venomer opazovati. Je pa zanimivo, da šele sedaj, ko je gospa postavila vprašanje, kako nimam ubesedeno ta, kar imam vsak dan v sebi. Imam neko pravilo, da skušam vse na pozitivno obrniti, na primer, če sem kaj jezna, da se hitro umirim. Ali pa če vidim, da je žalost posledica nekih utemeljenih, jih skušam tudi si osmisliti in spet najti neko ravnovesje. To so moje osebne. V svetu pa me zelo žalosti človekov egoizem po eni strani, na drugi pa mogoče zato, ker izhajam iz športa, pa tudi ker sem še mlajša generacija, kakšna zloraba telesa se dogaja. In to v vseh pogledih. Ali tako kot ženske, kot simbol spolnega poželenja ali pa po drugi strani ’teranje’ telesa do onemoglosti.
Slušateljica: Ko sem sedaj takole na hitro razmislila, bi rekla, da mene osebno najbolj boli krivica. In takrat se moram potruditi, da bi se obvladala. Ker bi kar na hitro odreagirala in to bi bilo lahko slabo. Po drugi strani pa imam problem nekomu povedati tisto, kar se meni zdi, da dela narobe. V primeru, ko imam opravka z nekom, ko vidim, da je tako sveto zaverovan v tisto. In se bojim, da bi ga preveč prizadela.
Slušateljica: Če iščem pot, potem se mi zdi, da je napadlo v preteklem letu zlo in iščem odgovore ali imamo prav ali sploh in da sem danes tu, ko to obravnavamo, kako to obvladati to zlo. Prav srečna sem, da lahko najdem odgovore. Bistvo tega je, če upaš nekomu stopiti na žulj in da upaš reči in potem dobiš po glavi, zato, ker on meni, da je tole malo zamujeno. Ampak meni se še vedno zdi prav, da si kot človek prispodoba. Na primer mož tepe ženo pa v debati spustim rolete, kaj to mene briga. Še vedno sem prepričana, da bi vsi ljudje morali malo bolj misliti eden na drugega in skušam tudi sina v tem stilu in mislim, še vedno mislim ne glede na to, da so zaradi nekih sebičnih interesov laži, spravili laži, da bi te uporabili, da bi molčali. Kljub temu se mi zdi prav, da spregovoriš. Opazujem ljudi okrog sebe in če se ljudje z lažmi spravijo na nekoga, se oglasim. Ampak dobim spet po glavi. Pa še kljub temu mislim, da je prav. In nekako ugotavljam, da se počasi ljudi kljub temu če daš nekomu resnico, očita. Da je prav, da to resnico daš ven, in nismo imeli prav,da smo tako ravnali, čeprav …, opažam, da so se stvari začele malo spreminjati. Da so ljudje začeli malo misliti. Strah me je laži. Sem borec proti temu.
Slušatelj: Dve zli sili sta na Zemlji. Zemljo trenutno obvladuje zlo in zlo uničuje dobro in lepo. Imamo satansko zlo in reptilno zlo. Satansko zlo bo zlomilo ljubezen, reptilu pa ne smeš dati ljubezni, in nobene druge energije, moramo ga duhovno prerasti. Nujno bi bilo, da se vsi približamo ravni Mihaela. Da smo vsi borci proti zlu. Tista svetloba, ki jo on pošilja raztopi zlo in ga včasih tudi razseka. Rekel bi še to, da je strah magnet za vse sile jeze in bitja. Obsojam zavist, skrb, napuh in vse te sile, ki nas porivajo v temo. Tega se moramo osvoboditi.
Slušateljica: Vidim, da smo v bistvu res v tem razmišljanju doživljanja v svetu, imamo skupna razmišljanja. In imam tudi jaz s tem težave, kako bi v svoji notranjosti zbrala moči, da bi te stvari tako zagrabila, da bi zmogla v vsakodnevnem življenju ob srečanjih z ljudmi zbrati ta pogum, premagati te dvome in povedati to, kar me res teži.
Slušateljica: Jaz se pa že dolgo borim s tem, zato sem tudi na tej poti že 20 let. Imam sina in imam občutek, da se zelo veliko nabere, da sem premalo naredila, pa se sprašujem kako bi še več naredila in ne najdem odgovora. Poskušam tu več načinov, ampak dobim bumerang nazaj, mislim, da nisem na pravi poti. To me muči, da ne morem naprej.
Slušatelj: Jaz bi se omejil bolj na družino. Jaz strahov nimam imam pa precej skrbi. Sedaj povzroča moje težave zdravje. Včasih sem premalo dajal na zdravje, na zdravo življenje. In sedaj me vsake par mesecev nekaj novega doleti. Zato ni dolgčasa. Komaj čakam, da pridem domov in bom šel spet na preglede, pa k zdravniku. Upam, da bom zdržal do sobote. Imam vnetje na prstu na nogi. Dobro, da imam zaloge antibiotikov, s katerimi obvladujem težave. Kar se družine tiče, žena preveč potencira napake za nazaj, problem je, ker se jaz ne znam braniti in potem je dogovarjanje končano. Morali bi bolj sedanjost in prihodnost obravnavati. Drugače me pa precej skrbi za otroke in vnuke, ker prihajajo negotovi časi.
Brigitte: Naj še Meta pove negativno zlo, proti čemur se bori.
Meta: Kar jaz čutim kot problem je mogoče kam človeštvo drvi. Ali se božji načrt lahko uresniči ali smo prišli tako daleč, da se božji načrt ne more uresničiti. Kaj jaz osebno še več lahko naredim zato, da bi se čim več ljudi prebudilo in začelo živeti to, zaradi česar so prišli na svet. Jaz mislim da če bi se ljudje prebudili in bi vsak tisto svojo nalogo našel, da lahko od danes do jutri vso to temo premagamo. Vedno znova se sprašujem, sem dovolj naredila in kaj bi lahko naredila več. Se pa čutim močno ogroženo od zla in to so hude atake, iz katerih me je Tomaž reševal iz situacij, ki so bile res življenjsko nevarne. Lahko rečem to? Ker jaz sem znala ob treh ponoči po groznih napadih klicati Wolfganga Findeisna, ki je na daleč pogledal situacijo in je rekel, ti moraš takoj k zdravniku, tvoje srce sicer tega ne bo zdržalo. In če on to tako vidi, potem to tako je. In potem me je Tomaž reševal, jaz lahko to zdaj na glas povem ali ne, Tomaž? In ko sem njega poklicala in je on bil na telefonu, je v trenutku to stvar rešil in jaz sem iz enega trenutka v drugega bila spet zdrava in osvobojena. Torej gre za absoluten napad sil zla, ki te poskušajo na nivoju fizičnega enostavno onesposobiti, te uničiti. Pri tem gre resnično za funkcionalne motnje, ne za organske. S tem, da si mislim, da organske lahko sčasoma nastanejo. Jaz sem počasi pri meni tudi videla, da če se te stvari dolgo ponavljajo, in so se dolgo ponavljale, potem se to tudi v fizično zapiše in počasi imaš problem. Če pa je Tomaž dosegljiv in on to takoj naredi, potem si od enega trenutka na drugi popolnoma zdrav in si pozabil, da je bila stiska. In naj še to povem, da jaz poznam tudi nekoga, ki se na podoben način s tem ukvarja kot Tomaž. Tudi Lojzka ga pozna in on je rekel v tem času morate preprosto držati skupaj. V tem času se mora dogajati to, da enostavno eden drugemu pove kaj se dogaja in da se vsi v molitvi združite in se poskušate osvoboditi. Mi imamo enega Tomaža, jaz drugih Tomažev ne poznam. In kaj bi bilo, če Tomaž ni na razpolago? Mi moramo preprosti skupaj držati in z molitvijo s tega dvigniti ven. Brez cerkvene institucije z molitvijo. Potem se ti s tem strinjaš, Tomaž? Torej med seboj se povezati in z molitvijo si pomagati. In če bomo mi to zmogli, da si enostavno izmenjamo telefonsko verigo in da nekdo, ki je v stiski, ali je to Monika ali je kdorkoli. V telefonsko verigo spusti ’prosim za pomoč’. Da se res zberemo. Lojzka to stvar pozna in jaz se ji še enkrat iz srca zahvaljujem.
Slušateljica: Jaz bi pa samo še nekaj vprašala. To mi je težko, krotiti. Jaz bi rajši videla, da bi bila osvobojena. Lahko si ti osvobojen, pa se spet in spet pride.
Meta: Torej Mihael ima veliko pomočnikov. In v tej molitvi se moramo mi direktno obrniti ali na božjo triniteto ali pa na Mihaela in na njegove bojevnike proti zlu, ki jih je veliko. Teh bojevnikov je veliko. Nadangel Solnicij ali pa Ergenij s svojimi vojščaki z devetimi angelskimi kori. Nanje se potem obračamo in jih prosimo za pomoč. Tomaž pravi tudi na Jezusa in Kristusa.
Slušateljica: Vem pa tudi, da moj značaj, trmoglavost in podobno in ne morem iz tega.
Slušatelj: Si že veliko naredila, da si to prepoznala.
Slušatelj: Svet se ne bo umiril. In napaka bi bila, kot bi bila napaka, če problemov v šoli ne bi predstavili. Otroci potrebujejo probleme, ki jih morajo potem reševati in ti problemi nas krepijo. Mi pa lahko šolo za otroke tako oblikujemo, da otroci probleme radi rešujejo. In mi moramo v življenju s to bojno opremo delati tako, da pred problemi ne bomo več imeli strahu, temveč, da jih bomo z mečem odprli in posvetili vanje s svetlobo. To je Mihael.
Brigitte: Čudovito. Tudi jaz bi rada povedala, v čem doživljam zlo, proti kateremu se borim. In preprosto , rekla bom zlo. To doživljam v sebi kot svoj lasten nemir, sem brez potrpljenja. In sicer takrat, ko nimam nobenega potrpljenja, ko me potrpljenje mine. Šele tisti trenutek, ko te moje nepotrpežljivosti ne obvladujem, šele takrat je zlo prisotno. Nekaj drugega doživljam kot zlo dejstva, kako človek dela z naravo. Meni je to postalo jasno šele takrat, kako sem se začela veliko učiti o žlahtnjenju rastlin zaradi ljubezni, ki sem jo do rastlin čutila. Ko sem zaznala in spoznala kako ljudje danes z rastlinami, tako pri pridelovanju kot pri žlahtnjenju delajo, da bo življenje rastlin na Zemlji človek s tem svojim delom celo onemogočil. Torej pridelovanje in žlahtnjenje teče tako, da bo človek življenje rastlin onemogočil. In v drugem koraku mi je postalo jasno, kakšno duševno trpljenje povzroča človek živalim. In to je zlo, ki izhaja od človeka. In čutim se pozvano, da proti temu zlu nekaj naredim. In bolečina, ki jo čutim zaradi trpljenja živali je najmanj tako velika kot bolečina, ki jo čutim zaradi moje lastne nemoči. In vem, da se moram boriti proti temu, kar ljudje delajo z živalmi in vem, da moram v sebi razviti zaupanje v tako bodočnost, da v tem vidim zlo, da nisem dovolj pogumna, da si privoščim preveč udobja, da sem preveč komot in da se zaradi tega umikam. Zlo vidim v človeškem udobju in v človeški odsotnosti poguma. In nekateri od vas so to omenili to, v meni je nekaj takega kot strah, ki priteguje slabe duhove. Ko sem jaz to prvič čisto zavedno doživela, mi je naenkrat postalo jasno, da iz teh izkušenj lahko dobim tudi moč, da strahu enostavno ne dovolim več. In čim pride ta strah malo ven, ga takoj potlačim nazaj. Dobesedno si rečem naglas, strahu nimam. Ne dovolim, da bi me bilo strah.
Slušateljica: Jaz sem sicer pogumna in drzna. Vem, da me strah hromi. Ampak, ker sem preveč pogumna in drzna in ker so moje njive dali za gradbeno parcelo in sem se izpostavljala in borila proti občinskim oblastem, ker me je tako prizadelo za zemljo, je bilo kot bi mene prizadeli, da bi mojo njivo, ki je najboljše kvalitete dali za gradnjo, me je to veliko stalo, prizadelo, ker sem se sama borila. Hotela sem se maščevati. In tam, kjer nismo hoteli dati zemljo za cesto, so me ljudje sigurno obsojali, češ ta pa ni za razvoj. Jaz sem se zato borila, da zaščitim zemljo.
Brigitte: Če te prav razumem si ti to čutila kot veliko bolečino, zaradi tega, ker je ta dobra zemlja lahko tako dobro služila rastlinam. In so rekli, da naj bi bila to gradbena parcela. Ne zato, ker je to tvoja zemlja.
Slušateljica: Tudi sinu je ne bi dala za zidati.
Brigitte: Ali smem reči, da je to zelo pozitivna bolečina. To je namreč nekaj, česar se moramo v Mihaeličnem duhu vsi mi ljudje naučiti, to kar je v času, v katerem je Mihael naš vodnik tisto, česar se moramo naučiti. To, kar se v naravi dogaja, moramo doživeti v svoji notranjosti v obliki bolečine ali v obliki radosti. To je ena od naših nalog danes, da ni to, kar se zunaj v naravi dogaja, da tega ne občutimo na enak način kot doživetje v naši duši. In koledar duše naj bi nam pri tem pomagal, saj ozavešča dogajanja v naravi in dogajanja v duši paralelno s tem. To, kar doživljamo v svoji duševnosti je tisto, kar nam je najbližje, kar čutimo. In če najdemo v naravi okrog nas tisto, kar je z našo dušo sorodno, potem se naravi približujemo. Ljudje svoje čase tega niso doživljali na tak način. Ljudje so živeli tako, kot da bi bili zliti v naravi zunaj. Predstavljajte si, Orestovo sago. Iz čisto določenih človeških zakonov ven je ubil svojo mamo. Zaradi tega, ker je moral maščevati smrt svojega očeta. Njegovega očeta je namreč ljubimec njegove matere ubil. Torej je moral on ubiti svojo mater sledeč tem zakonom in ni ga pekla vest. Furije so ga potem po celem svetu sledile. To za njega ni bilo doživetje v notranjosti. Tako se je razvoj človeštva na nek način kot popolnoma obrnil v sebi. Mi doživljamo v sebi zelo veliko. To, kar vidimo zunaj, pa doživljamo kot film in pogosto ljudje pravijo, to se mene tiče. Sonce sveti, ne bom moker, lepo me bo ogrelo. Pot je prašna, grozno, čevlje bom umazal. Ali ne bom čutil pri tem kako se vse suši. Vse rastline. Zakaj ne hrepenim po dežju, kljub temu, da imam tri dni počitnic pred seboj? Mogoče to kot primer.
Hotela sem reči, da se to lahko imenuje Mihaelično prebujenje. Postaviti se v odnos z naravo okrog nas. Ob tem, kar ste pripovedovali, mi je postalo jasno, da nobeden od nas nima občutka, da zlo prihaja iz narave in to je res. Ampak ljudje prej so to zelo močno čutili. Ne divji lov Germanov v temi zime in v viharju. V hišah se je človek zaščitil in je naredil ogenj in potem ta narava ni mogla človeku škoditi. Stari bogovi, ki niso hoteli iti v zaton in so grozili sedaj ljudem. Mogoče naši otroci to še podoživljajo. Spomnim se časa, približno sredi dvajsetih let moje starosti sem bila, takrat sem že delala z mojim možem na žlahtnjenju rastlin, to je bilo zelo zahtevno delo, včasih sva res delala na žlahtnjenju do teme zvečer. Potem je bil moj mož dolgo bolan in jaz sem po delu šla približno dva kilometra daleč na čisto osamljeno kmetijo, kjer sva živela. In če je bila polna luna in je luna svetila, sem tekla domov in polna sem bila strahu. In sama sebi sem rekla, kaj pa je narobe s tabo, kdo pa ti si in to mi je bil potem razlog, da sem se začela intenzivno ukvarjati z luno in s planeti in zvezdami. In sedaj me ni strah. Tega strahu, ki mi ga je prinašala polna luna pa ne morem pozabiti. Pravzaprav ljudje danes kaj takega ne poznajo. Mogoče še pri blisku in gromu, ker bi nas blisk lahko poškodoval. Mi smo opisovali tisto, kar je negativno, kar nas ogroža. Sedaj bomo mislili na te različne izjave in se vprašali ali je bilo, če enkrat abstrahiramo tisto čisto osebno, ali je bilo to vedno primerljivo. Seveda, če sem jaz rekla, da sem sama pri sebi ugotovila, kot nekaj negativnega mojo sposobnost ne imeti potrpljenja, nepotrpežljivost, nestrpnost. Eden ali drugi med vami mogoče nima tega problema, da bi bil nestrpen. Ampak ima mogoče potem ta problem, da se mora proti svojemu udobju boriti, proti temu, da je top. Monika je rekla jaz znam biti preveč pogumna, predrzna. Če si sedaj predstavljamo pozitivno duševno lastnost, imenujte kakšno pozitivno duševno lastnost. Imenujte kakšno.
Slušatelji: Pogum, sočutje, ljubezen.
Brigitte: Vzemimo pogum. Ali obstaja kaj več kot pogum? V nemščini imamo izraz biti nad vse predrzen. To se pravi, da sploh ne gledaš na posledice. Imamo tudi izraz pogum in nadpogum, več kot pogum. Ali lahko ljubezen tudi tako stopnjujemo? Ali jo lahko tako stopnjujemo, da ni več pozitivna?
Slujšatelji: Je egoistična. To potem ni več ljubezen.
Brigitte: Ali je biti nad vse pogumen ne glede na vse posledice še pogum? V tem pogumu, ki ne gleda na posledice je tudi egoizem že prisoten. Brezobzirnost. Tam je že nekaj takega kot jaz sem tak, ker jaz za mene nekaj določenega hočem doseči. Ali, jumping je nekaj blazno predrznega. In to delam zaradi tega, ker v sebi doživljam neko hormonsko dogajanje in imam potem blazno dober občutek v samem sebi. Pravzaprav pa ta jumping nima nobenega smisla. Kakšen smisel ima to? To je presežen pogum, ki gre v nesmisel. Ampak, na primer grem preko mosta in vidim kako se nekdo bori za preživetje dol v vodi. Če takrat skočim z mosta, takrat sem pogumen, ker skočim, da tistemu pomagam. Pa tudi za ceno, da se sam morda utopim.
Sedaj imamo pa odmor in po odmoru, že zdaj vam bom to povedala, da bo vsak razmislil, bomo naredili še eno vajo, malo drugačno, kjer bomo za te lastnosti vedno iskali tudi tisto, kar jih presega. Ali iskali točno nasprotje. Slab – močen, skopuh ali varčen, na primer. In najlepše bi bilo da bi imeli za to igro žogo In druga najlepša stvar bi bila, če bi lahko nekje sedeli v krogu. In nekdo ima v rokah žogo in takrat mu pade na misel lastnost in tisti potem vrže žogo nekomu drugemu, ki mora povedati nasprotje ali presežek tega pojma.
Brigitte: Skušali bomo najti lastnosti, oziroma za vsako lastnost obstaja nekaj kot nasprotje ali stopnjevanje tistega.
In rekla bom potratnost in vrgla bom tako daleč kot si upam in kdor ujame.
Odg.: Skopuštvo.
Brigitte: Ali obstoja še kaj vmes? In tisti, ki ujame tvojo žogo zdaj, mora povedati kaj je med obema, med skopuštvom in potratnostjo.
Odg.: Varčnost.
Brigitte: Ali lahko to varčnost zožimo, ne da bi postalo skopuštvo? Vrzi žogo nekomu in tisti mora potem povedati.
Odg.: Skromnost.
Brigitte: Ja, ja, skromnost in odrekanje. To je v zvezi z varčnostjo. In sedaj vrzi to in tisti, ki ujame, mora reči ali nasprotje tega ali stopnjevanje.
Meta: Brigittte pravi ponižnost.
Brigitte: Ponižnost ima drugo nianso. Raje nasprotje, bo lažje.
Meta: Nasprotje skromnosti, sem prej povedala.
Odg.: Preveč vzvišen, vzvišenost.
Odg.: Nasprotje skromnosti je razsipnost.
Meta: Brigitte mora to formulirati in je rekla vzvišenost. Počutiš se nekaj boljšega, vzvišen si.
Brigitte: Ali obstaja med vzvišenostjo in skromnostjo neka sredina?
Meta: Gemaessigkeit – zmernost.
Brigitte: Nasprotje skromnosti bi bila neskromnost. In sredina je potem zmernost. Ona ima pa sedaj nianso k vzvišenosti, od same skromnosti ničesar ne bom rekel, nikogar ni, ki bi bil boljši od mene, vzvišenost. Kaj je potem sredina? Samozavest. To ni skromnost in ne vzvišenost. Zavedati se realnosti samega sebe. Ti Majda, pa lahko začneš čisto na novo z neko lastnostjo. In pošlji ti naslednjemu.
Odg: Egoizem.
Brigitte: Kaj je stopnjevanje egoizma ali kaj je nasprotje egoizma?
Odg.: Razdajanje.
Brigitte: Med egoizmom in razdajanjem ali lahko najdemo sredino? Ali lahko to razdajanje stopnjujemo. To je naslednje vprašanje.
Odg.: Poštenje.
Brigitte: To je nova lastnosti.
Odg.: Ljubezen.